N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
uvodnik
medijska politika
medijske prakse
novinarji
splet
diskurz o balkanu
manjšine v medijih
medijske reprezentacije
resničnostni šovi
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
V šovu iskanja talentov bo zmagal nekdo, ki je zmagovalec že zdaj – ima privilegiran družbeni položaj, je najverjetneje moškega spola, izkazuje atribute mladosti, lepote in zdravega telesa, zraven pa je še po slovensko priden, skromen in simpatičen. Zakaj se torej sploh igramo, če že vse vemo?
Susan Boyle in talent

Ko je Victoria Beckham, estradnica, pevka, modna oblikovalka in žena Davida Beckhama, na avdiciji za članice britanske glasbene skupine Spice Girls izjavila, da bi rada bila tako slavna kot pralni prašek Persil (Cashmore 2006: 199), so se ji smejali približno tako kot mnogo let pozneje Susan Boyle, ki je lani na britanskem šovu iskanja talentov (Britain’s got Talent) dejala, da želi biti kot Elaine Paige. Status Victorie Beckham v popularni predstavi še vedno vzbuja ambivalentne odzive, njena slava pa je v največji meri interpretirana kot produkt življenjskega sloga, slava kot taka – brez razlogov, še zlasti takšnih, ki bi bili utemeljeni v sposobnostih in nadarjenosti. Susan Boyle, na drugi strani, pa je prenehala biti tarča posmeha v hipu, ko je le nekaj trenutkov po omenjeni izjavi zapela odtlej že ponarodelo I Dreamed a Dream iz mjuzikla Les Miserables (Nesrečniki). Vse ostalo je zgodovina – milijoni ogledov njenega nastopa na spletnem mestu YouTube, nepr(e/i)števne skupine oboževalcev na internetnih socialnih omrežjih, pogovor z Oprah, izjave podpore Demi Moore in Ashtona Kutcherja na popularnem Twitterju ... Še več, sama Elaine Paige, velika vzornica Susan Boyle, je novo superzvezdo najprej pokroviteljsko pohvalila, kmalu pa ugotovila, da je v sodobnem času in kontekstu novih medijev (posledično pa tudi »starih«, tradicionalnih medijev) Susan Boyle postala neprimerno večja zvezda od nje. Ko sta decembra lani skupaj posneli duet, je bilo že vsem jasno, da skupen nastop bolj kot izpolnitvi želje Susan Boyle služi in koristi ponovnemu prodoru in osvežitvi zvezdniškega statusa nekoliko pozabljene Elaine Paige. Imitator je torej v vseh pogledih presegel original; postal je večji in boljši, bolj originalen od izvirnika samega.

Danes, ko prvo sezono licenčnega šova Slovenija ima talent (Got Talent) vrtijo tudi pri nas, podoben posmeh kot zgornji izjavi britanskih pevk izzove vsaka želja postati oz. biti kot – Susan Boyle. Zdi se, da sta pravzaprav tako format kot vsebina resničnostnega šova iskanja nadarjenih nepreklicno zaznamovana ravno s Susan Boyle in se ne moreta otresti njegove dediščine. Susan Boyle je s svojim nastopom na Britain’s got Talent učinkovito redefinirala pričakovanja, razumevanje in interpretacije tovrstnih resničnostnih šovov oz. šovov iskanja talentov (talent show).

Susan Boyle osladno sporočilo šova iskanja talentov, reinterpretacijo vsebine ameriškega sna o 15 minutah slave, vzame zares in s tem vse postavi na glavo. Verjame v parolo, da lahko uspe čisto vsak, če je le dovolj dober. Pred Susan Boyle smo seveda vsi vedeli, da je to sporočilo v resnici le prazna forma, saj se za nastop (in še posebej uspeh) v šovu iskanja talentov išče in terja točno določene profile (mladi, lepi, prikupni, hiperseksualizirani, brez izrazitega talenta ...) – vsi smo razumeli, da se res nadarjeni in sposobni (četudi morda starejši, manj skladni z zahodnjaškimi standardi lepote itd.) na takšne šove kratko malo ne prijavijo. Bistvo in temeljna privlačnost takšnih šovov za gledalca namreč nikakor nista bila v uživanju v nastopih zmagovalcev, temveč v ciničnem zgražanju nad nastopi poražencev, v njihovem sramotenju in norčevanju iz njih (Cashmore 2006: 201).

Tako je seveda jasno, da so že sama podoba Susan Boyle, njen zunanji videz[1] in vtis, ki ga daje, obteženi z vsemi ideološkimi podmenami, ki jih avtomatično nosi starejše, »neurejeno« žensko telo in njegovo prikazovanje v javnosti. Skupaj z njeno deprivilegirano osebno biografijo in statusom vaške norice je Boyle neizogibno izzvala posmeh, norčevanje in nejevero tako s strani na prizorišču prisotne publike kot tudi strokovne žirije. In ravno neskladnost med to podobo in dovršeno izvedbo komada, ki je sledila, komada, ki ga mularija najverjetneje sploh ni poznala, je bila tisto, kar je v temeljih razsulo koncept novodobne resničnostne produkcije zvezdnikov in zvezdništvu vrnilo dejanski talent, sposobnost nečesa pač, kar zvezdnike loči od slehernikov in jih postavlja v skoraj vzporedno resničnost.

S sodobno literaturo, ki se ukvarja s fenomenom zvezdništva (glej Cashmore 2006, Collins 2008), uspeha Susan Boyle kratko malo ni mogoče adekvatno tematizirati. Sodobno teoretsko produkcijo o tej temi namreč zaznamuje izrazit trend dekonstrukcije sodobnega zvezdništva in ugotavljanje, da so slavni, lepi in privilegirani danes slavni, lepi in privilegirani le še zato, ker so slavni slavni, lepi in privilegirani (na primer Paris Hilton). Skladno s tem tekmovalci (še zlasti zmagovalci) takšnih in drugačnih resničnostnih šovov ne pridobijo zvezdniškega statusa, četudi je ta izrazito kratkotrajen in prehoden, zaradi svojih darov in sposobnosti, ampak zato, ker se uspejo vključiti v sodobni 2zvezdniški trg dela« (Cashmore 2006: 6). Temeljno gonilo vsakršnega sodobnega zvezdništva tako nikakor »ni talent, pač pa prisotnost. Enostavno se pojavljajo v televizijskih oddajah, opravljivih časopisih, na internetnih straneh, v oglasih – kjerkoli je to mogoče. Dokler potrošniki izkazujejo zanimanje zanje, ostajajo zvezdniki.« (prav tam)

Za razumevanje fenomena zvezdniškega statusa Susan Boyle pa se je – kako primerno – potrebno vrniti v čas pred postmodernizmom, pred postindustrijsko in hiperpotrošniško družbo. Vrniti se je treba tja, od koder Boyle v resnici prihaja – v kulturo staromodnih zvezd (star), ki predhajajo novodobne zvezdnike (celebrity). Če namreč Susan Boyle razumemo kot zvezdo »starega kova«[2] , hitro postane jasno, zakaj gre v njenem primeru pravzaprav za žalostno zgodbo o uspehu. Boyle kratko malo ne predstavlja uporabnega materiala v kontekstu »komodifikacije slave« (Collins 2008: 101), zato je kulturni nesporazum, ki se nujno izteče slabo zlasti zanjo, neizogiben, pa tudi javnost ostane ob njem »nepotešena«. Susan Susan Boyle v trenutku, ko jo zgrabi mašinerija zvezdništva, ni več Boyle: njen videz ni več isti, njeno obnašanje je bolj uglajeno, glas bolj discipliniran. Glasbeni album priredb, ki so ga ob njeni vsesplošni popularnosti hipoma lansirali v javnost, zveni kot le še en v seriji identičnih izdelkov, kot studijsko dovršena perfekcija glasu in izvedbe, ki le še od daleč spominja na tisto, kar smo si vsi ogledali na spletnem portalu YouTube. Kmalu medije začne polniti (in prodajati) njeno zasebno življenje, hospitalizacija v psihiatrično bolnišnico, izjave sosedov, vdor v njeno dnevno sobo. Susan Boyle se je zlomila zato, ker vsega tega seveda ni pričakovala – niti želela. Ona je želela le peti kot Elaine Paige.

Paradoksalno, javnosti je ponudila tisto, kar naj bi ta pravzaprav najbolj želela in v resnici pričakovala od resničnostnih šovov, tj. obljubo »resničnega in avtentičnega« (Collins 2008: 102), vendar pa je predstava javnosti o tem, kaj naj bi to sploh bilo, vnaprej obremenjena z ideološkimi podmenami sodobnega zvezdništva in njegovih stranskih produktov ter kot taka seveda kvečjemu hiperresnična in hiperavtentična. Skladno s tem je morda smiselno že tradicionalno moralno paniko v zvezi z morebitnimi grozljivimi učinki raznih resničnostnih šovov na javnost, še posebej na otroke (glej npr. Cohen in Weimann 2008)[3] , reinterpretirati in postaviti vzvratno: na način tematizacije medijskih učinkov in pričakovanja javnosti na zvezde, zvezdnike, instant-zvezdnike, kulturo zvezdništva itd. V tem smislu bi bilo zanimivo interpretirati tudi institut (samo)cenzure medijev – ne več v luči učinkov na publiko, ampak v smislu učinkov na medijske gladiatorje, sodobne zvezdnike. Le kaj bi se zgodilo z medijskimi krajinami in kako bi to posledično znova redefiniralo koncept slave in zvezdništva, če bi temeljno etično načelo medijskega reprezentiranja (slavnih in drugih) prekodirali v nekakšen do no harm?

Slovenija in talent

In sodobno tv-gladiatorstvo pri nas? V času pisanja tega prispevka se je na POP TV ob nedeljah zvečer odvrtelo šele pet oddaj Slovenija ima talent. To so zmontirani posnetki avdicij, ki so se pred občinstvom odvijale v SNG Drama. Sledile jim bodo polfinalne in finalna oddaja, ki bodo potekale v živo v studiu POP TV. Končni zmagovalec bo prejel 50.000 evrov.

Za različne formate resničnostne televizije praviloma velja, da so izjemno učinkoviti v povezovanju z drugimi »industrijami« in ekonomsko orientiranimi mašinerijami, zlasti prek glavne tematike, ki je vgrajena v temelje posameznega formata, hkrati pa je izjemno dobičkonosna in za posameznika načeloma težko dostopna. Tako se, na primer, oddaje tipa Top Model jasno navezujejo na modni svet, The Apprentice na poslovni svet, Idols in Got Talent pa seveda na glasbeno industrijo. Tekmovalcem je tako z udeležbo v resničnostnem formatu obljubljen oz. vsaj nakazan tako zaželen dostop do znotraj posameznega polja najbolj zaželenega rezultata/posledice (Kjus 2009: 293), ki morda vodi v slavo.

Šov Slovenija ima talent je v času, ko to pišemo, v fazi predtekmovanja, tj. na točki nastopov pred tričlansko žirijo[4] , ki odloča, če se bodo kandidati uvrstili v naslednji krog. Načeloma velja, da naj bi se v nekoliko skrivnostni naslednji krog uvrstili vsi tisti, ki so dobili vsaj dva pozitivna glasova žirije, vendar pa pričevanja udeležencev temu nasprotujejo in kažejo na neko interno logiko producentov, ki nima veliko zveze z izkazano kvaliteto ali pridobljeno oceno izvedbe: »Če ti komisija reče, da greš naprej, potem te dajo na en kup, če ne, greš pač domov. Iz tistega kupa, ki jim je bilo rečeno, da gredo naprej, potem žirija izbere neko število tekmovalcev, ki dejansko gredo v polfinale. Vendar so morali vsi – tisti, ki bodo šli v finale, in tisti, ki ne bodo šli – priti še enkrat v Dramo, da jim je žirija to novico povedala in da so kamere posnele.« (Ajda)[5] In še: »Od žirije smo dobili 3x ja, tako da res ne vem, zakaj nismo šli naprej ... nobenega konkretnega razloga ... je pa zanimivo, da so šli naprej, npr. tisti, ki so dobili 2x ja ... če so se nas hoteli znebiti, bi lahko že takoj rekli, da ne gremo naprej« (Dejan). Tudi udeleženka A., ki se je v oddaji Slovenija ima talent poskusila kot pevka, je bila najprej uvrščena v naslednji krog s tremi glasovi za, pozneje pa brez kakršnihkoli pojasnil obveščena, da je izpadla iz nadaljnjega tekmovanja. Tu se zastavlja vprašanje, ali gre v resnici zgolj za nespretnost pri presojanju, ki je rezultirala v neobvladljivem številu kandidatov, uvrščenih v naslednji krog, ali pa je vendarle vlogo igral še kakšen drug faktor, ki je bolj povezan z zahtevami po telegeničnosti, raznovrstnosti in zapomljivosti kandidatov. Izjava A. potrjuje takšne spekulacije: »Gre jim predvsem za gledanost in ne za dejanske talente ... so jim namreč zanimivi samo tisti, ki delajo norce iz sebe in tisti, ki imajo za sabo ne vem kakšno zgodbo, talent pa čisto povprečen ... To si upam trditi zaradi tega, kar sem doživljala v backstageu ... Vrteli so se le okoli takih, ki sem jih zgoraj opisala.« In še Dejanovo mnenje: »Na talente se ne mislimo več prijavljati, saj mislimo, da je vse to ena kuhinja ... Iščejo kao talente, naprej gredo pa nekateri, ki so prej norci kot karkoli drugega.«

Toda na kaj misli udeleženec Dejan z oznako »norci«? Iz koga sta se norčevali slovenska publika in žirija? Natančno iz tistih tekmovalcev, ki jih vidimo izpostavljene na naslovnici spletnega mesta Slovenija ima talent: iz fanta, ki je plesal trebušni ples (ker fantje tega menda pač ne počenejo), iz »pogumne 64-letne pevke«, kot je nastopajoča imenovana na internetni strani, iz moškega, ki rad štrika, iz policista-kantavtorja, ki je pel o celulitu, in jodlajočega Alojza v narodni noši, ki se je od gledalcev poslovil z: »Lojz 'ma vas rad!« Nastopi, iz katerih se z užitkom norčujemo in se nad njimi zgražamo, so gonilo šova iskanja talentov in hkrati zagotavljajo dobro gledanost in veliko število prijavljenih tekmovalcev. Tudi Slovenija ima talent v tem smislu ni nobena izjema in v resnici bi bil šov z bolj ali manj obetavnimi tekmovalci popolnoma negledljiv. Nenazadnje je to pred leti dokazal že Mario Galunič v svoji nedeljski oddaji, kjer so nastopali relativno dobri pevci, kot sta denimo Anžej Dežan in Omar Naber.

Je pa še ena kategorija nastopajočih, ki je vredna tematizacije; to so približno nadarjeni tekmovalci z nekimi posebnimi osebnimi okoliščinami, ki jih transformirajo v slovenski približek Susan Boyle in omehčajo žirijo ter navdušijo gledalce. Gre za tekmovalce, ki pripadajo ranljivim skupinam (otroci – sedemletnica s komadom I Will Always Love You, hendikepirani – slepi pevec Cesarice), prihajajo iz deprivilegiranega okolja ali so zaznamovani s posebno življenjsko okoliščino (pevka z gluhonemimi starši, pevka in violinistka, ki hoče denar, da bi lahko obnovili hišo, ki jo je uničila poplava) in podobno. Ta skupina nastopajočih je tako rekoč nedotakljiva in se je iz nje prepovedano norčevati, terja le sočutje, ginjenost in pokroviteljsko trepljanje po ramah. Matevž, eden od gledalcev šova, pravi takole: »Pa tudi korektna ni, če smo že pri žiriji – ne moreš biti nad nekom navdušen samo zato, ker je slep, posluha ni imel pa nikakršnega.«

Kdo bo torej zmagovalec, ultimativni slovenski talent? Gotovo nihče iz prve skupine nastopajočih, tistih, ki skrbijo za gledanost, so predmet razprav in zgražanja ter poosebljajo freak show komponento oddaje. Prav tako ne bo zmagal nihče od zares dobrih, a dolgočasnih izvajalcev, ki so praviloma ženskega spola, malo sramežljivi, vendar zelo lepo pojejo. Zmagali ne bodo niti tisti, ki spravljajo žirijo in Slovenijo v jok s svojimi žalostnimi zgodbami in približno korektnimi nastopi. V šovu iskanja talentov bo zmagal nekdo, ki je zmagovalec že zdaj – ima privilegiran družbeni položaj, je najverjetneje moškega spola, izkazuje atribute mladosti, lepote in zdravega telesa, zraven pa je še po slovensko priden, skromen in simpatičen. Zakaj se torej sploh igramo, če že vse vemo?

Pozitivna diskriminacija in politična korektnost, ki ju je slovenski nacionalni karakter povsem vzel za svoji, sta očitno na delu tudi v šovu Slovenija ima talent. Morda je ravno trmasto vztrajanje pri takšnemu obravnavanju vsakršne drugačnosti tisto, kar onemogoča resnično enakopravnost ter preprečuje vznik prave slovenske Susan Boyle. To, in pa dejstvo, da ne obstaja niti slovenska Elaine Paige.

Literatura
Cashmore, Ellis (2006): Celebrity / Culture. London, New York: Routledge.
Cohen, Jonathan in Gabriel Weimann (2008): Who’s Afraid of Reality Shows?: Exploring the Effects of Perceived Influence of Reality Shows and the Concern Over Their Social Effects on Willingness to Censor. V: Communication Research, letn. 35, št. 3, str. 382–397. SAGE Publications.
Collins, Sue (2008): Making the Most out of 15 Minutes: Reality TV’s Dispensable Celebrity. V: Television & New Media, letn. 9, št. 2, str. 87–110. SAGE Publications.
Enli, Gunn Sara (2009): Mass Communication Tapping into Participatory Culture: Exploring Strictly Come Dancing and Britain’s Got Talent. V: European Journal of Communication, letn. 24, št. 4, str. 481–493. SAGE Publications.
Kjus, Yngvar (2009): Everyone Needs Idols: Reality Television and Transformations in Media Structure, Production and Output.
Wright, Charlotte M. (2000): Plain & Ugly Janes. The Rise of the Ugly Woman in Contemporary American Fiction. Iowa City: University of Iowa Press.


1 Zanimivo tematizacijo neprivlačnosti oz. grdote je najti v delu Charlotte M. Wright (2000) Plain & Ugly Janes. Avtorica trdi, da – v nasprotju z zahodnjaškim idealom lepote – ne obstaja nikakršen »ideal grdote«, zato grde ženske (govori sicer o literarnih likih, toda kaj so slavni drugega kot fikcijski liki?) niso »zamejene s kulturno determiniranimi mejami, ki obstajajo v zvezi z lepoto in jim je posledično dodeljena socialna in simbolna svoboda, da se lahko razvijajo kot individuumi.« (prav tam: 119)
2 Spomnimo, na primer, na izjavo varuhinje človekovih pravic v zvezi z dogodki v resničnostnem šovu Big Brother ali izjavo RTV Slovenija o dogajanju na Kmetiji.
3 Simon Cowell je Branko Čakarmiš, Piers Morgan Brane Kastelic, Amando Holden pa igra Lucienne Lončina.
4 Navajam iz osebne korespondence z nekaterimi udeleženci in šova Slovenija ima talent ter gledalci, ki so si ogledali snemanje avdicij v SNG Drama. Na tem mestu se zahvaljujem vsem korespondentom: A., Ajdi, Dejanu, Matevžu, pa tudi Kaji za pomoč pri pridobivanju informacij.
5 Na primer, Dejan je nastopil kot vodja in koreograf breakdance skupine in požel navdušene odzive občinstva ter žirije. Vendar pa smo že v dosedanjih petih oddajah videli številne plesne točke z elementi breakdancea, ki so vse po vrsti dobile podobno huronske aplavze, zato je morda upravičeno predpostaviti, da je bila za »potrebe« šova dovolj le ena takšna skupina.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji