Medijska preža št. 23-24, november 2005

Avtorsko pravo je že od nekdaj v vojni z novimi tehnologijami.1 Najnovejšo krizo so povzročile revolucionarne novosti v razvoju digitalnih tehnologij in Interneta. Digitalizacija informacij in povezanost računalnikov oziroma posameznikov v globalna omrežja radikalno spreminjajo ekonomijo reproduciranja in distribuiranja avtorskih del in ponujajo neprecedenčne možnosti za dostop do neskončnega števila informacij.

Kje so meje avtorski pravic (v času digitalne tehnologije)?

Avtorsko pravo je sistem pravnih pravil, katerih primarni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del. Pravila morajo biti oblikovana tako, da je z njimi doseženo občutljivo ravnotežje med različnimi družbenimi interesi: za vzpodbujanje avtorjev, da bi kreirali in širili svoje stvaritve, jim pravo podeljuje skupek lastniških upravičenj na njihovih delih, na drugi strani pa zaradi promocije javnega izobraževanja, javnega informiranja in kreativne izmenjave, povabi različne publike in (kasnejše) avtorje, da uporabljajo obstoječa dela na vse možne načine, da le-ti ne posegajo v provinco imetnikov izključnih avtorskih pravic.2 Večni izziv avtorskega prava je, kako določiti, kje se končajo izključne pravice in se prične prost javni dostop.3 Digitalne tehnologije, še posebej internet, ki je s svojo digitalno, interaktivno, razdrobljeno medmrežno arhitekturo drastično spremenil dinamiko in ekonomiko kopiranja,4 še dodatno obremenjujejo že tako problematično in rahlo ravnotežje med lastninskimi interesi nad avtorskimi deli na eni strani in javnim dostopom do teh del na drugi strani.

Kako naj se zakonodajalec odzove na nov tehnološki fenomen? Ali naj določi, da je v internetu "vse prepovedano", ali naj dopusti, da bo "vse dovoljeno"? Kako naj vzdržuje ravnotežje, ki je izraženo v avtorskem pravu?5 Ali naj možnosti za učinkovitejši nadzor nad uporabo avtorskih del brezkompromisno sprejme in uzakoni? Ali naj razmisli, ali v digitalni dobi varstvo potrebujejo zgolj imetniki avtorskih pravic ali varstvo potrebujejo tudi uporabniki oziroma družbeni interesi?

Določene zakonodajne rešitve (ki so jih zelo uspešno zahtevali imetniki avtorskih pravic) so že bile sprejete. Na sodiščih se vrtijo sodni primeri. Hkrati se dogajajo spremembe v sami arhitekturi interneta, kar je vse skupaj že bistveno spremenilo originalno ustvarjalno okolje interneta: če je originalna arhitektura učinkovala kot "no rights reserved", oziroma je vse dovoljevala, kar gotovo ne predstavlja dovolj velikih iniciativ, spremenjena arhitektura prihodnosti dejansko omogoča "all rights reserved", oziroma ne dovoljuje ničesar, kar nikoli ni bilo ne domet ne cilj avtorskega prava.6

Na fenomen povečevanja avtorske pravice v okolju, ki na drugi strani ponuja neprecedenčen dostop do vsebin in informacij, se odzivajo t.i. odprte licence. V uporabi jih je več vrst,7 najpopularnejša in najstarejša med njimi je gotovo GNU GPL za software, med ostalimi pa izstopajo Creative Commons licence.

Creative Commons - nove oblike regulacije avtorskega dela

Creative Commons (CC) avtorjem/ustvarjalcem na svoji spletni strani ponuja zelo enostavna in prosto dostopna orodja - licence - s katerimi lahko avtorji/ustvarjalci svoja dela ponudijo javnosti tako, da jih zaznamujejo s svoboščinami, v skladu s katerimi želijo, da dela svobodneje krožijo med uporabniki, vendar tako, da na njih vseeno zadržijo vse tiste pravice po avtorskem pravu, za katere menijo, da jih na delih morajo zadržati.

Tak model ponujanja avtorskih del, kjer so le "nekatere pravice pridržane", ni v nasprotju z avtorskim pravom. Prav nasprotno; CC model temelji na avtorski pravici, kot je določena v zakonu. Ustvarjalec svoje delo objavi v elektronski obliki (npr. na svoji spletni strani) in ga brez dodatnega posredovanja pravnikov opremi z eno izmed CC licenc, ki natančno določajo, katere uporabe njegovega dela so dovoljene in katere pravice so pridržane.8

Licence so zapisane v treh različnih oblikah: 1. Povzetek licence (Commons Deed - berljivo za uporabnike) je preprost, enostavno razumljiv povzetek licence, povzetek ključnih določil same licence (tj. pravnega besedila). Sam povzetek nima pravne veljave in njegova vsebina se v sami licenci ne pojavlja. 2. Pravno besedilo (Legal Code - berljivo za pravnike) je sama licenca oz. celotno pravno besedilo licence; dokument, oblikovan tako, da ga je mogoče uveljavljati na sodišču. 3. Metapodatki (Metadata/ Digital Code - berljivo za računalnike) - gre za računalniško berljiv prevod licence, ki pomaga spletnim iskalnikom in ostalim aplikacijam identificirati avtorsko delo glede na določene glavne pogoje licence.

Licence CC pomagajo obdržati vsa upravičenja avtorske pravice, ki jih ima avtor od trenutka, ko delo ustvari in ga izrazi, vendar hkrati dopuščajo določene izjeme, pod določenimi pogoji. Na voljo je šest osnovnih licenc, ki se razlikujejo po kombinaciji sledečih osnovnih pogojev, ki jih izbere avtor: 1. Nekomercialno (Non-commercial) - Avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem ali priobčiti javnosti samo pod pogojem, da ne gre za komercialno uporabo. 2. Brez predelav (No Derivative Works) - Avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem in priobčiti javnosti samo v izvirni obliki in ne dovoli predelav. 3. Deljenje pod enakimi pogoji (Share Alike) - Distribuiranje oz. dajanje v najem predelav avtorskega dela avtor dovoli le pod pogojem, da so distribuirana, dana v najem in priobčena javnosti pod enakimi pogoji kot izvirno avtorsko delo.

Licence so med seboj neizključne, tako da lahko dajalec licence enemu uporabniku dovoli uporabo pod pogoji določene licence in drugemu pod pogoji druge licence.

Licence CC se priložijo k delu in dovoljujejo vsem, ki pridejo z delom v stik, da ga uporabljajo v skladu z licenco. Oblikovane so tako, da v primeru, ko je pod njimi objavljeno določeno avtorsko delo, postanejo zavezujoče za uporabnike v trenutku, ko delo uporabijo. Licenca CC je torej tudi sporočilo, da uporabnik lahko delo uporablja, ne da bi mu bilo treba prositi za dovoljenje - pod pogojem, da ga uporablja v skladu z določili licence.

Avtor z licenco ne more omejiti izjem od avtorske pravice, kakor so določene z avtorskim zakonom. Avtor z licenco tudi ne more omejiti moralnih pravic, ki mu pripadajo po zakonu. Če uporabnik uporabi avtorsko delo v nasprotju z določili licence, ta samodejno neha veljati. To pomeni, da tistemu, ki uporabi delo, objavljeno pod licenco ©CC in npr. ne navede avtorja na način, ki ga je ta predpisal, pravica do uporabe avtorskega dela preneha. To se nanaša samo na osebo, ki je prekršila licenco, ne pa tudi na ostale, ki uporabljajo delo po licenci CC in se držijo njenih določil.

Avtor sebi prilagojeno licenco preprosto "prilepi" k svojemu objavljenemu avtorskemu delu in ga avtomatično opremi tudi z ikono "nekatere pravice pridržane". Vsi uporabniki, ki bodo tako objavljena dela želeli uporabiti, bodo s klikom na oznako na enostaven način razbrali obvestilo, katere svoboščine jim je avtor naklonil in katere pravice v skladu z zakonom si je pridržal.

Do sedaj v 34 državah, tudi v Sloveniji

Ideja CC je požela neverjetno zanimanje in navdušenje povsod po svetu. Za svojo so jo sprejeli številni glasbeniki, akademiki, raziskovalci, pisatelji, pesniki, filmski ustvarjalci, če naštejemo le nekatere skupine ustvarjalcev. To so predvsem tisti, ki želijo enostavnejši način za uveljavljanje svojih avtorskih pravic. Ti ustvarjalci ne zavračajo varstva, ki jim je zagotovljeno z avtorsko pravico, vendar ga le omejijo z določenimi svoboščinami, ki jih želijo zagotoviti uporabnikom svojih del. Avgusta 2005 je iskalnik Yahoo! na internetu našel že več kot 17 milijonov del pod eno izmed licenc CC, danes pa je ta številka že 50 milijonov. Čeprav se je to gibanje rodilo 2001 na Berkman Centru na Harvard Law School v Združenih državah Amerike in zdaj domuje na Standford Law School, se odziva na ideje oziroma težave, ki nimajo nacionalnih meja; nepotrebno zahtevna bremena, ki jih nalaga obstoječa zakonodaja, in ki nemalokrat dušijo ustvarjalnost, niso nikjer priljubljena. Trenutno že 34 držav že ima ali pa prilagaja CC licence svojemu pravnemu redu. Pomembno je, da so se ideje in preprosta orodja za licenciranje stvaritev, ki jih ponuja CC, predstavili tudi v Sloveniji. Od 29. oktobra so na voljo slovenske različice licenc CC, ki so prilagojene slovenskemu pravnemu redu in v slovenskem jeziku.

Več informacij o projektu na http://creativecommons.si in http://www.ipi.si.

1 Lawrence Lessig, Code and Other Laws of Cyberspace, Basic Books, 1999, New York, s. 124;
2 Glej tudi Natanel, N. Natanel, Copyright and Democratic Civil Society, 106 Yale L.J., 1996, s. 283 ff;
3 Ibidem;
4 Shapiro, A. L., The Contro Revolution, The Control Revolution How the Internet is Putting Individuals in Charge and Changing the World We Know 1999, str. 79;
5 L. Guibault, B. Hugenholtz: The Nature and the Scope of Limitations and Exceptions to Copyright and Neighboring Rights with Regard to General Interest Mission for the Transmission of Knowledge: Prospects for their Adaptation in the Digital Environment, study prepared for UNESCO, junij 2003;
6 Zagovorniki neoklasična ekonomske teorije sicer utemeljuje zelo močne, univerzalen, popolno prenosljive, izključne avtorske pravice. Glej Natanel, (1996). Kljub temu tudi sami zagovorniki poudarjajo, da ime lahko tak sistem, slabe posledice, za demokratično funkcijo, ki naj bi jo avtorsko pravo (tudi) zasledovala.
7 Lawrence Liang, Guide to open content licenses, dostopno na http://pzwart.wdka.hro.nl/mdr/research/lliang/open_content_guide, obiskano septembra 2005;
8 Bralec lahko na spletni strani http:/creativecommons.org/licences, obiskano septembra 2005, pregleda enostaven formular, s pomočjo katerega oblikuje licenco.

Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Freedom and Accountability Safeguarding Free Expression Through Media Self-regulation, Article 19, London, 2005. http://www.article19.org

Robert Murdoch je leta 1989 ob svojem predavanju na edinbourškem festivalu dejal, da sam ponuja svobodo in izbiro namesto regulacije in pomanjkanja. Zasebno lastništvo medijev je predstavil kot zagotovili svobode: vsak podjetnik, ki ima kaj povedati, lahko pridobi pozornost občinstva. Zavrnil je javno RTV in organizacij kot je BBC obtožil, da pri njih ljudem ne zaupajo, ko bi radi gledali kar želijo, ker naj bi ta okus nadzorovali ljudje enakega prepričanja, ki da vedo, kaj je za občinstvo dobro.

Murdochovo trditev o koristnosti popolne svobode in deregulacije lahko preverimo s primerom dveh zasebnih televizij - Sky in Fox. Sky News je leta 2004 že tretjič dobila prvo nagrado Kraljevske televizijske družbe, Fox TV pa je v svetu znana po površnem in politično pristranskem pokrivanju dogodkov in cenenih "reality" TV showih. Lastnik obeh družb je isti, je človek ki rad podrejenim pove, kaj naj delajo. Torej mora biti razlika med poklicnimi standardi v obeh hišah drugje - v različnosti ameriškega in britanskega rtv-jevskega sistema. Skyjeva konkurenca je BBC, verjetno ena najbolj spoštovanih RTV na svetu, medtem ko lahko Fox prosto plavajo nereguliranih rtv-jevskih globinah.

Študija o samoregulaciji v nekaterih razvitih demokracijah (Velika Britanija, Švedska, Nemčija in druge) in v petih izbranih tranzicijskih državah (Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Romunija in Slovenija), ki sta jo pripravili nevladna organizacija Člen 19 (Article 19) in mednarodna novinarska federacija (IFJ), ima vsaj dve sporočili, ki se med sabo vsebinsko dotikata: noben samoregulacijski model ni univerzalen in noben od teh modelov ni uporaben za vse čase. Z drugimi besedami - nihče od zunaj ne more predpisati, kateri model bo v nekem okolju zelo uspešen, prav tako pa so celo utrjeni modeli pod stalnim udarom notranjih medijskih dogajanj.

Kot ponavadi, ko gre za človekove pravice in Švedi nosijo zastavo tudi na tem področju. Njihov tiskovni svet obstaja že od leta 1916, ko so ga sestavljali trije ugledni novinarji, edini član kot predstavnik splošnega občinstva, pa je zastopal pritožnike. Prav v švedskem modelu so nastale tudi ključne spremembe ki vodijo k današnji podobi tiskovnih svetov. Prva inovacija koncepta "častnega razsodišča" je bila sprememba naslovnika pritožbe, oziroma obravnavanega - to ni bil več novinar, ampak medij, ki je prispevek objavil. Zanimivo, da tudi med nekaterimi kritiki uvedbe tiskovnega sveta v Slovenijo, počasi prodira prepričanje, da bi tudi pri nas morali zamenjati tarčo obravnave častnega razsodišča - torej uredništvo, ali kar medij sam, ne pa novinarja - avtorja prispevka. V 60-tih, ko se je pokazalo, da tiskovni svet, ki se je medtem razširil še na predstavnike občinstva, ne zmore obvladovati kopice pritožb, so uvedli tudi tiskovnega ombudsmana - s čemer je ta postal prvo sito, končna odločitev oziroma pritožna raven pa je ostala v rokah tiskovnega sveta. Po tem obdobju se model, ki velja za najuspešnejšega v Evropi ni več spreminjal - in je po besedah nekdanjega ombudsmana Pär-arne-Jigenusa utrdil kredibilnost švedskih medijev med publiko.

Nemški dvo-stranki model - v njem ni predstavnikov občinstva - prav tako deluje zelo uspešno in uživa zaupanje. Novinarji in uredniki jemljejo njegova opozorila zelo resno.

Britanska komisija za pritožbe nad tiskom (Press Complaint Commission) je zrasla iz turbulentih dogajanj, ki so odpihnili njihov Tiskovni svet, saj so ga lastniki medijev začeli bojkotirati in ga prenehali financirati. Njeno sedanjo strukturo pa najbolj kritizirajo novinarji, ki v njej nimajo svojih predstavnikov - v njej sedi sedem odgovornih urednikov in deset predstavnikov laične javnosti. Problematično je tudi imenovanje predsednika komisije, za katerega sicer velja načelo, da mora to biti nekdo, ki nima zveze z mediji - zato pa na ta stol sedajo nekdanji politiki - zdaj mu predseduje nekdanji britanski veleposlanik v Washingtonu sir Christopher Meyer. Pritiski na Komisijo iz parlamenta niso zanemarljivi - v zadnjem času prihajajo poostrene zahteve za strožjo obravnavo predvsem na področju posegov v zasebnost. Tranzicijske države imajo sicer krajšo tradicijo na področju samoomejevanje - čeprav (zlasti ko gre za Slovenijo) ne kaže podcenjevati izkušenj nekdanjih novinarskih častnih razsodišč. Sicer pa je skupna poteza v vseh petih državah, počasna erozija zaupanja v medije (Slovenija zaenkrat s sorazmerno visoko stopnjo zaupanja tudi tu izstopa), povezano z Murdochovskim razumevanjem vloge medijev: vse kar se da prodati, je dopuščeno - ljudje bodo že znali svobodno izbirati.

Modra najbolj divji je položaj v Albaniji. Novinarski kodeks sicer obstaja a potrebuje prenove. V državi obstaja samoregulaciji še kar naklonjeno razmišljanje, le da le malokdo verjame, da je to ob takem medijskem trgu sploh dosegljiv cilj. Avtorji študije opozarjajo pred skominami, da bi tiskovni svet ustanovile kar oblasti same, kajti očitno bi z njim tudi manipulirale. Kaotičen položaj na medijski sceni, v katerem je ogrožena tudi novinarjeva socialna varnost, sproža ideje o tiskovnem svetu kot telesu, ki bi lahko novinarje, ki ne spoštujejo standardov tudi izključil iz poklica - kajpada brez premisleka o tem, da bi bilo s takim določilom oblastem tudi lahko manipulirati.

Bosna in Hercegovina je zgodba zase. Je edina država na Balkanu z delujočim tiskovnim svetom, a kaj, ko je ta dirigiran od zunaj - postavila ga je mednarodna skupnost, njegov predsednik je Anglež. Tudi zato, predvsem pa zaradi popolne medijske džungle v kateri uspevajo najbolj brezskupulozni, novinarji bolj verjamejo uspehu kazenskih sankcij pred sodišči, kot samoregulaciji, Mogočni lastniki medijev, na primer najmočnejšega Dnevnega Avaza aktivno razbijajo sleherni pogovor o medijski etiki, z napadi na tiskovni svet, ko ta objavi za njih negativno razsodbo. Kar niti ni čudno, saj vsaj tretjina razsodb zadeva prav Dnevni avaz in njegova profesionalna skrpucala.

V Bolgariji telo, ki naj bi bila etična komisija, šele ustanavljajo - in ima načelno podporo vseh ključnih lastnikov. Pomembno bo razmerje med novinarji in založniki - ki naj v svetu zagotovi uravnoteženo zastopstvo. Tudi oblasti podpirajo samoregulacijsko pobudo. Oblikovan je tudi novi kodeks. Kljub vsemu obstaja določena stopnja fetišiziranja trga kot samoregulacijskega elementa, ali pa na drugi strani strahov, da bo dodatna samoregulacija bumerang, ki bo udaril predvsem novinarje. Nastanek etičnega kodeksa, ki ga je sprejela koalicija medijskih organizacij, smatrajo v Romuniji za prvi korak k utrditvi samoregulacijskega sistema, na drugi strani pa novinarji sami zavračajo kodeks, ki ga je sprejel romuski press klub, češ, da zastopa zgolj interese lastnikov. Od kluba zdaj pričakujejo, da bo podprl novi kodeks, ki ga bo treba širše promovirati, če naj daje tudi rezultate. Problem romunske medijske scene je velika razdrobljenost novinarskih organizacij. Čeprav je novinarska neformalna povezanost v prestolnici dovolj trdna za kolektivno zavest, da svoj poklic smatrajo kot ceh, ki združuje ljudi enakih znanj in vrednot - pa se takoj za mejami Bukarešte začenja fragmetirana novinarska scena.

Slovenski del študije, ki ga je pripravila raziskovalka na Mirovnem inštitutu Neva Nahtigal, povzema nam že znana dejstva. Opozarja na šibek, ali nikakršen interes lastnikov majhnih medijev za profesionalne standarde in etiko. Ker pa se je od spomladi, ko je študija nastala, na slovenskem medijskem odru marsikaj spremenilo, (lastniške turbulence ali pa nastanek rumenega Direkta) bi zdaj med te "nezainteresirane" lahko začeli šteti tudi že lastnike nekaterih večjih medijev. Avtorica slovenskega dela tudi na kratko povzema nekdanje diskusije o ustanovitvi pravega tiskovnega sveta v Sloveniji.

Za razliko od podobnih študij, ki jih pripravljajo medvladne ali polvladne organizacije, kaže to jemati zelo resno. Člen 19 in IFJ kot nevladni organizaciji se lahko raziskovanja lotita neodvisno od tega, kakšen bo odziv na ugotovitve. Svet Evrope, na primer, ki s svojo mašinerijo in sredstvi zagotovo zmore narediti obširnejše in bolj podrobne študije, mora upoštevati "pedagoške" prijeme, da prizadete države ne bi v užaljenosti že tako slabega stanja še zaostrovale. Zato je jezik takšnih raziskav bolj polikan, nekatere stvari je treba najti med vrsticami. Členu 19 in IFJ teh omejitev ni treba upoštevati, zato študija tudi udari kar na sredo zadeve.

izpis

Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
V 64.000 podjetjih tega sektorja po vsej Evropi je zaposlenih 750.000 ljudi. Toda slika ni popolna: več kot pol prihodkov sektorja odpade na zgolj 0,8 odstotkov vseh podjetij, ki se v EU ukvarjajo s to dejavnostjo. Gre za podjetja z več kot 250 zaposlenimi. V sektorju sicer dominirajo majhna podjetja s povprečno 12 zaposlenimi. Ali drugače: 97 odstotkov zaposlenih v tem sektorju ustvari le polovico prihodkov, kar kaže na visoko koncentracijo v tem sektorju. Če pobliže pogledamo deseterico novih članic EU, velja, da je v sektorju skupaj 9900 podjetij, ta pa zaposlujejo približno 75.000 ljudi. V Sloveniji je v 658 podjetjih 3338 zaposlenih.

Delovno gradivo evropske komisije o krepitvi konkurenčnosti založniškega sektorja v EU poleg teh prinaša še nekaj drugih bolj ali manj zanimivih podatkov. Recimo to, da predstavljajo jeziki, kot so angleški, nemški, španski in francoski, kompetitivno prednost za založniško dejavnost v državah s tem uradnim jezikom. In da z nekaj izjemami (manjše države Irska, Belgija in Avstrija) nacionalne založniške industrije niso izpostavljene tekmecem iz tujine, prav tako pa niso izvozno naravnane.

Leta 2001 je vrednost proizvodnje založniškega sektorja v petnajsterici članic EU znašal 117 milijard evrov, kar zraste na več kot 121 milijard, če upoštevamo še deseterico novih članic (247,5 milijona evrov za Slovenijo), kar predstavlja 0, 49 odstotka skupnega BDP EU, vendar z velikimi regionalnimi razlikami. Založniški sektor v državah, kot sta Irska in Italija, predstavlja 0,29 odstotka BDP, njegova relativna teža pa je najvišja v gospodarstvu Velike Britanije - z 0,82 odstotka BDP. Papir bo za ta sektor tudi v prihodnje ostal precejšen strošek, posebej v primeru časopisov. Stroški, namenjeni vsebini, se bodo med podsektorji razlikovali, predvsem bodo visoki pri časopisju in mnogo nižji pri knjižnem založništvu. Časopisi in periodika imajo tudi višje fiksne stroške distribucije, ki predstavljajo v povprečju okoli 15 do 20 odstotkov vseh stroškov. Zaradi pomena naročniškega modela, prav posebej pri periodiki (90 odstotkov prodaje), bodo tudi v prihodnosti še posebno pomembne učinkovite poštne storitve.

Založniški sektor se v zadnjem času sooča tudi z velikimi strukturnimi spremembami. Časopisje že dve desetletji doživlja kontinuiran upad prodaje in s tem posledično naklade, posebej zaradi novih vzorcev medijske potrošnje in spremenjene demografske strukture medijskih potrošnikov samih.

Čas, ki ga medijski potrošnik nameni medijem, se ne veča, spreminja pa se delež tega časa, ki je posameznemu mediju namenjen. Na televizijo in radio namreč odpade 70 odstotkov časa medijske potrošnje, 13 na časopise in 8 na revije, internet pa z 10 odstotki izkazuje najhitrejšo rast.

izpis

Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
V Bratislavi je bila konec septembra 2005 dvodnevna konferenca v organizaciji Evropskega in Mednarodnega združenja novinarjev, ki so se je udeležili trije predstavniki društva in sindikata novinarjev Slovenije. Na seminarju se je zbralo skoraj 50 udeležencev iz vse Evrope. Najbolj številčno zastopana je bila seveda Slovaška kot gostiteljica konference, poleg Slovencev pa so bili tam še freelancerji in predstavniki različnih novinarskih sindikatov in organizacij iz Madžarske, Ukrajine, Italije, Velike Britanije, Nemčije, Hrvaške, Portugalske, Francije, Avstrije, Danske, Estonije, Grčije, Srbije in Črne gore, Švedske, Češke, Finske, Litve in Makedonije.

Naslov seminarja je bil "Empowering Journalists in Europe: Integrating Freelances in the Social Dialogue", glavne teme pa so bile: poročilo EFJ o položaju freelancerjev s poudarkom na srednji in vzhodni Evropi; predstavitev položaja freelancerjev v Sloveniji, Madžarski, Hrvaški, SČG, Litvi, Ukrajini in na Slovaškem; evropska delavska zakonodaja; enakopravnost spolov v novinarskih vrstah; kolektivno dogovarjanje v praksi; sindikalno organiziranje freelancerjev in socialni dialog Konferenca je bila namenjena predvsem izmenjavi izkušenj in medsebojni seznanitvi s položajem freelancerjev na relacijah zahod-vzhod in sever-jug. Predstavniki srednje in vzhodne Evrope so že med konferenco dali pobudo za ustanovitev mreže freelancerjev za to regijo, posebno mrežo pa naj bi vzpostavili tudi na področju Balkana oziroma na območju "srbohrvaščine", ki jo razume večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije.

Zelo obetavna je bila obljuba skandinavske trojke (Danska, Finska, Švedska ... predstavnikov Norveške ni bilo na konferenci), da bi vzpostavili sodelovanje med skandinavsko novinarsko-freelancersko mrežo in mrežo JV/srednje-vzhodne Evrope, v katero spada tudi Slovenija. Danski novinarski sindikat je na konferenci predstavil nekaj izjemnih rešitev, ki jih imajo na področju izobraževanja, svetovanja in aktivne pomoči za freelancerje in sindikalne zaupnike. Danci so že obljubili, da bodo v Slovenijo poslali nekatera osnovna izhodišča za treninge, z njimi (pa tudi z ostalimi Skandinavci in severnimi Evropejci) pa naj bi se dogovorili, da pridejo v Slovenijo in na posebnem izobraževanju naučijo predstavnike društva in sindikata novinarjev, kako trenirati, da bomo potem to lahko počeli sami.

Tako za člane sindikata kot društva novinarjev bi bilo to zelo koristno, saj imajo freelancerji in sindikalni zaupniki v večini primerov premalo znanja, da bi se uspešno pogajali z delodajalci glede delovnih pogojev, cene dela, avtorskih pravic, itd.

V Bratislavi so slovenski udeleženci na podlagi izkušenj iz drugih držav ugotovili, da je položaj freelancerjev v Sloveniji boljši kot v ostalih državah srednje in vzhodne Evrope, kar pomeni, da je pri njih res slab ... se pa povsod premika na bolje.

Glavni sklepi z bratislavske konference so:

Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Revija Discop Link, št. 1, september 2005, http://www.discop.com

Discop Link Newsletter izdajata Basic Lead iz Pariza in Media Art Service International iz Novega Sada. Uredništvo je v Parizu, Londonu in Novem Sadu, glavni in odgovorni urednik je Rastislav Durman iz Novega Sada. Revija je pravzaprav tiskani dodatek spletnega portala http://www.discop.com namenjenega državam srednje in vzhodne Evrope, ki prinaša aktualne informacije in povezave s področja produkcije komercialne, kabelske in satelitske televizije, DVD tehnologije, gledališkega, mobilnega in medijskega sektorja.

Prva, brezplačna izdaja tiskanega Discopa iz septembra 2005 prinaša veliko komercialnih vsebin v obliki (plačanih) oglasov in tekstov, ki ponujajo informacije o najnovejših celovečernih in televizijskih filmih in nadaljevankah ter dokumentarnih oddajah in podobnih produkcijah, ki so se pojavile na svetovnem trgu in so namenjene televizijskim distributerjem in producentom. Komercialna naravnanost sicer vsebinsko precej korektne in koristne revije je do neke mere upravičljiva stoprocentnim financiranjem od oglaševanja na trgu.

V reviji je moč najti koristne informacije o evropskem medijskem skladu EU Media Plus Programme, ki na območju srednje in vzhodne Evrope omogoča sredstva za poklicne treninge, razvoj kinematografske distribucije, promocijske aktivnosti in udeležbe na filmskih festivalih. Program bo potekal do 31. decembra 2006. Več informacij na http://europa.eu.int. Prav tako je predstavljena fundacija Media-Im-Pakt, ki deluje kot del Inštituta za zunanje kulturne odnose (Institute for Foreign Cultural Relations - IFA) v Stuttgartu in omogoča podporo medijskim delavcem jugovzhodne Evrope in njihovim prizadevanjem, da ustvarijo svobodne in neodvisne medije. Projekt deluje s podporo Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Media-Im-Pakt distribuira sredstva s pomočjo nemškega ministrstva za zunanje zadeve; do leta 2004 je Nemčija donirala državam jugovzhodne Evrope okoli 16 milijonov evrov za razvoj svobodnih in neodvisnih medijev.

Novinar Radia Slovenija in član sveta slovenskega Novinarskega častnega razsodišča Gojko Bervar je prispeval članek "Slovenija: kontrola za vsako ceno", v katerem opisuje nedavne dogodke v slovenskem medijskem prostoru. Seveda je v ospredju novi Zakon o RTV SLO, ki ga je pripravila in brez javne debate po skrajšanem postopku sprejela nova vlada, pri tem pa ni upoštevala argumentov strokovne javnosti in civilne družbe. Bervar ponuja pregled delovanja slovenske javne RTV od osamosvojitve v 90. letih do danes ter sklene, da javna RTV nikoli ni bila tako pod vplivom trenutne oblasti, kot lahko to postane po novem zakonu. RTV Slovenija, ki je bila evropski model dobrega delovanja, zdaj doživlja novo nacionalizacijo. Bervar izraža skrb, da bo sedanja opozicija, če bo enkrat spet prišla na oblast, ta zakon lahko izkoriščala, saj je umazani posel spremembe zakona opravila sedanja oblast, tako da lahko zakon ostane v veljavi še veliko let.

Grški medijski trg predstavlja Stamos Protopsaltis, vodja distributerskega podjetja Hellas Television International. Prva privatna televizija je v Grčiji nastala leta 1989, zdaj pa delujejo komercialke Mega, Antenna, Alpha, Star in Alter, ki tekmujejo med sabo in tudi s postajo NET, ki je "komercialka" v lastništvu države. V državnem lastništvu je še ET1 ter parlamentarni kanal Vouli TV. Obstaja še Pay TV (plačilni zemeljski kanal) in digitalni plačilni kanal (Nova). Glede strukture programa je podobna kot v ostalih državah: lastniki kupujejo in oddajajo predvsem povprečnemu gledalcu prijazne vsebine: akcije, komedije, avanture, ki pritegnejo tudi mlajše gledalce, hkrati pa so dober termin za oglaševanje. Dokumentarne in umetniške vsebine so bile vedno zelo problematične; predvaja jih le nacionalni kanal ET1. Grška produkcija se težko prodaja na tujih trgih, največji problem je jezik, kljub temu pa se grški dokumentarci, drame, nadaljevanke, včasih tudi filmi prodajajo v zadovoljivem številu, posebno v državah z več emigrantske grške polulacije.

Intervju s Slobodanom Đorićem, članom srbske Agencije za radiodifuzijo, ki je leta 1997 ustanovil Združenje za razvoj privatnega RTV oddajanja "Spektar", prinaša razmislek o srbskem medijskem trgu, ki ga Đorić definira kot "džunglo". Srbija je zelo specifična za regijo, saj ima razen nacionalne RTS več kot 800 televizijskih in radijskih (regionalnih in lokalnih) postaj, kar je rekord za 7,5-milijonsko populacijo. Število postaj je, paradoksalno, naraščalo v Miloševićevem času pomanjkanja, inflacije in izolacije. Stari jugoslovanski Zakon o telekomunikacijah iz leta 1988 je bil po 1991 neuporaben, a so se nove srbske oblasti zavestno izmikale, da bi z novim zakonom uredile položaj elektronskih medijev. Po 5. oktobru 2000 se je ta kaos nadaljeval, sredi leta 2002 je bil predlagan novi Zakon o radiodifuziji, ki so ga pripravili medijski strokovnjaki iz države in tujine. Zaradi obstrukcije nekaterih medijev in političnih struktur zakon ni bil sprejet oz. ni v uporabi. Posledica je program, ki je vsebinsko, tehnično in v vseh ostalih profesionalnih standardih oddajanja pod evropsko ravnijo. Televizijski programi vsebujejo precej političnih in zabavnih studijskih kontaktnih šovov, ki so poceni v tehničnem in produkcijskem smislu, programsko shemo pa zapolnjujejo s poceni latinskimi nadaljevankami in ostalo poceni produkcijo. Novi zakon določa, da bodo morale televizijske postaje ustvariti najmanj 50 odstotkov lastne produkcije, kar bo vsekakor vplivalo na njihovo število, zato Đorić predvideva, da se bo moral položaj urediti v treh ali štiri letih, kar zadeva analogno oddajanje.

Tanja Majhrovski, urednica tujega programa televizije BH Federacije (FTV) govori o vlogi javnega servisa v oživljanju lastne produkcije v državi v kateri pred 15 leti skoraj da ni bilo življenja in o tujih programih in projektih v katerih FTV sodeluje ter o dominaciji javnega servisa nad komercialnim v celem regionu. Javni servis spodbuja razvoj domače produkcije: tako so koproducirali filme Gori vatra Pijera Žalice, Poletje v zlati dolini Srdjana Vuletića in serijo Črna kronika in Viza za prihodnost, ki so naleteli na velik odziv publike. Pomagali so tudi pri produkciji filmov Dobro urejeni mrtveci Benjamina Filipovića in Go West Ahmeda Imamovića, ki sta bila prikazana na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu.

Sladjana Đuranović se v svojem prispevku sprašuje, kdo financira javni servis v Evropi? Dvojni sistem financiranja evropskega javnega servisa (RTV-prispevek in komercialni prihodki) je specifičnost tukajšnjega medijskega prostora. Tudi v evropskem parlamentu se zavzemajo za ohranjanje takšnega sistema, a jasno je, da morajo za to najprej poskrbeti nacionalne države.

Discop prinaša še intervjuja z Elzo Strapkovo, urednico in menedžerko slovaške Markiza TV, ki je postala najbolj popularen kanal v državi, in z Judit Minda, podpredsednico programskega vodje HBO za srednjo Evropo, ki razmišlja o medijskem trgu v regiji. To je hkrati napoved za veliki prodajni letni sejem Discop, ki bo od 22. do 24. junija 2006 v Budimpešti, kjer se bo predstavilo 300 mednarodnih organizacij, ki prodajajo programe, in več kot 650 kupcev iz 30 držav srednje in vzhodne Evrope. S pridružitvijo desetih novih držav Evropski uniji, ki jih Discop tudi reprezentira, je njihov trg postal še širši.

Na koncu je predstavljen še 11. mednarodni festival lokalnih televizij Zlati berač, ki se tradicionalno odvija junija v slovaških Košicah. Nagrado za najboljši lokalni program v produkciji lokalne televizije s področja Evrope je dobila oddaja "Muharem Musić - oči življenja" v produkciji TV Krug iz SČG.

izpis

Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
http://www.mediart.org

Revija za razvoj elektronskih medijev Link je leta 2002 ustanovil srbski literat, režiser, producent in medijski konzultant Rastislav Durman, ki je vsa ta leta tudi njegov glavni in odgovorni urednik. Link izdaja producentska hiša Media Art Service Internacional iz Novega Sada (SČG), ki v okviru svoje založniške dejavnosti producira tudi radio drame, kratke oddaje ter tiskane publikacije, knjige in priročnike. Revija Link izhaja mesečno v nakladi 2000 izvodov. Na svoji spletni strani http://www.mediart.org so zapisali, da je revija namenjena tistim, ki odločajo o elektronskih medijih - lastnikom, glavnim urednikom, direktorjem tehnike in marketinga. Brezplačno jo distribuirajo vsem radijskim in televizijskim postajam iz lastne baze podatkov in iz baze podatkov Zvezne agencije SČG za raziskovanje medijev kakor tudi institucijam, ki se ukvarjajo z elektronskimi mediji - zvezni, republiški in pokrajinski administraciji, medijskim združenjem, strokovnjakom, študentom medijskih smeri, donatorjem, veleposlaništvom ter tudi proizvajalcem in distributerjem opreme … Ocenjujejo, da najmanj 90 odstotkov lokalnih elektronskih medijev v Srbiji in Črni gori prejema Link, del naklade pa, kakor zatrjujejo na spletni strani, gre tudi v Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Nemčijo, Švico, Francijo, ZDA in Slovenijo. Link izhaja s pomočjo nekaterih tujih fondacij, čeprav večino prihodkov (do 70 odstotkov) ustvarijo z oglaševanjem, 10 odstotkov dobijo s prodajo.

Razen aktualnih političnih tem (Link je kritično usmerjen do sedanje SČG oblasti s stališča zahteve po splošni dejanski demokratizaciji države in njene pravne ureditve, kar bi posledično pripeljalo tudi do ureditve na medijskem področju) revija ponuja predvsem informativne in analitične prispevke o medijski pokrajini v regiji skozi nekatere stalne rubrike: Tranzicija, Politika, Ekonomija, Oglaševanje, Radio, TV, Svet, Raziskovanje, Izobraževanje, Tehnika, Računalništvo, Novinarstvo. Marčevska številka prinaša na začetku pregled trenutnega medijskega položaja v Vojvodini in Črni gori. Razen temeljnega problema - nespoštovanja Zakona o telekomunikacijah - je posebno velika težava medijske scene v SČG vsekakor piratska produkcija, saj je SČG po analizah mednarodnih institucijah tretja najbolj piratska država v Evropi po Ukrajini in Moldaviji. V SČG upajo, da se bo situacija uredila s poostreno zakonodajo, problem pa je, kot vidimo, v nedosledni izvedbi zakonodaje; SČG je posttranzicijska država, ki svoje politično in ekonomsko preobrazbo še ni izpeljala do konca. Naslednji tekst govori o težavah pri implementiranju oddaj manjšin ob stopanju v veljavo Zakona o radiodifuziji in Pravilnika o privatizaciji elektronskih medijev, saj je skrajni rok za privatizacijo 27. julij 2006. V rubriki Strategija medijev se nadaljuje izobraževanje za profesionalno novinarstvo - tretji del prinaša določila novinarske etike in etike informiranja pod naslovom "Etika in elektronski mediji". Sledijo informativni članki, ki pravzaprav predstavljajo konkretne nasvete, na primer za iskanje zaposlitve, komercialno uporabo teleteksta, oglaševalske pristope in metode za elektronske medije … V prispevku "Mediji podpirajo trajnostni razvoj" je pojasnjeno, da je SČG v procesu implementacije reforme, ki predvideva decentralizacijo administrativnega državnega sistema; gre za določila zakona o lokalnem samoupravljanju iz leta 2002 in vlogo medijev pri tem. Link dodatek je pripravil urednik Rastislav Durman; prinaša obširno študijo in konkretne napotke, kako narediti programsko shemo in načrtovati program na televizijski ali radijski postaji. Prispevek "Prisilni tatovi v poklicu" govori o tem, da obstaja ogromno delavcev v medijih (na primer spikerji, montažerji, snemalci …), ki nimajo uradno priznanega poklica. Zato se nekateri medijski delavci, ko enkrat ostanejo brez službe, težko prijavijo na Zavod za zaposlovanje, saj njihov poklic ni v seznamu javno priznanih poklicev. Na Novosadskem sejmu, ki je potekal od 2. do 4. marca, je bil tudi 4. sejem medijev, v okviru katerega je bila organizirana tribuna "Poklici in znanja v elektronskih medijih", ki je obravnavala ta problem.

Stela Jovanović v prispevku "Odprti kanali za Evropo predstavlja to specifično obliko delovanja medijev, ki zanimajo tudi slovenske medijske strokovnjake. Prvi odprti kanal je bil ustanovljen leta 1984 v Nemčiji, že 2004 pa so jih imeli 69. Odprti kanali so tako regionalne kakor tudi lokalne radijske in televizijske postaje, v katerih ne delajo t. i. profesionalci, temveč sami državljani, prebivalci, ki proizvajajo programe kot način medsebojne komunikacije. Zato so odprti kanali dostopni vsem in ponujajo navadnim ljudem možnost, da uporabljajo kamero in mikrofon zato, da izboljšajo in okrepijo lokalne skupnosti, vzpostavijo dialog med različnimi družbenimi skupinami in omogočijo, da jih drugi vidijo in slišijo. Ustvarjalci odprtega kanala ne tekmujejo s profesionalnimi novinarji in postajami, saj so njihovi interesi specifični, njihovo področje zanimanja pa lokalno in nekomercialno, netržno in skupnostno naravnano. Odprti kanal je odlična rešitev za tiste posameznike in skupine, ki nimajo možnosti javnega izražanja na drugih nacionalnih ali komercialnih radijskih in televizijskih postajah. Zato so odprti kanali integralni del demokratične družbe. V naslednjem tekstu je govora o še eni vroči temi, zanimivi tudi za slovenski prostor - digitalizaciji. V celotni regiji je prisotna debata o prehodu iz analogne na digitalno tehnologijo, ki zastavlja vprašanje, kaj bo to pomenilo za medijsko pokrajino.

Tudi oktobrska številka prinaša nekaj zanimivih člankov. V tekstu "Strogo kontrolirani radio" o zgodovini delovanja Radia Novi Sad razmišlja Dušan Mihalek, več kot dve desetletji njegov glasbeni urednik. Radio je bil ustanovljen leta 1949 v času najhujšega spopada med Titom in Stalinom; v tem času je odigral veliko vlogo v propagiranju idej jugoslovanstva v večnacionalni Vojvodini ter produciral in predvajal tudi oddaje v jezikih manjšin in za manjšine (Madžari, Slovaki, Romuni, Ukrajinci, Rusini, Romi) na ta način širil tolerantnost, hkrati pa se odpiral tudi na Zahod, saj je v nekoliko mehkejši izvedbi socializma v takratni Jugoslaviji predvajal tudi bolj zabavne "zahodno usmerjene" vsebine, šlagerje, jazz, nekatere "prepovedane" narodne pesmi … Vrhunec delovanja in hkrati padec popularnosti je doživel leta 1956 s spreminjanjem politične klime v takratni Jugoslaviji, ko je začela nastajati politična in ekonomska centralizacija, s katero je Beograd postal najbolj pomembno mesto, Novi Sad pa dobil drugorazredno, provincialno vlogo. Od takrat naprej so se na RTV Novi Sad - njegov pravnoformalni ustanovitelj je lokalna skupščina - vrstili politični (najprej komunistični, socialistični, danes pa velikosrbski, posttranzicijsko centralistični) pritiski, tako da je radio danes v SCG precej marginaliziran. V luči sprememb na medijskem področju, tudi v Sloveniji, je dobro spomniti na osnovne zahteve javne radiotelevizije, kot jih omenjajo v članku "Kakšno radiotelevizijo potrebujemo". Osnovni programski postulati javne radiodifuzije, kot so to zahtevali še ob ustanovitvi BBC - informacija, izobraževanje in zabava - se danes, kljub vsem družbenoekonomskim in tehnološkim spremembam ostajajo najbolj pomembni. Jasno je, da je močna, kakovostna in predvsem neodvisna javna radiotelevizija pomemben faktor demokratizacije družbe, a če že ne prej, tukaj in zdaj lahko vidimo, kako jo je včasih težko ohraniti. Najnovejša, oktobrska številka prinaša še en zanimiv prispevek o podcastingu, tehnično-tehnološki inovaciji, ki omogoča komur koli, da z osebnim računalnikom ustvari radio program po lastnem okusu, ne da bi potreboval drago tehnično opremo, oddajnika, studia ipd. Sam termin je derivat naziva popularne ureditve podjetja Apple, namenjenega emitiranju zgoščenih avdiodatotek - iPoda -, in izraza broacsasting. Nekateri ga imenujejo tudi audioblogging ali pa gverila medij, večina pa se strinja, da bi podcasting lahko predstavljal prihodnost radiev.

Poleg tiskane revije Link je zelo koristna njena spletna stran http://www.netnovinar.org, na kateri je (posebno za države jugovzhodne Evrope) moč najti različna koristna obvestila, povezave, informacije o seminarjih, konferencah, festivalih, sejmih in tudi od začetka oktobra urejen in izpopolnjen arhiv vseh aktualnih člankov, ki so bili objavljeni v Linku. Posebno koristna povezava je spletna stran http://www.netnovinar.org, ki predstavlja prvi regionalni izobraževalni portal za novinarje in urednike s področja jugovzhodne Evrope, ustanovili pa so ga Media center Sarajevo, v sodelovanju z Media centrom Beograd in Centrom za raziskovalno novinarstvo iz Zagreba. Portal je v bosanskem, hrvaškem in srbskem jeziku, nekateri deli so tudi v angleščini; projekt Netnovinar financirajo evropska komisija (program CARDS), Fond za odprto družbo BiH, Srednjeevropska iniciativa (Central European Initiative - CEI) in Odbor za mednarodne raziskave in izmenjave (International Research and Exchanges Board - IREX).

izpis

Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
(RE:activism konferenca o aktivizmu in novih medijih, CEU, Budimpešta 13.-14. 10. 2005) http://www.reactivism.net

Na konferenci Re:activism: Re-drawing the boundaries of activism in new media environment (14.-15. oktober 2005, CEU, Budimpešta) je bilo v ospredje postavljeno vprašanje "vloge družbeno angažiranega aktivizma", ki implicira uporabo tehno in novomedijskih tehnologij in strategij pri spreminjanju obstoječih struktur moči. Ustrezno tej usmeritvi in konceptualizaciji je tematski sklop "Prakse in teorije globalnega in lokalnega tehno-medijskega aktivizma kot "nove" oblike političnosti in strategij delovanja" obravnaval uporabo novih medijev v odnosu do spektra družbeno-civilnih praks: oblikovanja, organiziranja in reprodukcije globalne civilne družbene inicative, civilnodružbene uporabe novih tehno-medijev v smislu radikalizacije komuniciranja, medijskega interventnega delovanja v kontekstu demokratskih volitev, aktivizma in urbane gverila produkcije. Drugi tematski skop "Prakse in teorije novih razsežnosti in dinamik tehno-medijske kulturne produkcije" je obravnaval tiste usmeritve tehno-medijskega raziskovanja, ki implicirajo družbeno-ekonomsko-pravno-etične vidike "nove in subverzivne" kulturne produkcije: peer production networks in "nova" ekonomija daru, interventne prakse - Cultural jamming in ad hoc akcije, sprememba institucionalne paradigme - digitalna memorija in digitaliziranje arhivov, sprememba narave in kvalitete dela, vprašanja državnih intervencij in regulacij v procesu informatizacije in ekonomije nematerialnega dela. Zdi se, da simpozijski ekskurzi o šestem kontinentu, pokrajinah novih medijev in tehnologij, po katerih se gibljemo, v katerih živimo in delujemo zadnji dve desetletji, samoumevno evocirajo up-to-date srečanja novih medijskih praks in teorij. Kljub njihovi manjši privlačnosti simpozijske revijalnosti, delujejo v svoji protokolarni formi kot prostor brez izhodov, v končni instanci (pa le) zagotavljajo pogoje za produkcijo (emerging) novega medijskega/tehnološkega know-how potrebnega za epohalne transformacije obstoječih političnih, ekonomskih in kulturnih struktur moči.

Zaradi razumevanja (hermenvtike) dinamike epohalnih transformacij tovrstna "srečevanja" lokalnih in globalnih praks ter tekoče interdisciplinarno naravnane teorije - (nove) medijske znanosti, tehnoznanosti, kulturološke, družboslovne, kibernetske - v kontekstu novih medijev in nove kulturne produkcije, predstavljajo predvsem izziv za teorijo in prakso, da razvijejo analitične kategorije, ki bodo omogočile razumevanje kompleksnih implikacij tehnologije in družbe. Ne samo da predstavljajo izzive, ampak omogočajo tudi vpogled v dinamiko praktičnih intervencij in teoretskih refleksij, ki zadevajo kompleksne interakcije med digitalnim in materialnim svetom, kot tudi med mediacijsko kulturo, ki upravlja/posreduje odnose med tehnologijami in uporabniki tehnologij.

Preučevanje možnosti novih medijev in tehnologije povečane realnosti (realnost + medijski svetovi + on-line svetovi) družbenozgodovinskega konteksta, ob skromnosti akademske teorije in inovativnosti/naprednosti prakse, zahteva poznavanje univerzalnega jezika novih medijev (Lev Manovichev koncept), ki služi kot generator reprodukcije specifičnih form - medijske prakse, medijskega in terminalskega aktivizma, konceptualističnih prijemov in intervencij -, s katerimi novi virtualni in medijski razred (Artur Krokerjev koncept) posega v prostore vsakdanjega življenja. Tovrstne intervencije med drugim implicirajo prakse in teorije globalnega in lokalnega tehno-medijskega aktivizma kot "nove" oblike (a)političnosti in strategij delovanja, ter prakse in teorije novih razsežnosti in dinamik tehno-medijske kulturne produkcije.

Izhodiščna perspektiva tehno-medijskega aktivizma, ki jo je potrebno zavzeti, da bi lahko sočasno spremljali razvoj globalne ekonomije skupaj s razvojem telekomunikacij in internetnega omrežja, ki preoblikujejo institucije upravljanja in odgovornosti v "modernih/suverenih" državah sveta, je po mnenju S. Sassen tista perspektiva, ki raziskuje dinamike ekonomskih in tehno-informacijskih transnacionalnih povezav. V tem smislu gre pri Sassnovi za raziskovalno fokusiranje na dve formaciji: globalni trg kapitala in globalna elektronska aktivistična omrežja. Na eni strani imamo opraviti z oblikovanjem/delovanjem trga globalnega kapitala, ki ga podpirajo transnacionalni stebri neoliberalne ekonomije (Centralna banka, monetarne politike, WTO) in omogočajo deregulacijske prijeme ter formiranje režimov, s katerimi je omogočen svoboden pretok kapitala, storitev, informacij in blaga. Globalizacija v teh pogojih deluje kot mehanizem, ki ustvarja nove pogoje za nove oblike, transnacionalne (elektronske) oblike civilno inciativnega združevanja. Hkrati se soočamo z učinkom tovrstnih politik - novimi oblikami civilno-družbenega združevanja, ki implicirajo sintezo socialne (družbeno) in tehno-medijsko posredovane logike.

Objektiviranje instance civilne družbe in tehno-medijske logike delovanja v smeri medijskega aktivizma nedvomno pomeni kvalitativni preskok znotraj polja refleksivne teorije kot praktične uporabe nove medijske tehnologije. Znotraj tega konteksta H. Van Baar postavlja koncept povezanosti (intermediarnosti) nove medijske tehnologije in civilne družbe, sledeč foucaultovskemu razumevanju "moči (in) tehnologije", po katerem je treba našo svobodo razumeti kot učinek mobilnosti in povezovanja multitud preko tehnologije in tehnoloških dosežkov. Tovrstno formiranje transnacionalnih omrežnih civilno-družbenih združenj, s posredništvom nove informacijske in komunikacijske tehnologije (ITCs), zastavlja tudi številna vprašanja povezana s sodobnimi spremembami in fundamentalnimi smernicami razvoja družbenih trendov, ki si želijo razložiti/konceptualizirati nove medijske tehnologije v korelaciji z družbenim svetom. Izziv za sociologe vidi S. Sassen vsaj v dveh smernicah: prvič v raziskovanju funkcij, ki jo imajo nove tehnologije pri produkciji nove socialne dinamike in reprodukciji starega družbenega reda, ter drugič, ugotavljanju intermediarne kompleksnosti medsebojne prepletenosti medijskega-tehno in materialnega sveta.

Vprašanja o pogojih za možnost globalne mobilizacije svetovne populacije zastavljata sociologa Dominique Cardon in Fabien Granjon v kontekstu geneze socialne dinamike novega NET aktivizma (alter-globalisation on the Internet). Gibanje alter-globalisation v tem kontekstu pomeni več kot reprezentacijo globalnih vprašanj, saj teži h konstruiranju aktivistične transnacionale, ki naj bi skoordinirala kolektivne akcije in oblikovala novo področje diskurza (novega NET aktivizma), ki se artkulira skozi "'anti-hegemonic' and 'perspectivist' criticism of the media". Medijski kriticizem v tej perspektivi deluje kot centralno sredstvo aktivizma, pri čemer prva oblika kriticizma deluje v smeri oblikovanja osi kritične kontrakulturne moči z namenom diskreditacije ideološke globalizacijske mreže tradicionalnih medijev (Bourdieu, Chomsky, Halimi), medtem ko druga oblika kriticizma deluje v smeri zagotavljanja libertarne pravice - pravice do govora, dostopa do informacij, tj. proti monopolizaciji informacij (Cleaver, Negri, Hardt). Tovrstne tehno-medijske praktične intervencije in teoretske refleksije implicirajo tako številna vprašanja nove političnosti kot tudi vprašanja novih strategij, ki na ravni tehno-medijskega upora, neposlušnosti, intervencij, oblikovanja virtualnih avtonomnih con delujejo v smeri oblikovanja transnacionalnih kulturnih obrazcev - deteritorializiranih skupnosti delovanja, (virtualne multitude), za katere A. Negri meni, da posedujejo ekspanzivno moč - moč svobode. Ekspanzivna moč tehno-medijske multitude se tako kaže v vrsti tehno, medijskih, kiber, umetniških, kulturniških praks, ki niso namenjene zgolj deteritorialnemu virtualnemu delovanju - hektivizmu - temveč se re-teritorializirajo, povezujejo s historičnim prostorom/časom in delujejo kot skupine/skupnosti, katerih aktivizem je potrebno razumeti v kontekstu problematiziranja odnosa res publica - "svobodni" subjekt - "svobodno" delovanje. V tem smislu je ravno RE:activism konferenca pokazala, da obstaja tako aktivistični kot znanstveni potencial, ki svoj položaj v materialnem svetu, in sam materialni svet problematizira s konceptualizacijo virtualnega prostora, v katerem z novo tehnologijo in teoretsko refleksijo oblikuje nove mehanizme civilnodružbenega združevanja in hkrati testirajo obstoječi družbeni red.

izpis