Na predvečer 109. rojstnega dne »največjega sina jugoslovanskih narodov«, ki v sodobni zgodovini služi le še za prepire tem, ali sme imeti ulico ali trg s svojim imenom, se Svet RTV Slovenija sestane na izredni seji. Izrednost nima nobene zveze z rojstnim dnem in pokojnika nihče ne omeni, čeprav so v tej sejni sobi že razpravljali, ali ne bi kazalo prijazne besede o njem kar prepovedati; še kdaj se razvije kakšna razprava o ustreznem prevrednotenju odnosa do polpretekle zgodovine. Ampak tokrat ne – na tej seji govorimo o prihodnosti. S tem bi bili zagotovo zadovoljni tisti politiki, ki vselej, ko kdo načne sitne teme iz preteklosti, speljejo razpravo v prihodnost, ki da je edina vredna razpravljanja. Programski svet se danes ukvarja zgolj z delčkom te, upajmo, svetle prihodnosti, ki da čaka RTV Slovenija – s strategijo do leta 2015. Vodstvo si je pripravo strategije začrtalo v dveh fazah. Prva naj bi obdelala njena izhodišča – iz česa izhajajo, kje so šibke točke in kje prednosti, katere prednosti bodo izkoristili v prihodnje in katere napake bodo odpravili. V drugi fazi naj bi imeli že povsem oprijemljive predloge, kako to izpeljati. Svetniki ne kritizirajo toliko posplošenih trditev dokumenta, ki govori o prvi fazi – čeprav je ta res zelo splošen. Bolj jih moti, da vodstvo ni prikazalo, kaj nadgrajuje iz prejšnje petletne strategije. Z drugimi besedami, namesto gradnje novih programskih načrtov na oblačku so pričakovali, da bo vrh RTVS pokazal, kje je obstal prejšnji strateški načrt – in kaj se bo zgodilo novega..

V programskem svetu pa steče ritual, kakršnega poznamo tudi v drugih sorodnih telesih. Vsak je poiskal tiste odstavke besedila, ki zadevajo njegovo interesno področje, ali pa interesno področje skupine, ki ga je predlagala, in zdaj merimo s centimetri, ali je komu posvečenega dovolj ali premalo prostora. Svetnik dr. Janez Gril bi hotel, podobno kot je to urejeno na televiziji, tudi na radiu dobiti uredništvo za verske programe, predstavnik invalidskih organizacij takoj pristavi lonček, češ da bi tudi vsebine za gibalno in senzorno ovirano populacijo potrebovale uredništvo. Če bi se to nadaljevalo še nekaj časa, bi najbrž dobili vrsto novih uredništev – od tistega za kuharske kotičke do onega za šoferje in avtomehanike. Konec koncev pa, kaj je narobe s šoferji in avtomehaniki? V prejšnjem režimu (upam, da tudi v sedanjem, če kdo v tem ni našel sledi avtoritarnega režima) so imeli 13. julija svoj praznik, zakaj ne bi smeli imeti tudi uredništva. To vodstvo se je od prejšnjega naučilo, kako preživeti vse te jeremijade – treba je pač vse obljubiti in računati, da bodo predlagatelji do naslednje seje tako ali tako pol stvari pozabili.

In ko se tako veselo majemo od teme do teme, prekipi pa svetniku Miranu Lesjaku, ki pravi, da je naša razprava živa slika celotne organiziranosti nacionalke – poganjata jo neproduktivne razprave in neučinkovitost. Povrh vsega pa dokument sloni na »pričakovanih izboljšavah stanja«, ki so vsa v zraku (vračilu odpadlega RTV-prispevka, novem medijskem zakonu, benevolentnosti oblasti). Če so v vodstvu nacionalke pričakovali, da bodo z uvodnim dokumentom dobili privolitev programskega sveta, potem niso dobro poslušali razprave na sejah komisij tega sveta. Na koncu dobijo le formulacijo sklepa, ki ni ne »ja« ne »ne«: programski svet se je seznanil z izhodišči strategije in vodstvu predlaga, naj upošteva pripombe iz razprave, bla bla bla …

Medigra

Komisija za informativne programe, ki naj bi pred junijsko sejo obravnavala drugi del strategije, namesto tega dobrih šest ur razpravlja o pismu svetnika dr. Matevža Tomšiča, ki je odgovorni urednici informativnega programa na televiziji Kseniji Horvat Petrovčič očital vrsto spodrsljajev. Najprej domnevno popravljanje dokumentarca ob 70. obletnici OF, ki naj bi ga avtor Lado Ambrožič popravil zaradi posredovanja predsednika borčevske organizacije. Dejstvo je bilo že večkrat pred tem zanikano, kdor pa bolje pozna avtorja, ve, da bi ob kakršnemkoli pritisku ravnal ravno nasprotno – stvari, ki bi se pritožnikom zdele problematične, bi še zaostril. Matevž Tomšič je pač verjel rumenemu tisku, kar ni greh, ni pa ravno dobra referenca za univerzitetnega predavatelja.

Drugi greh Ksenije Horvat Petrovčič naj bi bila oddaja o pokojninski reformi; gostila je avtorja reforme, ta pa je iz vladnih vrst. Izkaže se, da je šlo za oddajo, ki ji na RTVS pravimo servisna, torej oddaja, ki odgovarja na vprašanja gledalcev, kaj se bo zanje, za vsakega posebej, z reformo spremenilo. Podobna je tisti oddaja, v kateri ljubitelji vrtnega cvetja sprašujejo, kaj naj naredijo z rododendronom, kadar žalostno poveša cvetove. Oddaja je bila uvrščena zunaj referendumskega časa in je bila zgolj v pomoč spraševalcem. Na komisiji se pojavijo še mnenja, da bi se morali avtorju zakona pridružiti še predstavniki druge politične opcije. To je, če uporabimo isti primer, podobno, kot če bi v oddaji o rožah v studio povabili dva strokovnjaka: enega leve in drugega desne provinience, oziroma za rdečecvetne in za črnocvetne.

Tretji zdrs informativnega programa naj bi se zgodil v Dnevniku, ko so v napovedi soočenja o odpiranju arhivov v dobri minuti dali besedo samo zagovorniku delnega zapiranja. A šlo je za napovednik oddaje, nekakšen izziv za gledalce – glavna razprava se je začela nekaj minut pozneje s politično »uravnoteženo« zasedbo. To bi priznal tudi Tomšič.

In končno, spoštovani profesor je povsem upravičeno problematiziral nastop igralca Godniča v oddaji Dobro jutro, v kateri je izjavil, da bi bilo treba Titove nasprotnike pospraviti v Barbarin rov. Čeprav so se avtorji, voditeljica in urednica jutranjega programa za ta spodrsljaj opravičili, je zahteval tudi opravičilo odgovorne urednice informativnega programa, ki pri tem sploh nima pristojnosti, pa še vsega vodstva RTVS. Nacionalka je velik organizem, v katerem se, tako kot drugod, dogajajo napake. Napake je seveda treba priznati, če so hude. To je TVS tudi naredila. Toda ali naj si ta opravičila sledijo v dnevnih ciklih – najprej avtorica, potem urednica, pa direktor televizije, generalni direktor in na koncu programski svet, pri čemer jih velika večina z incidentom ni imela nobene zveze. In zakaj ni bil dr. Tomšič tako vnet z zahtevami, recimo, pri opravičilu ob Jelinčičevem incidentu z Romi v Piramidi? Kakorkoli, komisija sprejme sklep, da so bila pojasnila odgovorne urednice o teh vprašanjih kakovostna in zadostna. Pritožba upravičeno odroma v koš.

To pot nas odpeljejo na morje. V Koper, v pretorsko palačo, tako rekoč v dnevno sobo Borisa Popoviča. Sobana, v kateri sicer zaseda koprski mestni svet, v katerem imajo Popovičevi judje prepričljivo večino, deluje, vsaj upam, s svojo zgodovinsko patino na zavest tako, da si človek v okolju, ki so ga oblikovala stoletja, res ne želi blebetati neumnosti. Ali to drži za koprski mestni svet, ne vem. Toda ali se res zavedamo, kdaj blebetamo neumnosti, ko pa po svojem prepričanju z vsakim izrečenim stavkom rešujemo zgodovino prihodnjih rodov? Tudi mi. Pred sabo imamo drugi del programske strategije RTVS do leta 2015 in priznati je treba, da je mnogo bolj oprijemljiva. Pa saj menda ne pričakujete, da je programski svet poglobljeno razpravljal o njej? Seveda ni. V njej smo svetniki že prej našli vrsto lukenj – in jo umaknemo z dnevnega reda. Kajti pred sabo imamo to, kar bolje razumemo – bližnjo prihodnost – spremembe načrtov TVS z jesenjo 2011. Radio, ki se je že navadil, da svetnikom dviguje adrenalin zgolj televizijska scena, je, po moje modro, napovedal zgolj notranje predelave obstoječih oddaj in se v ta spopad ne vključuje pretirano. Bitka se začne z zgodbo o porabi t. i. razvojnih sredstev – družinske srebrnine, pravimo. Gre za delnice EUTEL SAT-a, ki so v zadnjih letih reševale finančni položaj RTVS; Grimsov zakon ji je »podaril« zamrznjen RTV-prispevek, zaradi česar si je z družinsko srebrnino pomagala že Guzejeva uprava. Večna težava pa je v interpretaciji, za kaj se razvojna sredstva sploh smejo porabiti. Za tehnološke inovacije prav gotovo. Kaj pa za program? Že prejšnje vodstvo je zagotavljalo, da programske novosti, ki imajo trajno vrednost, nedvomno sodijo v »razvojni denar« – na primer nadaljevanka Strasti, ki naj bi tik pred televizijskim dnevnikom privabila množice, da bi razvnete nad sodbami njenih junakov množično drle gledat Dnevnik. V katerem strasti že dolgo več ne manjka – ko je ni dovolj pri avtorjih, pa kar cveti pri gledalcih. Nadaljevanka očitno ni zbudila dovolj strasti in je hitro postala trajna zgodovinska vrednost. Novo vodstvo pa je odkrilo, da morda Slovenci res nismo dovolj strastni, smo pa menda nori ljubiteljev kvizov, in tako je iz razvojnih sredstev pred Dnevnik postavilo kviz. Svetniki v kvizu ne vidimo ravno visokih razvojnih kapacitet in stvar pade – v skladu s politiko tega vodstva »nema problema«, bomo pa našli kaj drugega. Moja pripomba, da je zelo drzna poteza priredba uspešne radijske oddaje Radio GA GA v televizijski format, požanje na radijski strani intenzivno prikimavanje. Izkazalo se je, da je televizija Radiu Slovenija idejo tako rekoč »ukradla«, samo zato, ker se ji je podrl nek drug projekt s Sašem Hribarjem.

Nasploh pa je televizija izvedla nekaj programskih rošad, ki pri svetnikih zbujajo nelagodje. Samodejne selitve oddaj s prvega na drugi program sprožajo očitke. Osebno se mi zdi, da je slovenska televizija nasploh premalo naredila za promocijo vseh treh programov. Pa seveda za dvig njihovega posamičnega pomena med ustvarjalci samimi, tako pa med njimi premik s prvega na drugi program pomeni tudi drugorazrednost. Radio se je srečeval s podobnimi težavami, ko so novinarji prvega – še posebej informativnega – Val 202 ocenjevali kot »gospodinjski program«. Ko se je ta programsko profiliral, se nikomur ni zdelo zamalo sodelovati v njem, prej nasprotno – sodelovanje jim je osebnostno koristilo. Val 202 pa se je prebil na vrh poslušanosti. To je pot, ki TV Slovenija še čaka, če si želi kakovostne rasti vseh programov, ne le prvega ali še natančneje: informativnega.

Ne vem, koliko vodstvo RTVS verjame v trinajstico kot nesrečno številko. Najbrž so v skrbeh samo takrat, ko pade trinajstica na petek in ne na torek kot to pot. Vsaj tako se zdi, ko zrejo s svojega konca mize, na čelu (ali na začelju, kakor pač gledaš stvari) na nas svetnike. Na njihovih obrazih opaziš izraz tenisača, ki napeto pričakuje, kako bo serviral nasprotnik. In priznati jim je treba, da so se na za nenavadnost udarcev s strani svetnikov že kar dobro usposobili. Dobro, a še ne dovolj, kajti vselej jih uspemo vsaj malo stresti. Predvsem se kaže, da preizkušeni način, ki ga je uporabljala ekipa prejšnjega generalnega direktorja Guzeja – skozi eno uho noter, skozi drugo ven – pri nas ne deluje prav dobro. To je Anton Guzej ob zamenjavi polovice svetnikov na začetku leta 2009, ko je prišla manj poslušna ekipa, boleče izkusil. Zlasti svetnik Miran Lesjak, ga je pogosto spravil do roba potrpežljivosti in pahnil še čez njega, tako da ga je Guzej kar na seji sveta obtožil delovanja za konkurenco, česar najbrž pri zdravih živcih ne bi naredil. Sedanji »General« Marko Filli ima svoj živčni sistem očitno bolj na vajetih, saj se je utrjeval že kot član Guzejeve ekipe in ni nikoli videti tega, kar bi včasih zagotovo najraje naredil s takimi »lesjaki«. Predvsem pa se mu zelo verjetno včasih malo kolcne po »Guzejevih časih«, ko je bil še pomočnik generalnega direktorja, v programskem svetu pa so, potem ko so ga »sitneži«, kot je bil recimo dr. Boris Vezjak, iz protesta zapustili in vodstvo rešili neprijetnih vprašanj. Potrem je programski svet brez težav »požegnal« vsako stvar, tudi če je bila zakonsko problematična. Filliju pa življenje grenijo celo tisti, ki so mu z glasovi pomagali na direktorski Olimp in potrdili njegovo direktorsko ekipo.

Tako torej danes sedijo direktorji na enem koncu omizja in zrejo v svetniško gmoto, naspidirani in z naoljenimi živci. Začne se kar pri dnevnem redu: svetnik Peter Jančič, ki slovi po tem, da ljubi pravno-proceduralne vsebine, bi točko o realizaciji programsko-poslovnega načrta (PPN) v prvem polletju razdelil na dve točki. Nobenega pravega razloga ni za to, saj pozneje na Jančičev predlog sprejeta ločena druga točka – poročilo o razvojnih projektih – nedvomno sodi k poročilu o PPN, a svetnik Peter je zdaj zadovoljen. V tem dnevniku že omenjena zgodba o razvojnih sredstvih sega v predguzejevsko obdobje, ko je tedanja ekipa na veliko srečo (deloma pa tudi nesrečo) nacionalke kupila delnice EUTEL SAT. Zgodba o tem, kaj se je dogajalo potem, je poučna. Država, ki se ji je po tem zakladu nemudoma zaskominalo, je dejala, da javni zavod pač ne more ustvarjati dobičkonosnih naložb in zahtevala, naj jih nemudoma pretopijo v državne obveznice, kar je RTVS storila le deloma. Ko so nastopila leta suhih krav (zamrznitev RTV-prispevka kot posledica Janševe obljube na referendumu), je nacionalki prav ta denar pomagal preživeti, njegovo porabo pa je zakamuflirala kot vlaganje v razvoj. Ker ga je ostal še kar lep kupček, se je država še enkrat obliznila. Tako kot že nekajkrat prej, je v blagajni RTVS našla kravo molznico in si z zakonom o filmskem skladu iz nje prenakazala še kaka dva milijona evrov za filme, ki jih bodo, pazite, predvajali v kinematografih in ne na RTV Slovenija – oziroma bodo na nacionalko prišli, ko se jih bodo obiskovalci kinodvoran naveličali.

Sedanje vodstvo bi bilo torej neumno, če tega denarja ne bi porabilo za nacionalko, preden se politika spet ne spomni, da bi še kaj posrkala iz blagajne RTV Slovenija. Poleg tega je Pahorjeva vlada »zamočila« s povečanjem RTV-prispevka in nacionalko oškodovala še za pet milijonov evrov, tako da postajajo razvojna sredstva pravi rešilni pas. Zato se vodstvo seveda trudi, da čim več tudi povsem programskih projektov prikaže kot razvojne in tako razbremeni redna sredstva hudega pritiska, ki ga prinaša opisano osiromašenje.

Točko, ki jo tako uspe Petru Jančiču potegniti iz vsebinsko sorodnega bloka, bi pravzaprav morali obravnavati skupaj ne le s to, v katero je bila umeščena na začetku, ampak še z naslednjo, ki govori o strategiji – saj je ta močno povezana prav z uporabo razvojnih sredstev.

Pritrdilnemu mnenju programskega sveta k predlagani strategiji že nekaj časa kaže presneto slabo, saj programski svetniki že nekaj mesecev opozarjajo, da je pristop k njej zgrešen. Svetnica dr. Mojca Kovač Šebart je tako na komisijah kot na programskem svetu opozarjala, da mora vsaka naslednja strategija pač izhajati z prejšnje – kaj je od prej ostalo, v čem so se spremenile okoliščine. Ne pa, da iz prejšnje samo prepišemo splošni del. Vodstvo je očitno »guzejevsko« pričakovalo, da se bo svetnica naveličala in je njena opozorila gladko preslišalo. A ne poznajo Šebartove, ostala je neomajno vztrajna in na tej seji ponovi, da za tako strategijo ne bo glasovala. Filliju prvič na seji sveta zmanjka potrpežljivosti: »Pa kaj sploh hočete? Povejte nam, kako naj stvari popravimo, pa bomo. Ne pa, da vsakič slišimo nekaj novega.« V resnici je bila svetnica povsem jasna že prvič, ko so nam ponujali šele osnutek dokumenta, pa so jo v vodstvu preslišali. No, morda pa so pri svojih kalkulacijah vendarle imeli prav, kajti kljub ugovorom programski svet o strategiji izreče pozitivno mnenje. Malo zato, ker strategijo tako ali tako dokončno sprejema nadzorni svet in si svetniki pravijo, da bo pač ta sprejel zanjo tudi vso odgovornost, malo pa zato, da se jim z njo ne bo treba ukvarjati še na eni seji, če ne, bog ne daj, na dveh. Če dolgo žagaš, pač pade tudi najdebelejši hrast.

Če se bo nekoč kak raziskovalec lotil obdobja delovanja sveta v sedanji sestavi, bo že pri statistiki ugotovil, da je najbolj plodovit razpravljavec Peter Jančič. Minutaža njegovih nastopov, po moji oceni, presega petino vsake seje. Včasih se celo zgodi, da se ne oglasi celih dvajset minut, tako, da se začnemo svetniki kar nemirno presedati. Mu je postalo slabo? Mar danes ni njegov dan? Je kaj narobe v službi? Potem nas spet odreši in se oglasi. Vsi si oddahnemo: svet je spet urejen. V primatu nastopov mu tesno sledi Matevž Caserman. Z Jančičem pogosto nastopata v paru, o tematiki namreč razmišljata sorodno, tudi nekaterih akcij se lotevata skupaj in ju redno najdete skupaj tudi med podpisniki zahtev programskemu svetu.Ker nista med tistimi svetniki, ki so podprli Fillijevo izvolitev, lahko uganete, v katero smer gredo njune pripombe. V tej drži sta precej dosledna.

Morda je naključje, ampak najbolj dejavna med tistimi, ki so Fillija podprli, je dr. Mojca Kovač Šebart. Seveda še zdaleč ne dosega Jančičeve minutaže, a je tudi bistveno manj predvidljiva od Jančiča. Kot bi hotela vodstvu povedati: »To, da sem vas podprla, še ne pomeni, da vas bom podpirala pri vsaki neumnosti.« Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli mora pred sejami programskega sveta v morastih nočeh pogosto sanjati o tej svétnici, sicer pa profesorici na pedagogiki, kako na seji že spet dviguje roko, Miran Lesjak, četrti iz te vrste, tudi on je podprl Fillijevo kandidaturo, ima med njimi najkrajšo minutažo, ampak tudi najbolj strupeno. Ko spregovori, je jasno, da stvari, ki jih bo povedal, ni mogoče izpodbiti in da stojijo kot pribite. Na drugem polu so svetniki, ki nikoli ne rečejo nič: poslušajo in glasujejo. Če poslušajo. Glasujejo vsekakor.

Medigra

Dobim elektronsko pošto na domači elektronski naslov, ki ni objavljen in ga uporabljam kot svetnik RTVS. Podpisnik je Simon Kšela, za katerega še nikoli v življenju nisem slišal; niti brskanje po spletu ne prinese nobenih informacij o njem. Sklicuje se na članek v Reporterju, ki govori o straaaašanski cenzuri na RTV Slovenija. Spletni portal RTVS, Multiumedijski center (MMC), je na prvi dan sojenja v zadevi Patria objavil »revolucionarno« novico in dokument, ki naj bi dokazoval, da »J« v Berglundovem pisanju ni Janez Janša, ampak Jerkovič, direktor hrvaškega podjetja Đuro Đaković. Kšela skupaj z Reporterjem, ki je v skladu s svojo uredniško politiko pred tem že »raziskovalno« ugotovil, da je odgovorna urednica informativnega programa televizije poročena z novinarjem Mladine, drugi novinar v tem tedniku pa je njen brat, zapisal notorično resnico, da televizijski dnevnik te novice, ki jo je »odkril« njegov spletni portal, ni objavil. MMC-jeva »revolucionarna novost«, zanesljivo, »po naključju« objavljena na dan sojenja v zadevi Patria, je namreč stara več kot leto in pol. O njej je 25. marca 2010 poročal Dnevnik, od njega je novico povzel zagrebški Večernji list, od tega pa, poglej, poglej, kdo drug kot MMC, in sicer že 27. marca 2010. Pot od Dnevnika do MMC je torej tedaj trajala dva dni, pot od MMC do MMC pa v najnovejšem primeru kar leto in pol. Spletnemu portalu RTVS seveda še na pamet ni prišlo, da bi opozoril, da prodaja »stara jajca«. Objava je pa prišla za Janšo in druščino v nadvse primernem trenutku. Naključje, kajpak.

A zgodbe še ni konec. Na »nezaslišano cenzuro« se s protestom samodejno odzove svetnik Caserman, pridruži se mu svetnik dr. Matevž Tomšič. Na čudežno MMC-jevo reinkarnacijo prastarega besedila opozori na komisiji za informativne programe Miran Lesjak, Mojca Šebart Kovač pa Casermana opozori, da je »začel teči«, še preden je vedel, ali ne teče v močvirje, saj ni počakal niti na pojasnilo odgovorne urednice informativnega programa, ki je potem stvari postavila tja, kamor je treba. Res so MMC-jevo »odkritje« hoteli objaviti tudi v televizijskem dnevniku, dokler niso novinarji sami opozorili, da ima zgodba dolgo brado. Dnevnik pač ne pogreva starih novic, če ne prinašajo novih okoliščin. Pa še to: omenjeni Jerković se je pred letom in pol na »odkritje« odzval tako, da je povezavo z »J« odločno zanikal, kar so mediji hkrati z zgodbo tudi objavili. V tokratnem MMC-jevem »odkritju« boste Jerkovićev demanti zaman iskali. K sreči nihče od odgovorne urednice informativnega programa TV tokrat ne zahteva, naj se loči in odreče bratu, če naj preneha biti kužna.

Na MMC-jevo pristranskost in navijaško uredniško politiko že nekaj časa v svojem blogu opozarja nekdanji svetnik dr. Boris Vezjak. Vestno registrira vse novinarske in uredniške pristope, ki so skregani z obstoječimi programskimi merili in standardi. Programski svet pa se razpravi o MMC izogiba v velikem loku, čeprav obstaja že nekaj mesecev star sklep, da bo na dnevni red dal tudi problematiko uredništva MMC, ki se vse bolj spreminja v državo v državi. Resda tudi statut programskemu svetu ne dovoljuje, da bi ocenjeval posamezne novinarske prispevke, ne prepoveduje pa mu, da bi ocenil skladnost uredniške politike s profesionalnimi merili in poslanstvom RTVS.

Programski svet se sestane na obravnavi o osnutku programsko poslovnega načrta (PPN) za prihodnje leto. Čeprav so svetniki na komisijah ugotavljali, da je nepopoln in spet ne prikazuje, iz kakšnega stanja izhaja, se vodstvo ne zdi pretirano zaskrbljeno. Do sprejemanja predloga PPN je še cel mesec, ko se lahko še marsikaj spremeni, ali pa svetniki pozabijo, kar so zahtevali. Si pa televizijski direktor Lombergar privošči zanimivo inovacijo. Ker je država z raznimi potezami, to pot še z zmanjšanjem dovoljene kvote oglaševanja, nenehno posegala v blagajno RTV-ja, je za realizacijo prihodnjih načrtov zmanjkalo dobrih tri milijone evrov. Po Lombergarjevo naj zdaj programski svet, ne vodstvo, odloči, katere oddaje je treba črtati, ali pa naj vsaj mirno privoli v to, da se primanjkljaj pokrije iz razvojnih sredstev. Konec koncev gre za program, a ne, in denar je denar, iz kateregakoli žaklja ga že jemljemo. Svetnik Miran Lesjak spomni na nerodno dejstvo, da obstaja pravilnik, po katerem je mogoče uporabljati razvojni denar in dokler je programski svet del procesa odločanja o tem – vsaj njemu ni vseeno, za kaj prevzema odgovornost. Vendar pravi vodstvu, naj si, če hoče, napiše nov pravilnik, ampak potem bo seveda prevzelo tudi vso odgovornost.

Sam mislim, da je Lombergarjeva zvijača za prelaganje ukinjanja oddaj na ramena sveta sicer zanimiv izum, a je približno tak, kot če bi vodstvo Evropske organizacije za jedrska raziskovanja v Cernu spraševalo mimoidoče, kateri del atomskega trkalnika naj, zdaj ko je zmanjkalo denarja, opremijo bolj skromno. No, programski svet pekoči kostanj spet vrne v roke vodstvu – naj se kar samo prilagodi novemu položaju in ga rešuje kakor ve in zna …

Ne vem kaj svetnike, ki niso podprli Fillijeve kandidature, žene, da za zadeve, ki bi jih mirno predelali z rednimi točkami dnevnega reda, venomer zahtevajo odpiranje nove točke. To pot Matevž Caserman meni, da si razprava o predvolilnih pravilih na RTV zasluži posebno obravnavo in bi uvrstitev med aktualne zadeve zanesljivo močno zmanjšalo kakovost odločanja o tako pomembnem vprašanju. Gre za dilemo, ki so jo pravniki sicer že razrešili, in sicer, ali zakon o RTV dovoljuje neparlamentarnim strankam, da se v soočenjih najdejo iz oči v oči s parlamentarnimi, ali pa naj razpravljajo v svojem getu. V tokratni volilni kampanji, kjer sta se v ospredje prebili kar dve neparlamentarni stranki, bi bil za nacionalko pravi udarec, če glavnih igralcev ne bi mogla soočiti, medtem ko bi se največji tekmecih na komercialkah spopadali neposredno. Matevž Caserman, ki je v programski svet sicer prišel na predlog SDS, se seveda zgolj zavzema za zakonitost, ne pa za to, da bi na nacionalki izločili iz soočenj njene najtežje volilne nasprotnike »njegove« stranke. Pri tem gotovo misli tudi na veliko korist, ki bi jo od tega imela RTV Slovenija, saj se ljudje ob soočenjih ne bi preveč razburili in bi imeli po njih mirno noč. Ko pa hočejo po tričetrturni razpravi sprejeti sklepe, je v dvorani samo še 15 sklepov. In ker eden ne prijavi navzočnosti, je telo nesklepčno. To imaš od posebnih točk dnevnega reda.