Medijska preža št. 9, poletje-jesen 2000

Rockovsko ustvarjanje je dandanes najbolj marginalizirano ustvarjanje na Slovenskem, medtem ko vsakršne »manifeste«, NSK-jevski »tanki« in podobni izrazito artistični projekti dobivajo izdatna družbena sredstva. S tem je resnično kakovostnim ustvarjalcem rock kulture onemogočen razvoj in so obsojeni na ustvarjalno životarjenje, ki ga lahko drži pokonci zgolj eros ustvarjalne nuje in zavezanost glasbeni muzi. Takšno stanje je med drugim posledica nedemokratičnosti medijev in njihovega odnosa do rock glasbe na slovenskem. Največ se posvečajo samo tržno dovolj razvpitim ali populističnim glasbenikom in glasbam, tako da so v mnogočem samo podaljški mednarodne glasbene industrije in njeni vazali, ki s prepisovanjem iz tujega tiska, z zgledovanjem po tujih lestvicah in z modnim posvečanjem »fenomenom« dobesedno zanemarjajo in ignorirajo pristno ustvarjanje. Nič nenavadnega, če upoštevamo, da večina ljudi, ki bodisi v tisku piše o glasbi ali jo predvaja po radijskih programih (da voditeljev televizijskih oddaj o glasbi niti posebej ne omenjam) navadno nima niti ustrezne (humanistične) izobrazbe, kaj šele glasbeno bolj specifične, medtem ko o njihovi splošni razgledanosti težko sodim.

Seveda bi morali biti uredniki tisti arbitri, ki krojijo glasbeno politiko tako v tisku kakor v elektronskih medijih. Žal se po rezultatih objav in predvajanj ponuja porazen sklep, da uredniki niso kompetentni za angažiranje kompetentnih sodelavcev ali za zaposlovanje kompetentnih poznavalcev glasbene ustvarjalnosti, ki imajo tudi ustrezno (humanistično) izobrazbo in so splošnorazgledani, kar je po mojem trdnem prepričanju predpogoj za razumevanje tako zahtevnega področja kakor je glasbeno ustvarjanje.

Vazali glasbene industrije

Ker je glasbo potrebno slišati, podobno kakor je treba knjigo prebrati, si film ogledati in gledališko predstavo doživeti v gladališki dvorani, so za njeno dostopnost do ljudi najbolj odgovorne ravno radijske postaje. To še bolj udarja po žepu že tako ali tako v skromne ustvarjalne razmere ujete pristne rocko ustvarjalce, ki preprosto ne morejo biti populistični zaradi narave njihovega ustvarjalnega izraza. Tako se ustvarja začaran krog vazalov glasbene industrije, kar – žal – še predobro ilustrira stran Pop kultura v sobotnem dnevniku Delo, ki že z imenom pove vse, saj je ob pomanjkanju zavesti o konceptih medijske kulture na njej kar vse povprek pop kultura, in kot takšno se neupravičeno obravnava tudi ustvarjalni rock, pa še to zgolj populistično, v mnogočem pa novinarsko začetniško in novičarsko. Stran o zabavni glasbi v Dnevniku tako ureja novinar, ki je zaposlen v športnem uredništvu, stran v Slovenskih novicah pa glasbeni urednik drugega programa Radia Slovenija, ki je obenem tudi soizumitelj Zlatega petelina in ob Urbanu Centi gonilna duša podjetja Ovum, ki prireja Petelina. Delna izjema je Večer s ponedeljkovo stranjo Smeri razvoja, ki je prav tako bolj podobna poštnemu nabiralniku vsakovrstnih vsebin kakor strani z domišljenim konceptom. Toda, hvalabogu, se na njej rockovske vsebine vsaj objavljajo. Če sodimo po objavah, je Večerova kulturna stran manj naklonjena rocku, ki pa ga na kulturni strani Dela po 18 letih stalnega spremljanja rock kulture praktično ni več, da postopnega reduciranja teh vsebin z ukinitvijo priloge Živjo in pretakanja teh vsebin v Vikend magazin niti ne razčlenjujem. Tudi tednik Mladina ima rock and roll glasbo in rock kulturo za nekaj preživelega, če že ne za anahronizem. Mesečnik Muska edini pri nas dovolj dobro pokriva glasbo, vendar spet brez prave dovzetnosti za rock kulturo, zato pa delno obravnava vsaj rock glasbo, čeprav pogosto s priokusom fenzinskega-ljubiteljstva in brez reflektirane nadgradnje. Od komercialnih postaj in zasebnikov sicer ne moremo zahtevati manj diskriminacijskega odnosa do rock glasbe in rock kulture, upravičeno pa to lahko pričakujemo od javnega zavoda RTV Slovenija. Toda nekatera dejstva in pogoste govorice zbujajo sum, da je na Radiu Slovenija pri kupovanju predvajanj prisotna korupcija. Sum podkupovanja je obstajal že leta 1992 in čeprav kupovanje predvajanj skupin/pesmi pravno ni bilo dokazljivo, mislim, da je za sodobno demokratično pravno državo nedopustno, da so nekateri od, po mojem mnenju, upravičeno osumljenih urednikov še vedno uredniki.

Če so mediji zaprti

Tudi pojmovanje rock glasbe na radiu Marš je preveč prepisovalsko populistično in pod vplivom tujega (angleškega) glasbenega tiska, medtem ko na Radiu Študent prevladujejo mitologem koketiranja z mladostniškimi trendi (elektronska plesna glasba), drugodbaška etnokomercializacija in dobesedno zblojeno pojmovanje »transžanrskosti« kot »ustvarjalnega novuma«, ki pa žal ne pusti dihati čistim formam, kar rock, jazz in narodna glasba so. Vendar to še lahko razumemo pri mladosti, »ki čez vodo skače, kjer je most«.

Ob vsem tem imamo v Sloveniji Društvo za proučevanje popularne glasbe, ki je ena najmočnejših vej mednarodne zveze International Association for the Study of Popular Music (IASPM), ki letos novembra prireja že drugo mednarodno znanstveno srečanje v Ljubljani. Na fakultetah predavajo predmete, ki začenjajo – podobno kakor za film – resneje postavljati temelje sodobnih medijskih študij. Nenazadnje imamo tudi obilico poznavalcev glasbe na svetovni kakovostni ravni. Toda kaj pomaga vse to, če so mediji sektaško zaprti, nedovzetni za argumente in strokovnost ter če v njih pogosto vladajo kulturniški klani ali urednikova osebna naklonjenost določeni zvrsti kulture.

Mediji se ukvarjajo z razvedrilno glasbo

Kratek zaključek bi bil, da je rock kultura marginalizirana in ogrožena vrsta sodobne kulture zato, ker je mediji preprosto ignorirajo. Na drugi strani o njej odločajo analfabeti, in takšni se pogosto tudi ukvarjajo z razvedrilno glasbo, ki sama po sebi seveda ni takšna kultura, kakršna rock kultura nedvomno je, tako lokalno kakor globalno. Tudi jazz in sodobna skladana glasba nista v boljšem položaju, toda družbeno sta vsaj za trohico bolj priznana kot rock, ki se ga še vedno razumeva bodisi kot najstniško zabavno glasbo ali kot zadnji trend glasbene industrije ali medijskega pompa.

Brez domišljene programske politike

Osrednji mediji v Sloveniji nimajo nobene domišljene kulturne ali programske politike do rock kulture, ker je preprosto ne razumejo, medtem ko bolj umetniške projekte zaradi lastne naravnanosti v artistično kontinuiteto in alteravantgardizem doživljajo kot sodobno kulturo-umetnost. Za nameček mladostniški trendi ob populizmu zavzemajo še dodaten prostor, tako da ne preseneča, če je rock kultura na robu preživetja, kajti organiziranje koncertov stane. Če mediji rock ignorirajo, na koncertih ni dovolj občinstva, da tuje in domače skupinme sploh lahko nastopajo brez tveganja lastnega ali organizatorjevega denarja in to ob dejstvu, da imamo v Sloveniji neverjetno veliko prostorov, kjer so redni koncerti ravno zaradi prostovoljnega dela in entuziazma ljudi, ki skrbijo za rock kulturo po vseh teh krajih in klubih. Ob tem se redno srečujejo s težavami zaradi omejenosti lokalnih oblasti, toda to je že druga – čeprav življenjsko in družbeno ključna – zgodba. Kultura je v slovenskih medijih privesek, kjer (odvisno od osebnih preferenc urednika) rock kultura, jazz in še kaj netrendovskega komaj najde kaj mesta, medtem ko trendi (bodisi drugogodbaški ali rejverski) postanejo dovolj razvpiti, da se primejo med radovednimi ljudmi, ki še nimajo profilirane lastne (glasbene) kulturne identitete. Temeljni problem je, da rocka kot ustvarjalnosti in kot globalne nadnacionalne kulture ta prostor ne razume, saj kulturo dojema ali anahronistično ali medijsko populistično, kar zgolj kaže na izgubo historičnega spomina in prevlado šarlatanov ne tem področju. Pa naj gre za lokalne, državne, medijske ali druge strukture tistih, ki imajo v rokah škarje in platno pogojev dela, sredstev in programskih politik, kar vse ključno vpliva na ustvarjalnost. Ravno za slednjo pa pri človeški vrsti gre!

Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Univerza v Mariboru ustraja na sodišču pri zahtevi, da se Zavod Marš, Mariborski radio Študent izbriše iz registra