Medijska preža št. 25-26, maj 2006

Tabloid je legitimen novinarski žanr, ki je 15. septembra 2005, z začetkom izhajanja novega tabloidnega dnevnika Direkt, dobil v Sloveniji povsem novo podobo. Direkt, ki je nastal po vzoru najbolje prodajanega nemškega tabloida Bild, je konceptualne principe vzel iz sedmih glavnih svetopisemskih grehov – napuha, nečistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, lakomnosti, jeze in lenobe. Tabloid Direkt naj bi torej kaznoval bahavost, nezvestobo, nevoščljivost, jezo, lenobo in druge negativne človeške lastnosti, hkrati pa naj bi se postavljal na stran majhnih oziroma preprostih ljudi in razkrival, kakšne so temne plati iz življenja posameznikov, ki so slavni, bogati in vplivni. Slogan tabloida Direkt je »Brez milosti!«, odgovorni urednik Bojan Požar pa je novinarjem večkrat zagotovil, da slogan pomeni zgolj dejstvo, da bo časopis resnično brez cenzure. Vsi, o katerih Direkt piše, naj bi bili obravnavani enakopravno. Hitro se je izkazalo, da je Požar lagal, ko je dajal takšna zagotovila. Izkazalo se je, da bo Direkt služil le posameznikom, ki se želijo v javnosti maščevati nasprotnikom oziroma tistim, ki jih iz kakršnih koli razlogov ne marajo. Direkt je pisanje iz maščevanja dokazal že v prvi številki, ko je Požar objavil »afero« o domnevni pedofiliji v družini Plestenjak.

»Afera Plestenjak« ni bila plod nikakršnega raziskovalnega novinarstva in ni niti najmanj pripomogla k reševanju problematike s pedofilijo, kot so to poskušali prikazovati nekateri mediji, zlasti oddaji E+ na Kanalu A in Trenja na POP TV. Zgodbo o domnevnem dogajanju v družini Plestenjak je Požarju na pladnju dostavila Janja Ošlaj, nekdanja življenjska sopotnica Domna Slane, sina znane slikarke Dore Plestenjak, zgodba pa ni dosegla večjega učinka od klevetanja posameznikov, ki so v domnevno afero vpleteni.

Tabloid Direkt kot glasilo Janeza Janše?

Bojan Požar je v pogovoru, ki ga je 13. septembra 2005, dva dni pred začetkom izhajanja Direkta, objavil časnik Finance, izjavil: »Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo. Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor. Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.«

Naj analiziram Požarjevo izjavo.

»Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo.« Načeloma besede držijo, toda ne držijo, ko govorimo o tabloidu Direkt in o Požarju, ki je kot edini politični seksualni »aferi« doslej razkril le domnevne svingerske želje Aurelia Jurija in objavil fotografije treh ljudi, ki so se zabavali v pisarni (obe »aferi« je Požar objavil v rubriki Bulvar v Slovenskih novicah). Juri je poslanec SD, trojka pa je povezana z LDS. SD in LDS nista desni stranki. Tabloid Direkt, ki bi torej moral razkrivati zasebna življenja desnih politikov in preverjati, če morebiti ne kršijo konservativnih življenjskih načel, ki jih v javnosti zagovarjajo kot politiki in na zagovarjanju teh načel gradijo kariere, tega ne počne.

»Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor.« Izjava ne drži. Kot edina notranjepolitična novinarka na Direktu sem hitro ugotovila, da časopis ni politično nevtralen, ampak služi le posameznikom, ki Direkt oziroma slogan »Brez milosti!« zlorabljajo kot – orožje za medsebojne obračune. Poleg tega medij, ki ob začetku izhajanja ni politično nevtralen, ne bo politično nevtralen niti pozneje. Morda bo le zamenjal navijaška stališča do posameznih strank oziroma do posameznikov v politiki.

»Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.« Izjava je zavajajoča. Janez Janša je predsednik vlade in posledično ena izmed najbolj zanimivih osebnosti v državi. S predsednikom vlade se kar naprej nekaj dogaja, že zato, ker je pač predsednik vlade. Bilo bi nenavadno, če se z njim ne bi dogajalo nič. S predsednikom vlade se torej mora nekaj dogajati in po tej logiki bi lahko Direkt kar naprej pisal le o Janši. Vendar pa so Požarjeve besede hkrati v popolnem nasprotju z njegovimi besedami iz točke 1 v tej analizi. Direkt bi se z Janšo torej moral ukvarjati, ker je Janša politik, ki neke vrednote zagovarja, a jih sam krši. Vendar se Direkt z Janšo v tem smislu sploh ne ukvarja.

Tabloid Direkt je hitro dokazal, da bo služil trenutno vladajoči koaliciji. V času mojega službovanja v redakciji Direkta (1. 8. 2005–21. 11. 2005) je tabloid objavil le tri članke, ki premieru Janši niso bili naklonjeni. Prvi je bil članek o ustavnem zakonu o izbrisanih (»Janša briše izbrisane«, 12. 10. 2005), drugi je bil članek o govoru, ki ga je premier objavil v reviji Mag (»Honorarec na Magu«, 15. 10. 1005), tretji pa je bil članek o padcu podpore vladi Janeza Janše (»Janez, kva dogaja?«, 25. 10. 2005). Hkrati je Direkt objavljal in še vedno objavlja številne članke o simpatičnih dogodkih iz premierovega zasebnega življenja: o tem, kako Janša nakupuje v Baumaxu in mu na tla pade razstavljeno blago (»Veliko hrupa za žaluzije«, 27. 10. 2005), o tem, kako je Janša skozi okno svojega stanovanja v Ljubljani včasih vidi tudi smeti (»Volja ljudstva«, 21. 10. 2005), o trenutnem tesnem zavezništvu med njim in predsednikom uprave Istrabenza Igorjem Bavčarjem (»Z dvema mrežama se več ujame«, 25. 11. 2005) in tako naprej.

Prvi primer: obračun SDS z LDS v tabloidu Direkt?

Eden izmed številnih popolnoma izmišljenih člankov, ki jih je objavil Direkt in na katerem lahko nazorno dokažem princip tabloidnega maščevanja, je bil članek o nekdanjem poslancu LDS Cirilu Pucku, ki ga je Robert Törnar iz Celja obtoževal, da mu je dolžan izplačilo v višini več kot enega milijona tolarjev. Törnar je zgodbo z dokumenti, ki menda dokazujejo verodostojnost njegovega pričevanja, v redakcijo Direkta prinesel sam in privolil tudi v fotografiranje. Članek s fotografijo, ki ga je 23. 9. 2005 objavil Direkt, je temeljil le na Törnarjevi izpovedi in priloženi dokumentaciji. Pucka nismo poklicali, niti nismo zgodbe preverjali nikjer drugje. Požar je namreč dejal, da bomo od Pucka zahtevali komentar šele po objavi članka z naslovom »Pucko ni tak mucko«. Kljub temu smo v objavili vrsto trditev, recimo: »Ciril Pucko, nekdanji poslanec in član sveta LDS, je razgrajal in nadlegoval striptizeto v nočnem lokalu na Madžarskem, obtožnici in škandalu pa se je očitno izognil s podkupnino madžarskim policistom – brez plačila pa je ostal njegov posebni tolmač Robert Törnar.« In nadaljevanje, ki je bilo ravno tako trdilno in je v žaljivem tonu obtoževalo Pucka: »Po nekaj popitih kozarcih alkohola se je sicer menda mirnemu politiku, po domače rečeno, utrgalo. Žalil je domačine in z vulgarnimi izrazi pa tudi prijemi nadlegoval artistko, ki je plesala med striptiza željnimi obiskovalci lokala. No, kot kaže, je bil politik Pucko le nekoliko preveč pohoten, saj so ga iz lokala nagnali, ga prijavili policiji in zoper njega sprožili uradno preiskavo.« V članku o Pucku se je Direkt skliceval na dokument: »Dobili smo pisno dokazilo (opremljeno z uradno glavo LDS!!!), ki ga je Pucko poslal Törnarju in v njem zapisal podrobna navodila.« In na koncu Pucka obtožili še: »Toda skopuški poslanec je na milijon tolarjev nagrade hinavsko pozabil. Kakor je pozabil celo na storitve prevajanja, prevozne stroške in na stroške cestnine. Pucko, ki bi Törnarju moral nakazati 1,127.290 tolarjev, je dobesedno poniknil. Razočarani Törnar ga je večkrat klical, toda Pucko se ni javljal. Törnar se je nazadnje obrnil še na Avtorsko agencijo Slovenije, ki mu je bila najprej pripravljena pomagati, ko pa jim je povedal, da je v zgodbo vpleten visoki politik LDS, so mu odvrnili, da se raje ne bodo vpletali.« Naslednji dan, ko je bil članek o Pucku objavljen, so me iz LDS opozorili, da je zgodba najverjetneje izmišljena, saj je dokument, s katerim je Törnar poskušal dokazovati verodostojnost svoje zgodbe, očitno ponarejen. Na dokumentu dejansko piše, da je bil izdan junija 2004, zraven glave LDS pa je naslov: Slovenska cesta 27. Dejstvo je, da sedež LDS junija 2004 še ni bil na Slovenski cesti 27, ampak v stavbi TR3 v Ljubljani. Junija 2004 LDS sploh še ni vedela, da se bo preselila na Slovensko cesto 27; odločitvi o selitvi v druge prostore je botroval poraz na parlamentarnih volitvah in posledično zmanjšani proračun, s katerim stranka razpolaga v opoziciji. Požarja sem opozorila, da je Törnarjev dokument očitno ponarejen, toda vseeno je zahteval, da nadaljujemo zgodbo in tako sem 24. septembra 2005 v Direktu objavila članek z velikim nadnaslovom »AFERA PUCKO«. Vsi v redakciji smo vedeli, da v resnici ni nikakršne »afere«. »Afera« je bila le v Direktu: »Včeraj dopoldne, ob 10.00, nas je zaradi članka z naslovom Pucko ni tak mucko, objavljenega v četrtkovem Direktu, po telefonu poklical nekdanji poslanec LDS Ciril Pucko. Deloval je zelo prizadeto. Večkrat je ponovil, da Roberta Törnarja ni videl še nikoli v življenju niti ni zanj še nikoli slišal.« Kljub temu da smo v redakciji vedeli, da ni nikakršne afere, je Požar zahteval, da za izjavo prosimo tudi predsednika vlade Janeza Janšo, predsednika LDS Antona Ropa in madžarsko veleposlaništvo v Sloveniji. Ker je bilo vsem bolj ali manj jasno, da je dokument, ki smo ga objavili, ponarejen, zadeve ni želel komentirati nihče. To smo v Direktu povzeli kot: »Predsednik LDS Tone Rop zgodbe ni želel komentirati, prav tako našega pisanja niso hoteli komentirati na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani. Vsaj do konca redakcije ne, čeprav smo jih za izjavo zaprosili že ob 11.39.« Tudi Robert Törnar se iz neznanih razlogov ni bil več pripravljen pogovarjati po telefonu. Poslal pa je veliko elektronskih pisem, ki jih je Direkt objavil v isti številki kot nadaljevanje »Afere Pucko«. Dopisovanje je plod zahtev, ki sem jih naslovila na Törnarja, ker sem želela pojasnila, kakšna je resnica in od kod je prišel ponarejeni dokument.

Törnar se je v dopisih, ki jih je poslal na moj elektronski naslov, poskušal izviti iz neprijetne zagate. Želel je avtorizacijo članka, potem pa sem mu pojasnila, da je avtorizacija stvar predhodnega dogovora med novinarjem in intervjuvancem. Ker predhodnega dogovora med mano in Törnarjem ni bilo, poleg tega je Törnar, ki je sam prišel na Direkt, dovolil fotografiranje, v avtorizacijo nisem privolila. Zanimivo je, da je v enem izmed dopisov Törnar omenil g. Lavriha iz urada predsednika vlade. To je Aleksander Lavrih, ki je v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše zaposlen kot svetovalec za nacionalno varnost. Že v prvi vrsti je nenavadno, da se svetovalec za nacionalno varnost ukvarja z domnevnimi izterjatvami, predvsem pa je nenavadno, da svetovalec za nacionalno varnost ni opazil, da je dokument ponarejen. Zaradi omenjenega dokumenta je LDS proti neznanemu storilcu že vložila kazensko ovadbo, ki bo osvetlila tudi to, kakšna je bila v primeru Direktovega napada na Cirila Pucka vloga Aleksandra Lavriha. Toda Direkt o tem sploh ne poroča. Ravno tako, kot se ni Pucku niti enkrat opravičil za nastalo škodo.

Drugi primer: obračun LDS z LDS v tabloidu Direkt

V času službovanja na Direktu sem ugotovila, da je LDS stranka, ki Direkt kar naprej izrablja za razčiščevanje medsebojnih sporov oziroma predvsem sporov, ki se dotikajo frakcijskih bojev v ljubljanski mestni LDS. Tako je nekdanji podžupan iz vrst LDS Igor Omerza za Direkt napisal več člankov, ki so napadali druge člane stranke. Denimo, pod članek z naslovom »Nespontani splav Ropa iz LDS« je Požar podpisal sebe in mene, v resnici pa je članek napisal Omerza. V tem članku namreč ni niti ene same črke, ki bi jo bila napisala jaz, Požar pa je prispevek, ki mu ga je na listu papirja vročil Omerza, zgolj prepisal in dodal nekaj pridevnikov. Članek, ki ga je napisal Omerzam je izrazito povzdigoval Jelka Kacina, kar je razumljivo, saj je bil Omerza glavni Kacinov lobist: »Veliki zmagovalec sobotnega kongresa največje opozicijske stranke Jelko Kacin bi moral po hitrem postopku zamenjati diktatorskega Toneta Ropa, prejšnjega predsednika LDS in vodjo poslanske skupine LDS v državnem zboru.« Hkrati je Omerza žaljivo pisal o nekaterih drugih članih LDS: »Da ne govorimo o čudežno prepotentni Viktoriji Potočnik, nekdanji županji Ljubljane in napol političnem mrliču, ki javno razlaga, da bo Kacinu dala sto dni miru. Kar je v principu popolna neumnost. Tako imenovanih sto dni uvodnega miru je v politiki stvar razmerja in politične vljudnosti med vlado in opozicijo, ne pa članov neke politične stranke in legitimno izvoljenega predsednika.« In še: »Sicer pa, kdo je sploh ta Viktorija Potočnik, da Kacinu tako grozi. Navsezadnje je njena aferaška banka SIB liberalne demokrate brcnila tja, kjer zdaj ždijo.« Ob koncu članka pa je Omerza zapisal: »Namesto podžupana Igorja Omerze, ki je menda pripravljen odstopiti. Mimogrede, Omerza je bil na sobotnem kongresu edini delegat, ki ni vstal in ploskal medlemu govoru predsednika države Drnovška.« Navedeni primer je le eden izmed vsakodnevnih tabloidnih obračunov, ki jih preko Direkta peljejo posamezniki iz LDS, na obračunavanje v tabloidu pa niso imune niti druge slovenske parlamentarne stranke, saj v večjem ali manjšem obsegu počnejo isto posamezniki iz skorajda vseh parlamentarnih strank, še zlasti pa velja izpostaviti predsednika SNS Zmaga Jelinčiča, po naročilu katerega je Direkt objavil številne članke.

Posegi v avtorsko delo novinarjev Direkta

Eden izmed prvih člankov, pri katerem sem zasledila močne uredniške posege v svoje avtorsko delo, je bil članek o direktorici Inštituta za civilizacijo in kulturo Alji Brglez in njeni morebitni kandidaturi za predsednico LDS. Članek je – kot večina prispevkov, ki jih objavi Direkt – temeljil na govoricah, ki pa jih je Brglezova, s katero sem se pogovarjala 15. 9. 2005, potrdila. Dejala je, da o kandidaturi za predsednico LDS resno razmišlja in da jo pri njeni nameri podpirajo »pravi liberalci«. Ostale govorice, iz katerih smo sestavili članek o Brglezovi, smo pomalem – kot običajno – prispevali vsi v redakciji Direkta. Požar je v moj članek o Brglezovi vpisal vrsto žaljivih pridevnikov, kot je, denimo, »zlata prinašalka«, pod članek pa je spet podpisal mene. Kljub temu da novinarski kodeks urednikom prepoveduje posege v članke novinarjev, so takšni posegi v tabloidu Direkt stalnica. Požar novinarjem vsakodnevno spreminja članke in jim dodaja žaljive pridevnike, pogosto pa tudi napake oziroma trditve, ki se pozneje izkažejo za laži. Na sporno početje sem Požarja večkrat opozorila, na nedopustnost njegovih posegov v članke pa sem opozorila tudi v prispevku, ki ga je ob moji odpovedi sodelovanja z Direktom 22. 11. 2005 objavil časnik Večer. Požar je oboje zavrnil kot neumnost. Še več, izrazil je prepričanje, da njegovi posegi v avtorsko delo novinarjev oziroma objavljanje laži in žaljivih pridevnikov le »bogatijo« tekste novinarjev, za katere je Požar sicer večkrat izjavil, da ne obvladajo tabloidnega jezka. Hkrati je Požar pristojnosti, da lahko članke po lastni volji spreminjajo, prenesel tudi na lektorice. Tako se študentke, ki nimajo nikakršnih izkušenj z novinarstvom, ukvarjajo z vsem, le s tistim ne, s čimer bi se dejansko morale ukvarjati – z odpravljanjem slovničnih napak v člankih novinarjev.

Žaljivke in poniževalni pridevniki

S tem ko je Direkt direktorico ICK Aljo Brglez poimenoval »zlata prinašalka«, je hitro, kot je kasneje v kolumni v Financah zapisala Brglezova, pohodil vse svoje junake prihodnjega pisanja. Požar namreč zahteva, da vsebujejo članki v Direktu čim več žaljivih in poniževalnih pridevnikov. Kakopak takšnih pridevnikov Požar ne dojema kot žaljivke in poniževanja. Dojema jih le kot »sočne« besede, ki popestrijo novinarske tekste. V Direktu ni skorajda nihče opisan kot »normalen«, saj Požar za vsakogar najde nekaj slabšalnega. Če je pri delu malo bolj počasen, je v Direktu kar – len. (Primer: Novinarka Jadranka Rebernik) Če Direktu ni povšeči, je pač – aboten ali napol aboten. (Primer: Scenarist POP TV Igor Bratož in drugi) Če je ambiciozen, je za Direkt, ki ambicioznim ljudem ni naklonjen, preprosto – nenormalno ambiciozen. (Primer: Direktorica ICK Alja Brglez) Vsi, ki se ponašajo z intelektualnimi dosežki, so za Direkt – metrointelektualci. (Primeri: dr. Marko Milosavljevič, kolumnist Marko Crnkovič, novinarka in pisateljica Vesna Milek) Če bi nekdo rad nekaj dosegel, a mu morda trenutno ne gre vse od rok, je takoj – radbibil, radabibila; če jih je več, pa pač radibibili. (Primera: Milek in arhitekt Matej Mljač)

Ob tem je treba poudariti, da se podobno žaljiv in posmehljiv odnos do ljudi, o katerih tabloid Direkt piše, odvija tudi znotraj redakcije. Recimo, za vsako lepo žensko smo v redakciji rekli, da je prasica, za vsakega uspešnega moškega, da je peder – oznaka ni mišljena v seksualnem smislu, ampak v smislu nevoščljivosti.

Novinarji Direkta v spopadu z asocialnostjo

V času sodelovanja s tabloidom sem, ravno tako kot nekateri drugi novinarji Direkta, opažala močne spremembe v svojem zasebnem življenju. Izpostavila bi predvsem osamljenost, osovraženost in zaničevanje. Veliko ljudi se je kratko malo nehalo pogovarjati z mano, kot izgovor pa so vedno uporabili frazo češ, »s tabo se več ni varno pogovarjati«. Opažala sem, da mi ljudje več ne zaupajo, saj je Direkt že na začetku pokazal, da ne bo časopis, ki bi mu ljudje lahko verjeli, njegovim novinarjem pa zaupali. Številni ljudje so se me začeli že na daleč izogibati, kar je vodilo v osamljenost in posledično v osovraženost. Sama sem zaničevanje doživljala iz vseh sfer, od politikov, gospodarstvenikov, predvsem pa od drugih novinarskih kolegov, tudi od tistih, s katerimi sem pred začetkom sodelovanja s tabloidom Direkt povsem korektno sodelovala v uredništvih drugih medijev. Ravno zaradi posmehovanja, pritiskov in slabšalnega odnosa, ki so ga deležni novinarji Direkta, se številni med njimi raje podpisujejo s psevdonimi. Tako, denimo, ne obstaja novinarka, ki bi ji bilo v resnici ime Maša Cvek. Niti novinarka Sanja Skarza ne obstaja. Psevdonima sta tudi Rudi Rus in Tone Cajhen. Pri zbiranju informacij pa se novinarji poslužujejo najrazličnejših načinov, ki so po zakonu kaznivi; opozoriti velja predvsem na grožnje in izsiljevanja. Ko sem se odločila izstopiti iz začaranega kroga in sporno dogajanje v Direktu razkriti javnosti, sem vrsto groženj in izsiljevanj prejela tudi sama. Požar je svoje grožnje nazadnje uresničil, saj me je poskušal na različne načine diskreditirati v Direktu, pri tem pa mu je izdatno pomagala oddaja E+, ki jo ureja Požarjeva življenjska sopotnica Barbra Drnač. Oddaja se je, ravno tako kot Direkt, pri napadih name posluževala kaznivih dejanj, recimo, skrivnega snemanja in objavljanja zasebnih telefonskih pogovorov.

Uničena blagovna znamka

Časopisna hiša Dnevnik, ki si je zastavila cilj, da bo Direkt v petih letih najbolje prodajani časopis v državi, pa v svojo namero očitno še vedno verjame, kljub temu da ji tabloid – v katerem noče oglaševati skorajda nobeno slovensko podjetje, ker si nobeno podjetje ne želi uničiti slovesa z oglaševanjem v tako neverodostojnem in žaljivem časopisu – močno škoduje po poslovni in tudi po novinarski plati. Po napovedi v časniku Finance bodo menda Direkt kot blagovno znamko preselili na Hrvaško, v BiH in v SČG. Več o poslovnih in političnih motivih za nastanek tabloida, o ozadju številnih neresničnih zgodb, ki jih objavlja Direkt, o napadih na posameznike, o vdorih v zasebnost, o psevdonimih in načinih, ki jih novinarji uporabljajo pri zbiranju informacij, o dogajanju v redakciji ter vse o tem, kako živi novinar Direkta in kako ga dojema okolica tudi po tem, ko Direkt zapusti, sem opisala v knjigi Operacija Direkt, ki sta jo 16. marca izdali založbi Ignis in Koščak.

Po izidu knjige Operacija Direkt

Predstavitve knjige so se udeležili vsi vidnejši slovenski mediji, večina izmed njih pa je o knjigi poročala zelo pozitivno. Po mojem mnenju sta najbolj korektno in obširno o Operaciji Direkt poročala tednika Mag in Demokracija, tednik Mladina je zabeležil pozitivno recenzijo knjige, tudi poslovni dnevnik Finance je objavil več pozitivnih člankov o meni in knjigi, ženska priloga Dela in Slovenskih novic Ona pa mi je dala možnost, da se v intervjuju opravičim ljudem, ki sem jih kot novinarka Direkta prizadela. Oddaja Studio City na TV Slovenija je pripravila na temo Operacije Direkt krajšo debato, v katero pa – čeprav so povabili Bojana Požarja – niso povabili mene, ampak Mića Mrkaića. Požar se je debate v Studiu City udeležil le pod pogojem, da mu ne bo treba komentirati konkretnih navedb iz knjige. Pozitiven intervju z mano sta sicer opravila RGL in Val 202, med tem ko je radio Hit moje zaupanje zlorabil. Povabili so me za gostjo v jutranji program, čez teden dni pa so v isti oddaji gostili Požarja, predvajali izseke posnetega pogovora z mano in dovolili, da me je Požar žalil; Požar se je skupaj z voditeljema jutranjega programa na radiu Hit posmehoval, da je knjiga Operacija Direkt posledica »mojih psiholoških blodenj«. Najbolj pa me je presenetila kritika, ki jo je v Jani objavil Vinko Vasle. Vasle ni kritiziral knjige, temveč mene osebno in to na zelo žaljiv način. Tako je med drugim bralce Jane pozval, naj se »vsi izogibajo mene in mojega pisateljevanja«. Melita Poler – Kovačič, ki ravno tako kot Marko Milosavljević ni želela napisati recenzije za knjigo Operacija Direkt (to je razlog, da knjiga ne premore kritične analize in hladnega presojanja), je dan po izidu knjige za TV Slovenija izjavila, da je to »tabloidna knjiga, ki ne more dvigniti ravni slovenskega novinarstva«..

Na dan izida knjige je bil eden izmed glavnih akterjev v Operaciji Direkt Franci Zavrl iz Pristopa gost v oddaji E+ na Kanalu A, v kateri je priznal, da je vse, kar piše v knjigi o njem, res. Na vprašanje voditeljice oddaje, komu se bodo zaradi Operacije Direkt najbolj tresle hlače, je Zavrl odvrnil, da ni nujno, da se bodo tresle hlače, ampak se bo tresla kakšna »kikla«. Dan po izidu Operacije Direkt je Bojan Požar v Direktu o meni objavil obširni in izmišljeni članek, v katerem me je poskušal povezati z vrsto seksualnih škandalov, a ker zgodba v Sloveniji ni naletela na odmev, sta Požar in Zavrl izmišljene seksualne škandale o meni poskušala lansirati na Hrvaško. Slobodna Dalmacija je objavila o meni vrsto Požarjevih laži, mene pa za mnenje sploh niso vprašali. Poklical me je novinar Jutarnjega lista, sestala sva se in se pogovarjala o knjigi, a naslednji dan je Jutarnji list objavil članek z velikim naslovom »Novinarka kaže: Da, imala sam redoviti seks sa ministrom.« Nato me je poklicala novinarka Globusa, ki je želela z mano narediti velik intervju. Ko sem odklonila, saj se je vmes za intervju najavil še tednik Nacional, mi je novinarka Globusa grozila, da bo časopis – če intervjuja ne dam njim, ampak Nacionalu – o tej zadevi vseeno pisal, ampak tako, da bo zame zagotovo negativno. Bojan Požar in Franci Zavrl nista bila niti enkrat pripravljena komentirati konkretnih navedb iz knjige. Resnico o svojem početju v novinarstvu sta poskušala prikriti z izmišljenimi seksualnimi škandali, zato sem proti Direktu vložila odškodninsko tožbo v višini treh milijonov tolarjev. Okrožno sodišče v Ljubljani je Direktu izdalo začasno prepoved pisanja o mojem zasebnem življenju. Doslej zoper mene – zaradi Operacije Direkt – tožbe ni vložil nihče.

Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Sodelavke in sodelavci RŠ se sprašujemo, ali ne bo po desetletju despotizma samooklicanega direktorja za RŠ nastopilo obdobje, v katerem ga bo po svoji volji preoblikovala vsakokratna vladajoča študentska politika.

Ne glede na že od osamosvojitve Slovenije in zamenjave družbenega sistema trajajoče neurejene pravnoformalne, statusne, organizacijske in delovne razmere, na katere smo delujoči in delujoče na Radiu Študent Ljubljana v zadnjem desetletju večkrat poskusili opozoriti tudi širšo javnost, se je ta na agendo osrednjih medijev v slovenskem prostoru prebil šele pred kratkim. Za to so v prvi vrsti zaslužni imenovanje samooklicanega direktorja Radia Študent dr. Dejana Jelovca v nadzorni svet časnika Delo in še nekoliko prej v vladni odbor za reforme ter Jelovčeva javna podpora Zakonu o RTV Slovenija. Še posebej prvo, torej politično kadriranje v nadzorni svet Dela ter posledično imenovanje Petra Jančiča za odgovornega urednika, katero je podprlo manj kot 15 odstotkov novinarskega kolektiva na Delu, sta spodbudili tudi člane ožjega uredništva Radia Študent in o. p. odgovornega urednika Petra Barbariča, da so za miselnost, načela, način delovanja ter organiziranja, ki so že od začetka nepretrganega oddajanja radijskega programa na frekvenci 89,3 Mhz, od 9. maja 1969, v veljavi na Radiu Študent, tako nedostojno politično servilnost dr. Dejana Jelovca obsodili v Javnem pozivu članu Nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu, direktorju Radia Študent (23. 1. 2006) in Odprtem pismu direktorju Radia Študent in članu nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu (2. 3. 2006). S slednjim se je uredništvo Radia Študent celo odločilo, »da do razrešitve stanja odpoveduje udeležbo na vseh formalnih ali neformalnih sestankih in ostalih oblikah izmenjav mnenj in informacij na Radiu Študent, na katerih bo prisoten tudi Dejan Jelovac«. Za pravi oris aktualnih kriznih razmer na Radiu Študent in nakazujoči se konec desetletne despotske vladavine samooklicanega direktorja dr. Dejana Jelovca pa je treba navesti in upoštevati tudi nekaj dejstev iz novejše zgodovine RŠ, ki v pravnoformalno neurejenih razmerah deluje od zamenjave družbenopolitičnega sistema in osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 in je do 19. 10. 2004 posloval kot p. o. – po nekaterih informacijah celo zadnja pravna oseba, ki se po zamenjavi družbenopolitičnega sistema še ni uskladila z veljavnim pravnim redom RS. Materijo se je sicer poskušalo urediti z naslednjimi pollegalnimi dokumenti: