Medijska preža št. 25-26, maj 2006

Nekako smešen, pretiran, celo histeričen se je včasih zdel odziv zahodnih medijev, ko so se v času mojega službovanja v Moskvi po Rusiji dogajale menjave medijskih lastnikov, čistke po uredništvih, najbolj goveji izvoljenci ljudstva pa so razlagali, kakšen da mora biti svoboden tisk. »Putin je zaprl še zadnji neodvisni medij,« se je utegnil celo tretjič v dveh letih ponoviti isti naNekako smešen, pretiran, celo histeričen se je včasih zdel odziv zahodnih medijev, ko so se v času mojega službovanja v Moskvi po Rusiji dogajale menjave medijskih lastnikov, čistke po uredništvih, najbolj goveji izvoljenci ljudstva pa so razlagali, kakšen da mora biti svoboden tisk. »Putin je zaprl še zadnji neodvisni medij,« se je utegnil celo tretjič v dveh letih ponoviti isti naslov v istem zahodnem mediju, čeprav sta takrat, ko so zapirali prvega, obstajala tudi druga dva, ki ju je bridka usoda še čakala. Kot da bi mediju neodvisnost priznali šele z odločitvijo oblasti, da ga ukine.

Le zakaj takšnega medijskega razburjenja ni bilo slišati iz Berlusconijeve Italije ali pa z onstran luže, kjer so tudi odstranili s pomembnih položajev svoje premalo domoljubne novinarje po za njih tako travmatičnem 11. septembru 2001? Tako v Rusiji kot v Italiji in ZDA imajo medije v lasti korporacije, ki so tako ali drugače (prek osebnih, poslovnih ali lastniških stikov) povezane z oblastmi, le pri televiziji je malce drugače, saj je v ZDA najbolj kakovostna in najbolj »neodvisna« prav »državna« televizija. A je že tako, da na demokratičnem Zahodu lahko lastnik počne s svojim medijem domala vse (znotraj meja zakona), kar hoče, pa je to dojeto kot običajni naravni pojav. Če se kaj takšnega zgodi na Vzhodu, se zahodni mediji spet oborožijo z zastarelimi orožji iz že skoraj pozabljenega arzenala iz časov hladne vojne in začnejo opletati s svobodo govora, človekovimi pravicami in podobnimi rečmi.

A to niso le naključni ostanki hladne vojne, ki bi še vedno obremenjevali ne pretirano inteligentno zahodno razumevanje vzhodnega sveta. Preveč selektivno so uporabljeni, da bi bili naključni. Najprej veljajo le za tiste, ki so še v tranziciji, ki še niso dosegli zahodne stopnje kapitalizma, kjer so čistke v medijih dojete kot del naravnega delovanja družbenega sistema. Drugič pa jih uporabljajo le za tiste »režime«, ki do Zahoda niso uslužni. Kakšno mesarjenje v ruskem medijskem prostoru bo deležno obsodb z vsega sveta, o podobnem dogodku iz »naše« Gruzije ali Ukrajine pa ne bo nihče poročal. Podobno velja tudi za kaka Irak in Iran v primerjavi z »našimi« Saudskimi Arabijami ali Kuvajti.

Cinik bi rekel, da se stopnja razvoja demokracije torej meri po tem, ali je neka država še tako nerazvita, da ne sme kratiti pravic, ali pa je že tako razvita, da ji je to dovoljeno početi. V to kratenje bodo razvite države celo prisiljene, saj brez tega v teh težkih časih boja proti vseprisotnemu, a hkrati nevidnemu sovražniku v podobi mednarodnega terorizma, ne bo šlo, trdijo nekateri teoretiki nove ureditve sveta. Praktiki pa to dokazujejo v ameriškem koncentracijskem taborišču v kubanskem zalivu Guantanamo in s pošiljanjem osumljencev na mučenja k prijateljskim režimom.

Slovenija ima srečo. Oblasti so se medijskih čistk lotile šele takrat, ko je ta nekdanja jugoslovanska republika že vstopila tako v Evropsko unijo kot v Nato. Če bi to storile prejšnje »sile kontinuitete«, bi tedanja opozicija zagnala tak vik in krik, da bi moral še kak State Department kako reči na to temo. A takrat še nismo bili člani kluba razvitih, v katerem so posegi v medijsko svobodo dojeti kot normalno delovanje kapitalskih trgov. Zdaj pa premiera Janeza Janše nihče ne more več primerjati s kakim ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, pa čeprav lahko podobno mesari po medijih. Nek avstrijski novinar, ki ga je več dni gostila slovenska država, ga je nehvaležno primerjal z Berlusconijem, a tega zapisa na srečo v prerojenemu časniku Delo niso hoteli objaviti. Res smo lahko veseli v Sloveniji. Ob zlomu Jugoslavije bi se nam mešalo, če bi hotela takratna oblast iz slovenske javne televizije narediti državno ustanovo oziroma nekaj takega, kar so takrat storile nacionalistične oblasti v Srbiji ali na Hrvaškem. Zdaj smo lahko na nekaj, kar bi v tranziciji veljalo za grob poseg oblasti v medijsko svobodo, celo ponosni. V razvitem kapitalizmu je to, da oblasti osrednji dnevnik Delo spreminjajo v Vjesnik (iz Tudjmanovih časov) ali (Miloševićevo) Politiko, pač nekaj povsem normalnega.slov v istem zahodnem mediju, čeprav sta takrat, ko so zapirali prvega, obstajala tudi druga dva, ki ju je bridka usoda še čakala. Kot da bi mediju neodvisnost priznali šele z odločitvijo oblasti, da ga ukine.

Le zakaj takšnega medijskega razburjenja ni bilo slišati iz Berlusconijeve Italije ali pa z onstran luže, kjer so tudi odstranili s pomembnih položajev svoje pre-malo domoljubne novinarje po za njih tako travmatičnem 11. septembru 2001? Tako v Rusiji kot v Italiji in ZDA imajo medije v lasti korporacije, ki so tako ali drugače (prek osebnih, poslovnih ali lastniških stikov) povezane z oblastmi, le pri televiziji je malce drugače, saj je v ZDA najbolj kakovostna in najbolj »neod-visna« prav »državna« televizija. A je že tako, da na demokratičnem Zahodu lahko lastnik počne s svojim medijem domala vse (znotraj meja zakona), kar hoče, pa je to dojeto kot običajni naravni pojav. Če se kaj takšnega zgodi na Vzhodu, se zahodni mediji spet oborožijo z zastarelimi orožji iz že skoraj pozabljenega arzenala iz časov hladne vojne in začnejo opletati s svobodo govora, človekovimi pravicami in podobnimi rečmi.

A to niso le naključni ostanki hladne vojne, ki bi še vedno obremenjevali ne pretirano inteligentno zahodno razumevanje vzhodnega sveta. Preveč selektivno so uporabljeni, da bi bili naključni. Najprej veljajo le za tiste, ki so še v tranziciji, ki še niso dosegli zahodne stopnje kapitalizma, kjer so čistke v medijih dojete kot del naravnega delovanja družbenega sistema. Drugič pa jih uporabljajo le za tiste »režime«, ki do Zahoda niso uslužni. Kakšno mesarjenje v ruskem medijskem prostoru bo deležno obsodb z vsega sveta, o podobnem dogodku iz »naše« Gruzije ali Ukrajine pa ne bo nihče poročal. Podobno velja tudi za kaka Irak in Iran v primerjavi z »našimi« Saudskimi Arabijami ali Kuvajti.

Cinik bi rekel, da se stopnja razvoja demokracije torej meri po tem, ali je neka država še tako nerazvita, da ne sme kratiti pravic, ali pa je že tako razvita, da ji je to dovoljeno početi. V to kratenje bodo razvite države celo prisiljene, saj brez tega v teh težkih časih boja proti vseprisotnemu, a hkrati nevidnemu sovražniku v podobi mednarodnega terorizma, ne bo šlo, trdijo nekateri teoretiki nove ureditve sveta. Praktiki pa to dokazujejo v ameriškem koncentracijskem taborišču v kubanskem zalivu Guantanamo in s pošiljanjem osumljencev na mučenja k prijateljskim režimom.

Slovenija ima srečo. Oblasti so se medijskih čistk lotile šele takrat, ko je ta nekdanja jugoslovanska republika že vstopila tako v Evropsko unijo kot v Nato. Če bi to storile prejšnje »sile kontinuitete«, bi tedanja opozicija zagnala tak vik in krik, da bi moral še kak State Department kako reči na to temo. A takrat še nismo bili člani kluba razvitih, v katerem so posegi v medijsko svobodo dojeti kot normalno delovanje kapitalskih trgov. Zdaj pa premiera Janeza Janše nihče ne more več primerjati s kakim ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, pa čeprav lahko podobno mesari po medijih. Nek avstrijski novinar, ki ga je več dni gostila slovenska država, ga je nehvaležno primerjal z Berlusconijem, a tega zapisa na srečo v prerojenemu časniku Delo niso hoteli objaviti. Res smo lahko veseli v Sloveniji. Ob zlomu Jugoslavije bi se nam mešalo, če bi hotela takratna oblast iz slovenske javne televizije narediti državno ustanovo oziroma nekaj takega, kar so takrat storile nacionalistične oblasti v Srbiji ali na Hrvaškem. Zdaj smo lahko na nekaj, kar bi v tranziciji veljalo za grob poseg oblasti v medijsko svobodo, celo ponosni. V razvitem kapitalizmu je to, da oblasti osrednji dnevnik Delo spreminjajo v Vjesnik (iz Tudjmanovih časov) ali (Miloševićevo) Politiko, pač nekaj povsem normalnega.