N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Če pod vlogo, ki so jo mediji odigrali v vstajniškem procesu, potegnemo črto, na koncu prevlada njihova oblastna funkcija. Ne glede na to, da so v pomembnih trenutkih znali afirmirati vstajniški bes in kreativne prakse, se skozi vse vleče močna linija nevtralizacije vseh morebitnih novih oblik politike in predpisovanje edinih pravih političnih praks.

Vstaja, ki je pozimi 2012–13 s silovitostjo treščila na oder lokalne zgodovine, je proizvedla ogromno gradiva za analize vseh vrst. Ena od njihovih redkih skupnih točk je ugotovitev, da je ustvarila povsem novo politično situacijo, s tem pa vsem zastavila prvovrsten političen in analitičen izziv. Nenadnosti svojega izbruha navkljub vstaja ni bila presenečenje, zaradi katerega bi morali v hipu skovati povsem nove analize družbe. Nasprotno, potrdila je analizo, da živimo v družbi, ki jo kolje razredni boj, ki lahko v pogojih zaostrenih družbenih razmer kaj hitro proizvede nove oblike družbenih konfliktov.

Vstajniške mesece je zaznamovala splošna potreba po odgovoru na osnovni vprašanji: kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj lahko iz tega naredimo? Ta potreba se realizira skozi heterogen kozmos vstajniških naracij, ki korespondira s heterogenostjo same vstaje. Že od samega začetka pa je vseskozi prisotna tudi težnja po homogenizaciji teh naracij. V resnici gre tu za težnjo dela vstajniškega gibanja, da bi znotraj tako poenotene naracije zasedel privilegirano pozicijo in si s tem zagotovil dostop do politične moči, ki jo ustrahovan politični razred v tovrstnih pogojih radikalnega odprtja političnega prostora rad podeli izbranim predstavnikom, da bi se le znebil grožnje, ki jo to odprtje zanj pomeni.

Vstajniški opomnik

Vstaje so bile avtentičen izraz zavesti o napredovanju vsesplošnega družbenega opustošenja, ki ga je proizvedlo množično spontano spoznanje, da marsikdo že troši zadnje rezerve in da je torej vrag res odnesel šalo ter da nadaljevanje obstoječega sistema prinaša zgolj slabšanje pogojev za življenje večine. To spoznanje so katalizirali in ga hkrati tako učinkovito reprezentirali najprej goreči in zrušeni radarji na mariborskih cest, nato pa tudi odločen in dostojanstven odgovor na policijsko nasilje nad vstajniki in vstajnicami. Iznajdba neodtujenih form izražanja tega spoznanja in politična lucidnost gesla »Gotof je« sta bila dejavnika, ki sta odprla možnost, da ljudje vsaj za hip prepoznajo svoje realne potrebe in drug drugega v njih. Splošna depresija, ki se je v zadnjih letih zavlekla v vse pore družbe, se je umaknila odkrivanju novih možnosti politike.

Ta premik je bil za številne na ravni subjektivne izkušnje toliko močnejši, koliko so se prej kot praktično edine opcije soočanja s krizo kazale različne individualne strategije.[1] Najbolj značilne med njimi so, na primer, zapiranje v zasebno sfero, predvsem v družino, saj v pogojih razgradnje socialne države ta vse bolj postaja edina obstoječa forma blaginje; cinizem in intelektualizem, ki v okoliščinah splošne brezperspektivnosti omogočata hipni občutek dostojanstva preko provokacije in ekscesa; zatekanje k drugim oblikam eskapizma, kot so sanje o pobegu v naravo ali posamične različice new age ideologije, kjer naj bi dvig lastne zavesti čudežno spremenil obstoječe družbene pogoje življenja. In seveda emigracija, proces, ki množično zajema tudi Slovenijo in jo bo v naslednjih letih v temeljih preoblikovala.

Začetna eksplozija, ki je odprla politični prostor in imaginacijo na za vse nas povsem nov način in brez katere ni mogoče razumeti tega, kar je sledilo, je sprožila kakofonijo glasov, pričevanj, komentarjev, pobud in interpretacij, ta pa se je nato prelila v proces produkcije t. i. predstavnikov vstaje in t. i. vstajniških pobud v obliki formiranja številnih odborov, gibanj, mrež in drugih iniciativ. Nekaj časa si nihče, ne glede na svoje afirmativno ali odklonilno stališče, ni mogel privoščiti ostati zunaj na novo odprtega prostora.

Nekaj mesecev kasneje je stanje že dolgo povsem drugačno

Opravka imamo s konsolidirano situacijo, ko je heterogenost, spontanost in predvsem z njima povezano bogastvo politične prakse prvotnega vstajniškega momenta skorajda zlomljena. To je zamenjala politična praznost in njej komplementarna ambicioznost peščice t. i. predstavnikov vstaje, ki uspešno zasledujejo agendo – to delijo skupaj s politično elito – zasidranja vstaje nazaj v varen pristan vladajočega reda z vsemi njegovimi procedurami in razmerji hierarhije. Ponoven prevzem kontrole nad tem delom vstajniške politike s strani vladajočega razreda simbolizira moment t. i. sestankov s civilno družbo, na katere tako ponosno drvijo predvsem tisti vstajniki in vstajnice, ki na ulicah in skupščinah niso dobili podpore za svoje ideje. A ne glede na ta del vstajniške dinamike, pomemben del vstaje še vedno uhaja raznim mehanizmom normalizacije in podreditve in uspešno razvija nove samonikle politične prakse.

Izredne situacije kot trenutek resnice

Ena od lepot izrednih situacij je v tem, da strukture in ljudi, ki jih tvorijo, prisilijo, da zaigrajo z odprtimi kartami. Maske padejo in ideološke floskule se razkrojijo s hitrostjo, s katero ena laž oblasti zamenja drugo.

Tako so se, na primer, uniformirani »varuhi reda v službi ljudi« nenadoma tudi v očeh splošne javnosti izkazali za oboroženo tolpo, ki brez milosti po nareku svojih političnih gospodarjev napade ljudi z bojnimi plini in konjenico, jih pretepe, zapre in drugače nadleguje, nato pa poda krive ovadbe, za povrhu pa še laže v medijih. Pri tem pa še od šefov dobiva pohvale za odličnost.[2]

Podobno sta tudi tožilstvo in sodišče v Mariboru na vrhuncu vstaje pokazala pravi obraz države, ko sta v svojevrstni orgiji absolutne moči več kot dvajset ljudi za več tednov poslali v pripor zaradi golega dejstva, da so se udeležili protestov. S tem sta obe instituciji nazorno pokazali, kako politično lojalni znata biti. Po tem, kar se je zgodilo v Mariboru in nato v manjši meri tudi drugje po Sloveniji,[3] ne more več nihče zaupati eni sami besedi policije, če je ne potrdijo kakšni drugi viri, pa tudi tožilstva in sodišča se bodo morala v prihodnje močno potruditi, če bodo želela ponovno pridobiti vsaj trohico verodostojnosti, ko gre za njihovo obravnavo političnih gibanj in praks. To je bilo na vrhuncu vstajniške zime jasno vsem, skupna odgovornost vseh pa je, da tega ne pozabimo.

Mediji kot dejavnik mobilizacije in policije

V celotnem vstajniškem procesu so od vsega začetka pomembno vlogo igrali mediji in o tem procesu ne moremo misliti, ne da bi hkrati razmišljali tudi o njihovi vlogi znotraj njega. S svojim poročanjem o vstaji, produciranjem diskurza in podob vstaje so pomembno sooblikovali prostor vstaje v njegovem postajanju. Medijsko poročanje je potrdilo analize, da v Sloveniji ne moremo govoriti o popolni kontroli centrov moči nad mediji, niti nad vodilnimi, ter da tudi njih same notranje zaznamujejo napetosti, značilne za ostalo družbo, kar tudi same medije dela za enega od terenov boja.

Medijske naracije so bile mnogotere in neredko protislovne. Na eni strani so mediji vstajniške procese afirmirali in bili pomemben dejavnik mobilizacije, s tem pa so bili tudi del same vstajniške kompozicije. Ne glede na uredniške politike so mediji zapopadli in tudi prenesli naprej osnovno sporočilo iz ulic: vstaja je avtentična artikulacija družbene situacije, v kateri se je zaradi neoliberalne politike znašla ne samo Slovenija, temveč celotna Evropa, in vsi – vključno s političnim razredom – se zavedamo, da je tudi upravičena.[4] To osnovno resnico so mediji sporočili tudi takrat, ko so moralizirali o določenih vstajniških praksah; in ravno ta je bila ključen dejavnik splošne politične mobilizacije.

Ljudi tako ni mobilizirala neka specifična značilnost socialnih omrežij, ta so bila le orodje izražanja ljudi, ki jih je mobilizirala družbena situacija. Ravno slednja je bila tista, ki je napajala svojevrstno dialektiko med socialnimi omrežji, mediji in spontanim dogajanjem na ulicah, ki je ključen pospešek dobila z izumom neodtujenih form komunikacije (direktne akcije proti radarjem, spontani shodi, odpor proti policijskemu nasilju) ter s politično lucidnostjo gesla »Gotov je«. Učinek tega spleta dejavnikov, katerega pomemben del so bili mediji, je bila množična mobilizacija teles na ulicah po Sloveniji in nastanek vstajniške politike.

Na drugi strani so mediji vestno opravljali tudi klasično policijsko funkcijo prenašalca ukazov s strani države. Po policijskem nasilju nad vstajniki in vstajnicami v Mariboru in nato še v Ljubljani so bili mediji polna pisanj o tem, kdo je dober in kdo je slab protestnik, katere so prave in katere neprave vstajniške prakse, kaj so legitimne in kaj nelegitimne demonstracije.[5] Mediji so bili tudi tokrat, tako kot je v navadi v tovrstnih izrednih situacijah, pred skušnjavo, da socialna vprašanja, kar izključenost mladine in nova revščina nedvomno sta, obravnavajo, kot da gre za vojne operacije, v kateri imajo glavno besedo vojaški strategi in ostali strokovnjaki za varnostna vprašanja.[6] Nekaj časa je trajalo, da so se stališča, da policija vendarle ni inštitut za politične analize ali center za socialno delo in da je odgovornost celotne družbe, da zavrne njene tovrstne pretenzije iz velikega dela vstajniškega gibanja, prelila tudi v medije.

Številni mediji so imeli tudi težave s prepoznavanjem in zavrnitvijo tiste druge vrste vulgarizacije javnega govora, ki ga vsiljuja oblastna struktura, ko so nekaj tednov v neskončnost perpetuirali govor o zarotah, plačanih skrajnežih, državnih udarih in podobnem.[7] Če sredi vsem očitne spontane mobilizacije ljudi in avtentičnih izrazov ogorčenja mediji sprejmejo te s strani oblasti vsiljene koordinate javne diskusije, to ne pomeni nič drugega, kot da nase prevzamejo del policijskih nalog in se angažirajo na strani normalizacije avtoritarnega tipa vladanja. Nemogoče je namreč misliti svobodno v senci vodnega topa. Na tem izpitu mediji niso čisto padli, na primer v ključnem primeru najdbe molotovk in granitnih kock na Metelkovi, ki so jo mediji obravnavali z vso nujno treznostjo in resnostjo, so pa bili v drugih primerih pogosto nevarno blizu.[8]

Na tretji strani so mediji prenašali avtentične glasove vstaje, in to na afirmativen način. Dogajanja na ulicah so spremljali v realnem času, zajemali so njegovo mnogoterost in heterogenost. Prenašali so podobe in gesla iz ulic ter ljudem dajali možnost, da sami s svojimi besedami govorijo o razlogih, ki so jih pripeljali na ulice. Preko tega so zavračali s strani oblasti vsiljevane zarotniške naracije ter se osredotočali na socialno vsebino vstaje in na njihov spontan, a množičen značaj.[9] Dali so prostor iniciativam, ko so se te začele vzpostavljati, in tudi preko tega afirmirali nov vstajniški politični prostor.[10]

Dejstvo, da so tudi medijska poročila do neke mere vendarle ohranjala nepredstavniškost, spontanost in heterogenost dogajanja na ulicah in se niso popolnoma podredila diktatu govora o »skrajnežih«, je pomembno vplivalo na to, da se je politična elita začele res počutiti ogrožene, začela iz javnih funkcij umikati svoje posamezne­ izpostavljene člane,[11] umikati iz postopkov kose ukrepov politike zategovanja pasov[12] in na druge načine[13] skušati zadostiti jasni potrebi ljudi po strukturnih spremembah, ki je bila vsepovsod izražana s tako silovitostjo. Ravno vsesplošno resoniranje tega osnovnega sporočila je ob nepopustljivosti vstajniškega gibanja politično elito pripeljalo do spoznanja, da mora za ohranitev vsaj kančka legitimnosti nujno poseči po kozmetičnih spremembah, najbolj očiten primer katerih je bila zamenjava vlade.

Vse tri osnovne funkcije so mediji izvajali hkrati. Tenzija med njimi je bila prisotna tudi znotraj istega uredništva, zato bi bilo neupravičeno medije v paketu obtožiti angažmaja na strani oblasti in njenih poskusov delegitimizacije, celo kriminalizacije vstaje, a hkrati ne bi smeli spregledati, kdaj so se točno tako obnašali. Mediji so tako s svojo držo potrdili, da sicer lahko govorimo o uredniš­kih agendah, a te nikoli niso absolutne.[14]

Mediji in evrovizija zahtev

Ko državi vstaje z represijo in kriminalizacijo ni uspelo zaustaviti, se je zatekla k drugi strategiji, ki se je izkazala za precej bolj učinkovito. Soočena z močjo mobiliziranih množic se je oblast zatekla k razkroju te moči preko afirmacije njenih partikularnih izrazov (zahteve, krožki, odbori, iniciative itn.) ob hkratnih naporih za blokado materialnih pogojev njenega porajanja in torej za presekanje s samoniklo dinamiko, ki to moč proizvaja. Vrstili so se poskusi, da bi ljudi na ulicah konstruirali kot drhal, prakso spontanih množičnih shodov pa kot apolitični kaos, ki ga je treba najprej spraviti v okvire obstoječega reda in uveljavljenih procedur, da bi lahko vstaje resnično kaj dosegle. V tem manevru so mediji odigrali ključno vlogo in v tem delu svojega poročanja so bili – namerno ali ne – izvajalci oblastne politike.

Da bi to uspelo, je bilo potrebno odtegniti glas ljudem na ulici, odtegnitev statusa izjav njihovim artikulacijam, razveljaviti njihovo verodostojnost in vsiliti teror časa. Mediji so za izhodišče razprav postavili premiso, da ulica ne ve, kaj pravzaprav hoče in da se morajo zato formirati predstavniška telesa, ki bodo šele povedala, kaj ljudje v resnici hočejo. Povsod sta bili v zraku kar naenkrat isto vprašanje in njegov siamski dvojček ukaz oblasti: »Kaj ljudje sploh hočejo?« in »Formulirajte zahteve, in to takoj!« In res, najširši krogi, tudi tisti, ki so bili s srcem sicer na ulicah, so ta ukaz brez premisleka sprejeli in nemudoma se je politična imaginacija in praksa velikega dela vstajniškega gibanja končala tam nekje pri svetih modrecev, forumih razumnikov, novih strankah, novih programih, enotnih frontah, solidarnostnih koalicijah.[15] Tej evroviziji zahtev[16] je ustrezala komplementarna reakcija delov prestrašene elite, ki se je najprej še prestrašeno, potem pa čedalje bolj pogumno začela spraševati, kdo pa »ni gotof«.[17] Z nadaljevanjem vstaje so se mediji sistematično premikali k ponovni izgradnji­ legitimnosti točno tistega tipa politike, ki so ga vstaje same razgradile.[18]

Ko je vstajniški proces v veliki meri doživel premik od prakse razvijanja in izražanja ogorčenja k delovanju v sferi reprezentacije, je vladajoči razred uspel dobiti ključno bitko. Velik del vstajniške politike je uspešno spravil na svoj teren dialoga s civilno družbo in strokovnih posvetovanj. Da je bilo za to potrebno ljudi zadržati skoraj mesec dni v priporu in na druge načine izvajati fizično in psihično nasilje nad ogromnim številom ljudi, je za del vstaje in medijev ter za samo oblast zgolj opomba pod črto, ki bi jo najraje pozabili.

VLV kot učinek srečanja oblastne logike na preseku med državo, vstajo in mediji

Vstaja je prinesla tudi fenomen VLV oziroma vseslovenske ljudske vstaje kot za marsikoga drugega osrednje vstajniške iniciative. V pomembnem delu gre tu za medijski fenomen. Ideja vseslovenske ljudske vstaje se je kot eden od bolj ali manj reflektiranih poskusov centralizacije vstajniških aktivnosti pojavila po tem, ko je bila vsa Slovenija že na nogah. Zavoljo specifične dinamike socialnih omrežij je prišlo do koncentracije pozornosti na eno skupino na Facebooku, katere hitra rast je bila izraz realne potrebe vstajnikov in vstajnic po afirmaciji nove politične realnosti in organiziranju. Ta avtentičnost je bila tista, ki je pripeljala do neke vrste samouresničujoče se prerokbe, ko je na ulice Ljubljane 21. decembra tudi dejansko, tako kot je bilo napovedano na Facebooku in v neskončnost ponavljano v medijih, prišlo ogromno ljudi. To pa je marsikoga pretentalo in je mobilizacijo pripisal temu, kar je precej kasneje na krilih vstaje skozi dolgotrajen proces konstitucije postalo VLV kot ena od domnevno vodilnih vstajniških subjektivitet.

Ne glede na določene nejasnosti, ki jih bo odpravil šele nadaljni razvoj dogodkov, je korektno reči, da privilegirana pozicija VLV ne izhaja iz njenih posebnih zaslug na področju politične artikulacije ali organizacije, temveč iz ambicije posameznikov in posameznic, da bi v svoja vsebinsko vseskozi nejasno definirana jadra ujeli veter vstaje.[19] Najprej postopen, nato pa vse bolj ambiciozen prihod VLV na prizorišče vstaje je učinek trojnega sovpadanja: potrebe tako medijev kot oblasti po identificiranju »organizatorjev vstaje«, potrebe oblasti po sogovornikih, ki bi vstajo vendarle tranformirala v dialog s civilno družbo, in osebnih ambicij nekaterih akterjev VLV, da preko zasedbe navidez osrednje vloge znotraj vstaje od oblasti na neki točki iztržijo določeno politično moč zase. Ne glede na to, da do končne realizacije te strategije še ni povsem prišlo, je tendenca na podlagi dosedanje prakse dovolj jasna.

Del vstaje je od samega začetka tudi precej drugih skupin in iniciativ, ki pa svoje politike ne gradijo preko medijskih reprezentacij, temveč na jasno opredeljenih principih in vsebini ter v prvi vrsti gradijo politiko od spodaj. Legitimnost tega dela vstajniške politike ne izvira niti od medijev niti od oblasti, temveč iz samih političnih praks, ki se niso kar nenadoma materializirale iz vstajniškega momenta. Pomembno je, na primer, opaziti, da za razliko od dveh drugih vidnih, a v medijih malo zastopanih inicitiativ, na primer Iniciative mestni zbor v Mariboru ali antikapitalističnega bloka v Ljubljani, fenomena VLV ni moč pojasniti brez sovpadanja interesov medijev, oblasti in ambicioznih posameznikov. Če ne prej, je domet politične artikulacije VLV postal jasen z vsebinsko praznimi in celo do neke mere nelagodnimi samostojnimi akcijami, ki so bile povsem odtujene od gesel in idej, ki so sicer animirale vstajo[20] in so jih bili v obliki fotografij in videosekvenc polni tudi vsi mediji.

Navkljub vsemu: ohranjanje politike pri življenju

Ne glede na vse napore oblasti, medijev in določenih vstajniških akterjev, je velik del le-te ostajal zunaj okvirjev, ki so jih na vsaki točki postavljali ti ali oni moralisti, policaji ali pretendenti na bodoče politične pozicije. Ta del je bil od samega začetka iskreno na ulicah s svojimi resničnimi stališči, zavračal je izključevanje ljudi iz vstaje zgolj zaradi konfrontacijske narave njihovega delovanja, trdno vztrajal pri mnogoterosti praks in nepredstavništvu, artikuliral socialne vzroke zanjo in preko konsistentnega zavračanja reprodukcije oblastnega diskurza znotraj vstaje, na primer preko nacionalističnih, kulturocentričnih in drugih izključevalnih kategorij, pomembno prispeval k ohranitvi prostora vstaje odprtega za vse. Večinski del tega dela vstajniških praks ni potekal preko medijev, temveč na ravni samoniklega delovanja in je uspel doseči pomembne premike v smeri zavrnitve kulturalizacije in estetizacije protestov ter v smeri razumevanja vstaje kot prostora gradnje politike enakosti, v katerega vstopamo kot resnični posamezniki z resničnimi potrebami ob doslednem spoštovanju osnovnih principov antifašizma, horizontalizma in nestrankarstva. Ta del vstaje je ves čas poudarjal, da so vstaje same že neposredno politične produktivne, da so že zabeležile pomembne zmage, ter da bo prepoznanje le-teh in razumevanje, kaj je tisto, kar jih je prineslo, prineslo boljše rezultate kot pa soliden nastop na evroviziji zahtev. Ta del vstaje ni bil omejen na eno samo mesto in se ni nikoli pustil stlačiti v medijem in oblasti všečne identitete in je preko svojih principov in prakse ključno vplival na artikulacijo vstaje.

Pod črto: mediji kot obrambna linija obstoječega reda

Če pod vlogo, ki so jo mediji na splošno odigrali v vstajniškem procesu, potegnemo črto, na koncu prevlada njihova oblastna funkcija. Ne glede na to, da so v pomembnih trenutkih znali afirmirati vstajniški bes in kreativne prakse, se skozi vse vleče močna linija nevtralizacije vseh morebitnih novih oblik politike in predpisovanje edinih pravih političnih praks.

Na začetku je bilo pomembno orodje te agende govor o teorijah zarote in organiziranih skrajnežih, kasneje evrovizija zahtev in zdaj že nekaj časa diktat vstajniške stranke. Naloga tistih, ki ne pristajajo na redukcijo politike na strankarsko politiko in ki hkrati razumejo ključno vlogo medijev v političnih procesih, je zato ustvarjati nove krogotoke informiranja, refleksije in organiziranja. Dokler bodo ti ostajali avtentični, ni izključeno, da ne pripeljejo do širših političnih učinkov, ki bodo tudi v tem, da bodo pred mediji vedno znova jasno postavili izbiro, da privzamejo vlogo policije, orodja novih elit ali dejavnika krepitve praks politike enakosti in avtonomije.

Vstajniško gibanje je s svojim delovanjem že pokazalo, da je sposobno zavrniti različne diktate oblasti, nasled­nja epizoda njegovega postajanja, ki bo morda prineslo tudi nove forme delovanja – to bo znak njegove živosti –, pa bo priložnost, da v še širših krogih ugotovimo, kakšna bi lahko bila politika onkraj evrovizije zahtev in prisilne hierahizacije ter centralizacije. Naloga je velika, a tudi iztek vstajniške zime, ki je v nasprotju z interesi tako samooklicanih »organizatorjev vstaje« kot policije z množično zasedbo Kina Triglav na 5. vseslovenski ljudski vstaji[21] ušla pasti ritualizacije, kaže, da ne tudi nemogoča. Konec koncev procesi opustošenja, ki poganjajo tudi odpor zoper njih same, še dolgo ne bodo odšli v zgodovino. Zato se kot ključen izziv še naprej kaže izum načinov, kako sredi teh procesov razvijati odnose enakosti in prepoznanja, ne pa odnosov izključevanja in podrejanja. Vstaja je pokazala zgolj na nekatere možnosti, druge bo potrebno šele iznajti.

1 Ta del analize je povzet po diskusiji, ki že nekaj časa poteka v enem od samoorganiziranih krogov prekernih delavcev in delavk in katere eden od vmesnih produktov je tekst z naslovom Onkraj preteklosti – za nove pravice: če ne moremo živeti, ne bomo delali (dostopen na: http://skrci.me/BJJwF). Vse spletne povezave v tem članku so bile nazadnje preverjene 5. 5. 2013.
2 www.mnz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12027/7677/.
3 Policija še vedno ni uspela prepričljivo pojasniti svoje vloge pri najdbi molotovk in granitnih kock na Metelkovi na predvečer 1. vseslovenske ljudske vstaje, torej v ključnem trenutku. Ena od mnogih novic na to temo: »So kriminalisti na Metelkovi molotovke in granitne kocke našli ali jih podtikali?«, Dnevnik (spletna verzija), 20.12.2012 (www.dnevnik.si/ljubljana/kriminalisti-na-metelkovi-nasli-molotvke-in-granitne-kocke). Zadnji dostop: 3. 5. 2013.
4 Borut Mekina, Mladina, št. 48, 30. 11. 2012. Na spletu: www.mladina.si/118265/cas-nasilja.
5 »Danes v številnih mestih novi protesti, največja bosta v Mariboru in Ljubljani«, Dnevnik (spletna izdaja), 3. 12. 2012 (www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/(...)) in »Po mariborskih protestih ostre obsodbe nasilja«, MMC RTVSLO, 27. 11. 2012 (www.rtvslo.si/slovenija/po-mariborskih-protestih-ostre-obsodbe-nasilja/296764). Zadnji dostop: 3. 5. 2013.
6 Za primer glej: Gorazd Utenkar, »Policisti niso proti ljudstvu«, Nedelo (spletna verzija), 2. 12. 2012 (http://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-niso-proti-ljudstvu.html).
7 »Bolj so poškodovali policiste, več denarja so dobili?«, MMC RTVSLO, 6. 12. 2012 (www.rtvslo.si/slovenija/bolj-so-poskodovali-policiste-vec-denarja-so-dobili/297415) in »Gorenak: Lahko bi govorili o vodenih skupinah izgrednikov«, MMC RTVSLO, 5. 12. 2012 (www.rtvslo.si/slovenija/gorenak-lahko-bi-govorili-o-vodenih-skupinah-izgrednikov/297337).
8 Mediji niso edini širili vseh vrst govoric, katerih namen je bil sejanje strahu na vrhuncu spontanega dela vstaje. Svež je spomin na govorice »iz zanesljivih virov« o navijačih, »morisovcih« in ostalih strah vzbujajočih formacijah, ki da jih bo Janša poslal na ulice z namenom ustvarjanja izrednega stanja, ki si ga naj bi bojda želel. Zgodovina je pokazala, da so imeli prav tisti, ki so te govorice prepoznali kot metodo oblasti za ustrahovanje in sejanja razdora, ki pa se jim je možno tudi zoperstaviti. Upati je, da je bila ta lekcija uspešno absolvirana.
9 Za dober primer poročila z ulice, ki ne podleže diktatu oblasti ter ga odlikuje resnična radovednost, glej denimo Cirila Toplak, »Maribor ma dovol!«, Dnevnik (spletna izdaja), 5. 12. 2012 (www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/maribor-ma-dovol).
10 Glej, na primer, spletno pobudo Revolt časopisa Delo: »Ker se zavedamo svoje družbene odgovornosti, na Delu v ta namen odpiramo prostor, spletni forum v elementarnem pomenu te besede, namenjen predstavljanju idej o alternativah sedanji politiki in njihovi kritični, argumentirani presoji.« (www.delo.si/revolt).
11 V času vstaje sta z mesta poslanca odstopila Branko Marinič (www.delo.si/novice/politika/marinic-obsodba-plod-ozadij-tranzicijske-levice.html) in Truda Pepelnik (www.delo.si/novice/politika/odstopila-poslanka-truda-pepelnik.html). Alenka Koren Gomboc je svoj poslanski sedež izgubila po malo bolj zapletenem postopku (www.rtvslo.si/slovenija/alenka-koren-gomboc-ze-zapustila-drzavni-zbor/301929). Z mesta župana Maribora je seveda odstopil tudi Franc Kangler.
12 »“MIZKŠ umika najbolj sporno spremembo normativov za vrtce; Štrukelj: ‘Treba je biti previden.’« Dnevnik (spletna izdaja), 13. 12. 2012 (www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/(...)) in »Foto: Z verigo okrog DZ-ja do 16 milijonov evrov,« MMC RTVSLO, 6. 12. 2012 (www.rtvslo.si/slovenija/foto-z-verigo-okrog-dz-ja-do-16-milijonov-evrov/297423).
13 »Slovenija 2030: prva seansa Pahorjevega gremija«, Delo (spletna izdaja) (www.delo.si/novice/slovenija/slovenija-2030-prva-seansa-pahorjevega-gremija.html).
14 Celo tako politično tako enoznačno profilirani mediji, kot so Reporter, Siol.net in Mladina so znali v vstajah prepoznati avtentičnost, ne glede na sicer zelo jasno podrejenost uredniške politike točno določenemu delu vladajočega esteblišmenta.
15 Simbolni vrhunec evrovizije zahtev in hkrati nazoren primer njene politične neproduktivnosti je bilo zborovanje v Cankarjevem domu, ki je potrdilo ogromen in nepremostljiv razkorak med njegovimi pobudniki in velikim delom vstajniškega gibanja. Glej na primer »Protesti počasi preraščajo v politične zahteve«, Delo (spletna izdaja), 31. 1. 2013 (www.delo.si/novice/slovenija/protesti-pocasi-prerascajo-v-politicne-zahteve.html).
16 Celotna analiza vstajniške dinamike, še posebej del o evroviziji zahtev, je produkt takorekoč permanentne politične diskusije, ki je v nekaterih krogih potekala v času vstaje, za katero si podpisani ne pripisuje nobenih posebnih zaslug.
17 Jure Trampuš, »O možnosti in nevarnostih«, Mladina, št. 49, 7. 12. 2012 (na spletu: www.mladina.si/118533/o-moznosti-in-nevarnostih/) in Jure Trampuš, »Kdo je pravi nasprotnik?«, Mladina, št. 50, 14. 12. 2012 (na spletu: www.mladina.si/118766/).
18 Ni presenetljivo, da je pri tem prednjačila Mladina. Članek »Pozabili ste ustanoviti stranko!« Marcela Štefančiča jr. je zgolj reprezentativen primer artikulacije oblastne perspektive, ki tega niti malo ne skriva in je trdno na strani obstoječega razmerja političnih sil, zaradi česar pred ničemer ne trepeta bolj kot pred tem, da bi se to spremenilo. Članek je bil objavljen v št. 6, 7. 2. 2013.
19 Odbor VLV je že 7. 12. 2012 vsem medijem denimo poslal medijsko sporočilo z najavo izjave za medije »v imenu protestnikov« ter se v prihodnjih denh izpostavil kot »eden izmed organizatorjev« protestov, ki so bili očitno spontani. To je bil samo prvi izraz ambicioznosti VLV. Glej »Ljubljanske demonstracije dale prve zahteve protestnikov«, Mladina (spletna verzija), 7. 12. 2012 (www.mladina.si/118595/ljubljanske-demonstracije-dale-prve-zahteve-protestnikov/).
20 Glej, na primer, prispevek o VLV na morju na spletni Mladini: »Obala: Opozarjamo – nismo pozabili!« 30. 3. 2013 (www.mladina.si/142552/obala-opozarjamo-nismo-pozabili/).
21 »27. aprila 2013 smo za nekaj ur ponovno oživeli že dolgo zapuščene prostore Kina Triglav. /.../ Žalostna usoda Kina Triglav je tpipičen primer prilaščanja skupnega na račun siromašenja skupnosti zaradi partikularnih interesov. V odtujenih kinodvoranah, nedostopnih stanovanjiih in propadajočih poslopjih je na delu sistematično razgrajevanje skupnega s strani kapitala in izključno v njegovem interesu.« Iz izjave Zasedba Kina Triglav: Zavzeti prostore – graditi skupno – uničiti kapitalizem, objavljeno na www.njetwork.org/Zasedba-Kina-Triglav-Zavzeti.

izpis

Renata Šribar

Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Promocijsko manj udarne ali samopromocijsko zainteresirane skupine žensk se omenja priložnostno v slogu formalne pritrditve njihove civilnodružbene prisotnosti v vstajniških dogajanjih – V luči perspektive spola je vstajništvo kot medijski konstrukt delo vladajočih oblasti

Globino možne družbene premene in kakovost dogajanj, ki bi jo lahko povzročila, je najbolje odmeriti z vatlom družbenih manjšin. Tule, samoumevno, spolne, tudi v intersekciji z ekonomskim razredom in kulturnim slojem, etnijo, starostjo, telesnostjo, stopnjo in smerjo izobrazbe in poklicem. Te presečne množice so v medijskih konstrukcijah aktualnega slovenskega vstajništva zabrisane, so pa posamične delitve še razpoznave.

V tej luči je vstajništvo kot medijski konstrukt in konstrukt elektronskih publikacij delo vladajočih oblasti (kot se le-te utelešajo iz naše perspektive predvsem na ravni spola). Drugi problemski zorni kot je manj pričakovan in bolj neprijeten: videti je, da je (novo)medijsko gospodovanje zlepljeno z uveljavljanjem njegovih mehanizmov znotraj samega vstajništva.

Spolna kategorija, ženske kot družbena skupina, ki naj bi se, je vir refleksije le po opozorilih ali pa se njihova vključitev načelno odobrava, ne da bi to privedlo do temeljite spremembe vstajniških praks, ki bi zaznamo­vale gibanja, skupine, zunajparlamentarne stranke in stranke v nastajanju.

Nastop gibanja Nič več brez nas žensk je sicer beležil velik medijski odziv, ki pa je živel in ugasnil kot komet. Druge, manj promocijsko udarne ali samopromocijsko zainteresirane skupine žensk (zlasti Vstajniške socialne delavke in FemA – Feministična akcija) se v aktualnem obdobju omenjajo priložnostno v slogu formalne pritrditve njihove civilnodružbene prisotnosti v vstajniških dogajanjih. In to kljub temu, da (so)botrujejo pomembnim vstajniškim projektom, Vstajniške socialne delavke Odprti vstajniški skupščini, FemA pa skupnim vstajniškim zahtevam 5. vseslovenske ljudske vstaje s poudarkom na zahtevi po vrnitvi nelegalno pridobljenega premoženja.

Četudi se posamezni javni glasovi žensk vendarle pojavljajo, je razmerje med medijsko izpostavljenimi govorci in govorkami povsem nedemokratično in spolno neobčutljivo. Tako, denimo, je situacijsko pomembna okrogla miza pred 5. vstajo v organizaciji Dela in pod vsebinskim sklopom Revolt med šestimi nastopajočimi vključila zgolj Barbaro Rajgelj, poročila s tiskovne konference v organizaciji Gibanja VLV in FemA pa so gladko spregledala dve sodelujoči predstavnici skupin in s tem utrdila neugodno spolno razmerje vstajniškega predstavništva – dve ženski med devetimi prisotnimi na vstajniški strani. Ni tolažbe v misli, da (novi) mediji odslikavajo vstajniške realitete.

Identično moško gospostvo

Gre kratko malo za delovanje identičnega moškega gospostva na obeh ravneh, ki ga v medijih zmehča redkokatero uredniško ime. Ob tem so zamegljene tako prisotnosti žensk, njihove funkcije in navsezadnje tudi to, čemur v feministični teoriji pravimo ženske pozicije, tj. pozicije vseh drugih, z vidika trenutnih udejanjanj političnih moči roba robnega.

Spregled in marginalizacija žensk in drugih na njihovi poziciji v spregi vstajniškega in (novo)medijskega strukturiranja vzporedne oblasti slednjo dela šibko. Navsezadnje imamo, če se osredotočim na slovenske feministke, določene vednosti/prakse/ideje, za seboj pa dvaindvajsetletno zgodovino vpliva na temeljite premike v sestavi slovenske institucionalizirane politične oblasti, preprečitev ustavne spremembe, zakonodajne predloge, ki so bili delno ali povsem sprejeti … Predvsem pa se je tu oblikovala močna skupinska zavest, ki zna presoditi, kadar je treba, o skupnem dobrem in delovati interesno.

Če bi se ji prepustil prostor v ustvarjanju kolektivnega umovanja in čutenja, bi se lahko postavila ob vladavino parcialnih vstajniških interesov, ki se najbolj očitno odražajo v subvertiranju določenih organizacijskih projektov, med ostalim tudi 5. vstaje, prevzemanju (tj. kraji) skupno zastavljenih idej in programov zaradi prestižev že obstoječih ali nastajajočih zunajparlamentarnih strank, nedojemljivosti za ideje, ki navidezno ogrožajo individualne ambicije, solističnih in performativnih akcijah brez ustreznega učinka in podobno.

Aktualne vstajniške zahteve bi morale povezati skupine, ki ne sodelujejo z vladajočimi strankami, a bi lahko delovale z namenom učinkovitega vpliva na aktualno prehodno oblast. Ob tem bi morale biti zaveze interesne in brez cilja enotnega vstopa v institucionaliziran politični prostor. Če nekoliko parafraziram Mladena Dolarja (2011, 9–10), zgolj negativen odnos do oblasti ne zadostuje. Spremljal naj bi ga odgovoren in transparenten prevzem vzporedne oblasti, ki bi po vertikali in horizontali mrežil vstajniški potencial za vodenje vzporednih sektorskih politik in oblikovanje temeljne skupne vednosti o pomenu interesnega zavezništva.

Vzpostavitev teh novih instanc oblasti bi lahko potekala zgolj ob resubjektivacijah, ne pa skozi promocijo idej o velikih novih, sistemskih političnih zgodbah. Te so ob vzdrževanju vladajoče strukture (medosebnih odnosov in utečenega vzpostavljanja instanc oblasti z vrha navzdol v okviru obstoječih družbenih hierarhij) prej destruktivne kot konstruktivne – ali vsaj ne prinašajo ničesar strukturno zares novega.

Avtoetnografski zapis medijske situacije

V drugem delu prispevka bom skozi antropološko-avtobiografski segment poskušala interpretirati določeno medijsko situacijo iz perspektive aktivne državljanke, teoretsko izhajajoče iz feminizmov in locirane na vstajniškem terenu. Dnevniški zapis v skladu z avtoetnografsko doktrino nima narcističnih investicij (Okely 1992), a ga ni mogoče razumeti drugače kot konstrukcijo, kar vsaka interpretacija per se je. Opisani dogodek povzema snemalno situacijo pred okroglo mizo »Ignorirajmo vratarja gospodarjev: feministične perspektive vstajništva« v Trubarjevi hiši literature (THL), dne 26. 4. 2013 v izvedbi članic FemA.

Kot tisto, ki je dogodek zasnovala in ga potem tudi uvedla in moderirala me je novinarka televizijske oddaje Kultura povabila, da skupaj z eno od sodelujočih, Tanjo Rener, na kratko predstavim vsebino razprave. Ob prihodu v klubski prostor THL je bila snemalna ekipa že pripravljena, z opravičilom za nekajminutno zamudo sem pozdravila tako novinarko kot ostale, vsakega posebej. Zaradi časovne stiske se je snemanje takoj začelo in ko je snemalec stopil k meni, da bi mi na oblačilo pritrdil mikrofon, me je iz razdalje dvajsetih centimetrov še enkrat pozdravil z »dober dan«. Ponovni pozdrav je izpostavil tujost nepoznanega človeka v osebnem prostoru in me naredil ranljivo, vrženo iz tira profesionalnosti. Za hip sem se počutila kot spolna delavka, ki je telesno na razpolago tujcu. Ta drugi »dober dan« je pač izpostavil telo in spol. Javno delo je v opisani situaciji za nekaj sekund postalo nekaj perverznega (»zdaj se bova srečala še v neposredni bližini«). Da bi dobila nazaj vsaj nekaj moči in izenačila poziciji, sem komentirala snemalčeva obeska na verižici za vratom. Kar je povzročilo nejevoljo in to, da me kamera »v oblasti« tega snemalca nekaj minut kasneje (verjamem, da bolj namerno kot ne) ni imela rada. Tako pač sklepam, saj ne bi bilo prvič, da bi nezaželenost tega, kar govorim in kar zastopam, povzročila malverzacije z zunanjo podobo.

V opisani snemalni situaciji sem se kot ženska, ki govori z jasnim namenom, da pridobi nekaj moči, nekako podvojila. Besedo–moč sem si vzela v medosebni komunikaciji zunaj kadra z aktivnim odzivom na zame neprofesionalni ponovni pozdrav iz neposredne bližine, nato pa še v njem s »feminizmom in vstajništvom«. Dobrohotno bi si ta minimalistični zaplet s snemalcem morda lahko razložila z nesporazumom (»hotel je biti vljuden in opozoriti, da bo pristopil«). Toda o trenutni »neprimernosti« feminizma/feminizmov za nekatere medije, v tem primeru za TV Slovenija, me je še istega večera prepričalo dejstvo, da je bila v televizijskem poročilu o dogodku izpuščena polovica naslova, seveda tista, ki je vključevala besedo »feministične«. Obenem sem si iz spolne perspektive in vednosti o hierarhičnih spolnih razmerjih razložila tudi bližnje srečanje s kamermanom. Pristop s ponovljenim »dober dan« bi lahko v okviru tradicionalnih diskriminatornih spolnih vlog res pomenil površinsko vljudnost, galantnost. A odzadnja, lahko tudi nezavedna predpostavka za to galantnost je bila lahko le, da ne vstopam v situacijo kot tako rekoč profesionalna feministka, ki opravlja svoje delo v javnosti, temveč kot ženska v razmerju z moškim profesionalcem. Če bi bila pripoznana poklicno, bi veljala drugačna predpostavka, namreč, da dane situacije same po sebi ne bi mogla doživeti kot vdor v osebni prostor.

Če dojemanje situacije v okviru svoje, umeščene vednosti generaliziram, lahko sklenem zgolj, da smo ženske, ki vstopamo v medosebne situacije in v javni govor z držami in refleksijami, ki so izven vladajočih, tradicionalnih norm ospoljenja, neusahljivi vir nelagodja, zamer, manipulacij, v najslabšem primeru totalnega zanikanja in v najboljšem čudenja ali celo pritrditev, četudi samo individualnih. V tem smislu se naše družbeno-kulturno in politično delo vedno znova izkazuje kot vrednostno nepripoznano in iz stališča nosilcev in nosilk mainstream mentalitete reducirano na spodletele konstrukcije »ženskosti«.

Pričujoč avtoetnografski zapis ob tem lahko deluje kot analitični prispevek k razpoznavanju prikritih mehanizmov ospoljene oblasti z nekonstruktivnim izidom, saj se je avtoričin poskus delitve oblasti izšel zanjo neugodno. In žal si lastne resubjektivacije skozi opisano situacijo ne morem predstavljati drugače kot skozi nemogoči »nauči se molčati, ko je (moška) oblast brezprizivno na delu«.

Literatura in viri
Dolar, Mladen (2009): Kralju odsekati glavo. Foucaultova dediščina. Ljubljana: Krtina.
Okely, Judith (1992): Anthropology and autobiography: participatory experience and embodied knowledge. V: Anthropology and autobiography, ur. Judith Okely in Helen Callaway. London in New York: Routledge, str. 1–28.
Bunderla, Anja (2013): »Ignorirajmo vratarja gospodarjev«. TV Slovenija 1, Kultura (26. april 2013).
Spletni viri
Bajec, Niko (2013) (29. januar): »Gibanje za razmislek o moških vrednotah«, www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/gibanje-za-razmislek-o-moskih-vrednotah. (11. 2. 2013)
Berberović, Mirna (2013) (13. februar): »O Novem ženskem gibanju s Sonjo Lokar, Živo Vidmar in Lili Vučenović”, www.radiostudent.si/p/protesti/tag/ziva-vidmar/. 2. 5. 2013).
Dvoršak, Lea (2013) (20. februar): »Nič več brez žensk. Intervju s Polono Kovač, Svetlano Slapšak in Živo Vidmar«, www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5885835. (2. 5. 2013)
Zajc, Tjaša (2013) (1. februar): »Darja Zaviršek: ‘Ločitev na ženski in moški princip je treba preseči.’«, www.mladina.si/120058/darja-zavirsek-locitev-na-zenski-in-moski-princip-je-treba-preseci/.
Zaviršek, Darja (2013) (23. februar): »Ko je klic iz pekla v Slovenijo zastonj; Ste opazili, da je vse več vicev, povezanih s peklom?«, www.delo.si/revolt/druzbena_drzava/ko-je-klic-iz-pekla-v-slovenijo-zastonj.html. (23. 2. 2013)
MMC, Televizija Slovenija 1, Dnevnik (24. april 2013): »Vstajniške skupine poenotile zahteve«, http://tvslo.si/predvajaj/vstajniske-skupine-poenotile-zahteve/ava2.164582158/ (2. 5. 2013).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost