N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Razjedinjeni propadaju: Javni radio-televizijski servisi u multietničkim državama (Razdruženi propadajo: Javni radiotelevizijski servisi v večetničnih državah). Uredili: Sandra Bašić-Hrvatin, Mark Thompson, Tarik Jusić, Mediacentar, Sarajevo, 2008.
United we stand, divided we fall. Zdi se, da nikjer ta slogan ne drži bolj kot pri množičnih medijih. Zbornik Razjedinjeni propadaju (Razdruženi propadajo) je zbornik, ki ga je novembra izdal sarajevski Mediacentar, v okviru svoje medijske zbirke, posvečeni sistematični analizi najbolj perečih vprašanj in težav v jugovzhodni Evropi. Zbornik je posvečen raziskavi stanja javnih radiotelevizij v nekaterih politično najbolj problematičnih ali zanimivih večetničnih držav v Evropi: Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Švici in Belgiji. Omenjene primere nato v uvodu povežeta in dodatno teoretsko opredelita Sandra Bašić-Hrvatin in Mark Thompson.

Zbornik razkriva šibko in problematično vlogo javne radiotelevizije v vseh omenjenih državah. Čeprav je v vseh zakonih in statutih javne radiotelevizije običajno zapisano, da opravlja integracijsko funkcijo povezovanja različnih družbenih skupin, skupaj z verstvi, rasami in narodi, se to v teh štirih primerih dogaja izjemno redko in v zelo omejenem obsegu.

Osnova za analizo omenjenih držav je model konsociativne demokracije, ki naj bi prek svojih ključnih značilnosti zagotovila politično stabilnost pluralnih družb. Štiri takšne značilnosti konsociativne demokracije po Lijphartu so: vladavina velike koalicije političnih vodij vseh segmentov pluralne družbe; vzajemni veto ali vladavina 'paralelne večine', prek katere se še dodatno ščiti ključne manjšinske interese; proporcionalnost kot najpomembnejši standard političnega zastopanja; in visoka stopnja avtonomije vsakega dela družbe.

Toda kot ugotavljata uvodničarja, je od vseh štirih držav le Bosna in Hercegovina poskušala uporabiti skoraj vse ključne elemente konsociativne demokracije. Belgija temelji na treh glavnih narodih, ki so politično in v množičnih medijih praktično povsem ločeni, brez skupnih točk, seveda tudi brez skupnega jezika, a tudi brez poznavanja jezikov ostalih narodov, pomanjkanja kakršnih koli drugih povezovalnih elementov, in organiziranost javne radiotelevizije takšno družbenopolitično ureditev jasno odseva – oziroma jo še krepi. Švica je visoko segmentirana in decentralizirana država, v kateri množični mediji in javna radiotelevizija skrbijo le za »svojo« nacionalno in jezikovno skupnost; posebno problematično je delovanje javne radiotelevizije, ki temelji na zgodovinskih narodih, ki so od nekdaj tvorili Švico – pri tem pa so popolnoma zanemarjeni in nepreskrbljeni priseljenci. Tuji državljani predstavljajo 21 odstotkov skupnega prebivalstva, pri čemer niso upoštevane druge in tretje generacije tujih državljanov, ki so že dobili švicarsko državljanstvo. Ta pomemben del prebivalstva je v programih in v organizaciji javne radiotelevizije skoraj povsem neupoštevan in neprisoten.

Makedonija je medtem, kot v svoji analizi ugotavlja Vesna Šopar, etnično, versko in jezikovno visoko razdeljena družba, v kateri predvsem makedonski in albanski del prebivalstva živita vzporedno življenje. Ključne funkcije v državi so razdeljene tako, da (naj) ne bi ustvarile dodatnih medetničnih konfliktov, zato na vsakega makedonskega predsednika pride albanski podpredsednik, in to velja tudi za javno radiotelevizijo. Poleg tega je makedonska javna radiotelevizija ena najbolj neuspešnih v Evropi. Njeni radijski in televizijski programi imajo izjemno nizko gledanost oz. poslušanost, a hkrati imajo tudi zelo nizko verodostojnost oziroma stopnjo zaupanja med državljani. Le sedem odstotkov državljanov tako zaupa informativnemu programu MTV1 in le dva odstotka zaupata MTV2. Ob močni konkurenci zasebnih televizij dodaten razlog za segmentacijo občinstva predstavljajo etnične delitve, jezikovne različnosti in konkurenca tujih in satelitskih kanalov, kot so HRT1, TV Pink ali pa domači albanski kanal Alsat-M, ki pa več kot polovico svojega predvajanega programa prevzema od postaje Alsat iz Albanije.

Zato avtorjem ne ostane drugega, kot da ugotovijo, da od vseh štirih primerov Bosna in Hercegovina – čeprav tega verjetno ne bi pričakoval nihče – edina poskuša uporabiti vse elemente konsociativne demokracije. Težave seveda nastopijo zelo kmalu, saj je konsociativnost vsilila mednarodna skupnost in jo ohranja na minimalni ravni, predvsem zato, da bi preprečila nov vojaški spopad med narodi v državi. V takšnih okoliščinah jim ni uspelo resnično integrirati javnega radiotelevizijskega servisa, zato ta tudi ne deluje kot dejavnik družbene integracije in nacionalne solidarnosti, pomanjkanje siceršnjega političnega dogovora pa krizo javnega RTV-servisa le še podaljšuje in krepi.

Sklepi zbornika Razjedinjeni propadaju so neprijetni, posebej ker opozarjajo na temeljno neuspešnost javne radiotelevizije v večetničnih državah. Pripadniki posameznih etničnih skupin konzumirajo predvsem, najpogosteje pa le tiste medije in tudi tiste vsebine oz. programe javne RTV, ki so neposredno namenjeni njihovi nacionalni skupnosti. Programi so najpogosteje povsem ločeni in niti ne poskušajo nagovarjati in povezovati različnih skupnosti, zaradi omenjenega pa javni RTV-servisi ne opravljajo temeljne naloge, to je povezovanje oz. integracija različnih delov družbe ter ustvarjanje pogojev multikulturne, večverske, večetnične medijske krajine. Temeljno vprašanje, zakaj javne radiotelevizije najpogosteje pristajajo na tovrstne delitve in jih zgolj reproducirajo (vključno z izključevanjem drugih, politično neuveljavljenih manjšin, kot so priseljenci) in zakaj torej ne izvajajo svojih zakonsko določenih nalog, ki so hkrati tudi smisel njihovega obstoja nasproti komercialnim medijev, tako ostaja neprijetno odprto.

izpis

Andrej Koritnik

Med novinarstvom in literaturo
Sonja Merljak Zdovc: Literarno novinarstvo. Pojav in raba novinarske vrste v ZDA in Sloveniji. Ljubljana: Modrijan, 2008. Angleški prevod: Literary Journalism in the United States of America and Slovenia. Lanham: University Press of America, 2008.
Mojstri peresa so zavezani fikciji ali dejstvom. Eno in drugo ima svoje bleščeče, pa hkrati tudi temne plati: izmišljije so v svoji svobodi ujete v nerealen svet, dejstva pa so po nujnosti »realnega« sveta nesvobodna, ker sama na sebi – in pogosto drugim – ne znajo povedati drugega, kot to, da so. Prav tako morajo biti dejstva dokumentirana, saj drugače izginejo v vrtincu pozabe; če se jih ne dotakne zgodovina, ki svoj predmet najbolje obvlada v zgodbah, je kakor da nikoli ne bi obstajala. A tudi fikcija nikoli ni povsem odtrgana od dejstev; iz njih velikokrat nastaja, po svojih zakonitostih seveda, dejstva pa tako svojo nezmožnost, da bi se ohranila brez človeške pomoči, ogrnejo lepo oblačilo umetnosti, v kateri se fikcija počuti kot doma.

Mnoge primerjave med resničnim in neresničnim so zaznamovale 20. stoletje. Pomislimo samo na blesteče pero mediavelista in pisatelja Umberta Eca, ki sam pooseblja razkol in tesno prepletenost resničnosti, ujete v zgodovino, in pripovedne fikcije. Svoje življenje je posvetil temu. Razmerje med izmišljijo in resničnostjo je bilo in je boleče: prepovedane knjige na katoliškem indeksu in grožnje s smrtjo ali sodno preganjanje so zgovoren dokaz. Na srečo je to razmerje tudi polno močnih vezi: če je bilo prej ujeto v umetnost, so v prejšnjem stoletju družboslovne in humanistične znanosti z nastopom narativnega, pripovednega pristopa, z vdorom majhnih zgodb, tako imenovane diskurzivnosti in spoznanja, da realnega sveta sploh ne znamo izraziti drugače, kot da ga ustvarimo, karte premešale na novo. In ker je življenje potekalo vse hitreje, zasičeno z vedno večjo količino informacij, je bilo spremljanje človeških usod prepuščeno tudi novinarjem; tisti posebni vrsti ljudi, ki po nekih teorijah resničnost ustvarjajo, po drugih pa le reflektirajo.

Kako so postopki, lastni fikciji in literarnemu ustvarjanju prodrli v novinarske žanre, ki so od nekdaj hoteli bili hitrejši in ažurnejši, da sploh lahko dohajajo pobezljano »resničnost«, je Sonja Merljak Zdovc jasno in nazorno prikazala v monografiji Literarno novinarstvo, izdanem letos pri založbi Modrijan. Njeno izhodišče je nasprotje dveh različnih polov: »Neosebno, faktografsko novinarstvo je odgovarjalo na vprašanja, literarno je zastavljalo nova. Neosebno, faktografsko novinarstvo je potrjevalo utečeno bralčevo razmišljanje in dojemanje sveta, literarno ga je sililo k spraševanju in dvomom. Prvemu so pasivni bralci lahko verjeli na besedo, pri drugem so morali začeti razmišljti z lastno glavo in spreminjati svoje poglede.« (str. 33) A da bodo zadeve jasne, avtorica trdno verjame, da tudi prispevki, ki jih marsikdo zaradi postopkov upovedovanja brez dvoma šteje v literaturo, sodijo v presečišče med literaturo in novinarstvom, je »vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti, ki iz novinarstva jemlje resnična dejstva in dogodke, dogajanja in stanja, iz literature pa literarna sredstva za upovedovanje teh dejstev.« (str. 21)

Sonja Merljak Zdovc se je lotila raziskave žanra, ki ga je v novinarstvu verjetno najtežje pisati – pogosto so bili najboljši mojstri prav pisatelji –, hkrati pa je tudi največkrat nagrajena s Pulitzerjevo nagrado. »Ustvarili« so jo Američani, zato je velik del knjige posvečen njegovemu nastanku v drugi polovici 20. stoletja. Avtorica je natančno, utemeljeno in poglobljeno teoretsko definirala zvrst, citirala pomembne avtorje; poleg tega je predstavila paleto izrazov in opredelitev, ki samo dokazujejo, da je žanr literarnega novinarstva še kako živ in zato težko ujemljiv v logične okvire znanosti o novinarstvu. Avtorica pa ne ostaja le na ravni naštevanja teorij in različnih pogledov, ampak se loti študije primera: novi žurnalizem (to je eden od mnogih konkurenčnih izrazih za literarno novinarstvo ameriškega pisatelja Toma Wolfa je za obravnavani žanr paradigmatski, zato se Sonja Merljak Zdovc posveča literarnozgodovinski in literarnoteoretski perspektivi in jo oplemeniti z natančno pomensko in oblikovno analizo Wolfejevih najpomembnejših literarnonovinarskih prispevkov in »neleposlovnih« romanov. Po mnogih vzponih in padcih takšnega žurnalizma, ki zahteva veliko časa, denarja in nadarjenosti, je nov razcvet doživel v devetdesetih letih, zato lahko danes v najbolj reprezentativnih ameriških in evropskih revijah prebiramo prispevke te vrste. Zadnji del knjige pa je posvečen slovenskemu literarnemu novinarstvu, ki je začelo nastajati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in je bilo vpeto v tedanje družbenopolitično dogajanje, v primerjavi z ameriškim pa je – kot piše v knjigi – še vedno nerazvito (razen pri izjemah, Željku Kozincu, Ervinu Hladniku Milharčiču in v knjižni obliki pri Janezu Kajzerju). Trditev, da je »slovensko neleposlovje /…/ suhoparno in prav nič literarno« (str. 117) je za resno raziskavo, kamor sodi knjiga Literarno novinarstvo, presplošna; a tudi za narod med Alpami in Jadranom je še upanje, da bodo nove generacije, široko razgledane in literarno nadarjene, začele pisati silovite prispevke, v kateri bosta informativna in estetska funkcija skoraj enakovredni.

Monografija Literarno novinarstvo je razpeta med literaturo in novinarstvo, v združitvi obojega – v presečišču med principi fikcije in resničnostjo – pa avtorica daje nedvomno prednost novinarstvu in poudarja, da je med leposlovnim upovedovanjem in informativnostjo nedvomno nagnjen bolj k drugemu; torej da z literarnim jezikom novinarji pripovedujejo o kruti resničnosti in je ne predstavljajo kot »dejstva«, ampak z malimi zgodbami, spremembami pripovedne perspektive in navidezno subjektivnostjo obveščajo bralca, ga pretresejo in mu dajo vedeti, kako krut, nepravičen je lahko svet, v katerem živimo. V literarnem novinarstvu lepota ni sama sebi v namen, ampak ima vedno podrejeno vlogo v razmerju do temeljnega principa – informiranja.

Načeloma ta misel ni problematična, a če pomislimo, da so v analizo vzeta tudi dela, kot je znameniti roman Hladnokrvno ameriškega pisatelja Trumana Capotea, je treba – tako kot se spodobi za vsako mišljenje – podvomiti povsem jasno razdelitev med informativnostjo novinarstva in estetskostjo v umetnosti. Teza, da je Hladnokrvno neleposlovni roman, katerega temeljni namen je z estetskimi sredstvi bralcu obširno predstaviti kruti poboj družine Clutter, proces, usmrtitev in zapleten, z osebnimi travmami zaznamovan medsebojni odnos med senzibilnim pisateljem in morilcema, je nezadostna. Kajti kdor je prebral roman Hladnokrvno ali si ogledal kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo bodisi z zgodbo bodisi z nastajanjem romana, bo moral pritrditi misli, da sicer pripoveduje o resničnih tragičnih dogodkih in širši perspektivi mlade, že vnaprej izgubljene generacije, a da sta hkrati estetska pa tudi etična funkcija tako izraziti, da pravzaprav beremo roman, leposlovje, ki z globino in lepoto izgublja informativnost; ta postane celo nepomembna, umakne se v ozadje, v ospredje pa stopi na navideznem temelju zgrajen literarni svet, naslonjen na resničnost. Ampak le katera literatura se nikoli ne naslanja na »resničnost«? Prav v primeru romana Hladnokrvno se pokaže, kako ima literarno novinarstvo eno redkih lastnosti, ki je drugi novinarski žanrni nimajo: lahko postane užitka polna literatura, ki je ne beremo samo zato, da bi nekaj »izvedeli«.

Nedvomno pa je analiza Sonje Merljak Zdovc, ki se je v slovenskem prostoru že uveljavila kot odlična novinarka, tako po vsebini kakor po veščini in slogu pisanja, dragocen prispevek v slovenskem družboslovju. Samo želimo si lahko, da ne bi ostala na ravni akademske razprave, ampak da bi spodbudila stare in mlade novinarje in pisatelje, da o pisanju literarnonovinarskih prispevkov ne bodo samo govorili, ampak jih zares pisali. Zgodb prav zares ne bo zmanjkalo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje