N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Sedaj sta legitimirana oba predloga besedil kolektivnih pogodb: predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki ga je sindikat delodajalcem poslal že pred lansko stavko, in osnutek Klektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije - Predloga se vsebinsko razhajata kot dan in noč
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi so se začela 7. oktobra lani, dan po začasni prekinitvi splošne stavke novinarjev. Pogajalski skupini Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju PsSNS) in Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju (PsZTM) sta že 9. novembra , ko sta komaj v tretje prekrižali kopja, zašli v slepo ulico. Zaradi zelo različnih stališč o paru osnovnih vprašanj je bilo vsaj novinarski strani povsem jasno, da s pogajalsko ekipo ZTM ne bodo uspeli uskladiti niti naslova kolektivne pogodbe, o kateri naj bi tekla pogajanja, niti prvega člena poslovnika, ki je opredeljeval, kdo se bo pogajal in o kom se bo pogajal.

Šele leto dni po stavki, 14. oktobra letos, sta pogajalski skupini le uskladili tehnični Poslovnik o vodenju pogajanj o Kolektivni pogodbi za novinarje v Republiki Sloveniji. Poslovnik bo urejal zgolj tehniko pogajanj in ne bo prejudiciral vsebinskih opredelitev. No, lahko razkrijem, da smo v PsSNS, katere član je tudi avtor tegale prispevka, kar cinično pričakovali, da se bo z drugo stranjo razvila živahna debata o tem, ali nemara ni že novinar beseda, ki v tehnični poslovnik ne sodi. Pa je vendarle prevladala volja po pogajanjih tudi na strani članov PsZTM. Zahtevali pa so, da se PsSNS odreče termina poklicni novinar, ker to pa da je vsebinska opredelitev.

Kolektivna pogodba
Doslej je PsZTM omejevala svoj pogajalski domet na novinarje, ki so zaposleni pri članicah ZTM, kar je bilo zapisano tudi v naslovu njenega predloga poslovnika. PsSNS je imela opredeljen precej širši pogajalski mandat, v naslovu pa precej krajšo temo, zgolj kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. A v PsZTM najbrž niso hoteli dopustiti nobenih podobnosti z veljavno Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, pa so pazili, da jim PsSNS niti slučajno v naslovu novega poslovnika ne bi podtaknila pogodbo z istim imenom. Dobro, pa prečrtajmo termin poklicna, smo se zedinili.

Poslovniško natezanje okoli poimenovanja kolektivne pogodbe - vleklo se je sicer le skozi prvi dve začetni pogajalski seji - je bilo, skratka, hitro rešljivo. Mimogrede sta se pogajalski skupini zedinili tudi o tem, da se v poslovniku, vendar samo z opazovalskim statusom, delodajalski strani pridružijo še predstavniki javnega zavoda RTVS. Bolj bistveno pa je, da sta sedaj na poslovniški mizi legitimirana oba predloga besedil kolektivnih pogodb: predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki ga je SNS na naslov ZTM poslal že junija lani, PsZTM pa ga je PsSNS izročila po stavki 7. oktobra, in osnutek besedila Kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije, s katerim je ZTM opredelilo mandat svojih pogajalcev in ga posredoval na SNS junija letos.

Omenjena predloga se vsebinsko razhajata kot dan in noč, vendar sta se pogajalski skupini zdaj vsaj s tehničnim poslovnikom zavezali, da se bosta pogajali o vsebinah, za katere se bosta sporazumeli. Vnaprejšnje pogojevanje s poslovnikom, skratka, odpade na obeh pogajalskih straneh. To pomeni, da so na meniju tudi vsa tista vprašanja, ki so jih doslej praviloma zavračali v PsZTM oziroma jim zanje mandata iz različnih razlogov njihovo združenje GZS ni opredelilo, s tem pa PsSNS potiskalo v nemogoč položaj, ker bi morala nekatere ključne teme kratko malo črtati iz pogajanj. Tako bi lahko izgubili pogajanja na nekaterih področjih že kar pred začetkom pogajanj.

Po naših ocenah je šlo za podcenjevalni odnos do socialnega partnerja, tudi za slabo in neetično prakso socialnega sporazumevanja, saj je partner zavzeto deklariral dobro voljo po sklenitvi poklicne kolektivne pogodbe, hkrati pa že na ravni poslovnika počel vse, da do pogajanj ne bi prišlo. Morda smo se motili, saj se bodo pogajanja zdaj vendarle lahko odvila o vseh vsebinah. Za vsebine, o katerih se pogajalski skupini ne bosta uspeli sporazumeti, sta se SNS in ZTM strinjala o ustanovitvi mešane desetčlanske delovne skupine, ki bo sporno vprašanje proučila, ugotovila dejansko stanje in predlagala rešitve, o katerih naj odločita vodstvi SNS in ZTM. Skupaj naj bi oba reprezentanta nastopila tudi do države, kolikor bi se pokazalo, da problemi presegajo domet kolektivnega dogovarjanja oziroma so nerešljivi, vzemimo brez sprememb predpisov in zakonov.

Obe pogajalski skupini sta se že sporazumeli za naslednje vsebinske sklope, ki naj bi jih omenjena delovna skupina obdelala: osebna in stvarna veljavnost novinarske kolektivne pogodbe; vključitev tudi drugih delodajalskih zastopnikov v pogajalski proces; novinarji svobodnjaki; ureditev poklicne avtonomije; ekonomski položaj v medijski dejavnosti. Vse to so področja, na katerih lahko pričakujemo po dosedanjih izkušnjah največje razlike med stališči pogajalskih skupin.

Če hočemo razumeti, zakaj so pogajalci leto dni po stavki prispeli komaj do začetka pogajanj, je treba spomniti na lanski stavkovni dosežek. Stavkovni odbor je stavko prekinil začasno, ker je ZTM izpolnilo samo del stavkovnih zahtev - s sklepom, da sprejema pobudo zborničnega združenja po začetku pogajanj o Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. Na drugi strani pa je delodajalska stran ponudila zgolj pogajanja o novi kolektivni pogodbi za novinarje, zaposlene pri članicah ZTM.

Med neposredno pridobitev stavke je bilo mogoče brez dvoma šteti, da je ZTM priznalo, da je socialni partner in naslovnik za pogajanja s SNS, kar so zavračali kakšnih šest let. Pomemben stavkovni dosežek je bil še, da je bila GZS prisiljena odstopiti od svojega splošnega in načelnega zavračanja poklicne kolektivne pogodbe češ, da se po sistemu lahko pogaja samo o pogodbah dejavnosti.

Takoj po stavki se je torej pokazalo, da je bila prekinjena brez interesnega soglasja o ključni zadevi: stavkovni odbor je stavko začasno preklical zato, da se bo pogajal o novinarski kolektivni pogodbi za vse, ki opravljajo novinarski poklic, se pravi, ne glede na to, ali kot svobodnjaki ali kot redno zaposleni, in ne glede na to, ali delajo v zasebnem ali javnem sektorju. Upravni odbor ZTM oziroma GZS je izrazila pripravljenost na pogajanja, a samo o novi kolektivni pogodbi in samo za redno zaposlene novinarje pri njenih članicah.

Za SNS je bilo jasno, da bo moral uveljavljati neizpolnjene stavkovne zahteve v pogajanjih. S socialnim partnerjem se bo morala PsSNS dogovoriti predvsem, o čem se bodo pogajali, na strani PsZTM so želeli pogajanja vnaprej omejiti na ponudbo, s katero je stavko prekinilo ZTM.

Prva pogajalska runda
Začela se je 7. oktobra lani, ko je Ps SNS predala PsZTM svoj predlog poslovnika in predlog sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN). Že naslednjo sejo, 21. oktobra, sta morali pogajalski skupini sejo prekiniti, ker nista rešili osnovnega vprašanja, kdo lahko sodeluje v pogajalskem postopku. PsSNS je predlagala razširitev pogajalske skupine na strani delodajalcev še z zastopniki RTVS in Združenja delodajalcev Slovenije. PsZTM je bila pripravljena privoliti samo v opazovalski status predstavnikov iz javnega zavoda, odločno pa zavrnila udeležbo delodajalskega združenja s prostovoljnim članstvom. PsSNS je predlagala tudi, da se iz predloga poslovnika ZTM izbriše, da se bomo pogajali o novi kolektivni pogodbi. Nadaljevanje druge prekinjene seje, 9. novembra 2004, ni prinesla bistvenega premika. PsZTM je bila iz poslovnika o pogajanjih pripravljena črtati besedico nova, ostale predloge so zavrnili. Zato je SNS sklenil predlagati upravnemu odboru ZTM neodvisno strokovno arbitražo o dveh vprašanjih: ali je bil njihov odstop od KPPN v letu 1998 v skladu s postopki v veljavi pogodbi in kateri so zadržki, po katerih je pravno utemeljeno izključiti iz pogajanja o nacionalni poklicni novinarski pogodbi predstavnike tistih delodajalcev, ki niso člani ZTM, torej JZ RTVS. Pogajanja naj se nadaljujejo, sta se strinjali pogajalski skupini, ko bo arbitraža dokončala svoje delo.

Druga pogajalska runda
Lahko štejemo, da se je začela 12. novembra, ko je SNS posredoval upravnemu odboru ZTM predlog z vprašanji za neodvisno arbitražo. Šestindvajsetega decembra je upravni odbor zavrnil predlog arbitraže o veljavnosti odstopa ZTM od KPPN iz leta 1998, saj da je zadeva zastarala in da ZTM ni več stranka pogodbe, zatorej ne moremo po pogodbi ugotavljati ali jo je prekršila. O vprašanju, zakaj bi morali biti predstavniki JZ RTVS izključeni iz pogajanj o novinarski nacionalni pogodbi, pa je upravni odbor ZTM presodil, da je zunaj pristojnosti ZTM in SNS, ker se ZTM lahko pogaja samo v imenu svojih članic.

V zavrnitvenem paketu ZTM je prispel še odgovor na vprašanje, ki ga SNS v arbitražnem predlogu ni niti sprožil, in sicer, da pristojnosti ZTM izključujejo pogajanja o statusu svobodnjakov. Kolektivna pogodba lahko uredi le pravice zaposlenih novinarjev in le v okviru statusa, kot ga določata Zakon o medijih in Zakon o delovnih razmerjih. Zahteva SNS pa naj bi presegala zakonske okvire, ker bi se osebna veljavnost kolektivne pogodbe nanašala tudi na osebe, ki niso v delovnem razmerju. Upravni odbor se je vendarle zavezal, da "bo glede odprtih vprašanj, ki po njegovem mnenju ne morejo biti urejena s kolektivno pogodbo za novinarje zaposlene pri članicah združenja (urejanje statusa in ekonomskega položaja svobodnih in pogodbenih novinarjev, vprašanje avtonomije novinarskega dela in drugo), sprožil pobude za njihovo razrešitev na vladnih organih, ki so pristojni in kompetentni za njihovo reševanje, in sicer ministrstvo za kulturo, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za javno upravo, Vlada RS, državni zbor in drugi".

Osemnajstega januarja letos je izvršilni odbor SNS odgovoril na zavrnitev arbitraže. Ker nobeno sodišče doslej ni sklepalo o veljavnosti ali neveljavnosti odstopa ZTM od KPPN iz leta 1998, smo predlagali neodvisno presojo vprašanja odstopa po postopku, ki bi ga šele opredelila sporazumno sestavljena arbitražna komisija. Arbitraža torej ne bi bila vnaprej opredeljena s predpisanimi postopki iz KPPN, kot je bil prepričan socialni partner v odstopu. Kar se tiče udeležbe predstavnikov JZ RTVS v pogajalskem postopku, je SNS kratko odgovoril, da jo je predlagal ravno zato, ker mu je jasno, da ZTM kot reprezentativno združenje zasebnih podjetij nima pristojnosti za pogajanja v javnem sektorju. In novinarji svobodnjaki? Ker njihov status splošno ureja tudi veljavna KPPN, ni upravičenih razlogov, da bi jih izbrisali s pogajalskega menija. Poleg tega je SNS prostovoljno združenje, ki včlanjuje tudi številne svobodne novinarje, zato je legitimiran in dolžan zastopati tudi njihove interese v pogajanjih o poklicni kolektivni pogodbi.

Zaradi formalnih blokad, ki jih je v pogajalski postopek zataknil ZTM, mu je SNS še predlagal, naj spremeni sestavo PsZTM tako, da bo razmeroma ustrezneje zastopan interes delodajalcev, ki zaposlujejo večje število novinarjev. V PsZTM so bili namreč interesno zastopana zlasti manjša medijska podjetja, ki bi, na primer, zaposlovala največ kakšnih pet odstotkov novinarjev, ki so včlanjeni v SNS. Njegov izvršilni odbor je še zahteval, naj ZTM s svojim predlogom besedila poklicne kolektivne pogodbe jasno opredeli mandat, ki ga ima PsZTM.

Tretja runda
Začela se je aprila letos, ko sta se sestala izvršilni odbor SNS in upravni odbor ZTM. SNS je še enkrat ponovil zahtevo po jasno opredeljenem pogajalskem mandatu PsZTM. V začetku junija je sindikat prejel predlog kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah Združenja za tisk in medije. "Osnutek za razpravo" je pomenil redukcijo predmeta pogajanj, ki je mejila že na knock out pogajalskih skupin, morebiti pa tudi samih pogajanj. Zato si oglejmo nekaj formalnih ugotovitev SNS iz skrbnega primerjalnega pregleda letošnje junijske ponudbe ZTM:
  1. od delovno pravnih vsebin ZTM izhaja iz pomembnega zmanjšanja standardov pod raven veljavne KPPN, in sicer v dveh tretjinah predlaganih členov. Kar v tretjini predlaganih členov so standardi nižji tudi od uveljavljenih v kolektivni pogodbi dejavnosti, se pravi v Kolektivni pogodbi časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju KPD).
  2. Pod ravnijo že uveljavljenih standardov KPPN so predvsem naslednja področja, urejena z veljavno kolektivno pogodbo:
    • osebna in stvarna veljavnost,
    • razvrstitev novinarskih opravil,
    • pogodba o zaposlitvi,
    • razporejanje novinarjev,
    • postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za delo ter postopek ugotavljanja delovnih učinkov,
    • prenehanje potreb po novinarjih zaradi nujnih operativnih razlogov,
    • delovni čas,
    • odmori, počitki in odsotnost z dela,
    • varstvo pravic novinarjev,
    • delovanje sindikata pri delodajalcu,
    • tarife za izhodiščne plače,
    • dodatki za posebne delovne razmere, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa,
    • del plače za delovno uspešnost,
    • nadomestila plače,
    • del plače iz naslova uspešnosti poslovanja,
    • druga določila o plačah in prejemkih,
    • povračila stroškov v zvezi z delom.
    Iz pogajanj so izključena naslednja celotna področja, za katera je SNS predlagal vključitev že junija lani, kot so: drugi morebitni podpisniki kolektivne pogodbe; ureditev statusa svobodnjakov; izobraževanje novinarjev; podrobnejša razvrstitev novinarskih opravil in pravila napredovanja v tarifnem delu; ureditev nadomestil za uporabo avtorskih pravic in področje minimuma pravil uredništev o poklicni avtonomiji.
  3. Ker predlog ZTM ne vsebuje nobenih novinarskih poklicnih specifik, bi se pogajalci, če bi iz njega izhajali, pogajali dejansko o spremembah KPD, in sicer o znižanju standardov pod raven dejavnosti.
  4. Mandat PsZTM je praktično omejen samo na spremembe v obligacijskem delu kolektivne pogodbe. Ker gre v približno tretjini členov za prepisane standarde iz KPD, v drugi tretjini členov za znižanje standardov KPD, bi pogajanja s takimi vsebinskimi pogajalskimi izhodišči pomenila nesmisel. Po sedanji ureditvi velja, da se uporabljajo določila kolektivnih pogodb, ki so za zaposlene ugodnejša; tako se zastavlja vprašanje, čemu bi se SNS pogajal o nečem, kar je že uveljavljeno v KPD. Še toliko bolj to velja za pogajanja o standardih v KPPN, ki so praviloma višji od uveljavljenih v dejavnosti.
Četrta runda
Četrta runda v pogajalskem procesu se je začela na koncu septembra letos, ko sta se pogajalski skupini sporazumeli o poslovniku, ki vnaprej ne bo izključeval vsebin pogajanj, ampak bo zgolj tehnični. Vzporedno s pogajanji pa bodo v okviru skupne delovne skupine potekali pogovori o vseh nerešenih problemih, ki bi jih lahko pozneje vključili v pogajanja in formalizirali v kolektivni pogodbi. Če potegnemo črto pod dosedanjo pogajalsko bilanco, kajpak dobimo na obeh straneh ničlo: pogajalske skupine so še vedno pri globoko razklanih izhodiščih. Napredek v pogajalskem procesu pa je zagotovo že v tem, da bodo odslej na rednih srečanjih vse vsebine na menijih pogajalskih skupin. Nobena ne bo izključena. Ni nepomembno, da so pogajalski mandati obeh skupin zdaj jasneje začrtani in že prvič jih bodo soočili s pregledom vsebin, o katerih se bodo morali sporazumeti. Prednostno vprašanje bo najprej torej, katere vsebine iz svojih predlogov besedil kolektivnih pogodb obravnavati in njihov vrstni red. Na strani SNS glede tega ni dvomov, da je pogajalski postopek laže zasnovati na besedilu sprememb in dopolnitev KPPN, saj je dovolj širok in zajema tudi obravnavo vsebin, ki jih je izključil predlog kolektivne pogodbe za novinarje zaposlene pri članicah ZTM.

izpis

Igor Drakulič

Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Večino svobodnih novinarjev so naročniki prisilili v podpis škodljivih pogodb - Precej svobodnjakov so naročniki prisilili, da so vstopili v status samostojnih novinarjev - Problem s tem statusom je obvezno plačevanje prispevkov v višini okrog 50.000 tolarjev.
Svobodnim in samostojnim novinarjem (to so tisti, ki so registrirani in vpisani v razvid na ministrstvu za kulturo) so se v zadnjem letu in pol zgodile tri pomembne stvari. Sekcija svobodnih in samostojnih novinarjev pri sindikatu novinarjev Slovenije je v internetno skupnost in elektronski seznam privabila več kot 300 posameznikov, večina svobodnjakov se je pridružila splošni stavki novinarjev oktobra 2004, še najbolj pa je skupnost freelancerjev pretresla davčna reforma, ki je začela veljati 1. januarja 2005. Slednja je pripeljala celo do tega, da so začeli skupaj stikati glave predstavniki vseh svobodnih poklicev - poleg novinarjev še umetniki, pisatelji, igralci, prevajalci, filmski delavci, glasbeniki in drugi. Člani iniciativnega odbora so skupaj sestavili celo pismo, ki so ga hoteli poslati v javnost, vendar je potem prevladalo mnenje, da nima smisla reševati samo davčnega vprašanja - status svobodnega poklica je namreč treba rešiti celovito. Najnovejši predlog davčne reforme, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom Jožeta P. Damijana, namreč postavlja spet nova davčna izhodišča, vmes bo začela veljati novela obstoječe davčne zakonodaje … Če bi se hoteli odzivati na vsako spremembo pri davkih, bi lahko pisali samo odprta pisma, s katerimi pa tako ali tako verjetno ne bi dosegli nič. Osnovni namen iniciativne skupine je bil bolj namenjen temu, da javnost opozori na vedno slabši položaj večine svobodnjakov.

Pri srečevanju z drugimi svobodnjaki, pri dopisovanju članov elektronske liste, pri obiskih na terenu, pri občasnih srečanjih članov sekcije in pri drugih stikih pa se je počasi izoblikovala kopica problemov, s katerimi se soočajo svobodnjaki (resnici na ljubo se s kakšnim od naštetih problemov soočajo tudi redno zaposleni - predvsem v manjših medijih; pa tudi tam, kjer niso sindikalno organizirani in/ali se ne zavedajo svojih pravic). Nekaj problemov je specifičnih za novinarski poklic, nekaj pa je tudi takih, ki tarejo vse predstavnike svobodnih poklicev. V tem prispevku ne bomo ločevali problemov po poklicih, ampak jih bomo predstavili z zornega kota svobodnih in samostojnih novinark ter novinarjev.

Najprej poglejmo, kateri sploh so problemi, ki tarejo svobodnjake:
  • podpisovanje škodljivih avtorskih pogodb;
  • konkurenčna prepoved; odgovornost zaradi nepravilnega obračunavanja davščin);
  • prisilno freelancerstvo (ekonomska odvisnost oziroma sodelovanje samo z enim naročnikom; delo v enakem ali večjem obsegu kot redno zaposleni);
  • slabi honorarji, odvisni od dobre volje urednika/lastnika/delodajalca/naročnika;
  • nejasna davčna zakonodaja (odvisno/neodvisno razmerje);
  • zmanjšanje deleža normiranih stroškov zaradi spremembe zakona o dohodnini;
  • lastno kritje stroškov v povezavi z delom (prevoz, prehrana, dopust, regres, bolniška, izobraževanje, nakup opreme, stroški z delom na domu);
  • prisiljevanje novinarjev k PR in marketinškemu delu;
  • sindikalni zaupniki in predsedniki aktivov se ukvarjajo predvsem z redno zaposlenimi;
  • plačevanje prispevkov v socialno, zdravstveno in pokojninsko blagajno;
  • strah pred prekinitvijo sodelovanja, v primeru da kljubuješ;
  • uredniku/lastniku/delodajalcu/naročniku;
  • delo brez pogodbe;
  • skoraj nemogoč najem posojil;
  • strah pred vstopom v sistem DDV;
  • vodenje davčnega knjigovodstva;
  • skrb za pokojnino;
  • premalo podpore s strani Sindikata novinarjev Slovenije;
  • uveljavljanje pravic (vprašanje sorazmernih beneficij oziroma privilegijev, upoštevanje nabranih izkušenj, udeležba pri odločanju);
  • državni sankcijski organi ne delujejo;
  • premalo izvršb ali tožb na sodiščih s strani novinarjev;
  • kakšen status izbrati (status samostojnega novinarja, s. p., d. o. o., brez statusa ...);
  • premalo izobraževanja in treninga (pravne, finančne in novinarske veščine ter veščine za preživetje);
  • plačevanje članarine za društvo in/ali sindikat novinarjev;
  • premalo podpore s strani Društva novinarjev Slovenije;
  • sodelovanje pri stavki;
  • konkurenca med freelancerji.
Pogodbe in davki
Poznam veliko svobodnjakov, ki dela brez pogodb o sodelovanju ali pogodb o avtorskem delu. Eni so že uveljavljeni novinarji, ki jim za dogovorjena izplačila honorarjev zadošča ustni dogovor z naročnikom, drugi pa sodelujejo z majhnimi, lokalnimi mediji, kjer lastniki medijev "ne poznajo" oziroma nočejo poznati pogodb. Neva Nahtigal, svobodna novinarka, ki se že nekaj let intenzivno ukvarja z vprašanji svobodnjakov, pri tem opozarja, da je za svobodnjake precej slabše, če podpišejo škodljivo avtorsko pogodbo, kot če delajo brez nje. "Vsem avtorjem že sam zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah daje širok spekter pravic in možnosti za njihovo uveljavljanje. Če bi novinarji bolje poznali zakonodajo, bi najbrž podpisali manj zanje škodljivih pogodb, ki jih dobijo v podpis z grožnjo, da brez podpisa pogodbe ne bo izplačanega honorarja. Vsak medij, ki je uporabil avtorsko delo (kar novinarski prispevki so), je že zgolj s tem obvezan avtorsko delo tudi plačati. Brez izrecnega prenosa eksplicitno navedenih materialnih avtorskih pravic s pogodbo pa po veljavni avtorsko-pravni zakonodaji tudi velja, da novinarji obdržijo na svojih avtorskih delih vse materialne avtorske pravice oziroma da so na medij prenesli le pravico do enkratne objave v tiskani (oziroma drugi primarni) izdaji medija. V zakonu so mediji tudi izvzeti iz obveznega sklepanja avtorskih pogodb, kar je dodatno zagotovilo, da novinar ne potrebuje nikakršnega pravno-formalnega dokumenta, da zahteva honorar za svoje delo. Je pa zelo koristno, da si novinar za vsak avtorski prispevek pridobi tako ali drugačno obliko pisnega naročila - lahko je to že mail urednika, ki potrjuje naročilo članka in podobno."

Novega zakona o dohodnini ne razume niti davkarija
Že prej ne preveč idilično stanje med freelancerji je dodatno zaostril nov zakon o dohodnini, ki je po žepih udaril predvsem z dvema določbama - o zmanjšanju višine normiranih stroškov in z uvedbo odvisnega ter neodvisnega delovnega razmerja. Prejšnji zakon o dohodnini je namreč pri izplačilu avtorskih honorarjev omogočal obračunavanje 40-odstotnih normiranih stroškov, ki so jih avtorji uporabljali za nakup računalniške in pisarniške opreme, časopisov, revij, priročnikov in literature ter drugih osnovnih sredstev za delo in ustvarjanje; za kritje stroškov s prevozi, telekomunikacijskimi storitvami, izobraževanjem, stroški sedeža dejavnosti (delo na domu) in podobno.

Uvedba odvisnega in neodvisnega razmerja pa je ustvarila pravi kaos, saj davčna uprava skoraj leto dni po uveljavitvi novega zakona še vedno ne zna pojasniti, kdaj je avtor v odvisnem in kdaj v neodvisnem razmerju. Od tega pa je zelo odvisno, kakšno pogodbo z avtorjem podpiše naročnik in kakšno davčno in ali dohodninsko napoved bo avtor oddal prihodnje leto. Čeprav so na davkariji zatrjevali, da bodo v primeru nejasnosti odločili v korist avtorja, so bile to obljube na trhlih nogah. Tudi delodajalce in naročnike je zaskrbelo nekaj čudnih določil v zakonu. Med drugim bi se jim lahko zgodilo tudi to, da bi davčna inšpekcija za nekega avtorja ugotovila, da je v odvisnem razmerju in bi moral naročnik zanj plačati vse prispevke za nazaj, pa še kazen povrhu. No, naši vrli naročniki so se hitro znašli in so (konkretno na Delu) prevzem odgovornosti za morebitno nepravilno obračunavanje davščin zapisali kar v avtorsko pogodbo. O tem je pisal član naše elektronske liste, sicer stalni sodelavec Dela: "V pogodbi, katero so me pravkar prisilili podpisati, piše, da prevzemam odgovornost za morebitno nepravilno obračunavanje davščin. Če pogodbe ne podpišem, mi grozijo z neizplačilom honorarja. Moji kolegi pravniki pravijo, da je podpis pogodbe v okoliščinah, v katerih je ena od strank v izrazito podrejenem oziroma prisilnem položaju, pravno neveljaven. Res je, da sem samostojni novinar ('samostojni' sem prisilno, seveda, saj so na Delu tudi pri tem grozili z neplačevanjem honorarja), torej skoraj firma, ampak 'jebeš' tako firmo, ki nima sposobnega računovodstva, ker tega nas pa pri matematiki res niso učili, kako se pravilno obračunava davke. Skratka, če se zafrknem pri obračunavanju (kaj je že to?) davščin, čemur se je moj delodajalec izognil, sledi kazen. Seveda ne gre za to, da to piše v moji avtorski pogodbi, ker v tej pogodbi piše res 'svašta' in je njena vsebina meni osebno precej 'mimo', ampak je problem v tem, da se bom kot posameznik v državi, v kateri davčni uslužbenci na davčnih upravah nimajo pojma, kako razumeti davčno zakonodajo, 'ziher' nekje zafrknil (lahko se mi zgodi celo kakšna res drastična kazen, nenormalne obresti itd., za kar odgovarjam osebno, ker nisem d. o. o.), delodajalec, za katerega ustvarim toliko kot njegovi zaposleni novinarji, ki teh težav nimajo, pa bo vse to mirno od daleč opazoval."

V avtorskih pogodbah Dela sicer kar mrgoli takšnih in drugačnih škodljivih določil - od konkurenčne prepovedi in izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic na naročnika, do dela zunaj Delovih prostorov in določanju honorarja s strani urednika. Ker verjetno ni dosti bolje tudi pri večini drugih medijev, je vodstvo sindikata pozvalo vse svobodnjake, naj jim pred podpisom pošljejo pogodbe v pregled. Poleg tega so na sindikatu ponudili vsem svobodnjakom, da podpišejo izjavo o zastopanju, s katero bi lahko sindikat prevzel pogajanja z naročniki. Tovrstna akcija teče še naprej.

Odprto pismo svobodnih ustvarjalcev
Večino svobodnjakov so naročniki pritisnili v kot in jih pravzaprav prisilili v podpis škodljivih pogodb - saj so jim zagrozili z neizplačilom honorarjev za nazaj in naprej (že prej smo videli, da tega ne morejo storiti in da avtorska pogodba ni osnova za izplačilo honorarja). Precej svobodnjakov so naročniki tudi prisilili, da so vstopili v status samostojnih novinarjev, ki ga na predlog društva in sindikata novinarjev formalno podeljuje ministrstvo za kulturo. Problem s tem statusom je obvezno plačevanje zdravstvenih, pokojninskih in socialnih prispevkov, katerih minimalna višina je okrog 50.000 tolarjev. Zakaj samostojni novinarji s statusom bolj ustrezajo naročnikom? Zato, ker se s tem skorajda izenačijo s pravnimi osebami, ki jih medij najema samo za delo, sicer morajo pa sami skrbeti za svojo plačo, bolniško, davčne evidence itd.

V letošnjem letu se je razvid samostojnih novinarjev "odebelil" za skorajda sto imen, kar je z enega stališča v redu, z drugega pa ne. V redu je, ker se je tako povečalo število tistih, ki imajo zagotovljen vsaj minimalen obseg socialnih pravic. Ni pa v redu za tiste, ki so že prej zaslužili slabo (nekateri novinarji z univerzitetno izobrazbo na lokalnih medijih dobijo na mesec od 100.000 do 150.000 tolarjev bruto). Ti morajo zdaj od svojega bornega honorarja odšteti še 50 tisočakov za plačilo obveznih prispevkov. Če zamudijo s plačilom, jim davkarija kar hitro zamrzne bančni račun in posrka 90 odstotkov prilivov, dokler ne dobi svojega denarja z zamudnimi obrestmi vred. Ko pa od davkarije zahtevaš jasen odgovor, ali gre v posameznem primeru za odvisno ali neodvisno razmerje, pa ti pošiljajo odgovor več mesecev - če odgovor sploh vedo.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so delodajalci zaradi novega dohodninskega zakona zaposlili kar nekaj svobodnjakov. Seveda ne zato, ker bi kar naenkrat ugotovili, da jih potrebujejo, ampak zaradi tega, ker so se na ta način najlaže izognili težavam z davkarijo. Vprašanje, kaj bo s temi zaposlitvami čez čas, ko bodo (če bodo) stopili v veljavo novi, jasnejši davčni zakoni - z enotno davčno stopnjo vred. Skratka, ko so svobodnjaki ugotovili, kaj v resnici prinaša nov zakon o dohodnini, so stopili skupaj in sestavili odprto pismo. Glavna avtorica pisma je prevajalka Polona Stanek, besedilo pa je bilo rezultat večmesečnega usklajevanja in dopolnjevanja. Kot rečeno - podpisniki odprtega pisma se tik pred zdajci niso odločili za objavo pisma v javnosti. Prevladalo je namreč mnenje, da s pismom ne bodo dosegli ničesar, poleg tega pa se je tudi na pobudo Gospodarske zbornice Slovenije začelo vse bolj govoriti o celoviti ureditvi "svobodnega poklica". Seveda so na GZS to storili zaradi zavlačevanja pri pogajanjih o kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, res pa je, da delovnopravna zakonodaja govori le o zaposlenih in o pravicah, ki izhajajo iz redne zaposlitve. Svobodnjaki so na tem področju torej nekakšna siva cona. V istem času je ekonomsko-socialni svet začel obravnavati tudi nov zakon o kolektivnih pogodbah, v katerega je sindikat novinarjev Slovenije ob pomoči sindikata KS 90 poskušal dodati člen, ki bi omogočal sklepanje kolektivnih pogodb tudi za svobodne poklice. Predsedujoči v ekonomsko-socialnem svetu Jožko Čuk (tudi predsednik GZS) se je na predlog sindikata takoj odzval s protipredlogom, da se ustanovi posebna komisija strokovnjakov in drugih zainteresiranih, ki bi pripravila izhodišča za zakon o svobodnih poklicih. Komisija se je doslej sestala šele enkrat.

Kljub temu da se pobudniki za odprto pismo niso odločili za javno objavo, je vsebina pisma dokaj nazorni pokazatelj položaja, v katerem se nahajajo "svobodni ustvarjalci", kot so se podpisali predstavniki več kot 30 sindikatov, društev, združenj, zbornic in drugih asociacij.

Odprto pismo svobodnih ustvarjalcev vladi
"Novi dohodninski zakon postavlja vse svobodne ustvarjalce (novinarje, pisatelje, kulturne delavce, prevajalce, lektorje, igralce, fotografe, umetnike in druge ustvarjalce na področju kulture) v še slabši položaj kot doslej, pa ta že zdaj ni bil rožnat. Za tako stanje pač ne moremo biti krivi sami, saj opravljamo delo, za katerega delodajalci ne ponujajo rednih zaposlitev, so pa naše storitve za duhovno rast družbe in svoboden pretok idej nujne.
  • Naše delo - in s tem naša prihodnost - ni nikoli zagotovljeno, temveč je priložnostno, poiskati si ga moramo sami.
  • Naše socialne pravice praktično ne obstajajo. Tisti, ki imajo status samostojnega novinarja ali samostojnega kulturnega delavca, si morajo socialne prispevke večinoma plačevati sami, mnogo pa je takih, ki statusa sploh ne morejo dobiti. Dolgoročne zaščite nimamo: če denimo zbolimo, nas delovno mesto oziroma delo ne čaka in ostanemo brez vira zaslužka; ker je naše delo avtorsko, pa ga ne moremo delegirati drugim, ki bi ga opravili namesto nas. Vsaj delno socialno varnost si lahko zagotovimo samo tako, da sprejmemo vsako priložnostno delo, ki nam ponuja primeren zaslužek.
  • To pomeni, da delovni čas svobodnih ustvarjalcev ni omejen na osem ur dnevno, da nimamo prostih vikendov, plačanega dopusta in bolniškega dopusta, da je vsak tolar krvavo prislužen, saj je plačano le naše efektivno delo.
  • Zaradi vsega naštetega si svobodni ustvarjalci zelo težko načrtujemo prihodnost, družino, večje naložbe, kot je denimo nakup stanovanja, in podobno.
Novi zakon o dohodnini našo eksistenco ogroža z naslednjimi določbami:
  • Normirane stroške za avtorske honorarje znižuje s 40 na 10 odstotkov.
  • Svobodnim ustvarjalcem v 107. členu sicer podeljuje dodatnih 15 % olajšave, vendar samo do zneska 3,900.000 SIT in samo tistim, ki imajo status samostojnega novinarja ali samostojnega kulturnega delavca. Tisti, ki statusa ne morejo pridobiti ali ne zmorejo plačevati obveznih prispevkov, pa ostajajo brez te olajšave.
  • Ustvarjalcem s statusom novi dohodninski zakon po 45. členu podeljuje tudi 25 % normiranih stroškov, a samo, če na leto ne zaslužijo več kot 3,900.000 SIT bruto. V nasprotnem primeru morajo po 35. členu voditi poslovne knjige in uveljavljati dejanske stroške.
To pomeni, da zakonodaja svobodne ustvarjalce, ki opravljajo strokovno delo, za katerega je potrebna visoka izobrazba, omejuje na bedne dohodke (325.000 bruto mesečno), od česar si morajo sami plačati še socialne in zdravstvene prispevke. Je pošteno, da država svoj intelektualni potencial sili k životarjenju na robu revščine? Medtem ko bodo osebni dohodki lahko rasli, bo nas zakon omejeval, da ne bomo smeli zaslužiti več, četudi smo pripravljeni delati in naši dohodki niso v breme državi! Z večjim zaslužkom bi si namreč lahko zagotovili prihodnost in varstvo za čas, ko zaradi bolezni ali drugih razlogov ne bomo mogli delati, saj svojega dela ne moremo prepustiti drugemu, kot lahko na primer stori gostinec.

Poleg tega je neumestno, da zakon s 35. členom umske delavce enači z drugimi dejavnostmi, ko nam predpisuje, da moramo voditi poslovne knjige ob zaslužku, večjem kot 3,900.000 SIT. Umski delavci ne opravljamo prometa blaga in storitev, temveč smo le izvajalci storitev. Za svoje delo potrebujemo precejšnja materialna sredstva, ne samo svoje znanje in izkušnje. Uveljavljanje dejanskih stroškov bi v pretekli zakonodaji pomenilo zbiranje računov in veliko birokracije. V sedanji zakonodaji pa uveljavljanje dejanskih stroškov pomeni vodenje kar petih različnih davčnih evidenc (knjiga prihodkov in odhodkov, knjiga terjatev in obveznosti, knjiga gotovinskih pritokov iz poslovnega na osebni račun in obratno, evidenca osnovnih sredstev ter knjiga prejetih in izdanih računov), kar prav gotovo pomeni, da moramo najeti računovodski servis in si s tem nakopljemo dodatne stroške. Iz opisanega torej sledi, kako pomembni so za nas normirani stroški, saj z njimi krijemo dejanske stroške (računalniška in pisarniška oprema, literatura, izobraževanje, prevozi, stroški z vozilom, itd.), hkrati pa s tem vsaj delno uravnavamo neenakopravni socialni položaj v razmerju do redno zaposlenih, ki takšnih težav z računovodstvom, kot še marsikaterih drugih, pač nimajo.

Vlado prosimo, naj pretehta navedene razloge, saj bo s tako zakonodajo naredila veliko škode. Z novim zakonom bo svobodne umske delavce za trud in ustvarjalnost kaznovala z višjimi davki, in kaj kmalu bodo ugotovili, da se jim delati sploh ne splača, kar utegne ogroziti živahen pretok idej in zamoriti slovensko ustvarjalnost."

izpis

Jasmina Potokar Rant

Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Nekateri slovenski novinarji z mediji sklepajo pogodbe, ki niso v skladu s slovenskim avtorskim pravom. Iz analiziranih pogodb je med drugim razvidno, da se novinarji o prenosu materialnih avtorskih pravic ne pogajajo. Mediji uveljavljajo pravilo: enkratno plačilo za neomejeno uporabo.
Avtorske pravice kot znak medijske kakovosti definirajo in ščitijo intelektualno lastnino novinarjev, ki jim ustvarjanje avtorskih del pomeni kruh. Mediji opazno pritiskajo na materialne avtorske pravice novinarjev. Le-te se razvijajo (nastajajo nove) in mediji si jih želijo prilastiti v čim večji meri, da lahko potem z njimi svobodno razpolagajo. Pri moralnih avtorskih pravicah zakonodaja prepoveduje kakršno koli prilaščanje, zato so lahko na udaru le materialne avtorske pravice. Novinarji bi se morali bolj resno pogajati o prenosu svojih materialnih pravic in nadomestilu zanj. Podpis vnaprej pripravljenih pogodb, ki predvidevajo obsežne prenose pravic za nizka plačila, bi morali zavrniti in se dogovoriti za boljše pogoje.

V času, ko se mediji množično selijo tudi na internet (pripravljajo svoje spletne izdaje), se med drugim postavlja vprašanje, kdo ima pravice do tovrstnega objavljanja - novinar ali medij. Pri analizi pogodb je tako vredno posebno pozorno spremljati, ali slovenske pogodbe upoštevajo oz. vsaj omenjajo, kdo ima pravico do objave dela na medmrežju in ali dobi novinar, ki prenese pravico na medij, za to kakšno nadomestilo. Pojem novinarja v tem kontekstu obsega svobodne, samostojne in redno zaposlene novinarje, med katerimi obstajajo bistvene razlike. Redno zaposleni novinarji po ZASP-u vse materialne avtorske pravice prenesejo na delodajalca, samostojni in svobodni novinarji pa se lahko pogajajo o prenosu svojih materialnih avtorskih pravic in ustreznem nadomestilu. Prav zato so za svobodne in samostojne novinarje avtorske pravice posebej pomembne in ti novinarji si bili v ospredju analize. Uporabljamo poimenovanji, ki sta se neformalno uveljavili v zadnjih letih: s samostojnimi novinarji mislimo na tiste, ki so vpisani v razvid Ministrstva za kulturo, s svobodnimi pa na tiste, ki se preživljajo z novinarskim delom, pa jih Zakon o medijih ne prepoznava kot novinarje - ker niso niti redno zaposleni niti vpisani v razvid.

Tiskani mediji
V pogodbi dnevnega časopisa za leto 2005 se medij polašča vseh obstoječih materialnih avtorskih pravic. Založnik si množično (brez dodatnih plačil) zagotavlja tudi pravico, da po-objavlja članke v vseh "medijih, ki jih naročnik izdaja", na internetni strani itd. Vendar za vse to avtor ne dobi nobenega dodatnega nadomestila, kar ga postavlja v zelo slab položaj. Po pogodbi torej pravice do objave avtorskega dela na medmrežju pripadajo mediju, novinarju pa se odvzame dodaten vir zaslužka. Prav tako avtor po pogodbi prenaša na medij pravico do vseh "še nenavedenih načinov in oblik izkoriščanja dela". To po avtorski zakonodaji sploh ni mogoče. Tako kot je mogoče sklepati avtorsko pogodbo le za konkretno delo, je tudi mogoče prenašati le konkretne in navedene materialne avtorske pravice.1 Če v pogodbi ni jasno navedeno, katere materialne avtorske pravice novinar prenaša na medij, gre za nično določilo.

Pogodba v nadaljevanju od avtorja zahteva, da privoli v prenos, ki je "izključen, časovno in teritorialno neomejen, v neomejeni nakladi ter s pravico prenosa pravic na tretje osebe."

Če se avtor že odloči prenesti vse pravice na medij, mu avtorska zakonodaja daje pravico in možnost, da se pogaja o vsaki pravici posebej in za vsako posebej tudi zahteva nadomestilo.

Treba je poudariti, da je pogodba neustrezna, saj izkorišča novinarja, s tem ko mu odvzema pravice (oziroma jih novinar prenaša na medij) brez dodatnega oz. ustreznega materialnega nadomestila. Pogodba obenem vsebuje določilo, da avtor "obdrži vse moralne avtorske pravice", kar pa je povsem odveč, saj so moralne avtorske pravice po ZASP-u neodtujljive in jih avtor obdrži v vsakem primeru.2

Tudi pogodba dnevnega časopisa za leto 2003 ponavlja zgodbo z nepotrebnim določilom, da "avtor obdrži na avtorskem delu moralne avtorske pravice". V nadaljevanju so naštete vse materialne avtorske pravice, ki jih novinar prenese na medij, a v pogodbi zopet ni člena, ki bi novinarju za vsako naslednjo objavo njegovega avtorskega dela nudil denarno nadomestilo. Med prenesenimi pravicami je tudi pravica do objave članka na internetu. Ta torej pripade mediju, novinar pa za to ne dobi dodatnega denarja. Pogodbena določila so nekorektna, saj v zvezi s prenosom materialnih avtorskih pravic ne navajajo natančno nosilcev podatkov in arhiviranja dela, temveč je zapisano zgolj "drugih nosilcih podatkov in arhiviranje dela" ter "drugih še nenaštetih načinov in oblik digitalnega izkoriščanja dela". Obe določili dajeta vso moč mediju in postavljata novinarja v izrazito podrejen položaj. K temu pripomore tudi dodatek, po katerem novinar prenese svoje pravice "za ves čas trajanja avtorske pravice". Branje ZASP-a hitro izniči del navidezne moči medija - določila o nenaštetih načinih rabe so, kot smo že omenili, glede na avtorsko pravo neveljavna.

Vsebina pogodb v dnevnem tisku in pogodbe mesečne revije za leto 2005 je skoraj ista - medij se za enkratno plačilo polašča VSEH materialnih avtorskih pravic. V primerjavi s pogodbo dnevnika je v pogodbi mesečne revije nekoliko manj natančno navedeno, katere materialne avtorske pravice avtor prenaša na medij. Za prenos pravic je avtorju plačan enoten honorar (vsaj v pogodbi ni zaslediti, da bi dobil denarna nadomestila za po-objavo svojih del). Moti določilo, da avtor s podpisom soglaša, da "lahko založnik prenese materialne pravice na avtorskem delu na tretje osebe in avtorska dela shranjuje ter uporablja tudi v elektronski obliki" - za to avtor ni dodatno denarno nagrajen. Če se avtorjeva stvaritev pojavi na spletu, gre pri tem za enakovredno objavo objavi avtorskega dela v tisku in bi moral novinar biti za to tudi dodatno plačan. Medij tako pridobi pravico objavljanja dela na medmrežju, kar med drugim pomeni tudi ponovno trženje vsebine, ne da bi imel kaj od tega novinar, ki je delo ustvaril zato, da bo zaslužil svoj kruh.

V pogodbi tednika za leto 2004 se popolnoma nesprejemljivo določilo pojavi že takoj na začetku: "avtor prenaša na naročnika vse materialne avtorske pravice". Medij mora natančno navesti, katere pravice mu pripadejo, ker v nasprotnem primeru člen ni veljaven. Poleg tega pa je s tem, ko je natančno navedeno, katere materialne pravice si prilašča medij, novinar v boljšem položaju, ker natančno ve, v kaj se spušča. Medij je v tej pogodbi znova v izrazito boljšem položaju kot novinar. Velja omeniti, da gre za pogodbo samostojnega novinarja, vendar dobimo občutek, da gre za redno zaposlenega (le-ti prenašajo vse materialne avtorske pravice na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno3).

Novinarja postavlja v še slabši položaj določilo, da je prenos "izključni in neomejen vsebinsko, časovno in prostorsko", nič pa ni navedeno, da je za to avtor dodatno plačan. Kot rečeno, novinar prenese vse materialne pravice na medij, ta pa za enkratno plačilo lahko z njegovim delom počne popolnoma vse.

Elektronski mediji
Nacionalna televizija v pogodbi za leto 2005 natančno navaja materialne avtorske pravice, ki jih novinar odstopi mediju. Teh pravic je veliko, plačilo pa je le eno. Omenjeno je reproduciranje v elektronski obliki, ki si ga je medij prilastil in za to ne nudi nobenih dodatnih nadomestil avtorju. Nesprejemljivo je določilo, da ima medij "izključne, časovno in teritorialno neomejene pravice iz prvega odstavka te točke". Da pa je vse skupaj še bolj "neprijazno" do novinarja, si medij prilašča "pravico do nadaljnjega odstopa teh pravic tretji pravni ali fizični osebi, brez materialnih obveznosti do novinarja/-ke".

Po pogodbi pripada mediju tudi izključna pravica do "neomejenega razpolaganja in objavljanja avtorskih prispevkov (v celoti in v odlomkih)". Se pravi, avtor ustvarja dela, za katera je plačan le enkrat, ne glede na to, če se ta dela potem ponovno objavljajo. Za piko na i je tudi v pogodbi nacionalne televizije določilo, da bo medijska hiša "spoštovala moralne avtorske pravice novinarja/-ke."

Tudi v pogodbi lokalne radijske postaje za leto 2005 je odvečno določilo, da "avtor ohrani na delu vse moralne avtorske pravice". Določilo, da avtor naročniku "prepusti vse materialne avtorske pravice", ki ga tudi vsebuje pogodba, pa ni veljavno. Materialne avtorske pravice, ki jih avtor prenaša na medij, morajo biti v pogodbi natančno napisane. Pogodba lokalne radijske postaje vsebuje še konkurenčno prepoved, ki avtorju prepoveduje "uporabljati vsebine avtorskega dela, za katerega mu je avtorski honorar izplačal naročnik v kateremkoli konkurenčnem elektronskem mediju". Velja poudariti, da je medij spet v izrazito prednostnem položaju.

Pogodba lokalne televizije za leto 2003, sklenjena za tri mesece in pol, je po vsebini podobna vsem drugim analiziranim pogodbam, le ubeseditev je tu bolj groba in logika teh pogodb zato bolj očitna. Avtorica oziroma novinarka prepusti vse materialne pravice naročniku; o dodatkih k osnovnemu honorarju seveda ni govora, kar jasno kaže določilo o prenosu "brez kakršnih koli dodatnih honorarjev ali nadomestil avtorici". Hkrati pa se novinarka s podpisom pogodbe obveže, da ne bo zahtevala navedbe svojega imena pod vsebino, ki jo je pripravila za objavo: "Avtorica pristaja, da se njeno avtorstvo, glede na tip televizijskega programa, lahko tudi ne navede izrecno." To je povsem nezakonito določilo.

Hlebci za založnike, drobtinice za novinarje
Lahko zaključimo, da je položaj samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji na področju avtorskih pravic nesprejemljiv. Analiza je pokazala, da so si v glavnih lastnostih pogodbe za samostojne in svobodne novinarje v Sloveniji zelo podobne:
  • mediji se polastijo oz. se poskušajo polaščati vseh materialnih avtorskih pravic in v nobenem primeru ni novinarju za to izplačan dodaten honorar,
  • (pogosto) materialne avtorske pravice niso natančno navedene, s čimer mediji kršijo določila slovenske avtorske zakonodaje,
  • vse pogodbe (razen zadnje analizirane) vsebujejo odvečno določilo, da bo medij spoštoval moralne avtorske pravice novinarja,
  • splošno razširjeno je tudi določilo, da je prenos pravic "izključen, časovno in teritorialno neomejen,
  • v neomejeni nakladi ter s pravico prenosa pravic na tretje osebe".
Čeprav je bilo zajetih v analizo le sedem pogodb, je mogoče - tudi na podlagi drugih virov - zatrditi, da gre za splošne pojave v pogodbenih razmerjih med novinarji in mediji. "Porušena so tradicionalna pogajalska izhodišča med delodajalci in avtorji, saj prvi informacijo bolj in bolj vidijo le še kot dobrino, ki je brez kulturne in družbene vrednosti ali vrednosti za demokracijo. Založniki pa si (...) poskušajo zagotoviti popoln prenos avtorskih pravic in ekstenzivno komercializacijo sveta informacij."4 Velja poudariti, da je prednost, ki naj bi jo imeli samostojni in svobodni novinarji pred redno zaposlenimi, zgolj navidezna. Resda redni novinarji vse materialne pravice prenesejo na delodajalca, samostojni in svobodni pa se lahko o prenosu pogajajo, vendar so dejansko "samostojni novinarji do 'delodajalca' v še bolj podrejenem položaju kot zaposleni".5 Pravila, ki jih uveljavljajo mediji pri samostojnih in svobodnih novinarjih, bi lahko na kratko zapisali kot: "Poberi VSE materialne avtorske pravice in plačaj samo PRVO objavo!"

1 Glej Miha Trampuž, Avtorsko pravo: izbrana poglavja, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000, str. 136.
2 Glej 16. člen ZASP-a.
3 Glej 101. člen ZASP-a.
4 Stare, Špela, Avtorske pravice so last avtorjev, ne medijev. E-novinar, http://www.novinar.com/prikaz.php?show_projekt_objava=6&show_projekt=7, (10. 5. 2005), dodala J. P. R.
5 Ibid.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

socialni položaj novinarjev

Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Medijska preža
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela