N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
uvodnik
javni govor o referendumu
novi zakon o medijih
medijski trg
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v svetu
država in mediji - tuje izkušnje
sindikalni boj novinarjev
novinarski profesionalizem
društvo novinarjev
boj za preživetje radia marš
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Avstrijski mediji plačujejo le 10 namesto 20-odstotni davek na dodano vrednost – Večina posrednih subvencij v Franciji je namenjena dnevnim časopisom, ki ponujajo splošne in politične informacije ter imajo naklado, manjšo od 150.000 izvodov – Na Norveškem deluje sklad, ki ponuja poceni kredite z državno garancijo za prenovo časopisov in nakup opreme
V zahodnoevropskih državah imajo že nekajdesetletno tradicijo podeljevanja subvencij tiskanim medijem. V tekstu povzemam študijo Evropskega inštituta za medije iz leta 1997, ki jo je napisal pravni strokovnjak nevladne organizacije Article 19 Evan Ruth. Gre za pregled zakonske ureditve v Avstriji, Franciji, na Norveškem in Švedskem, na kratko pa tudi na Nizozemskem in v Nemčiji. Omenjene države so se za subvencije odločile, da bi odgovorile na vse večji problem »smrti časopisov« v zadnjih dvajsetih letih, ko so elektronski mediji postajali vse pomembnejši, stroški so se povečevali, vse večja pa je postajala lastniška koncentracija medijev. V vseh državah zagotavljajo, da je namen subvencij zagotoviti raznovrstnost in pluralnost v demokratični družbi.

Avstrija – neposredne in posredne subvencije
Leta 1995 je bilo v Avstriji 16 dnevnih časopisov, od tega so bili trije strankarski, in 50 regionalnih ter lokalnih časopisov. Časopise lahko razdelimo na tri skupine: resne regionalne dnevnike z monopolom v njihovi regiji, resne nacionalne časopise (Der Standard, Die Presse in Salzburger Nachtrichten) ter urbane tabloide (Neue Kronen Zeitung). Ta je tudi najbolj bran nacionalni dnevnik. V poznih osemdesetih letih je prišlo v avstrijske medije veliko tujega kapitala, kar je še povečalo medijsko koncentracijo. Najbolj bran tabloid Neue Kronen Zeitung skupaj s Kurierjem, oba pripadata istemu medijskemu koncernu, obvladuje več kot 50 odstotkov medijskega trga.

Leta 1975 je bila z zveznim zakonom o subvencijah tiskanim medijem uvedena podpora medijem, ki morajo zadovoljevati nekatere kriterije.
  • Ponujati morajo politične, gospodarske ali splošno-kulturne informacije, ki niso zgolj lokalnega pomena.
  • Ne smejo biti le izgovor za oglaševanje.
  • Ne smejo biti v službi interesnih skupin.
  • Imeti morajo distribucijo in pomembnost v vsaj eni zvezni deželi.
  • Tiskani morajo biti v Avstriji, kjer morajo tudi izhajati.
  • Izhajati morajo vsaj petdesetkrat na leto.
  • Naprodaj morajo biti v prosti prodaji ali pa imeti naročnino.
  • Izhajati morajo vsaj šest mesecev.
  • Zadovoljevati morajo minimalne distribucijske standarde in imeti redno zaposlena vsaj dva novinarja.
Časopisi nenemško govorečih etničnih skupin dobijo subvencije, tudi če ne izpolnjujejo omenjenih pogojev. O subvencijah odloča zvezna vlada. Na njene odločitve se je možno pritožiti posebni komisiji, sestavljeni iz članov, ki jih določi vlada, in tistimi, ki jih izbere Avstrijsko združenje tiskarjev in založnikov. Podpora posameznemu časopisu ne sme presegati pet odstotkov razpoložljivih sredstev za dnevnike in 0,8 odstotka vseh sredstev za tedenske časopise. Od leta 1975 do 1994 sta bili za te namene porabljeni dve milijardi avstrijskih šilingov. 4,3 odstotke vseh sredstev pa je namenjeno tudi podpori neprofitnim organizacijam, ki spodbujajo izobraževanje mladih novinarjev.

Ker so se negativni trendi nadaljevali, so leta 1985 sprejeli še posebne, selektivne subvencije, namenjene časopisom v finančnih težavah. To so večinoma manjši časopisi in časopisi političnih strank. Pogoji za pridobitev subvencije v tem primeru so naslednji:
  • časopis vpliva na oblikovanje javnega mnenja v vsaj eni zvezni deželi, njegova naklada pa se mora gibati med 1 in 15 odstotki medijskega trga v deželi;
  • v časopisu morajo delati redno zaposleni novinarji;
  • časopis ne sme biti monopolist na svojem tržišču, ne sme pa tudi presegati 15-odstotne naklade v deželi oziroma petodstotno naklado v celotni Avstriji;
  • časopis se ne opira predvsem na oglase in ne sme imeti tesnih povezav z oglaševalci; in
  • cena časopisa mora biti primerljiva s ceno podobnih časopisov.
Od sredine osemdesetih let pa v Avstriji poznajo tudi posredne subvencije – gre za finančna sredstva, s katerimi so založniške hiše zgradile tiskarne ter nove stroje in opremo. Med letoma 1984 in 1997 so za to porabili milijardo šilingov. Poleg tega avstrijski mediji plačujejo le deset namesto 20-odstotni davek na dodano vrednost. Zadnja ugodnost zadeva omejitev oglaševanja na televiziji, ki je pripomogla k temu, da so tiskani mediji ohranili svoje oglaševalske deleže.

Natančnejšo analizo gospodarskega položaja avstrijskih medijev je težko narediti zaradi nedostopnosti natančnejših podatkov. Skupno predstavljajo subvencije v povprečju le okrog dva odstotka letnih prihodkov avstrijskih tiskanih medijev. Nekateri strokovnjaki mislijo, da je pri »revnejših medijih« delež subvencij 20-odstoten, medtem ko »zdravi časopisi« subvencij sploh ne potrebujejo. Drugi strokovnjaki so prepričani, da delež subvencij manjših in srednje velikih časopisov dosega do 36 odstotkov in da brez teh sredstev ti časopisi ne bi preživeli, kar še posebej velja za strankarska glasila. Po njihovem mnenju so vladne dotacije na majhnem avstrijskem trgu nujne, toda drugi opozarjajo na slabosti veljavnega sistema. Tako subvencije menda koristijo predvsem tistim nacionalnim in regionalnim časopisov, ki prevladujejo na svojih trgih, s tem pa so le še »zacementirali« svoj prevladujoči položaj.

Francija – subvencije večinoma dnevnim časopisom
V Franciji se je v zadnjih letih močno zmanjšala naklada in število časopisov, tako da sedaj dnevno prodajo tri milijone izvodov. Tiskane medije lahko razdelimo v tri kategorije: nespecializirane nacionalne dnevne časopise, splošno-informativne lokalne dnevnike in specializirane splošno-informativne revije. Leta 1994 je bilo v Franciji 11 nacionalnih, 58 regionalnih dnevnikov in pet glavnih političnih tednikov.

Francozi poznajo dualni sistem subvencij. Za posredne subvencije je zadolžena leta 1950 ustanovljena Commision Paritaire des Publications et Agences de Presse, medtem ko neposredne subvencije ureja leta 1973 ustanovljena Fonds d’aide aux quotidiens a faible capacite publicitaire. Pogoji za pridobitev posrednih subvencij so naslednji:
  • časopis mora prispevati k izobraževanju, poučevanju, informiranju in razvedrilu javnosti;
  • časopis mora spoštovati svoje obveznosti iz medijskega zakona;
  • izhajati mora najmanj enkrat na štiri mesece;
  • distribucija časopisa mora brezplačna, imeti pa mora tržno ceno;
  • vsaj tretjina časopisa mora biti namenjena uredniškim vsebinam; in
  • ne sme biti brošura, katalog ali kaj podobnega.
Večina posrednih subvencij je namenjena dnevnim časopisom, ki ponujajo splošne in politične informacije ter imajo naklado, manjšo od 150.000 izvodov, tehtajo manj kakor 100 gramov in jim oglaševanje prinaša manj kot 20 odstotkov prihodkov. Ti mediji imajo še nekatere ugodnosti.
  • Ne potrebujejo posebnega davka.
  • Časopisi, ki imajo večinoma politične informacije, so delno oproščeni plačevanja davka pri investicijah. Pogoj je, da gre za naložbe v opremo ali pripomočke, ki so potrebni za vsakodnevno izhajanje časopisa.
  • Časopisi so deležni tudi nekaterih davčnih olajšav oziroma plačujejo znižano stopnjo DDV za nekatere proizvode in storitve.
  • Ti mediji imajo tudi znižane poštne tarife in 50-odstotni popust na telefonske storitve.
  • Imajo tudi posebne popuste za transportne storitve.
Neposredne subvencije so namenjene tistih časopisom, katerih preživetje je ogroženo zaradi majhnih oglaševalskih prihodkov. Višino subvencije določijo glede na število prodanih izvodov v prejšnjem letu in glede na delež oglaševalskih prihodkov časopisa, vendar subvencija ne sme presegati šestih odstotkov povprečne cene nacionalnega dnevnika.

Pogoji za neposredne subvencije so naslednji:
  • časopis mora izhajati v francoščini;
  • ponujati mora splošno-informativne vsebine;
  • izhajati mora vsaj petkrat na teden;
  • mora biti nacionalni dnevnik;
  • tiskan mora biti na časopisnem papirju;
  • prodana naklada v povprečju ne sme presegati 150.000 izvodov, tiskanih pa ne sme bit več kakor 250.000 izvodov;
  • oglaševanju ne sme biti namenjeno več kot dve tretjini časopisa;
  • prodajna cena časopisa se mora gibati med 90 in 130 odstotki povprečne cene podobnih nacionalnih dnevnikov.
Za lokalne dnevne časopise veljajo podobna pravila, le da prodana naklada ne sme presegati 60.000, tiskana naklada pa 70.000 izvodov. Drugi pogoj je, da nimajo prevladujočega položaja na svojem trgu.

Finančna sredstva za subvencije se zbirajo iz davka na oglaševalske prihodke javnih in zasebnih televizij, vendar je bilo v letu 1994 za subvencije dnevnikom porabljeno le 19,2 milijona francoskih frankov od skupno razpoložljivih 75 milijonov.

Najbolj učinkovita podpora v finančnem smislu je po oceni strokovnjakov nižja stopnja davkov za spodbude pri naložbah in popusti pri poštnih in telefonskih storitvah. Preračunano so bile te ugodnosti v obdobju 1985 do 1989 letno »vredne« približno pet milijard frankov. Leta 1993 so v Franciji uvedli tudi poseben sklad za pomoč založniškim hišam. Tako lahko nacionalni in lokalni časopisi prosijo za subvencijo, ki znaša največ štiri milijone frankov letno.

Večina strokovnjakov ocenjuje, da francoski sistem subvencij ni uspel zagotoviti učinkovito finančno okolje za tiskane medije in tudi ne demokratično »tržnico« idej. Kritiki sitemu očitajo, da spodbuja mešetarjenje med državo in tiskom, subvencije so v vse večje breme javnim financam, ne dajejo pa jasnih rezultatov. Po mnenju kritikov gre za neorganiziran sistem, katerega med seboj nepovezani ukrepi ne prinašajo rezultatov v smeri raznovrstnosti medijskega trga, naklade dnevnikov pa še vedno padajo.

Norveška – spoštovanje kodeksa pogoj za subvencije
Norveška ima najvišjo stopnjo časopisne bralne kulture na svetu. 4,4 milijona prebivalcev lahko izbira med 212 časopisi, od katerih jih 84 izhaja štirikrat ali večkrat na teden. 93 odstotkov odraslih Norvežanov bere vsaj en časopis dnevno. Za Norveško je značilna regionalna, mnenjska in politična raznovrstnost časopisov, zelo pomembni pa so lokalni časopisi.

Tisk lahko razvrstimo v štiri skupine. Na nacionalnem nivoju obstajajo dnevni tabloidi, dnevniki z močno povezavo s političnimi strankami, finančni časniki in nekaj manjših revij. Regionalni časopisi pokrivajo določeno območje, poleg tega pa obstajajo še manjši časopisi, ki so »številka dve« v regiji. Na lokalni ravni ima ponavadi en časnik monopol na trgu, poleg tega pa na trgu med seboj tekmuje še nekaj manjših časopisov. Četrto skupino časopisov predstavljajo »ne-dnevni« lokalni časopisi z majhno naklado. Za subvencije lahko kandidirajo mediji, ki prinašajo splošno-informativno vsebino. Eden od pogojev je tudi ta, da urednik spoštuje uredniški kodeks Združenja urednikov in Združenja norveških založnikov. Časopisi, ki svojim delničarjem delijo dividende, ne morejo dobiti subvencij.

Do leta 1980 je kar 80 odstotkov časopisov dobivalo vladne subvencije, potem pa so sistem popolnoma spremenili. Pogoj za pridobitev subvencije je bila naklada, manjša od 6000 izvodov, kar je izločilo 45 subvencioniranih časopisov. Za tednike velja omejitev 1000 izvodov. V letu 1995 je bilo neposrednih subvencij za 270 milijonov norveških kron. Istega leta so uvedli pomoč tudi za novonastajajoče časopise, ki pa dobijo denar retroaktivno po letu dni izhajanja.

Poleg neposrednih subvencij je norveški tisk deležen tudi ugodnosti pri poštnih storitvah, časopisi pa tudi niso obdavčeni, kar letno državi »odvzame« 890 milijonov kron. Poleg tega obstaja tudi sklad, ki ponuja poceni kredite z državno garancijo za prenovo časopisov in nakup opreme. Državne ustanove morajo v časopisih objavljati oglase za prosta delovna mesta, plačujejo pa jih po enaki ceni kot za komercialne oglase. Zadnja ugodnost se nanaša na časopise, ki izhajajo v manjšinskem jeziku saami, in ki imajo posebno finančno podporo.

Subvencije so leta 1990 predstavljale povprečno 1,7 odstotka prihodkov. Pri manjših časopisih je ta odstotek znašal med 11,7 in 15, pri nekaterih pa celo več kot pol letnih prihodkov.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bi brez subvencij izginilo od 20 do 40 časopisov, čeprav bi bil tudi brez njih medijski trg še vedno zelo močan. Nekateri menijo, da bi ukinitev subvencij povzročila bolj zdravo konkurenco in boljši finančni položaj časopisov. Po njihovem mnenju se precenjuje pomen, ki ga imajo subvencije za ohranjanje raznovrstnosti. Od leta 1982 naprej je kljub subvencijam namreč propadlo 18 manjših časopisov in mnogi mislijo, da je za njihov obstoj bolj kakor subvencije pomemben oglaševalski prihodek.

Švedska – subvencije ustavile »umiranje« časopisov
Na Švedskem je obstajajo nacionalni jutranji dnevni časopisi, ki imajo večinoma redne naročnike in predstavljajo 25 odstotkov tržišča, četrtino tržišča zasedajo nacionalni popoldanski in večerni časopisi, ki pa se prodajajo le v kolportaži. Skoraj 50 odstotkov bralcev pa kupuje lokalne jutranjike. Preostanek tržišča predstavljajo lokalni, regionalni in nacionalni »ne-dnevni« časopisi.

Na Švedskem skoraj vsi berejo časopise, večinoma so to lokalni in regionalni časniki, medtem ko nacionalne berejo kot dopolnilo lokalnim. Pomemben vidik subvencioniranja je tudi dejstvo, da je tisk tradicionalno vezan na politične stranke, saj skoraj vsi prek uredniških strani izkazujejo svojo politično orientacijo.

Subvencije medijem ureja poseben zakon, ki so ga sprejeli leta 1971, podporo pa namenja medijem, ki pokrivajo manj kot 50 odstotkov gospodinjstev. Na Švedskem poznajo tudi širok spekter posrednih subvencij, za vse oblike državne podpore tiskanim medijem pa je zadolžen tiskovni svet za subvencije. Pogoji za pridobitev subvencije so naslednji:
  • časopis mora imeti splošno-informativno vsebino;
  • prodajati se mora večinoma na Švedskem; in
  • izhajati mora v švedščini.
Jutranjiki morajo zadostiti še naslednjim pogojem:
  • imeti morajo vsaj 2000 naročnikov;
  • vsaj 70 odstotkov naklade predstavljajo naročniki;
  • ne smejo pokrivati več kot 40 odstotkov gospodinjstev;
  • imeti morajo pomemben delež uredniških vsebin;
  • imeti morajo »normalno ceno« (ne sme biti nižja od tiste, ki jo določi tiskovni svet za subvencije).
Časopisi, k izhajajo le enkrat ali dvakrat na teden, pa dobijo subvencijo, če imajo več kakor 2000 naročnikov in če vsaj polovico naklade predstavljajo naročniki. Ne smejo pokrivati več kot četrtino gospodinjstev, imeti morajo tudi uredniške vsebine in njihova cena ne sme biti nižja od tiste, ki jo določi tiskovni svet.

Subvencije lahko dobijo tudi časopisi z višjo naklado, če imajo podobne težave kot njihovi šibkejši konkurenti.

Takšne subvencije so na Švedskem ustavile »umiranje« časopisov, niso pa uspeli spodbuditi nastajanja novih, zato so posebne subvencije za te namene ukinili. Na Švedskem poznajo tudi t. i. razvojne spodbude, ki so namenjene časopisom, ki potrebujejo naložbe in skupne distribucijske sheme. Vlada finančno podpira tudi tiste časopise, ki imajo skupno distribucijo z vsaj še enim medijem.

Posredne subvencije na Švedskem poznajo v obliki posebnih poštnih tarif pri razpošiljanju časopisov, kar se nanaša predvsem na tednike. Časopisi so obdavčeni tudi po nižji davčni stopnji, ki je od standardnih 25 odstotkov znižana na šest odstotkov davka na prihodke od prodaje. Velja pa tudi pravilo, da morajo biti oglasi javnih in državnih ustanov v vseh časopisih objavljeni v enaki obliki. Država garantira tudi za posojila, za katere prosijo mediji.

Na Švedskem velja splošno prepričanje, da so bile državne subvencije uspešne, saj so preprečile propad časopisov in povzročile pozitivne strukturne spremembe. Nekateri kritiki sicer menijo, da so subvencije zmanjšale konkurenco med tiskanimi in ostalimi mediji, saj bi bilo smiselno podpirati le en močan lokalni tiskani medij, ne pa več manjših, ki tekmujejo med seboj.

Nemčija – ugodna posojila, popusti pri distribuciji in poštnini
V Nemčiji so časopisi in revije s 25 do 30-odstotnim deležem uredniških vsebin deležni ugodnejših poštnih tarif, vsi časopisi lahko uporabljajo tudi distribucijske usluge zvezne pošte. Časopisi in revije, ki prispevajo k boljšemu poznavanju političnega sistema in k državljanski vzgoji, lahko zaprosijo za naložbena posojila, s katerimi lahko povečajo produktivnost predvsem z nakupom ali nadgradnjo opreme.

Nizozemska – državni tiskovni sklad
Na Nizozemskem državni tiskovni sklad odobrava posojila ali subvencije časopisom oziroma političnim revijam, ki se znajdejo v finančnih težavah. Sklad pomaga tudi tistim časopisom, ki prispevajo k raznovrstnosti na tržišču. Zakon o medijih dovoljuje tudi prelivanje dela oglaševalskih sredstev elektronskih medijev k tiskanim medijem. Javne lokalne in regionalne radijske postaje pa ne smejo imeti oglasov, razen če se obvežejo, da bodo oglaševalske prihodke prepustili lokalnim in regionalnim tiskanim medijem.

Vpliv države s subvencijami
Kljub prizadevanjem, da bi s subvencijami preprečili trend »umiranja časopisov«, se ta proces nadaljuje. Veliko komentatorjev se strinja, da so subvencije le poskus, da bi preprečili neizogibno. V kar nekaj primerih se je pokazalo, da so subvencije okrepile tiste medije, ki so že prej prevladovali na trgu. Nekateri strokovnjaki tudi trdijo, da subvencije časopisom odvzemajo sposobnost, da postanejo ekonomsko močnejši in da uporabljajo nove medijske tehnologije.

Skrb zbujajoče je tudi vprašanje vpliva države na medije s subvencijami. Nihče sicer ne trdi, da so neposreden instrument za pritisk na tisk, vendar pa je nekaj pomislekov, ali ni bila v nekaterih primerih dodelitev sredstev v Avstriji, Franciji in na Švedskem politično motivirana.

Čeprav je nekaj znamenj, da se subvencije zmanjšujejo, pa še vedno ostajajo pomemben del podpore medijem. Kritiki mislijo, da pomenijo subvencije proračunsko breme in da nimajo pozitivnih dolgoročnih učinkov. Njihov argument je, da bo časopis, ki se ne bo prilagodil trgu, propadel z ali brez subvencije. Kljub temu in težki zagotovitvi nevtralnosti ter pravične razdelitve pomoči se zdi, da se bodo subvencije v zahodni Evropi obdržale.

izpis

Beata Klimkiewicz

Biti državen ali ne?
Manjšinski mediji in vladne subvencije – Poljska, Češka, Slovaška
Manjšinski mediji – televizija, radio, časopisi, revije, spletne strani – so zelo povezani s skupnostmi, za katere delujejo, namreč z nacionalnimi in etničnimi manjšinami. Igrajo veliko vlogo pri preživetju manjšin, saj prek njih manjšine izražajo svoja stališča v svojem jeziku. Ti mediji prav tako do neke mere zagotavljajo, da se kulturna tradicija ne bo ohranjala le na folklorni ravni, ter da se bodo jeziki manjšin razvijali v skladu s potrebami moderne družbe. Manjšinski mediji imajo malo bralcev, poslušalcev in gledalcev, zato se z dobičkom ne morejo okoristiti. Lahko pa računajo na prostovoljne aktivnosti, ki izvirajo iz občutka pripadnosti isti skupnosti z enakimi vrednotami in podobnimi interesi. Novinarji, zaposleni v manjšinskih medijih, pogosto poudarjajo, da ne bi bilo nobene potrebe po dodeljevanju posebnih vladnih nadomestil, če bi bili obravnavani enakovredno z njihovimi kolegi v večinskih medijih.

Toda realnost na področju evropskih medijev je pokazala, da večina manjšinskih medijev ne more preživeti brez vladne podpore. Struktura manjšinskih medijev v vzhodni in srednji Evropi se je, enako kakor v večinskih medijih, korenito spremenila. Manjšinski mediji so bili (v nasprotju z ostalimi mediji) močno odvisni od vladne zakonodajalske politike in finančne podpore iz državnega proračuna. Demokratične spremembe po letu 1989 so prinesle nove predloge vladnih subvencij za manjšinske medije, toda manjšinske skupnosti so lahko precej aktivno sodelovale pri sprejemanju odločitev, kako razporediti sredstva.

Poljska – o nas brez nas
Od leta 1989 je vlada Tadeusza Mazowieckega na Poljskem uveljavljala princip kulturnega pluralizma, kjer so tisk manjšin ne le dopuščali, temveč ga celo podprli. Takratni časopisi in revije niso več nadzorovali ali cenzurirali. Mnogi izmed njih so bili osnovani ali objavljeni pod nadzorstvom komunistične vlade v petdesetih letih (med njimi so bili beloruska Niwa –1956, ukrajinska Nasze Slowo – 1956, slovaški Život – 1958, litvanska Ausra – 1960, židovski Folk-Sztyme – 1946). Cenzura je bila odpravljena, pogoje za pridobitev dovoljenja je zamenjala preprosta registracija časopisov, kar je povzročilo spontan in velik porast števila časopisov, na primer ukrajinskih revij Lystok Myrjan, Holka, Osnowy, Swiczado ali nemških časopisov Westzeitung, Orthodox Fos in Protestant Ewangarda. Finančna podpora, ki jo je dodelilo ministrstvo za kulturo, je nekaterim manjšinskim skupinam (na primer romski in rusinski skupini) omogočila, da so svoj tisk objavile prvič po drugi svetovni vojni. Dva romska časopisa – mesečnik Rrom Po Drom, objavljen v poljščini in romščini, ter Pheniben-Dialog, ki izhaja na četrt leta v poljščini, je postavila na noge romska organizacija na Poljskem, medtem ko so Rusini začeli z objavljanjem treh dnevnikov: Besido, Watro in Zahorodo.

Vladne subvencije za tisk manjšinskih skupin je usklajeval in razporejal urad za nacionalno kulturo manjšin, ki je deloval v okviru ministrstva za kulturo in umetnost. Do 1994 je urad užival večje pristojnosti kakor mu je dovoljeval njegov formalni status. Manjšinski periodični tisk je bil še posebej zavarovan, saj so ga obravnavali kakor surogat kulturnih institucij. Leta 1994 se je vladna politika do manjšinskih skupnosti nekoliko spremenila. Urad ni več podpiral manjšinskih skupnosti na splošno, temveč se je odločil za podporo manjšinskih kultur. Pred kratkim je urad za nacionalno kulturo manjšin v okviru ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino poskrbel za kritje 30–40 manjšinskih periodičnih časopisov (hkrati financira še vsaj en dnevnik za vsako manjšino registrirano pri kulturnem ministrstvu), od tega večinoma mesečnike in časopise, ki izhajajo na četrt leta. Leta 1998 je urad subvencioniral 33 manjšinskih periodičnih časopisov, od tega jih je bilo 20 objavljenih v jeziku manjšin. Vladna podpora za manjšinski tisk in neperiodične publikacije leta 1998 je znašala 134,732.800 tolarjev. Beloruske in ukrajinske manjšine so bile dobile najvišje subvencije, denarna pomoč romski skupini pa je bila precej nižja.

Del vladnih subvencij, ki bi omogočile vstop Romov v medije v okviru vladnega programa za romsko skupnost v provinci Malopolska, bo predvidoma na voljo med 2001–2003. Omenjeni program je najobsežnejši vladni program pod vodstvom oddelka za nacionalne manjšine v okviru ministrstva za notranje zadeve in administracijo. Mediji niso posebej omenjeni v programu projekta, toda iz proračuna bo šel denar za številne aktivnosti, ki so neposredno vezane na medije. Vsota, ki je predvidoma namenjena temam s področja medijev, znaša 28,313.600 tolarjev in predstavlja 76 odstotkov denarja, namenjenega produkciji televizijskih programov o romski skupnosti (ampak ne od romske skupnosti) na državni televiziji.

V proračunu, namenjenemu kategorijam, ki so v povezavi z mediji, izobraževanje novinarjev v romski skupnosti ali produkcija televizijskih in radijskih programov za romske novinarje v romskem jeziku nista niti omenjena.

Pri uradu za nacionalno kulturo manjšin, ki deluje v okviru ministrstva za kulturno in nacionalno dediščino, ni jasnih pravili, po katerih bi se dodeljevala sredstva za manjšinski tisk ali za uvajanje novih medijskih projektov manjšin. Urad žal nima jasno začrtanega postopka, po katerem bi izbiral projekte in jim dodeljeval finančno podporo, predstavniki manjšin pa pri takih odločitvah ne morejo sodelovati. Samovoljnost pri dodeljevanju subvencij je povzročila, da so manjšinski založniki postali odvisni od okusa in preferenc vladnih uslužbencev, ki jim ni treba dosledno upoštevati legalnih postopkov dodeljevanja denarne pomoči manjšinskemu tisku iz državnega proračuna.

Proti koncu devetdesetih je končno število aktivnih časopisov na Poljskem nihalo med 3500 in 4500, od tega je bilo 53–55 etničnih in religioznih manjšin registriranih v Katalogu poljskega tiska. Etnične manjšine same objavljajo, sodelujejo pri objavi ali produkciji 40 časopisov, medtem ko ministrstvo za kulturo nacionalne dediščine finančno podpira 30–35, kar je skupno en odstotek od vseh časopisov na Poljskem. Če to primerjamo z odstotkom manjšinske populacije, ki se giblje med 3–4 odstotki, lahko sklepamo, da so etnične manjšine na Poljskem v javnosti zastopane podpovprečno.

Češka – odločitve v zaprtem krogu
Leta 1994 je češka vlada sprejela listino v zvezi s politiko nacionalnih manjšin, ki so jo poimenovali Koncept vladnega pristopa k vprašanju nacionalnih manjšin v Češki republiki. Omenjeni dokument nima pravne moči, a vseeno določa vladno politiko do manjšin. Listina priznava šest področij, kjer so pravice nacionalnih in etničnih manjšin zagotovljene. Eno izmed njih je podajanje informacij v materinem jeziku.

Koncept, čeprav ni pravnomočen, določa osnovne poteze medijske politike, ki zadeva nacionalne manjšine. Prvič, objava periodičnega tiska v jeziku manjšin je zagotovljena s finančno pomočjo iz državnega proračuna; in drugič, pripadnikom nacionalnih manjšin bo zagotovljen ustrezen dostop do oddajanja na češkem radiu in televiziji. Prvi vidik medijske politike nalaga obveznost vladi, da se vključi v sofinanciranje manjšinskega tiska, medtem ko drugi vidik odločitev o tem, kako interpretirati »ustrezen dostop manjšinski predstavnikov« in kako ga prevesti v finančno pomoč, prepušča v roke češkemu radiu in televiziji. Ta vladni koncept je hkrati tudi določil osnovno institucionalno strukturo – izvršna oblast pripade v pristojnost posameznim ministrstvom in svetovalcem, funkcije usklajevanja pa izvaja svet za nacionalne manjšine v okviru vlade Češke republike.

Svet za nacionalne manjšine, ustanovljen maja 1994, vodi vladni pooblaščenec za človekove pravice. Sestavljen je iz predstavnikov sedmih nacionalnih manjšin (Slovaške, Romunije, Poljske, Nemčije, Madžarske, Ukrajine in Grčije) in vladnih uslužbencev. Svet daje priporočila za denarno pomoč manjšinskemu tisku, ki ga objavljajo manjšinski založniki.

Subvencije za objavo manjšinskih periodičnih časopisov se dodeljujejo neposredno iz državnega proračuna. Ta program je omogočil amandma k vladni resoluciji 771/1997 (Principi ekonomskega jamstva za objavo nacionalnega manjšinskega tiska), kjer je začrtan proces financiranja časopisov nacionalnih manjšin s strani vlade. Prošnjo za subvencioniranje publikacij nacionalnih manjšin iz državnega proračuna lahko predloži le združenje civilnih predstavnikov nacionalnih manjšin. Založnik lahko za subvencije zaprosi le v primeru, da je časopis že registriran pri ministrstvu za kulturo in da je na voljo v splošni prodaji. Razpis za subvencioniranje vlada objavi v državnih medijih. Prošnje sprejema svet za nacionalne manjšine vlade Češke republike. Nato jih pregleda ministrstvo za finance, ki nato svetu poda osnutek predvidenih dotacij iz državnega proračuna. Svet za nacionalne manjšine se na podlagi vsakega posameznega primera odloči, koliko bo v končni fazi znašala denarna pomoč manjšinskim založnikom. Subvencije potem izplača ministrstvo za kulturo. Glede na Principe ekonomskega jamstva za objavo nacionalnega manjšinskega tiska, mora svet pri dodeljevanju subvencij upoštevati različne kriterije usklajevanja: statistično število manjšinskih skupin (podatki so iz Cenzusa za leto 1991); specifičnost situacije za vsako manjšino posebej, njen položaj v sedanjem obdobju in bližnji preteklosti ter možnosti za prejemanje finančne podpore od zunaj; in podatke o nakladi in proračun za posamezni časopis.

Leta 2000 je češka vlada financirala 15 manjšinskih časopisov, kar je znašalo 150 milijonov tolarjev. Subvencijo iz državnega proračuna so prejeli štirje romunski, štirje poljski, trije slovaški časopisi, dva nemška, madžarski in ukrajinski. Češki model odločitev o dodeljevanju državnih subvencij manjšinskemu tisku ne zagotavlja neodvisnosti manjšinskega tiska od manjšinskih predstavnikov v svetu. Prav tako ne nudi možnosti novim projektom, da bi vstopili v sistem tekmovanja za subvencije z že uveljavljenim manjšinskim tiskom. Tako se torej vsako leto znova ustvarja status quo, ki ne daje nobenih možnosti za spremembe v strukturi manjšinskih medijev.

Slovaška – svobodne odločitve in proračunske omejitve
Do leta 1989 je bil manjšinski tisk Slovaške (takratne Češkoslovaške) v rokah komunistične vlade. Leta od 1989–1991 so bila manjšinam izjemno naklonjena. Manjšinski tisk ni bil več cenzuriran, ministrstvo za kulturo je razvilo politiko, v okviru katere so se iz vladnega proračuna financirale kulturne aktivnosti manjšin. Vendar v obdobju med 1994–1998, v času vlade Vladimirja Mečiarja, ni bilo več tako. Predstavniki nacionalnih manjšinskih skupin so takrat vladno politiko financiranja ostro obsodili. Še več, ti neuspehi so pripeljali do tega, da je kritično stališče izrazila tudi Evropska unija, saj je zaščita nacionalnih manjšin poglavitni politični kriterij za pristop k EU. V tem obdobju je Mečiarjeva vlada sistematično zniževala subvencije namenjene tisku in kulturnim aktivnostim nacionalnih manjšin. Sredstva so prihajala z zamudo in bila porazdeljena na nepošten način. Nekaj sredstev je šlo za projekte, ki niso bili v nobeni povezavi s kulturnim razvojem manjšin. Kot primer lahko navedemo financiranje dnevnika takratne vladajoče stranke HZDS (Gibanje za demokratično Slovaško) – Slovenska Republika.

Leta 1998 je ministrski predsednik Mikulaš Dzurinda sestavil novo vlado v skladu s parlamentarnimi volitvami istega leta. Stranka madžarske koalicije (SMK) je tako prišla v vlado, s čimer se je politiki za nacionalne manjšine prioriteta močno povečala. Pri ministrstvu za kulturo je bil osnovan oddelek za kulturo manjšin, mesto vladnega predstavnika Slovaške republike za človekove pravice in pravice manjšin ter regionalni razvoj. Iz vladnega poročila je bilo razvidno, da so osnovali in razglasili objektivni in transparentni sistem razdeljevanja finančnih sredstev namenjenih manjšinam. Ministrstvo za kulturo je izdelalo poseben načrt za kritje projektov, ki jih je predhodno ocenila komisija strokovnjakov. Tako je bila odločitev o distribuciji subvencij periodičnega in neperiodičnega manjšinskega tiska v rokah komisije strokovnjakov in njene podkomisije.

Člani teh komisij so izključni predstavniki manjšinskih skupin. Njihovo delovanje je določeno s kodeksom odobrenim od ministrstva za kulturo. Komisijo strokovnjakov sestavlja 19 članov, od tega pet predstavnikov madžarske manjšine, trije predstavniki romske manjšine, dva predstavnika češke manjšine in po en predstavnik rusinske, ukrajinske, nemške, hrvaške, bolgarske, poljske, židovske, moravske in ruske manjšine. Ne glede na število predstavnikov ima vsaka manjšina pravico do enega veljavnega volilnega glasu. Komisija strokovnjakov določa pravila za distribucijo subvencij na podlagi kriterijev ministrstva za kulturo. Projekte potem nadalje ocenjujejo podkomisije (za vsako manjšino je ena). Za razliko od češkega modela dodeljevanja sredstev, po katerem je pomoč porazdeljena na celotni manjšinski tisk, so na Slovaškem subvencije dodeljene vsaki posamezni manjšini posebej. Podkomisije nato poročajo o možnem nadaljnjem izboru finančnih sredstev komisiji strokovnjakov, ki odobri nakazilo denarne podpore za projekte manjšinskega tiska.

V lanskem letu je bilo tako financiranih 39 periodičnih časopisov, kar je znašalo skupno 81.488.250 tolarjev. Subvencije so dobili pet romunskih časopisov, devetnajst madžarskih, trije ukrajinski časopisi, pet rusinskih časopisov, pet čeških, nemški časopis, moravski časopis, bolgarski, poljski in židovski časopis.

Čeprav se je število časopisov, ki so bili subvencionirani, povečalo, pa je celotni znesek finančne pomoči v lanskem letu dejansko nižji, kar je poslabšalo položaj časopisov, katerih nizka izdaja kroji njihov (ne)uspeh na medijskem tržišču. Četudi so odločitve o razdeljevanju subvencij manjšinskemu tisku tako rekoč svobodne, pa proračunske restrikcije po mnenju nekaterih strokovnjakov ne ponujajo stabilne prihodnosti potrebam manjšin na področju medijskega udejstvovanja.

V pristojnosti ministrstva za kulturo
Za konec naj povemo, da je pri subvencioniranju manjšinskih medijev iz državnega proračuna na Poljskem, v Češki republiki in na Slovaškem zaznati podobnosti kakor tudi razlike. V vseh treh primerih je za izvajanje politike financiranja bolj ali manj odgovorno ministrstvo za kulturo. Brez te denarne pomoči manjšinski tisk ne bi mogel obstati na medijskem trgu. Bistvene razlike opazimo pri vsotah subvencij, namenjenih posameznim časopisom iz posameznih manjšin. Slovaški model pri tem ponuja veliko večjo fleksibilnost, kajti vsaka manjšina ima svojega predstavnika, ki o tem odloča, medtem ko se na Češkem te odločitve sprejemajo v ozkem krogu predstavnikov manjšin, slovaški model pa manjšinskih predstavnikov pri sprejemanju teh odločitev sploh ne vključuje. Na podlagi tega lahko slovaški model označimo kot »odprt«, a omejen glede na proračun, češki model kot »vključujoč«, toda zaprt, za poljskega pa lahko rečemo, da je »izključujoč«, saj dejansko izključuje predstavnike manjšin pri sprejemanju odločitev o subvencioniranju manjšinskih medijev.

izpis

Peter Bajomi-Lazar

Cena za državno podporo
Madžarska nima tiskovnega sklada – Po mnenju mnogih analitikov je dejstvo, da Madžarska še nima institucionaliziranega mehanizma za finančno pomoč medijem, precejšnja ovira, kajti časopisi sredstva zaenkrat dobivajo na podlagi političnih zaslug
V času političnih sprememb na Madžarskem so bili tisk, radio in televizija privatizirani. Kljub temu je država pri tem še igrala bolj ali manj izrazito vlogo, saj jih je financirala in imela določene sektorje še vedno v lasti. V tem članku želim razčleniti takratno delovanje države ter se osredotočiti na današnjo vladno politiko v odnosu do medijev. Tiskovni trg na Madžarskem nikoli ni deloval popolnoma svobodno. Zaradi majhnega števila občinstva in slabega oglaševanja je samo peščica političnih časopisov prinašala dobiček. Državna denarna pomoč je bila vedno predpogoj za obstoj večine časopisja. Subvencioniranje ima na Madžarskem precej dolgo tradicijo, saj je vlada namenjala sredstva že v času socializma, čemur so bile naklonjene tudi demokratično izvoljene vlade v devetdesetih letih.

Vendar Madžarska še vedno nima ustanovljenega svojega tiskovnega sklada. Po mnenju mnogih analitikov je dejstvo, da Madžarska še nima institucionaliziranega mehanizma za finančno pomoč medijem, precejšnja ovira, kajti časopisi zaenkrat sredstva dobivajo le na podlagi političnih zaslug. Čeprav so vse demokratične vlade v devetdesetih do neke mere podprle časopisje (seveda iz čisto političnih nagibov), bom tukaj obravnaval razvoj dogodkov od časa, ko je desna, konservativna koalicija pod vodstvom ministrskega predsednika Viktorja Orbana poleti leta 1998 prevzela kabinet.

Delitev dohodkov od oglasov Ker tiskovnega sklada še ni, sredstva prihajajo po mnogih posrednih poteh. Ena takih je vnovična razdelitev skupnih dohodkov od oglasov. Kmalu po tem, ko je na oblast prišla nova vlada, je bilo komercialno oglaševanje državnih podjetij dodeljeno časopisom, ki so bili lojalni novi koaliciji. Na primer: skupni dohodek od oglaševanja konservativnega dnevnega časopisa Napi Magyarorszag se je v samo sedmih mesecih povečal za štirikrat, in sicer iz 15 milijonov madžarskih forintov v maju 1998 na 60 milijonov forintov do decembra istega leta.1 Ta napredek je na podlagi tega, da je bil denar davkoplačevalcev porabljen neracionalno, povzročil precejšnje kritike, saj so časopisi, ki so simpatizirali z novo koalicijo, imeli precej manjšo naklado kakor pa kritiško naperjeni časopisi, čeprav je bila cena oglaševanja pri obeh enaka.2

Donacije za članke o Natu
Naslednji način financiranja časopisov so donacije prek javne uprave. Leta 2000 je obrambno ministrstvo pod vodstvom ministra, ki ga je imenovala konservativna stranka (malih posestnikov), Kis Ujsagu, tedenskemu časopisu omenjene stranke, dodelilo za milijon forintov podpore brez predračuna, in sicer za objavljanje člankov o integraciji Nata.3 To dejanje je poželo veliki zelo negativnih kritik, saj se je z državnim denarjem financiral strankarski časopis.

Tretji postopek financiranja časopisov poteka po t. i. nacionalno-kulturnem programu. Ta sklad, s katerim upravlja ministrstvo za kulturo, podpira nepolitične kulturne revije. Tudi omenjeni postopek je bil imenovan za negativnega, saj so bile subvencije dodeljene le na podlagi političnih zaslug avtorjev. Periodični časopisi, ki so objavljali prispevke v zvezi z opozicijskimi strankami, so v primerjavi s konservativnimi dobili izredno malo sredstev ali pa sploh ne.4 Opisana praksa subvencioniranja ne spodbuja le naklade politično lojalnih časopisov, temveč tudi finančno podpira konservativne izobražence.

Denar od komercialnih k nekomercialnim rtv programom
V primerjavi s tiskovnim trgom, gre pri radiu in televiziji za bistveno drugačno osnovo. Leta 1997 je urad nacionalnega radia in televizije ustanovil sklad, katerega naloga je preusmerjati nekatere prihodke komercialnih radiodifuznih medijev javni radioteleviziji, nekomercialnim radijskim in televizijskim postajam in neodvisnim producentom. V osnovi tega je teza, da nekomercialne radijske in televizijske postaje in neodvisni producenti pripravljajo programe, ki se ne prodajajo na trgu, hkrati pa promovirajo družbene in kulturne vrednote. Skupni dohodki, ki se stekajo v sklad, prihajajo od licenc, zamudnin in drugih prispevkov. Med letoma 1997–1999 je sklad raznim prosilcem izplačal skupno 1,16 bilijonov madžarskih forintov. Razdeljevanje sredstev je tudi tekmovalne narave. Odločitve sprejema komisija, sestavljena iz vodilnih predstavnikov medijev, znanosti in kulture.

Kljub temu, da je večji del sredstev sklada namenjen podpori državnim medijem, je madžarska televizija v zadnjih letih preživljala globoko finančno krizo. Ustanovitev dveh komercialnih televizijskih programov konec leta 1997 jo je oropala večine dohodkov od oglaševanja. To je pospremila še kriza legitimnosti institucije in tako je konec leta 2000 primanjkljaj znašal že 20 bilijonov madžarskih forintov. Da bi rešili madžarsko televizijo, je državni proračun namenil 9,5 bilijonov forintov za kritje dolgov, ki jih je bila madžarska televizija dolžna plačati.

Le formalna neodvisnost tiska
Kot že rečeno, je bil madžarski tisk med in po političnih spremembah leta 1990 večinoma privatiziran. Razmerje v državnem lastništvu je leta 1991 znašalo 30 odstotkov, na koncu leta 1993, v času vrhunca t. i. prve medijske vojne pa 50 odstotkov.6 Nato je razmerje padalo, dokler ni ob koncu desetletja doseglo skorajda ničlo. Danes je velika večina tiska v lasti zahodnih, pretežno nemških, avstrijskih in švicarskih investitorjev. Dejstvo, da tisk ni v državni lasti, bank ali drugih podjetij, še ne pomeni, da madžarska politična elita soglasno priznava potrebo po neodvisnem tisku. Formalna neodvisnost časopisov mnogokrat skriva, da so nekateri časopisi izdani v madžarskih podjetjih ali njihovih zunanjih podružnicah, ki so združene z raznimi političnimi silami bodisi prek prijateljskih vezi ali podobnih poslovnih interesov. Madžarska vlada v resnici hoče, enako kakor že njeni predhodniki, zgraditi svoj lastni tiskovni imperij. V strukturo lastništva tiska je posegla na vsaj tri različne načine.

Najprej je ukinila časopise, ki so kritični do njene politike. Oktobra 1998 sta takratna državna banka in založnik Postabank umaknila denarno pomoč in odvzela pravico uporabe nazivov dvema časopisoma: dnevnemu tabloidu Kurir in tedniku Magyar Narancs. Medtem ko je Kurir takoj prenehal izhajati, so novinarji Magyar Narancsa nadaljevali s svojim delom pod spremenjenim imenom.

Vlada je nato pomagala pri združevanju nekaterih časopisov, da bi dobili »poluraden« visoko profesionalen časopis z dobrim finančnim zaledjem. Aprila 2000 je založniška družba, tesno povezana z visokimi vladnimi uslužbenci, združila dva konservativna dnevnika – Napi Magyarorszag in Magyar Nemzet s Sportfogadas – s športnim dnevnikom Magyar Nemzet. Transakcija je bila uspešna. Novemu političnemu dnevniku je uspelo utrditi svoj položaj na trgu.7

Nazadnje je vlada začela z dvema projektoma. Istvan Elek, svetovalec za medijsko politiko pri ministrskem predsedniku, je ustanovil državni sklad za naravi in družbi prijazen razvoj. Ta sklad, ki od aprila letos izdaja politično-kulturni tednik, je prejel nenavadno visoko finančno podporo državnega proračuna, v znesku 1,5 bilijona forintov.8 Čeprav je po uradnih trditvah ta denar davkoplačevalcev prispeval k zagonu novega politično-kulturnega tednika (in s tem je porabljen za izboljšanje družbene blaginje), pa analitiki opozarjajo, da je Heti Valasy tukaj zato, da konservativcem omogoči javno razpravo, ki ni nič drugega kakor promocija vrednot, pomembnih za večinsko koalicijsko stranko.

Roka vladajoče koalicije nad javno radiotelevizijo
V primeru radia in televizije gre za nekaj popolnoma drugega. V tem sektorju ima lastništvo države pomembnejšo vlogo kakor pri tisku. Tri javne rtv servise – Madžarsko televizijo, Madžarski radio in Donava TV – vodijo trije upravni odbori, ki uveljavljajo lastniške pravice in imenujejo direktorje. V skladu z zakonom o radiu in televiziji iz leta 1996 so parlamentarne stranke tiste, ki pooblastijo člane izvršnega odbora v upravnem odboru.

Februarja 1999 se je iztekel mandat upravnemu odboru Madžarske televizije, ki je bil izvoljen še v času prejšnje koalicije. Toda tokrat je nova večinska koalicija zavrnila izvolitev kandidatov iz opozicijskih strank v novi upravni odbor. Kot argument je navedla, da je imenovala enega člana več, kakor je predpisano. Potemtakem je bil izvoljeni upravni odbor »nepopoln«, saj so bile zastopane le koalicijske stranke. Čeprav je v legitimnost tega »nepopolnega« odbora dvomil celo državni tožilec, je odbor kljub temu izvolil novega direktorja. Ta je pozneje odpustil več sto zaposlenih in nato k sodelovanju povabil urednike, privržene novi koaliciji.9

Leto pozneje so se iztekli tudi mandati odborov Madžarske TV in TV Donava. Februarja in marca 2000 se je primer Madžarske TV ponovil. Večinska koalicija je zavrnila izvolitev kandidatov iz opozicijskih strank v upravna odbora. Tako je celotna struktura javnih rtv servisov prešla v roke koalicije. Sodeč po izjavah nadzornega sveta nacionalnega radia in televizije, so programi madžarskega radia in televizije bili polni provladnih predsodkov. To je še posebej pomembno, ker velika večina volivcev ne bere političnih časopisov in ker komercialne televizijske postaje ne predvajajo novic v celoti. V tem smislu imajo informativne oddaje v javnih rtv servisih še vedno monopol na nacionalni ravni.

Zaradi šibkega trga velik del madžarskega tiska, radia in televizije še ni dosegel visoke stopnje finančne neodvisnosti. Primanjkljaj je nadomestila država. Madžarske nekdanje in sedanje vlade so poskušale igrati pomembno vlogo pri tisku in v medijih s tem, da so v svojo korist uporabljale finančno ranljivost tiska in medijev, ter se okoriščale z močjo državne upravne oblasti. Čeprav država svoj vpliv pogosto uporablja za posredne pritiske, ki jih je težko zaznati, morajo časopisi, ki za svoj obstanek dobivajo državno podporo, plačati visoko ceno – izgubili so svoj kritiški ton. Vlada želi doseči, da bodo mediji o njej poročali v pozitivni luči, zato krepi svoj nadzor nad mediji. Tako so bila v mnogih primerih javna sredstva uporabljena za promocijo točno določenih političnih interesov vladne koalicije.

1 Vasarhelyi, Maria: Mediapiaci korkep – mediapiaci korkep. V: Magyarorszag politikai evkonyve, 1999. Za primerjavo: USD 1 = HUF 300.
2 Trije kritiški dnevniki (Nepszabadsag, Nepszava, Magyar Hirlap) so leta 1999 imeli tudi do 1062 bralcev, medtem ko sta konservativna časnika (Napi Magyarorszag, Magyar Nemzet) imela 180.000 bralcev. Glej tudi tabelo v Kaposi, Ildiko: Napi Magyar Namzet. Prihaja v Mediakonyv, 2000.
3 Nepszava, 4., 5., oktober 2000.
4 Tomkiss, Tamas: A szamizdat visszvag. V: Az irodalom viszavag, pomlad-poletje 2000.
5 Nahimi, Peter: A Musorszolgaltatasi Alap egy eve. V: Mediakonyv, 1999.
6 Juhasz, Gabor: Sajtopiaci valtozasok 1991–1993. V: Magyarorszag politikai evkonyve, 1994.
7 Kaposi, prav tam.
8 http://www.magyarhirlap.hu/Archivumindex.php3?cikk= 100000026290&next=0&archiv=1 (19. junij, 2001)
9 Dalje glej Peter Bajomi-Lazar: Državna televizija na kolenih. V: Medijska Preža 10, zima 2001.
10 Nepszabadsag, 9.,31. junij, 1999. Glej tudi: http://www.ortt.hu/magyar/publikaciok/01/ortt_tanulmany_kulsoso.doc (13. junij, 2001). Tretja državna televizija, TV Donava, je namenjena Madžarom, ki živijo zunaj meja matične države, in se le redko loteva domačih političnih problemov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes