Medijska preža št. 23-24, november 2005

Štiri teroristične bombe, ki so 7. julija 2005 zjutraj odjeknile v Londonu1, niso le ubile 56 in poškodovale 700 ljudi, ampak so tudi spodbudile britanskega notranjega ministra Charlesa Clarka, da se je na srečanju notranjih ministrov Evropske unije v duhu varnosti in boja proti terorizmu ponovno zavzel za hiter sprejem vseevropske zakonodaje o nadzoru telefonskih in elektronskih komunikacij. Omenjena zakonodaja bi vse evropske telekomunikacijske operaterje (ponudnike fiksne in mobilne telefonije ter interneta) zavezovala k shranjevanju podatkov o elektronski dejavnosti njihovih uporabnikov od enega do treh let. Le malo pred londonskimi napadi je evropski parlament že zavrnil pobudo Anglije, Irske, Francije in Švedske za sprejetje zakona o najmanj enoletnem hranjenju podatkov o telefonskih klicih in elektronskih sporočilih, ki jo je posredno navdihnil madridski bombni napad leta 2004. Notranji ministri članic EU so 13. julija podprli sprejetje direktive o hrambi prometnih podatkov. Septembra je evropski parlament zavrnil stari predlog Francije, Švedske, Velike Britanije in Irske (ta je predvideval hranjenje podatkov od enega do treh let) ter podprl predlog, ki ga je predložila evropska komisija, po katerem bi operaterji prometne podatke o telefonskih pogovorih shranjevali 12 mesecev, podatke o uporabi elektronske pošte pa vsaj pol leta. Evropski ministri so nato oktobra pooblastili Clarka, da lahko začne pogajanja z evropskim parlamentom za dosego soglasja glede obvezne hrambe prometnih podatkov.

Slovenski minister za notranje zadeve Dragutin Mate, ki je Slovenijo skupaj s pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom zastopal na posvetih o evropskem hranjenju prometnih podatkov, je 14. julija, teden dni po prvih terorističnih bombnih napadih v Londonu, v televizijski informativni oddaji Odmevi prvič obširneje predstavil slovensko stališče glede hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov. Minister je v pogovoru z voditeljem oddaje hrambo prometnih podatkov predstavil predvsem kot ukrep za zaščito pred terorizmom, ki ne zmanjšuje pravic državljanov, hkrati pa dodal, da so slovenski telekomunikacijski operaterji že sedaj dolžni hraniti podatke tri mesece, nekateri pa jih po njegovih besedah hranijo tudi dlje, "ker jim to ni prepovedano, zato ker to potrebujejo preprosto zaradi marketinških potez, ki jih lahko potem laže načrtujejo". Na ministrstvu za pravosodje, pristojnem za vprašanje hrambe prometnih podatkov, pa smo izvedeli, da podpirajo zamisel o triletnem shranjevanju telekomunikacijskih podatkov, ki so jo v evropskem parlamentu že zavrnili, poleg tega pa verjamejo, da bi smeli pristojni organi zbrane podatke uporabljati tudi za preiskovanje vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.2

Obe izjavi zbujata skrb. Ker notranji minister ni natančneje pojasnil, katere podatke ima v mislih, bi bilo mogoče iz njegovih besed sklepati, da slovenski telekomunikacijski operaterji (predvsem operaterji mobilne telefonije) shranjujejo tudi podatke, ki jih po zakonodaji ne bi smeli (problematična je predvsem hramba prometnih podatkov), hkrati pa shranjene podatke brez soglasja uporabnikov izrabljajo za načrtovanje marketinških potez.3 Še spornejše je prepričanje pravosodnega ministrstva, za katerega se zdi, da želi protiteroristične ukrepe izrabiti za poostritev telekomunikacijskega nadzora nad vsemi slovenskimi državljani.

Morebitne zlorabe strahu pred terorizmom

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEK) določa, da morajo biti podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike ter jih je operater obdelal in shranil, izbrisani ali spremenjeni v brezosebne takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil ali plačilo storitve. Citirana ministrova izjava je sicer v nasprotju s 104. členom ZEK, ki določa, da morajo biti prometni podatki izbrisani takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil. Izjemoma sme operater hraniti tiste podatke, ki so potrebni za obračun storitev, vendar najdlje do poteka zastaralnega roka. Izjema velja tudi za primer, ko uporabnik vnaprej dovoli operaterju obdelovanje prometnih podatkov za namene trženja svojih storitev. Anita Leskovec, pristojna za odnose z javnostjo na slovenski policiji, je povedala, da je časovna opredelitev (trije meseci) hranjenja podatkov zapisana v Splošnem aktu o razčlenjenem računu. Na vprašanje, ali ima minister dokaze, da mobilni operaterji hranijo podatke, ki jih ne bi smeli, in jih uporabljajo za načrtovanje marketinških potez, pa je ministra opravičila, saj naj bi Mate v svoji izjavi "govoril le o možnostih, ki jih omogočajo zakonski oziroma podzakonski predpisi, seveda skladno z vsemi omejitvami. Minister za zdaj še ni bil seznanjen s tem, da bi kdo te predpise kršil, če pa bo, bo ukrepal v skladu z zakonskimi možnostmi."

Na Mobitelu, največjem slovenskem operaterju mobilne telefonije, so nam tedaj povedali le, da "delujejo skladno z veljavno zakonodajo" in podatkov o prometu ne uporabljajo za načrtovanje marketinških potez. Podobno so nam zagotovili na Simobilu, kjer hranijo podatke v skladu z ZEK in področno zakonodajo, pa tudi "pod pogojem predhodnega soglasja uporabnika, kar je podrobneje opredeljeno v splošnih pogojih". Pojasnili so nam še, da ZEK ne opredeljuje natančnega časovnega okvira, temveč roke hranjenja veže na izpolnitev namena hranjenja oziroma na soglasje uporabnika, zato pod zakonsko opredeljenimi pogoji hramba podatkov ni prepovedana. Tudi na Vegi, tretjem slovenskem mobilnem operaterju, so nam odgovorili, da hramba anonimiziranih podatkov ni prepovedana, sami pa podatke v skladu z ZEK hranijo še eno leto po izdanem računu za storitve. Kljub temu da se v medijih v zvezi s predlagano direktivo o hrambi prometnih podatkov pojavlja predvsem minister Mate, pa je vprašanje hrambe prometnih podatkov v pristojnosti ministrstva za pravosodje, kar so nam pojasnili v službi za stike z javnostjo na notranjem ministrstvu. Mojca Hardi, odgovorna za stike z javnostjo na ministrstvu za pravosodje, nam je na vprašanje, kakšno je stališče ministrstva glede predlagane direktive o hrambi telekomunikacijskih prometnih podatkov, posredovala naslednji odgovor: "Ministrstvo za pravosodje meni, da so določbe v dokumentu, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov (...) zaradi harmonizacije varstva osebnih podatkov v državah članicah, povsem zadovoljive in ustrezne z vidika varstva osebnih podatkov posameznikov. Sedanji predlog liste podatkov, ki naj jih telekomunikacijski operaterji hranijo, po mnenju ministrstva za pravosodje ni sporen z vidika morebitne prekomerne obdelave osebnih podatkov." Glede hrambe prometnih podatkov tudi za zgrešene in neuspele telefonske klice v ministrovem kabinetu odgovarjajo, da se ministrstvo za pravosodje "strinja z vključitvijo dohodnih in neuspelih klicev na listo podatkov, ki naj jih telekomunikacijski operaterji hranijo, saj lahko le popolni podatki pokažejo celotno sliko določenih komunikacij. Brez teh podatkov je lahko izpuščena pomembna povezava, ki lahko odločilno vpliva na uspešnost predkazenskega in kazenskega postopka."

Zanimiv - in kakor bomo videli v nadaljevanju, potencialno sporen - je odgovor na vprašanje glede časa hrambe podatkov ter kriterija za dostop do njih. Glede časovnega obdobja na ministrstvu odgovarjajo, da "časovni rok hrambe podatkov glede na potrebe pridobivanja teh podatkov v predkazenskem in kazenskem postopku ne sme biti krajši od 12 mesecev". Dodajmo, da zadnji predlog Evropskega sveta za pravosodje in notranje zadeve (JHA), predstavljen na zasedanju ministrov 12. oktobra v Luksemburgu, predvideva najmanj dvanajstmesečno hrambo podatkov o telefonskih klicih ter vsaj šestmesečno hrambo podatkov o uporabi elektronske pošte. Glede kriterija za dostop do podatkov ministrstvo zavzema stališče, da naj bo dostop do shranjenih prometnih podatkov omogočen za preiskovanje in dokazovanje vseh kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti kot določa 149.a člen zakona o kazenskem postopku. Glede na stališče ministrstva za pravosodje bi bil dostop do shranjenih prometnih podatkov tako mogoč za preiskovanje in dokazovanje vseh tistih kaznivih dejanj, za katera je mogoče odrediti prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja (za natančnejši pregled glej seznam navedenih kaznivih dejanj). Takšno stališče je naletelo na oster odziv med nekaterimi posamezniki, ki se ukvarjajo z vprašanji posameznikove zasebnosti, pa tudi v delu javnosti - toliko bolj, ker je bila doslej hramba prometnih podatkov javnosti predstavljana kot ukrep v boju proti terorizmu, glede česar je nedvomno laže doseči zadostno podporo javnosti. Iz stališča ministrstva za pravosodje je - nasprotno - jasno razvidna težnja, da bi hramba prometnih podatkov postala še eden izmed preiskovalnih ukrepov pri preiskovanju tudi "običajne" kriminalitete, ne le terorizma.

Slovenija se tako uvršča med države članice Evropske unije, ki podpirajo uvedbo obvezne hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov. Minister Mate je po srečanju v Newcastlu 8. septembra za Delo4 izjavil, da se Slovenija načeloma strinja s predlagano hrambo prometnih podatkov, potrebno pa bo oceniti stroške operaterjev, pri čemer bi upoštevali tudi izdatke za nadgradnjo tehnologije, medtem ko je čas zadrževanja teh informacij bolj tehnično vprašanje. Ali minister razume določanje intenzitete posega v človekove pravice zgolj kot "tehnično vprašanje", za zdaj ostaja nejasno.

V tematskem sklopu o nadzorovanju elektronskih komunikacij želimo tokrat opozoriti na nekatere probleme, ki jih je odprla evropska protiteroristična debata: katere podatke o svojih uporabnikih že zdaj shranjujejo slovenski telekomunikacijski operaterji in kakšni so globalni trendi elektronskega nadzora.

1 Več o londonskem napadu najdete na http://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_the_2005_London_bombings.
2 Miha Ceglar, Strožji od evropske komisije, Delo, 3. 10. 2005.
3 Lenart J. Kučić, Minister proti operaterjem, Delo, 22. 7. 2005.
4 Božo Mašanovič, Razhajanja glede hrambe podatkov, Delo, 9. 9. 2005.

Kriteriji za dostop do shranjenih podatkov

Člen 149a zakona o kazenskem postopku (ZKP-UPB2), na katerega se sklicuje ministrstvo za pravosodje glede določitve kaznivih dejanj, za katera bi bila mogoča vpogled in pridobitev shranjenih prometnih podatkov, se nanaša na naslednja kazniva dejanja:

kazniva dejanja, za katera je v zakonu (kazenskem zakoniku, op. p.) predpisana kazen zapora petih ali več let;
kazniva dejanja iz 2. točke drugega odstavka 150. člena zakona o kazenskem postopku:
- kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;
- kaznivo dejanje ugrabitve po 144. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po 269. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269.a členu, hudodelskega združevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena kazenskega zakonika;
- druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.
kazniva dejanja protipravnega odvzema prostosti po 143. členu, ogrožanja varnosti po 145. členu, goljufije po 217. členu, prikrivanja po 221. členu, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu, zlorabe notranje informacije po 243. členu, ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 250. členu, ponarejanja listin po 256. členu, posebnih primerov ponarejanja listin po 257. členu, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu, izdaje uradne tajnosti po 266. členu, pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu, povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu, obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 333. členu, vnašanja nevarnih snovi v državo po 335. členu, onesnaženja pitne vode po 337. členu, ter onesnaženja živil ali krme po 338. členu kazenskega zakonika.

Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
V zadnjih dveh letih obstajajo težnje po sprejetju evropske direktive, ki bi vse države članice obvezovala k hrambi podatkov za določeno časovno obdobje - danska ministrica za pravosodje je dejala, da ne ve, koga se je bolj bati - evropskega parlamenta ali teroristov

Leta 2002 je bila sprejeta evropska direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah 2002/58/EC1, ki določa, da lahko države članice v primeru varovanja nacionalne varnosti, preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in preganjanja kriminala ali neavtorizirane uporabe komunikacijskih sistemov "uveljavijo zakonodajne ukrepe, s katerimi zagotovijo hranjenje prometnih podatkov za omejen čas". Direktiva je državam članicam zgolj omogočila, da na nacionalni ravni uzakonijo hrambo telekomunikacijskih prometnih podatkov, držav članic pa ne zavezuje k sprejetju tovrstnih ukrepov.

Če je omenjena direktiva državam članicam zgolj omogočila hrambo prometnih podatkov, pa v zadnjih dveh letih obstajajo težnje po sprejetju direktive, ki bi vse države članice obvezovala k hrambi podatkov za določeno časovno obdobje. Pri tem so se leta 2004 zagovorniki obvezne hrambe podatkov sklicevali na bojazen, da "se zaradi spremembe tehnologije, poslovnih modelov in ponujenih storitev (na primer enotne tarife za uporabo storitev (ang. flat rate), predplačniške in brezplačne elektronsko komunikacijske, storitve elektronska pošta, SMS in MMS sporočila) ... nekateri prometni podatki ne shranjujejo v takem obsegu kot v preteklih letih. Ti prometni podatki zato niso dostopni oblastem, kadar jih potrebuje".2

Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Evropska nevladna organizacija European Digital Rights (edri) je bila ustanovljena leta 2002 in trenutno združuje 21 nevladnih organizacij iz 14 evropskih držav, ki se ukvarjajo z vprašanji varstva posameznikove zasebnosti ter drugih pravic informacijske družbe

Hramba prometnih podatkov ni rešitev!1 je naziv iniciative, ki so jo kot odgovor na predlagano obvezno hrambo telekomunikacijskih prometnih podatkov organizirali pri evropski nevladni organizaciji European Digital Rights (EDRI). Ta je bila ustanovljena leta 2002 in trenutno združuje 21 nevladnih organizacij iz 14 evropskih držav, ki se ukvarjajo z vprašanji varstva posameznikove zasebnosti ter drugih pravic informacijske družbe. Predstavniki organizacije European Digital Rights aktivno spremljajo dogajanje na področju zakonodaje in njenega izvrševanja ter na evropske organe in nacionalne vlade ter parlamente naslavljajo pobude, mnenja in peticije. Organizacija od leta 2003 izdaja dvotedenski brezplačni elektronski časopis EDRI-gram, na katerega se je mogoče naročiti na njihovih spletnih straneh na naslovu http://www.edri.org.

European Digital Rights že od prvih idej glede uvedbe obvezne hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov zavzema stališče, da predstavlja hramba prometnih podatkov nesprejemljiv, invaziven in s tem nesorazmeren poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine. Poleg tega naj bi bila rešitev po njihovem mnenju v nasprotju z osmim členom Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), ki določa, da ima "vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja". Isti člen konvencije nadalje omejuje dovoljene posege v zasebnost s testom sorazmernosti. Oblast se tako "ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin". Pri organizaciji EDRI menijo, da ukrep obvezne hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov ne more prestati testa sorazmernosti - oziroma povedano drugače - ne izpolnjuje pogoja, da je takšen poseg v človekove pravice nujen za zagotavljanje varnosti. Obvezna hramba prometnih podatkov bi pomenila tudi pomembno spremembo na področju kazenskopravne doktrine, v kateri velja, da so posegi v posameznikove pravice in svoboščine dovoljeni le, če obstaja določena verjetnost (dokazni standard), da je oseba storila ali izvršuje kaznivo dejanje.

V trenutku, ko je postalo jasno, da obvezna hramba telekomunikacijskih prometnih podatkov ni le želja posameznih nacionalnih vlad, pač pa se je predlog preselil v areno evropskih institucij, so se pri organizaciji EDRI odločili za aktivnejše nasprotovanje in bolj dejavno lobiranje tudi znotraj evropskega parlamenta, evropske komisije ter sveta za pravosodje in notranje zadeve (JHA). Hkrati je stekla akcija informiranja javnosti, kmalu zatem pa tudi zbiranje podpisov posameznikov proti sprejetju direktive, ki bi države članice obvezovala k implementaciji obvezne hrambe prometnih podatkov v nacionalno zakonodajo. Od 26. julija, ko se je akcija zbiranja podpisov začela, pa do trenutka pisanja tega prispevka, je peticijo podpisalo dobrih 53.000 ljudi, od tega nekaj več kot 1100 iz Slovenije. Za primerjavo: organizatorji iniciative proti sprejetju direktive o programskih patentih so po podatkih na njihovi spletni strani2 zbrali nekaj več kot 500 podpisov. Večji odziv javnosti (kot pri programskih patentih) v obliki podpisovanja peticije je sicer moč pojasniti z dejstvom, da bi obvezna hramba telekomunikacijskih prometnih podatkov posegla v življenje in pravice slehernega posameznika, medtem ko je vprašanje programskih patentov abstraktnejše ter ga povprečen posameznik ne dojema kot možno omejevanje njegovih pravic.

Organizacija European Digital Rights je izrazila zadovoljstvo nad odločitvijo evropskega parlamenta, ki je 27. septembra zavrnil predlog direktive, ki ga je pripravil svet za pravosodje in notranje zadeve, medtem ko so evropski poslanci podprli predlog evropske komisije, ki predvideva milejše ukrepe, predvsem pa krajši čas hrambe podatkov. Nasprotniki direktive se zavedajo, da bo do sprejetja le-te najverjetneje prišlo, zato želijo kljub načelnemu nasprotovanju hrambi podatkov podpreti tiste rešitve, ki predstavljajo manjši poseg v posameznikovo zasebnost. Trenutno je predlog komisije zanje sprejemljivejši, saj med drugim zagotavlja, da bo direktiva sprejeta (ali zavrnjena) po demokratičnem postopku v okviru prvega stebra.

V pismu, naslovljenem na evropske poslance3, EDRI skupaj z organizacijo Privacy International opozarja, da je domnevna korist hrambe prometnih podatkov le navidezna. Prometne podatke je v nekaterih primerih tudi težko ali celo nemogoče povezati s konkretno osebo (predplačniška telefonija, javne točke za dostop do interneta ipd.). Poleg tega izpostavljajo tudi negativne ekonomske učinke, ki bi jih imela hramba prometnih podatkov na evropsko gospodarstvo. Le-ti bi se kazali kot slabša konkurenčnost evropskega telekomunikacijskega sektorja v primerjavi s svetovnimi tekmeci ter manjša pripravljenost tujih vlagateljev za sodelovanje z evropskimi telekomunikacijskimi družbami. Na predstavnike v evropskem parlamentu apelirajo tudi z argumentom nelegitimnosti tovrstnega ukrepa. Vlade, ki jim o potrebi po hrambi prometnih podatkov doslej ni uspelo prepričati nacionalnih parlamentov, bi preko evropske zakonodaje dosegle to, za kar jim ni uspelo zagotoviti zadostne podpore na domačih tleh.

European Digital Rights medtem nadaljuje z zbiranjem podpisov posameznikov proti predlagani direktivi.

Zbrane podpise bodo pred glavnim odločanjem o sprejetju direktive posredovali evropski komisiji ter evropskim poslancem z željo, da bi tudi na ta način pozvali predstavnike ljudstva ter predlagatelje direktive k treznemu razmisleku, ali je družba popolnega nadzora resnično družba, v kateri želimo bivati.

Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Ali bo direktiva, ki v obvezno hrambo vključuje tudi lokacijske podatke in naslove obiskanih spletnih strani, ogrozila varstvo osebnih podatkov v Sloveniji. Zdaj lahko slovenski uporabniki Telekomovih, Mobitelovih, Simobilovih, Veginih, Voljatelovih ali T-2-jevih storitev le ugibajo, kaj o njih shranjujejo operaterji.

Operaterji elektronskih komunikacijskih omrežjih, med katere sodijo ponudniki fiksne, mobilne in internetne (VoIP) telefonije ter internetnih storitev, o svojih uporabnikih zbirajo različne podatke. Najočitnejši razlog je sklenitev naročniškega razmerja z uporabnikom storitve. Da bi svojemu naročniku v skladu s porabo obračunali storitev ob koncu meseca, operaterji shranjujejo tudi podatke za tako imenovani "razčlenjeni račun", kot ga opredeljuje Splošni akt o razčlenjenem računu. Operaterji podatke shranjujejo tudi za to, da ohranijo integriteto svojih omrežij in da ta delujejo nemoteno.

Podatke, ki jih o svojih uporabnikih zbirajo operaterji, lahko v grobem razdelimo v dve skupini. Uporabniški (naročniški) podatki so predvsem tisti podatki, ki jih operaterji shranijo ob podpisu naročniške pogodbe, kot so na primer ime in priimek, številka transakcijskega računa in telefonska številka naročnika. Druga skupina so prometni podatki, ki jih operaterji shranjujejo za obračunavanje storitev in delovanje omrežij. Prometni podatki so, na primer, datum in ura klica, klicana telefonska številka in trajanje klica. Medtem ko uporabniški podatki ne povedo ničesar o dejavnosti naročnika na omrežju, pa prometni podatki razkrivajo prav tovrstno aktivnost, čeprav operaterji nimajo dostopa do vsebine komunikacij (na primer vsebine pogovorov ali elektronske pošte). Pomembno je, da prometne podatke operaterji lahko enoznačno povežejo s posameznim naročnikom, kar pomeni, da gre za osebne podatke, kot jih definira Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Pri podatkih, ki jih zbirajo operaterji elektronskih komunikacijskih omrežjih, so z vidika varovanja zasebnosti pomembna predvsem tri vprašanja: