To, da bo Drnovškova LDS glavni akter v novi vladi, še ni nikakršno zagotovilo, da se bo zakonu o medijih poslej pisalo kaj bolje. Prav pri LDS in njenemu nekdanjemu kulturnemu ministru gre namreč pripisati izvirni greh te zakonske zablode. Več kot dve leti trajajoče blodenje medijskega zakona je verjetnost za njegovo sprejetje v takšni obliki, kot je napisan, sedaj zmanjšalo na nezavidljive možnosti.

Prva napaka pri njegovem oblikovanju je bila narejena že na samem začetku, ko so se na ministrstvu odločili, da ga bo spisal en sam človek ob pomoči tedanje državne sekretarke Majde Širce. Čeprav bi od Širce kot bivše novinarke lahko pričakovali, da bo pisca zakona opozorila na nekatere očitne neumnosti v zakonu, je naše upanje, da bo delovala kot novinarski krt v državnem aparatu, bilo hitro postavljeno na realna tla. Zakon je v prvi fazi nastajanja dobil skoraj oznako največje državne tajnosti. že zaradi tega je bilo možno sklepati, da bodo vanj »zašli« posamezni členi, ki z novinarsko stroko nimajo kaj prida skupnega. Po številnih pritiskih novinarjev, naj ministrstvo pri oblikovanju zakona išče pomoč tudi od novinarske stroke, so se slednjič državni uslužbenci le vdali. Pri prvi verziji zakona, ki je priromala v naše roke, se nam je stemnil vid. Najbolj črnogledi so že menili, da si država ponovno želi prilastiti nadzor nad novinarji. A takšnega namena ne moremo pripisati zgolj LDS. Tudi Janševi socialdemokrati niso bili nič kaj boljši. Potem ko je novinarjem le uspelo prepričati ministrstvo o škodljivosti določenih členov zakona za neodvisno in samostojno medijsko delovanje in so ta določila pri vladnem predlogu za drugo branje v parlamentu tudi dejansko izpadla, pa se je v njem našel »Šeligov sklad« za pluralizacijo medijev. Deset milijard tolarjev, kolikor naj bi znašal letni proračun sklada, je bil le dokaz, da država lahko najde denar, če le hoče.

Seveda se je hkrati kar samo po sebi postavilo vprašanje, zakaj država ni mogla in še vedno ne zmore ali noče najti 600 milijonov tolarjev za različne obrobne kulture in ustanove, ki pa prav tako odločilno prispevajo k pluralizaciji mnenj v državi. Ta državni neposluh za to sfero civilne družbe je doslej izravnaval filantrop Soros, ki pa konec leta skoraj povsem zapira svojo finančno pipico za Slovenijo. Kaj bo potem s temi dejavnostmi, ostaja neznanka. Prav to dejstvo pa le potrjuje domnevo, da je državi malo mar za duhovno hrano ljudstvu, točneje rečeno marginalnim skupinam. Svoj pogled raje usmerja v večje oblikovalce javnega mnenja - medije, ki imajo vidnejši vpliv. Sklad za pluralizacijo medijev bo zato skoraj zagotovo tudi pod novo oblastjo ostal v zakonu, kar nenazadnje ni sploh napačno. A seveda le ob predpostavki, da se bo namen njegovega obstoja konkretiziral, dodatno pa je treba opredeliti tudi pogoje za upravičenost njegovih sredstev. Glede na številne kritike levice in strokovne javnosti na sestavo upravnega odbora sklada, ki bo držal roko nad njegovimi financami, pa z gotovostjo lahko napovemo, da bo vsaj to določilo spremenjeno.

Predstavniki vseh parlamentarnih strank, ki naj bi jim v upravnem odboru sklada predsedoval minister za kulturo, so bili najočitnejši dokaz, da so vsi politiki enaki ne glede na njihovo politično prepričanje in usmerjenost. Vsi bi radi nadzorovali medije. Ta želja sicer ni posebnost slovenskih politikov, vendar pa se v tujini vsaj že zavedajo, da je neproduktivno izvajati tovrstne zakonske pritiske na novinarje, če obstaja iskrena želja, da družba v posamezni državi doseže visoko stopnjo demokratizacije, medijske pluralnosti in raznovrstnosti mnenj, ki se soočajo po argumentih in ne z izkrivljenimi medijskimi predstavitvami.

Nova garnitura na kulturnem ministrstvu bo morala pri nadaljnjem oblikovanju zakona bolje urediti nadzor nad radiodifuznem področju. Težave sveta za radiodifuzijo (SRDF) iz preteklih mesecev, ko so poskušali zaradi kršitev medijske zakonodaje in prekomernega oglaševanja kaznovati nekatere komercialne televizije, so le nazoren dokaz, da obstoječi zakon SRDF daje premajhne pristojnosti. A tudi zadnji predlog novega zakona se nič kaj spretno ne loteva tega problema. Sicer uvaja agencijo za radiodifuzijo, kar pa lahko v prihodnosti predstavlja novo točko trenj zaradi podvajanja pristojnosti s SRDF. K jasnejši ureditvi tega področja pa kliče prav nedavna združitev Pop TV in Kanala A. Zaradi slednje medijske poroke, ki sicer po zagotavljanju vodilnih ljudi Pop TV obema komercialnima televizijama ne bo prinesla večjega oglaševalskega prihodka, se boj za omejitev oglaševanja na TV Slovenija ne bo končal. Mogoče se bo ta sedaj, ko sta največji komercialni televiziji združili moči, še zaostril. Kakšen bo salomonski kompromis, si zaenkrat še ne gre predstavljati. Verjetno bosta skupno besedo morali najprej najti vodstvi nacionalke in Pop TV, preden bo ministrstvo »požegnalo« določilo o oglaševanju, saj je tudi že v prejšnjem postopku sprememb zakona dvignilo roke od omenjenega člena in dejalo, da bo odločitev bolj politična kot strokovna.

Morebiti bi res bilo smiselno, da se obstoječi predlog zakona o medijih umakne iz postopka v državnem zboru in se da možnost njegovega oblikovanja kakšni drugi, strokovnejši instituciji, ki bo bolj pripravljena upoštevati mnenja strokovnih javnosti pri njenem oblikovanju. Zagotovila, da bo tako dobljen predlog zakona sicer boljši od obstoječega, seveda ni. A tudi ne more več biti kaj prida slabši, saj je ministrstvo naredilo že vse možne napake. Kot dokazilo za slednjo trditev dovolj nazorno priča podatek, da je obstoječi predlog krovnega medijskega zakona obsega 179 členov, nanj pa je vloženih kar 50 dopolnil, ki se jim bo po napovedih ZLSD iz njihove stranke pridružilo še najmanj deset dodatnih. Čas bi bil, da se začne razmišljati o razbitju krovnega medijskega zakona na zakona, ki posebej urejata področje tiskanih in radiodifuznih medijev. Vendar je tudi takšna odločitev odvisna od politične modrosti in pripravljenosti za priznanje strojenih napak. Bo torej uspelo presekati blodenje medijskega zakona? Horuk v nove avanture!

Kot odvetnik v Makedoniji zastopam več tiskanih in elektronskih medijev in želim biti seznanjen z zakonsko regulativo, ki zadeva pravice in dolžnosti medijev in novinarjev, svobodo govora in javnega obveščanja. Ko sem izvedel, da se v Makedoniji pripravlja novi zakon o obveščanju, sem želel preučiti osnutek zakona in morda izreči pripombe ali komentarje. Ko sem se obrnil na medije in novinarje, so mi povedali, da je zakon v delovni različici in da te ni mogoče dobiti, vsaj po zakoniti poti ne. že to je v meni zbudilo sum. Zadeva je postala še bolj simptomatična, ko sem izvedel, da so besedilo poleti, še preden se je v Republiki Makedoniji začela javna razprava o zakonu, poslali v ekspertizo Svetu Evrope. Na glavo postavljen vrstni red, ki pa sem ga kljub vsemu poskušal opravičiti z razmerami v Makedoniji, s časovno stisko in domnevno nujno potrebo po sprejetju zakona. Toda razlaga je zvenela nelogično, kajti novinarstvo in mediji so pri nas učinkoviti tudi brez tega zakona, zato se zdi naglica neutemeljena. Novinarji so mi po svojih kanalih priskrbeli skrivnostni predlog zakona. Ko sem pozorno prebral delovno različico zakona (takšno oznako nosi), se mi je zazdelo še bolj nenavadno, da ni dostopna javnosti, saj je v 7. členu rečeno, da je »sredstvom javnega obveščanja zagotovljen dostop do informacij, ki so na voljo državnim organom ...« Zakona resda ne moremo obravnavati kot informacijo, a če je vsebina zakona, ki zadeva eno izmed področij življenja in delovanja v celoti, opredeljena kot tajnost, se zastavlja vprašanje, do katerih informacij bo novinarjem zagotovljen dostop.

In zdaj k vsebini delovnega besedila zakona, ki sama po sebi priča, zakaj je osnutek zakona skrivnost in zakaj ga ne bi smeli objaviti, preden bo dokončno sprejet v parlamentu, ko bo za pripombe in posege že prepozno.

Člen 8 v osnutku zakona pomeni neposreden nadzor nad sredstvi obveščanja in njihovo ubogljivostjo, pa tudi klasično preprečevanje posredovanja informacij javnosti. Omejevanje svobode obveščanja v imenu varovanja javnega reda in miru (beri varovanja oblasti, katere koli že, pred nezadovoljstvom ljudstva in obveščanjem javnosti o tem nezadovoljstvu), v imenu varovanja zdravja (v nezdravem okolju, v kakršnem živimo) in morale (če sploh obstaja, zlasti v politiki), še zlasti pa zaščite ugleda in pravic drugih oseb (mišljeni so predvsem nosilci javnih funkcij) pomeni neposreden napad na svobodo obveščanja in je v nasprotju s 16. členom Ustave Republike Makedonije. Če bo to določilo sprejeto, bomo pravniki imeli delo: zahtevali bomo, naj ga Ustavno sodišče Republike Makedonije razveljavi. Kot odvetnik menim, da je takšno omejevanje nepojmljivo, saj se za izrečene neresnice zagovarjamo po kazenskem zakoniku. O vsem, kar je res, ima javnost pravico biti obveščena.

Tudi več drugih členov v osnutku zakona je spornih. Mislim, da je v Makedoniji treba sprejeti zakon o informiranju, vendar le pod pogojem, da bo dosledno upošteval določila Ustave Republike Makedonije, standarde o svobodi obveščanja in govora, določene z mednarodnimi konvencijami, in če bo res prispeval k splošnemu razvoju demokratičnih procesov v Republiki Makedoniji ter v okviru celotnega sistema poenostavil postopek in normiral odnose. Hkrati mislim, da predlagana delovna različica novega zakona o javnem obveščanju ne ustreza sodobnim tokom delovanja medijev in novinarjev, temveč lahko le poglobi prepad in oteži komunikacijo med novinarji in državnimi organi. Cilj sprejetja zakona ni le spremeniti bivše jugoslovanske zakone, ki še vedno veljajo v Makedoniji, temveč tudi odpraviti omejitve, ki jih je vsiljeval socialistični sistem. Takšen predlog zakona, še posebno dva njegova člena vsiljujeta in omogočata cenzuro novinarstva. Nikakor si ne želim, da bi »skozi stranska vrata«, z navidez običajnim zakonom znova v Makedoniji uvedli sankcioniranje verbalnega delikta, katerega odpravo smo imeli za največji dosežek v razvoju demokracije.