N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Večna težava pa je v interpretaciji, za kaj se razvojna sredstva sploh smejo porabiti. Za tehnološke inovacije prav gotovo. Kaj pa za program?
24. maj 2011

Na predvečer 109. rojstnega dne »največjega sina jugoslovanskih narodov«, ki v sodobni zgodovini služi le še za prepire tem, ali sme imeti ulico ali trg s svojim imenom, se Svet RTV Slovenija sestane na izredni seji. Izrednost nima nobene zveze z rojstnim dnem in pokojnika nihče ne omeni, čeprav so v tej sejni sobi že razpravljali, ali ne bi kazalo prijazne besede o njem kar prepovedati; še kdaj se razvije kakšna razprava o ustreznem prevrednotenju odnosa do polpretekle zgodovine. Ampak tokrat ne – na tej seji govorimo o prihodnosti. S tem bi bili zagotovo zadovoljni tisti politiki, ki vselej, ko kdo načne sitne teme iz preteklosti, speljejo razpravo v prihodnost, ki da je edina vredna razpravljanja. Programski svet se danes ukvarja zgolj z delčkom te, upajmo, svetle prihodnosti, ki da čaka RTV Slovenija – s strategijo do leta 2015. Vodstvo si je pripravo strategije začrtalo v dveh fazah. Prva naj bi obdelala njena izhodišča – iz česa izhajajo, kje so šibke točke in kje prednosti, katere prednosti bodo izkoristili v prihodnje in katere napake bodo odpravili. V drugi fazi naj bi imeli že povsem oprijemljive predloge, kako to izpeljati. Svetniki ne kritizirajo toliko posplošenih trditev dokumenta, ki govori o prvi fazi – čeprav je ta res zelo splošen. Bolj jih moti, da vodstvo ni prikazalo, kaj nadgrajuje iz prejšnje petletne strategije. Z drugimi besedami, namesto gradnje novih programskih načrtov na oblačku so pričakovali, da bo vrh RTVS pokazal, kje je obstal prejšnji strateški načrt – in kaj se bo zgodilo novega..

V programskem svetu pa steče ritual, kakršnega poznamo tudi v drugih sorodnih telesih. Vsak je poiskal tiste odstavke besedila, ki zadevajo njegovo interesno področje, ali pa interesno področje skupine, ki ga je predlagala, in zdaj merimo s centimetri, ali je komu posvečenega dovolj ali premalo prostora. Svetnik dr. Janez Gril bi hotel, podobno kot je to urejeno na televiziji, tudi na radiu dobiti uredništvo za verske programe, predstavnik invalidskih organizacij takoj pristavi lonček, češ da bi tudi vsebine za gibalno in senzorno ovirano populacijo potrebovale uredništvo. Če bi se to nadaljevalo še nekaj časa, bi najbrž dobili vrsto novih uredništev – od tistega za kuharske kotičke do onega za šoferje in avtomehanike. Konec koncev pa, kaj je narobe s šoferji in avtomehaniki? V prejšnjem režimu (upam, da tudi v sedanjem, če kdo v tem ni našel sledi avtoritarnega režima) so imeli 13. julija svoj praznik, zakaj ne bi smeli imeti tudi uredništva. To vodstvo se je od prejšnjega naučilo, kako preživeti vse te jeremijade – treba je pač vse obljubiti in računati, da bodo predlagatelji do naslednje seje tako ali tako pol stvari pozabili.

In ko se tako veselo majemo od teme do teme, prekipi pa svetniku Miranu Lesjaku, ki pravi, da je naša razprava živa slika celotne organiziranosti nacionalke – poganjata jo neproduktivne razprave in neučinkovitost. Povrh vsega pa dokument sloni na »pričakovanih izboljšavah stanja«, ki so vsa v zraku (vračilu odpadlega RTV-prispevka, novem medijskem zakonu, benevolentnosti oblasti). Če so v vodstvu nacionalke pričakovali, da bodo z uvodnim dokumentom dobili privolitev programskega sveta, potem niso dobro poslušali razprave na sejah komisij tega sveta. Na koncu dobijo le formulacijo sklepa, ki ni ne »ja« ne »ne«: programski svet se je seznanil z izhodišči strategije in vodstvu predlaga, naj upošteva pripombe iz razprave, bla bla bla …

