Medijska preža št. 9, poletje-jesen 2000

Direktor ČZP Večer Boris Cekov je za novo glavno in odgovorno urednico Večera imenoval Majdo Struc, dosedanjo novinarko mariborskega dopisništva Dela. Strucova je tako zamenjala Milana Predana, ki je bil na tem mestu deset let. Po 30. členu Zakona o javnih glasilih je bilo pred to zamenjavo treba za mnenje vprašati uredništvo, kar je bilo tudi storjeno. Od skupaj 75 novinarjev je imenovanje Strucove podprlo 28, 40 pa jih je bilo proti.

Je bilo temu členu zakona torej zadoščeno? Po črki vsekakor, saj je bilo zakonsko zahtevano mnenje dobljeno - več pa zakon ne zahteva. In tudi po naravi stvari več zahtevati (od zakona) ne bi bilo razumno, pa tudi ne skladno z ustavno zajamčeno svobodo tiska. Po njej namreč izdajatelj časopisa določa temeljno usmeritev svojega časopisa - in zato tudi vodjo uredništva, ki naj zaželeno usmeritev zagotovi. Tudi zoper »duh zakona«, ne le zoper črko, se izdajatelj (kot »podaljšana roka« lastnikov) torej ni pregrešil, ko večinskega mnenja uredništva o nameravani zamenjavi ni upošteval. Ali je s tem res ravnal v skladu z ekonomskim interesom lastnikov, da bi novo vodstvo delalo boljši časopis in ga bolje prodajalo, bo pokazal čas. Če »zadaj« ni bil ekonomski interes lastnikov, ampak zaradi naših »tranzicijskih« anomalij izrazito političen interes (morda »okrepljen« še z zamerami neke regionalne institucije in njenih voditeljev, namreč mariborske univerze in njenega rektorja), se dejanje zamenjave proti volji uredništva seveda lahko pokaže kot zelo problematično že kmalu. Ali pa tudi ne - če bi bila taka zamenjava npr. le kompromisna rezultanta med seboj nasprotujočih si pritiskov in ne usmeritve ne kvalitete ne prodajanosti časopisa ne bi bistveno spremenila. Individualne usode pri tem seveda kaj lahko - tudi čisto po krivici - potegnejo »ta kratko«, po drugi strani pa se izdajatelju neupoštevanje mnenja in razpoloženja večine novinarjev lahko maščuje z njihovo manjšo zavzetostjo in voljo delati dober časopis. A vse to so stvari, ki niso več v dometu zakonske regulacije. Ta bistveno drugačna, kot je, danes gotovo ne more biti - razen če bi bila slabša, torej taka, ki novinarjem niti pravice do izražanja neobvezujočega mnenja ne bi zagotavljala. Na sedanji - nujni, normalni - zakonski podlagi, od tega zakonsko zagotovljenega minimuma naprej pač nastopimo ljudje, interesi, politika, nastopi naša obča in politična kultura.

Večinsko mnenje bi lahko argumentirali

A vrnimo se vendarle še enkrat k »duhu zakona«. Izdajatelj ga, kot rečeno, s svojim ravnanjem pravzaprav ni kršil - razen morda indirektno, kolikor v duhu zakona seveda ni, da bi omogočal tako »tranzicijsko-anomalijske« pritiske na uredništva ne s strani pravih lastnikov medija, ampak vlade kot nekakšnega kvazilastnika. Toda v »duhu zakona« tudi novinarji sami niso ravnali! S tem ko so svoje »mnenje« sami omejili zgolj na glasovanje o podpori ali nepodpori predlagani kandidatki. Enako so svojo zakonsko predvideno možnost vplivanja na tovrstne odločitve izdajatelja zbagatelizirali pred njimi že tudi njihovi stanovski kolegi na nacionalni televiziji, ko je šlo za njihove odgovorne urednike. Tudi število glasov (ne)podpore seveda nekaj pove, je neko »mnenje« - ampak to »mnenje« sporoča zgolj končni rezultat, ne pa argumentov, ki za njim stojijo in ga podpirajo. Da celo novinarski kolektivi pri nas (s hvalevredno izjemo novinarjev radijske informativne redakcije, ki so to znali storiti) niso sposobni v pisni obliki artikulirati argumentov, s katerimi določen kadrovski predlog zavračajo ali podpirajo, s čimer bi izdajatelja postavili v položaj, da bi na njihove argumente moral vsaj kolikor toliko prepričljivo odgovoriti in se s tem tudi vsebinsko mnogo močneje zavezati - ali da se našim novinarskim kolektivom ta napor zdi nevreden truda, češ, kaj pa vse to pomaga, saj je že vse odločeno - vse to (oziroma tudi to) seveda priča o precej nizki pravni, politični, sindikalistični in še kakšni (recimo dialoški nasploh) kulturi pri nas. Tu nas vse čaka še mnogo dela - novinarji bi med drugim lahko začeli več poročati tudi o tem, kako se tovrstni (čeprav ne »tranzicijsko« obarvani) interesni konflikti urejajo in razrešujejo drugod po svetu. Resnici na ljubo: če novinarji Večera svojega mnenja že niso znali ali hoteli artikulirati in argumentirati, pa je eden od njih (S. Vizovišek - očitno v imenu uredništva) pred zamenjavo (20. septembra) vendarle na vidnem mestu v časopisu objavil članek Poseg v Večerovo uredništvo v imenu države?. V njem priznava izdajatelju njegove pravice, vendar dodaja: »Toda če je edini razlog za spremembe ogledalo, ki ga časnik predstavlja kakšni pomembni mariborski instituciji in je ta s svojo lastno sliko nezadovoljna ter zaradi tega zahteva spremembo uredniške politike, potem je to poseganje v novinarsko svobodo najbolj grobe vrste, še bolj, če je to možno zgolj zaradi državne lastnine.«

Urejanje notranje svobode tiska v drugih državah

Sam sem že v svojem prispevku za zbornik Človekove pravice (MK, 1988, Od svobode tiska do svobode informiranja) opozarjal, da se je že takrat v Nemčiji in Švici teorija zavzemala za t. i. notranjo svobodo tiska (innere Pressefreiheit), namreč za pravice novinarjev in urednikov nasproti izdajatelju, in da v zakonodajo te ideje sicer še niso prodrle (in tudi danes še niso), pač pa ponekod že takrat v kolektivne pogodbe med združenji novinarjev in založnikov. Švicarska je npr. že takrat zagotavljala novinarjem pravico biti vprašan za mnenje ob imenovanjih urednikov in pa pravico, da v okviru temeljne usmeritve časopisa (Standortbestimmung - pri nas: programska zasnova) redakcija vsaj praviloma samostojno odloča o vsebini časopisa. V Švici in Nemčiji je poleg tega že takrat veljal Gewissensschutz: novinarja ni mogoče prisiliti, da bi zastopal stališče, ki nasprotuje njegovemu prepričanju. Osnutek nekega nemškega zakona iz leta 1974 je poskušal stvari razčleniti še malo podrobneje: založnik naj bi imel le Grundsatzkompetenz (določitev usmeritve časopisa nasploh in tudi v posameznih pomembnejših vprašanjih), glavni urednik naj bi dajal smernice (Richtlinienkompetenz), posamezni urednik pa naj bi bil zavarovan pred vmešavanjem v posameznih primerih (Detailkompetenz).

Zamujena priložnost za nasprotovanje

V naši zakonodaji (33. člen ZJG) že je celo proklamirana neodvisnost in samostojnost odgovornega urednika, urednikov in novinarjev v okviru programske zasnove in tudi izrecna prepoved spreminjanja njihovega statusa v uredništvu »zaradi izražanja stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo«. Kakšna podlaga za trdno, kategorično nasprotovanje uredništva neobrazloženi in neutemeljeni zamenjavi glavnega urednika bi to lahko bila, kakšen izziv izdajatelju, naj svoje ravnanje tudi zakonsko utemelji, če zna in zmore - a nič. Zamujena priložnost. Zagrozili bi lahko celo s postopkom po 36. členu ZJG (poravnalni odbor) in nato s tožbo - čeprav bi se morda na koncu (čez nekaj let pred ustavnim sodiščem, če ne prej) ugotovilo, da sta 33. in 36. člen ZJG vsaj glede glavnega urednika gotovo pregloboko posegla v svobodo tiska, torej v ustavne pravice izdajatelja. Toda dosegli bi vsaj jasno ustavnopravno opredelitev ustavnega sodišča, kako v skladu z Ustavo razumeti in izvajati ta dva člena nasproti šefu uredništva na eni in nasproti vsem drugim novinarjem na drugi strani. In bi bile možni samovolji izdajateljev začrtane jasne pravne meje, koristne za preprečevanje možnih bodočih podobnih posegov - tako pa je bila ta priložnost zamujena. Pa so v uredništvu Večera nekaj o vsem tem očitno celo vedeli (glej že omenjeni članek S. Vizoviška) - le omejili so se na nemočno tarnanje v časopisnem članku, namesto da bi se organizirano postavili v bran za svoje pravice. (Sam sem bil na vse to opozorjen šele naknadno, drugače bi morda že prej reagiral v Večeru.)

Končajmo z zelo prepričljivim citatom iz »poslovilnega« komentarja samega Milana Predana 7. 10. v Večeru (Petrovi šefi izumirajo): »Za dober, tržno uspešen medij pa je predpogoj ne samo občutek, temveč prepričanje novinarjev, da jih lastniki spoštujejo in upoštevajo, so jim v vsakem trenutku pripravljeni ščititi hrbet pred pritiski od zunaj ter premorejo dovolj širine, svetovljanstva in demokratičnega duha, da stojijo za uredništvom tudi tedaj, ko to stori nekaj, kar lastnikom ni pogodu. Ne pa, da se celo sami postavijo v vrsto, ko mu je treba primazati zaušnico.« Tole »zaušnico« jim je Predan tukajle dobro vrnil. Upajmo, da bo tlesk obeh zaušnic dobro odmeval po našem medijskem in političnem prizorišču - in spodbudil novinarje k bolj odločnemu boju za svoje pravice. In bralce tudi, saj gre navsezadnje tudi za njihove pravice. Pravice pa se ne podarjajo - treba si jih je izboriti.

Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarji in vodstva medijskih hiš se združeno upirajo vmešavanjem državnih oblasti, vendar še zdaleč niso tako enotni glede načela neodvisnosti uredništva v odnosu do lastnika medija

Četudi tisk in druga sredstva množičnega komuniciranja niso vsi javne ustanove, opravljajo bistveno funkcijo v splošnem interesu javnosti. Da pa bi jim omogočili opravljanje te funkcije in uresničevanje njihove vloge družbenega »psa čuvaja«, mora biti zagotovljena odsotnost zunanjega nadzora ali pritiska nad novinarji in uredniki in tudi nad vsebino obvestila in procesom razširjanja informacij.

Poglavitni pritisk na urednike in novinarje utegne prihajati tako s strani oblasti kot tudi od zasebnih gospodarskih interesov. V prvem primeru je poglavitna nevarnost obstoj cenzure, ki je danes vsaj iz zakonodaje evropskih držav že izginila. Nad vsebinami, ki jih mediji posredujejo, ni dovoljena nikakršna cenzura, pa naj bo neposredna ali posredna. Omejitve so lahko predpisane le v okvirih, ki jih dopušča 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V osrčje proticenzurnih ukrepov se je uvrstilo pravilo o uredniški neodvisnosti, ki novinarjem in urednikov zagotavlja, da so v okviru programske zasnove in načel novinarske etike pri svojem delu neodvisni in samostojni.

Vendar pa v današnjem času največje grožnje svobodi in verodostojnosti informacije ne pomeni več vmešavanje oblasti, pač pa je potrebno vse večje varstvo predvsem pred vmešavanjem zasebnega sektorja. »Zavedati se moramo, da je novinarstvo zasnovano na medijih, ki se opirajo na podjetniško strukturo, in da je zato znotraj le-te potrebno razlikovati med izdajatelji, lastniki in časnikarji. Zato je treba zagotoviti ne le svobodo medijev, marveč ohraniti svobodo medijev tudi s preprečevanjem notranjih pritiskov«.1 In medtem ko se novinarji in založniki združeno upirajo morebitnim vmešavanjem državnih oblasti, še zdaleč niso tako enotni glede načela neodvisnosti uredništva v odnosu do lastnika medija. Ker lastnik določa programsko zasnovo svojega medija, tudi misli, da je on tisti, ki bo odločal o tem, katera informacija bo objavljena. Novinarji, na drugi strani, mislijo, da medtem ko programsko zasnovo določa lastnik medija, mora biti odločanje o tem, katere vsebine bodo objavljene, prepuščeno njihovi profesionalni etiki. In tako je določanje dejanske stopnje neodvisnosti znotraj uredništva prepuščeno odgovornemu uredniku, ki je kot vodja uredništva pogosto tudi predstavnik interesov izdajatelja.2