N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
uvodnik
medijska zakonodaja
notranja svoboda tiska
mediji&volitve
medijski trg
tiskovni svet
mediawatch
mediji&kultura
internet
mediji v svetu
ekskrementi
foto
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Internetne strani osrednjih slovenskih tiskanih in elektronskih medijev
Med slovenskimi mediji, ki so kolonizirali internet, je le malo takih, ki so dojeli pomen svoje prisotnosti na mreži in temu priredili tudi obliko in ponudbo svojih spletnih strani. Priznati pa je treba, da so dobrih pet let po komercializaciji in medijskem »odkritju« interneta na njem danes s stranmi, ki presegajo zgolj gole predstavitvene podatke, vendarle prisotni vsaj osrednji slovenski tiskani in radiodifuzni mediji. Najbolj informativni med stranmi, ki smo si jih ogledovali v volilnem času, kar je zaradi dinamične narave interneta nujno poudariti, sta gotovo spletni strani dnevnikov Večer in Dnevnik.

Izstopata Večer in Dnevnik
Če ima slednji že od samega začetka bolj ali manj enako grafično podobo, pa je Večer, ki je kot veteran na spletu prisoten že od leta 1996 (s celotno vsebino tiskane izdaje so se na spletu prvič predstavili maja 1998), letos dobil nov, bolj regionalno obarvan videz. Pri Večeru stare podobe niso zavrgli, ampak zaradi nekaterih funkcij, ki jih v novi podobi ni, tudi ta še vedno živi. Tako Dnevnik kot Večer na mreži predstavljata vsebino starih in najnovejše številke, omogočata uporabniku sodelovanje v spletni anketi (a Dnevnikova je stara že več kot mesec!), sodelovanje v omrežnih forumih ter poglobitev v tematske sklope, kot sta zadnja sklopa o olimpijskih igrah ali parlamentarnih volitvah.

Na Večerovih straneh so nekateri članki celo obogateni z multimedijskimi dodatki v obliki zvočnih in slikovnih posnetkov, na t. i. Večerovem podstrešju pa je moč brskati tudi po starih fotografijah in povzetkih člankov, ki so bili objavljeni pred desetletji. Zanimiv dodatek so pogovori, ki jih z znanimi osebnostmi vodijo Večerovi novinarji, vanje pa se lahko vključujejo tudi obiskovalci ter tako sooblikujejo vsebino, ki se kot povzetek pogovora naslednji dan pojavi v tiskani izdaji. Stran je obogatena tudi z dražbo, borzno tečajnico, menjalniškimi razmerji in gospodarskimi informacijami. Šibka točka Večerovih strani je iskalnik, a že v novembru bodo menda predstavili polno verzijo iskalca ter dodali še nekaj podatkovnih zbirk, kar naj bi uporabniku olajšalo iskanje in poskrbelo za ustrezne rezultate.

V nasprotju z Večerom poskuša Dnevnik novi medij izkoristiti tudi za objavljanje t. i. »zadnjih novic«, vendar prihajajo te iz vira Slovenske tiskovne agencije (STA) in ne lastnih novinarskih vrst, STA pa je obenem osrednji vir dnevnih informacij tudi za (pre)mnoge druge strani, med katerimi omenimo le strani Slowwwenia, Eon ali Siol.

Obetavna spletna izdaja Financ
Izbrane vsebine lahko uporabnik Večerovih spletnih strani naroči v svoj elektronski predal - tako uporabnika, ki je predhodno personaliziral svoj novičarski paket, novice najdejo same, namesto da bi jih moral iskati (gre za t. i. model »push« v nasprotju z na mreži običajnejšim modelom »pull«, ko mora posameznik informacije od nekod »potegniti«). To možnost so se svojim uporabnikom odločili ponuditi tudi pri Financah, katerih spletna izdaja, ki v marsičičem presega svoje tekmece, je začela izhajati tik po volitvah.

Delo zaostaja
Podobno distribuira celotne posamezne strani svoje tiskane izdaje prek elektronske pošte tudi Delo, ki je v računalniško omrežje s svojo, kot pravijo, kar dobro obiskano različico Delofax vstopilo v začetku maja 1997. Pravi preskok v dinamičnejše, interaktivno okolje interneta pa Delo še čaka. Spletna stran, ki je začela delovati šele letos, omogoča dostop le do člankov, objavljenih v tiskani izdaji, pa tudi iskanje ni mogoče. Delo svojo dokumentacijo namreč trži in brezplačno je do želenih člankov moč priti le prek mučnega brskanja po številkah Delofax ali neposrednega stika z urednico. Pri Delu opozarjajo, da je trenutna stran le poskusna, zaradi česar tudi števec obiska ni javen, še pred novim letom pa se bo menda Delo na strani predstavilo z novimi programi in drugačno razporeditvijo vsebin. Kratke vesti naj bi bile tedaj dostopne prek mreže, na celotno vsebino pa se bo potrebno naročiti.

Mladina na internetu
Če Delo zaenkrat še spi, pa se je iz globoke kome prebudila Mladina. Njena grafično všečna spletna stran je dobesedno igriva - v predvolilnem času je uporabniku ponujala obilo zabave v obliki dveh preprostih, politično obarvanih, a simpatičnih igric (Fojbe in Parlament Invaders), loterijskega napovedovanja volilnih izidov in podobnega. Poleg vsebine aktualne številke, ki se na mreži pojavi šele v sredo, obstaja tudi možnost iskanja, dnevno pa dodajajo na stran tudi aktualne sveže novice. Princip tednika z dnevniškim dotikom torej.

Razen Mladine in Financ ni na nobeni spletni strani slovenskega tiskanega medija opaziti povezav med sorodnimi članki, pa tudi ne do v besedilu omenjenih institucij. Večja pomanjkljivost spletnih izdaj slovenskih medijev je nezmožnost hitrega uporabnikovega odziva na objavljeno pisanje, ki bi ga bilo mogoče udejanjiti prek avtomatskega pošiljanja elektronske pošte piscu, popisanemu pod besedilom, tako da bi ime hkrati delovalo tudi kot povezava do njegovega elektronskega naslova. Slednje je sicer skupaj s telefonskimi številkami običajno moč najti le na posebni strani, pa še tu gre večinoma zgolj za urednike in ne tudi posamezne novinarje. Tudi tu izstopata strani Financ in Mladine - v primeru Financ je mogoče takoj pisati avtorju, pri Mladini obstaja možnost objave posameznikovega komentarja pod določenim člankom, na posebni strani pa je moč najti tudi elektronske naslove novinarjev.

Zakaj ni števcev obiskov?
Zanimivo je, da z izjemo Večerovih (strani Večer.com in 7dni.com) na straneh slovenskih medijev ni opaziti števcev, ki bi pričali o njihovi obiskanosti. Po Večerovih podatkih pa njihova stran menda beleži več kot 380.000 obiskov mesečno.

Na mreži so tako ali drugače prisotne mnoge slovenske radijske postaje, ki možnosti spleta izkoriščajo predvsem za popestritev svoje primarne dejavnosti (primer je na primer sprejemanje glasbenih želja prek elektronske pošte), številne med njimi pa svoj program prek mreže oddajajo tudi v živo (pri čemer pa pride v ospredje problem prepustnosti infrastrukture, ki marsikomu onemogoča neokrnjeno poslušanje; enaka težava se seveda pojavlja tudi pri gledanju video posnetkov prek mreže).

Perspektivne strani RTV Slovenija
Za oddajanje celotnega svojega programa prek interneta v živo se je poleti 1999 kot edina pri nas odločila TV Pika, TV Slovenija pa prek domače strani, ki poleg televizijske združuje tudi nacionalkino radijsko produkcijo, omogoča ogled le določenih oddaj. V predvolilnem obdobju je bilo tako na straneh RTV Slovenija mogoče dodobra spoznati pravila volilne kampanje, sodelujoče na volitvah, primerjati zadnje raziskave javnega mnenja, prebrati izide volilnih soočenj in si soočenja prek mreže tudi ogledati. Hkrati je obstajala tudi možnost postavljanja vprašanj kandidatom kar prek elektronske pošte, toda delež, ki je dejansko prišel pred kandidate v studiu, je vprašljiv. Zanimiva poteza je sklop o volitvah v angleščini, ki naj bi bil namenjen predvsem tujim novinarjem in s katerim je nacionalka prevzela vlogo, ki bi jo pričakovali ne samo od republiške volilne komisije, ki je volitve na mreži izčrpno predstavila, ampak tudi od državnega zbora ali urada vlade za informiranje. Na njihovi spletni strani namreč volitve niso niti omenjene. Na sam dan volitev je RTV Slovenija na spletni strani omogočala ogled posebnih oddaj v živo ali v ponovitvi, ob 19. uri je objavila rezultate vzporednih volitev, sproti pa je objavljala tudi neuradne volilne izide. Vsekakor je ravno nacionalna RTV hiša v najboljšem položaju, da izkoristi priložnosti, ki jih ponuja splet oziroma zadosti zahtevam, ki jih ta postavlja, s tem pa uporabniku poleg reciklaže že objavljenih televizijskih prispevkov in poslušanja radijskega programa ponudi tudi nekaj več. Z družitvijo teleteksta in multimedijskih dodatkov lahko nastane informacijski servis, vsaj na daleč podoben tistemu, ki ga uporabniku ponuja BBC.

POP TV rešuje 24ur.com
Kanal A kot A-politična televizija, bolje televizijska postaja brez informativnega programa, je na svojih straneh najbolj ažurna z nagradno akcijo in kvizom, POP TV pa med možnostjo izbir, ki uporabnika privedejo do statičnega opisa te ali one nadaljevanke oziroma filma, ponuja tudi opisno stran svoje informativne oddaje 24 ur, radijskih novic ter stran projekta 24ur.com, v katerega se je aprila 1999 v sodelovanju s POP TV preobrazil spletni časopis Res Slovenica. Volitvam posvečena stran, do katere pripelje povezava s strani oddaje 24 ur, obvešča le o načinu poročanja televizijske postaje o (pred)volilnem dogajanju. Šele na strani 24ur.com uporabnika, ki ga zanima kaj več o aktualnem dogajanju na volilnem področju, pričaka povezava do strani, posvečene volitvam, na kateri gre posebej omeniti klepetalnico, v katero sta nas pred vsakim soočenjem vabila voditelja v studiu in kjer naj bi uporabniki postavljali tudi vprašanja za kandidate. Kot na TV Slovenija je tudi tu vprašljivo, kako upoštevana so bila ta vprašanja. Neposredno zastavljenih vprašanj, označenih kot »vprašanja z interneta«, je bilo namreč zanemarljivo malo oziroma nič, kolikšen je bil njihov vpliv na vprašanja, ki so jih pripravljali novinarji, pa je težko oceniti.

Vsekakor je nujno, da so odzivi uporabnikov, ki prihajajo do medija predvsem prek elektronske pošte, upoštevani, saj medij s tem kaže resen odnos do novega okolja ter ljudi, ki ga uporabljajo, s tem pa dolgoročno gledano krepi tudi lasten položaj na mreži, ki je vse bolj zasičena z najrazličnejšimi ponudniki informacij.

izpis

Darren Purcell

Pošljite čim več ljudem
Verižna pisma solidarnosti ali bolje, pisma potegavščin so pojav, s katerim se redni uporabniki interneta srečujejo vse pogosteje
Predmet: Slovenski olimpijci. Sporocilo: »Ce si zaveden Slovenec, pošlji to elektronsko pismo vsem, ki jih poznaš. Ministrstvo za šolstvo in šport se je s podjetjema NAMA in McDonalds pogodilo, da bosta Olimpijskemu komiteju Slovenije darovali po 10 tolarjev za vsakogar, ki bo prejel to elektronsko pismo. Novi program za sledenje elektronski pošti omogoca, da s tvojo podporo pomagamo našim športnikom v Sydneyju in Atenah leta 2004. Prosim, posreduj to pismo vsem Slovencem, ki jih poznaš, naj se pridružijo in podprejo slovenske olimpijce.«

Kaj storiš, ce v ponedeljek zjutraj, ko pregleduješ elektronsko pošto, v svojem nabiralniku najdeš tako pismo? Ga zbrišeš ali ga pošlješ naprej v upanju, da s tem podpiraš stvar? Skrbno premisli. Kako preprosto je dodati nekaj naslovov in upati, da je vse to res.

Pisma solidarnosti ali bolje, pisma potegavšcin so pojav, s katerim se redni uporabniki interneta vse pogosteje srecujejo. Prijatelji in kolegi mi pogosto pošiljajo elektronsko pošto z opozorili o racunalniških virusih ali z dobrodelnimi potegavšcinami, podobnimi prej navedeni. Ceprav bi pricakovali, da bodo naši razumni kolegi spoznali, da so sporocila, ki zahtevajo »pošljite naprej vsem, ki jih poznate« in ki navajajo anonimne vire namesto preverljivih kontaktov, najverjetneje lažna, se pošiljanje nadaljuje, poštni predali pa se polnijo.

Verižna pisma se pojavljajo že vse od vzpostavitve poštnega sistema. Internet omogoca, da se pisma množijo z eksponentno hitrostjo, neomejenost na državne meje pa pomeni, da se problem širi v še vecjem obsegu. V zadnjem casu se ta pisma pogosto na hitro prevedejo in spremenijo ter tako cim bolje prilagodijo prejemnikom ne glede državo, v kateri živijo. Priredijo se imena, kraji in fraze in to tako, da vsebina ustreza kulturnemu kontekstu prejemnika in tako postane bolj verodostojna.

So verižna pisma kršitev internetnega protokola?
Kritiki pogosto navajajo, da ta pisma zmanjšujejo prepustnost povezav. Ceprav nihce ne trdi, da bodo verižna elektronska pisma zadušila internet (bolj verjetno je, da bodo to povzrocili uporabniki, ki obiskujejo strani pokala UEFA), pa zavzemajo precejšen del pasovne širine in zasedajo prostor v osebnih in poslovnih poštnih predalih. Drugim se zdi ukvarjanje s takimi pismi potrata poslovnih in akademskih virov. Škoda se jim zdi tudi porabe energije za ugotavljanje, ali so pisma solidarnosti resnicna ali le potegavšcina. Jim Louderback je v uvodniku za TechTV.com jasno povedal, da se mu verižna pisma zdijo ocitna kršitev internetnega protokola. Opozoril je, da, ce ena oseba pošlje pismo osmim drugim, ti pa potem še petim in tako dalje (ob predpostavki, da vsi pošljejo pismo naprej), bo po šestih generacijah pismo prejelo 25.000 ljudi.1 Ceprav tej majhni izgubi pasovne širine ne pripisuje pomena nihce, razen administratorjev racunalniških sistemov, ima to lahko resne posledice. Ameriško združenje za boj proti raku je moralo na svoji internetni strani uradno zanikati, da darujejo manjšo vsoto denarja za raziskave raka2 za vsako osebo, ki prejme elektronsko pismo. Vse skupaj je menda temeljilo na racunalniškem programu, ki naj bi izsledil, komu je bila posredovana elektronska pošta. Toda zaenkrat takšen javno dostopen program, ki bi lahko sledil pošti3, ne obstaja. Ceprav Ameriškemu združenju za boj proti raku to ni povzrocilo neposredne škode, lahko posredno škoduje ugledu organizacije, ki je omenjena v taki potegavšcini.

Verižno pismo o bolni deklici Amy ni bilo resnicno>
Lažna elektronska pisma lahko razvrstimo v vec kategorij, ki obsegajo vse od lažnih preplahov zaradi racunalniških virusov, urbanih mitov, pa do verižnih groženj in pisem solidarnosti. Slednja so med najucinkovitejšimi, saj igrajo na željo ljudi, da bi pomagali otrokom. Eno takih je na primer pismo, katerega avtor naj bi bila sedemletna deklica Amy Bruce, ki umira zaradi pljucnega raka, ki ga je povzrocilo življenje med kadilci in stalno pretepanje (kdo naj bi jo pretepal, ne piše nikjer). Pismo vsebuje še seznam ljudi, ki so v datoteko dodali svoje ime in jo poslali naprej. V pismu tudi piše, da bo fundacija »Make-A-Wish« darovala za njeno zdravstveno oskrbo po sedem centov za vsako ime na seznamu.

Pismo ni bilo resnicno in Amy Bruce ni nikoli obstajala, toda tisocim ljudem to ni preprecilo, da datoteke ne bi poslali naprej (sam sem jo prejel, ko je vsebovala že vec kot 800 imen … in nisem je poslal naprej). Podobno kot Ameriško združenje za boj proti raku je morala tudi ta organizacija trošiti cas in denar, da je raziskala potegavšcino.

Ali peticije in protesti temeljijo na resnici?
Drugo obliko pisem podpore lahko uvrstimo med politicne aktivnosti. Navadno vsebujejo peticije ali druge oblike protestov, ki naj bi ljudi spodbudile k delovanju prek interneta. Pogosto je koncni cilj preplaviti pisarne politikov z elektronsko pošto in faksi ter tako pokazati, kaj si del volilnega telesa misli o dolocenem vprašanju. Redka so pisma, ki temeljijo na resnici, in po spremembah ter nekaj krogih pošiljanj, je sporocilo le še malo podobno prvotnemu. Dejstva so spremenjena tako, da se zgodba zdi še bolj grozljiva. Ena od teh govoric, ki je temeljila na netocni informaciji, je bila, da bo zakonodaja ZDA, ki zagotavlja volilno pravico manjšin, prenehala veljati leta 2007. Ni treba posebej poudariti, da je bila tudi to potegavšcina, vendar je kljub temu vzbudila zaskrbljenost med tistimi, ki se jim ni ljubilo preverjati dejstev. Podobno kot tiste potegavšcine, ki se nanašajo na otroke in donacije, je tudi ta politikom povzrocila veliko težav. Republikanski kongresnik iz Južne Karoline James Clyburn pravi: »Zaradi te zadeve smo v zadnjih dveh letih prejeli na stotine klicev.« Clyburn dodaja: »Ukvarjanje s temi potegavšcinami je zelo frustrirajoce.«4 Jasno je, da taka elektronska pošta organizacijam in posameznikom povzroca obilo težav, ko se morajo spoprijemati z lažnimi trditvami.

Ostaja vprašanje, zakaj se kdo sploh trudi z ustvarjanjem in pošiljanjem lažnih pisem. Zelo verjetno je – zlasti ker izvora potegavšcin, še posebno tistih, ki ocitno temeljijo na lažeh in izmišljenih zgodbah, ni lahko izslediti – da si avtorji najveckrat želijo le pozornosti. Predstavljajte si, da si izmislite potegavšcino in jo nato zagledate na posebni internetni strani ali pa še vecje priznanje, da pismo prejmete od nekoga, ki mu ga najprej sploh niste poslali. Drugi avtorji morda želijo nadlegovati dolocene ljudi, tako da kot naslovnike pisma navedejo njihove elektronske naslove. Naslednji razlog za tako pocetje je tudi škodovati ugledu neke organizacije.5

Kako ravnati s takimi pismi?
Mrežni bonton jasno pravi, da je treba verižna pisma vseh vrst takoj izbrisati. Ena od strani, ki so posvecene bontonu na mreži, trdi, da je taka elektronska pošta »še posebej zoprna in vaša dolžnost je, da jo kot odgovoren Mrežljan (državljan medmrežja) ustavite.«6 Ker pa vecina take pošte igra na custva uporabnikov, je to lažje reci, kot pa narediti. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo rekli: »Kaj pa, ce je res?« Odgovor na to vprašanje je mogoce najti na mnogih internetnih straneh, ki so namenjene zaustavljanju takih potegavšcin in razkrivanju resnicnega ozadja zlasti verižnih pisem solidarnosti. Ena najboljših je stran, posvecena urbanim legendam: zgodbam, ki jih je slišal že vsakdo, nihce pa ne more dokazati, da so se zares zgodile. Med njimi kraljujejo zgodbe o žuželkah v McDonaldsovi hrani ali pa bajke o ljudjeh, ki so se po prekrokani noci zbudili brez ledvice ( http://urbanlegends.about.com/science/urbanlegends/library/weekly/aa061699b.htm ). Druga stran z obsežnim seznamom potegavšcin je United States Department of Energy Hoaxbusterspage (http://hoaxbusters.org/). In še tretja: www.stiller.com/hoaxes.htm

Vse te strani so namenjene raziskovanju potegavšcin, verižnih pisem, lažnih opozoril o virusih in internetnih piramid. Preverjanje teh strani vas bo opozorilo na najnovejše potegavšcine, ki potujejo po internetu in vam pomagalo pri odlocitvi, ali boste neko pošto poslali naprej ali ne.

Potegavšcine in verižna pisma so bolj nadloga kot pa resnicna grožnja Internetu. Nekateri ljudje jih preprosto zbrišejo, drugi nekaj casa raziskujejo in nato zbrišejo datoteke. Vedno pa se bodo našli kolegi, ki zgodbe slepo pošiljajo naprej, nekaterim celo verjamejo, in s tem polnijo vaš poštni predal.

Še enkrat premislite. Še vedno želite pomagati slovenski smučarski reprezentanci? Vse, kar morate storiti, je, da pismo pošljete naprej nekaj svojim prijateljem. To res ne more škodovati, še posebej, če je vse skupaj res.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji