N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
www.europarl.europa.eu
Evropski parlament je nagrado Saharov za leto 2007 podelil odvetniku in poslancu sudanskega parlamenta dr. Salihu Mahmudu Osmanu. Nagrado za svobodo misli, ki je namenjena osebam ali skupinam, ki si prizadevajo za zagovarjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so prvič podelili leta 1988. Poimenovali so jo po ruskem Nobelovcu Andreju Saharovu, sicer izumitelju vodikove bombe.

Salih Mahmud Osman deluje v sudanski organizaciji proti mučenju. Že več kot dve desetletji brezplačno pravno zastopa številne žrtve sudanske državljanske vojne in kršitev človekovih pravic. Zavzema se za preprečevanje krutih oblik kaznovanja (na primer kamenjanja ali križanja). Njegov boj proti nepravičnosti ga je pripeljal tudi v zapor, žrtve pa je terjal tudi v družinskem krogu.

Sudančevo kandidaturo sta v evropskem parlamentu predstavila člana parlamentarnega odbora za razvoj Joseph Borrell Fontelles in José Ribeiro e Castro, njegovo življenje pa je poslancem približal odvetnik in Osmanov nekdanji kolega Osman Hummaida. V svoji utemeljitvi predloga za Sudančevo kandidaturo je Joseph Borrell Fontelles med drugim dejal, da je za prebivalce Sudana v tem trenutku ključno, da mednarodna skupnost ohrani pritisk na sudanske oblasti, zato se mu zdi smiselno, da nagrado dobi prav Osman.

Poleg sudanskega poslanca so se v ožji krog kandidatov za nagrado Saharov uvrstili še pokojna ruska novinarka Ana Politkovska in kitajska oporečnika, zakonca Zeng Jinyan in Hu Jia.

Ana Politkovska je postala znana po svojih preiskavah in poročanju o kršenju človekovih pravic in mučenju v Čečeniji. Napisala je več knjig o čečenskih vojnah, življenju v Rusiji in režimu predsednika Putina ter za svoje delo prejela številne prestižne mednarodne nagrade. Preživela je poskus zastrupitve na letalu v Beslan, kamor se je odpravila poročati o ugrabljenih otrocih v tamkajšnji šoli. 7. oktobra 2006 pa je bila ustreljena v središču Moskve, in sicer v dvigalu bloka, v katerem je stanovala.

Zeng Jinyan je spletna aktivistka, ki javnost prek svojega bloga Tiananmen 2.0 seznanja s kršitvami človekovih pravic, njen mož Hu Jia pa kitajsko javnost ozavešča o problematiki širjenja okužbe z virusom HIV ter o spornih posegih v okolje. Hu je tudi koordinator gibanja »bosonogih odvetnikov«, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in se bori proti krivicam kitajskega pravnega sistema. Leta 2006 je bil pogrešan 41 dni, od avgusta 2006 do marca 2007 pa sta zakonca morala živeti v hišnem priporu. Od maja 2007 sta razglašena za grožnjo nacionalni varnosti in ne smeta zapustiti države. V evropskem parlamentu – ena njegovih poglavitnih nalog je prav varovanje človekovih pravic – so na seminar o nagradi in javno predstavitev finalistov letos prvič povabili novinarje ter jim plačali vse potne stroške. Med razlogi za odprta vrata, ki sicer parlament ni stal malo denarja (samo letalska vozovnica iz Ljubljane do Bruslja in nazaj je stala 770 evrov, novinarjev pa je bilo več kot dvajset iz različnih držav), je najbrž tudi ta, da je leto 2007 posvečeno enakim možnostim za vse.

Novinarji so lahko spremljali predstavitev kandidatov, pa tudi postopek lobiranja za posamezne favorite. Predstavitev finalistov je na trenutke celo zbudila vtis, da je bolj pomembno, čigav kandidat bo zmagal, kot kdo bo to. »Toda,« pojasnjuje Mito Þnidarko iz informacijske pisarne evropskega parlamenta v Ljubljani, »predlagateljev in nominirancev je vedno večje število, lobiranja pa v evropskem parlamentu, ki je politična institucija, niso nič neobičajnega. Seveda je potrebno terminu 'lobiranje' odstraniti negativno konotacijo. Lobiranje pomeni v bistvu podajanje razlogov za in proti nekemu kandidatu. Kriteriji izbora so definirani, tako da poteka izbor relativno transparentno.« Nominacije so bile pospremljene z argumenti, ki so presegali delo kandidatov. Tako je, na primer, za kitajska oporečnika navijal predstavnik evropskih zelenih Daniel Cohn-Bendit, ki je poudarjal, da mora biti Evropa pred olimpijskimi igrami na Kitajskem pozorna na številne kršitve človekovih pravic in da podpora olimpijskim igram pravzaprav legitimizira delovanje kitajskih oblasti, ki med drugim omejujejo svobodo tiska in govora. »Zeleni verjamemo, da bi bila nagrada prvi korak v prizadevanjih, da športniki in obiskovalci navežejo stike s kitajskimi oporečniki. Tako bi lahko izzvali oblasti, ki trdijo, da se bo lahko v času olimpijskih iger vsakdo prosto gibal,« je med drugim dejal Daniel Cohn-Bendit. Trenutno so številni oporečniki, ki tvegajo svobodo in življenje, ker se bojujejo za to, kar verjamejo, v hišnem priporu ali celo zaporu.

Kandidaturo Ane Politkovske pa je predstavil predstavnik skupine evropskih ljudskih strank in evropskih demokratov Elmar Brok. Poudaril je, da so njena dela darilo novega ruskega novinarstva in da predvsem zaradi nje Evropa sploh kaj ve o drugi čečenski vojni. Nagrada Ani Politkovski bi po njegovih besedah sporočala ruskemu predsedniku Putinu, da Evropa hoče vedeti, kdo jo je umoril in zakaj. »Ne moremo govoriti o svobodi tiska, če takšni umori ostanejo neraziskani.«

Evropskemu parlamentu, v sodobni Evropi edinemu neposrednemu predstavniku njenih prebivalcev, je treba priznati, da si prizadeva za človekove pravice in da se jim trudi tudi z nagradami, kot je Saharovova, dati ustrezno težo. Kljub temu seznam kandidatov in dobitnikov nagrad zbuja tudi nekaj pomislekov. Med znanimi prejemniki nagrade Saharov so, na primer, Nelson Mandela, Aleksander Dubček, Matere z majskega trga, sarajevski časnik Osloboðenje, Ibrahim Rugova, OZN in generalni sekretar Kofi Anan, predsednica združenja beloruskih novinarjev Þana Litvina, Dame v belem in Novinarji brez meja.

Iz nabora imen bi namreč lahko sklepali, da se kršitve človekovih pravic dogajajo večinoma zunaj meja Evropske unije. Nagrajenci so praviloma borci za človekove pravice, ki živijo dovolj daleč od trdnjave Evrope. Hkrati pa evropski mediji, med njimi je na prvem mestu britanski časnik Independent, na svojih prvih straneh pogosto prinašajo zgodbe o kršitvah človekovih pravic, ki se dogajajo v osrčju Evrope. Independent je tako nedavno poročal, da v Veliki Britaniji prosilce za azil, ki so jim prošnjo zavrnili, med vračanjem v domovino brutalno pretepajo.

Znan je tudi primer iz Avstrije, kjer so kosovski družini Zogaj dovolili ostati šele po tem, ko se je razpletla drama s pobegom petnajstletne hčerke Arigone. Kot je ob tem primeru zapisala Delova avstrijska dopisnica Barbara Kramžar, ni nobenega dvoma, da je velikodušnost Avstrijcev tako velika samo zato, ker bo izjemno omejevalna priseljenska zakonodaja nezaželene tujce še naprej ohranjala zunaj avstrijskih meja. Če te ne bi bilo, bi bili Avstrijci veliko bolj zaskrbljeni.

V Sloveniji pa, kot je za Sobotno prilogo Dela poudaril dr. Gregor Tomc, oblast na primer v Ambrusu sprašuje ljudi, ali hočejo živeti z Romi, kot da gre za anketo javnega mnenja in ne za človekove pravice. Tudi v teh državah so borci za človekove pravice, toda njihovega dela Evropa kot da noče opaziti in nagraditi. Bistvo dvoličnosti prizadevanj za svobodo tiska in govora ter človekove pravice v Evropski uniji je sicer morda najbolj zadel Sergej Sokolov, urednik časnika Novaja gazeta, za katerega je pisala Ana Politkovska, ki je med predstavitvijo nominirancev za nagrado Saharov dejal: »Na srečanjih na vrhu se evropski politiki nasmihajo Putinu, ker je pač pomembno, da se gremo 'pravo politiko'. To zmanjšuje vsa prizadevanja za svobodo tiska in govora v Rusiji.«

izpis

Gojko Bervar

Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
www.prix-europa.de
Prolog
Berlinski avtobus števila 104 se zdi nekakšen prerez zgodovine zahodnega Berlina. Povezuje letališče Tempelhof, ki je bilo v letih 1948/49 med sovjetsko blokado mesta življenjska žila zahodnega dela mesta, pelje pa mimo mestne hiše Schöneberg; z njenega balkona je John F. Kennedy izrekel slovite besede Ich bin ein Berliner, ki naj bi od zahodnega sveta odrezanemu mestu vlile zaupanje v to, da ga nihče ne bi pustil na cedilu. Avtobus se proti koncu ustavi pred radijsko postajo Radio Brandenburg Berlin – ki se je še pred dvema desetletjema imenovala Svobodni oddajnik Berlin –, podoba radijskega stolpa ob njej pa je simbolizirala podobo demokratičnega dela sveta, ki je v letih berlinskega zidu propagiral svoj pogled na svet in človekove pravice. Tedaj je bil Berlin ne le enklava znotraj »nesvobodnega« sveta, ampak tudi v vsej zahodni Nemčiji privilegirano mesto z davčnimi olajšavami, boljšimi plačami in vrsto ugodnosti, ki jih prebivalci, ki so doživeli te čase, kajpak pogrešajo. Kakšen od njih tudi nostalgično vzdihne, da je bilo »nekoč bolje« in da ne bi imel nič proti temu, če bi se svet znova razdelil na prepoznavna politična bloka in bi se v Berlin vrnili »stari časi«. To je kajpak izgubljena priložnost in »nič ne bo več tako, kot je bilo«. Berlin se je korenito spremenil, čistino berlinskega zidu so uporabile multinacionalke, da so v njej zgradile drzne poslovne stavbe, meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom, ki je bila še pred desetimi leti, ko sem bil tu zadnjič, še vedno prepoznavna, je korenito zabrisana. Da jo opaziš, potrebuješ stare zemljevide Berlina, ki te opozarjajo, kje še najdeš megalomanske socialistične bloke in velikopotezno planiranje tistega obdobja, ki je nesentimentalno izbrisalo velik del arhitekturne zgodovine. Da se je to lahko zgodilo, seveda niso krive samo vzhodnonemške oblasti, ampak tudi dejstvo, da je bil v prvih dneh po vojni Berlin praktično zradirano mesto. Roko na srce – občutka, da bi staro obnovili v prejšnjem sijaju, ki ga je temeljito zloščil in nadgradil Hitlerjev režim, niso imele ne zahodne ne vzhodne oblasti. In tako Berlin danes deluje kot umetno, na novo vzpostavljeno mesto, okoli tistih redkih spomenikov, ki so ostali iz preteklosti.

Tekmovanje
Tekmovanje Prix Europa je nedvomno nastalo kot odgovor na (sicer po letih starejše) tekmovanje Prix Italia. Če želiš pokazati razliko, moraš zajemati z veliko žlico. In Nemci, ki so pred tem gostili tekmovanje radijskih eksperimentalnih programov Prix futura, so se stvari lotili na veliko in z veliko potrpljenja. K organizaciji prvega tekmovanja leta 1987 so povabili Svet Evrope in Evropsko kulturno fundacijo – in najprej predlagali zgolj tekmovanje evropske televizijske produkcije. V prvih letih so sodelovala imena, ki jih danes prepoznavamo kot vrhunske producente filma in televizije – Richard Attenborough, Andrzej Vajda, Jimmy McGovern, Lars von Trier, Stephen Frears. Pobudniki so bili previdni in diplomatski; predlagali so, naj festival potuje po Evropi in tako je tekmovanje do leta 1996 potovalo med Reykjavikom, Amsterdamom, Strasbourgom, Barcelono, Portom in Marseillom. Končno je pristalo tu, kjer so ga Nemci želeli imeti – v Berlinu na radijski postaji Radio Brandenburg Berlin – in tako je ostalo do danes. Vmes so se spremenile predvsem tekmovalne kategorije: televizijskim oddajam se je pridružil radio, zlasti v dokumentarnem in dramskem delu, internetna produkcija in nova internetna televizija TV Iris – še en projekt, ki je nastal v dvoranah Sveta Evrope.

Leta 1987 je se je tekmovanja udeležilo le 20 držav s 67 medijskimi izdelki – letos sodeluje 35 držav, med 671 izdelki pa je preliminarna selekcija za leto 2007 izbrala nekaj več kot 250 naslovov v sedmih kategorijah. Kdor je vstopil, je na nek način že doživel nominacijo za evropskega oskarja. Vrednost investicij v produkcije oddaj, ki so kandidirale za naslov prve med vsemi, je okoli 88 milijonov evrov, nas koncu pa je bilo razdeljenih za približno 78.000 evrov nagrad.

Slovenci na Prix Europa
Za vstop v tekmovanje Prix Europa je v Sloveniji kandidiralo 12 medijskih izdelkov – selekcijo jih je prestala polovica –, in sicer dve radijski igri: Lainščkova Hit poletja, Tadlova Carmen; dva dokumentarca: Radmilovičeva Kantata za Janza Godca in Poti k zvočnim oblikam, portret tonskega mojstra Mirka Marinška; in dve spletni prestavitvi: Dnevni kop in Moj splet multimedijskega centra RTV. Slovenske televizijske oddaje se na tekmovanje niso uvrstile.

Ker je sistem dela na Prix Europa v primerjavi z drugimi festivali precej poseben, je težko imeti pregled nad tem, kar se je dogajalo. Po festivalskih pravilih ima vsaka država v vsaki od sedmih kategorij, v katerih sodeluje, pravico do enega delegata. Delegati pa sestavljajo žirijo in gostitelji prav po nemško, ne dovoljujejo, da bi delo opravili površno. Na začetku vsakega dne tekmovanja vse žirante (teh pa je okoli 40) kličejo, po koncu poslušanja pa je še vsebinska razprava, ki je udeležencem tekmovanj ni dobro zamuditi. Zato so seveda moji vtisi – bil sem namreč delegat v kategoriji radijskih dokumentarnih oddaj – o dogajanju v drugih kategorijah tekmovanja zgolj posredni in se bom posvetil predvsem temi v skupini.

Čeprav bi za tovrstni program, ki nastaja v produkciji RTV, lahko dejali, da je vsebinsko nedvomno enakovreden, pa so se trendi v dokumentaristiki v zadnjih letih izrazito spremenili. To izpričuje tudi izbor tem, ki se izrazito oddaljuje od dnevnega družbenega in političnega dogajanja – to je lahko morda samo okvir, znotraj katerega poveš zgodbo; zdaj so glavni junaki posebneži: samomorilski oče, ki kljub depresivnosti lepo skrbi za otroke, švedska manjšina na Finskem in njeni problemi pri vklapljanju med »normalne« Fince, spolne prakse in njihovi izvajalci kot del vsakdanjega življenja, nouveau riches v Rusiji, ali hitrost življenja poslovnežev v ZDA. Slovenci smo v tem delu nastopali s portretom enega radijskih zvokovnih mojstrov, pa tudi z zgodbo o mladem človeku, nekdanjem levičarskem aktivistu, ki je, da bi se rešil, navidezno sodeloval z gestapom, dokler ga niso razkrili. V domačem okolju (Zasavje) Janez Godec (Kantata za Janeza Godca) obvelja za izdajalca, o katerem nihče noče govoriti – oziroma ga je okolje kratko malo izbrisalo iz spomina. Stigme ne premaga niti herojska smrt po sabotaži, ki je za nekaj tednov prekinila pošiljanje raket V1 in V2 nad London. A tega, kar ne razume domače okolje, prepozna Angležinja, ki v spomin na nepriznanega junaka napiše kantato. Oddaja je v tem delu tekmovanja doživela precej ugodnih odmevov, vsekakor pa premalo za nagrado. Nagrade na tokratnem Prix Evropa si v nobeni kategoriji ni prislužil noben naš izdelek; po pričakovanju so jih pobirali veliki: Nemci, Britanci, Francozi, Skandinavci, od koder priteka tudi večina denarja za ta festival.

Nagrade
Da ne bi stvari razumeli narobe: vsaj kar zadeva radijski dokumentarec, so bile podeljene nagrade zares zaslužene, čeprav je bila pot do njih morda predvidljiva. Če bi sam podelil prvo nagrado, bi jo danskemu dokumentarcu Poraženci zgornjega razreda; govori o propadli kapitalistični družini, ki poskuša, kljub temu da danes živi od socialne podpore, preostanek življenja prebiti, kot da se ni nič zgodilo. A tudi prvonagrajenka, tudi danska, družbenokritična Ljubezenska policija si je nagrado nedvomno zaslužila. To, da je posebno nagrado dobila tudi dobra BBC-jeva Nikar ne odloži slušalke, ki je na festival prišla že z nagrado s Prix Italia, pa je že bolj zgodba o kuhinji kot o kakovosti. Preden bo mogoče očitek o kuhinji pripisati nezadovoljstvu nad dejstvom, da se sami s tekmovanja vračamo brez nagrade, naj iskreno povem – res je, da je bilo v naboru oddaj vsaj pet takih, ki bi jim sam prej podelil nagrado kot našemu Godcu, ki pa se je enakovredno uvrstil v, po moje, drugo močno skupino. Toda ne glede na način glasovanja – delegati glasujejo za vse oddaje razen za oddaje iz lastne države –, je predvidljivost glasovanja mogoče dojeti ob vsakokratni diskusiji o oddajah ob koncu poslušanja. Prav razprava naj bi utirila pot boljšim ocenam zaveznikom, ki pa so se razporedili precej očitno. To se je najbolj videlo ob BBC-jevi oddaji Clair de lune, nedomiselnem, po elementih nesorazmernem, pa tudi oblikovno nedodelanem izdelku, ki je nerazumljivo doživel pravo poplavo pohval iz, kot rečeno, predvidljivih zavezniških krogov. A tolikšno število ocenjevalcev vendarle deluje kot nekakšen amortizer – vseh pač ni mogoče spreobrniti z nedomišljenimi argumenti – in oddaja se, kljub ofenzivnemu vsiljevanju, zasluženo ni uvrstila niti med prvih deset.

Prix Europa s svojimi ambicijam nedvomno raste v festival festivalov – med ustanovitelje, ki dajejo denar za nagrade, se vključuje vse več držav. Letos se v tako imenovano Alianso Prix Europa, na primer, vključuje tudi sosednja Madžarska oziroma njena televizija MTV. Slovenije pa, na primer, ni med njimi, je pa zato RTV Slovenija članica in tako tudi finančna podpornica tekmovanja Prix Italia.

Ob teh dveh največjih nastaja še vrsta novih medijskih tekmovanj – ob nastanku tega besedila poteka eno tako v Antalyji v Turčiji, v začetku septembra pa se je ostalim pridružilo srbsko tekmovanje Travelfest, na katerem je dokumentarni program Prvega progama Radia Slovenija z oddajo Stadion odnesel trejo nagrado.

Za vsemi temi tekmovanji in nagradami na njih pa stojijo tudi precej prozaične zgodbe. Samo za primer: radijski dokumentarni program BBC ima vsako leto na voljo 118 milijonov evrov. In nagrade na festivalih kajpak utrjujejo položaj programov, ki bi lahko bili med prvimi na spiskih racionalizacij stroškov radijskih postaj. Zato je seveda za fasado prisrčnosti in navidezne solidarnosti še neko povsem drugačno podnebje, na katerega lahko domov prinešeno priznanje vsekakor tudi vpliva – ne glede na to, da so se javne RTV zavezale, da bodo kakovostno in zahtevno produkcijo, ki je del narodove dediščine, vsekakor ohranile. Zagotovila, da bo res tako, pa v resnici ne daje nobena nagrada, čeprav nevarnost krčenja denarja za produkcijo takih programov vsaj zmanjšuje. A v resnici se tudi nacionalke vse bolj spopadajo s konkurenco komercialnih postaj, poskušajo tekmovati za gledalce in poslušalce na račun nacionalnih vsebin – ki same po sebi ne prinašajo veliko oglaševalcev –, a pri tem za zdaj še zagotavljajo poklicno neoporečno »pokrivanje področij«, ki bi se sicer v poplavi infotainmenta, limonad in resničnostnih šovov brez te podpore zanesljivo utopilo.

Vsebina nagrajenih dokumentarnih oddaj:
LJUBEZENSKA POLICIJA
Na Danskem morajo ljudje, ki so se poročili s tujcem, dokazati, da gre za pravi in ne lažni zakon. Danski urad za imigracijo je zato pripravil spisek vprašanj, ki naj testirajo, ali gre za pravi zakon – to pa opravi posebna policijska enota. Avtor je zgodbo začinil z izmišljenim kvizom, na katerem (danska) zakonca odgovarjata na enaka vprašanja kot sumljivi »mešani« zakonci – in seveda pogrneta na celi črti.

NIKAR NE ODLOŽI SLUŠALKE
Zgodba, ki morda čez leto ali dve ne bo več mogoča, saj nihče ne bo več uporabljal javnih govorilnic. V nočnem programu BBC novinar naključno kliče telefonske številke javnih govorilnic. V Novi Zelandiji jo dvigne transvestit, na poti k ljubimcu v zaporu, na Floridi policist, v Veliki Britaniji pa 14-letna pripadnica poulične bande. Vsak od teh naključnih sogovornikov mu pove dele svoje življenjske zgodbe.

Avtorji so povedali, da so do tega, da so prišli do teh pogovorov, nekaj stokrat zaman vrteli telefonske številke, dokler se niso »ujeli« primerni sogovorniki. Voditelj Alan Dein je res mojster poklica in obzirno in sočutno vodi sogovornike tako, da mu zaupajo in povedo stvari, ki jih morda sicer ne bi nikomur.

izpis

Rinaldo DiRicchardi-Muzga

Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Zakon o RTV Slovenija od leta 2005 predvideva tudi določila, ki vsebujejo predvajanje radijskih in televizijskih oddaj za romsko skupnost v RS, torej v romskih jezikih, ki jih govorijo Romi v Prekmurju, na Dolenjskem in v Beli Krajini, romskem jeziku za Rome iz nekdanje skupne države – torej za makedonske in albanske Rome ter ne nazadnje za gorenjske Sinte. Zakon o RTV, predvsem pa njegovi aneksi, sprejeti leta 2005, so potrebovali kar dve leti, da so končno zagledali luč sveta. Med tem časom so se zganile nekatere nevladne organizacije, predvsem Mirovni inštitut, ki je naslovil več odprtih pisem vodstvu RTV Slovenija s ponavljajočimi vprašanji, kdaj bodo naposled razpisali avdicijo za romske novinarje in začeli z izobraževanjem. V teh dveh letih je vodstvo javne RTV potrebovalo predvsem čas, da se sami znajdejo v novem položaju; vsakokrat so se sklicevali na kadrovske in tehnične težave – soočili so se s precedensom: nihče v Sloveniji še nikoli ni izobraževal romskih novinarjev! Izjema je le Mirovni inštitut, ki je občasno prirejal delavnice za bodoče romske novinarje.

Končno avdicija!
Pred koncem leta 2006 se je v osrednjem slovenskem časopisu pojavil poziv k avdiciji za bodoče radijske in televizijske sodelavce v vseh romskih dialektih, ki jih govorijo Romi in Sinti. Razpis je trajal mesec dni, tako da je pred Miklavževim potekala avdicija v Izobraževalnem središču SOVA – RTV Slovenija. Najštevilneje so se odzvali prekmurski Romi, zatem pa nekaj dolenjskih, mariborskih in ljubljanskih ter en predstavnik gorenjskih Sintov. Jezikovna pestrost romskih dialektov je nekatere kar presenetila, presenečala je tudi številčnost udeležbe na avdiciji, mnogi pa so se tako šele prvič pobliže spoznali, saj se v preteklosti Romi in Sinti, živeči v Sloveniji, nikoli nismo družili med seboj, kaj šele poznali!

Nekateri izmed nas smo prišli na avdicijo kot »stari novinarski mački«, saj smo imeli veliko novinarske kilometrine opravljene na kakšnem radiu že po 16 let in manj, veliko javnega nastopanja na javnem radiu ali televiziji, nekateri pa so se kalili v Romicu – romskem informacijskem centru v Murski Soboti. Vsekakor pa je nekaterim izmed nas ostal največji izziv televizija. Tudi izobrazbena struktura bodočih romskih sodelavcev je bila barvita in pestra – od poklicne do srednje šole, od študija upravne smeri do fakultetne izobrazbe teologije in filozofije. Refleksija za nazaj nam daje slutiti, da smo bili izbrani resnično najboljši novinarji, tehniki in kamermani.

Rezultate o avdiciji in končnem sprejemu na izobraževanje za bodoče romske novinarje, ki ga je financiral Urad za narodnosti, smo prejeli v decembru, obenem pa smo bili tudi seznanjeni z datumi, urniki in programom izobraževanja.

Izziv ustvarjanja v romskem jeziku z najmanj štirimi dialekti
Program izobraževanja se ni razlikoval od izobraževanja za delo na javni RTV, kar pomeni, da ni bilo nikakršnih odstopanj pri nobenem predmetu. Tako kot se izobražujejo slovenski kolegi smo se morali tudi bodoči romski novinarji. Program izobraževanja je vključeval tiste radijske in televizijske vsebine, ki so splošno sprejete v vsakem kurikulumu. Prav tako smo se tudi mi morali kaliti v slovenskem jeziku, izvajati vaje pravilne izgovorjave, mikrofonskega govora in nastopanje pred kamero, ne nazadnje pa tudi vse teoretične vsebine, ki se dotikajo sodobnega novinarstva. Pri tem izobraževanju se je izredno dobro pokazala sposobnost timskega dela in sodelovanja udeležencev, saj smo znali sprejeti tudi kritične ocene. Delo s kamero je navdušilo skoraj vse udeležence, saj so se mentorji za snemanje znali približati udeležencem na strokoven in pedagoški način, pri tem pa imeli pred očmi, da so se udeleženci šele prvič srečali s kamero in različnimi plani: kontraplani, ameriškimi, bližnjimi plani ipd. ter rakurzi: levim, desnim, zgornjim, bližnjim, s totalom … Vsi udeleženci so se strinjali, da so bili mentorji za kamero in snemanje, montažo, nastop pred kamero in mentorji za govor najboljše, kar je javna RTV Slovenija lahko ponudila bodočim romskim novinarjem.

Pedagoško-andragoški pristop mentorjev je bil na visoki ravni, mentorji so znali stimulirati udeležence tudi glede na poprejšnjo usposobljenost ali stik s kamero in montažo; udeležence so pritegnili v tolikšni meri, da so vsi osvojili znanja in veščine snemanja, položajev snemanja, nastopanja in intervjuvanja. Ne nazadnje pa so tudi tisti z manj tehničnega talenta sami montirali svoje izdelke brez strahu, strokovno in slogovno zadovoljivo.

Velike razlike med radijskim in televizijskim novinarstvom
Da te razlike obstajajo, smo se prepričali tisti udeleženci, ki smo dolga leta delali samo kot radijski novinarji in moderatorji. Pri radijskem izobraževanju so bili poudarki predvsem na radijskem jeziku: da je razumljiv, kratek in jedrnat, da je sporočanje novic poslušalcem predvsem hitrost novice, takojšnja reakcija na nekaj novega, da je radijsko novinarstvo vedno hipno in govori o sedanjem trenutku. Velik poudarek pa je tudi na izobraževanju samoiniciativnih novinarjev, ki se hitro znajdejo in se znajo vključiti v dogajanje, da je novinar dolžan preverjati informacije pri vseh udeležencih, ne samo verjeti eni plati zgodbe … Radijski jezik mora biti konkreten, ker ne govori v slikah, zato se radijski govor in podajanje novic nujno spreminja glede na žanr. Važna je tudi dolžina prispevkov, saj je vedno odvisno od urednika, koliko minut ti da na voljo za en prispevek; biti moraš odgovoren do kolegov novinarjev, saj boš s tvojim predolgim prispevkom lahko kriv, da bo kolegov prispevek skrajšan. Pomembni poudarki pa so seveda tudi v Kodeksu novinarske etike, ki ga vsak udeleženec izobraževanja prejme v trajno last.

Vsi udeleženci izobraževanja, ki je potekalo v zimskem semestru 2006 in se končalo julija letos, smo pripravili tudi končne izdelke, ki so dokazovali našo usposobljenost oz. doseženo stopnjo izobrazbe. Tako smo za prvi program Radia Slovenija na Svetovni dan Romov pripravili zelo odmevno pilotsko oddajo, ki so jo pohvalili tudi Romi in Sinti. Ob koncu izobraževanja za televizijske novinarje pa smo 1. julija dokončali pilotski, polurni projekt televizijske oddaje, ki je vključeval vse novinarske žanre: anketo, reportažo, poročilo, novice, izobraževalno rubriko, glasbeno oddajo. Vodstvo Izobraževalnega središča SOVA je to pilotsko oddajo razposlalo vsem odgovornim v državi, tako da glede romskih oddaj na TV Slovenija ne vemo pravzaprav še nič, predvsem ne vemo tega, kako se bo izteklo. Optimistično lahko rečemo, da jih bodo predvajali v naslednjem letu. Radijske oddaje v romskem jeziku pa bodo zagledale luč sveta v decembru 2007. Uredništvo prvega programa Radia Slovenija je potrdilo rokovnik oddaj, predviden je tudi tedenski polurni termin, morda ob ponedeljkih ob devetih zvečer.

Medtem ko pišem tale prispevek, je znano samo to, da radijske oddaje bodo, da koordinatorka na Radiu Slovenija Enisa Brizani zbira mnenja in želje udeležencev glede same zasnove oddaje, da se bo vključila produkcija Romic iz Murske Sobote za vse novinarje iz Prekmurja. Kadrovska politika še ni jasna, oz. na kakšni podlagi bo potekalo sodelovanje; če pogledamo malce nazaj, nam je jasno, da RTV Slovenija ne zaposluje novih sodelavcev! Ni še jasno, ali bo RTV pogojevala delo s klavzulami in ali bo tako prekinjeno sodelovanje z matičnimi radijskimi hišami tistih sodelavcev, ki že vrsto let delujejo na regionalnih radijskih postajah.

Vprašanj je veliko, a malo tistih, ki na vse to poznajo odgovore. Sicer pa smo tudi mi vajeni, da kar koli se dotika Romov in Sintov, izvemo šele iz medijev. Škoda bi le bilo, da bi takšno izobraževanje splavalo po vodi, ali pa da ne bi našlo svojega mesta takoj v praktičnem novinarskem delu.

izpis

Luna Jurančič Šribar

Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
www.kraljiulice.org
V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice smo v oktobru organizirali dvodnevno izobraževanje na temo medijskega poročanja o socialnih tematikah. Izobraževanje je bilo namenjeno poklicnim novinarjem, ki pokrivajo področje socialnih tematik ter nepoklicnim novinarjem, ki sodelujejo pri ustvarjanju t.i. uporabniških medijev (medijev organizacij različnih skupin socialno izključenih ljudi).

Na izobraževanju so se odvijala predavanja in delavnice pod vodstvom predavateljic in predavateljev, ki do problematike socialne izključenosti pristopajo iz različnih vidikov. Bojan Dekleva in Špela Razpotnik sta predstavila raziskavo s področja medijske reprezentacije brezdomcev, sledila je Sonja Merljak Zdovc s predstavitvijo literarnega in senzacionalističnega načina poročanja, Renata Ažman pa je predavala o destigmatizaciji marginalnih skupin in izboru žanrov. V sklopu predavanj z drugega dne je Ranka Ivelja predstavila primere poročanja o socialnih tematikah z novinarskega častnega razsodišča, sledila je Manca Košir s predavanjem o javnem komuniciranju kot oglaševanju, pisanje o socialnih tematikah z vidika teorije spolov pa je predstavila Renata Šribar.

Med kratkoročnimi cilji izobraževanja smo si zastavili združevanje in vzpostavljanje vezi med poklicnimi novinarji ter socialno izključenimi posamezniki ter obojestransko izmenjavo izkušenj. Širši namen izobraževanja pa je bil usmerjen zlasti v povečanje kakovosti novinarskega dela pri poročanju o socialnih tematikah ter povečanje ravni zavedanja novinarske stroke v Sloveniji o ključnih in pogostih problemih novinarskega dela na tem področju. Namen je bil vzpodbuditi odpiranje širše diskusije o medijskem poročanju o socialnih tematikah tako med poklicnimi kot med nepoklicnimi novinarji ter širšo javnostjo. Izobraževanje smo zasnovali na podlagi rezultatov raziskave medijske reprezentacije brezdomstva[1] ter po vzoru nekaterih tujih sorodnih organizacij[2].

Analize medijskega poročanja o brezdomstvu in sorodnih socialnih tematikah so pokazale, da novinarji in novinarke poročajo brez senzibilnosti in nemalokrat spregledajo širši družbeni okvir obravnavane tematike. »Obrobne« tematike, kot je naprimer brezdomstvo, so navadno potisnjene tudi na obrobje medijskega poročanja. Nanje se mediji osredotočajo le ob posebnih priložnostih kot so prazniki ali kadar med obravnavanimi pride do kakšnega tragičnega dogodka. Vse hitrejši tempo novinarskega dela otežuje novinarjem, da bi se podrobneje poglobili v raziskovano tematiko, kar gre velikokrat v škodo objektivnosti, kakovosti in analitičnosti novinarskega izdelka. Vse več je suhoparnih izdelkov v katerih se kreativen, privlačen način pisanja preprosto izgubi. Rezultati analize medijskega diskurza o socialnih tematikah so pokazali, da so medijski prispevki o brezdomstvu precej stereotipni, po obsegu skromni in nepoglobljeni, praviloma neanalitični. Prispevki ne odpirajo kakih kritičnih ali mobilizacijskih diskurzov, temveč ostajajo v okviru klasične umestitve brezdomstva – kot nekolike eksotične tematike pretežno neškodljivih, čeprav malo nadležnih ljudi, ki v bistvu predstavljajo družbeni tujek, ob katerem se ni treba zamisliti ali mobilizirati, temveč jih predvsem uporabiti kot predmet »prebožične ritualne dobrodelnosti«. Rezultati analize tiskanih medijev so potrdili, da je brezdomstvo tipična »predbožična« tema, saj je razvidno največ prispevkov objavljenih v decembru. Tak datum je pogojen z decembrsko »skrbjo« za uboge in prikrajšane in se verjetno povezuje z mnogimi dogodki, ki jih nekatere organizacije pred Božičem prirejajo za brezdomce. Tema brezdomcev se tako, kakor ugotavljajo tudi brezdomci sami, izpostavlja predvsem v času dobrodelnosti ljudi, ne pa tudi v drugih naprimer toplejših časovnih obdobjih, čeprav je brezdomstvo konstantno prisoten pojav. Nadalje se je pokazalo, da je za večino novinarskih prispevkov značilen diskurz mi/oni oz., da so brezdomci v prispevkih prikazani kot tisti drugi, drugačni od nas ostalih »običajnih« ljudi. V nemalo prispevkih je prisotna tudi negativna socialna kategorizacija brezdomcev, brezdomk. V veliki večini prispevkov so brezdomni ljudje predstavljeni kot kolektivni akterji in ne kot individualizirani posamezniki, kar je ena od značilnih tehnik, ki se uporablja pri pojavu diskriminiranja, sovražnega govora. Pripisovanje kolektivnega akterja brezdomcem odvzema človeško vrednost in dostojanstvo in jih dela za manj vredne. Hkrati tak pristop vodi k mišljenju, da za vse brezdomce obstaja ena, ista rešitev. V novinarskih prispevkih navadno tudi ni slišati glasov brezdomcev oz. niso predstavljeni kot subjekti, ki bi bili zmožni govoriti o sebi.

Izobraževanje je bilo s strani novinarjev uporabniški medijev in s strani strokovne javnosti dobro obiskovano. Novinarji uporabniških medijev, med katerimi je bilo veliko brezdomcev in brezdomk, so v izobraževanju videli priložnost, da spregovorijo o svojem življenju, problemih ter tudi o izkušnjah, ki jih imajo s profesionalnimi novinarji. Profesionalnih novinarjev pa je bilo na izobraževanju le za vzorec, kar smo glede na status, ki ga imajo socialne tematike v mainstream medijih tudi pričakovali. Kot smo izvedeli iz prve roke, so novinarji in novinarke, ki se ukvarjajo s socialnimi problematikami na nenapisani hierarhični lestvici znotraj hiš umeščeni precej nizko. Mediji v tem primeru res le reflektirajo družbeno stanje, kjer so socialne problematike umeščene na dno družbene agende. Tako ne opravljajo ene izmed svojih temeljnih nalog opozarjanja na nepravilnosti družbenega stanja in mobiliziranja javnosti v smeri reševanja problemov. Ravno to pa nas je utrdilo v mišljenju, da bomo z organiziranjem tovrstnih izobraževanj nadaljevali in s tem, da bodo srečanja postala tradicionalna morda vzpodbudili večje zanimanje profesionalnih novinarjev, novinark za pisanje o socialnih problematikah. Zagotovo pa bi k temu pripomogla tudi ustanovitev tiskovne agencije specializirane za področje socialnih tematikah, kar je bil tudi eden izmed predlogov kako spodbuditi tovrstno poročanje, na izobraževanju.

1 Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, »Analiza medijskega poročanja o brezdomstvu.« Združenje za socialno pedagogiko, Ljubljana 2005. Prispevek je del širše raziskave omenjenih avtorjev z naslovom Problematika brezdomstva v Ljubljani.
2 Italijanska tiskovna agencija Redattore sociale, ki je specializirana za poročanje o socialnih tematikah, za novinarje pripravlja vsakoletne konference na temo medijskega poročanja o socialnih tematikah.
Tudi mednarodna organizacija FEANTSA, ki deluje na področju boja proti revščini je začela leta 2006 izvajati projekt (tematsko mrežo) oblikovanja komunikacijskih strategij v zvezi s problematiko revščine in brezdomstva. Na podlagi analiz so namreč ugotovili, da medijsko pokrivanje problematike revščine in brezdomstva pogosto ne dosega profesionalnih standardov novinarskega poročanja.

izpis

Gorazd Kovačič

Nežmahova rdeča nit
Bernard Nežmah, Zrcala Komunizma: intervjuji 1994–2005. Ljubljana: Modrijan, 2007
Najboljši novinarji včasih ponatisnejo svoje najboljše kolumne ali intervjuje v knjižni obliki. Tako je tudi prav. Časopise namreč večinoma beremo na hitro, posamezne informacije si le redko zapomnimo za dlje časa in prebrano nam v najboljšem primeru doda nek vtis v že obstoječi kognitivni zemljevid. Le profesionalni bralci si zaradi svojih poklicnih potreb spravljajo izrezane ali elektronske članke z določenega področja. Tudi novinarske presežke bi doletela pozaba, če jim ne bi knjižna vezava potrdila dignitete nečesa, kar izstopa iz vsakodnevnega toka informiranja in oblikovanja javnosti. Knjižni izdelek avtorizira novinarja kot avtorja, medijsko podjetje pa kot kulturno ustanovo. Vloga knjižnih priznanj in strokovnih nagrad je med drugim v motivaciji novinarjev, da za dnevno ali tedensko medijsko rabo napišejo besedila, ki po svoji širini, tehtnosti in morda celo slogu presegajo rutino novinarske industrije. Za razliko od nagrad knjige nudijo užitek tudi bralcem, saj na enem mestu ponudijo avtorski opus in zaokrožen tematski prispevek, ki ga je vredno spraviti na knjižno polico.

Zapisano velja tudi za Bernarda Nežmaha, doktorja sociolingvistike, Mladininega novinarja refleksivnih prispevkov. Nežmah je prepoznaven že kot edini izrazito desni pisec v levičarski Mladini. Njegove tedenske kolumne z jeznim slogom in ostro kritiko vladajočih politikov iz kroga LDS in ZLSD so Mladini dolga leta zagotavljale alibi, da ni levo trobilo in da je ohranila nekaj pluralizma, ki ga je načelno zagovarjala v 80. letih. Če je liberalna forma morda smoter uredniške politike Mladine, ki redno ponuja prostor desnemu sopotniku, to, kot kaže, ne velja za Nežmaha, ki s svojo držo misli vsebinsko resno. Ostrina njegovega peresa je še vedno usmerjena predvsem proti traparijam v levi izvedbi, ne pa zoper tiste, ki so trenutno na oblasti.

Bernard Nežmah je svojo dosledno antikomunistično orientacijo potrdil tudi z izborom intervjujev iz obdobja 1994–2005, natisnjenih v trdo vezani novinarski antologiji s pomenljivim naslovom Zrcala komunizma. Njegov publicistični prispevek k zrcaljenju realnega komunizma je nedvomno kakovosten. Avtorja odlikujeta tako izbor intervjuvancev kot tudi širina znanja in logična prodornost, ki se kažeta v vprašanjih. Nežmah zmore debatirati enakovredno z vsakim sogovornikom, poznavajoč njegov opus in zgodovinski kontekst. Užitek je brati že pronicljivo postavljena vprašanja, ki zmorejo na široko zakoličiti temo pogovora, po potrebi pa tudi vrtati in vztrajati do izjasnitve sogovornikovega stališča. Bogate izkušnje in duhovitost intervjuvancev se skladajo z novinarjevo intelektualno brilijanco.

Vendar je v intervjujih moč najti mesta – Nežmah bi jih kot sociolingvist moral opaziti ex profeso –, skozi katera polzi nenavadna, celo prekomerna obsedenost avtorja s svojo temo. Na nek način je vsakdo, ki se z nečim resno ukvarja, obseden s predmetom svojega preučevanja. A strast radovednosti je treba krotiti z metodiko in logiko. Nežmah išče komunizem in njegove zločinske trose vsepovsod in ga sugerira intervjuvancem v celo zanje presenetljivih kontekstih. Vzemimo eno od bolj bizarnih vprašanj, ki ga je zastavil hrvaškemu sociologu Josipu Županovu: »Sodobne srbske vojne so bile neverjetno krute in krvave. So korenine takšnega vojevanja v partizanski vojni? Ali je ena izmed značilnosti partizanskega vojevanja odsotnost humane in moralne drže?« Beseda »komunizem«, vpisana v naslov knjige, zagotovo privlači določen krog bralcev iz ene od publicističnih tržnih niš. A v primeru Zrcal komunizma naslov ni le komercialno izbran, saj natančno ustreza vsebini. Še več: »komunizem« ni skupni imenovalec, ki bi se Nežmahu za nazaj pokazal kot rdeča nit izbranih intervjujev, ampak je problematika, ki jo je avtor že vnaprej zastavil kot osišče svojega dela. Ker pa to delo po več kot desetletju ni pripeljalo do konsistentnega koncepta komunizma – tega bi Nežmah lahko predstavil v drugačni, monografski študiji –, se zdi, da je novinarjevo ukvarjanje s komunizmom zlepljeno predvsem z osebnim credom antikomunizma. Osebne zadeve pa so pač osebne in za njihovo refleksijo je najbolj poklican vsak sam.

izpis

Gojko Bervar

Miheljak o bolezni v hiši
Vlado Miheljak, Politika med amnezijo in paramnezijo. Ljubljana: Liberalna akademija, 2007
»Politiki vidijo problem v obsojenosti komentarjev na publicistično svobodo – tako rekoč na paramnezijo. Sam vidim problem v obsojenosti politike na amnezijo. /…/ Ko je bolezen v hiši, ji nihče ne uide, je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Marquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: Bog je! Da se vsaj to ne pozabi. In iz istih razlogov pred splošno amnezijo sam pišem kolumne,« pravi Vlado Miheljak.

Prvi očitek bralcev desne provenience, ki se jezijo nad vsebino njegovih kolumen je – Vlado Miheljak je pristranski. Se strinjam. A vprašanje pristranskosti in objektivnosti ni zgodba, ki bi jo načenjali ob Miheljakovih komentarjih, objavljenih v Delu med leti 2001 in 2003. Vprašanje objektivnosti je nasploh eden najteže rešljivih vozlov medijske etike. Avstralski tiskovni svet v svojih smernicah to vprašanje rešuje tako, da daje časopisu proste roke pri komentiranju, a šele potem, ko je javnost pošteno seznanil z vsemi dejstvi. Časopis se lahko svobodno postavi na to ali ono politično ali interesno stran, pravijo te smernice, toda to ne pomeni, da lahko pri tem sprevrača dejstva. Slovensko novinarsko častno razsodišče se je v takih primerih odločalo podobno – komentatorju je dovoljeno, da si po svoje razlaga dejstva, celo napačno, vendar dejstev pri tem ne more spreminjati, niti si jih – ob tem se je v razsodbi Iztok Jurančič proti Petru Jančiču razsodišče vsebinsko razšlo – za potrebe komentarja prikrojiti ali kratko malo izmisliti. Vlado Miheljak utemeljuje svoje kolumne ne le na dejstvih, ampak najpogosteje na preverljivih citatih, torej ostaja njegova pravica do lastnega pogleda z vseh strokovnih vidikov neokrnjena. Pravzaprav je v nasprotju s trditvami njegovih kritikov Miheljak pogosto celo prepoznavno nepristranski, trd do politične struje, v kateri ima informatorje in znance – torej liberalni v demokraciji, še trši do njihovega dolgoletnega predsednika Drnovška. A to »desni« bralci seveda spregledajo ob jezi zaradi dosledne in pragmatične kritike nekdanjega prvega moža opozicije – »njihovega« Janeza Janše. Enako jih jezi, ko se spravi na nekdanjega eldeesovca in tedanjega in sedanjega slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla – in v ostri kolumnistovi zahtevi, da je treba spore med notranjim ministrom dr. Radom Bohincem in šefom policije Markom Pogorelcem odločno presekati, vidijo predvsem kritiko Pogorelca. Teh pet osebnosti, pa Nato in ameriška politika je Miheljakova Kartagina, pogosta tarča njegovih komentarjev – tako pogosta, da je večno nerodni zunanji minister z Miheljakom poskušal obračunati prek medijev, ga proglasil za »glasno manjšino, ki da je bila na oblasti in ni bila demokratična in /…/ da je drugo ime za takšno manjšino revolucionarna avantgarda« – in dobil vrnjeno z obrestmi. Miheljak je namreč Rupla spomnil, da je bil on (Miheljak pa nikoli) član te revolucionarne avantgarde in da je ob prvem njunem sporu Rupel prav po partijsko zahteval, naj ugotovijo Miheljakovo odgovornost. No, zunanji minister je zadosti bister, da je ugotovil, da se mu ta prepir ne splača in je odnehal. Ni pa odnehal Miheljak, ki je nič bolj ostro, pa tudi nič manj ne, razčlenjeval klečeplaznost slovenske zunanje politike – seveda najbolj v razmerju do Američanov.

Na splošno imam kar nekaj težav pri ocenjevanju odločitve, da nekaj, kar je bilo že objavljeno v kosih, objaviš tudi kot knjigo. To je kajpak povsem normalna praksa v znanstvenih sferah, kjer je tehnika copy and paste del delovne rutine, pri novinarstvu pa je celo pri ponavljajočem poročanju o istem dogodku navada, da naslednje poročilo vsaj stilno ali oblikovno spremeniš. Poleg tega pa me navadno preveva občutek, da so komentarji pravzaprav porabniško blago, ki ima vrednost samo v političnem trenutku, v katerem je nastajalo, in nimajo kaj iskati v knjigi. A v tem primeru sem to prepričanje vsaj deloma spremenil. Prvič zato, ker je avtor objavil VSE komentarje iz tistega časa in ne samo nekakšen cvetober – torej je dal na ogled tudi napačne napovedi (na primer, da bo LDS ob vseh napakah, ki jih je naredila, zaradi še večjih šlamastik SDS dobila še ene volitve, pa jih ni, ali da je nekakšna uravnotežena notranja razcepljenost liberalne demokracije tista, ki zagotavlja, da ta ne bo razpadla – pa je), ki pa jih je čas, predvsem zaradi dobrih ameriških svetovalcev Janeza Janše in slabih Ropovih, demantiral. Poleg tega se pogosto pokažejo kolumnistove zadrege, ko je tedenskih dogodkov premalo za spodoben komentar in se je treba zateči k nekaterim že obdelanim temam – nekakšnemu komentatorjevemu evergreenu –, kjer pa se Miheljak nikoli ne ponavlja, ampak nadgrajuje že napisano. Za bralce je metoda vse ali nič pomembna zato, ker dobimo na enem mestu pregled slovenske zgodovine nekega obdobja, take, ki je hkrati zgodovina neumnosti, pa hkrati tudi sociološko-psihološka študija časa, ki smo ga preživljali skupaj. Pred bralčevimi očmi se zvrstijo velika volilna zmaga LDS in začetek njene arogance in klientelizma, slovenska ksenofobija ob Romih in izbrisanih, nastop novega ombudsmana Matjaža Hanžka, manipulacije s podatki o korupciji v Sloveniji, predlog pomladnih strank o razdelitvi interesnih sfer na javni RTV (tako da bi prvi program obvladovala oblast, drugega pa opozicija), referendum o nedeljskem zapiranju trgovin, spor glede spomenika pred ljubljansko stolnico, zakon o umetni oploditvi, koketiranje z zamislijo o koaliciji med SDS in LDS, Kučanovo pričanje proti Miloševiću v Haagu, Drnovškovo koketiranje s katoliško cerkvijo in vračanje gozdov, potratni nakupi ameriških hummerjev za slovensko vojsko, incident, v katerem je policija in sodnica bolj sumničavo obravnavala pretepenega temnopoltega človeka kot njegove pretepače, molotovka pred italijanskim veleposlaništvom in neprimerno vedenje policije do dveh protiglobalističbih aktivistov, oblastna ponižnost pred vstopom v Nato in vilnuška izjava, zagate zunanje politike ob zahtevi Američanov, da njihovih državljanov ne bomo izročali novemu mednarodnemu sodišču, nerazrešeni kompetenčni spori med notranjim ministrom in prvim policistom ter njihov odraz na razkroj nadzora nad policijo, napad na WTC in njegove posledice na svetovno demokracijo, vojna v Iraku, napenjanje mišic v (in ob) Piranskem zalivu, predsedniške volitve in zamenjava na »prestolu« LDS, ugibanje o morebitnem nastanku »Kučanove stranke«, zapleti okoli gradnje džamije, Lajovičevi udbaški dosjeji, radikalni nastopi tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, pedofilske afere v katoliški cerkvi, boji zdravnikov proti ministru za zdravje, pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku države, polemika o ustreznosti Dedka Mraza – vprašanje je, če je primerno, da to navedemo kot zadnje, saj smo tedaj doživeli prvo vsenarodno spravo – in uvrstitev slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo.

Koliko zgodovine v tako kratkem obdobju! In vsa je tudi naša. Srečna okoliščina je, da Miheljak ni novinar, ampak znanstvenik in raziskovalec – psiholog, ki deluje v politologiji in sociologiji. Zato so njegove kolumne tudi zgled znanstvene in publicistične logike: zapisano je težko spodbijati, saj je zgradba vselej trdna; če bi jo že hotel, bi se moral lotiti temeljne teze same, saj ko je ta razvita, stoji kot pribita. Zares, prave družboslovne študije, kot je v Sobotni prilogi Dela zapisal Peter Kolšek.

Avtor se je odločil, da bo knjigo končal na koncu obdobja LDS, ali, če hočete, na začetku dobe nove oblasti. Vmes se je, tako kot mnogi drugi pisci, izselil iz Dela in pristal v Dnevniku. Začetek vladavine Janeza Janše je bil za Miheljaka kajpak prevelik izziv, da ne bi nadaljeval. Zato lahko Knjigo po Janši zanesljivo pričakujemo po koncu mandata SDS. Ali kot pravi Miheljak sam: »Zakaj po vseh teh letih ne preneham pisati o opaženem v slovenski politični maneži? Hja, publicist, kolumnist, komentator po eni strani res nastopa kot diler (medijskih vsebin), a je hkrati džanki, zasvojenec s temi istimi vsebinami: z iskanji javnih odgovorov na javna vprašanja. Lahko torej neha? Lahko, a težko. Če parafraziramo Marka Twaina: 'Prenehati kritično pisati in se oglašati? Nič lažjega, jaz sem to storil že tisočkrat.'«

izpis

Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
www.tv-festival.org, www.mirovni-institut.si/instrumentalizacija
Šest televizijskih prispevkov, nastalih v okviru projekta Mirovnega inštituta in mreže SEENPM o politični instrumentalizaciji in klientelizmu v medijih v državah nekdanje Jugoslavije, je novembra 2007 sodelovalo na regionalnem festivalu TV-minijatur v Zrenjaninu (Srbija). Zmagovalec festivala je novinar POP TV Gašper Lubej s prispevkom o položaju medijev v Sloveniji.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
izobraževanje novinarjev, konference in štipendije
Medijska preža
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Zala Volčič
Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Rinaldo DiRicchardi-Muzga
Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Luna Jurančič Šribar
Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Anita Mikulič
Poglej si z novimi očmi
Seminarji in obvestila
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Mojca Mayr, Eva Plej
Možnost protispektakla
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Kristina Plavšak
V iskanju popolne novinarske šole
Kristina Plavšak
Kako do izobraženih in izurjenih novinarjev?
Bojan Golčar
Medijske komunikacije na mariborski univerzi
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Petra Šubic
Novinar je »večni« študent brez časa za študij
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Uroš Slak
Študij je obojestranska korist
Janez Sajovic
Nastaja izobraževalni center RTV Slovenija
Peter Frankl
Novinarje učimo ekonomije in ekonomiste novinarstva
Edi Pucer
Nekaj kisika za možgane
Saša Banjanac Lubej
Ovire tudi pri brezplačnem izboraževanju
Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
Lucija Bošnik
Šest opornikov k razumevanju islama
Pomoč ameriških novinarjev
Štipendije za magistrski študij novinarstva
Magistrski študij novinarstva Evropske novinarske akademije
Seminar o poročanju o gospodarstvu
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Seminar o preiskovalnem novinarstvu v Ljubljani
Mednarodne nagrade za preiskovalno novinarstvo
Gojko Bervar
Mreža evropskih tiskovnih svetov
Tomaž Trplan
Evropska konferenca perifernih revij
Razpis za novinarske nagrade
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Pakt stabilnosti in mediji
Gostujoči uredniki v ZDA
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Perspectives of Media Policy in South East Europe;
Ljubljana, 22-23 November 2001 (Grand Hotel Union) - Preliminary Agenda
Novinarske štipendije za študijski obisk v ZDA
Slovenski novinarji na seminarjih v jugovzhodni Evropi
Seminar o poročanju o zdravstvu
Konferenca in nagrade Mirror Europe
Podiplomski študij novinarstva
Regionalni bilten Mednarodne federacije novinarjev
Seminarji v jugovzhodni Evropi
Konferenca Freedom Foruma v Zagrebu
Novi štipendijski program Mirovnega inštituta
Medijska politika v jugovzhodni Evropi
Konferenca o interaktivnem založništvu
Nova spletna stran čeških novinarjev
Mreža medijskih centrov in institutov v jugovzhodni Evropi
Mednarodna konferenca o raziskovalnem novinarstvu
O sovražnem govoru
Seminarji Evropskega centra za novinarstvo
Elektronski bilteni z novicami o svetovnih medijih
Poletna univerza v Amsterdamu in Maastrichtu
Karmen Erjavec
Vzgoja za medije
Jolanda Lebar, Suzana Kos
(Ne)izobraževanje na nacionalki
Marko Prpič
Stalno izobraževanje je nujno
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Mirko Štular
Ves svet na dlani
Aleš Gaube
Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več
Jerca Legan
Ženske Bližnjega vzhoda
Katja Šeruga
Analitično s terena
Mojca Lorenčič
Izpopolnjevanje pri Reutersu
Erika Repovž
Kdo bo delal selekcijo?
Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
Robert Gorjanc
Novi časi, nova vloga
Jože Možina
Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
Matjaž Kek
Partnerstvo z mediji
Darijan Košir
Upoštevati, ne pa prenašati
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje