 |
|
|
Peter Jančič
Česa javnost ne sme izvedeti?
Velikega medijskega učinka strankarskih kampanj ni bilo - Posredni lastniški vpliv politikov v vseh večjih dnevnikih ostaja grožnja profesionalnosti ravnanja medijev in novinarjev
V mesecu pred parlamentarnimi volitvami, ki so bile 15. oktobra, ko je bil v državi uradno čas volilne kampanje, so politiki vseh strank dobili možnost obširnega predstavljanja svojih načrtov. Za stranke je bila bolj kot pomanjkanje možnosti za predstavitev, zagata, kako vse možnosti za promocijo sploh učinkovito izrabiti. Zaradi burnih političnih dogodkov pred začetkom volilne kampanje (zamenjava vlade in takoj za tem razpad nove vladne koalicije), velikega števila strank, ki so se potegovale za oblast in prenasičenosti medijskega prostora z nastopi in reklamami politikov, zelo velikega učinka strankarskih kampanj ni bilo.
Delo in Janša
Izstopajoč dogodek v času pred volitvami je bil prazen prostor v največjem in najvplivnejšem dnevniku Delo, kjer bi moral biti objavljen pogovor s predsednikom pozneje na volitvah druge najuspešnejše socialdemokratske stranke (SDS) Janezom Janšo, ki je pogovor z novinarji Dela zavrnil, češ da dnevnik ni vreden zaupanja. Posebnost slovenskega medijskega prostora je, da so politične oblasti (stranke) s procesom privatizacije prek izvršne oblasti in paradržavnih skladov posredno pridobile lastniški vpliv na vse večje tiskane medije v državi. Nekaj mesecev pred volitvami je vlada Andreja Bajuka za nekaj mesecev prevzela oblast Janezu Drnovšku, ki vodi zadnja leta v parlamentu najmočnejšo liberalno demokracijo (LDS). Ko je poskušala nova vlada (pod pretežnim vplivom SDS) na vrhu enega od skladov zamenjati nekdanjega poslanca LDS s predstavnikom iz svojih vrst, se je večina tiskanih medijev odzvala, češ da poskušajo poseči v neodvisnost tiska. Kot da je svoboda tiska odvisna od vprašanja, ali ima lastniški vpliv na določen medij ta ali druga politična skupina. Omenjeni nekdanji poslanec LDS je še pred zamenjavo naglo odprodal del lastniškega deleža Dela koncernu Gorenje, da bi novi vladi lastniški vpliv, ki ga je imela prejšnja, preprečil. Do volitev so se vlekla prerekanja med vlado in Gorenjem, ali bi slednje moralo sveženj delnic prodati skladu nazaj (in s tem pod vpliv vlade), da bi smelo računati na vladno intervencijsko pomoč ob požaru, ki je tik pred volitvami (ne sicer katastrofalno) prizadel tovarno, ki je sicer v manjšem delu tudi v državni lasti. Kakšne so bile posledice objavljene prazne strani za stranko, ki na volitvah ni posebno pridobila ali izgubila in medij, ki ima na trgu dnevnikov (skupaj s kapitalsko povezanimi slovenskimi novicami) skoraj monopolni položaj, je še nejasno. Posredni lastniški vpliv politikov v vseh večjih dnevnikih pa ostaja grožnja profesionalnosti ravnanja medijev in novinarjev.
Javnomnenjske ankete
Posebnost časa volilnih kampanj je, da mediji teden pred volitvami javnosti zaradi zakonske prepovedi ne smejo predstavljati, kakšne možnosti posameznim strankam kažejo javnomnenjske ankete. Za zakonsko prepoved, ki omejuje pravico javnosti do informiranosti, so se oblasti odločile, da bi preprečile manipulacije medijev, da bi z objavljanjem prikrojenih rezultatov javnomnenjskih analiz vplivali na rezultat volitev. Izkušnje ob volitvah v zadnjem desetletju, ko večji mediji teden pred volitvami z dokaj natančno izvedenimi in interpretiranimi raziskavami napovedo dileme volitev in možnosti strank in po volitvah vprašanju večje ali manjši natančnosti tudi posvetili posebno pozornost, pomislekov o možnih manipulacijah sicer ne potrjujejo.
Novinarsko vprašanje o poreklu denarja za kampanjo
Kot že vse zadnje desetletje je bila značilnost predvolilnega časa, da od politikov ni bilo mogoče dobiti odgovora na vprašanje, od kod jim denar za kampanje. Mašinerije političnih strank poganja denar, ki o politikih velikokrat pove več kot programi ali smejoči se kandidati. Po zakonu so stranke dolžne del prihodkov in odhodkov v zadnjih 30 dneh pred volitvami zbirati in plačevati s posebnih računov in o nakazilih podjetij ali posameznikov, ki presegajo pol milijona tolarjev (približno 2000 dolarjev), po volitvah poslati javna poročila parlamentu. Na vprašanje pred volitvami, kdo so bili donatorji in od kod so sicer dobili denar, so iz vseh strank odgovorili, da to vprašanje ni dopustno. Sklicevali so se na zakon, ki določa, da morajo v posebnem poročilu po volitvah parlamentu navesti le donatorje, ki so prispevali več kot pol milijona tolarjev. Del strank je tudi trdil, da so podatki o nakazilih denarja osebne narave in da je to razlog, da ne morejo razkriti, kdo jim je denar dal in koliko ali da so informacije o tem na voljo računskemu sodišču. Za javnosti prikrita nakazila se lahko politiki po volitvah posameznikom in podjetjem oddolžijo z uslugami. Oblasti, ker procesi privatizacije še niso končani, obvladujejo direktno ali posredno večji del gospodarstva. Dosedanje raziskave (na primer novinarjev Dela) manjšega dela podatkov, do katerega novinarji vendarle lahko pridemo, so pokazale, da so podjetja, ki so nakazovala vladnim strankam velike zneske (čez milijon), hkrati pridobila posle na državnih razpisih. Novinar, ki je objavil zgodbo v Delu, je za posle z državo izvedel tako, da je klical v računovodstva podjetij in so jih tam potrdili. Država natančnih in javnosti dostopnih evidenc o podjetjih, s katerimi posluje, nima. Po raziskavah kriminalistov je leta 1992 eden ministrov denar iz proračuna prek dveh podjetij nakazal na stranko, kjer je vodil volilni štab. Iz »virmanske afere«, ki jo je razkril tednik Mladina, je razvidno, da je ena od strank, leta 1992 plačevala volilno kampanjo celo z denarjem občine, ki so jo obvladovali politični konkurenti.
Vsaj večje stranke večino denarja za volilne kampanje sicer pridobijo s pomočjo vsakomesečnih proračunskih dotacij za delovanje. Od kod je še denar, pa je ostalo za javnost in medije pred tokratnimi volitvami uganka. In ni veliko znakov, kljub opozorilom v medijih pred volitvami, da prikrivanje tovrstnih podatkov pomeni grožnjo za prihodnost države zaradi nevarnosti korupcije, da bi se v prihodnje kaj lahko spremenilo.
izpis
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Več kot štirideset predvolilnih oddaj na TV Slovenija, Pop TV in TV 3
Ob tokratnih državnozborskih volitvah so se vse tri vseslovenske televizijske hiše, ki imajo v svoji programski shemi tudi informativni program, odločile za številne oddaje, katerih namen je s soočenji kandidatov na volitvah predstaviti podobe političnih tekmecev. Tako smo videli več kot 40 oddaj, ki so jih pripravili na TV Slovenija, Pop TV in TV 3.
Na vseh treh televizijah so vnaprej pripravili zelo natančne sheme predvolilnih soočenj. Najbolj preprosta je bila shema predvolilnih soočenj na TV 3. Soočenja sta vodila novinarja Jadranka Rebernik in Dejan Steinbuch. Niso bila tematska, nasprotno, novinarja sta se skupaj s politiki »sprehodila« po aktualnem dogajanju.
Pop TV je namenoma mešala žanre soočenj in s tem zagotovo dosegla najboljši učinek. Tako smo lahko videli zgolj soočenje predsednikov strank oziroma pogovor o aktualnih političnih temah, soočenja o posamezni strokovni ali politični temi, preverjanje izpolnjevanja obljub izpred štirih let, soočenje konkurenčnih in nasprotnih strank in njihovih voditeljev. Najbolj svež in zanimiv pristop pa so bila soočenja z zainteresirano javnostjo, torej s predstavniki civilne družbe, poznavalci resničnih stališč strank in razmer na posameznem področju, ki so že s svojo prisotnostjo odvzeli politikom možnost za milozvočno, a prepogosto nerealno in populistično nastopanje.
Ko novinarji vedo manj kot politiki
Seveda pa so imela soočenja na Pop TV tudi svojo slabo plat, ki se je pokazala predvsem takrat, ko so oddaje vodili sicer zelo dobri voditelji. Prepogosto se je zaradi pomanjkanja resničnega stika novinarjev oziroma voditeljev z realnimi razmerami in problematiko dogajalo, da so voditelji vedeli občutno manj od politikov o problematiki, o kateri so razpravljali, in tako seveda ostali na zelo površinski ravni. Seveda to ni nekaj nenormalnega: ni novinarja, ki bi odlično obvladal toliko različnih kompleksnih tem, kot so jih obravnavala soočenja.
TV Slovenija - njena soočenja so pričakovano dosegla največjo gledanost - je poskušala pripraviti oddaje v skladu s svojo poudarjeno podobo javne televizije. Tako so na omogočili nastop vsem političnim strankam in ne zgolj največjim parlamentarnim strankam, s tem pa vnaprej izgubili konkurenčni boj z k atraktivnosti naravnano Pop TV. Tudi TV Slovenija je mešala žanre soočenj: lahko smo si ogledali soočenja največjih strank na temo aktualnih političnih dogajanj, velik poudarek pa je bil tudi na posameznih političnih oziroma strokovno perečih problemih.
Absurden izbor gostov na podlagi žrebanja
Dodatni učinek so na TV Slovenija poskušali doseči s selitvijo soočenj po Sloveniji, predvsem glede na krajevno pomembnost oziroma naravnanost teme: videli smo soočenje na temo obnove Posočja (iz Bovca), problem zaostalosti štajerske prestolnice (iz Maribora). Kvaliteto opisane sheme TV Slovenija pa sta zmanjševali dve odločitvi vodstva: prvič žrebanje, katere stranke se bodo udeležile soočenja na posamezno temo, in drugič omejevanje nastopa politikov z zvočnim signalom po poteku odmerjenega časa.
Odločitev, da bo žreb določil, katera stranka se bo udeležila kakšnega izmed soočenj na posamezno temo, je dala nenavadne rezultate. Tako na primer na soočenju na temo sprejete pokojninske reforme zaradi izzida žreba ni bilo predstavnika liberalne demokracije, torej stranke, ki je odgovorna za sprejem te zakonske novele. Drug primer je še absurdnejši: ob soočenju na temo proračuna je bivši minister liberalne demokracije Mitja Gaspari zlahka briljiral, saj na tam razen ne preveč spretnega predsednika Nove Slovenije Andreja Bajuka ni bilo niti enega predstavnika katere koli parlamentarne stranke - nasprotno so bili prisotni le zunajparlamentraci, ki pa so bili v pomanjkanju poznavanja in obvladovanja problematike popolnoma nekonkurečni. Tudi učinek odločitve, da bo poseben zvočni signal omejil govornike, je bil slab: na eni strani je politikom, ki govorijo počasneje, odvzel vse možnosti kvalitetnega pogovora, na drugi strani pa hitro govorečim omogočil, da so že zaradi svoje naravne danosti - torej zmožnosti hitrega govorjenja - obvladovali tekmece.
Zvočni signal kot omejitev je nesmisel: onemogoča živo debato, onemogoča nepredvidene zaplete, odvzema novinarju možnost, da bi sam s svojo avtoriteto vodil oddajo. Da politiki niso prostaki, ki bi govorili kar povprek in zato potrebujejo vrvico okoli jezika, so si lahko ustvarjalci TV Slovenija lahko ogledali na Pop TV. Z drugimi besedami: odločitev za omejevanje nastopa z zvočnim signalom je nekaj podobnega, kot če bi pri formuli 1 rekli, da dirkači sicer lahko prehitevajo, vendar le do polovice prehitevanega vozila.
Zelo koristen medij v predvolilnem času
Ne glede na zapisane kritične točke soočenj: televizijska soočenja so se znova pokazala kot zelo koristen medij v predvolilnem času. Zagotovo je v zadnjih dneh pred volitvami prišlo pri gledalcih do prenasičenja s politiko, politiki in soočenji, a ne glede na to so te oddaje najbolj direktno pokazale lastnosti, znanje ter resnično držo politikov. Indiretno poročanje in komentiranje potez in ravnanja politike vedno znova lahko vzbuja dvome oziroma omogoča politikom, da z diskvalifikacijo medija oziroma avtorja sestavka vsaj pri prepričanih volivcih odvrne pozornost od teme same in jo preusmeri na avtorja oziroma medij. Namreč: naj se razni profesionalci za odnose z javnostmi še tako trudijo, da bi politike »oblekli« v volivcem všečno kožo, politki v Sloveniji še vedno na takšnih predvolilnih oddajah v živo zelo hitro in pogosto pokažejo, kaj se skriva pod lepo povrhnjico. Ko pa bodo postali tudi slovenski politiki preveč zverzirani - kako grozljivo je to, si lahko ogledamo na umetelnih, natančno zrežiranih ter premišljenih soočenjih ameriških kandidatov za predsednika, Busha in Gora - pa bo takrat veljalo razmisliti, da bi soočenja preprosto ukinili, ker bodo iz pristne podobe, ki jo ponujajo zdaj, prerasla v najbolj umetno podobo. Na srečo je ta čas za Slovenijo še zelo oddaljen.
izpis
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Kakšne predvolilne oddaje bi pripravil Bojan Krajnc - Večji del projekta je v pogojih slovenskega političnega diktata neuresničljiv
Televizijska soočenja so osrednji manever predvolilne komunikacije. Ne zato, ker bi bila tako usodno odločilna, ampak bolj zaradi ogromne količine sekund, ki jih kandidati porabijo v prepričevanju v glavnem že prepričanih. Dejstvo je, da - če že komu - največ koristijo osebni promociji najbolj frekventnih kandidatov, neznanim neparlamentarcem, mogoče redkim televizijskim voditeljem in morda še hišnim marketingarjem. Skratka, precej hrupa, veliko besed in malo gibanja. Edina omejitev je čas. Dragocena omejitev, a žal edina, ki si jo scenaristi upajo izkoristiti.
Izvirni greh vseh teh cenenih verbalnih spektaklov je napačna diagnoza rituala, ki mu pravimo volitve. Predvolilni dvoboji namreč potekajo v jeziku politike, ne pa v jeziku medija. Televizija nehote postaja servis prvinskega političnega instinkta: lova na volilce. Brez okusa, dramaturgije, estetike, suspenza, analize … Pravila so stisnjena v okvir ekrana. Nervozne domačijske debate so praviloma pavšalne, plastične, demagoške, konkurenčno deplasirane oz. blokovsko nestrpne. Kar ni čudno: igra besed ni soočanje argumentov. Zato je kandidate treba preverjati večplastno in ne zgolj na strukturni liniji: vprašanje - odgovor - replika, enkrat z leve, drugič z desne, kot da bi bila na tem svetu najpomembnejša enakovredno porazdeljena količina mnenj. Kot da mora imeti vsaka opcija svoj kubični meter svinjarije, ki jo pod blagovno znamko svobode govora zliva po svojih nasprotnikih. Mogoče se bo kdaj našla kakšna lokalna televizija, ki bo izkoristila predvolilni čas in namesto panoramskih posnetkov domačega kraja predvajala »speaking corner«, kjer bi se lahko nemoteno in neomejeno pojavljali vsi zainteresirani čudaki in njihovi simpatizerji. Verjamem, da gledanost ne bi bila nizka.
Predvolilna preverjanja na izpadanje - do finala
Resne televizije, ki ustvarjajo javno mnenje in mentalno stanje v državi, bi morale ubrati piramidalni koncept predvolilnih preverjanj. Ali drugače: sistem na izpadanje - na podlagi preverjeno kredibilnih in sprotnih javnomnenjskih merjenj. Kvalifikacije so zagotovljene vsem registriranim političnim strankam, neodvisnim gibanjem in nestrankarskim kandidatom. Potem se začne izpadanje. Od prvega do recimo devetega kroga, kjer se v finalu, tik pred volitvami, pomerijo prvaki treh televizijsko najprepričljivejših strank. Sistem je krivičen do majhnih, a hkrati jim daje dovolj možnosti, da naslednjič postanejo večji. Namreč: vsaka stranka, ki izpade iz konkurence za soočanje v naslednjem krogu, ima mesto v t. i. studijski politični »poroti«. Višji kot je rang tekmovanja, manjša je zastopanost predstavnikov strank in množičnejša je t. i. porota. Njena funkcija seveda ni glasovalnega značaja, ampak predstavlja navzkrižno slabo vest za vse, ki so še ostali v konkurenci. »Porota«, sestavljena iz predstavnikov političnih satelitov in kandidatov strank politično angažirane civilne družbe, seveda ni zgolj občinstvo, ki ustvarja atmosfero šova, ampak ima pravico do postavljanja neprijetnih, recimo insiderskih vprašanj. Izpadli so iz televizijske tekme, a seveda ostajajo v volilni igri. Zato njihovo pojavljanje ni nepomembno.
Ocenjevalci - neodvisni eksperti raznih strok
Zahtevnostna stopnja preverjanja strankarskih kandidatov raste iz kroga v krog. V začetni fazi kvalifikacij je treba najprej izločiti demagogijo in blef, zato se kandidatov lotimo s kombinacijo splošnega znanja in strokovno zahtevnejšimi temami, ki jih ocenjuje posebna žirija, sestavljena iz neodvisnih ekspertov različnih strok. Mnenje strokovnjakov je profesionalno, volivci ga lahko upoštevajo ali pa tudi ne. V naslednji fazi kvalifikacij, ko se število strank močno skrči in se za zaupanje volivcev potegujejo močnejše, v glavnem parlamentarne stranke, je čas za resno analizo mandata, ki so jim ga pred štirimi leti podelili volivci. Kandidati strank, strokovna žirija in »porota« natančno obdelujejo rezultate vsake stranke posebej. In jih nenazadnje primerjajo tudi s takratnimi predvolilnimi obljubami. Torej, po prvi fazi, kjer izločimo demagogijo in drugi, ko naredimo obračun, je na vrsti tretja faza kvalifikacij: vizija. Plus jasni in konkretni načrti, ki jih nameravajo izvesti v naslednjem mandatu, v primeru da sodelujejo v vladni koaliciji.
Veliki finale - trije najboljši
In potem pride veliki finale. Stranke, ki so se prebile v zadnji krog, čaka spektakel. Voditelj vsakemu od treh predsednikov podeli mandat za sestavo nove vlade in vsak mandatar je dolžan razložiti, s kom bo sklenil koalicijsko pogodbo, kateri ministri bodo sesavljali vlado itd. Povolilna kombinatorika se lahko spremeni le ob bistveno drugačnih volilnih rezultatih. V primeru, ko kandidati odgovarjajo na osebna vprašanja, so priključeni na EKG, tako da gledalec ob vsakem odgovoru vidi tudi ritem srčnega utripa. Plus debata v hipnotičnem stanju. Ali preizkus na detektorju laži.
Jasno, del večji projekta je v pogojih slovenskega političnega diktata neuresničljiv. Toda, štiri leta je malo za politiko in veliko za televizijski medij. Zakaj bi bila demokracija kaotično dolgočasna, ko pa je lahko privlačna, estetska, artikulirana, človeška … vsaj na svoj praznik. Kar volitve nedvomno so.
izpis
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
V predvolilnih oddajah bi v studiu morali domirati navadni ljudje in njihovi problemi - Volilni program na televiziji je lahko zanimiv
Ko je bilo pred kratkim objavljeno, da je gledanost olimpijskih iger v Sydneyu precej upadla v primerjavi s prejšnjimi, oziroma da je pod pričakovanji - marsikdo ni znal razložiti tega frapantnega in nepričakovanega dejstva. Mnogi so ga poskusili razložiti s padcem priljubljenosti športa, nezadostno indentificikacijo gledalcev s svojo nacionalno reprezentanco ali napredkom tehnologije, ki je to prireditev »prevozila«. Mislim, da vzroki tičijo nekje drugje. Organizatorji namreč ignorirajo televizijo, ki se pojavlja na olimpijadi le kot opazovalec, ki naj bi vse samo zabeležil in do gledalcev prenesel tisto, kar je določeno s športnimi pravili. Toda televizija ima svoje zakone in svoja pravila, ki določajo, kako se kakšen dogodek naredi tako, da bo prebavljiv za čim večje število televizijskih gledalcev. Olimpijado televizija doživlja danes kot nekaj, s čimer je možno v nekem obdobju dobro zapolniti vse programske luknje in zadovoljiti interes gledalcev, in ne kot nekaj, kar bo televizijo v teh petnajstih dneh naredilo zelo napeto in zanimivo. Le priznajte, česa se boste dolgo spominjali s sydnejske olimpijade?
Česa se spominjate z letošnjih volitev?
In česa se boste spomnili z letošnjih slovenskih volitev? Kaj se vam je tako močno vtisnilo v spomin iz predstavitev slovenskih politikov, ki so si želeli vaših glasov? Prepričan sem, da ničesar. Z lanskoletnih splošnih volitev na Hrvaškem nam je ostal le grenak priokus ene navadne televizijske nesmisli? Oddaje so se vrtele od zgodnjega popoldneva do pozno v noč in marsikdo je najraje ugasnil svoj televizijski sprejemnik. Okrog deset oddaj dnevno, ki so si bile podobne kot jajce jajcu, z enakimi vprašanji, ki so spominjala na teste, ki jih delajo otroci pred vpisom v osnovno šolo; s smešnim zvonjenjem, ki je časovno omejevalo nastopajoče in naravnost prisililo gledalce, da zaradi zvonjenja čim prej spremenijo program ali celo ugasnejo televizijo.
Ne upoštevajo pravil televizijske dramatike
Hrvaška televizijska predvolilna soočenja nikoli niso bila sprejeta iz istega razloga zaradi katerega je padla gledanost olimpijade - neupoštevanja televizijskih dramaturških pravil, ki prednost dajejo vsebini, forma pa je tu samo zaradi potešitve samovšečnosti politikov. Dejstvo, da so vsem omogočili, da v istem času odgovarjajo na ista vprašanja, sploh ne pomeni, da so te oddaje dale gledalcem možnost, da suvereno odločajo, koga bodo volili. Kot vemo, politiki imajo radi demagogijo, uporabo fraz, ki ničesar ne pomenijo razen da preslepijo tiste, ki so jim namenjene. Neiskreni so in si zelo pogosto pomagajo z lažmi in drugimi zvijačami, da bi prepričali volivce, naj volijo prav njih.
Če bi imeli drugačne predvolilne oddaje, v katerih bi morali vsi razložiti vse, v katerih bi sodelovali navadni državljani in ostri novinarji, nam morda ne bi lagali o tem, da bodo sodili vsem vojnim zločincem, da bodo odprli 200.000 delovnih mest, da bodo izplačali otroške dodatke, naredili javno televizijo, časopise pa osvobodili pritiskov in nadzora politikov. Morda bi bili volilni rezultati danes povsem drugačni, če bi imeli takrat priložnost razkrinkati njihovih praznih obljub in jih takoj povprašati, kako to mislijo uresničiti.
Najboljša hrvaška predvolilna oddaja
Absurdno je, da je bila na Hrvaškem najboljša predvolilna oddaja tista, ki ni imela skoraj nikakršnih pravil: v veliki dvorani »Tovarne kultur« so se iz oči v oči soočili najboljši hrvaški novinarji, zainteresirano občinstvo in osem predsedniških kandidatov. Zastavljali so vsa možna vprašanja, časovnih omejitev ni bilo, predsedniški kandidati so se spopadali. In rezultat: samo iz te triurne oddaje smo izvedeli več kot iz vseh dotedanjih oddaj, ki jih je pripravila hrvaška televizija.
življenje pogosto stvari organizira zunaj vseh pravil. Zato je predstavljanje ljudi, ki bodo v štirih, petih letih odločali o naših življenjih, nesmiselno, če se dogaja na način, ki je vse prej kot življenjski. Prazne predstavitve volilnih programov, ki so samo črke na papirju, bi morali na televiziji posvem ukiniti in stvari postaviti popolnoma drugače: kandidate na volitvah je treba soočati s konkretnimi življenjskimi problemi. V studiu bi morali prevladovati navadni ljudje in njihovi problemi: diskriminacija pri uresničevanju osnovnih človekovih pravic, slab življenjski standard, brezposlenost, nefunkcioniranje pravne države, nasilje v družini, slab šolski sistem, malo denarja namenjenega športu in kulturi, zgodbe majhnih ljudi, ki so prikrajšani zaradi slabosti družbenega sistema, vprašanja morale in mnoge druge teme iz življenja - to bi morale biti naloge, ki naj bi jih pred gladalci in novinarji, brez časovnega omejevanja, z maksimalno uporabo zdrave logike in pameti reševali politiki, ki si upajo stopiti pred volilce.
Odločati o usodi državljanov in njihovih življenjskih težavah je eden od najbolj odgovornih dejavnosti v družbi. Narediti gledan televizijski program, ko bo v funkciji javnosti, ki ima pravico vedeti vse, je še bolj odgovorno. Volilni program, usmerjen v življenje, ki ga zagovarjam, pa izpolnjuje oba cilja: politiki se lahko predstavijo potencialnim volilcem v polni luči, televizija pa dobiva atraktiven, nabit, informativen in družbeno koristen program.
izpis
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Raziskave javnega mnenja za državne institucije - Javni dostop do podatkov iz raziskav - Objava podatkov mora vsebovati minimalne elemente predstavitve
Pri nas se vsakokrat pred volitvami v splošnih vojnah za medijsko dominacijo pojavijo tudi poskusi zlorab javnomnenjskih raziskav ter hkrati tudi njihova kritika. Neredko, in letos je to bilo še toliko bolj prisotno, se isti interesni krogi hkrati pojavljajo kot kritiki animacijske funkcije javnomnenjskega raziskovanja ter kot tisti uporabniki, ki poskušajo to isto raziskovanje zlorabiti in ga selektivno predstavljati v različnih »piarovskih« in animacijskih aktivnostih. No, letos, po prevzemu oblasti koalicije desnih strank, so se ti poskusi zlorabe prenesli tudi na delovanje državnih institucij.
Zagotoviti javno uporabo raziskave
Najava zaostrene politizacije javnomnenjskega raziskovanja se je začela, ko sta ministrstvo za znanost in urad vlade za informiranje brez kakršnega koli vsebinskega pojasnila in utemeljitve prekinila pogodbo, ki sta ga podpisala s centrom za raziskovanje javnega mnenja. Namreč, ministrstvo za znanost in tehnologijo je spomladi objavilo zelo podrobno pripravljen javni razpis v okviru Ciljnega raziskovalnega programa raziskave o odnosu javnosti do aktualnih razmer in dogajanj v Sloveniji. Osnovni namen raziskovanja je bil opredeljen kot »pridobivanje informacij o mnenjih državljanov o odnosu javnosti do vladne politike, o delu državnih institucij in o ključnih (strateških) odločitvah vlade Republike Slovenije«. Razpis je razdelal pet strateških ciljev in šest tematskih sklopov z zelo pomembnim zadnjim, ki predvideva tudi razvoj metodologije, merskih instrumentov in - kar je še posebno pomembno - standardov. V utemeljitvi slednjega je bila predvidena zahteva urejanja datotek na osnovi standardov, ki zagotavljajo tudi sprotno javno uporabo, kar je predstavljalo popolnoma novo in za interes javnosti pomembno spremembo glede na dotedanjo prakso ciljnih raziskav javnega menja. Na osnovi prijav je svet za ciljni raziskovalni program (podpisani sem bil član sveta), ki ga je imenoval minister dr. Marinček, soglasno sprejel Center za raziskovanje javnega menja in množičnih komunikacij kot ponudnika, saj je edini v celoti ustrezal zelo zahtevnim razpisnim pogojem. Samo dobra dva tedna po podpisu pogodbe pa sta isti minister iste vlade skupaj z novo direktorico urada za informiranje sporočila Centru, da prekinjata pravkar podpisano pogodbo. Pozneje je dr. Toš povedal, da je do odpovedi pogodbe prišlo, potem ko ga je poklical podpredsednik SDS in mu ponudil nekega mlajšega kolega, sicer člana SDS, da bi vključili v projekt in tako »povečali zaupanje« vladnih strank do takšnega raziskovanja. Takšno nespodobno ponudbo je dr. Toš kajpak odklonil in nekaj dni pozneje dobil kratko sporočilo, da »vlada ne potrebuje raziskav, ki so predmet sklenjene pogodbe«. Poznejše javne izjave direktorice urada za informiranje Paulinove so dodatno potrdile sum, da je prišlo do prekinitve pogodbe zaradi političnih razlogov.
Vsebinsko in metodološko problematično naročilo
Po odpovedi pogodbe je vladni urad za informiranje izvedel razpis s povabili in izbral za izvajalca javnomnenjskih raziskav agencijo Ninamedia. Kaj hitro se je pokazalo, da vladnega urada in vlade ne zanima avtonomno javnomnenjsko raziskovanje, ampak le naročeno povpraševanje z vsebinsko in metodološko problematičnimi vprašanji, s katerimi bi vlada kot naročnik dobila všečno sliko o sebi. Recimo, da je to dovoljeno, če že ni bistro. A po nekaj tednih sodelovanja je direktorica urada začela selektivno posredovati podatke izbranim javnim medijem. Tako je ob razgretih polemikah o Avnoju posredovala podatke nekega že sporno sestavljenega vprašanja novinarju Slovenskih novic, da jih je skrajno poljubno predstavil in interpretiral. Tako je direktorica urada za informiranje kršila načelo javnosti, saj je selektivne podatke iz neke raziskave posredovala izbranemu novinarju »pod roko«, s čimer je direktno kršila tudi določila iz Zakona o javnih glasilih (24. člen, 1. in 3. odstavek). Pri tovrstnih vsebinah javni dostop pomeni, da se raziskavo predstavi vsem zainteresiranim ali prek tiskovne konference ali pa se prek stalnega in znanega depoja omogoči posamični dostop in preverjanje vsebin zainteresiranim novinarjem in drugim osebam. Danes se za tako javno dostopno mesto običajno odpre spletna stran. Takšno neselektivno obliko javnega dostopa je predvidevala tudi pogodba med vladnim uradom, ministrstvom za znanost in tehnologijo ter centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki je bila s strani naročnika brez utemeljitve odpovedana.
Ali lahko naročnik dela z raziskavo, kar hoče?
Še veliko večja zloraba javnomnenjskega raziskovanja pa je povezana s samim načinom predstavitve. Objava v Slovenskih novicah ni zadostila nobenemu temeljnemu pogoju, ki jih etika dela zahteva: namreč, da je interpretacija podrejena predstavitvi stvarnih podatkov. To pa po priporočilih kodeksa združenja AAPOR, ki je univerzalno priznan, pomeni, da mora vsaka objava vsebovati vsaj minimalne elemente predstavitve. Med njimi so opis in narava vzorca ter predvsem natančen izpis vprašanja z vsemi modelitetami ter z vpogledom v vsebino, vrstni red vprašanj in izpeljava celotnega vprašalnika. Omenjeni etični kodeks neposredno zavezuje izvajalca, da odklanja sodelovanje z naročnikom, ki ne upošteva minimalnih kriterijev objavljanja javnomnenjskih podatkov. Odkar se v Sloveniji objavljajo javnomnenjski podatki v medijih, podobne manipulacije še nismo zasledili. Šlo je za prosti, vrednotno nasičeni komentar, ki se ni ujemal s stvarno zajetimi podatki, niti ni bilo tega možno prekontrolirati, ker niso bila objavljena vprašaja, ne noben drugi podatek o merjenju (vzorec, datum merjenja, kontekst spraševanja itd ...). Na to zlorabo javnomnenjskih podatkov za dnevnopolitične spopade je Ninamedia kot soodgovoren izvajalec raziskav opozorila naročnika in dobila odgovor, da lahko naročnik dela z raziskavo oziroma - bolje - povpraševanjem, kar hoče. Izvajalcu javnomnenjskih raziskav tako ni preostalo drugega, kot da odpove sodelovanje. S tem pa se zgodba ne konča, ampak šele začne.
Nujno doseči soglasje o zavezanosti kodeksu
Trenutno namreč v Sloveniji izvaja javnomnenjske raziskave veliko število agencij za še večjo število uporabnikov. Za morebitne zlorabe s strani izvajalca ali s strani uporabnika niso pri nas predvideni nobeni formalni postopki. Zavezanost etičnemu kodeksu je poljubna. Nujno bo torej doseči konsenz in formalni dogovor o zavezanosti t. i. kriterijem minimalnega razkritja ter se obvezati, da v primeru naročnikovega kršenja kriterijev javnega obveščanja, odstopi od sodelovanja ter se tiste naročnike, ki se na opozorila o kršitvah ne odzivajo, dati na črno listo potencialnih uporabnikov. Dosedanja vlada se je na takšno listo že uvrstila.
izpis
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Homoseksualnost se v medijskih obravnavah premešča na področje zabavne industrije - Po razpravi v predvolilni oddaji o človekovih pravicah žensk, lezbijk in gejev ter Romov je bila namreč očitna le enakost v malih zgodbah, ki motijo velike predvolilne teme
V devetdesetih se pri nas o homoseksualnosti resda več govori; vsaj v medijih to še zdaleč ni več tabu. Hkrati pa se dogaja nekaj drugega. Tabu homoseksualnosti nikakor ni izginil niti se ni pomembno zmanjšal, temveč se v medijskih obravnavah pogosto premešča na področje osebnega, spektakularnega in zabavne industrije. Takšna »pop« homoseksualnost prinaša osebne (ljubezenske) zgodbe gejev in redkeje lezbijk, poroča s parad gejevskega in lezbičnega ponosa in uspešno zajame nekatere prvine queerovske kampovske subkulture, med njimi zlasti transvestitske performanse. Gejevska in lezbična politika je bila vedno manj priljubljena prvina, še zlasti tam, kjer bi morala dobiti svoj prostor - v sami politiki v ožjem smislu. Govor o istospolni manjšini postane izraziteje političen pred volitvami, pa še takrat je videti, da so politiki kratko malo prisiljeni požreti svojo zadrego in pojasnjevati svoja stališča do tovrstne drugačnosti, sami od sebe tega gotovo ne omenjajo kot del svojih političnih programov. Morda je tudi zato njihova retorika že vseskozi enaka, saj jim že od začetka devetdesetih ta tematika povzroča isto nelagodje, ki ga hočejo razrešiti z nevtralnimi odgovori in prepričevanjem, da »ni še pravi čas«.
Deklaracija iz leta 1991
Aprila 1991 je Roza klub, tedanja politična organizacija homoseksualcev, napisal deklaracijo Pravica do drugačnosti in jo dal v branje in podpis političnim strankam in organizacijam. Deklaracijo, ki je bila objavljena v reviji Revolver (št. 2, marec 1991, Roza klub, Ljubljana), je podpisala večina tedanjih političnih organizacij: liberalnodemokratska stranka, zeleni Slovenije, socialdemokratska stranka, socialdemokratska mladina, Stranka demokratične prenove, Socialistična stranka, Slovenska demokratična zveza, ženske za politiko, Center za kulturo miru in nenasilja ter Roza klub. Morebiti bi storili enako tudi danes - na deklarativni in splošni ravni. Naj samo omenim, da se tudi slovenska psihiatrija seveda dobro zaveda, da je homoseksualnost že vrsto let črtana s seznama duševnih bolezni. Kakšen pa je odnos posameznih psihiatrov in psihiatrinj do istospolno usmerjenih pacientk in pacientov, pa najbolje vedo povedati prostovoljci in prostovoljke na Galfonu, telefonu za lezbijke in geje - tem so namreč prenekateri klicalci in klicalke povedali, da jim njihovi psihiatri in psihiatrinje večinoma »odsvetujejo« istospolne zveze ali celo istospolno usmerjenost, ker naj bi jim to povzročalo še večje težave. Torej so si tisti, ki si vzamejo pravico do drugačnosti in do besede, sami krivi za morebitne neprijetne posledice, ki bi se jim lahko enostavno izognili z molkom. Torej je molk še vedno najboljša strategija in tako rekoč idealni življenjski slog drugačnih, pa še zadrege ne povzroča. Slednje je kakopak celo bistveno.
Predvolilno soočenje na POP TV
Da politiki podpirajo nekakšno tiho in nevsiljivo asimilacijo homoseksualcev v večinsko družbo, tako rekoč brez konkretnih posledic in premikov, je bilo videti iz marsikaterih predvolilnih soočenj. Tudi iz zanimivega Predvolilnega soočenja o človekovih pravicah na POP TV v sredo, 4. oktobra 2000, ki sta ga vodila novinarja Tjaša Slokar in Edi Pucer, sodelujoči pa so se lotili perečih manjšinskih tem; žensk, homoseksualcev in Romov. V studiju so bili predstavniki civilne družbe: Vlasta Jalušič, predsednica Mirovnega inštituta, Tone Bricman, zagovornik pravic gejev, in predstavnik Romov. Politični blok pa so sestavljali Ivo Bizjak (SLS-SKD Slovenska ljudska stranka), Danica Simšič (Združena lista socialnih demokratov), Slavko Gaber (liberalnodemokratska stranka), Milan Zver (socialdemokratska stranka) in Joža Konečnik (Nova Slovenija - krščanska ljudska stranka). Pogovor so začeli s temo nasilja nad ženskami, ki prav tako in tipično povzroča zadrego tako pri žrtvah kot povzročiteljih nasilja in seveda tudi med številnimi politiki. Milan Zver je povedal, da številke dokazujejo, da to ni več marginalna zadeva in da »nasilje nad ženskami postaja dokaj pereč problem naše družbe«, vendar je tovrstno nasilje vedno bilo pereč problem. Nekaj drugega pa je, da zdaj nasilje nad ženskami postaja glasnejši in javni, ne-zasebni problem in levji delež k temu so prispevale neštete in vztrajne iniciative ženskih nevladnih organizacij od osemdesetih naprej, ki so prale državne roke. Odmevnejša je bila lanskoletna akcija »Kaj ti je, deklica?« in pa odpiranje zavetišč za žrtve nasilja po Sloveniji - prav te politiki z veseljem omenjajo kot argument za to, da je v Sloveniji za to vprašanje še kar dobro poskrbljeno. Vendar je Vlasta Jalušič vprašala prav to, kdaj bodo stranke začele postavljati na dnevni red vprašanje nasilje, ki je bilo doslej prepuščeno nevladnim organizacijam.
Anketa o sosedih homoseksualcih
Tematski sklop vprašanja gejev in lezbijk so odprli izidi zdaj že proslule javnomnenjske raziskave, po kateri okoli 60 odstotkov ljudi homoseksualcev noče imeti za sosede. Mislim sicer, da nikakor ne gre zanemariti ideološke konstrukcije tovrstnih raziskav, ki anketirancem in anketirankam tako rekoč že na dlani ponujajo odgovore o manj primernih slehernikih in slehernicah, s katerimi morda ne bi želeli imeti opravkov. Gotovo je še več kategorij »nezaželenih sosedov«, ki bi jih prav tako lahko uvrstili na črni anketarski seznam, denimo tečni slovenski sosedi, privoščljivi sosedi, prepirljivi sosedi, Hindujci, nesramno bogati, lenuhi ipd.
Kakor koli že, tudi razprava o človekovih pravicah lezbijk in gejev je najprej potekala v spravljivem ozračju, češ da jim »samo v totalitarnih režimih odrekajo pravice« (Zver). Hja, pravico do poroke in njenih pravnih posledic pa jim podeljujejo v naprednejših evropskih režimih - a tukaj gre primerjava očitno »navzdol«, zato da bi lahko prikazali, da je v Sloveniji tudi za to kar dobro poskrbljeno. Ivo Bizjak je celo obžaloval, da »o tem v javnosti ni govora«, znano pa je, da se je nanj kot na ombudsmana večkrat obrnila Tatjana Greif kot predstavnica lezbične sekcije in kot državljanka. Bizjak ji je odgovoril, da ne pozna evropskih resolucij, ki obravnavajo vprašanje pravic homoseksualcev, oziroma da ta tema ni »perspektivna«. Popolna ideološka zapora pa nastopi pri vprašanju istospolnih porok, kaj šele posvojitev. Pri tem vprašanju se politiki praviloma ne pulijo za besedo, kaj šele, da bi govorili drug čez drugega.
Politične stranke o istospolnih porokah
Odgovarjajo pa s tako ohlapnimi dikcijami, ki so po pomenu že zelo blizu medmetom: »izrecne opredelitve še nismo zavzeli« (Bizjak), »nismo še razmišljali ... pravice bi lahko vnesli v druge zakone ...« (Zver), »poudarjamo izobraževanje mladih ... treba je uvesti predmet etike ... otroke je treba učiti strpnosti« (Joža Konečnik, Nova Slovenija), »težko bi se kar tako opredelili« (Darja Lavtižar Bebler, LDS, na predvolilnem soočenju na TV SLO), »ne še zakonska zveza« (Milan Potrč, ZLSD, v isti oddaji) itn. žal s takimi odgovori nemalokrat strežejo tudi predstavniki ali predstavnice strank, ki so sicer uvrstile to vprašanje v svoj program. Na pričujočem srečanju o človekovih pravicah je bila v političnem bloku precejšnja izjema Danica Simšič, ki je omenila, da so človekove pravice tudi človekove vrednote in kdor jih ne pozna, ne zna uresničevati pravic oziroma jih ne zna dopuščati. Večkrat je tudi slišati nekakšno izgovarjanje, da naj se pravne posledice, ki izhajajo iz poroke, urejajo drugače oziroma naj se te pravice vnesejo v druge zakone. Pri tem se najbrž večina niti toliko ne spreneveda, kolikor ne pozna dejanskih posledic urejanja dedovanja po istospolnem partnerju z oporoko. Leta 1995 je na predavanju na Pravni fakulteti dr. Karlo Zupančič izrecno povedal, da družina umrlega istospolnega partnerja lahko tako oporoko spodbija zaradi njene vprašljivosti, kar pomeni, da se kaj lahko zgodi, da »vdova« ali »vdovec«po istospolnem partnerju ne bo podedovala ali podedoval skoraj ničesar.
Pri vprašanju priznanja istospolne skupnosti je kvečjemu mogoče slišati odgovore ali medle obljube v smeri prizadevanja za registracijo (Bizjak), najbolj tipično pa je umikanje ali celo izmikanje in prelaganje na neki »poznejši« čas.
So za počasno priznavanje pravic
Slavko Gaber je na primer povedal, da »gre za proces senzibilizacije, na kateri naj delata civilna družba in država«, saj je treba počasi priti pod kožo Sloveniji. Tudi v tem primeru gre skoraj za zanikanje ali namerno pozabo prizadevanj gejevsko-lezbičnega gibanja, ki je v Sloveniji dejavno že od leta 1984. Tako homoseksualno gibanje kot širša fronta nevladnih organizacij so si vrsto let prizadevali za preboj molka in uvrstitev seksualne drugačnosti med človekove pravice. A očitno še ni prišel čas, da bi svoje storila tudi država. Tako tudi Joža Konečnik iz Nove Slovenije: »Tudi mi se zavzemamo za politiko počasnih in premišljenih korakov.« Milan Zver iz SDSS pa celo opozarja na negativne posledice »prenagljenosti« reševanja vprašanja lezbijk in gejev, vsaj dokler to ne bo »dovolj množičen pojav«. Morda pa bi bilo treba pred naslednjimi volitvami prešteti homoseksualno usmerjene državljanke in državljane in že vnaprej preveriti, ali je njihovo število tolikšno, da se sploh splača razpravljati o njih, oziroma ali njihovi glasovi sploh kaj štejejo. Čeprav je značilnost manjšin - razen žensk - pogosto prav ta, da niso zelo »množične«. Zver nadaljuje, da bi preveč radikalen nastop v javnem mnenju povzročil celo nasprotni efekt in da bi vse skupaj lahko bilo slabo za otroke istospolnih parov. Pa Zver seveda ni edini, ki ga skrbi usoda oziroma pravice nesrečnih otrok istospolnih staršev; ta »argument« poslušamo kar naprej. Pri tem se pozablja, da imajo istospolni pari že dolgo otroke in je torej pravo vprašanje le, ali se bomo še naprej sprenevedali o tem dejstvu. Sicer pa so tako otroci istospolnih kot raznospolnih staršev lahko diskriminirani že zato, ker ne nosijo prave znamke superg - kot je nekoč povedala Metka Mencin.
Treba se je torej vprašati, kdaj bodo politiki končno začeli razmišljati o pravicah istospolno usmerjenih državljanov in državljank oziroma kdaj bo prizadevanje lezbično-gejevskega gibanja doseglo politikom primerno stopnjo zrelosti? Zaznamo lahko namreč velikanski razkorak med prizadevanji civilne družbe in državo; kljub argumentom civilne družbe so se politiki pogosto obnašali, kot da bi prvič slišali. Po razpravi v predvolilni oddaji o človekovih pravicah žensk, lezbijk in gejev ter Romov je bila namreč očitna le enakost v malih zgodbah, ki motijo velike predvolilne teme.
izpis
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Nad argumenti političnih strank o Evropski uniji med volilno kampanjo smo lahko upravičeno razočarani
Evrooptimizem, evrorealizem, evroskepticizem, evropesimizem – gre za izraze, ki se v aktualnem slovenskem političnem prostoru pojavljajo kot novodobni neologizmi, nastali skupaj z razpravami o Evropski uniji (EU). Stališča o tej transnacionalni združbi na stari celini, ki so jih v času pred volitvami v medijih izražali predstavniki političnih strank, lahko splošno umestimo predvsem v prvi dve ‘evro-kategoriji’. Če je bilo še pred meseci aktualno razvrščanje v vse štiri kategorije, bi – glede na dogajanje v tednih pred volitvami – večino politikov, ki so v medijih bolj ali manj uspešno prepričevali volivce, lahko uvrstili bodisi med evrooptimiste bodisi med evrorealiste.
Stališča o EU in vključevanju Slovenije vanjo, ki so jih pred volitvami v medijih izrazili predvsem predstavniki najmočnejših političnih strank, so se izkazala kot »nič posebnega« ali kot »deja-vu« v retoričnem in v političnem smislu. Glede na to, da v slovenskem političnem in tudi v medijskem prostoru še posebej v zadnjih šestih mesecih skoraj ni več teme, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z EU, smo nad argumenti političnih strank o EU lahko upravičeno razočarani.
Pred volitvami smo namreč zopet bili priče ustaljenemu diskurzu, ki ga vsaj od začetka pogajanj Slovenije za vstop v EU, torej od marca 1998, lahko imenujemo za eno od sodobnih ideologij. Ideološkost razprav v političnem prostoru sicer ne pomeni nič novega, pa vendar nas zna takšen diskurz še vedno presenetiti. V primeru razpravljanj o EU pred volitvami gre torej za tipično ideološki diskurz, ki, kot pravi teoretik A. Gouldner, ne ponuja refleksije, ne pojasnjuje, zakaj nekaj obstaja oziroma zakaj je nekaj dobro, in to, o čemer govori, jemlje kot nekaj nevprašljivega. Ko misel prenesemo v slovenski politični prostor, vidimo, da obstaja tako v primerih, ko se EU kaže kot nekaj dobrega, in nasprotno, v primerih, ko se EU kaže kot nekaj ‘nevarnega’. Grobo rečeno bi razprave o EU v času pred volitvami lahko označili za ‘mlatenje prazne slame’. Politiki so ideje o EU z redkimi izjemami uporabljali kot ‘mašilo’ v govorih o pomembnosti globalnega odpiranja Slovenije in mednarodnega povezovanja. Ker vse, o čemer danes razpravljamo tako na individualni kot na kolektivni ravni, opredeljujemo znotraj konceptov (ne)evropskosti, se zdi smiselno spomniti, da bi vendarle že lahko nastopil čas, ko bi bilo nujno ‘sleči’ tisto, kar je (ne)evropsko in pobrskati globlje, poiskati analitične argumente in se izogniti predvolilnim floskulam – na eni strani tistim o splošnem blagostanju, stabilnosti in varnosti, na drugi o tem, da nas bo EU pokopala.
V nadaljevanju predstavljamo diskurze političnih strank o EU, ki smo jih v medijih spremljali v septembru in v prvi polovici oktobra.
LDS kot »evropsko orientirana stranka«
Liberalnodemokratska stranka (LDS) je v političnem programu zapisala, da je sama s svojim »dosedanjim delovanjem, programom in politično opredeljenostjo za Evropo največji garant uspešnosti izpeljave tega nacionalnega projekta«, s čimer, piše v nadaljevanju, »bomo mlado slovensko državo dokončno uveljavili kot moderno evropsko državo.« LDS se je tako zavezala, da bo »nadaljevala z vodenjem transparentne evropske politike, ki mora pripeljati do pozitivnega rezultata na referendumu o pristopu Slovenije v EU.«
Predsednik stranke dr. Janez Drnovšek je na kongresu LDS v Cankarjevem domu med drugim dejal: »EU je trdna demokratična zveza, ki zagotavlja, da se vojne in konflikti na starem kontinentu ne bodo ponovili, da se Balkan ne bo ponovil, da bodo spoštovane pravice in svobode posameznikov, manjšin in narodov, da se totalitarni režimi ne bodo več ponovili. Evropa je naša skupna zaveza za boljše življenje, mir in stabilnost.« V oddaji na POP TV je dejal, da Slovenija nima druge izbire, da mora v povezovanju Evrope najti svoje mesto in si tako v prihodnosti zagotoviti gospodarsko rast, varnost in mir.
Podobno stališče je zavzel Dimitrij Rupel, ko je v soočenju na TVS dejal, da je LDS »evropsko orientirana stranka« in da dela »vse, kar je mogoče, da bi Slovenija čim prej prišla v EU /…/.« Nadaljeval je, da »nima smisla resno jemati tistih, ki pravijo, da je EU zanič«, in »da je treba resno jemati tiste, ki pravijo, da nismo dovolj hitri pri približevanju EU.« Zaključil je, da nas EU ne sili, da postanemo njen del, in da si mi želimo vstopiti vanjo »najbrž zaradi ohranjanja blaginje, nacionalnosti, identitete, ki bodo bolje zavarovane kot kjer koli doslej.«
SNS proti »brezumnemu divjanju«
Nasprotno stališču, kot ga je do EU izrazila LDS, glede ideološkosti diskurza pa brez posebnih razlik – kar opazimo tudi v odnosu do vseh drugih strank – je nastopila Slovenska nacionalna stranka (SNS). ‘Začinjeno’ tekmo so začeli z reklamnim predvolilnim plakatom, na katerem predsednik stranke Zmago Jelinčič v eni roki drži puhastega piščanca, v drugi oskubljeno kokoš, ki ima glavo obdano s simbolom EU – krogom dvanajstih rumenih zvezd. O plakatu so svoje mnenje izrazili tudi nekateri novinarji. Novinarka Dnevnika je v članku Parada oskubljenih kokoši zapisala, da je Jelinčičev predvolilni plakat »prav svojevrstno neokusen.« Pod naslovom Kura nas gleda so v Sobotni prilogi Dela v rubriki Mineštra plakat označili za »šokanten primer«, Jelinčičev evroskepticizem pa da deluje izvirno in simpatično, češ da si SNS, za razliko od drugih strank, ki glede pridruževanja EU »nihajo med pragmatičnostjo in servilnostjo«, upa povedati, da je proti. In nič več kot to, lahko dodamo, če nadaljujemo razpravo o vrsti uporabljenega diskurza.
Jelinčič je za medije večkrat povedal, da SNS »ne pristaja na brezumno divjanje pri vstopanju v EU«, da »v slovenski vodilni politični sferi ni politika, ki bi si Evropi upal reči: Ne, hvala, cena je previsoka, /…/ sprejmite nas kot partnerje, ne pa kot hlapce.« Podobno je nastopal Sašo Peče, ki je na POP TV dejal, da nas bo Evropa »zmlela«. Komentiral je naivnost slovenskih politikov, češ da mislijo, da nas bodo aktivnosti pripeljale v Evropo: »Evropa nas bo imela, ko nas bo hotela, in trenutno se ji je začelo svitati, da bi naš trg lahko bil potencial za njene škart izdelke.« Naslednji dan je na isti televiziji napovedal propad EU, ki ga je primerjal z neuspelimi poskusi povezovanja Evrope v preteklosti.
SDS za »uvedbo evropskih standardov«
In tako so se razprave o lepi oziroma grdi EU nadaljevale vse do volitev ... Socialdemokratska stranka (SDS) je v političnem programu zapisala, da bo polnopravno članstvo Slovenije v EU okrepilo mednarodni položaj Slovenije, mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in pripomoglo k vsestranskemu razvoju. Predsednik stranke Janez Janša je v soočenju na TVS opozoril na načelno stališče stranke, to je pristajanje na evropski pravni red brez prehodnih obdobij, in sicer »povsod, kjer obstoječe ureditve še vedno ščitijo monopole«. Janša je v nastopu na POP TV dejal, da za SDS vključitev Slovenije v EU ni končni cilj, ampak pot do cilja, ki je »hitrejši gospodarski in duhovni oziroma kulturni razvoj ter večja blaginja za vse prebivalce.« O koaliciji z NSi pa je dejal, da bo ob podpori volivcev zagotovila »konec tranzicije in uvedbo tolikšnega števila evropskih standardov, da se bomo lahko primerjali z razvito Evropo.«
Nova Slovenija – »hočemo in moramo vstopiti«
Za EU se je pred volitvami izrekla tudi stranka Nova Slovenija – Krščanska ljudska stranka (NSi), ki je v političnem programu zapisala, da sta za Slovenijo vključitev v EU in NATO »prioriteti predvsem zaradi nas samih in trdne umestitve Slovenije v evropski vrednostni, pravni, gospodarski, finančni in varnostni prostor.« V predvolilni oddaji na POP TV je predsednik stranke dr. Andrej Bajuk rekel, da Slovenija mora vstopiti v EU, ker je vedno bila del kulturnega prostora, ki danes pripada EU. V zagovor vstopu Slovenije v EU je kot drugi razlog navedel globalizacijo in integracijske tokove, ki da niso neka opcija, ampak dolžnost. »Tretjič bi pa rekel, da hočemo ali moramo vstopiti, ker nam bo to pomagalo, da bomo na naših tleh bolje uveljavili to, kar si vsi želimo, to je demokracijo, tržno gospodarstvo in močno socialo.«
SLS SKD – »vstopimo v EU kot enakopraven partner«
V SLS SKD Slovenski ljudski stranki so v politični program zapisali, da si bodo prizadevali za uveljavitev Slovenije kot odprte, demokratične, stabilne in gospodarsko uspešne nove članice EU. Mediji so povzeli izjavo predsednika stranke dr. Franca Zagožna, ki je povabil vse državljanke in državljane Slovenije, da »dvignemo samozavest in vstopimo v EU kot enakopraven narod.«
Združena lista – trije razlogi za
Predsednik združene liste (ZLSD) Borut Pahor je na vprašanje novinarke POP TV, kateri so trije razlogi za vstop Slovenije v EU, odgovoril, da so to gospodarska rast, socialna stabilnost in večja varnost. Predsednik Demokratične stranke upokojencev (DeSUS) Janko Kušar je na isto vprašanje odgovoril, da je vstopanje Slovenije v EU najbolj koristno za nas same, da bodo trgovske menjave in menjave gospodarstva »bolje vplivale na rezultate našega dela«, kot tretji razlog pa je navedel, da »končno postajamo del Evrope, kar si zagotovo želimo.« Ignac Golob je v soočenju na TVS opozoril, da se »pogajati v bistvu skorajda ne moremo, saj smo pred sedmimi leti celemu svetu deklarirali, da hočemo v EU in v NATO.« Nadaljeval je, da naj bomo bolj odločni v pogajanjih, »vendar odločni tako, da se ‘štrik’ ne pretrga.« Predsednik Stranke mladih Slovenije (SMS) Dominik S. Černjak pa je v soočenju na TVS poudaril, da je Slovenija v pogajanjih preveč popuščala in da ne vidi razloga, da bi »morala še dodatno popuščati.« Nadaljeval je, da bo za mlade vstop v EU velika sprememba v življenju, da morajo pogajalci vztrajati »pri vsaki zadevi«.
Nova stranka – »EU je brez posluha za male narode«
V zastopanju stališč glede EU so bili med strankami, ki na letošnjih volitvah niso dosegle dovolj visoke stopnje podpore volilcev za vstop v parlament, najbolj ‘opredeljeni’ v Novi stranki. Predsednik stranke mag. Gorazd Drevenšek je v soočenju na TVS EU označil za okorelo, »štorasto« združbo, ki se vede kot »slon med porcelanom« in je brez posluha za majhne narode. V stranki poudarjajo alternativo vstopu Slovenije v EU, to je vključitev v evropsko prostocarinsko organizacijo EFTA, ki ima, kot pravi Drevenšek, boljše pogodbe za trgovanje z ZDA, Kanado in Japonsko, kot jih ima EU. »Če bi bil danes referendum, bi glasoval proti, ker ne vidim neke realne osnove, da Slovenija lahko vstopi v EU.«
Mnenje o EU so v obdobju pred volitvami javnosti posredovali tudi slovenski škofi, ki so v izjavi za javnost nagovorili volilce, naj pri izbiranju poslancev pomislijo »na eno pomembnih nalog prihodnjega državnega zbora, to je naše približevanje v vstop v EU.« Kakšne bodo te naloge in kako jih bodo uresničevali, pa bo nedvomno predmet razprav v prihodnje, ko bomo lahko spremljali, kaj v praksi pomeni biti »moderno evropski«, »uspešen«, »stabilen« ali pa morda »hlapčevski« in »popustljiv«. Morda se bo zgodilo, da bomo o tem, kakšni želimo biti, odločali ‘sami’ tudi na referendumu.
izpis
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Demokratične spremembe in srbski državni mediji – Dramatični dogodki v Srbiji so bili za beograjske televizije neobvladljiv izziv, ki je pokazal stopnjo razdejanosti te pomembne institucije
V volilni kampanji pred zadnjimi volitvami je državna Radiotelevizija Srbije (RTS) delala tisto, kar je počela pred vsemi dosedanjimi volitvami – branila in hvalila je oblast oziroma napadala vse njene nasprotnike. Tokrat pa je bilo vendarle vse še veliko bolj radikalno, ker je bil tudi vložek večji. Oblast je, soočena s padcem priljubljenosti, vse manj zapeljevala in prepričevala – za kar so ji sicer do zdaj služili mediji – vse bolj pa ustrahovala in grozila. RTS ni ohranila niti privida komunikacije, tako da so bili tudi maloštevilni po zakonu zagotovljeni termini za prestavitve kandidatov na volitvah odpovedani.
Po desetih letih mrcvarjenja, zapiranja in različnih oblik represije v Beogradu ni bilo videti niti ene televizije, ki bi predvajala kar koli drugega kot režimsko propagando. Popolnoma paradoksalno je, da so, ko so ostala edina, sporočila oblasti zvenela prazno in neprepričljivo kakor nikoli prej. Oblast je neutrudno popravljala in reciklirala lepo sliko o sebi ter proizvajala izdajalce in vohune. Ker ni verjela, da je njena medijska zmaga vredna tako malo, je vse bolj odkrito prisegala na nasilje ter strašila in pretepala vse tiste, ki jih ni uspela prepričati.
Zdelo se je, da mediji niso pombembni
Ljudje so se na protestih pred štirimi leti strastno nasprotovali lažem RTS, tokrat pa glede državne televizije strasti ni bilo več. RTS je v kampanji nagovarjala predvsem najtrše pristaše režima in jih prepričevala, da je oblast nespremenljiva in večna. Toda to sporočilo so le-ti najmanj potrebovali. Vsem ostalim je televizija pošiljala zlovešča opozorila ali pa spodbujala negotovost in strah. V času, ko je javno mnenje vsak dan dobivalo raziskovalne dokaze o prevladi naklonjenosti do opozicije, je imelo fabriciranje nezaupanja poseben pomen. Milijon in pol podpisov za Miloševićevo kandidaturo, mahanje z rezultati »volitev pred volitvami«, sporočilo, da so opozicija, nevladne organizacije, študentje in velik del ljudstva plačanci Nata in izdajalci, je imela enak cilj kakor policijska brutalnost in zapiranje in pretepanje aktivistov gibanja Otpor. Oblast je sejala nezaupanje, bojazen in strah pred volitvami natanko zato, da bi prikrila vse bolj očitno razpoloženje državljanov za spremembe.
Tokrat se je prvič v tem desetletju zdelo, da mediji niso pomembni: volilna kampanja je bila intenzivna in je potekala mimo njih. V tej kampanji je bilo očitno, da so se zaradi večletne represije nad mediji vsi nekaj naučili. Ko se je pred prvimi večstrankarskimi volitvami ob koncu leta 1990 pojavil NTV Studio B, je njegov program pokazal, kako pomembni so svobodni mediji. V tem desetletju se je, odvisno od spreminjajočega se odnosa med političnimi silami, na Studiu B in v nekaj kratkih intervalih celo na TV Politika in BK Telecom, še nekajkrat odprla možnost javnega dialoga. Prav vpadljiva odsotnost svobodnih medijev je v Beogradu ohranjala zavest o njihovem pomenu. V širši Srbiji pa je nasprotno obstajala izjemno aktivna medijska scena, ki potrjuje, da enkrat osvojene svoboščine postajajo del kolektivne izkušnje in jih je težko popolnoma zatreti. Lokalni mediji, ki so se kljub nenehnim napadom režima okrepili, so se povezali v združenja, kot je na primer ANEM, in multiplicirali njihov pomen. Tako so v omogočili razcvet javnega življenja, ki je bil prebivalcem Beograda v glavnem neznan. Zaradi tega so 5. oktobra prebivalci srbskih mest tudi prišli v Beograd s popolnoma drugačnim razumevanjem povolilne krize in z odločnostjo, da se le-ta razreši.
Kako v hipu preiti na stran zmagovalca
Ogromna večina državljanov, ki je glasovala za spremembe, je odkrito pokazala, da je pripravljena te spremembe tudi braniti. V dneh med 24. in 5. oktobrom je bila polarizacija v družbi popolna. Državni mediji so poskusili skriti izide volitev – katastrofalen poraz koalicije Socialistične stranke Srbije (SPS) in Jugoslovanske levice (JUL), da novi predsednik Vojislav Koštunica ne priznava drugega kroga, da Slobodan Milošević ne bo uspel s krajo poraza spremeniti v zmago in da so po vsej Srbiji stavke in protesti – to je bila celo za RTS nemogoča naloga.
Hkrati je družina »neodvisnih«, »profesionalnih« medijev začela hitro naraščati. Dan ali dva pred velikimi demonstracijami v Beogradu so z vseh strani prihajala poročila o »spremembah uredniške politike« medijev, katerih ustanovitelji so lokalne oblasti. To je bil tudi eden prvih zanesljivih znakov zmage demokratične opozicije. Želja po resničnem in objektivnem informiranju je bila vsekakor manj pomembna od želje, da se, čeprav v zadnjem hipu, preide na stran zmagovalcev. Plaz se je začel na lokalnih medijih v skladu s pričakovanji, da bo nova lokalna oblast oziroma novi ustanovitelji zahtevala tudi drugačno uredniško politiko. Pripravljenost, s katero so mediji sami zaradi spremembe oblasti spremenili način dela, kaže na to, da marsikdo politično instrumentalizacijo dojema kot nekaj povsem normalnega in se ne zaveda odgovornosti za obstoj starega režima.
Za beograjske televizije neobvladljiv izziv
Med dramatičnimi spopadi na beograjskih ulicah so se vse televizije obnašale dokaj predvidljivo: RTS je prenehala s predvajanjem programa in nekaj ur je bilo na vseh treh kanalih videti samo prazen zaslon. Zmedenost in nejevera vodstva hiše ter nezmožnost, da kamere usmerijo skozi okna, je pričala o nesprejemanju realnosti do trenutka, ko je le-ta sama prišla na vrata. Kar nekaj ur se ogromni televizijski hiši ni uspelo organizirati in predvajati kakršnega koli programa. Nihče iz informativnega programa ni uspel niti poskušal nadaljevati dela. V hiši ni bilo nikogar, ki bi program spremenil »od znotraj« – RTS je moral nekdo »od zunaj« prisiliti, da se je najprej ustavila, da bi dobila pravico do nadaljevanje dela.
Toda tudi ostale televizijske postaje niso znale narediti nič boljšega. Tudi Studio B je bil s pogostimi spremembami garnitur in političnih aranžmajev v preteklosti v tolikšni meri brezoseben, da v prvi noči niso našli ekipe, ki bi bila sposobna narediti program. Namesto tega je nekaj novinarjev kulturne redakcije odprlo vrata studia in dovolilo, da so pred kamerami defilirali gostje, ki so se povabili sami. Nekdanji in sedanji zabavljači, folk pevke in iztrošeni rokerji so s svojo pojavo samo še potencirali neverjetno nepripravljenost novinarjev, da sledijo dogodkom. Televizijski produkti zadnjega desetletja, Pink, Palma in Košava, so pozno popoldne prenehali z oddajanjem programa, češ da zaradi »aktualnih dogodkov v mestu ne morejo predvajati programa«. Ker bile te televizije tudi ustvarjene zato, da bi preprečile srečanje z »aktualnimi dogodki«, jim kaj drugega tudi ni preostalo.
Medtem pa so se slike z beograjskih ulic razlile po vseh svetovnih televizijskih postajah in se znova vračale na beograjske ulice. Med demonstranti so krožile novice, ki so jih predvajale številne tuje televizijske ekipe. Te so bile opremljene, pripravljene, njihove prispevke pa so lahko spremljali vsi. Dramatični dogodki 5. oktobra pa so bili za beograjske televizije neobvladljiv izziv, ki je pokazal na propad novinarskega poklica in stopnjo razdejanosti te pomembne institucije.
izpis
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Vse raziskave javnega mnenja v Srbiji so kazale, da bo večina volivcev glasovala za Vojislava Koštunico, hkrati pa je večina menila, da bo zmagal Slobodan Milošević ali pa da bo volitve potvoril
Raziskave javnega mnenja lahko akterjem v volilnem procesu služijo kot orientacija, kakšne so njihove začetne pozicije, in kot odsev tega, kar delajo na terenu. Čeprav je »percepcija moči« v zmedenih situacijah, kakršna je srbska, pomemben dejavnik pri volilnem opredeljevanju, bi težko rekli, da raziskave javnega mnenja pomembno vplivajo na volilne rezultate. Nekatere raziskave kažejo, da tudi v stabilnih demokracijah ta vpliv ne presega ravni dovoljene statistične napake, ki je okoli tri odstotke. Navsezadnje so tudi vse raziskave v Srbiji kazale, da bo večina volivcev glasovala za Vojislava Koštunico, hkrati pa je večina menila, da bo zmagal Slobodan Milošević ali pa da bo volitve potvoril.
Prednost Vojislava Koštunice so dva meseca pred volitvami pokazale raziskave Centra za politološke raziskave in javno mnenje pri Institutu za družbene vede (CPIJM, vodila jih je Ljiljana Baćević), Strategic marketing and media research institute (SMMRI, Srdjan Bogosavljević), Agencije Medium (Srbobran Branković) in tudi Centra za preučevanje alternativ (CPA, Srećko Mihailović). Te raziskave so kontinuirano izvajali v več valovih. Pokazale so, da se javno mnenje nagiba v korist Vojislava Koštunice. Eden od raziskovalcev je v predvolilnem obdobju opazil, da Koštunica pridobiva vedno več glasov, čeprav se je kot resen kandidat pravzaprav pojavil še preden je bila vložena njegova kandidatura.
Kdaj so raziskovalci blizu volilnim rezultatom?
Tako so na primer raziskave CPIJM kazale na stabilno napredovanje Vojislava Koštunice v primerjavi s Slobodanom Miloševićem. V začetku septembra je tako že vodil s 40 proti 22 odstotkom! (Glej tabelo Volilne namere – vsi predsedniški kandidati.) Po raziskavah Ljiljane Baćević, narejene v juliju, avgustu in septembru, je imel Koštunica uspešnejšo kampanjo, saj je njegov rating narastel za pet odstotkov, Miloševićev pa je stagniral. Del volivcev je pri svoji izbiri okleval, toda ko so merili t. i. prisilno izbiro, se je vodstvo Koštunice povečalo – julija je bil rezultat 43 proti 28 odstotkom, septembra pa 49 proti 26. V drugem delu raziskav, kjer so merili rating strank, lahko vidimo, da je pri glavnima tekmecema, Demokratični opoziciji Srbije (DOS) in Socialistični stranki Srbije (SPS), od avgusta do septembra prišlo do rahlega upadanja števila njihovih volivcev v korist neodločenih. To je mogoče razložiti z določenim oklevanjem volilnega telesa, saj ne eden ne drugi blok nista nastopila z enotnimi listami. Na lokalni ravni ta trend ni bil tako izrazit. Sicer pa, ko se rezultati v javnomnenjskih raziskavah začnejo ponavljati, je to znak, da so raziskovalci »ujeli trend« oziroma da so blizu volilnemu rezultatu.
Raziskava SMMRI na vzorcu, ki prav tako zajema Srbijo brez Kosova, je bilo bolj pesimistična, saj je pokazala manjšo prednost Koštunice, ki je vodil z 32,2 proti 26,9 odstotka za Miloševića. Če računamo samo tiste, ki bi šli na volišča, je to pomenilo 45,7 odstotka za Koštunico, 38,2 odstotka za Miloševića, kandidat Srbske radikalne stranke (SRS) Tomislav Mihailović bi dobil 9,8, Vojislav Mihailović iz Srbskega gibanja obnove (SPO) pa 6,3 odstotka. S temi rezultati je Bogosavljević napovedoval drugi krog. Glede na prejšnjo, avgustovsko raziskavo je Koštunica skočil s 29,2 na 32,2 odstotka, Milošević pa s 25,9 na 26,9 odstotka.
Politična ekipa 2000, ki se je oprla na raziskave CPJIM, je pred volitvami ugotovila, da se je Koštunica približal zmagi v prvem krogu, a da bo do drugega kroga prišlo pod pogojem, da bo udeležba na volitvah v Črni gori 50 odstotna in da bo vse glasove dobil Slobodan Milošević, da bodo vsi nealbanski volilci s Kosova prav tako šli na volitve in glasovali za Miloševića, ter da bodo tako ravnali tudi »lojalni« Albanci. Zadnja predpostavka je še bila, da bi Koštunica dobil tri odstotke manj, Milošević pa tri odstotke več glasov kakor v raziskavah javnega mnenja. Če bi bili vsi ti pogoji izpolnjeni, bi bil rezultat prvega kroga predsedniških volitev neodločen oziroma bi se ta dva kandidata uvrstila v drugi krog.
Raziskovalci zaznali rastoče nezadovoljstvo volilcev
Pokazalo se je, da so raziskovalci javnega mnenja, najbolj CPA in CPIJM, jasno zaznali rastoče nezadovoljstvo, rast nezaupanja v institucije in izgubo legitimnosti. Oba instituta sta napovedala, da se v srbski družbi dogajajo velike spremembe zavesti in da narašča odločenost za spremembe. Član ekipe CPA, psiholog Bora Kuzmanović, je tako ugotavljal, da se pred volitvami nadaljuje trend rasti pozitivnih, optimističnih občutij, znatno pa je upadla ravnodušnost oziroma defetizem.
Kuzmanović je opozoril, da so negativna občutja strahu in gneva še naprej močno izražena – tako je okoli 50 odstotkov volivcev DOS izražalo strah, medtem ko je bilo pri potencialnih volivcih SPS-JUL takšnih dvakrat manj, samo 26 odstotkov. Prek 50 odstotkov tistih, ki bi glasovali za DOS, je čutilo znaten ali pa močan občutek gneva, med privrženci SPS-JUL pa je takšnih le 15 odstotkov volivcev. Več kot 60 odstotkov teh volivcev je tudi reklo, da ne občutijo besa ali gneva. Občutek besa je bil nadpovprečno izražen tudi med volivci SPO, podpovprečno pa pri privržencih SRS. Zanimiv je tudi podatek, da je bil med abstinenti občutek strahu prevladujoč (35 odstotkov), po čemer se razlikujejo od vseh drugih skupin anketirancev. Kuzmanović je tik pred volitvami ugotovil, da se je občutek zaskrbljenosti in strahu postopoma vse bolj enakomerno širil pri vseh skupinah v volilnem telesu, vendar se je občutek gneva vse bolj koncentriral na opozicijski strani.
Tožili raziskovalce javnega mnenja
To pomembno opozorilo vsem udeležencem volitev, da naj se izogibajo dejanjem, ki bi bila v nasprotju z zdravo pametjo, režim ni slišal. Nasprotno, pred volitvami je Patriotska zveza, »nestrankarski« oddelek Jugoslovanske levice (JUL), vložil tožbe proti raziskovalcem javnega mnenja zaradi zlonamernega prikazovanja dogodkov v državi. Rezultat volitev, 52 proti 38 odstotkov za Koštunico, čeprav je bil zamegljen zaradi zmede okoli priznanja volilne kraje oziroma nezakonitega pripisovanja neobstoječih »albanskih glasov« za Miloševića, je bil za opozicijo nekaj boljši tudi od najbolj optimističnih volilnih napovedi. Velik poraz nomenklaturo, ki je izgubila smisel za realnost, ni streznil, saj je povlekla potezo iz obupa, ki je bila podobna potezi hazarderja, ki je izgubil vse. Pozneje je naredila še nekaj potez, ki so krizo razširili tudi prek okvirov volilnega procesa, in tako dokončno uničila svojo moralno degradirano oblast, ki se je znašla v kaosu in paniki.
Tudi SPO, drugi poraženec volitev, ni sprejel napovedi o razpoloženju državljanov in je padel v globoko agonistično krizo. Preobrat na volitvah je takšen, da je poleg režima propadel tudi njegov največji izzivalec. Realnost je bila drugačna od tistega, kar niso hoteli sprejeti dosedanji ključni akterji na politični sceni. Z zmago opozicije bo v Srbiji nastopil tudi racionalnejši pristop k razumevanju družbene stvarnosti.
Volilne namere | | Lokalne v. | Zvezne v. | Predsedniške | Preds. 2. krog | | DOS, V. Koštunica | 38 % | 39 % | 41 % | 50 % | | SPS/JUL, S. Milošević | 19 % | 19 % | 20 % | 23 % | | SPO, V. Mihajlović | 5 % | 5 % | 5 % | - | | SRS, T. Nikolić | 6 % | 6 % | 6 % | - | | Ostali | 3 % | - | - | - | | Ne ve, ne bo šel na volitve | 29 % | 31 % | 28 % | 27 % |
Odstotek volilnega telesa Srbije brez Kosova
Vir: Miailović, SPA, 19. september 2000
Vsi predsedniški kandidati | | 3. do 11. avgusta | 7. do 11. septembra | | Vojislav Koštunica | 35 % | 40 % | | Slobodan Milošević | 23 % | 22 % | | Vojislav Mihailović | 5 % | 3 % | | Tomislav Nikolić | 5 % | 4 % | | Drugi | 3 % | 0 % | | Neodločeni | 19 % | 22 % | | Abstinenti | 10 % | 9 % |
Odstotek volilnega telesa Srbije brez Kosova
Vir: Baćević, CPIJM, 7. do 11. september 2000
Prisilna izbira | | 11. do 15. julija | 3. do 11. avgusta | 7. do 11. septembra | | Vojislav Koštunica | 43 % | 47 % | 49 % | | Slobodan Milošević | 28 % | 27 % | 26 % | | Neodločeni | 15 % | 12 % | 15 % | | Abstinenti | 13 % | 14 % | 9 % |
Odstotek volilnega telesa Srbije brez Kosova
Vir: Baćević, CPIJM, 7. do 11. septembra 2000
izpis
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Pokrivanje predsedniških volitev na Poljskem – Čeprav se je dotikala osrednjih in posvečenih vrednot, afera ni povzročila razkola v javnosti
Po pričakovanjih naj bi bila tretja predsedniška kampanja po letu 1989 dolgočasna. Priljubljenost predsednika Aleksandra Kwašniewskega je tolikšna, da z njo pravzaprav ne more tekmovati noben od tekmecev. Kwašniewski je z 62 odstotno podporo poljskih volivcev pripravil skromno medijsko kampanjo. Njegovi glavni izzivalci – Marian Krzaklewski, predsednik vladajoče koalicije AWS-Solidarnost (9 odstotna podpora), Andrzej Olechowski, bivši finančni minister in predsednik priznane banke Handlowy (11 odstotna podpora) ter bivši predsednik Lech Walensa (3 odstotna podpora) so uporabili različne modele za medijski uspeh. Krzaklewski je izbral negativno kampanjo. Olechowski je poudarjal svojo neodvisnost, Walesa pa se je postavil ob bok zgodovinskim junakom, kakršna sta kralj Jagielo in pesnik Mickiewicz. Zadnje volitve pa je, za razliko od predhodnih dveh, precej močneje zaznamovalo predvolilno oglaševanje. Monotonijo v predstavljanju kandidatov je 22. septembra prekinil Krzaklewskijev štab z objavo videoposnetka pripetljaja, pozneje poimenovanega incident iz Kalisza. Še preden je za dogodek izvedela javnost, so ga prikazali novinarjem. Strategijo je učinkovito krojil vodja Krzaklewskijeve kampanje Wieslaw Waledziak, ki je na ta način poskušal sprožiti javno debato, še preden se je široko občinstvo zbralo pred televizijskimi zasloni.
Kritični odzivi na oglas
Tako je incident iz Kalisza postal medijski dogodek, preden je dejansko prišel do gledalcev. Oglas so sestavljali trije prizori. V prvem se papež po izstopu iz letala prekriža in poljubi tla. Moč drugega prizora je v podobnosti in različnosti. Prikazuje obisk predsednika Kwašniewskega in njegovega ministra Mareka Siwieca v kraju Kalisz pred tremi leti. Ob izstopu iz helikopterja predsednik povpraša ministra: »Je minister Siwiec že poljubil tla Kalisza?« in ta začne oponašati papeža: blagoslavlja, se križa in poljubi tla. Zmontiran videoposnetek v počasnem posnetku ne izgleda več kot zasebna šala, ampak kot javno norčevanje iz nesporne poljske avtoritete, Svetega očeta. Prisotnost lokalnih oblastnikov pa celotnemu dogodku daje javni značaj. In še zadnji udarec – tretji prizor kaže predsednika Kwašniewskega na pokopališču poljskih vojakov, ki jih je ubila sovjetska tajna policija. Predsednik se opoteka, njegovi gibi so neusklajeni, izraz na obrazu pa izčrpan in odsoten. Čeprav je njegov minister pozneje pojasnjeval, da je bil predsednik bolan in da mu je zdravnik predpisal močna zdravila, je bilo gledalcem jasno, da so bile predsednikove nezmožnosti krive predvsem velike količine alkohola.
Krzaklewskijev oglas je nosil dve simbolični sporočili: predsednik spodbuja svojega ministra, da parodira najbolj spoštovano poljsko avtoriteto – papeža Janeza Pavla II., in predsednik oskrunja simbol poljskega mučeništva in trpljenja – pokopališče v kraju Charkow. »Na Poljskem je papež deležen posebne zaščite, obdaja ga nekritično oboževanje,« je zapisal Roman Graczyk za Gazeto Wyborcza: »Skoraj nihče, ki se ne strinja s papežem, si tega ne upa javno priznati.«1 Krzaklewskijev oglas je nemudoma sprožil kritične odzive večine desnih intelektualcev in cerkve. Tomasz Wolek je v uvodniku za Zycie2 napisal: »Šlo je za poskus zasmehovanja najbolj spoštovane osebe. Zlorabljen je bil vzvišen in dostojanstven simbolizem religioznega giba.« Nadškof Jozef Zycinski pa je predsednika Kwašniewskega pozval k odstopu.
Radio Maryja pozval poslušalce, naj volijo vodjo Solidarnosti
Ni treba omenjati, da so mediji obširno pisali o aferi. Še več, celotna predsedniška kampanja se je vrtela okrog dogodka iz Kalisza. Toda javno mnenje temu ni sledilo. Kot so kmalu pokazale raziskave, afera – čeprav se je dotikala osrednjih in posvečenih vrednot – ni povzročila razkola v javnosti. Predsednik Kwašniewski je sicer izgubil nekaj odstotkov, vendar je še vedno užival tako visoko podporo, da je imel najboljše možnosti za zmago že v prvem krogu. Kljub dobrim obetom Kwašniewskega pa so komentatorji opažali tudi tihe premike podpore Krzaklewskemu, zlasti po tem, ko je skrajno desničarski katoliški Radio Maryja pozval poslušalce, naj dajo svoj glas vodji Solidarnosti. Radio, ki ima približno milijon discipliniranih poslušalcev, ima precejšnjo volilno moč.
Toda čudež se ni zgodil. Predsednik Kwašniewski je bil znova izvoljen v prvem krogu. Drugega mesta ni zasedel Marian Krzaklewski, ampak Andrzej Olechowski. Zaostanek Lecha Walense je bil precejšen. V enem prvih povolilnih pogovorov je Walensa dejal: »Bojim se, da se bom v prihodnje moral opravičevati, da sem pokopal komunizem.« Podobno so se tudi navadni Poljaki znebili strahu pred komunistično preteklostjo Kwašniewskega. Politični zemljevid ni več polariziran in ostro razdeljen. Prvič po letu 1989 se zamegljujejo razlike med postkomunizmom in postsolidarnostjo.
Poljaki se ne bojijo preteklosti, ne komunistične ne solidarne, ampak prihodnosti. Ta strah pa je močnejši od ideoloških preferenc. Zato Poljaki niso volili ne za preteklost ne za prihodnost, ampak za sedanjost. Brez nevarnih notranjih sporov so združili občudovanje najvišje avtoritete, papeža s podporo predsedniku Kwašniewskemu. Nasprotujoče si vrednote so se združile v dokaj enotno javno mnenje.
1 Graczyk, Roman: Histeria kaliska, Gazeta Wyborcza, 30. septembra, 2000.
2 Wolek, Tomasz, Zycie, 25. september, 2000.
izpis
|
|
S O R O D N E T E M E
mediji in volitve Medijska preža Edicija MediaWatch Novinarski večeri radio in televizijaMedijska preža
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
|
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kar ni romantika
|
|
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
|
|
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
|
|
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
|
|
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
|
|
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
|
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
|
|
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
|
|
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
|
|
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
|
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
|
|
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
|
|
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
|
|
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
|
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
|
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
|
|
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
|
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
|
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
|
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
|
|
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
|
|
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
|
|
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
|
|
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
|
|
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
|
|
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
|
|
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
|
|
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
|
|
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
|
|
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
|
|
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
|
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
|
Anita Mikulič
Otroci in televizija
|
|
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
|
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
|
|
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
|
|
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
|
|
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
|
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
|
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
|
|
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
|
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
|
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
|
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
|
TV3 bo preživela
|
|
RTV Slovenija
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
|
|
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
|
|
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
|
|
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
|
|
Omejevanje je nedemokratično
|
|
Gregor Belušič
TV Duh
|
|
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
|
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
|
|
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
|
|
Goran Ivanović
Televizija na internetu
|
|
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
|
|
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
|
|
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
|
|
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
|
|
Matjaž Gerl
Gneča v etru
|
|
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
|
|
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
|
|
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
|
|
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
|
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
|
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
|
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
|
|
Rastko Močnik
Javne betice
|
|
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
|
|
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
|
|
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
|
|
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov,
Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
|
|
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
|
|
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
|
|
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
|
|
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
|
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
|
|
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
|
Omizja
|
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
|
|
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
|
mediji v vzhodni in jugovzhodni EvropiMedijska preža
|
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
|
|
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
|
|
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
|
|
Tanja Petrović
Tako evropsko
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
|
|
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
|
|
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah[1]
|
|
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
|
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih[1]
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
|
|
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
|
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
|
|
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
|
|
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
|
|
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
|
|
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
|
|
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
|
|
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
|
|
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
|
|
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
|
|
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
|
|
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
|
|
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
|
|
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
|
|
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
|
|
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
|
|
Boris Čibej
Demokratične čistke
|
|
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
|
|
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
|
|
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
|
|
Toni Gabrić
ZaMirZINE
|
|
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
|
|
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
|
|
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
|
|
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
|
|
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
|
|
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
|
|
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
|
|
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
|
|
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
|
|
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
|
|
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
|
|
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
|
|
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
|
|
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
|
|
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
|
|
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
|
|
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
|
|
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
|
|
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
|
|
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
|
|
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
|
|
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
|
|
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
|
|
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
|
|
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
|
|
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
|
|
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
|
|
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
|
|
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
|
|
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
|
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
|
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
|
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
|
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
|
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
|
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
|
|
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
|
|
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
|
|
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
|
|
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
|
|
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
|
|
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
|
|
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
|
|
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
|
|
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
|
|
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
|
|
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
|
|
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
|
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
|
|
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
|
|
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
|
|
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
|
|
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
|
|
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
|
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
|
|
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
|
|
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
|
|
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
|
|
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
|
|
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
|
|
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
|
|
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
|
|
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
|
|
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
|
|
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
|
|
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
|
|
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
|
|
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
|
|
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
|
|
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
|
|
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
|
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
|
|
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
|
|
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
|
|
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
|
profesionalna etika in samoregulacijaMedijska preža
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
|
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
|
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
|
|
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
|
|
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
|
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
|
|
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
|
|
Marta Gregorčič
Morebiti pa
|
|
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
|
|
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
|
|
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
|
|
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
|
|
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
|
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
|
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
|
|
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
|
|
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
|
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
|
|
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
|
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
|
|
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
|
|
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
|
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
|
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
|
|
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
|
|
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
|
|
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
|
|
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
|
|
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
|
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
|
|
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
|
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
|
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
|
|
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
|
|
Nikola Janović
Balkan v podobi
|
|
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
|
|
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
|
|
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
|
|
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
|
|
Novi kodeks slovenskih novinarjev
|
|
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
|
|
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
|
|
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
|
|
Renata Šribar
Nezgode s spolom
|
|
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
|
|
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
|
|
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
|
|
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
|
|
Rastko Močnik
Posredna propaganda
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
|
|
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
|
|
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
|
|
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
|
|
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
|
|
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
|
|
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
|
|
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
|
|
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
|
|
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
|
|
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
|
|
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
|
|
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
|
|
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
|
|
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
|
|
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
|
|
Zoran Medved
Nova pravila igre
|
|
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
|
|
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
|
|
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
|
|
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
|
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
|
|
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
|
|
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
|
|
Zoran Medved
Na razpotju
|
|
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
|
|
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
|
|
Proti evropskem novinarskem kodeksu
|
|
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
|
|
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
|
|
V službi javnosti - zaščita ranljivih
|
|
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
|
|
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
|
|
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
|
|
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
|
|
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
|
|
Licence za novinarje
|
|
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
|
|
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
|
|
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
|
|
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
|
|
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
|
|
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
|
|
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
|
|
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
|
|
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
|
|
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
|
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
|
|
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
|
|
Edo Pajk
Fotoblamaža
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
|
|
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
|
|
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
|
|
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
|
|
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
|
|
Edo Pajk
Sumljivi državljani
|
|
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
|
|
Zavezujem se...
|
|
Aidan White
Novinarji so del družbe
|
|
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
|
|
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
|
|
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
|
|
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
|
|
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
|
|
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
|
|
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
|
|
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
|
|
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
|
|
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
|
Omizja
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
|
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
evropska unijaMedijska preža
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Tanja Petrović
Tako evropsko
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
|
|
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
|
|
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
|
|
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
|
|
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
|
|
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
|
|
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
|
|
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
|
|
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
|
|
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
|
|
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
|
|
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
|
|
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
|
|
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
|
|
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
|
|
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
|
|
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
|
|
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
|
|
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
|
|
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
|
|
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
|
|
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
|
|
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
|
|
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
|
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
|
|
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
|
|
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri Omizja |
|