Medigra

Komisija za informativne programe, ki naj bi pred junijsko sejo obravnavala drugi del strategije, namesto tega dobrih šest ur razpravlja o pismu svetnika dr. Matevža Tomšiča, ki je odgovorni urednici informativnega programa na televiziji Kseniji Horvat Petrovčič očital vrsto spodrsljajev. Najprej domnevno popravljanje dokumentarca ob 70. obletnici OF, ki naj bi ga avtor Lado Ambrožič popravil zaradi posredovanja predsednika borčevske organizacije. Dejstvo je bilo že večkrat pred tem zanikano, kdor pa bolje pozna avtorja, ve, da bi ob kakršnemkoli pritisku ravnal ravno nasprotno – stvari, ki bi se pritožnikom zdele problematične, bi še zaostril. Matevž Tomšič je pač verjel rumenemu tisku, kar ni greh, ni pa ravno dobra referenca za univerzitetnega predavatelja.

Drugi greh Ksenije Horvat Petrovčič naj bi bila oddaja o pokojninski reformi; gostila je avtorja reforme, ta pa je iz vladnih vrst. Izkaže se, da je šlo za oddajo, ki ji na RTVS pravimo servisna, torej oddaja, ki odgovarja na vprašanja gledalcev, kaj se bo zanje, za vsakega posebej, z reformo spremenilo. Podobna je tisti oddaja, v kateri ljubitelji vrtnega cvetja sprašujejo, kaj naj naredijo z rododendronom, kadar žalostno poveša cvetove. Oddaja je bila uvrščena zunaj referendumskega časa in je bila zgolj v pomoč spraševalcem. Na komisiji se pojavijo še mnenja, da bi se morali avtorju zakona pridružiti še predstavniki druge politične opcije. To je, če uporabimo isti primer, podobno, kot če bi v oddaji o rožah v studio povabili dva strokovnjaka: enega leve in drugega desne provinience, oziroma za rdečecvetne in za črnocvetne.

Tretji zdrs informativnega programa naj bi se zgodil v Dnevniku, ko so v napovedi soočenja o odpiranju arhivov v dobri minuti dali besedo samo zagovorniku delnega zapiranja. A šlo je za napovednik oddaje, nekakšen izziv za gledalce – glavna razprava se je začela nekaj minut pozneje s politično »uravnoteženo« zasedbo. To bi priznal tudi Tomšič.

In končno, spoštovani profesor je povsem upravičeno problematiziral nastop igralca Godniča v oddaji Dobro jutro, v kateri je izjavil, da bi bilo treba Titove nasprotnike pospraviti v Barbarin rov. Čeprav so se avtorji, voditeljica in urednica jutranjega programa za ta spodrsljaj opravičili, je zahteval tudi opravičilo odgovorne urednice informativnega programa, ki pri tem sploh nima pristojnosti, pa še vsega vodstva RTVS. Nacionalka je velik organizem, v katerem se, tako kot drugod, dogajajo napake. Napake je seveda treba priznati, če so hude. To je TVS tudi naredila. Toda ali naj si ta opravičila sledijo v dnevnih ciklih – najprej avtorica, potem urednica, pa direktor televizije, generalni direktor in na koncu programski svet, pri čemer jih velika večina z incidentom ni imela nobene zveze. In zakaj ni bil dr. Tomšič tako vnet z zahtevami, recimo, pri opravičilu ob Jelinčičevem incidentu z Romi v Piramidi? Kakorkoli, komisija sprejme sklep, da so bila pojasnila odgovorne urednice o teh vprašanjih kakovostna in zadostna. Pritožba upravičeno odroma v koš.

28. junij 2011

To pot nas odpeljejo na morje. V Koper, v pretorsko palačo, tako rekoč v dnevno sobo Borisa Popoviča. Sobana, v kateri sicer zaseda koprski mestni svet, v katerem imajo Popovičevi judje prepričljivo večino, deluje, vsaj upam, s svojo zgodovinsko patino na zavest tako, da si človek v okolju, ki so ga oblikovala stoletja, res ne želi blebetati neumnosti. Ali to drži za koprski mestni svet, ne vem. Toda ali se res zavedamo, kdaj blebetamo neumnosti, ko pa po svojem prepričanju z vsakim izrečenim stavkom rešujemo zgodovino prihodnjih rodov? Tudi mi. Pred sabo imamo drugi del programske strategije RTVS do leta 2015 in priznati je treba, da je mnogo bolj oprijemljiva. Pa saj menda ne pričakujete, da je programski svet poglobljeno razpravljal o njej? Seveda ni. V njej smo svetniki že prej našli vrsto lukenj – in jo umaknemo z dnevnega reda. Kajti pred sabo imamo to, kar bolje razumemo – bližnjo prihodnost – spremembe načrtov TVS z jesenjo 2011. Radio, ki se je že navadil, da svetnikom dviguje adrenalin zgolj televizijska scena, je, po moje modro, napovedal zgolj notranje predelave obstoječih oddaj in se v ta spopad ne vključuje pretirano. Bitka se začne z zgodbo o porabi t. i. razvojnih sredstev – družinske srebrnine, pravimo. Gre za delnice EUTEL SAT-a, ki so v zadnjih letih reševale finančni položaj RTVS; Grimsov zakon ji je »podaril« zamrznjen RTV-prispevek, zaradi česar si je z družinsko srebrnino pomagala že Guzejeva uprava. Večna težava pa je v interpretaciji, za kaj se razvojna sredstva sploh smejo porabiti. Za tehnološke inovacije prav gotovo. Kaj pa za program? Že prejšnje vodstvo je zagotavljalo, da programske novosti, ki imajo trajno vrednost, nedvomno sodijo v »razvojni denar« – na primer nadaljevanka Strasti, ki naj bi tik pred televizijskim dnevnikom privabila množice, da bi razvnete nad sodbami njenih junakov množično drle gledat Dnevnik. V katerem strasti že dolgo več ne manjka – ko je ni dovolj pri avtorjih, pa kar cveti pri gledalcih. Nadaljevanka očitno ni zbudila dovolj strasti in je hitro postala trajna zgodovinska vrednost. Novo vodstvo pa je odkrilo, da morda Slovenci res nismo dovolj strastni, smo pa menda nori ljubiteljev kvizov, in tako je iz razvojnih sredstev pred Dnevnik postavilo kviz. Svetniki v kvizu ne vidimo ravno visokih razvojnih kapacitet in stvar pade – v skladu s politiko tega vodstva »nema problema«, bomo pa našli kaj drugega. Moja pripomba, da je zelo drzna poteza priredba uspešne radijske oddaje Radio GA GA v televizijski format, požanje na radijski strani intenzivno prikimavanje. Izkazalo se je, da je televizija Radiu Slovenija idejo tako rekoč »ukradla«, samo zato, ker se ji je podrl nek drug projekt s Sašem Hribarjem.

Nasploh pa je televizija izvedla nekaj programskih rošad, ki pri svetnikih zbujajo nelagodje. Samodejne selitve oddaj s prvega na drugi program sprožajo očitke. Osebno se mi zdi, da je slovenska televizija nasploh premalo naredila za promocijo vseh treh programov. Pa seveda za dvig njihovega posamičnega pomena med ustvarjalci samimi, tako pa med njimi premik s prvega na drugi program pomeni tudi drugorazrednost. Radio se je srečeval s podobnimi težavami, ko so novinarji prvega – še posebej informativnega – Val 202 ocenjevali kot »gospodinjski program«. Ko se je ta programsko profiliral, se nikomur ni zdelo zamalo sodelovati v njem, prej nasprotno – sodelovanje jim je osebnostno koristilo. Val 202 pa se je prebil na vrh poslušanosti. To je pot, ki TV Slovenija še čaka, če si želi kakovostne rasti vseh programov, ne le prvega ali še natančneje: informativnega.

13. september 2011

Ne vem, koliko vodstvo RTVS verjame v trinajstico kot nesrečno številko. Najbrž so v skrbeh samo takrat, ko pade trinajstica na petek in ne na torek kot to pot. Vsaj tako se zdi, ko zrejo s svojega konca mize, na čelu (ali na začelju, kakor pač gledaš stvari) na nas svetnike. Na njihovih obrazih opaziš izraz tenisača, ki napeto pričakuje, kako bo serviral nasprotnik. In priznati jim je treba, da so se na za nenavadnost udarcev s strani svetnikov že kar dobro usposobili. Dobro, a še ne dovolj, kajti vselej jih uspemo vsaj malo stresti. Predvsem se kaže, da preizkušeni način, ki ga je uporabljala ekipa prejšnjega generalnega direktorja Guzeja – skozi eno uho noter, skozi drugo ven – pri nas ne deluje prav dobro. To je Anton Guzej ob zamenjavi polovice svetnikov na začetku leta 2009, ko je prišla manj poslušna ekipa, boleče izkusil. Zlasti svetnik Miran Lesjak, ga je pogosto spravil do roba potrpežljivosti in pahnil še čez njega, tako da ga je Guzej kar na seji sveta obtožil delovanja za konkurenco, česar najbrž pri zdravih živcih ne bi naredil. Sedanji »General« Marko Filli ima svoj živčni sistem očitno bolj na vajetih, saj se je utrjeval že kot član Guzejeve ekipe in ni nikoli videti tega, kar bi včasih zagotovo najraje naredil s takimi »lesjaki«. Predvsem pa se mu zelo verjetno včasih malo kolcne po »Guzejevih časih«, ko je bil še pomočnik generalnega direktorja, v programskem svetu pa so, potem ko so ga »sitneži«, kot je bil recimo dr. Boris Vezjak, iz protesta zapustili in vodstvo rešili neprijetnih vprašanj. Potrem je programski svet brez težav »požegnal« vsako stvar, tudi če je bila zakonsko problematična. Filliju pa življenje grenijo celo tisti, ki so mu z glasovi pomagali na direktorski Olimp in potrdili njegovo direktorsko ekipo.

Tako torej danes sedijo direktorji na enem koncu omizja in zrejo v svetniško gmoto, naspidirani in z naoljenimi živci. Začne se kar pri dnevnem redu: svetnik Peter Jančič, ki slovi po tem, da ljubi pravno-proceduralne vsebine, bi točko o realizaciji programsko-poslovnega načrta (PPN) v prvem polletju razdelil na dve točki. Nobenega pravega razloga ni za to, saj pozneje na Jančičev predlog sprejeta ločena druga točka – poročilo o razvojnih projektih – nedvomno sodi k poročilu o PPN, a svetnik Peter je zdaj zadovoljen. V tem dnevniku že omenjena zgodba o razvojnih sredstvih sega v predguzejevsko obdobje, ko je tedanja ekipa na veliko srečo (deloma pa tudi nesrečo) nacionalke kupila delnice EUTEL SAT. Zgodba o tem, kaj se je dogajalo potem, je poučna. Država, ki se ji je po tem zakladu nemudoma zaskominalo, je dejala, da javni zavod pač ne more ustvarjati dobičkonosnih naložb in zahtevala, naj jih nemudoma pretopijo v državne obveznice, kar je RTVS storila le deloma. Ko so nastopila leta suhih krav (zamrznitev RTV-prispevka kot posledica Janševe obljube na referendumu), je nacionalki prav ta denar pomagal preživeti, njegovo porabo pa je zakamuflirala kot vlaganje v razvoj. Ker ga je ostal še kar lep kupček, se je država še enkrat obliznila. Tako kot že nekajkrat prej, je v blagajni RTVS našla kravo molznico in si z zakonom o filmskem skladu iz nje prenakazala še kaka dva milijona evrov za filme, ki jih bodo, pazite, predvajali v kinematografih in ne na RTV Slovenija – oziroma bodo na nacionalko prišli, ko se jih bodo obiskovalci kinodvoran naveličali.

Sedanje vodstvo bi bilo torej neumno, če tega denarja ne bi porabilo za nacionalko, preden se politika spet ne spomni, da bi še kaj posrkala iz blagajne RTV Slovenija. Poleg tega je Pahorjeva vlada »zamočila« s povečanjem RTV-prispevka in nacionalko oškodovala še za pet milijonov evrov, tako da postajajo razvojna sredstva pravi rešilni pas. Zato se vodstvo seveda trudi, da čim več tudi povsem programskih projektov prikaže kot razvojne in tako razbremeni redna sredstva hudega pritiska, ki ga prinaša opisano osiromašenje.

Točko, ki jo tako uspe Petru Jančiču potegniti iz vsebinsko sorodnega bloka, bi pravzaprav morali obravnavati skupaj ne le s to, v katero je bila umeščena na začetku, ampak še z naslednjo, ki govori o strategiji – saj je ta močno povezana prav z uporabo razvojnih sredstev.

Pritrdilnemu mnenju programskega sveta k predlagani strategiji že nekaj časa kaže presneto slabo, saj programski svetniki že nekaj mesecev opozarjajo, da je pristop k njej zgrešen. Svetnica dr. Mojca Kovač Šebart je tako na komisijah kot na programskem svetu opozarjala, da mora vsaka naslednja strategija pač izhajati z prejšnje – kaj je od prej ostalo, v čem so se spremenile okoliščine. Ne pa, da iz prejšnje samo prepišemo splošni del. Vodstvo je očitno »guzejevsko« pričakovalo, da se bo svetnica naveličala in je njena opozorila gladko preslišalo. A ne poznajo Šebartove, ostala je neomajno vztrajna in na tej seji ponovi, da za tako strategijo ne bo glasovala. Filliju prvič na seji sveta zmanjka potrpežljivosti: »Pa kaj sploh hočete? Povejte nam, kako naj stvari popravimo, pa bomo. Ne pa, da vsakič slišimo nekaj novega.« V resnici je bila svetnica povsem jasna že prvič, ko so nam ponujali šele osnutek dokumenta, pa so jo v vodstvu preslišali. No, morda pa so pri svojih kalkulacijah vendarle imeli prav, kajti kljub ugovorom programski svet o strategiji izreče pozitivno mnenje. Malo zato, ker strategijo tako ali tako dokončno sprejema nadzorni svet in si svetniki pravijo, da bo pač ta sprejel zanjo tudi vso odgovornost, malo pa zato, da se jim z njo ne bo treba ukvarjati še na eni seji, če ne, bog ne daj, na dveh. Če dolgo žagaš, pač pade tudi najdebelejši hrast.

Če se bo nekoč kak raziskovalec lotil obdobja delovanja sveta v sedanji sestavi, bo že pri statistiki ugotovil, da je najbolj plodovit razpravljavec Peter Jančič. Minutaža njegovih nastopov, po moji oceni, presega petino vsake seje. Včasih se celo zgodi, da se ne oglasi celih dvajset minut, tako, da se začnemo svetniki kar nemirno presedati. Mu je postalo slabo? Mar danes ni njegov dan? Je kaj narobe v službi? Potem nas spet odreši in se oglasi. Vsi si oddahnemo: svet je spet urejen. V primatu nastopov mu tesno sledi Matevž Caserman. Z Jančičem pogosto nastopata v paru, o tematiki namreč razmišljata sorodno, tudi nekaterih akcij se lotevata skupaj in ju redno najdete skupaj tudi med podpisniki zahtev programskemu svetu.Ker nista med tistimi svetniki, ki so podprli Fillijevo izvolitev, lahko uganete, v katero smer gredo njune pripombe. V tej drži sta precej dosledna.

Morda je naključje, ampak najbolj dejavna med tistimi, ki so Fillija podprli, je dr. Mojca Kovač Šebart. Seveda še zdaleč ne dosega Jančičeve minutaže, a je tudi bistveno manj predvidljiva od Jančiča. Kot bi hotela vodstvu povedati: »To, da sem vas podprla, še ne pomeni, da vas bom podpirala pri vsaki neumnosti.« Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli mora pred sejami programskega sveta v morastih nočeh pogosto sanjati o tej svétnici, sicer pa profesorici na pedagogiki, kako na seji že spet dviguje roko, Miran Lesjak, četrti iz te vrste, tudi on je podprl Fillijevo kandidaturo, ima med njimi najkrajšo minutažo, ampak tudi najbolj strupeno. Ko spregovori, je jasno, da stvari, ki jih bo povedal, ni mogoče izpodbiti in da stojijo kot pribite. Na drugem polu so svetniki, ki nikoli ne rečejo nič: poslušajo in glasujejo. Če poslušajo. Glasujejo vsekakor.

Medigra

Dobim elektronsko pošto na domači elektronski naslov, ki ni objavljen in ga uporabljam kot svetnik RTVS. Podpisnik je Simon Kšela, za katerega še nikoli v življenju nisem slišal; niti brskanje po spletu ne prinese nobenih informacij o njem. Sklicuje se na članek v Reporterju, ki govori o straaaašanski cenzuri na RTV Slovenija. Spletni portal RTVS, Multiumedijski center (MMC), je na prvi dan sojenja v zadevi Patria objavil »revolucionarno« novico in dokument, ki naj bi dokazoval, da »J« v Berglundovem pisanju ni Janez Janša, ampak Jerkovič, direktor hrvaškega podjetja Đuro Đaković. Kšela skupaj z Reporterjem, ki je v skladu s svojo uredniško politiko pred tem že »raziskovalno« ugotovil, da je odgovorna urednica informativnega programa televizije poročena z novinarjem Mladine, drugi novinar v tem tedniku pa je njen brat, zapisal notorično resnico, da televizijski dnevnik te novice, ki jo je »odkril« njegov spletni portal, ni objavil. MMC-jeva »revolucionarna novost«, zanesljivo, »po naključju« objavljena na dan sojenja v zadevi Patria, je namreč stara več kot leto in pol. O njej je 25. marca 2010 poročal Dnevnik, od njega je novico povzel zagrebški Večernji list, od tega pa, poglej, poglej, kdo drug kot MMC, in sicer že 27. marca 2010. Pot od Dnevnika do MMC je torej tedaj trajala dva dni, pot od MMC do MMC pa v najnovejšem primeru kar leto in pol. Spletnemu portalu RTVS seveda še na pamet ni prišlo, da bi opozoril, da prodaja »stara jajca«. Objava je pa prišla za Janšo in druščino v nadvse primernem trenutku. Naključje, kajpak.

A zgodbe še ni konec. Na »nezaslišano cenzuro« se s protestom samodejno odzove svetnik Caserman, pridruži se mu svetnik dr. Matevž Tomšič. Na čudežno MMC-jevo reinkarnacijo prastarega besedila opozori na komisiji za informativne programe Miran Lesjak, Mojca Šebart Kovač pa Casermana opozori, da je »začel teči«, še preden je vedel, ali ne teče v močvirje, saj ni počakal niti na pojasnilo odgovorne urednice informativnega programa, ki je potem stvari postavila tja, kamor je treba. Res so MMC-jevo »odkritje« hoteli objaviti tudi v televizijskem dnevniku, dokler niso novinarji sami opozorili, da ima zgodba dolgo brado. Dnevnik pač ne pogreva starih novic, če ne prinašajo novih okoliščin. Pa še to: omenjeni Jerković se je pred letom in pol na »odkritje« odzval tako, da je povezavo z »J« odločno zanikal, kar so mediji hkrati z zgodbo tudi objavili. V tokratnem MMC-jevem »odkritju« boste Jerkovićev demanti zaman iskali. K sreči nihče od odgovorne urednice informativnega programa TV tokrat ne zahteva, naj se loči in odreče bratu, če naj preneha biti kužna.

Na MMC-jevo pristranskost in navijaško uredniško politiko že nekaj časa v svojem blogu opozarja nekdanji svetnik dr. Boris Vezjak. Vestno registrira vse novinarske in uredniške pristope, ki so skregani z obstoječimi programskimi merili in standardi. Programski svet pa se razpravi o MMC izogiba v velikem loku, čeprav obstaja že nekaj mesecev star sklep, da bo na dnevni red dal tudi problematiko uredništva MMC, ki se vse bolj spreminja v državo v državi. Resda tudi statut programskemu svetu ne dovoljuje, da bi ocenjeval posamezne novinarske prispevke, ne prepoveduje pa mu, da bi ocenil skladnost uredniške politike s profesionalnimi merili in poslanstvom RTVS.

8. november 2011

Programski svet se sestane na obravnavi o osnutku programsko poslovnega načrta (PPN) za prihodnje leto. Čeprav so svetniki na komisijah ugotavljali, da je nepopoln in spet ne prikazuje, iz kakšnega stanja izhaja, se vodstvo ne zdi pretirano zaskrbljeno. Do sprejemanja predloga PPN je še cel mesec, ko se lahko še marsikaj spremeni, ali pa svetniki pozabijo, kar so zahtevali. Si pa televizijski direktor Lombergar privošči zanimivo inovacijo. Ker je država z raznimi potezami, to pot še z zmanjšanjem dovoljene kvote oglaševanja, nenehno posegala v blagajno RTV-ja, je za realizacijo prihodnjih načrtov zmanjkalo dobrih tri milijone evrov. Po Lombergarjevo naj zdaj programski svet, ne vodstvo, odloči, katere oddaje je treba črtati, ali pa naj vsaj mirno privoli v to, da se primanjkljaj pokrije iz razvojnih sredstev. Konec koncev gre za program, a ne, in denar je denar, iz kateregakoli žaklja ga že jemljemo. Svetnik Miran Lesjak spomni na nerodno dejstvo, da obstaja pravilnik, po katerem je mogoče uporabljati razvojni denar in dokler je programski svet del procesa odločanja o tem – vsaj njemu ni vseeno, za kaj prevzema odgovornost. Vendar pravi vodstvu, naj si, če hoče, napiše nov pravilnik, ampak potem bo seveda prevzelo tudi vso odgovornost.

Sam mislim, da je Lombergarjeva zvijača za prelaganje ukinjanja oddaj na ramena sveta sicer zanimiv izum, a je približno tak, kot če bi vodstvo Evropske organizacije za jedrska raziskovanja v Cernu spraševalo mimoidoče, kateri del atomskega trkalnika naj, zdaj ko je zmanjkalo denarja, opremijo bolj skromno. No, programski svet pekoči kostanj spet vrne v roke vodstvu – naj se kar samo prilagodi novemu položaju in ga rešuje kakor ve in zna …

Ne vem kaj svetnike, ki niso podprli Fillijeve kandidature, žene, da za zadeve, ki bi jih mirno predelali z rednimi točkami dnevnega reda, venomer zahtevajo odpiranje nove točke. To pot Matevž Caserman meni, da si razprava o predvolilnih pravilih na RTV zasluži posebno obravnavo in bi uvrstitev med aktualne zadeve zanesljivo močno zmanjšalo kakovost odločanja o tako pomembnem vprašanju. Gre za dilemo, ki so jo pravniki sicer že razrešili, in sicer, ali zakon o RTV dovoljuje neparlamentarnim strankam, da se v soočenjih najdejo iz oči v oči s parlamentarnimi, ali pa naj razpravljajo v svojem getu. V tokratni volilni kampanji, kjer sta se v ospredje prebili kar dve neparlamentarni stranki, bi bil za nacionalko pravi udarec, če glavnih igralcev ne bi mogla soočiti, medtem ko bi se največji tekmecih na komercialkah spopadali neposredno. Matevž Caserman, ki je v programski svet sicer prišel na predlog SDS, se seveda zgolj zavzema za zakonitost, ne pa za to, da bi na nacionalki izločili iz soočenj njene najtežje volilne nasprotnike »njegove« stranke. Pri tem gotovo misli tudi na veliko korist, ki bi jo od tega imela RTV Slovenija, saj se ljudje ob soočenjih ne bi preveč razburili in bi imeli po njih mirno noč. Ko pa hočejo po tričetrturni razpravi sprejeti sklepe, je v dvorani samo še 15 sklepov. In ker eden ne prijavi navzočnosti, je telo nesklepčno. To imaš od posebnih točk dnevnega reda.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji