N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
uvodnik
alternative
zakaj ne civilna družba
mediji in politika
medijski trg
splet
javna radiotelevizija
spol v medijih
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Sedanja vladna medijska politika je v nasprotju z izvajanjem javnega interesa na področju medijev neposredno namenjena krčenju njihove raznovrstnosti.

Dvig davka na dodano vrednost na časopise in revije ter znižanje pristojbine za javno RTV Slovenija bi lahko v enem letu povzročila padec bruto dodane vrednosti medijske industrije za dodatnih deset odstotkov. Vladna medijska politika je v nasprotju z izvajanjem javnega interesa na področju medijev neposredno namenjena krčenju njihove raznovrstnosti. Raznolikost ponudbe medijskih vsebin, izpostavljena zgolj stroškovnim kalkulacijam lastnikov in medijskih uprav, tako izginja s horizonta izvajanja uzakonjenega javnega interesa.

Rast in donosnost medijske industrije po krizi upada hitreje od slovenskega povprečja

Na strani povpraševanja so mediji v krizi, ker upada kupna moč. V preteklih treh letih se je izpostavljenost upadanju oglasnih prihodkov zlasti v tiskanih medijih močno zmanjšala. Prihodki večjih časopisnih izdajateljev so v veliko večji meri, že v okoli 85 odstotkih, odvisni od naklad. Na upadanje naklad so se uprave odzvale večinoma z vlaganjem v razvoj tehničnih platform. Vlaganja v razvoj človeških virov in medijske vsebine pa sta bila izpostavljena zmernim stroškovnim rezom. Medijske uprave se od krize dalje namreč vrtijo v začaranem krogu. Kratkoročno povečevanje dobičkov je možno le z drastičnim odpuščanjem in zmanjšanjem stroškov dela, na dolgi rok pa takšne politike lahko ogrozijo obstoj medijskih podjetij, saj lahko povzročijo dodatno upadanje naklad zaradi krčenja vsebin.

Rast in donosnost medijske industrije po krizi sicer upada hitreje od slovenskega povprečja. Merjena z osnovnim statističnim kazalcem bruto dodane vrednosti na zaposlenega je bila lanska donosnost prvič pod povprečjem slovenskega gospodarstva. Od leta 2008 do lani je bruto dodana vrednost v zasebnem medijskem sektorju (brez javne RTV in Produkcije Plus) skupaj upadla za 10 odstotkov, v nacionalnem gospodarstvu za nekaj čez 6 odstotkov. Zaposlenost se je zmanjšala za 8 odstotkov, v celotnem gospodarstvu kar za prek 13 odstotkov. Skupaj z javno službo RTVS in zasebno televizijsko Produkcijo Plus je rast medijske industrije v kriznem obdobju upadla kar za blizu 18 odstotkov, bolj zmerno, za 6 odstotkov, pa se je znižala zaposlenost.

Medijski produkt na oligopolnem trgu izpostavljen dodatnemu šoku

Zaposlenost se v medijskem sektorju zmanjšuje počasneje od upadanja njenega produkta, zatorej bi lahko sklepali, da se bolj togo kot ostali sektorji prilagaja krizi. Vendarle je razliko mogoče pojasniti z razmeroma večjimi tveganji na ponudbeni strani, povezanimi z upadanjem naklad, ki jih lahko dodatno ogrozijo radikalni posegi v medijske vsebine. V časopisni dejavnosti je bruto dodana vrednost (BDV) v treh letih upadla za deset odstotkov, donosnost se je zmanjšala za 4 odstotke. Največji je padec v enakem obdobju v izdajanju revij, kar za skoraj 23 odstotkov, zaposlenosti za skoraj petino. Izjema v medijskem prostoru pa so zasebna radiodifuzna podjetja, v katerih je BDV porasla za blizu 2,6 odstotka, pretežno posebnega lokalnega pomena, ki jih razmeroma izdatneje sofinancira država. Z veliko verjetnostjo je to edini otipljivi učinek medijske politike k »pluralnosti in demokratičnosti« prostora.

Sicer pa se je v omenjenem obdobju treh kriznih let BDV javne RTV skrčil za petino, Produkcije Plus pa kar za blizu 39 odstotkov. Pri največjem tržnem igralcu na časopisnem trgu Delu je BDV v treh letih upadla za desetino, Dnevnika za 12 odstotkov, Večeru je porasla za 4 odstotke. Lani je BDV Dela že rasla za 1,3 odstotka, Dnevnika je upadla za prek 4 odstotke, Večera za 2,5 odstotka.

Tržna in lastniška koncentracija slovenskega medijskega prostora je zelo visoka, temu primerna so visoka tudi tveganja medijske politike na področju raznovrstnosti izdaj in raznolikosti ponudbe medijskih vsebin. Lani so trije večji izdajatelji dnevnikov pomenili skupaj 70 odstotkov BDV časopisne dejavnosti, od tega Dela in Večera, ki ga obvladuje en lastnik, Pivovarna Laško, 53 odstotkov. Na radiodifuznem trgu javna RTV pomeni 60-odstotni tržni delež, Produkcija Plus 20-odstotnega. Medijski produkt bo na oligopolnem trgu spričo vladnih fiskalnih ukrepov v enem letu izpostavljen dodatnemu šoku, ki je enak njegovemu triletnemu kriznemu prilagajanju navzdol.

Vlada Republike Slovenije je na seji 4. oktobra 2012 sklenila, da bo predlagala dvig stopnje davka na dodano vrednost za časopise in revije z 8,5 odstotka na 20 odstotkov. Na svoji seji 23. avgusta je vlada sprejela sklep o znižanju prispevka za programe RTV Slovenija za 10 odstotkov s 1. 1. 2013. Po predhodnih ocenah bo dvig davka na dodano vrednost v revijalni in časopisni dejavnosti že na kratek rok z medijskega menija izbrisal številne manjše lokalne izdajatelje, na dolgi rok pa ogrozil obstoj časopisne panoge sploh. Ocenjeni letni dodatni proračunski priliv v višini 10 milijonov evrov ni veliko za proračun, neto koristi pa bodo manjše zaradi socialnih izdatkov, ki jih bo dvig davka povzročil zaradi dodatnega upadanja zaposlenosti. Srednjeročno od zvišanja davka zato ni mogoče pričakovati večjih fiskalnih koristi. Za dejavnost tiskanih medijev pa 10 milijonov evrov fiskalne obremenitve že letno pomeni nevzdržni ekonomski pritisk, saj je enak 15 odstotkom bruto družbenega produkta dejavnosti oziroma njegovemu zmanjšanju v preteklih treh letih skupaj.

Nesmiselno in nepotrebno poglabljanje ekonomskega propadanja medijev

Tudi znižanje prispevka za javno RTV Slovenija je ukrep, ki bo dodatno spodbudil krčenje njene in z njo povezanih dejavnosti. Fiskalni efekt za javni sektor je seveda negativen. Prihranek na ravni 9,2 milijona evrov bo po sedanjih ocenah javnega zavoda zmanjšal programsko ponudbo do 30 odstotkov, grozi množično odpuščanje stalnih pogodbenih sodelavcev, ki so prikrito zaposleni. Znižanje prispevka pa bo zagotovo povzročilo dodatne stroške. V primeru množičnih prekinitev pogodbenih razmerij bodo namreč pogodbeni sodelavci prisiljeni v sodno varstvo, kar na letni ravni lahko pomeni do 4 milijone evrov dodatnih izdatkov javnega zavoda. Poslovanje javne službe bo zato po nepotrebnem izpostavljeno povečanju izgub.

Oba predvidena ukrepa bosta za zanemarljive fiskalne koristi nesorazmerno povečala tveganja medijske industrije, dodatno spodbudila upadanje rasti in zaposlovanja, še okrepila visoko izpostavljenost prekariziranega poklica, ki ga že tretjina novinarjev opravlja v negotovih socialnih in slabo urejenih pogodbenih razmerjih. Ne nazadnje bosta predvidena ukrepa prelomno spremenila tudi izvajanje medijske politike, v nasprotju s cilji, kot jo v javnem interesu opredeljuje zakonodaja. Letno bi bilo prikrajšanje iz obeh ukrepov skoraj enako štiriletnemu znesku, ki ga država nameni sofinanciranju medijskih vsebin. Krčenje lastnih virov financiranja, ki ga bo država povzročila z dvigom davka in zmanjšanjem prispevka za javno službo, bo tako zaznavno povečalo politična tveganja ekonomske odvisnosti medijev od danega obsega državnega sofinanciranja.

Raznolikost medijskih vsebin izpostavljena uničevanju

Dosedanja medijska politika je bila pasivna in se na poglabljanje krize v medijski industriji ni odzivala, z izjemo selektivnega sofinanciranja raznolikosti medijskih vsebin. Sedanja fiskalna ukrepa sta horizontalna posega medijske politike, ki sta v prvi vrsti namenjena krčenju raznovrstnosti medijske ponudbe velikih izdajateljev (gre sicer za industrijo, ki pomeni manj kot odstotek BDV slovenskega gospodarstva). Lastniško in tržno koncentracijo medijskega prostora je sicer mogoče zmanjšati tudi z nesmiselnim in nepotrebnim poglabljanjem ekonomskega propadanja medijev. Raznolikost medijskih vsebin pa bo tako izpostavljena uničevanju, za katerega medijski politiki ni potrebno deliti nobene družbene in politične odgovornosti. Javnemu interesu se bo treba odpovedati le še v zakonodaji in ustavi.

Tabela: Medijski trg in tržna pozicija vodilnih (pdf)


izpis

Saša Banjanac Lubej

Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Antenna TV dolguje kar sedem do deset milijonov evrov grškemu socialnemu in pokojninskem skladu – Prihod grške Antenne Group v Slovenijo

Ko boste brali te vrstice, bo najbrž veliko več znanega o vstopu grške multinacionalke Antenna Group v slovenski medijski prostor. Neuradno je v slovenskih novinarskih krogih že nekaj časa znano, da se Antenna pogaja za nakup deleža Planet TV, nove televizije, ki je v začetku novembra 2012 začela oddajati (tudi informativni) program pod okriljem hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije TS Media. »Dogovor z Grki naj bi bil sklenjen, a paket še ni do konca zaprt,« pravijo dobro obveščeni. Grki naj bi bili zainteresirani tudi za Luko Koper, saj znotraj holdinga Euroholdings Capital & Investment Corp. opravljajo številne dejavnosti z ladjami, transportom in logistiko. Mediji in luka? Ja, in še marsikaj.

Kaj torej vemo zagotovo v zvezi z njihovo televizijsko dejavnostjo? Podjetje z imenom Antenna TV SL je marca letos registrirano, in sicer na naslovu Tivolska cesta 48 v Ljubljani, zastopa pa ga Pavel Stančev. Iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše so oktobra za Večer potrdili, da se je premier »med številnimi predstavniki potencialnih tujih investitorjev na kratkem vljudnostnem pogovoru sestal tudi z Theodorom Kyriakoujem, glavnim izvršnim direktorjem multinacionalke Antenna Group«. Delo je pred časom pisalo, da je slovenska podružnica Antenne v lasti nizozemske družbe Antenna Slovenia, katere zakonita zastopnika sta Jonathan Edward Procter iz Južnoafriške republike in Jacobus Johannes Van Ginkel z Nizozemske. Iz nizozemskega registra izhaja še, da ima družba sedež na istem naslovu kot Antenna Serbia in Antenna Montenegro.

»Večina vprašanj so del pogajanj in jih torej ne moremo komentirati,« je bilo vse, kar je v odgovoru na naša vprašanja zapisala predstavnica za odnose z javnostjo Antenna Group Katerina Gagaki. Tako smo ostali tudi brez odgovorov glede spornih praks Antenna Group v jugovzhodni Evropi. Za pojasnila o tem, kaj lahko, ne samo gledalci nove Planet TV, ampak tudi davkoplačevalci, pričakujemo od verjetnih tujih vlagateljev, smo prosili medijske poznavalce v regiji, kjer pa je Antenna Group prisotna nekaj let in še kako znana.

Srbija: Prekoračitev dovoljene koncentracije?

Antenna Group v Srbiji po nekaterih informacijah stoji za kar dvema televizijama, čeprav je to v nasprotju s srbsko zakonodajo. »Medtem ko v B92 prevladujejo informativne vsebine, je Prva TV klasična komercialna televizija s turškimi nadaljevankami, tretjerazredno filmsko produkcijo in zabavnimi vsebinami sumljive kakovosti. Kar se tiče odnosa do oblasti, pa lahko rečemo, da je informativni program obeh televizij v veliki meri uravnotežen in brez vidnega provladnega vpliva,« pravi za Medijsko prežo predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije (NUNS) Vukašin Obradović. To in vsa druga novinarska združenja in asociacije zahtevajo sprejem zakona, ki bo zagotavljal transparentno lastništvo medijev v Srbiji, saj je to osnovni pogoj za ugotavljanje, ali na trgu obstaja nedovoljena koncentracija medijev. »Pričakujemo, da bo tudi sedanja vlada regulirala to področje. Do takrat pa lahko samo špekuliramo o dejanskih lastnikih večine medijev v Srbiji,« navaja Obradović.

Lastniška struktura dveh domnevno Antennih televizij v Srbiji je več kot pisana: TV Prva (nekdanja Fox televizija) je v lasti dveh ciprskih off shore podjetij. Ustanovitelj TV Prve, podjetje Fox, je v 49-odstotni lasti ciprskega podjetja Warraner limited in 51-odstotni lasti beograjskega podjetja Nova broadcasting. Drugo, srbsko podjetje, je v lasti še enega off shore podjetja s Cipra – Antenna stream T.V. limited.

Off shore struktura podjetja

»Ravno zaradi off shore strukture tega medija smo lahko v času kupoprodaje samo posredno izvedeli, da za ciprskimi podjetji stoji grški ladjar Minos Kyriakou. Za medije je potrdil, da je Fox TV od njenega lastnika Ruperta Murdocha dobil za en dolar (po neuradnih podatkih naj bi Antenna ob nakupu za en dolar prevzela in pokrila večmilijonske evrske dolgove Foxa, op. a). Srbska Republiška radiodifuzna agencija (RRA) je privolila v lastniško spremembo, a ni javno sporočila, kdo je dejanski lastnik ciprskih podjetij. Šele julija letos je v grafičnem prikazu lastniške strukture RTV-postaj z nacionalno pokritostjo RRA objavila, da Minos Kyriakou prek off shore struktur nadzira 25 odstotkov TV Prve ter da je preostalih 75 odstotkov pod nadzorom treh oseb, ki se prav tako pišejo Kyriakou oziroma so verjetno člani njegove družine. Grški novinar Jorgos Papadakis je za Prežo potrdil, da Minos Kyriakou izvira s Cipra.

Grčija: Prekoračitev dovoljene koncentracije?

Novembra 2010, nadaljuje Obradović, je bila prodana RTV B92. Največji delničar RTV B92 je postalo domače podjetje Astonko, katerega lastnik je istoimensko podjetje s Cipra. Lastnik je bil najprej neznan, a so kasneje iz samega podjetja sporočili, da je dejanski lastnik te ciprske firme Stefanos Papadopulos, skupaj s še nekaterimi osebami. Papadopulos je med drugim lastnik TV Makedonija (www.maktv.gr) s sedežem v Solunu v Grčiji; za omenjeno televizijo v tej državi obstaja prepričanje, da je članica grške medijske skupine Antenna Group (www.antenna.gr/tv/) Minosa Kyriakouja, ki v ima Srbiji že TV Prvo. Po registrih operaterjev v Grčiji sta TV Antenna in TV Makedonija formalno ločeni, neodvisni televizijki hiši, toda Antenna pravzaprav samo formalno ni prevzela kontrolnega paketa v TV Makedonija zaradi grških predpisov o medijski koncentraciji, čeprav formalno upravlja z njo.

Zaradi tega so se – tako Obradović – v srbski javnosti pojavili dvomi, da imata RTV B92 in TV Prva istega lastnika. Svet RRA je dovolil tudi to spremembo lastništva, hkrati pa ni objavil informacij o novem lastniku medijske hiše. Dejali so, da je vse po zakonu, čeprav obstajajo resni dvomi, da je kršen 99. člen zakona o radiodifuziji oziroma da gre za nedovoljeno medijsko koncentracijo. Niti iz grafičnega prikaza lastniške strukture RTV-postaj z nacionalnimi frekvencami, pred kratkim objavljene na spletni strani RRA, ni razvidno, kdo nadzira RTV B92. Stefanos Papadopulos se navaja kot lastnik nekega off shore podjetja Lake Blade Holdings s sedežem na Cipru, ki poseduje 0,63 odstotka delnic B92. To ciprsko podjetje je tudi solastnik podjetja Astonko, ki pa v kapitalu B92 sodeluje s 84,55 odstotki. Toda RRA ne navaja, v kolikšnem odstotku je Lake Blade Holdings lastnik Astonka, temveč le, da lastništvo v Astonku deli s še enim ciprskim podjetjem z imenom Salinik, je natančen Obradović.

Dolgoletni direktor in odgovorni urednik B92 Veran Matić pa je za Prežo potrdil, da je »grški solastnik B92 Stefanos Papadopulos, sicer tudi eden od solastnikov grške TV Makedonija. Drugi veliki solastnik je švedski investicijski sklad East Capital, ki je bil solastnik že v preteklosti. Lastništvi sta združili v podjetje Astonko. Tretji, 12-odstotni solastnik, je B92 Trust, ki je z delničarskim sporazumom (shareholders agreement) zagotovil ohranjanje neodvisne uredniške politike.«

Skrivnost uspeha? Biti blizu oblastem!

»Potem ko so prevzeli Fox, iz katere je nastala Prva TV, in prevzemu B92, so najprej izvedli kadrovsko racionalizacijo, obdržali so samo nekaj novinarjev, ki kaj znajo, večina je mladih in neizkušenih, recimo jim novinarji; potem so spremenili programe in dali poudarek razvedrilu, ki je na dokaj nizkem nivoju, reality programih, (turških in ameriških) nadaljevankah, pri čemer se zanašajo na zunanje produkcijske hiše; informativni program Prve TV je bled. Medtem ko je bil informativni program B92 prej zelo blizu nekdanjim oblastem oziroma blizu Demokratski stranki, je zdaj blizu sedanji vladi«, pravijo naši sogovorniki v beograjskih novinarskih krogih. Kot svetli točki navajajo sicer odlično preiskovalno oddajo Insider Brankice Stanković ter kultno oddajo Olje Bećković Utisak nedelje (ki pa je registrirana kot produkcijska hiša); pohvalijo tudi sodobno vizualno podobo, prenašanje v živo, poročanje s pomembnih dogodkov. Hkrati pa opozarjajo na sofisticirano tabloidizacijo, s katero sedanji B92 ni podoben tistemu, ki smo ga poznali v času Miloševića in nekaj let po njem: »Ves dogovor okrog prodaje je bil zelo moten in protizakonit, ker en lastnik ne sme imeti dveh televizij, a ju očitno ima in se to niti ne skriva,« pravijo. Zadevo podkrepijo s prakso, da ima B92 poročevalca na teniškem turnirju, ki do finala prenaša tekme. Če se v finale prebije Novak Đoković, se prenos iz B92 preseli na Prvo, kjer prejšnjega športnega reporterja zamenja zvezdnik razvedrilnega programa Prve TV Ivan Ivanović.

Programska politika: brez poročil o grških demonstracijah

»Programi B92 so neke vrste rezerva za Prvo TV, nekoč prestižna jutranja poročila ob devetih se ne poslušajo več, tudi spletna stran je polna napak. Ne obstaja jasna uredniška politika niti v enem segmentu,« je kritična beograjska dopisnica The Independenta Vesna Perić Zimonjić in to ponazarja z dejstvom, da na TV B92 skoraj ni bilo moč videti demonstracij v Grčiji, o katerih je obširno poročala nacionalna RTV Srbije, o tamkajšnjih težavah in nemških intervencijah pa se je na Radiu B92 zelo malo slišalo.

»Minos Kyriakou se je ukvarjal samo z ladjami, dokler ga sinova Vassilis in Theodor nista prepričala, da se tudi z mediji da dobro zaslužiti,« za Prežo pojasnjuje nekdanji novinar informativnega programa grške TV Antenna in odličen poznavalec balkanskih medijskih razmer Jorgos Papadakis. Poslovni model družine Kyriakou je precej enostaven: zunaj Grčije iščejo, kar se da kupiti za relativno majhen denar, nato televizijo transformirajo, kadrovsko racionalizirajo, programsko pa razvijajo predvsem v smeri zabavnih vsebin, kar pa odlično obvladajo, saj je v Grčiji Antenna TV prva po gledanosti. Po 4–5 letih dobro gledano postajo prodajo z ogromnim zaslužkom. Tako je bilo v Bolgariji, kjer so čez noč dobili nacionalno frekvenco, Nova TV je funkcionirala skoraj brez novinarjev, na koncu pa so jo prodali švedski multinacionalki Modern Times Group. Po podatkih črnogorskega spletnega portala CdM so ob prodaji zaslužili kar 628 milijonov evrov.

V Sloveniji ne bodo za vedno

Papadakis je prepričan, da niti v Sloveniji ne bodo ostali za vedno. Sledili bodo svojemu poslovnemu modelu, v nekaj letih bodo naredili to, kar najbolje obvladajo, potem bodo delež dobro prodali. »Ko pridejo v neko državo, točno vedo, kam so prišli, pripravljajo teren, dobro vedo, kar delajo, in spoštujejo okolje, v katerem poslujejo,« navaja. Dodaja, da v Grčiji poskušajo z informativnimi programi prodajati podobo nevtralnosti, medtem ko so se na samem začetku bolj nagibali k desni politični opciji. Leta 1989 so začeli najprej kot radio, že leto zatem pa je nastala Antenna TV. »Z vsemi (oblastniki, op. a.) jim dobro gre, predvidevam pa, da gospod Kyriakou nikoli ne bi volil Syrize,« hudomušno dodaja grški kolega. V bolj resnem tonu pa opozarja, da Antenna TV dolguje kar sedem do deset milijonov evrov grškemu socialnemu in pokojninskem skladu. »Prispevke zaposlenim plačujejo minimalno ali pa jih sploh ne plačujejo. Nenehno se izogibajo plačilom. Čeprav vsi vedo za to, jih vsi v Grčiji pustijo pri miru,« sklene Papadakis.

Antenna Group je prisotna tudi v Črni gori. Septembra leta 2011 je SEE Media Holdings (v lasti Antenna Group) kupil podgoriško PRO TV in PRO FM Radio ter dobil soglasje črnogorske Agencije za elektronske medije. Po poročanju črnogorskega spletnega portala CdM pa je pred tem Grkom neuspešno poskušal svojo IN TV prodati Bojan Petan. DZS je od Kyriakouja zahteval 3,5 milijona evrov, kolikor je odštel, ko jo je leta 2002 kupil, a je Kyriakou ponujal samo tri milijone. Kot še navaja CdM, ima poleg televizije Antenna Group še podjetje, ki ponuja spletne storitve, produkcijo, dve založbi, prav tako sodi med največja globalna podjetja za odnose z javnostjo, saj imajo več kot 70 podružnic v 40 državah sveta.

Lastniško obvladujejo B TV iz Bolgarije (bolgarsko TV Nova so, kot že rečeno, prodali Švedom), Fox Turčija, Blue iz Avstralije in druge. Wikipedia navaja, da se Antenna Group poleg predvajanja televizijskih programov ukvarja še z založništvom, telekomunikacijami, glasbo, tiskanjem. Minos Kyriakou vodi podjetje Euroholdings Capital & Investment, ki po besedah Jorgasa Papadakisa kotira na borzi v Amsterdamu, Johanesburgu in New Yorku. V lastništvu ima tudi naftni družbi, ladjedelnico v Singapurju, kot delež v singapurski letalski družbi. Ima tudi svoj košarkarski klub, bil je predsednik grškega olimpijskega komiteja.

V Slovenijo torej prihaja resna multinacionalka, ki jo vodi eden najbogatejših Evropejcev, grški milijarder Minos Kyriakou. Njegov sin Theodor je novinarstvo študiral v ZDA, izkušnje je nabiral tudi na CBS-u. Vtis je, da gre pri vlaganju v Planet TV za vezano trgovino, saj slovenski televizijski trg ni zadosten zalogaj za velike igralce. Če pa imate v portfelju tako široko vrsto dejavnosti oziroma poslovnih storitev, hodite po robu zakonitega, ste v dobrih odnosih z oblastmi, gledalcem ponujate obilico zabave in ustvarjate relativno spodoben informativni program, s katerim gradite svojo pozitivno podobo, ste lahko uspešni. Recept je preverjen: grški vlagatelji se glede tega v prav ničemer ne razlikujejo od dosedanjih domačih ali tujih lastnikov medijev pri nas. Le da se tokrat o »vezani trgovini« govori še pred kupčijo.


izpis

Biljana Žikić

S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Nove televizije kot krinka za ropanje upnikov – Načrtovalci »preimenovanja« televizij ne računajo le na slabe institucije sistema, temveč tudi na pozabo in brezbrižnost strokovne javnosti in televizijske publike

Prihod Televizije Pink Si v Slovenijo je naznanila rdeča preproga pred ljubljansko mestno hišo, ognjemet z Ljubljanskega gradu, žarometi velikega koncertnega odra na Prešernovem trgu, potoki pregrešno dragih pijač, ki so tekli do ranih jutranjih ur v luksuznih ljubljanskih klubih. Slavo, moč in denar Pink Media Group ob otvoritvi televizije Pink Si, 30. septembra 2010, ni spremljala v živo le Ljubljana. Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je z dodelitvijo dovoljenja za nacionalno pokrivanje TV Pink Si omogočila vsej Sloveniji vpogled v navdušene nagovore lastnika Željka Mitrovića, koncert Lepe Brene in druge pomembne dogodke. Vrhunec večera je bil prihod takratnega podpredsednika srbske vlade Božidarja Đelića in veleposlanika Republike Srbije v Sloveniji Predraga Filipova. Od slovenskih politikov so kamere ujele ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Le tri mesece je Pink Si redno plačeval delavcem in podizvajalcem, januarja 2011 pa je lastnik Željko Mitrović zbolel in zaradi tega, kakor so zatrjevali vsi odgovorni na televiziji, je projekt slovenskega Pinka Si začel vse globlje toniti. Vsa informativna redakcija je bila odpuščena čez noč.[1] Zaposlenim in podizvajalcem so postopoma prenehali plačevati za njihovo delo, dajali so prazne obljube; z ustrahovanjem in izsiljevanjem pa so vzdrževali mir. Trpljenje se je nadaljevalo vse do jeseni 2011, ko so se na prizorišču pojavili »mladi in nemirni«, s prodajalcem skuterjev Sebastjanom Vežnaverjem na čelu. Generalni direktor Vežnaver je podjetju »posodil« nekaj denarja in poplačal nekaj obupanih upnikov s skuterji. Od preostalih pa je zahteval, naj se odpovejo polovici zasluženega denarja. Aprila 2012 se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani tako začel postopek prisilne poravnave, ki se je končal konec oktobra – z odpisom dolga in s polovičnim poplačilom upnikov.[2] Medtem pa je Vežnaver prijatelju Bojanu Umerju, direktorju Agencije Medias, za 10.000 evrov prodal pravice za izdajanje programa.[3] Vsi prihodki televizijskega programa so se zato začeli nakazovati na račun Agencije Medias, na računu Pink Si pa ostanejo le izvršbe upnikov. Vežnaver se je tako rešil dolgov in upnikov, Slovenija pa je dobila novo kameleonsko televizijo, ki je iz Pink Si marca letos najprej postala TV3 Pink in se septembra preimenovala v TV3 Medias. Logotip si je »izposodila« od nekdanje slovenske televizije TV3, program pa dobila od Pinka Si. Po zapletih na sodišču je lastnica logotipa Prva TV (v likvidaciji) odstopila od sodnega postopka.[4] Željko Mitrović pa je okreval in se vrnil med svoje. V Sloveniji se je za njim izgubila vsaka sled. Nova televizija nima nič več z njim, pravi direktor nove televizije Bojan Umer, ki ima, če upoštevamo nadziranje kamer v igralnem salonu Rajka Hrvatiča[5], precej televizijskih izkušenj. Upniki zakonito ostanejo zvezanih rok in brez zasluženega denarja. »Mladi in nemirni« nemoteno nadaljujejo z zmagoslavnim poslovanjem in s »požiranjem male ribe«.[6]

Zadovoljeno je vsem merilom dobre telenovele: pompozni in glamurozni začetek, obetavni prvi koraki, zapleti z boleznijo in domnevnim »zastrupljanjem« karizmatičnega vodje, dokončen in rekordno hiter propad podjetja, na katerega pogorišču nastane nova televizija ambicioznih, mladih in drznih, ki odpravijo vse ovire na poti do zmage (dolgove, upnike, lastnike blagovnih znamk, zakonodajo, institucije, javnost). Sebastjan Vežnaver in Bojan Umer se lahko na skuterjih odpeljeta proti sončnemu zahodu.

Toda »postranska škoda« te slovensko-srbske žajfnice je preresna, da bi jo lahko vase vsrkal tudi najbolj prožen žanrski mehanizem: več kot dva milijona evrov prijavljenih terjatev, kršitev avtorskih pravic pogodbenih delavcev, kršitev delovnih pravic zaposlenih, sprenevedanje, neažurnost in neučinkovitost pravnih, regulacijskih in javnih institucij Republike Slovenije pri odkrivanju malverzacij in preprečevanju oškodovanja upnikov ter neustreznost zakonodaje, ki ne le da omogoča, ampak tudi podpira in povzroča tovrstno početje. Tako zgodba o Pinku Si, zakonodaji, regulacijski politiki in institucijah sistema Republike Slovenije dobi obliko grozljive kriminalke »na robu zakona«, v kateri so žal vse osebe in vsi dogodki resnični.

S prisilno poravnavo do milijona in pol evrov

Obstajajo sumi, da so se prvi pravni posli v škodo upnikov začeli sklepati v času, ko je Pink Si vodila Nataša Prodan Miani, ki je na začetku maja 2011 prevzela direktorsko funkcijo. Upnike so izplačevali po osebni presoji direktorice, nekatere upnike so poplačali z računov podjetij Sebastjana Vežnaverja, na televiziji so predvajali samo oglase za skuterje Vežnaverjevega podjetja PGV, d. o. o., ter oglase za detergente (npr. Duel) podjetja Šampionka, oziroma Beohemija, lastnika Željka Žunića, ki je eden od Vežnaverjevih poslovnih partnerjev. Ko so začele deževati izvršbe upnikov, jih je direktorica Prodan Mianijeva spretno reševala z ugovori. Ugovori zoper izvršbe upnikov so bili brez dokazil, toda Mianijeva je le upoštevala zakon, ki tako početje dovoljuje. Medtem ko mora upnik z verodostojno listino dokazati terjatev, lahko dolžnik poda ugovor brez kakršnihkoli dokazil. Nesmiselni in brezpredmetni ugovori dolžnika ter počasnost in neažurnost okrajnega sodišča lahko podaljšajo čakanje upnika na pravnomočnost izvršbe tudi do pol leta in več, kar ima lahko za posledico neplačilo dolga.[7]

Direktorica Nataša Prodan Miani in lastnik Pinka Si Željko Mitrović sta upnikom, zaposlenim in pogodbenim sodelavcem ves čas obljubljala dokapitalizacijo podjetja in da bodo vsi poplačani po njeni izvedbi. Sebastjan Vežnaver, ki je Natašo Prodan Miani jeseni 2011 zamenjal na direktorskem položaju, ni prinesel svežega kapitala, temveč je začel odkupovati terjatve Pink Si in podjetju »posojati« denar.[8] Spodaj podpisano – upnico Pink Si – je Vežnaver takoj po prevzemu direktorskega mesta povabil na razgovor, na katerem ji je ponudil skuter. Upnica je pričakovala resen pogovor o poravnavi dolga, vendar ji je Vežnaver razlagal zmogljivost in prednost svojih skuterjev, za preostale, manjše upnike, pa je predlagal, naj si skupaj privoščijo en skuter, ki bi ga vozili izmenično.[9] Seveda, situacija je bila komična le na prvi pogled. V bistvu je šlo za dobro načrtovano odkupovanje terjatev Pinka Si, ki so pozneje Vežnaverjevemu podjetju PVG, d. o. o., prinesli največji delež in odločilno vlogo pri glasovanju za prisilno poravnavo.[10]

Namesto da bi poplačal upnike oziroma kupil podjetje, je Vežnaver postal njegov velik upnik in s prisilno poravnavo precej ugodneje prišel do lastništva.[11] Tako so upniki oškodovani za polovico svojega zaslužka (polovico naj bi po prisilni poravnavi dobili v naslednjih štirih letih, in sicer brez obresti), Vežnaver in prijatelji pa so pospravili zasluženi denar upnikov v svoj žep – skoraj milijon in pol evrov.[12]

V prej omenjenem pogovoru o odkupu terjatev s skuterji je Vežnaver nehote razkril ime Željka Žunića, lastnika srbske Beohemije, kot enega od lastnikov Pinka Si. Ko je namreč upnica negodovala nad ponudbo in dejala, da bo poklicala lastnika Željka Mitrovića in vprašala, za kaj gre – glede na to, da je do takrat z njo korektno sodeloval (redno se ji je oglašal in obljubljal, da bodo vsi upniki z dokapitalizacijo poplačani) –, je Vežnaver povedal, da Mitrović nima več nikakršne zveze s Pinkom Si ter da sta dejanska lastnika podjetja Sebastjan Vežnaver in Željko Žunić.[13] Žunić je znan kot Vežnaverjev poslovni partner iz medijsko odmevnega prevzema podjetja Pejo Šampionka, ki je podobno kot prevzem Pinka Si potekal v zelo sumljivih okoliščinah.[14] O tem, da sta Vežnaver ali Žunić lastnika Pinka Si, v Ajpesu ni podatkov. Zastavlja se vprašanje, ali javnost sploh ve, kdo so dejanski lastniki Pinka Si oziroma kakšni dogovori in pogodbe so, če sploh so, podpisani med akterji prevzema te televizije.

Kako so regulacijske institucije, sodišča in RTV Slovenija prispevali k oškodovanju upnikov

Na začetku decembra je postalo jasno, da Vežnaver ne namerava dokapitalizirati podjetja; začelo se je šikaniranje in maltretiranje zaposlenih.[15] Nekateri redno zaposleni so dobili odpovedi, drugim so ponudili zelo sumljive pogodbe, nekaj pa jih je zaradi večmesečnega neizplačevanja plač podalo izredno odpoved. V istem času se je Vežnaver začel zanimati za nakup podjetja Prva TV, d. o. o. – v likvidaciji, ki je oddajalo program TV3. Švedski lastniki podjetja Prva TV, d. o. o, Vežnaverju niso želeli prodati TV3, zato je moral najti način, kako izigrati zakonodajo. Nastala je Agencija Medias, d. o. o., o kateri je Vežnaver javno izjavil, da gre za prijateljsko podjetje, s katerim bodo sodelovali, saj podjetje v sanaciji ne more ničesar kupovati.[16]

Vežnaver je Agenciji Medias (v lastništvu Bojana Umerja) februarja 2012 za 10.000 evrov prodal izdajateljske pravice za televizijski program Pink Si. S tem se je poslovanje podjetja Pink Si začelo prenašati na Agencijo Medias in prihodki od poslovanja stekati na drug račun. S pridobljenim denarjem bi lahko poplačali upnike., ti pa so bili neposredno oškodovani s tem, da je Pink Si posloval prek Agencije Medias, in s tem, da je nanjo prenesel tudi izdajateljske pravice.

Zaposleni so sumili, da je Vežnaver poleg prenosa programa na Agencijo Medias ali na druga podjetja prenašal tudi osnovna sredstva in drugo premoženje Pinka Si, to pa zato, da televizija ne bi imela sredstev za poplačilo upnikov. Spomladi 2011 je bila izvedena konverzija terjatev srbskega Pinka v stvarni vložek v podjetje, kar dokazuje dvig osnovnega kapitala.[17] Zaposleni so več mesecev opravljali inventuro, na podlagi katere je bil izveden dvig osnovnega kapitala za ta stvarni vložek. Oprema, ki jo je kupil matični Pink, je postala last slovenskega Pinka.

Čeprav je jasno, da je Pink Si imel nepremičnine, rubež ni bil mogoč. S sodnim izvršiteljem Markom Tomazinom in sodno odločbo se je spodaj podpisana marca 2012 napotila na Šmartinsko 152, kjer so premičnine Pinka Si. Vendar sta od uslužbenca, ki se ni želel predstaviti ter izvršitelju in upnici ni dovolil vstopa v poslopje, izvedela, da Pink Si ne deluje več na tem naslovu, temveč na Cesti dveh cesarjev 393. Tam pa nista našla ne podjetja, ne oznake podjetja, ne poštnega nabiralnika. Našla sta pa oznako za podjetje Doortodoor, kar je eno od podjetij, vpleteno v prejšnje skupne posle Sebastjana Vežnaverja in Bojana Umerja.[18] Izvršitelj je sodišču predlagal izbris podjetja. S takšnim prenosom in ob dejstvu, da podjetje ni imelo sedeža, je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pomeni očitno namerno oškodovanje upnikov. Celotno dokumentacijo[19] o tem, da Pinka Si ni bilo niti na enem naslovu, je spodaj podpisana posredovala prisilni upraviteljici Mojci Breznik, pred tem pa je od okrajnega sodišča zahtevala dodatne ukrepe zaradi neuspešne izvršbe ter posredovanje policije. Zgodilo se ni nič.

Problematičnost prenosa izdajateljskih pravic v primeru Pink Si je jasno opredelil Svet za radiodifuzijo (SRDF), ki Apeku ni dal pozitivnega predhodnega mnenja k prenosu dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti s Pinka Si na Agencijo Medias. V zapisniku z 2. seje SRDF je napisano, da gre v tem primeru »očitno za prenose zaradi slabih finančnih rezultatov«, »za potencialno oškodovanje upnikov in da Svet pri tem ne more biti zgolj nemi opazovalec« ter da je nedopustno, da »ko lastnik /…/ ugotovi, da se lahko izogne nevšečnostim, enostavno prenese dovoljenje na drugo družbo«.[20] Problematično je tudi to, da je dobil dovoljenje nekdo, »ki se s televizijsko produkcijo sploh ne ukvarja in istočasno od njega pričakujemo, da bo zagotavljal nespremenjeno programsko shemo tudi v prihodnje«.[21]

V zapisniku je omenjena Info TV; zgodba te televizije pa zelo spominja na zgodbo Pinka Si: »Absurdno je, da v medijih poslušamo o insolventnosti družbe Info TV, zdaj pa tej isti družbi Svet daje pozitivno predhodno mnenje za prenos dovoljenja.«[22]

Seveda je zgodba o Info TV verjetno služila kot dobra vaja in namig za »sanacijo« Pinka Si. Če bodo stvari v zakonodaji in regulacijskih institucijah ostale nespremenjene, lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo to postal model medijskega poslovanja: v prisilno poravnavo ali stečaj spraviš izdajatelja televizije, pravice preneseš na drugo podjetje in tako dobiš novo televizijo, ki nima zveze s prejšnjo – še vedno ima program, nima pa dolgov.

Ali bo Apek upošteval mnenja Sveta za radiodifuzijo, se bo pokazalo v kratkem. Za zdaj iz Apeka skopo sporočajo: »Prenos še ni bil izvršen, saj je postopek še v teku.« Ne glede na to, da nima dovoljenja za prenos, se je TV Pink Si preimenovala v TV Pink 3 in potem v TV3 Medias. Ali je to kaznivo dejanje, glede na to, da še ni uradnega dovoljenja? Iz Apeka so nas napotili na ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki izdaja odločbe, s katerimi v razvidu medijev spremenijo ime medija. Toda iz omenjenega zapisnika SRDF je jasno, da ministrstvo ne more preveriti stanja družbe in vseh okoliščin, ker to presega njihovo zakonsko obvezo. »Ministrstvo odloča zgolj o spremembi podatkov, preveri popolnost vloge in izda odločbo.«[23]

Torej: SRDF le poda mnenje, Apek nima zakonskih možnosti, da odloči o spremembi imena televizije, ministrstvo pa nima zakonske obveze, da preveri, komu je dovolilo spremembo imena in kakšne bodo posledice. Kdo je potemtakem odgovoren?

Čeprav je televizijski program Pink Si preimenovan v TV Pink 3 in je imel novega izdajatelja, je bil program večinoma sestavljen iz starih filmov, serij in oddaj. Zato so se prevajalci omenjenih medijskih vsebin obrnili na Agencijo Medias in jo opozorili, da novi izdajatelj programa krši 18. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, saj nima podpisane pogodbe o odkupu materialnih pravic za prevode, ki jih vrti na svoji televiziji. Odgovor Agencije Medias je bil, da formalnopravno še ni lastnica programa, saj ima dovoljenje Apeka še vedno Pink Si. Zastavlja se vprašanje, kdo je odgovoren za program, ki se trenutno oddaja pod imenom TV3 Medias? Kršitev avtorskih pravic prevajalcev se nadaljuje s tem, da filme predvajajo s prevodom, imena prevajalcev ne objavljajo, saj jih izrežejo skupaj z odjavnimi špicami.

V zgodbo o Pinku Si se je vpletel še javni zavod RTV Slovenija. Eden največjih upnikov Pinka Si je norveško podjetje Norkring, d. o. o., do pred kratkim operater komercialnega multipleksa B na območju Slovenije. Norkring je na svojem omrežju Pinku Si izklopil oddajanje.[24] Pink Si je decembra 2011, ne glede na sloves neplačnika, dobil gostovanje v omrežju javnega multipleksa A, ki ga upravlja RTV Slovenija. S tem je RTV Slovenija neposredno podprla poslovanje Pinka Si, ki ga zaznamujejo predvsem nepregledni posli in oškodovanje njegovih upnikov.

Strah oškodovanih ter brezbrižnost strokovne javnosti in televizijskih gledalcev

Upniki Pinka Si so naredili vse, kar jim dopušča zakonodaja Republike Slovenije (izvršba, rubež, tožba, obveščanje medijev, delovne inšpekcije, Apeka, policije …), da bi ustavili sumljive posle lastnikov in vodilnih Pinka Si in Agencije Medias, povrnili škodo oškodovanim upnikom ter preprečili nadaljnje oškodovanje. Učinkovalo ni nič.

Zakon o medijih enostavno dovoljuje prenos dovoljenja za izdajanje medija na drugo pravno osebno. Potrebno je zgolj soglasje dotedanjega imetnika. Apek nato odobri prenos z novo odločbo, ministrstvo pa vpiše nov medij v evidenco medijev, brez kakršnegakoli preverjanja finančnega stanja družbe, izkušenj na medijskem področju in posledic, ki bodo nastale s spremembo izdajatelja.

Namesto da bi prisilna upraviteljica odkrila sumljive posle vpletenih akterjev v primeru Pink Si, je predlagala prisilno poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče. Če pogledamo, kdo so glavni upniki v primeru Pink Si, ki so glasovali za prisilno poravnavo, bomo hitro ugotovili, da gre večinoma, razen redkih izjem, za podjetja v neposredni lasti ali podjetja, ki so povezana s Sebastjanom Vežnaverjem, Bojanom Umerjem ali Željkom Mitrovićem.[25] Trije upniki pa so uspešno konvertirali svojo terjatev v poslovni delež dolžnika: PVG, Agencija Medias in Media System Wien.[26]

Ko smo o vseh teh plateh zgodbe o Pinku Si s sodelavci začeli snemati dokumentarni film,[27] se nam je kot največja ovira izkazal strah upnikov in zaposlenih, da pred kamero povedo svojo zgodbo o kršitvah delovnih, pogodbenih in drugih pravic. To pa zato, ker se zavedajo, da lahko pride do osebnega in poslovnega maščevanja (»nikjer ne bom več dobil službe«), nedelovanja pravne države (»ne moremo nič, ker je država na njihovi strani«, »moj delodajalec (Pink Si) in država se do mene obnašata enako«) oziroma vsestranske povezanosti interesnih skupin v primeru Pinka Si.

Nekateri intervjuvanci dokumentarnega filma so kot glavne vzroke, da se ne pojavijo pred kamero, navedli osebno stisko, depresijo in apatijo. Nekdanji zaposleni pri Pinku Si, ki je na enak način ostal brez plačila na Info TV, je dejal, da ne more govoriti o tem, saj se je komaj izvlekel iz depresije, v katero so ga pahnili dogodki na Info TV in Pinku Si, pred katerimi je popolnoma nemočen in zvezanih rok. Razumljivo, saj ne gre le za materialno škodo, temveč za poniževanje in teptanje človekovega dostojanstva. Nekateri oškodovani, na začetku sodelovanja zelo zagnani in odločeni ponuditi pomoč pri raziskavi dejanj v primeru Pink Si, so sčasoma prekinili komunikacijo s spodaj podpisano. O razlogih lahko samo ugibamo. Strah v primeru Pinka Si še najbolje pokaže, v kakšnem stanju so mediji in pravni sistem v Sloveniji.

Očitno je, da zakonodaja ne deluje v prid upnikov oziroma da državne institucije, ki naj bi zaščitile osebno in poslovno integriteto svojih državljanov, tega ne počnejo. Obstajata še dva pomembna vidika problema. Eden je že omenjeni strah, ki paralizira skupno delovanje pri reševanju problema kraje upnikov in zavajanja javnosti. Drugi je brezbrižnost taiste javnosti. O Pinku Si se je veliko pisalo v medijih; vsakdo, ki je želel vedeti, je lahko ugotovil, da gre za zelo sumljive posle lastnikov, pa čeprav se na tej televiziji nizajo bogati reklamni bloki in oddaje, v katerih kar mrgoli znanih slovenskih obrazov, pisanega nabora od starlet do politikov. Vikend, priloga Dela in Slovenskih novic, je v prvi novembrski številki objavil, da bo spored TV3 Medias zdaj na vidnejšem mestu (namesto HTV2) »zaradi dobre gledanosti in želja bralcev«.[28] Postavlja se vprašanje, ali je glede na vse, kar se v javnosti ve, etično oglaševati na televiziji, kot je TV3 Medias? Ali je etično in prav gostovati v oddajah te televizije? In, ne nazadnje, ali je etično to televizijo sploh imeti v svojem izboru televizijskih programov?

Očitno je, da načrtovalci »preimenovanja« televizij ne računajo le na slabe institucije sistema, temveč tudi na pozabo in brezbrižnost strokovne javnosti in televizijske publike. Ali se še kdo sploh spomni, od kod se je vzelo »Medias« v logotipu dobro znane slovenske komercialne televizije »TV3«?

Povsem gotovo je, da Pink Si – TV3 Medias ne bo zadnji nepregledni prevzem podjetja in »preimenovanja« televizije v Sloveniji, saj je pot za tovrstna dejanja odprta, tlakovana in precej zanesljiva. Vse kaže, da bo Slovenija kmalu država oropanih državljanov »zvezanih rok«, ustrašenih, depresivnih in apatičnih, brez zaupanja v pravni sistem države, medije in njihove izdajatelje.

In kar je še najhuje, ne bomo imeli kje spregovoriti o tem, da smo oropani.

1 Glej www.zurnal24.si/prakticno-vsa-ekipa-odpuscena-cez-noc-clanek-111148.

2 Ajpes, 29. 10. 2012, Sklep o potrditvi prisilne poravnave.

3 Glej www.delo.si/zgodbe/ozadja/tv-pink-3-prevzem-cist-kot-solza.html.

4 Glej www.delo.si/zgodbe/ozadja/kontrolna-tocka_46.html.

5 »Podatki Ajpesa in baze Gvin razkrivajo, da je (Agencija Medias) nastala februarja letos s preimenovanjem Agencije TV Pink, ta pa v začetku januarja s preimenovanjem Agencije talentov plus. Podjetje je bilo z zadnjima dvema imenoma registrirano na naslovu Spodnje Škofije 259, kjer deluje igralni salon Karneval (v lasti Rajka Hrvatiča), katerega direktor je bil štiri leta, do lanskega decembra, prav Umer.« v »Trenutek resnice: Prevzem, čist kot solza«, DELO, Ozadja, Anuška Delić, str. 9, www.delo.si/zgodbe/ozadja/kontrolna-tocka_46.html.

6 Glej www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/pink-tv-pozira-male-ribe.

7 Spodaj podpisana je oddala predlog za izvršbo 10. julija 2011, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti je dobila 9. novembra 2011. Račun Pinka Si je bil tedaj že blokiran. Kmalu po tem so prilivi Pinka Si začeli odhajati na drug račun.

8 PVG je podjetju Pink Si posodil 380.000 evrov in tako postal njegov največji upnik, www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042531517.

9 Glej www.zurnal24.si/hoteli-honorar-ponudil-jim-je-skuterje-clanek-148623; www.siol.net/novice/slovenija/2012/02/pink_si_prevajalcem_dolzan_okoli_22_tisoc_evrov.aspx; www.dnevnik.si/clanek/1042510521.

10 Priznane terjatve podjetja PVG, d.o.o. znašajo več kot 300.000 evrov, ponderirani znesek terjatve znaša skoraj 700.000 evrov, kar pomeni 23,9 odstotka deleža pri glasovanju. Vir: AJPES, 29. 10. 2012, Poročilo o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave.

11 Da je Sebastjan Vežnaver od prihoda na Pink Si načrtoval, da bo v prisilni poravnavi postal solastnik podjetja s konverzijo svojih terjatev v solastniški delež, so mediji že pisali: www.finance.si/339287/TV-Pink-i%C5%A1%C4%8De-vlagatelje.

12 Znesek priznanih terjatev Pink Si je bil 2,220.796,02 EUR. Po potrjeni prisilni poravnavi mora Pink Si izplačati upnikom 750.615,82 EUR, in sicer v naslednjih štirih letih (vir: Ajpes).

13 Od prihoda Sebastjana Vežnaverja na čelo Pinka se formalni lastnik Željko Mitrović spodaj podpisani upnici Pinka Si ni nikoli več oglasil.

14 »Preimenovanje« televizije Pink Si ni prvo in verjetno ne bo zadnje »preimenovanje«, v katero je vpletena ista ekipa. Sebastjan Vežnaver in Bojan Umer se pojavljata v zgodbah, ki zelo spominjajo na Pink Si. Skupaj s srbsko Beohemijo in njenim lastnikom Željkom Žunićem je Vežnaver kupil podjetje Pejo Šampionka, potem pa je predlagal začetek stečajnega postopka zaradi insolventnosti. (Vir STA, Pejo Šampionka v stečaju, 18. 8. 2009.)

»Podjetje Ekspresna dostava, ki je v lasti družbe Agencija talentov (pozneje Agencija Medias, op. a.), je v postopku prisilne poravnave. Prenos dejavnosti z Ekspresne dostave na Doortodoor so opravljali zaposleni v Ekspresni dostavi, potem je to podjetje izginilo in so vse dejavnosti prenesli na podjetje Doortodoor« (Prodali premoženje, zaposlene in njihove terjatve pa v prisilno poravnavo, Poslovni dnevnik, 25. 10. 2012, www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042397820). Poglej še: www.zurnal24.si/zivi-v-izobilju-kreditov-clanek-152265; www.delo.si/zgodbe/ozadja/tv-pink-3-prevzem-cist-kot-solza.html.

15 Glej www.youtube.com/watch?v=rEEz3Ee5sHk.

16 Glej www.finance.si/341577/Ve%C5%BEnaver-bi-sanacijo-Pinka-kon%C4%8Dal-%C5%A1e-letos.

17 Ajpes.

18 Glej opombo 15.

19 Kaznivo dejanje po 226. ali/in 227. členu Kazenskega zakonika, ki določata: 226. Lažni stečaj in 227. Oškodovanje upnikov.

20 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012, stran 7.

21 G. Markič je poudaril »da je v prejšnjem mandatu pripravljena Strategija jasno zavzela stališče proti tovrstnemu početju: v kolikor pridobljene frekvence ne uporabljaš, jo vrneš. Navzlic temu bi bilo nujno spremeniti obstoječo zakonodajo.« Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012, stran 8.

22 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012.

23 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012.

24 Terjatve Norkringa do Pinka Si znašajo približno 400.000 evrov.

25 Upniki, ki so glasovali za prisilno poravnavo Pinka Si, so: PVG, d. o. o., Agencija Medias, Media System Wien, Moj Lord, d. o. o., Emotion Production, Avanteam, d. o. o., Avant Car, d. o. o., Krm storitve, d. o. o., RSL production, d. o. o., in Dexin film, d. o. o.

26 »Ker sta njuni podjetji Media System iz Avstrije in PVG iz Kopra po zakonu povezani osebi s podjetjem Pink Si, so ju drugi trije največji upniki pred dnevi izločili iz upniškega odbora.« Vir: www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042531517.

27 V okviru programa Globalna Sofa, Ekvilib Inštituta, work in progress dostopen na: www.youtube.com/watch?v=rEEz3Ee5sHk.

28 Namesto sporeda HTV1 je spored Planet TV

.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji