Med slovenskimi mediji, ki so kolonizirali internet, je le malo takih, ki so dojeli pomen svoje prisotnosti na mreži in temu priredili tudi obliko in ponudbo svojih spletnih strani. Priznati pa je treba, da so dobrih pet let po komercializaciji in medijskem »odkritju« interneta na njem danes s stranmi, ki presegajo zgolj gole predstavitvene podatke, vendarle prisotni vsaj osrednji slovenski tiskani in radiodifuzni mediji. Najbolj informativni med stranmi, ki smo si jih ogledovali v volilnem času, kar je zaradi dinamične narave interneta nujno poudariti, sta gotovo spletni strani dnevnikov Večer in Dnevnik.

Če ima slednji že od samega začetka bolj ali manj enako grafično podobo, pa je Večer, ki je kot veteran na spletu prisoten že od leta 1996 (s celotno vsebino tiskane izdaje so se na spletu prvič predstavili maja 1998), letos dobil nov, bolj regionalno obarvan videz. Pri Večeru stare podobe niso zavrgli, ampak zaradi nekaterih funkcij, ki jih v novi podobi ni, tudi ta še vedno živi. Tako Dnevnik kot Večer na mreži predstavljata vsebino starih in najnovejše številke, omogočata uporabniku sodelovanje v spletni anketi (a Dnevnikova je stara že več kot mesec!), sodelovanje v omrežnih forumih ter poglobitev v tematske sklope, kot sta zadnja sklopa o olimpijskih igrah ali parlamentarnih volitvah.

Na Večerovih straneh so nekateri članki celo obogateni z multimedijskimi dodatki v obliki zvočnih in slikovnih posnetkov, na t. i. Večerovem podstrešju pa je moč brskati tudi po starih fotografijah in povzetkih člankov, ki so bili objavljeni pred desetletji. Zanimiv dodatek so pogovori, ki jih z znanimi osebnostmi vodijo Večerovi novinarji, vanje pa se lahko vključujejo tudi obiskovalci ter tako sooblikujejo vsebino, ki se kot povzetek pogovora naslednji dan pojavi v tiskani izdaji. Stran je obogatena tudi z dražbo, borzno tečajnico, menjalniškimi razmerji in gospodarskimi informacijami. Šibka točka Večerovih strani je iskalnik, a že v novembru bodo menda predstavili polno verzijo iskalca ter dodali še nekaj podatkovnih zbirk, kar naj bi uporabniku olajšalo iskanje in poskrbelo za ustrezne rezultate.

V nasprotju z Večerom poskuša Dnevnik novi medij izkoristiti tudi za objavljanje t. i. »zadnjih novic«, vendar prihajajo te iz vira Slovenske tiskovne agencije (STA) in ne lastnih novinarskih vrst, STA pa je obenem osrednji vir dnevnih informacij tudi za (pre)mnoge druge strani, med katerimi omenimo le strani Slowwwenia, Eon ali Siol.

Izbrane vsebine lahko uporabnik Večerovih spletnih strani naroči v svoj elektronski predal - tako uporabnika, ki je predhodno personaliziral svoj novičarski paket, novice najdejo same, namesto da bi jih moral iskati (gre za t. i. model »push« v nasprotju z na mreži običajnejšim modelom »pull«, ko mora posameznik informacije od nekod »potegniti«). To možnost so se svojim uporabnikom odločili ponuditi tudi pri Financah, katerih spletna izdaja, ki v marsičičem presega svoje tekmece, je začela izhajati tik po volitvah.

Podobno distribuira celotne posamezne strani svoje tiskane izdaje prek elektronske pošte tudi Delo, ki je v računalniško omrežje s svojo, kot pravijo, kar dobro obiskano različico Delofax vstopilo v začetku maja 1997. Pravi preskok v dinamičnejše, interaktivno okolje interneta pa Delo še čaka. Spletna stran, ki je začela delovati šele letos, omogoča dostop le do člankov, objavljenih v tiskani izdaji, pa tudi iskanje ni mogoče. Delo svojo dokumentacijo namreč trži in brezplačno je do želenih člankov moč priti le prek mučnega brskanja po številkah Delofax ali neposrednega stika z urednico. Pri Delu opozarjajo, da je trenutna stran le poskusna, zaradi česar tudi števec obiska ni javen, še pred novim letom pa se bo menda Delo na strani predstavilo z novimi programi in drugačno razporeditvijo vsebin. Kratke vesti naj bi bile tedaj dostopne prek mreže, na celotno vsebino pa se bo potrebno naročiti.

Če Delo zaenkrat še spi, pa se je iz globoke kome prebudila Mladina. Njena grafično všečna spletna stran je dobesedno igriva - v predvolilnem času je uporabniku ponujala obilo zabave v obliki dveh preprostih, politično obarvanih, a simpatičnih igric (Fojbe in Parlament Invaders), loterijskega napovedovanja volilnih izidov in podobnega. Poleg vsebine aktualne številke, ki se na mreži pojavi šele v sredo, obstaja tudi možnost iskanja, dnevno pa dodajajo na stran tudi aktualne sveže novice. Princip tednika z dnevniškim dotikom torej.

Razen Mladine in Financ ni na nobeni spletni strani slovenskega tiskanega medija opaziti povezav med sorodnimi članki, pa tudi ne do v besedilu omenjenih institucij. Večja pomanjkljivost spletnih izdaj slovenskih medijev je nezmožnost hitrega uporabnikovega odziva na objavljeno pisanje, ki bi ga bilo mogoče udejanjiti prek avtomatskega pošiljanja elektronske pošte piscu, popisanemu pod besedilom, tako da bi ime hkrati delovalo tudi kot povezava do njegovega elektronskega naslova. Slednje je sicer skupaj s telefonskimi številkami običajno moč najti le na posebni strani, pa še tu gre večinoma zgolj za urednike in ne tudi posamezne novinarje. Tudi tu izstopata strani Financ in Mladine - v primeru Financ je mogoče takoj pisati avtorju, pri Mladini obstaja možnost objave posameznikovega komentarja pod določenim člankom, na posebni strani pa je moč najti tudi elektronske naslove novinarjev.

Zanimivo je, da z izjemo Večerovih (strani Večer.com in 7dni.com) na straneh slovenskih medijev ni opaziti števcev, ki bi pričali o njihovi obiskanosti. Po Večerovih podatkih pa njihova stran menda beleži več kot 380.000 obiskov mesečno.

Na mreži so tako ali drugače prisotne mnoge slovenske radijske postaje, ki možnosti spleta izkoriščajo predvsem za popestritev svoje primarne dejavnosti (primer je na primer sprejemanje glasbenih želja prek elektronske pošte), številne med njimi pa svoj program prek mreže oddajajo tudi v živo (pri čemer pa pride v ospredje problem prepustnosti infrastrukture, ki marsikomu onemogoča neokrnjeno poslušanje; enaka težava se seveda pojavlja tudi pri gledanju video posnetkov prek mreže).

Za oddajanje celotnega svojega programa prek interneta v živo se je poleti 1999 kot edina pri nas odločila TV Pika, TV Slovenija pa prek domače strani, ki poleg televizijske združuje tudi nacionalkino radijsko produkcijo, omogoča ogled le določenih oddaj. V predvolilnem obdobju je bilo tako na straneh RTV Slovenija mogoče dodobra spoznati pravila volilne kampanje, sodelujoče na volitvah, primerjati zadnje raziskave javnega mnenja, prebrati izide volilnih soočenj in si soočenja prek mreže tudi ogledati. Hkrati je obstajala tudi možnost postavljanja vprašanj kandidatom kar prek elektronske pošte, toda delež, ki je dejansko prišel pred kandidate v studiu, je vprašljiv. Zanimiva poteza je sklop o volitvah v angleščini, ki naj bi bil namenjen predvsem tujim novinarjem in s katerim je nacionalka prevzela vlogo, ki bi jo pričakovali ne samo od republiške volilne komisije, ki je volitve na mreži izčrpno predstavila, ampak tudi od državnega zbora ali urada vlade za informiranje. Na njihovi spletni strani namreč volitve niso niti omenjene. Na sam dan volitev je RTV Slovenija na spletni strani omogočala ogled posebnih oddaj v živo ali v ponovitvi, ob 19. uri je objavila rezultate vzporednih volitev, sproti pa je objavljala tudi neuradne volilne izide. Vsekakor je ravno nacionalna RTV hiša v najboljšem položaju, da izkoristi priložnosti, ki jih ponuja splet oziroma zadosti zahtevam, ki jih ta postavlja, s tem pa uporabniku poleg reciklaže že objavljenih televizijskih prispevkov in poslušanja radijskega programa ponudi tudi nekaj več. Z družitvijo teleteksta in multimedijskih dodatkov lahko nastane informacijski servis, vsaj na daleč podoben tistemu, ki ga uporabniku ponuja BBC.

Kanal A kot A-politična televizija, bolje televizijska postaja brez informativnega programa, je na svojih straneh najbolj ažurna z nagradno akcijo in kvizom, POP TV pa med možnostjo izbir, ki uporabnika privedejo do statičnega opisa te ali one nadaljevanke oziroma filma, ponuja tudi opisno stran svoje informativne oddaje 24 ur, radijskih novic ter stran projekta 24ur.com, v katerega se je aprila 1999 v sodelovanju s POP TV preobrazil spletni časopis Res Slovenica. Volitvam posvečena stran, do katere pripelje povezava s strani oddaje 24 ur, obvešča le o načinu poročanja televizijske postaje o (pred)volilnem dogajanju. Šele na strani 24ur.com uporabnika, ki ga zanima kaj več o aktualnem dogajanju na volilnem področju, pričaka povezava do strani, posvečene volitvam, na kateri gre posebej omeniti klepetalnico, v katero sta nas pred vsakim soočenjem vabila voditelja v studiu in kjer naj bi uporabniki postavljali tudi vprašanja za kandidate. Kot na TV Slovenija je tudi tu vprašljivo, kako upoštevana so bila ta vprašanja. Neposredno zastavljenih vprašanj, označenih kot »vprašanja z interneta«, je bilo namreč zanemarljivo malo oziroma nič, kolikšen je bil njihov vpliv na vprašanja, ki so jih pripravljali novinarji, pa je težko oceniti.

Vsekakor je nujno, da so odzivi uporabnikov, ki prihajajo do medija predvsem prek elektronske pošte, upoštevani, saj medij s tem kaže resen odnos do novega okolja ter ljudi, ki ga uporabljajo, s tem pa dolgoročno gledano krepi tudi lasten položaj na mreži, ki je vse bolj zasičena z najrazličnejšimi ponudniki informacij.

Predmet: Slovenski olimpijci. Sporocilo: »Ce si zaveden Slovenec, pošlji to elektronsko pismo vsem, ki jih poznaš. Ministrstvo za šolstvo in šport se je s podjetjema NAMA in McDonalds pogodilo, da bosta Olimpijskemu komiteju Slovenije darovali po 10 tolarjev za vsakogar, ki bo prejel to elektronsko pismo. Novi program za sledenje elektronski pošti omogoca, da s tvojo podporo pomagamo našim športnikom v Sydneyju in Atenah leta 2004. Prosim, posreduj to pismo vsem Slovencem, ki jih poznaš, naj se pridružijo in podprejo slovenske olimpijce.«

Kaj storiš, ce v ponedeljek zjutraj, ko pregleduješ elektronsko pošto, v svojem nabiralniku najdeš tako pismo? Ga zbrišeš ali ga pošlješ naprej v upanju, da s tem podpiraš stvar? Skrbno premisli. Kako preprosto je dodati nekaj naslovov in upati, da je vse to res.

Pisma solidarnosti ali bolje, pisma potegavšcin so pojav, s katerim se redni uporabniki interneta vse pogosteje srecujejo. Prijatelji in kolegi mi pogosto pošiljajo elektronsko pošto z opozorili o racunalniških virusih ali z dobrodelnimi potegavšcinami, podobnimi prej navedeni. Ceprav bi pricakovali, da bodo naši razumni kolegi spoznali, da so sporocila, ki zahtevajo »pošljite naprej vsem, ki jih poznate« in ki navajajo anonimne vire namesto preverljivih kontaktov, najverjetneje lažna, se pošiljanje nadaljuje, poštni predali pa se polnijo.

Verižna pisma se pojavljajo že vse od vzpostavitve poštnega sistema. Internet omogoca, da se pisma množijo z eksponentno hitrostjo, neomejenost na državne meje pa pomeni, da se problem širi v še vecjem obsegu. V zadnjem casu se ta pisma pogosto na hitro prevedejo in spremenijo ter tako cim bolje prilagodijo prejemnikom ne glede državo, v kateri živijo. Priredijo se imena, kraji in fraze in to tako, da vsebina ustreza kulturnemu kontekstu prejemnika in tako postane bolj verodostojna.

Kritiki pogosto navajajo, da ta pisma zmanjšujejo prepustnost povezav. Ceprav nihce ne trdi, da bodo verižna elektronska pisma zadušila internet (bolj verjetno je, da bodo to povzrocili uporabniki, ki obiskujejo strani pokala UEFA), pa zavzemajo precejšen del pasovne širine in zasedajo prostor v osebnih in poslovnih poštnih predalih. Drugim se zdi ukvarjanje s takimi pismi potrata poslovnih in akademskih virov. Škoda se jim zdi tudi porabe energije za ugotavljanje, ali so pisma solidarnosti resnicna ali le potegavšcina. Jim Louderback je v uvodniku za TechTV.com jasno povedal, da se mu verižna pisma zdijo ocitna kršitev internetnega protokola. Opozoril je, da, ce ena oseba pošlje pismo osmim drugim, ti pa potem še petim in tako dalje (ob predpostavki, da vsi pošljejo pismo naprej), bo po šestih generacijah pismo prejelo 25.000 ljudi.1 Ceprav tej majhni izgubi pasovne širine ne pripisuje pomena nihce, razen administratorjev racunalniških sistemov, ima to lahko resne posledice. Ameriško združenje za boj proti raku je moralo na svoji internetni strani uradno zanikati, da darujejo manjšo vsoto denarja za raziskave raka2 za vsako osebo, ki prejme elektronsko pismo. Vse skupaj je menda temeljilo na racunalniškem programu, ki naj bi izsledil, komu je bila posredovana elektronska pošta. Toda zaenkrat takšen javno dostopen program, ki bi lahko sledil pošti3, ne obstaja. Ceprav Ameriškemu združenju za boj proti raku to ni povzrocilo neposredne škode, lahko posredno škoduje ugledu organizacije, ki je omenjena v taki potegavšcini.

Lažna elektronska pisma lahko razvrstimo v vec kategorij, ki obsegajo vse od lažnih preplahov zaradi racunalniških virusov, urbanih mitov, pa do verižnih groženj in pisem solidarnosti. Slednja so med najucinkovitejšimi, saj igrajo na željo ljudi, da bi pomagali otrokom. Eno takih je na primer pismo, katerega avtor naj bi bila sedemletna deklica Amy Bruce, ki umira zaradi pljucnega raka, ki ga je povzrocilo življenje med kadilci in stalno pretepanje (kdo naj bi jo pretepal, ne piše nikjer). Pismo vsebuje še seznam ljudi, ki so v datoteko dodali svoje ime in jo poslali naprej. V pismu tudi piše, da bo fundacija »Make-A-Wish« darovala za njeno zdravstveno oskrbo po sedem centov za vsako ime na seznamu.

Pismo ni bilo resnicno in Amy Bruce ni nikoli obstajala, toda tisocim ljudem to ni preprecilo, da datoteke ne bi poslali naprej (sam sem jo prejel, ko je vsebovala že vec kot 800 imen … in nisem je poslal naprej). Podobno kot Ameriško združenje za boj proti raku je morala tudi ta organizacija trošiti cas in denar, da je raziskala potegavšcino.

Drugo obliko pisem podpore lahko uvrstimo med politicne aktivnosti. Navadno vsebujejo peticije ali druge oblike protestov, ki naj bi ljudi spodbudile k delovanju prek interneta. Pogosto je koncni cilj preplaviti pisarne politikov z elektronsko pošto in faksi ter tako pokazati, kaj si del volilnega telesa misli o dolocenem vprašanju. Redka so pisma, ki temeljijo na resnici, in po spremembah ter nekaj krogih pošiljanj, je sporocilo le še malo podobno prvotnemu. Dejstva so spremenjena tako, da se zgodba zdi še bolj grozljiva. Ena od teh govoric, ki je temeljila na netocni informaciji, je bila, da bo zakonodaja ZDA, ki zagotavlja volilno pravico manjšin, prenehala veljati leta 2007. Ni treba posebej poudariti, da je bila tudi to potegavšcina, vendar je kljub temu vzbudila zaskrbljenost med tistimi, ki se jim ni ljubilo preverjati dejstev. Podobno kot tiste potegavšcine, ki se nanašajo na otroke in donacije, je tudi ta politikom povzrocila veliko težav. Republikanski kongresnik iz Južne Karoline James Clyburn pravi: »Zaradi te zadeve smo v zadnjih dveh letih prejeli na stotine klicev.« Clyburn dodaja: »Ukvarjanje s temi potegavšcinami je zelo frustrirajoce.«4 Jasno je, da taka elektronska pošta organizacijam in posameznikom povzroca obilo težav, ko se morajo spoprijemati z lažnimi trditvami.

Ostaja vprašanje, zakaj se kdo sploh trudi z ustvarjanjem in pošiljanjem lažnih pisem. Zelo verjetno je – zlasti ker izvora potegavšcin, še posebno tistih, ki ocitno temeljijo na lažeh in izmišljenih zgodbah, ni lahko izslediti – da si avtorji najveckrat želijo le pozornosti. Predstavljajte si, da si izmislite potegavšcino in jo nato zagledate na posebni internetni strani ali pa še vecje priznanje, da pismo prejmete od nekoga, ki mu ga najprej sploh niste poslali. Drugi avtorji morda želijo nadlegovati dolocene ljudi, tako da kot naslovnike pisma navedejo njihove elektronske naslove. Naslednji razlog za tako pocetje je tudi škodovati ugledu neke organizacije.5

Mrežni bonton jasno pravi, da je treba verižna pisma vseh vrst takoj izbrisati. Ena od strani, ki so posvecene bontonu na mreži, trdi, da je taka elektronska pošta »še posebej zoprna in vaša dolžnost je, da jo kot odgovoren Mrežljan (državljan medmrežja) ustavite.«6 Ker pa vecina take pošte igra na custva uporabnikov, je to lažje reci, kot pa narediti. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo rekli: »Kaj pa, ce je res?« Odgovor na to vprašanje je mogoce najti na mnogih internetnih straneh, ki so namenjene zaustavljanju takih potegavšcin in razkrivanju resnicnega ozadja zlasti verižnih pisem solidarnosti. Ena najboljših je stran, posvecena urbanim legendam: zgodbam, ki jih je slišal že vsakdo, nihce pa ne more dokazati, da so se zares zgodile. Med njimi kraljujejo zgodbe o žuželkah v McDonaldsovi hrani ali pa bajke o ljudjeh, ki so se po prekrokani noci zbudili brez ledvice ( http://urbanlegends.about.com/science/urbanlegends/library/weekly/aa061699b.htm ). Druga stran z obsežnim seznamom potegavšcin je United States Department of Energy Hoaxbusterspage (http://hoaxbusters.org/). In še tretja: www.stiller.com/hoaxes.htm

Vse te strani so namenjene raziskovanju potegavšcin, verižnih pisem, lažnih opozoril o virusih in internetnih piramid. Preverjanje teh strani vas bo opozorilo na najnovejše potegavšcine, ki potujejo po internetu in vam pomagalo pri odlocitvi, ali boste neko pošto poslali naprej ali ne.

Potegavšcine in verižna pisma so bolj nadloga kot pa resnicna grožnja Internetu. Nekateri ljudje jih preprosto zbrišejo, drugi nekaj casa raziskujejo in nato zbrišejo datoteke. Vedno pa se bodo našli kolegi, ki zgodbe slepo pošiljajo naprej, nekaterim celo verjamejo, in s tem polnijo vaš poštni predal.

Še enkrat premislite. Še vedno želite pomagati slovenski smučarski reprezentanci? Vse, kar morate storiti, je, da pismo pošljete naprej nekaj svojim prijateljem. To res ne more škodovati, še posebej, če je vse skupaj res.