N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Ali ni prav odvisnost medijev od oglaševanja kot primarnega vira prihodkov ključno vprašanje demokratizacije javne komunikacije? – Evropska »medijska politika« preusmerila regulacijo medijev iz sfere političnih odnosov v sfero tehnokratske regulacije trga in kot nosilca »pravic« namesto državljana ustoličila potrošnika

»Velika moč predpostavlja veliko odgovornost.«
- Spider-Man[1]

»Samoregulacija deluje. Tisto, kar ne deluje, je trenutni položaj PCC (Press Complaint Commission). Za njegovo učinkovito delovanje je potrebno zagotoviti več moči in več sredstev. Ne potrebujemo državne regulacije. Takšna regulacija bi bila katastrofa za našo demokracijo in svobodno delovanje tiska,« so v komentarju uredništva zapisali ob ukinitvi časnika News of the World, katerega prva številka je izšla leta 1843.[2] Prisluškovalna afera, ki je po 168 letih rednega izhajanja pripeljala do ukinitve enega najstarejših britanskih časopisov in nato tudi do odpovedi medijskega posla stoletja (prevzemanja BSkyB s strani Murdochove News Corp.), ni zatresla le temeljev britanske politike, temveč tudi temelje britanske časopisne samoregulacije. Afera je pokazala, da samoregulacija ne deluje. Kljub obstoju ene najbolj vplivnih samoregulativnih institucij v Evropi (PCC), ki je bila vzor za ustanavljanje in delovanje številnih podobnih institucij v srednje- in vzhodnoevropskih državah, je postalo očitno, da imajo mediji nenadzorovano moč in da to moč (zlo)rabljajo brez odgovornosti. V času razprave o tem, kakšen vpliv imajo mediji na politiko in v kolikšni meri današnja mediatizirana politika predpostavlja združitev medijske in politične sfere, je mogoče najbolj tragična posledica propada zaupanja v institucije prav dejstvo, da nobeden od mehanizmov, ki je imel za cilj vzpostavljanje učinkovite kontrole nad mediji – ni deloval. Še več. Institucija, ki jo je ustanovila medijska industrija sama, da bi prostovoljno regulirala svojo lastno moč, je pokazala vso nemoč ideje, da so mediji sposobni samostojno, brez zunanjega pritiska (državne regulacije) spoštovati določene profesionalne standarde, s katerimi varujejo javni interes in delujejo v njegovi službi. Ideja samoregulacije medijske industrije je ostala »zakopana« pod ruševinami koruptivnega in klientelističnega odnosa med politiko in mediji. Lahko trdimo, da trenutno ni nobenega učinkovitega mehanizma na nacionalni ali nadnacionalni (EU) ravni, ki varuje pravico državljanov do kakovostne in verodostojne informacije (pravico do obveščenosti). Posledica neobstoja učinkovite medijske regulacije in zanašanje samo na dobro voljo medijev, da bodo delovali v javnem interesu, je opozorilo, zakaj se država ne more (in ne sme) odpovedati svoji aktivni vlogi za zaščito temeljnih človekovih pravic. Ne smemo pozabiti, da sta svoboda izražanja in svoboda medijev temeljni pravici in poskus, da se zaščita teh pravic prenese na dobro voljo medijske industrije, je tipičen primer privatizacije javnega interesa – odločitve, o kateri nikoli ni bilo konsenza v javni politiki. Da bi razumeli, kakšna je naloga države pri reguliranju medijev in ne novinarstva, moramo pogledati, kako je evropska medijska politika razlastila državljane in kot nosilca »pravic« v medijski sferi ustoličila potrošnika.

Potrošniški mediji – samomor medijske industrije

Evropska »medijska politika«[3] je zadnjih dvajset let temeljila na ideji, da je treba evropski medijski prostor »liberalizirati« (osvoboditi spon pretirane državne regulacije) in s tem zagotoviti pogoje za nastanek »prve lige«[4] medijskih podjetij, ki bodo nosilci prihodnjega ekonomskega razvoja. Prepričanje, da lahko liberalizacija (načrtna slabitev regulacijskih mehanizmov, ki so od medijev zahtevali, da imajo posebne obveznosti delovanja v javnem interesu), tehnološki determinizem (digitalizacija in konvergenca kot razvojni imperativ, ki naj bi omogočil nastajanje novih delovnih mest in zagotovil potrošnikom neomejeno izbiro medijskih storitev), deregulacija (mantra o svobodnem trgu kot edinem mehanizmu nadzora avdiovizualnega sektorja) in varovanje potrošnikov in njihovih pravic (medijska pismenost dolžnosti izdajatelja medija spreminja v dolžnosti potrošnika) so dobile svojo pravno podlago v Direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva AVMS).[5]

Direktiva AVMS ni slučajni izdelek trenutnih političnih odločitev na ravni EU. Od 80. let prejšnjega stoletja je medijska politika postala del širše definirane informacijsko-komunikacijske politike, ki medije vidi samo kot distributerje storitev. V skladu s takšnim razumevanjem medija je vloga države izključno vezana na to, da zagotovi nevtralnost tehnoloških platform oziroma regulira samo poti prenosa informacij, ne pa tudi njihove vsebine.[6] Novorek nove medijske politike je bil tako vse bolj zapakiran v »nevtralno« izrazoslovje tehnoloških sprememb; vključeval je mantre o prednostih, ki jih tehnologija prinaša potrošnikom, o skoraj neomejenih možnostih izbire, o demokratičnih potencialih novih tehnologij, o participaciji, in komunikacijski moči novih tehnološko izobraženih generacijah. Vse to pa je temeljilo na domnevi, da nove tehnologije ne potrebujejo več »stare« (zastarele) regulacije, da je za njihovo učinkovito delovanje (ustvarjanje večjega dobička) potrebno premisliti o »učinkovitem« tipu regulacije, da je za oblikovanje takšne politike treba zagotoviti »drugačno razmišljanje« zakonodajalca in da je potrebno premisliti o »novem« pojmovanju tega, kaj so in kakšna je vloga medijev. Rezultat te »alkimije« novega, učinkovitega in drugačnega pogleda na medije in medijsko politiko je zapisan v besedilu direktive. Skorajda neopazno in brez prevelike javne razprave se je v zadnjih dvajsetih letih zmanjšal obseg regulacije. Namesto jasno definiranih pravic in dolžnosti, ki naj bi medije obvezali, da delujejo v javnem interesu, smo z vsakim novim zakonskim besedilom dobili manj in manj obvezujoče smernice, regulacijo je zamenjala zahteva po koregulaciji (ustanavljanje neodvisnih regulatornih institucij) in prostovoljno sprejeti samoregulaciji. Ukinitev zakonsko določenih norm, ki so od medijev zahtevale, da delujejo v javnem interesu, in zamenjava tega koncepta s prostovoljnim samoomejevanjem lastne dejavnosti, ki jo nadzoruje predvsem medijska industrija z minimalnim sodelovanjem izbranih institucij civilne družbe, je škodljiva oblika odtujitve in omejitve pravic državljanov v sferi javne komunikacije.

Mitologija »osvobajajočega« potenciala novih tehnologij

Evropski politiki (predvsem pa evropska komisija) so izkoristili tehnološki razvoj (digitalizacija in konvergenca) in tehnološko deterministično izrazoslovje (na primer prihod informacijske družbe) kot argument za opravičevanje radikalnih sprememb na področju medijske regulacije. S preusmerjanjem medijske politike iz sfere političnih odnosov v sfero tehnokratske in tehnološko nevtralne (nepolitične) regulacije trga in dostopa do tehnologij je regulacija medijev postala samo vprašanje varovanja pravic potrošnikov. V luči teh sprememb so navidezno nevtralne spremembe temeljnih pojmov – mediji so postali storitve, državljani potrošniki, trdo regulacijo pa je zamenjala »mehka« (light touch – božanje namesto nadzora) – postale mehanizem depolitizacije medijske industrije.[7] Če so mediji samo storitve, potem so tudi produkti, ki jih ustvarjajo samo blago, katerega ceno določa »kvaliteta« storilnosti. Potrošnik storitev ni več državljan, njegove pravice niso več temeljne politične pravice, storitev, ki jo uporablja, pa nima nobene javne (skupne) vrednosti. Nezaustavljivi tehnološki razvoj je spremenil tudi pojmovanje informacije. Informacija v informacijski drži vsebuje samo lahkotno in neobvezujočo konotacijo izdelka.[8] Mitologijo »osvobajajočega« potenciala novih tehnologij in njihovega pomena za razvoj demokracije je treba analizirati, upoštevajoč prevladujoče trende na tem področju: digitalizacija, poblagovljenje komuniciranja, korporativna integracija in koncentracija medijske industrije in deregulacija.[9] Sklicevanje na nove tehnologije kot nosilce demokracije, ekonomskega razvoja in blaginje vseh ljudi je komisija vzela dobesedno. »Teoretično« utemeljitev tega nekonfliktnega informacijskega sveta je mogoče zaslediti v delih najbolj znanega preroka prihodnosti – Alvina Tofflerja. Njegova knjiga Tretji val[10] je postala temeljna literatura tistih, ki so v zadnjih desetletjih spreminjali in preoblikovali medijsko politiko. Toffler in njegovi številni kloni so postali stvarniki družbene retorike, ki temelji na izdatni uporabi pridevnika »novi« – nove tehnologije, novi mediji, novi odnosi med ljudmi, nove družbe, nove oblike demokracije. »Novo« je postalo sinonim za liberalno modernost, ki ji nasproti stoji »stari« svet družbenih arhaizmov. Kaj je v tem svetu novega? Svobodni trg, svobodno kroženje kapitala (ne pa tudi ljudi), deregulacija, samoregulacija, privatizacija, javno-zasebno partnerstvo. In kaj je starega? Socialna država, javni sektor, javni mediji, javni interes, močna država, ki varuje interese državljanov.[11]

Potrošnik in državljan nista eno in isto

Direktiva govori o potrošnikih, včasih tudi o uporabnikih (storitev), zelo redko pa o državljanih. Beseda potrošnik je omenjena osemkrat, beseda državljan pa samo enkrat, in to v členu, ki govori o medijski pismenosti (še enem konstruktu »nove« medijske politike). Medijska pismenost tako označuje veščine, ki uporabnikom medijskih storitev omogočajo učinkovito in varno uporabo. Na ta način postaja neodgovorna ali škodljiva storitev v veliki meri vprašanje osebne odgovornosti posameznika. In obratno, svoboda izražanja in odgovorno delovanje medijev niso več v pristojnosti države, ampak v pristojnosti posameznika. Medijsko nepismen potrošnik mora sam prevzeti odgovornost za vsako škodljivo uporabo storitve. Ta (na prvi pogled nedolžen) prehod od državljana k potrošniku moramo razumeti v širšem političnem kontekstu. Z usmerjanjem razprave (in regulacije) na dobre in slabe strani medijske potrošnje se izključijo ostala, veliko bolj pomembna vprašanja delovanja medijev – vprašanje oblikovanja in varovanja skupnosti, vprašanja razporeditve moči v družbi, sodelovanje v politiki in v upravljanju javnih zadev. Potrošnik in državljan nista eno in isto, čeprav si medijska industrija in tisti, ki oblikujejo medijsko politiko, prizadevajo, da bi izbrisali razlike med njimi.[12] Potrošnik želi zadovoljiti svoje zasebne, individualne interese, ko se odloča za nakup določenega izdelka ali pa izbira določeno storitev. Potrošnja ne temelji na enakopravnosti potrošnikov. Tisto, kar potrošnike razlikuje med seboj, je njihova kupna moč – količina denarja, ki jo imajo na voljo za porabo.

Pojem državljana pa temelji na enakosti v pravicah in dolžnostih. Državljani imajo enak in enakopraven dostop do javne sfere, s svojim skupnim delovanjem oblikujejo skupnost vseh in ne samo privilegiranih posameznikov. Mediji ne obstajajo brez državljanov, demokracija pa ni mogoča brez javne komunikacije. Ali je to res? Ali ni mogoče trditi, da so občinstva za medije postala samo eksternalija (dodatni strošek), demokracija pa samo klientelistični odnos prerazporejanja finančnih sredstev, v katerem mediji igrajo vlogo tehtnice? Ali ni prav odvisnost medijev od oglaševanja kot primarnega vira prihodkov ključno vprašanje demokratizacije javne komunikacije? Ali še bolj natančno: ali je od medijev mogoče pričakovati, da bodo delovali v javnem interesu, če jih finančno poganja industrija, katere modus delovanja je v popolnem nasprotju s kakršnimkoli interesom javnosti? Odgovor je – ne. Utemeljitelj odnosov s javnostjo Edward Bernays je leta 1928 v knjigi Propaganda (nekakšnem priročniku piara)[13] zapisal, da je zavestna in inteligentna manipulacija navad in mnenj množic pomemben element demokratične družbe. »Tisti, ki manipulirajo s temi skritimi mehanizmi družbe, predstavljajo nevidno vlado, ki je dejanska vladajoča moč v naši državi.«

Zakaj morajo ceno neodgovorne medijske politike plačati samo potrošniki?

Velikokrat omenjena teza, da je medijska industrija v krizi, ne razloži natančno, kako se (ali pa naj bi se) ta kriza manifestirala. Ali je kriza vztrajno upadanje števila bralcev časopisov (v zadnjem desetletju so vodilni slovenski dnevni časopisi izgubili skoraj četrtino bralcev), kriza zaupanja v verodostojnost medijskega poročanja, kriza poslovnega modela (upad oglaševalskih prihodkov) ali pa kriza novinarstva? Sedanja ekonomska kriza je razkrila, da veliki zaslužki v medijski industriji niso prihajali zaradi dela, ki so ga opravili novinarji, temveč zaradi kompliciranih finančnih transakcij pri nakupu in prodaji medijskih podjetij. Ameriški časopisi so se s tem soočili že na začetku 21. stoletja. Leta in leta je povprečni dobiček v časopisni industriji dosegal 26 odstotkov. Ko je veliki založnik Knight Ridder leta 2005 ustvaril »samo« 19,4 odstotkov dobička, je njegova ogromna časopisna lastnina šla v prodajo. Namesto zadovoljitve s nižjim dobičkom je korporacija začela ukinjati nekatere znane časopise, odpuščati zaposlene in služiti denar s finančnimi špekulacijami.[14]

Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov in njihove nepripravljenosti razumeti in odgovoriti na spremembe. Edina razvojna »strategija«, na kateri je desetletja temeljila medijska industrija, je bila preprečiti vstop konkurence in zvišati vstopne prage za nove izdajatelje.[15] Hkrati je bila prav časopisna industrija prva, ki je začela pravo gonjo proti spletnim medijem, spletnemu novinarstvu in blogerjem. Prav ti naj bi bili neposredno odgovorni za zmanjševanje števila bralcev, krčenje pozornosti, namenjene branju tiskanih izvodov, in površno preletavanje vsebin na spletu, na zastonjkarstvo spletnih uporabnikov, za razmah copy-paste novinarstva, plagiatorstva in na sploh profesionalno ničvrednega novinarskega dela. Mogoče vse to drži, ampak vprašanja, na katere običajno ne dobimo odgovora, so: zakaj bralci množično opuščajo časopise in se odločajo za lagodno brskanje po različnih spletnih straneh, zakaj so ljudje v svojem prostem času pripravljeni brez plačila ustvarjati in reciklirati vsebine, zakaj se časopisna industrija ne spusti v boj z velikimi telekomi in agregatorji za pravično delitev zaslužka pri posredovanju vsebin, zakaj morajo ceno neodgovorne medijske politike plačati samo potrošniki?

Teza o krizi in zatonu tiskanih medijev vse bolj postaja tudi tema medijskega poročanja. Vprašanje pa je, kako se o tej temi poroča. Poročati o krizi svojega lastnega dela in o krizi korporativnega modela, katerega »paradni konj« je bila desetletja, se po navadi spremeni v žalostno napovedovanje konca nečesa, kar bi se moralo že zdavnaj spremeniti. Zato je branje novinarskih prispevkov »krizi in zatonu« medijske industrije lekcija o (ne)odgovornosti tistih, ki so si prilastili vse oblike javne komunikacije.

Kdo nadzira nadzornike?

Lawrence Lessig v svoji najnovejši knjigi Republic, Lost ugotavlja, da je temeljno vprašanje današnjega časa nadzor nadzornikov in boj proti korupciji.[16] Korupcija odvisnosti (dependence corruption), pravi Lessig, pomeni, da se zakonodajna in izvršna veja oblasti spreminjata v inštitute za legalizacijo in legitimizacijo koruptivnih odnosov. Finančna industrija (Wall Street) je v zadnjem desetletju porabila 700 milijonov dolarjev za lobiranje v Kongresu in dosegla, da so bili njeni interesi zavarovani s sprejemanjem ustrezne zakonodaje, po izbruhu krize pa tudi poplačani z državnim denarjem, Sedanji predsednik Obama bo za kampanjo pred naslednjimi volitvami potreboval skoraj milijardo dolarjev. Žal, pravi Lessig, brezposelni in sprejemanje zakonskih ukrepov, ki bodo zagotovili nova delovna mesta, ne prinašajo milijonskih donacij. Po podatkih Gallupove javnomnenjske raziskave dve tretjini Američanov meni, da denar prinaša sedež v Kongresu, samo 12 odstotkov pa je takšnih, ki mu zaupajo. Odstotek tistih, ki danes zaupajo Kongresu, je nižji, ugotavlja Lessig, od odstotka tistih, ki so v času pred vojno za neodvisnost v 18. stoletju podpirali britansko krono. Izgubljeno republiko si je treba spet priboriti. V tem boju državljani ne morejo računati na medije, temveč samo na moč lastnih dejanj.

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) za leto 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011) opozarja na podobna vprašanja. Od 13 ključnih dejavnikov, ki jih mednarodne institucije, teorija in praksa navajajo kot »pogoje« za razcvet sistemske korupcije, jih ima Slovenija 12. Obstoj sistemske korupcije ogroža demokracijo in državo spreminja v lastnino majhne skupine posameznikov, ki delujejo brez nadzora. Neposredno povezavo z medijskim področjem imata dva dejavnika: politizacija ali netransparentnost privatizacije medijskega prostora in vpliv lobijev na zakonodajni proces.[17]

Privatizacija slovenskih medijev je tipičen primer razlaščanja javnega interesa na področju medijev v korist majhnega števila politično močnih posameznikov, katerih naloga v tem procesu je bila, da varujejo medije v svoji lasti pred možnim vplivom nasprotne politične opcije in da za to delo dobijo ustrezno plačilo v obliki ugodnih bančnih posojil in priložnosti za privatizacijo ostalega premoženja v državni lasti. Če se pri ostalih zakonodajnih postopkih lobisti in interesne skupine trudijo zadevo opraviti daleč od oči javnosti (občasno razkritje kakšnega primera služi samo za moralno zgražanje, ne pa za sistemske ukrepe), so bila pri sprejemanju medijske zakonodaje vrata parlamenta medijskim lastnikom odprta na stežaj. Leta 2006 je rigorozno in škodljivo spremembo zakona o medijih glede pravice do odgovora in popravka opravil na matičnem odboru DZ v imenu pristojnega ministrstva kar lastnik medija sam. V zameno za te spremembe je isti medijski lastnik dobil za plačilo ustrezne zakonske člene, ki so dobesedno legalizirali njegove lastniške akrobacije. Zadnji dogodki ob padcu istega zakona pa kažejo, da je v Sloveniji mogoče spremeniti medijsko zakonodajo izključno s podporo medijskih lastnikov. Temu procesu privatizacije zakonodajne veje oblasti je treba še dodati podatke, ki jih je KPK objavila na koncu svojega poročila in se nanašajo na korelacije finančnih prihodkov posameznih podjetij s spremembami oblasti na lokalnem in državnem nivoju. Kljub temu da gre v poročilu za podjetji »A« in »B«, je iz zbranih podatkov možno ugotoviti, da za njimi stojita dva največja zakupnika medijskega prostora, ki nadzorujeta praktično večino oglaševanja v Sloveniji in s tem neposredno vplivata na razporeditev oglaševanja v medijih. Iz podatkov je razvidno, da je pri navedenih podjetjih visoka korelacija med spremembami vlade na oblasti in izplačili proračunskih uporabnikov.[18] Iz podatkov je mogoče razbrati tudi, kako se priliv finančnih sredstev, ki sta jih podjetja dobila, časovno ujema s spremembami vlade – eno podjetje je prevladovalo (ali pa imelo skorajda vse) pri pridobivanju sredstev v obdobju 2004–2008, drugo pa v obdobju 2008 do vključno maja 2011. Po podatkih Ajpesa (5. 11. 2011) je podjetje finančno favorizirano v tekočem vladnem obdobju v lastništvu petih oglaševalskih agencij, med katerimi je ena lastniško povezana z dnevnim časopisom, lastnik druge pa je sedel v delovni skupini za spremembo (propadle) medijske zakonodaje. To so očitni znaki sistemske korupcije, ki pa se dogajajo v inštitucijah (medijih), ki bi morale kritično nadzorovati tiste, ki imajo denar in moč. Kot pravi Lessig, se je temu treba upreti z vsemi mehanizmi civilne nepokorščine, ki jih imamo na voljo.

Brez sklepa – za uvod

»There are thousand hacking at the branches of evil to one who is striking at the root.« (Tisoči so, ki sekajo veje, in en sam, ki nameri udarec proti koreninam.)
- Henry David Thoreau

1   Ultimate Spider-Man, Vol. 1: Power and Responsibility. New York: Marvel Comics. 2002.
2   We recorded history and we've made history, News of the World, 10. 7. 2011, str. 3.
3   Pojem evropske politike je v navednicah. Direktive, ki jih sprejema EU kot obliko nadnacionalne zakonodaje, so samo »smernice« v kateri smeri bi države morale voditi svojo politiko (določene je cilj), ne vsebujejo pa konkretnih ukrepov, s katerimi je možno zagotoviti ta cilj. Zaradi tega se evropske direktive ne morejo samo »prepisati« v nacionalno zakonodajo.
4   Ne brez razloga EK v svojih dokumentih uporablja izrazoslovje tekmovanj, značilno za, na primer, evropsko nogometno ligo (champions league). Težava je, da v nogometu obstajajo jasna pravila, kako je treba igro igrati, določene so tudi naloge sodnikov. V evropski »medijski ligi« so takšna pravila zelo ohlapna, sodniki pa se večinoma otepajo svoje vloge razsojanja o pravilnosti tekmovanja.
5   Direktiva 2007/65/ES evropskega parlamenta in sveta, sprejeta 11. decembra 2007, Uradni list Evropske unije, 18. 12. 2007, l. 332/45.
6   Najboljšo analizo procesa privatizacije in tehnokatizacije medijske politike daje Ithiel de Sola Pool v knjigi Technologies of Freedom (Harvard University Press, 1983). Njegova opozorila o tem, kakšne so lahko posledice teh procesov, niso dobile resne podpore v medijski akademski sferi. Ko so se raziskovalci na področju medijskih študij večinoma ukvarjali s kulturnimi implikacijami medijske potrošnje, medijskimi reprezentacijami in analizami občinstva, je medijska industrija počasi in vse bolj trdno postajala del novo nastajajoče informacijske industrije, ki, zgodovinsko gledano, nikoli ni bila predmet regulacije vsebin, razen v delu zaščite avtorskih pravic.
7   McChesney, Robert W. (2005), Communication Revolution. Critical Junctures and the Future of Media. New York: The New Press.
8   TheodoreRoszak (1994), The Cult of Information. A Neo-Luddite Treatise on High-Tech Artificial Intelligence and the True Art of Thinking. University of California Press, str. 19.
9   Vincent Mosco (2005), The Digital Sublime. Myth, Power and Cyberspace. Cambridge, Ma. The MIT Press, str. 143.
10 Alvin Toffler (1980), The Third Wave, Bantam Books. Na svoji spletni strani Alvin in Heidi Toffler, futurista, lahko nazorno vidimo, kako je možno iz neobstoječe »teorije« narediti zelo obstoječo in finančno uspešno kariero. Poročni par Toffler sta najnovejši »rock zvezdi« Južne Koreje (www.alvintoffler.net).
11 Serge Halimi (2003), Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska, Mirovni inštitut, str. 73.
12 Croteau, David in William Hoynes (2006), The Business of Media. Corporate Media and the Public Interest. London: Pine Forge Press, str. 224.
13 Edward Bernays (1928), Propaganda. Dostopno na: www.archive.org/details/EdwardLBernays-Propaganda (5. 11. 2011).
14 Schiffrin, André (2010), Words & Money. London, New York: Verso, str. XIV.
15 Jonathan A. Knee, Bruce C. Greenwald, Ava Seave (2009), The Curse of The Mogul. What's wrong with the world's leading media companies. Portfolio Hardcover.
16 Lawrence Lessig (2011), Republic, Lost. How Money Corrupts Congress. New York: Twelve.
17 Komisija za preprečevanje korupcije RS, Letno poročilo 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011), str. 9.
18 Letno poročilo 2010, str. 49–50.

izpis

Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič

Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Če hočemo omogočiti nove oblike neprofitnega novinarstva, se moramo sprijazniti s položajem in zagovarjati trajno in izdatno financiranje iz javnih virov – Ta kriza odpira prostor za zagovarjanje boljšega, bolj demokratičnega in odgovornega modela lastništva, katerega namen bi bil izboljšanje vsebine novic in kvalitete javnega ter političnega življenja – Intervju: Andrew Williams, Univerza v Cardiffu

Andy Williams je predavatelj na Šoli za novinarstvo, medije in kulturne študije na Univerzi v Cardiffu. Raziskovalno se ukvarja z razmerjem med novicami in odnosi z javnostjo. Bil je vodilni raziskovalec pri projektu, na podlagi katerega je Nick Davies napisal knjigo Zgodbe iz sploščene Zemlje (Flat Earth News). Že več kot desetletje piše tudi za razne radikalne medije in je urednik spletne strani RadicalWales.org.

Leta 1962 je Daniel J. Boorstin v svojem delu The Image razdelal liberalno kritiko prakse, po kateri mediji v sodelovanju z industrijo odnosov z javnostmi ustvarjajo »psevdodogodke« in tako delajo novice iz dogodkov, o katerih se v preteklosti sploh ne bi poročalo. V isto obdobje sodi tudi nekoliko bolj revolucionarna kritika, povezana s konceptom spektakla, kakor so ga koncipirali situacionisti, po kateri se je vse, kar je bilo neposredno doživeto, oddaljilo v predstavo. Oba prispevka lahko razumemo kot neke vrste protiutež navdušenju nad takratnimi novimi mediji, ki je bilo tedaj precej razširjeno, njegov najbolj slaven glasnik pa je bil Marshall McLuhan. Kako vidite današnje medije v Veliki Britaniji in globalno: bolj pesimistično, torej bližje Boorstinu in Debordu, ali pa mislite, da so bolj odprti za svoje integrativne, demokratizirajoče potenciale in torej bliže McLuhanovi viziji?

Kar se razumevanja medijev tiče, mi je osebno najbližje pristop politične ekonomije, imam pa tudi določene simpatije do situacionističnega branja kulture kot spektakla. Eden od produktivnih uvidov prvega pristopa je teza, ki pravi, da kot družba dobimo tiste medije, ki jih plačamo. Toda »mi« precejšnjega dela informativnih medijev sploh ne plačujemo. Komercialne informativne medije na pogosto skrite načine financirata oglaševalski sektor in industrija odnosov z javnostjo: prvi prek oglaševalskih prihodkov, druga prek »subvencij v obliki informacij«, ki jih priskrbijo agencije za odnose z javnostjo. Vse dokler bodo komercialni informativni mediji ostajali odvisni od oglaševalskih prihodkov, njihovi lastniki pa bodo velike korporacije, ki so pripravljene za povečanje dobička vedno znova odpuščati zaposlene, se bodo problemi, ki so jih očrtali Boorstin in situacionisti, zgolj še poglabljali. Bojim se, da bo realizacija zelo resničnih demokratičnih in demokratizirajočih potencialov novih medijev ogrožena, vse dokler bodo korporativni mediji ostali korporativni, torej dokler bo obstajal trenutni tržni model. Rečeno z delno zastarelim kritičnim besednjakom: mislim, da je lastništvo produkcijskih sredstev ključen dejavnik obstoja splošnoinformativnih medijev, ki omogočajo in usposabljajo aktivno politizirane državljane in državljanke.

Zagovarjanje rešitev, ki predvidevajo, da bi komercialni mediji lahko prešli v netržne oblike lastništva ali pa bi bili k temu celo primorani, morda diši po brezupnem idealizmu. A dejstvo je, da so splošnoinformativni mediji, kot smo jih poznali več kot sto let, sredi intenzivne krize. Oglaševalci, še posebej na lokalni in regionalni ravni, časopise množično zapuščajo. Nekateri časopisi izginjajo, drugi so zgolj še lupine. Osebno verjamem, da je vredno zagovarjati državno intervencijo takšnega tipa, ki bi neprofitno novinarstvo koncipirala kot javno dobro ter ga zaščitila in podprla. Podobne poglede trenutno zagovarjajo akademiki v ZDA, med njimi, na primer, Robert McChesney. Za dolgoročen obstanek teh modelov bo potrebna neka oblika javnega financiranja, vzpostaviti pa bo treba tudi stroge varovalke za zaščito novinarske neodvisnosti. Različne javnosti, politike in nekatere novinarje bo zelo težko prepričati, da to sprejmejo. Toda družba bi lahko imela ogromno korist od tega. Novice bi bile bolj kvalitetne in neodvisne, politične elite bi bile prek tako prenovljenega novinarstva, ki bi delovalo v javnem interesu, podvrženo dodatnemu nadzoru, takšni mediji pa bi svoje občinstvo potencialno lahko obravnavali kot aktivne in politično ozaveščene državljane, ne pa kot preproste pasivne potrošnike. Če torej poskusim odgovoriti na vprašanje, moram reči, da na probleme, s katerimi se soočamo, gledam zelo pesimistično. Na drugi strani pa me neki vidik trenutne krize komercialnih informativnih medijev navdaja s tihim optimizmom. Ta kriza namreč odpira prostor za zagovarjanje boljšega, bolj demokratičnega in odgovornega modela lastništva, katerega namen bi bil izboljšanje vsebine novic in kvalitete javnega ter političnega življenja.

Bili ste eden od sodelavcev pri raziskavi, na podlagi katere je nastala knjiga Nick Daviesa Zgodbe iz ploščate Zemlje (Flat Earth News), ki je lansirala koncept churnalizma. Churnalizem je učinek spleta zmanjševanja števila zaposlenih, časa in resursov, ki so na voljo za obdelavo posameznih zgodb, rastočih pritiskov na količino vsebine, ki mora biti vsakodnevno ustvarjena in zanašanja na recikliranje piarovskih in ostalih materialov. Med ugotovitvami, ki jih je raziskava prinesla, je tudi ta, da so analizirani mediji objavili alarmantno malo originalnih zgodb. Katere so najbolj neposredne posledice takšne situacije?

Takšno stanje je zelo skrb zbujajoče, saj pomeni, da čedalje večji delež zgodb, ki jih beremo, ne prihaja od informativnih medijev, ki bi postavljali lastne novičarske agende. Namesto tega smernice poročanja vse bolj določajo močni viri novic, ki si lahko privoščijo učinkovite medijske svetovalce in njihovega agencije. V obtoku je stališče, da takšno stanje sploh ni problematično, če na novice vpliva dovolj veliko različnih piarovskih virov novic. Nekateri ljudje iz sektorja odnosov z javnostjo, na primer, pravijo, da je njihov vpliv relativno nepomemben, saj »to danes počnejo vsi«. Izraz tega stališča je mit o »enakem igrišču za vse«, ki sugerira, da je vse v redu, dokler ima vsak možnost zaposliti svoje medijske svetovalce, ki zagovarjajo njihova sporočila. Toda naša raziskava je ugotovila, da imajo daleč najbolj učinkovit piar tiste organizacije, ki imajo tudi sicer največ družbene moči in vpliva; na politike in podjetja odpade približno 60 odstotkov sporočil za javnost, ki smo jih našli za novicami. Tisti z manjšim političnim in ekonomskim vplivom uspejo zgolj marginalno vplivati na novice. Delež NVO in dobrodelnih organizacij pri takih novicah dosega 11 odstotkov, sindikatov 5 odstotkov, na posamezne državljane pa odpadeta zgolj 2 odstotka. Ne gre zgolj zato, da novice niso originalne, politične in ekonomske elite imajo tudi precej večji vpliv na ton in vsebino novic kot šibkejše skupine. Ko govorimo o razmerju med piarom in splošnoinformativnimi mediji, govorimo o primeru preživetja najbogatejšega.

Kateri so poleg izključno lokalnih ali nacionalnih učinkov globalni učinki psevdodogodkov in churnalizma?

Najbolje poznam situacijo v Veliki Britaniji, toda v času od izdaje našega poročila sem prebral precej podobnih študij, ki so nastale v drugih nacionalnih kontekstih in te ugotavljajo, da ne gre za lokalni fenomen. V krizi niso zgolj časopisi v Veliki Britaniji, temveč v večini bogatih držav z razvitimi časopisnimi trgi, pa tudi drugod po svetu je gonja za dobičkom zmanjšala število novinarjev. Tam, kjer se to zgodi, postanejo splošnoinformativni mediji ranljivi za naraščajoč vpliv globalne industrije odnosov z javnostjo. Od najetih piscev se pogosto zahteva, da v krajšem času naredijo več. Takšen pritisk delovnih obveznosti jih sili k iskanju bližnjic, manjša obseg raziskovalnega dela, manj je preverjanja točnosti informacij, novinarji pa raje ostajajo pri »varnih« in manj kontroverznih zgodbah ter churn vsebinah, ki jim jih priskrbijo piarovski agenti. Pomanjkanje prakse pa vodi k izgubi nekaterih osnovnih veščin novinarskega dela, na primer ko gre za iskanje originalnih zgodb. Ko se starejši kolegi upokojijo ali so odpuščeni, se stvari poslabšajo, saj so mlajši novinarji, ki nikoli niso poznali nobenega drugega načina dela, nagnjeni k sprejemanju obstoječih delovnih praks, ne da bi pri tem imeli kakršnekoli pomisleke.

Osebno me zanima, če se taki problemi pojavljajo tudi na razvijajočih se medijskih trgih, na primer v Indiji. Politične ekonomije teh medijskih sistemov ne poznam dovolj, da bi lahko presodil, ali imajo dovolj finančnih virov za produkcijo visokokvalitetnega novinarstva, ki deluje v javnem interesu. Toda vaja, ki jo delam s svojimi študenti, nakazuje, da globalna narava sodobne medijske krajine pomeni, da churnalizem presega nacionalne kontekste. Na dodiplomski ravni imam modul, in tam študente spodbujam, da novinarskim zgodbam sledijo od sporočila za javnost do objave. Vedno znova opažamo, da informacija, ki pride od agencij za stike z javnostjo ter vpliva na novice v Veliki Britaniji, v naslednjem koraku potuje naprej po svetu, kjer jo nekako izvrže vrtoglava množica mednarodnih medijev. Ko na primer v Veliki Britaniji Daily Express objavi novičko o neki sumljivi tržni raziskavi, katere namen je ustvarjanje medijske zgodbe o neki modni shujševalni dieti (kar sploh ni redko), se pogosto zgodi, da isto zgodbo naslednji dan povzamejo mainstreamovski mediji v Indiji, Avstraliji ali Južni Ameriki. Svetovni splet pomeni, da je churnalizem zdaj transnacionalen problem in da lahko ljudje iz piarovske industrije vplivajo na novice na globalni in ne zgolj lokalni ravni ter tako generirajo podobno »oglaševanju ekvivalentno izpostavljenost«.

Kako bi bilo mogoče odpraviti prevlado psevdodogodkov in churnalizma v današnjih mediji? Ali je to, ko gre za mainstreamovske medije, sploh mogoče?

To je zelo težko vprašanje, na katerega nimam odgovora. Po mojem mnenju bi morali biti izpolnjeni številni pogoji, da bi si lahko sploh zamislili mainstreamovski splošnoinformativni medij, ki ne bi bil tako ranljiv. Za začetek bi morale redakcije za polni delovni čas zaposliti precej več novinarjev. Poleg tega bi morali vzpostaviti (radikalno) drugačen model financiranja. Velik dejavnik (ne pa tudi edini) churnalizma je pomanjkanje kadra, ki novice ustvarja. Vzrok za prevlado piara v redakcijah tiči v pomanjkanju investicij v novinarstvo. V trenutni situaciji vrednost, ki je povzeta iz sporočil za javnost, financira »učinkovitost« (reze) ter hkrati ohranja nizke stroške zaposlitev v informativnih medijih. Če bi želeli churnalizem izzvati na tej točki, bi morali prekiniti s trenutno situacijo, v kateri so subvencije v obliki informacij vrednotene bolje kot novinarji. Edini način za dosego tega cilja je, da novinarsko delo ustrezno financiramo. Navidezno nezaustavljiv padec prihodkov od oglaševanja nakazuje, da bomo morali resne medije, ki ustvarjajo kakovostne novice v javnem interesu, financirati drugače, če jih seveda res želimo imeti. Trg (v obliki oglaševalskih prihodkov in prihodkov od prodaje) se iz splošnoinformativnih medijev umika. Vse alternative, ki se trenutno ponujajo za reševanje časopisov, se zdijo nezadostne ali imajo omejen obseg (oglaševanje na spletnih straneh časopisov, plačljivost določenih medijskih vsebin, mikroplačila, financiranje s strani civilne družbe ali dobrodelnih organizacij itn.) Če hočemo omogočiti nove oblike neprofitnega novinarstva, se moramo sprijazniti s položajem in zagovarjati trajno in izdatno financiranje iz javnih virov.

Ali vidite kakšne pozitivne dolgoročne učinke škandala z vdori v mobilne telefone?

Razvoj dogodkov v zvezi s pretresi, ki jih zavoljo tega škandala doživlja Murdochov imperij, spodbuja zelo pozitivne občutke. Murdoch je simbol počasnega davljenja mainstreamovske časopisne industrije v tej državi. Ravno njegove inovacije v osemdesetih letih so utrle pot tisti vrsti churnalizma, o kateri smo govorili prej. Skrbi pa me, da debata v zvezi z vdori v mobilne telefone ni dovolj široka. Eden od vzrokov, da se je ta praksa tako razbohotila, je v istem pritisku, ki novinarje na drugi strani sili k iskanju bližnjic v obliki kopiraj in prilepi uporabe sporočil za javnost. Prisluškovanje je bila (visoko neetična) hitra tehnološka rešitev, ki je na neki način odpravila potrebo po stalnem, dolgotrajnem in dragem raziskovalnem novinarstvu. Praksa se je tako zelo razširila zato, ker je bil takšen tip raziskovanja tako dolgo finančno podhranjen. Če želimo v prihodnje odpraviti možnost podobnih zlorab, moramo spremeniti okoliščine, ki so do njih pripeljale. To pa nujno pomeni boljše financirati novinarstvo in ga varovati pred propadajočim tržnim modelom.

Ali naj kar opustimo upanje po reformiranju mainstreamovskih medijev in se morda koncentriramo na radikalne medije. Morda pa je mogoče delati na obojem?

Vsekakor mislim, da je mogoče in potrebno delati na obojem. Alternativnim medijem sem zavezan v teoriji in praksi. Že več kot desetletje sodelujem pri tiskanih in spletnih lokalnih, skupnostnih radikalnih publikacijah, trenutno sem urednik strani www.RadicalWales.org. Toda tudi zaradi moje osebne izkušnje tako pozitivnih kot negativnih plati državljanskega novinarstva vem, da to kratko malo ni dovolj. Alternativne novice po navadi z malo ali sploh brez denarnih sredstev ustvarjajo zavzeti ljudje v svojem prostem času, ki si ne obetajo nagrade za svoje delo. Projekti te vrste so ranljivi za povračilne ukrepe s strani tistih, ki postanejo tarče njihove kritike, nenehno pa visi v zraku tudi možnost, da ustvarjalci kratko malo izgorijo in se umaknejo. Doživeli so nekaj briljantnih zmag in nekaj sijajnih obdobij razcveta, toda potrebujemo nekaj več. Novinarstvo potrebuje zaščito močnih institucij – potrebuje splošnoinformativne organizacije, ki jih ne bi bilo strah vztrajati pri svojem, in se po potrebi boriti proti interesom elite. Potrebuje tudi finančne in človeške vire: brez finančnih sredstev za plače reporterjev je, na primer, težko ohranjati pokrivanje delovanja občinskih svetov, sodišč in javnih služb. Toda takšen nadzor je izjemno pomemben, če si želimo obetati, da lahko naše predstavnike pripravimo do tega, da so odgovorni za svoja dejanja. Bojim se, da bi alternativni mediji brez mainstreamovskih medijev težko igrali kritično nadzorno vlogo, ki bi jo informativni mediji sicer morali imeti. Posledično bi precej korupcije, še posebej na lokalni in regionalni ravni, ostalo neopažene. Po moji oceni kronično finančno podhranjeni komercialni mediji v svoji trenutni obliki niso sposobni za ta posel, zato se tako zavzemam za alternativni model financiranja, ki bi bil utemeljen na javnih sredstvih.

Kako bi definirali radikalne medije? Ali je medij radikalen zaradi svoje vsebine, medija kot takega ali zaradi svoje notranje organizacijske strukture? Zdi se, da zadnji vidik pogosto ostaja spregledan in vendar je to področje, kjer je možno nekaj neposredno spremeniti, četudi zgolj na mikrodružbenem nivoju?

Mislim, da so mediji radikalni zaradi svoje vsebine. Medij kot tak se mi osebno ne zdi tako pomemben – nimam ravno potrpljenja s tehnološkimi deterministi, za katere se zdi, da zagovarjajo stališče, da je komunikacija na spletu inherentno demokratična. Res je, da smo bili letos priča mnogo realnim priložnostim za uporabo socialnih medijev za politično organiziranje in širjenje informacij, toda v veliko primerih se taisti mediji uporabljajo proti javnosti za represivne, manipulativne ali totalitarne cilje.

Najtežje odgovorim na vprašanje v zvezi z organizacijsko strukturo, ki naj bi omogočala radikalne medije. Želim upati, da je odgovor pozitiven. Sam sem član lokalne neprofitne novinarske kooperative v mestu Port Talbot, ki leži v južnem Walesu. Leta 2009 je mesto izgubilo svoj lokalni časopis, saj ga je medijski konglomerat Trinity Mirror prenehal izdajati. Port Talbot Magnet obstaja zgolj na spletu (www.lnpt.org), vzpostavila pa ga je skupina lokalnih novinarjev, ki so bili odpuščeni pri različnih lokalnih časopisih. Kooperativa je v lasti delavcev, vse odločitve se sprejemajo demokratično, mesto urednika rotira med šestimi člani uredniškega kolektiva. Tej ekipi je uspelo pritegniti nekaj lokalnega oglaševanja in nekaj donacij prek sistema mikroplačil, toda za zdaj poskušajo »novičarsko luknjo« v tem prikrajšanem industrijskem mestu še vedno zapolniti z zelo skromnimi denarnimi sredstvi. Ta model vzbuja kanček upanja za prihodnost. Mislim sicer, da bodo morali najti druge vire financiranja, če bodo hoteli zdržati, med njimi tudi javna sredstva, toda vseeno imam veliko upanja v ta demokratični in na skupnost osredotočeni neprofitni model.

Da bi prepoznali radikalno socialno vlogo, ki jo ima ta skupina, ni potrebno, da svojo vsebino definirajo kot radikalno. Velik del njihovega trenutnega delovanja se vrti okoli tega, da mestnim prebivalcem nudijo temeljne informacije o lokalnem in političnem dogajanju. Upajo, da bodo zmožni v prihodnje bolje pokrivati lokalno politiko in politične ter okoljevarstvene kampanje (to mesto sodi med bolj onesnažene v Evropi). V mestu, kjer ni drugih ponudnikov lokalnih novic, so to zelo dragoceni cilji, ki bi lahko precej hitro pozitivno vplivali na participacijo v lokalnih in političnih zadevah. Splošnoinformativni mediji, ki jih dobimo, so racionalen produkt sistemov spodbud za novinarstvo, ki jih vzpostavimo. Del naše vloge kot kritikov medijskega področja mora biti gradnja novega v lupini starega. McChesney je nekje zapisal, da vzrokov slabega novinarstva ne gre iskati pri moralno bankrotiranih in netalentiranih novinarjih, temveč v strukturi, ki takšen tip novinarstva dela za racionalen učinek svojih operacij. Med strukturnimi spremembami, ki jih potrebujemo, je tudi sama organizacija (in profitna orientacija) redakcij. Če bomo sposobni negovati drugačne, bolj demokratične in manj profitno usmerjene strukture, potem bomo s tem pripravili teren za boljše novinarstvo in za bolj aktivno državljanstvo ter tudi za socialne spremembe, po katerih sprašujete.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo