Saj vem, da mi ne boste verjeli, če rečem, da si med člane Programskega sveta RTV nisem želel pretirano. Do prve seje novega sestava, v katerem sedim zdaj, sem na sejah tega sveta, še bolj pa njegovih predhodnikov, najbrž preživel več časa kot katerikoli od današnjih svetnikov, zagotovo pa bolj intenzivno, saj sem moral s sej tega telesa poročati za Radio Slovenija. Poleg tega vsaj dosedanji mandat ni obetal kakšne velike zabave, saj so iz programskega sveta protestno izstopili trije doktorji (dr. Spomenka Hribar, dr. Vlado Miheljak in dr. Boris Vezjak) in ena novinarka (Tanja Lesničar Pučko). Dobro, pri doktorjih bi stvar lahko jemal kot kakšno epidemijo, ki je morda tedaj razsajala med akademiki, ampak novinarka??? Skratka, nič ni napeljevalo k temu, da bi me med člani Sveta čakali lepi časi. A sem na koncu vseeno privolil, še več, sam sem se predlagal društvu novinarjev, da v teh nekaj mesecih do novega zakona grejem mesto za kakšnega perspektivnejšega ali mlajšega člana ceha, ki bo morda prišel za mano, ko bo, upal sem, da kmalu, ministrica rodila novi zakon o RTV. Kaj me je torej spodbudilo, da sem se dal ves na voljo slovenskemu narodu in zanj prebil, ne, se zanj hrabro bojeval in žrtvoval v programskem svetu? Priznam in mnogi bodo v tem priznanju videli konservativnost: želel sem se zavzeti za stare vrednote. Res – sedanje vodstvo RTV je v delo vpeljalo toliko vsebinskih in formalnih inovacij, da je spravilo velik del hiše na rob živčnega zloma, drugega dela morda ni – ker ga je pahnilo v popolno apatijo – apatični ljudje se pa, kot je znano, ne morejo živčno zlomiti, ker jim je vse tako ali tako vseeno. Ta uspešni psihiatrični vodstveni novum me je torej prepričal, naj uporabim parolo pomladnih strank »nekaj treba storiti«.

Ko smo že pri strankah – seveda mi tudi ne boste verjeli, da sem se za mesto svetnika prijavil sam, da me nihče iz bogatega slovenskega političnega spektra ni dregal pod ramo in govoril: »Jih vidiš? Pojdi v boj na naši, pravični strani.« Pravzaprav tudi to ni čisto res – iz ene od strank so me enkrat poklicali, če bi kandidiral v njihovi »kvoti svetnikov«, ampak v osemintridesetih letih novinarstva sem že kar navadil, da je politiko bolje opazovati, poročati o njej, jo komentirati, kot jo delati, pa sem jim, pa ne prvim v svojem poklicnem stažu, rekel: ne.

Danes sem dobil vabilo za prvo sejo novega programskega sveta. Sklicali so jo za 9. februar, dan po slovenskem kulturnem prazniku. Najbrž zato, da bi se nekaj kulturnega duha iz prejšnjega dne naselil tudi v naše duše in v teh 24 urah do seje ne bi prehitro izpuhtelo – da bi se torej vsaj prvič srečali poduhovljeni in spravljeni. Še posebej, ker bo treba spravljivo izvoliti novega predsednika programskega sveta. Poleg tega naj bi spravljivo pozabili, da so na vrat na nos, malo pred tem (14. januarja), še enkrat sklicali programski svet v prejšnji sestavi, čeprav se je novembra njegov predsednik na prejšnji seji od vseh že poslovil in se jim zahvalil za delo. Poskušam ugotoviti, kaj je tako nujnega za ta izredni sklic, pogledam na RTV-jevo spletno stran z obvestili, iščem dnevni red sklica in odkrijem, da je na njej sklicana seja za junij 2009 – torej prejšnje leto. Kar zadeva to spletno stran, so bile potemtakem vse seje po juniju sklicane tajno, tako, da so se med sabo obveščali po trojkah. Poročilo z na hitrico sklicane »zadnje« seje, katere dnevni red je za splošno javnost skrivnost, mi pojasni, čemu taka naglica. Generalnemu direktorju so z v.d.-jevstvom » pod nujno« podaljšali mandat za šest mesecev. Ni treba prav dolgo kontemplirati, da ugotoviš, da to pomeni tudi podaljšanje mandatov obeh drugih programskih direktorjev – radia in televizije in še z malo zavlačevanja tudi vsem odgovornim urednikom. To seveda načenja moj že omenjeni uvodni načrt, ki naj bi rešil duševno zdravje novinarskih in drugih kolegov na RTV. In zato se še enkrat zakopljem v prebiranje zakona, poslovnika in statuta RTV. Majhno svetlobo na koncu predora ponuja 50. člen Grimsovega zakona, ki pravi, da mora programski svet v petnajstih dneh po ustanovitvi razpisati mesto generalnega direktorja, ampak ta člen je med prehodnimi določbami, kar pomeni, da je za enkratno uporabo, torej je veljal ob prvi uveljavitvi zakona. V redu, bolje kot nič.

To mi zastavi novo vprašanje: ali je v tej druščini mogoče nastopati kot od politike neodvisen svetnik. Predlogo sem bil v novinarstvu, da vem: iluzije, da si sam svoj, ti lahko sicer pomagajo živeti, v resnici so te pa že zdavnaj razvrstili med »Naše 1« ali »Naše 2«. V hipu, ko si nasprotoval kadrom in potezam »Naših 1«, so te že uvrstili med »Naše 2«, natančneje »Njihove«.

V spletnih forumih pa smo novinarji nasploh že zdavnaj skrbno uvrščeni na spiske »gnilih rdečkarjev« in »zagamanih črnuharjev« zato, ker smo se ob kakšnem problemu postavili na stran prizadetih ljudi ali stroke. In da ne bo pomote, enako nas je razvrstila tudi slovenska politika, čeprav nima v rokah nič, s čemer bi si nas lahko lastila. Zanjo smo, jasno, plačanci one druge strani, ali pa »pametni, preudarni novinarji«, kar v prevodu pomeni »naši«. In če bi še naivno verjel, da je to mogoče spremeniti, primer, povezan s programskim svetom: obe politični strani sta si nas, brez našega soglasja, že zdavnaj razdelili. Ko sta lobirali vsaka za svojega predsednika programskega sveta, so lobisti obiskali vsak svoj del članov sveta. Ali še huje – ko sem to preverjal pri znancih z obeh – po domnevnih političnih preferencah definiranih – strani, nekaterih sploh niso obiskali, ker ni bilo treba, ker so tako ali tako »zanesljivi«. Zadovoljen sem, da me je bilo treba vsaj obiskati, ker morda nisem zanesljiv. No, pa saj v teh pogledih tudi zares nisem bil. Je sploh treba dodajati, da me »druga stran« sploh ni obiskala.

Sašo Hribar, prvi človek Radia Ga-Ga, na seji pravi, da je že v recepciji televizije, v stavbi, kjer zaseda svet, nekaj minut pred sejo izvedel, kakšno bo glasovanje za predsednika sveta: 15 glasov za dr. Jerneja Pikala in 13 za dr. Huberta Požarnika. Meni tedaj tak izid še malo ni bil nedvoumen, kar kaže, da se ključne informacije vselej zbirajo pri vratarjih. Tudi sicer ljudje vratarje močno podcenjujemo – oni so branik vstopa v svetišče. In dober novinar se bo vselej znal vsaj za nekaj minut ustaviti pri receptorju, če bo želel izvedeti, kaj se dogaja v hiši. Ena od ključih novinarskih pomanjkljivosti je namreč ta, da vedo vse, kar se napačnega dogaja na vladi, ministrstvih, policiji, vojski, v gospodarstvu, pojma pa nimajo, ali jih bodo in kdo jutri zašili na domačem vrtu. Vratarji to vedo prvi. Sašo Hribar se je torej zatekel k pravemu viru informacije. Mi pa smo morali prestati celi dve uri, da bi izvedeli, kdo bo zmagal. Ja, seveda: izid je bil 15 : 13. Naslednjič bo treba pred sejo vprašati vratarje.

Sam sem na sejo prišel z že omenjenim načrtom in po vsem povedanem je najbrž nesmiselno, da bi mi verjeli, da je bil to MOJ načrt. Že prej, zdaj pa sploh, sem pristal na listi »Naših 2«. Tako me, vse bolj opažam, dojemajo tudi nekateri svetniški kolegi. Generalni direktor na seji na kratko oriše prioritete hiše, doda, da bi jih vsaj del do konca v.d.-jevstva rad izpeljal. Korektno brez patetike in s prepričljivostjo človeka, ki je štiri leta vodil velik sistem in se je v tem času marsičesa naučil. Eh, ja, vmes pa je malo inertno podpiral sistem razgradnje RTV, a recimo, da za to ni vedel. TV Dnevnik, ki je bil nekoč (že po obstoju POP TV) vodilni, je padel na tretje mesto. In kolikor vem, njegov odgovorni urednik trdi, da je za vse kriva slaba vizualna podoba. To me spominja na prastari vic o Janezu, ki je na partijskem sestanku ob razpravi, zakaj gospodarstvo ne uspeva, vselej začel stavek:«Moja babica je imela bordel …« Po tem so ga navadno ustavili, ampak ko se je to ponavljalo, so mu vseeno pustili dokončati stavek: … in je rekla: »Če gredo stvari slabo, je treba zamenjati prostitutke, ne postelj.«

Sašo Hribar, ne novoizvoljeni Jernej Pikalo, je po moje prvi mož te seje. Ko spregovori, se vsi malo nasmehnejo, češ, zdaj nas bo pa malo zabaval, a se kmalu zavejo, da ljudje, ki jim je humor in satira nadvse resna stvar, resno mislijo tudi v »drugem življenju«. Kot rečeno, sem različne Svete spremljal dolgo vrsto let, ampak svetnikov ni še nihče tako »oplajbal« kot prav Sašo Hribar. Povedano najkrajše: povedal jim je, da so se vsa zadnja leta s programom ukvarjali, ne da bi enkrat resno pogledali vanj, videli, kako nastaja in zakaj nastaja ravno tako. Potem pa zviška ocenjujejo nastale izdelke. Odziv svetnikov je na pričakovani ravni. Tako kot pri tistem gledališkem kritiku, ki so mu očitali, da vehementno kritizira, sam pa nikoli ni napisal niti ene gledališke igre. Njegov odgovor, posredno pa tudi odgovor svetnikov RTV, je, da sam zanesljivo bolje od kokoši ve, kako je treba ocvreti jajce. Alibi, pa tudi zatrjevanje nekaterih svetnikov, da so nastopali v radijskih in televizijskih oddajah, je krhek. Saj ne gre, da bi se svetniki ubadali z ekonomskimi težavami RTV-jevcev, ampak če bi malo bolj vedeli, kaj se dogaja v hiši, bi bile njihove odločitve lahko bolj konsistentne, razen če ne prisegajo že kar vnaprej, da je treba verjeti »našim«, ker ti »že vedo, kaj je prav«.

Skladno z osebnim načrtom predlagam, naj svet, ne glede na sklepe prejšnjega sveta, razpiše mesto generalnega direktorja. Mislim, da jih nemalo ugiba, katera stranka me je uporabila za trojanskega konja, a me to ne vznemirja. Sklep je sprejet: v petnajstih dneh, po novi seji programskega sveta, bo objavljen razpis. Kot upokojenec sem že onkraj črte političnega vplivanja, torej ravnam samostojno. Moj direktor je na ZPIZ-u in niti ne ve, da obstajam, RTV-jevski voditelji so zunaj mojega dometa. Moja solidarnost do hiše se meri v pogledih na program, ne v kadrovsko političnih igricah. P.S.: Kulturni praznik je vplival. Vsi na seji smo zelo kulturni in kooperativno prijazni.

Novi predsednik se je dela lotil temeljito. Namige, da je na to mesto izvoljen po želji nove kulturne ministrice, uspešno odpihne današnja elektronska pošta. S tajništva programskega sveta namreč pošljejo program dela do konca leta 2010. Domnevno po željah ministrice izbrani predsednik dr. Jernej Pikalo je potemtakem nezaupljiv do njenega dela, saj očitno ne verjame, da bo zakon o RTV res zagledal beli dan pred koncem leta. Očitno v ministrstvu manjka nekaj grimsov, ki bi bili, tako kot ta skupek »najboljših medijskih strokovnjakov« v eni osebi, sposobni zakon zmazati prek noči. Še bolj neprijetno je misliti, da sedanja koalicija ni verjela, da bo na volitvah 2008 sploh zmagala, kajti če bi bila v to vsaj za silo prepričana, bi imela pol zakonov že v predalu, tega, ki mu je najbolj ugovarjala, pa sploh. Tako pa na ministrstvu nedvomno dajejo prednost intelektualnim razpravam, ki na koncu razkrijejo to, kar bi jim lahko povedali že prej – da namreč prevelika koncentracija razumnikov sicer vodi k intelektualnemu ugodju – k rešitvam pa ne. In predsednik programskega sveta RTV je to ugotovil prej kot ministrica. In sestavil svoj program. Vsi drugi, ki smo si, takole čisto zase v koledar zapisali v septembru: »zadnja seja programskega sveta«, pa smo si to prav na tiho prečrtali.

Druga seja programskega sveta. Vse pomembno se je z izvolitvijo predsednika očitno že zgodilo, kajti disciplina v Svetu očitno popušča. Če smo bili na prvi seji še v popolni sestavi (razen Igorja Vidmarja, ki je odstopil), danes manjka že šest članov. Tudi trojica direktorjev, Guzej, Vasle, Možina si privošči skupinski prihod na sejo z zamudo, kar je seveda bolj učinkovito, kot da bi začetek dočakali na svojih mestih. Hiša se še vedno opoteka pod bremenom nepovišane naročnine. To pot so problem novinarji v narodnostnih centrih RTV. Če jim hiša prizna povišanje plač zaradi tujega jezika, bodo v trenutku preskočili tudi najboljše – ali vsaj te, ki se vodstvu zdijo najboljši – novinarje v Ljubljani. Pa še hišne finance bodo sesuli. O tem sicer ne odloča programski, ampak nadzorni svet, ampak »nekaj bi pa v svetu lahko rekli«. Svet ne reče nič.

Razpišemo mesto generalnega direktorja. Predlog omogoča direktorjema radia in televizije, da še nekaj časa mirno spita. Kandidata za generalnega direktorja bomo čakali do konca marca. Izbirali ga bomo (če se bo sploh kdo prijavil) v zadnji tretjini aprila in preden bo izbranec razpisal mesti obeh direktorjev, bomo že skoraj v poletju. Potem gremo pa tako ali tako vsi na morje.

Glasovanje o poslovniku, ki zahteva dvetretjinsko večino, znova vpelje politične igrice. Navidez nedolžno in povsem logično dopolnilo, da je treba posnetke sej sveta arhivirati in ne brisati, kot je to veljalo do zdaj, in ki je v svetu vsaj javno uživalo popolno podporo, pade. Zato seveda nekateri, ki smo ga podpirali, takoj za tem glasujemo proti sprejemu poslovnika v celoti. Torej pade tudi ta. Še danes mi ni jasno, zakaj je bila ta igra potrebna – razen če se morda kdo od dosedanjih svetnikov ne boji, da bi se ob morebitnih raziskavah o delu programskega sveta njegova vloga utegnila pokazati v neprijetni luči. Načrt dela sveta do konca leta je sprejet. Očitno nihče ne verjame ministrici in njenemu zakonu o RTV Slovenija. Bomo pač »guslali« naprej.

Če si kdo predstavlja programski svet kot telo, sestavljeno iz ljudi, ki zaradi partijske discipline pridno sedijo za mizo in glasujejo po navodilih z ene ali druge strni, je v zmoti. To sejo smo začeli s 26 od 29 članov, končali smo jo z 18. Če morda od koga tudi zahtevajo partijsko disciplino, je torej pri tem telesu povsem odpovedala. Večina sklepov je sprejetih skoraj soglasno – saj bi človek skoraj ne verjel, da se je v (Grimsovem) Svetu sploh kdo zamenjal. Povsem drugače (pa včasih tako enako) je med razpravo, v kateri se vendarle začenjajo oglašati tudi neharmonični toni. Svet si vzame dobro uro časa za težavo z dopisnico iz zamejstva Mirijam Muženič. Ženska je kandidirala za poslanko v evropskem parlamentu in – ni uspela. A ker je pridna delavka, je že takoj za tem predlagala, da bi poročala o odmevih na evropske volitve, v katerih je nastopila in – ni uspela. Odgovorni urednik informativnega programa TV se je temu uprl, novinarka je šla na sodišče, to pa je sklep odgovornega urednika, da v naslednjem obdobju ne sme nastopati v informativnem programu, zadržalo – torej bi jo bilo treba vrniti na dopisniško mesto, vsaj do dokončne odločitve sodišča. Na zelo jasno vprašanje: ali je vodstvo upoštevalo odločbo o zadržanju, smo dobili odgovor: »Napol.« Ta polovica se, po pojasnilu od tam, v resnici izkaže za deset odstkov. To seveda sproži logično vprašanje Saša Hribarja, kaj je z devetdesetimi odstotki Mirjam Muženič? Če je namreč 10-odstotno normalna, kaj je s preostalimi odstotki njenega telesa. In če je politično kontaminirana, kot pravijo v vodstvu, kaj je s tistimi, ki sicer niso nastopali na volitvah, a so v očeh gledalcev in poslušalcev ravno tako politično »zaznamovani« in lahko svoj posel v informativnih programih opravljajo mirno naprej. Sam, pravi, je nastopil na predvolilnem srečanju SD, ampak je svoj nastop uravnotežil tako, da je nastopal tudi na predvolilnem srečanju SLS. Potem je naštel kar nekaj sodelavcev RTV, ki so počeli isto – le imena strank so bila različna. In na koncu tudi direktorja radia Vinka Vasleta vprašal, ali se mu ne zdi sporno, da kot direktor uravnotežene javne RTV piše za prepoznavno desnosredinski tednik Reporter. Nato mu je Vasle odgovoril, da to počne iz (uravnoteženega???) prepričanja, pa še zastonj, Sašo pa da nastopa za denar. Ko gre za javno RTV, se seveda sprašujem, kaj je v resnici bolj problematično v obeh primerih – nastopanje za denar ali zastonjkarsko pisanje direktorja nacionalne ustanove za drug časnik, zaradi (prepoznavnega) političnega prepričanja.

Kakorkoli, Mirjam Muženič je imela svojo uro glamurja, krivično pri tem pa je bilo, da je ni bilo zraven, da bi lahko uživala.

Sašo Hribar, ki sicer svoja vprašanja zavije v besede, ki se jim potem v Svetu smejijo (to pač od njega pričakujejo), postavlja prava in resna vprašanja. To pot: zakaj je ob vsesplošnem jamranju o finančnih težavah RTV hkrati z lopato zmetala denar skozi okno za Emo, ki jo je prvi dan obiskalo 100 gledalcev. Pa kateri drugi oddaji so denar v tej finančni krizi zato odvzeli. In zakaj ga TV namerava porabiti tudi za festival polk in valčkov. Ko so mu iz vodstva odgovorili, da pa bo ravno ta zadetek v polno in da bo dvorana nabita, je z vso upravičenostjo vprašal: »Kako pa to veste? Ste vprašali Dannyja in njegove zvezde?«

Vršilcu dolžnosti generalnega direktorja smo predlagali, naj razpiše mesti direktorja radia in televizije, zdaj pa bo, kar bo.

Medtem so na ministrstvu za kulturo javnosti prikazali osnutek novega zakona o RTV. Osebno se mi zdi izboljšava, a hkrati ne verjamem, da ga bodo uspeli spraviti skozi parlamentarno proceduro pred novim letom. Veliko razočaranje za novinarja pa je, da so bili na javni obravnavi sindikati RTV-ja pripravljeni prodati neodvisnost za nekaj centov povišic, ki jim jih je dal sistem plač v javnem sektorju. Oblast naravnost prosijo, da bi smeli ostati državni (javni) – torej odvisni – uslužbenci.

Ni kaj, slovenskemu ljudstvu bo treba priznati, da sem ga izdal. Na tej seji sveta me ni bilo in torej nisem vložil vseh moči za narodovo dobrobit. A imam opravičilo: vulkanski pepel me je priklenil na Kanarske otoke, kar sicer z osebnega stališča ni tako slabo, ljudstvo pa bi se lahko upravičeno vrašalo, zakaj nisem storil vsega – plaval, kolesaril, hodil, štopal, da bi vendarle sédel 20. aprila v svetniški sedež. Žal mi je, nisem, čeprav sem bil ta dan vseeno ne samo v duhovni, ampak tudi v tehnološki navezi s programskim svetom. Ker naj bi se namreč ta dan odločali o novem generalnem direktorju, so bili pripravljeni vzpostaviti zvočno zvezo z (mojim) kanarskim otokom Laznarote, da bi vsi svetniki takole z zvočnih višav slišali mojo odločitev. Upam, da ob primerni scenski glasbi. No, potem se je izkazalo, da eden od zavrnjenih kandidatov pred sodiščem izpodbija odločitev razpisne komisije, in je, potem ko so se prešteli – mislim, da je bilo tako – vsem odleglo, ker so lahko odločanje prestavili na začetek maja in stvari ne bi reševal nekdo tam v eksotičnih krajih. Če bi bil zdravnik, bi se mi ta dan štel kot dežurstvo s čakanjem na klic, tako pa sem RTV podaril en dan dopusta – kar bi mi moralo ljudstvo šteti v dobro, ne pa da me morda obsoja zaradi nehotene abstinence.

Generalni direktor ni razpisal mest direktorja Radia in TV, kar mu je bilo priporočeno, po pričakovanju je sedanjima raje podaljšal mandat z vd-jevstvom. Programski svet, ki mu je razpis naročil, je pa to ignoranco s potrditvijo Možine in Vasleta požegnal.

Marko Makarovič, s strani razpisne komisije zavrnjeni kandidat, je zamešal štrene izboru novega generalnega direktorja tudi na tej seji. Potem ko je na nižji sodni stopnji zahtevo za zamrznitev imenovanja izgubil, mu jo je naslednja priznala. Človek bi rekel, da gre za pravično kazen kalkulaciji iz aprila, ki je po preštevanju glasov raje odločila o dvotedenskem zamiku glasovanja o generalnem direktorju, ki bi ga tedaj morda tudi lahko imenovala. A privoščljivost zaradi zgrešenega kalkuliranja še ne pomeni, da je položaj za RTV Slovenija dober – na koncu bo te igrice (ne upam si trditi, da so bile verjetno izzvane zunaj pritožnika, a veliko indicev gre v to smer) plačala RTV Slovenija in prek nje tudi gledalci, poslušalci in uporabniki Multimedijskega centra. Svet se je odločil za čakanje. Na koncu bo nauk takle: bolje je v razpisu spustiti skozi vse, tudi tiste, ki eklatantno ne izpolnjujejo pogojev, kajti njihove pritožbe na sodišču lahko zaustavijo vse postopke, končna odločitev sveta pa takih možnosti ne odpira tako radodarno.

Svet se je na tej seji ukvarjal tudi s prenovo informativnega programa. Podatki o gledanosti TV dnevnika so porazni. Direktor je za preučitev prenove imenoval svojega pomočnika Marka Prpiča, ki je zgodbo razčlenil brez dlake na jeziku (ali računalniku). Težave pa so se začele, ko so se njegove ugotovitve križale z obrambnimi pozicijami odgovornega urednika. Že res, toda... Ta »toda« je točka, na kateri bi se bilo treba pogovarjati. V resnici pa je temeljni problem notranje komunikacije takšen, da bi lahko analizo, ki ji večina v programskem svetu priznava strokovnost, potisnil nekam na rob razprave.

Med razpravo se izkaže, da je vodstvo svetu dolžno vrsto odgovorov, ki jih je ta od njega zahteval. Inertno se člani svet sprijaznimo, s pojasnilom, da bodo odgovori na voljo, kajpak na naslednji seji sveta. Na nekatera med njimi naj bi vodstvo odgovorilo že na zadnjih nekaj sejah, pa ni. To me zjezi. Menda je svet najvišji organ RTV, pa ga, to postaja vse bolj očitno, vodstvo preprosto »ne šmirgla«. Kje je samozavest sveta? Če bi nas vodstvo kot posameznike »nategovalo« na ta način, bi lahko odločno zahtevali, naj glasujemo o njegovi razrešnici. Kot člani množice pa si dovoljujemo to »kazanje oslov«. Se je res sploh kaj spremenilo z dopolnitvijo članov sveta, ali pa smo zgolj neuki in ignorantski glasovalni stroj, ki odloča po političnem in ne po vsebinskem refleksu? Če je tako, si zaslužimo, da nas poslušalci kamenjajo – kot bi se dalo parafrazirati misli svetnika Saše Hribarja. No, njega pustite pri miru.