O primeru Vladislava Stresa (v nadaljevanju tudi: V. S., tožnik ali prizadeti) proti POP TV oziroma njegovem uveljavljanju pravice do popravka in/ali odgovora[1] o elektronskem mediju smo v Medijski preži pisali že dvakrat. Prvič je sam prizadeti napisal članek z naslovom »Preverjeno prevaran«[2], drugič pa smo analizirali predvsem postopke uveljavljanja pravice do popravka na sodiščih.[3] Ker gre v tem zanimivem in redkem primeru uveljavljanja pravice do popravka v elektronskem mediju za obravnavo konkretnega primera posameznika, želimo posebej poudariti, da prizadeti ne le soglaša z javno analizo primera, temveč si jo celo izrecno želi. Tudi vsa gradiva za to analizo[4] je uredništvu Medijske preže posredoval prizadeti sam z izrecno željo po javni predstavitvi in analizi njegovega primera.

Najprej kratka osvežitev primera. V. S. je želel javno predstaviti problematiko srednjih šol primeru šole, kjer je takrat učil. Na POP TV se je obračal, da bi o tem posneli oddajo. To so storili s prispevkom »Muke po šoli« v oddaji Preverjeno, ki je bila predvajana dne 9. 9. 2003. Vendar ne tako, kot je sam želel, predlagal in pričakoval. Nezadovoljen že s potekom snemanja, je želel pred objavo prispevek videti. Dan pred predvajanjem so mu omogočili pregled delno montiranega prispevka. Menil je, da so bile njegove izjave iztrgane iz konteksta in so ga predstavile v luči, ki ga javno kompromitira, zato je zahteval, da se prispevek ne predvaja oziroma vsaj zakrije njegova identiteta. S prvim predlogom ni uspel, zato je bil v oddaji predstavljen s pego prek obraza. V končno objavljenem prispevku je bil predstavljen z dodatnimi komentarji in animacijo, ki je namigovala na njegovo »nenavadno« vedenje v razredu. Kljub zakritosti so ga na šoli seveda prepoznali, zaradi česar je imel težave, ki so kulminirale z njegovim odpustom. Prepričan, da je bil v oddaji predstavljen pristransko in tako, da sta bila prizadeta njegova čast in dobro ime, je uveljavljal pravico do popravka in odgovora v skladu z ZMed. Ker POP TV njegovega popravka ni hotela objaviti, je to pravico uveljavljal prek sodišča. Kljub deklarirani prednostni obravnavi tovrstnih zadev je postopek na sodiščih trajal tri leta in pol do končne ugoditve njegovemu zahtevku v reviziji na Vrhovnem sodišču RS (VS RS) s sodbo z dne 15. 3. 2007.

Ko smo o tem primeru pisali v Medijski preži novembra 2004, sodni postopek še ni bil končan; kot danes vidimo, je bilo od tega celo še zelo daleč. Takrat je višje sodišče zahtevek za popravek v celoti zavrnilo, potem ko je okrajno sodišče po tretji obravnavi te zadeve tožniku ugodilo. S primerom smo takrat predvsem želeli pokazati na nemoč posameznika pri poskusih uveljavljanja svoje ustavne in človekove pravice do popravka. Na podlagi tega primera in njegovih analiz[5] sta kasneje ministrstvo za kulturo in tudi sam minister argumentirala nujnost zaostritve določb o popravku in odgovoru v ZMed. To je bilo s spremembami in dopolnitvami ZMed v letu 2006 tudi storjeno, vendar danes vemo, da zakon teh težav ni rešil; prinesel je celo nekaj novih. Kot rečeno, smo ta primer predstavili kot ilustracijo nemoči posameznika proti strokovno in kapitalsko močnejši stranki – kot je komercialna televizija. Te ugotovitve veljajo tudi danes, vendar je postopek izvršitve pravnomočne sodbe o pravici do popravka prinesel v tej zadevi nove preobrate, kot že večkrat doslej. Sporna vključitev Inšpektorata za RS za kulturo in medije (IRSKM), ki deluje znotraj ministrstva za kulturo (MK) v izvršitev sodbe, je, če parafraziramo teorijo transakcijske analize, prinesla zamenjavo vlog preganjalca in žrtve.

V času objave članka »Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa« je bila zadnja, šesta v tem postopku (sedma je pravnomočna sodba VS RS), sodba višjega sodišča, ki je po pritožbi POP TV zahtevek za popravek v celoti zavrnilo. Tožnikov predlog za popravek je zavrnilo iz različnih razlogov po posameznih točkah odločbe. V eni točki je ugotovilo, da predlagani popravek predstavlja novo razpravo, čeprav naj bi popravek omogočal le nasprotno trditev na določene trditve; za drugo je ugotovilo, da je predlagani popravek nesorazmerno dolg, za tretjo pa, da popravka ni mogoče dati na osebni komentar novinarja. Višje sodišče je le v eni točki predlaganega popravka ugotovilo, da izpolnjuje vse pogoje iz ZMed, vendar je ob tem ugotovilo, da bi objava popravka zahtevala še določene slovnične popravke in povezovalni tekst. Ker pa naj ZMed ne bi omogočal delne ugoditve zahtevku in tekstovne popravke, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Po vloženi zahtevi tožnika za revizijo je VS RS spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je potrdilo tretjo sodbo okrajnega sodišča v tej zadevi, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V nadaljevanju zato povzemamo bistvene točke obrazložitve revizijske sodbe VS RS, ki je dala nekatere pomembne elemente za razumevanje pravice do popravka, ki so pomembni za nadaljnjo medijsko in sodno prakso, ne glede na izid postopka izvršitve te sodbe, ki v tem trenutku še ni končan.

Velik del sodnega postopka o pravici do popravka se je v tej zadevi je vrtel okoli vprašanja, kdo je lahko pasivno legitimiran oziroma odgovorna oseba tožene stranke. Ali je to odgovorni urednik v času objave spornega prispevka, v času sojenja ali v času izdaje sodbe? Tožena stranka se je namreč tudi na ta način izogibala sojenju in ga deloma tudi uspešno zavlačevala. Trdila je, da nobeden izmed toženih v trenutku vložitve tožbe ni bil odgovorni urednik. Revizijsko sodišče se je v tem delu (32. točka odločbe) strinjalo z ugotovitvami nižjih sodišč, da je lahko tožena stranka odgovorni urednik, ki je to postal v času sojenja in je bil v tej funkciji ob koncu glavne obravnave na sodišču. Sodba se ne more glasiti na urednika, ki ga v mediju več ni. VS RS je poudarilo, da odgovorni urednik po ZMed ni pasivno legitimiran kot navadna fizična oseba, marveč v funkciji odgovornega urednika. Pri tem je štelo, da predstavlja določba 37. člena ZMed izjemo od pravila Zakona o pravdnem postopku o pasivni legitimaciji in daje privilegirano možnost naknadne spremembe tožbe. VS RS je poudarilo, da tožnik ne more biti prikrajšan v uresničevanju svoje ustavne pravice zgolj zato, ker določen medij ne ravna skladno z določbami ZMed in konstitutivnega akta o imenovanju odgovornega urednika (18. člen ZMed) pravočasno ne predloži MK, ki vodi razvid medijev, ali zato, ker izdajatelj medija ne poskrbi za ustrezno navedbo odgovornega urednika v impresumu posamezne oddaje.

Vrhovno sodišče je v revizijski sodbi potrdilo, da je bil obravnavani prispevek v celoti takšen, da daje podlago za zahtevo, naj se objavi popravek na podlagi 1. odstavka 26. člena ZMed. V oddaji je bilo govora o tožniku in njegovi strokovnosti, čeprav ni bil omenjen z imenom in je imel prek obraza televizijsko pego. V takšnem položaju je na dlani, je poudarilo sodišče, da ima posameznik pravico braniti svojo strokovnost in s tem osebnostno verodostojnost.

Vprašanje, na katere prvine spornega prispevka se je bil tožnik upravičen odzvati s popravkom, je pritožbeno (višje) sodišče obravnavalo ločeno po štirih vsebinskih sklopih. Za vsak sklop je odgovorilo ločeno ter na ta način ravnalo, kakor da bi šlo za štiri samostojne zahtevke za objavo popravka. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je tak pristop pritožbenega sodišča napačen in je treba prispevek obravnavati kot celoto.

Vrhovno sodišče je odgovorilo tudi na vprašanje, ali ZMed daje podlago za popravek na osebni komentar novinarja. Za obravnavani primer je ugotovilo, da sta tudi trditev novinarja in njegov komentar toliko povezana z bistvom obvestila, ki prizadeva tožnikovo sfero, da sta njegov sestavni del. Ob tem je opozorilo tudi na lastnosti televizijskega medija, kjer se objavljajo tako govorjene kot filmane informacije, ki jih je treba obravnavati ob upoštevanju 26. člena ZMed, ki daje pravico do objave popravka objavljenega obvestila. Sodišče je pojem obvestila razložilo tako, da zajema vsako objavo vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, ne glede na to, da ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja ali v kakršnikoli drugi obliki. Iz tega izhaja, da pojma obvestilo ni mogoče razlagati ozko, zgolj kot notico, kot kratko sporočanje informacije, marveč kot medijsko objavo v najširšem smislu. To že velja za tiskane medije, še toliko bolj za elektronske, katerih obvestila v sebi združujejo različne tipe komunikacijskih sredstev. Po mnenju VS RS je pomembno, da je medijski učinek obvestila objektivno tak, da prizadeva posameznikovo pravico ali interes. Obvestilo je treba obravnavati kot celoto, saj je takšen tudi medijski učinek na tožnikovo osebnostno področje.

Vrhovno sodišče se ni strinjalo z argumentom pritožbenega sodišča, ki je zahtevek za popravek zavrnilo, ker naj besedilo ne bi bilo v tolikšni meri razumljivo, da bi imelo pomen za gledalca. Potrdilo je, da slaba kvaliteta zahtevanega popravka ali odgovora ne more predstavljati zakonito oviro za objavo le-tega. VS RS meni, da pogoj razumljivosti, jasnosti ali celo ravni kvalitete določba 31. člena ZMed ne postavlja. Vendar so to lastnosti, ki lahko vplivajo na presojo, ali zahtevano besedilo ustreza zakonskim merilom iz tega člena. Besedilo mora biti zadosti jasno, da je iz njega razvidno, da se nanaša na obvestilo, na katerega se sklicuje zainteresirana oseba, prav tako mora biti vsebinsko toliko jasno, da je iz njega razbrati, v čem se zanikajo navedbe v obvestilu. Za konkreten primer sodišče ugotavlja, da je zahtevano besedilo, ne glede na takšne ali drugačne kvalitete, skladno s temi pogoji iz zakona.

Vrhovno sodišče je obravnavalo tudi vprašanje dolžine popravka oziroma očitka, da je v eni točki nesorazmerno daljši od obvestila. Poudarilo je, da ni pomembno, ali je zahtevani popravek bistveno (količinsko) daljši od obvestila, marveč to, ali je zahtevani popravek nesorazmerno (sorazmerje glede na potrebno vsebino) daljši. Presoja (ne)sorazmernosti je vselej presoja konkretnega primera glede vsebine obvestila in vsebine zahtevanega popravka. Mero med njima v največji meri vzpostavlja zahteva, da mora popravek vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, marveč tudi navedbo drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu. Od konkretnega primera je, je po mnenju VS, odvisno na eni strani kolikšen niz (skop) dejstev in okoliščin je v ta namen potrebno navesti v popravku, in na drugi strani, kolikšen obseg le teh je z vidika tega namena še sprejemljiv. Za konkreten primer je sodišče ugotovilo, da je obseg popravka v količinsko sprejemljivi meri.

Zanimivo je, da se tudi vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je zahtevo za objavo popravka obenem možno kvalificirati tudi kot zahtevo za objavo odgovora. Pri tem se je sklicevalo na določbo ZMed, da z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerim prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (4. odstavek 26. člena). Ker je sodišče ugotovilo, da je zahteva za objavo popravka v obravnavani zadevi utemeljena, ugotavlja, da se mu ob tem ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je isto besedilo možno hkrati kvalificirati tudi kot zahtevo za objavo odgovora. Tudi ta odločba tako utemeljuje, da v primeru prizadetega posameznika, če se popravek razume dovolj široko, ni treba hkrati uveljavljati tudi pravice do odgovora (ki je namenjen zagotavljanju javnega interesa po informiranosti).

POP TV se je odločila, ko je omenjena sodba VS RS postala pravnomočna in izvršljiva, da bo sodbo izvršila tako, da bo enostavno objavila faksimile izreka sodbe na ekranu. To so storili na koncu oddaje Preverjeno dne 15. 5. 2007. Voditeljica je pred prikazovanjem izreka sodbe na ekranu povedala le, da gre za objavo popravka tožnika V. S. na prispevek, ki je bil objavljen 9. 9. 2003; ni pa omenila, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe.

Tožnik se s takšnim načinom objave popravka ni strinjal. Menil je, da sodba na tak način ni bila izvršena, zato je, ko pri televizijski hiši ni uspel s svojimi predlogi o načinu izvršitve sodbe, začel izvršilni postopek za izvršbo sodbe o popravku. O teku sodne izvršbe nimamo veliko podatkov.[6] Iz odgovora Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 11. 2007 ministru za pravosodje, verjetno na podlagi nadzorstvene pritožbe tožnika, je razvidno, da se s sodno izvršbo zatika iz več razlogov. Problemi naj bi bili tako pri sodišču kot tožniku. Ena sodnica se je izločila, zato je bila zadeva dodeljena drugi. Tožnik naj bi tudi potreboval več časa, da je posredoval ustrezne verodostojne listine. Sodišče je ugotavljalo, da je tožnik zahteval izvršbo tudi zoper dolžnike, ki v sodbi niso navedeni, ukvarjalo pa se je tudi z vprašanji oprostitve plačila stroškov postopka in zagotavljanjem brezplačne pravne pomoči.[7]

Očitno se s sodno izvršbo sodbe zatika. Nimamo dovolj podlage za ugotavljanje vzrokov za to, gotovo pa je nevzdržno in vredno kritike že samo dejstvo, da se v letu 2008 izvršuje pravica do popravka na obvestilo, ki je bilo objavljeno 9. 9. 2003. V tem kontekstu se kot farsa berejo določbe ZMed, ki navajajo roke za odločanje o tovrstnih sporih na sodišču v dnevih in celo urah.

Očitno nezadovoljen s potekom izvršilnega postopka na sodišču oziroma vzporedno z njim se je V. S., sedaj kot upnik v postopku za izvršitev pravnomočne sodbe o pravici do popravka, obračal tudi na IRSKM. Inšpektor za medije ga je najprej, na podlagi njegove prijave z dne 30. 5. 2007 in urgence z dne 5. 6. 2007, obvestil, da bo začel le postopek zaradi domnevne kršitve 4. odstavka 38. člena ZMed. Ta določa, da mora odgovorni urednik pri objavi popravka navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek. V ostalem delu je prijavitelja obvestil, da ne more začeti inšpekcijskega postopka, saj izvrševanje sodbe »ni stvar inšpekcijskega nadzora in s tem IRSKM, ampak izvršitvenega postopka. Predmet inšpekcijskega nadzora kot nadzornega inštituta je izvrševanje predpisov in ne izvrševanje sodb ali drugih aktov sodišč.«[8] V tem odgovoru prijavitelju je inšpektor še navedel, da je treba očitane nepravilnosti obravnavati v razmerju do zakonskih določb, ki so veljale v času, ko bi popravek moral biti objavljen, to pa je čas, ko je veljal ZMed kot je bil sprejet leta 2001 (brez upoštevanja novele iz leta 2006). To je pomembno, ker takrat še ni bilo obveznosti odgovornega urednika, da prizadeto osebo obvesti o tem, kdaj in v kateri oddaji bo popravek objavljen. Prav tako takrat v ZMed še ni bilo določbe, da mora biti tudi popravek objavljen s sliko, če je bil izvirni prispevek prikazan v sliki (sedmi odstavek 27. člena ZMed). Inšpektor je na pritožbe prijavitelja, da popravek ni bil objavljen v prvi ali najkasneje drugi oddaji po prejemu popravka in glede enakovrednosti mesta popravka, odgovoril, da glede tega ni mogoče začeti postopka o prekršku, ker takrat kršitve teh določb niso bile določene kot prekršek oziroma sankcionirane.

Inšpektor je nato dne 24. 9. 2007 izdal odločbo, s katero je naložil odgovorni urednici informativnega in športnega programa POP TV, da mora popravek ponovno objaviti v obliki, kot je bil objavljen v oddaji Preverjeno dne 15. 5. 2007 s tem, da mora v najavi objave popravka neposredno pred njegovo objavo navesti: »Popravek g. Vladislava Stresa objavljamo na podlagi sodbe.«. V obrazložitvi je inšpektor navedel, da je postopek uvedel po uradni dolžnosti zaradi kršitve 4. odstavka 38. člena ZMed, ki pa za kršitev te obveznosti ne določa prekrška. Kot podlago za izdajo odločbe navaja določbo 108. člena ZMed, ki določa, da MK izvaja upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZMed. Sklicuje se tudi na določbe krovnega zakona o inšpekcijskem nadzoru[9] (ZIN) o pristojnosti inšpektorjev, da izdajajo ureditvene odločbe.[10] Inšpektorju se je zdelo v obrazložitvi primerno citirati tudi določbo prvega odstavka 18. člena ZIN, da inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem in prekrškovnem postopku. Posebej je tudi navedel, da je bila vsebina objavljenega popravka identična izreku sodbe oziroma, da je bila objava napovedana kot popravek. Edina ugotovljena nepravilnost po tej odločbi je bila, da ni bilo nikjer navedeno, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe, kot je določal četrti odstavek ZMed iz leta 2001 (identično določbo ima tudi ZMed-UPB1 iz leta 2006).

Na to odločbo sta se pritožila tako odgovorna urednica POP TV kot V. S. kot stranski udeleženec tega postopka.[11] O pritožbah je odločalo MK kot drugostopenjski pritožbeni organ in zavrnilo pritožbo urednice in ugodilo stranskemu udeležencu ter inšpektorju naložilo, da mora o zadevi odločiti ponovno in postopek dopolniti. Ministrstvo je inšpektorju dalo tudi določene usmeritve. Z odločbo MK ne razpolagamo, kakšna so bila napotila ministrstva, pa je mogoče posredno sklepati iz obrazložitve odločbe šifra 0614-33/2007/31 z dne 26. 2. 2008, ki jo je inšpektor izdal po ponovljenem postopku.

Z novo odločbo šifra: 0614-33/2007/31, z dne 26. 2. 2008 je inšpektor IRSKM naložil odgovorni urednici POP TV, da mora v 40 dneh po vročitvi odločbe objaviti popravek na oddajo, ki je bila predvajana dne 9. 9. 2003, v nadaljevanju citira izrek pravnomočne sodbe o popravku, ter dodaja, da mora odgovorna urednica popravek objaviti tako, »da zaradi časovnega odmika novinarji, v skladu z novinarsko stroko, pripravijo objavo popravka tako, da dodajo ustrezen uvod, s katerim bodo gledalce seznanili o oddaji izpred 4 let (osvežili spomin) in da Vladislav Stres ali novinar prebereta tisti del, ki ga g. Vladislav Stres dodaja v popravku, insert sporne navedbe iz oddaje pa se pred tem ponovno predvaja«. K temu še dodaja, da mora odgovorna urednica popravek objaviti tako, da bo neposredno pred njegovo objavo navedeno: »Popravek Vladislava Stresa objavljamo na podlagi sodbe.«

Izrek te odločbe je razlog za našo ugotovitev, da je, po nizu preobratov v tej zadevi, dovolj razlogov za trditev, da žrtev postaja preganjalec. Nesporno je, da je s to odločbo inšpektor IRSKM, ki deluje znotraj ministrstva, prevzel vlogo sodišč in v upravnem postopku odloča o načinu izvršitve sodne odločbe, ki je, v skladu z ustavo in zakonom, v izključni pristojnosti sodišč. Inšpektor s to odločbo po vsebini odloča o pravici do popravka, ki jo je zakonodajalec z ZMed izrecno prepustil sodnemu varstvu.[12] Ob citiranju izreka pravnomočne odločbe sodišča v prvi točki izreka odločbe je inšpektor z drugo točko posegel v sodno odločbo in celo v programsko vsebino televizije, ko mediju nalaga, brez podlage v izreku pravnomočne sodbe, da naj »zaradi časovnega odmika ponovijo inserte oddaje /…/ dodajo ustrezen uvod, /…/ osvežijo spomin, /…/ da Vladislav Stres ali novinar prebereta tisti del, ki ga /…/ dodaja v popravku«.[13]

Ne brez razlogov POP TV v pritožbi uveljavlja absolutno ničnost takšnega izreka inšpektorjeve odločbe, saj v upravnem postopku odloča o zadevi, ki je nedvomno v izključni pristojnosti sodišča. ZMed varovanje pravice do popravka prepušča rednemu sodstvu, inšpektor pa ga, brez zakonite podlage, uvršča med upravne zadeve. V Zakonu o splošnem upravnem postopku ne vidimo podlage za odločitev, da je odločanje o pravici do popravka upravna zadeva.[14] Posamezni elementi obrazložitve in tudi prve opredelitve inšpektorja v tej zadevi kažejo na to, da to ve tudi sam, vendar se je čutil dolžnega slediti navodilom drugostopenjskega organa, to je MK. To je razvidno zlasti iz tistega dela obrazložitve, potem ko obširno citira ugovore POP TV o njegovi (inšpektorjevi) nepristojnosti, ko pravi, da mora »po vprašanju pristojnosti Inšpektorata RS za kulturo in medije /…/ vseskozi ravnati po odločbi organa druge stopnje /…/ in ponavlja stališče, ki ga je v tej zvezi zavzel organ druge stopnje v njegovi odločbi št. 6151 -2/2008/5 z dne 11. 1. 2008 /…/, in sicer, da gre za upravno zadevo, v kateri je sodišče odločilo s svojo sodbo in so zato, upoštevajoč določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu /…/ pomisleki Darje Zgonc napačni oziroma neutemeljeni«. Zadnje stališče v odločbi MK pa je nesmiselno in kaže na elementarno nepoznavanje prava in pravnega sistema avtorjev takšne trditve v MK, saj bi jim moralo biti jasno razlikovanje med civilnim sodnim postopkom (v katerem se je tudi v tem primeru odločalo o pravici do popravka) in upravnim sodnim postopkom, ki ga tu ni bilo in zanj tudi ni podlage v ZMed. Ne brez razloga ob tem urednica v pritožbi predlaga, da naj ministrstvo preveri izobrazbo in pogoj strokovnega izpita iz upravnega postopka za osebo, ki odloča na ministrstvu v pritožbenem postopku. Le ugibamo lahko, zakaj se je inšpektor odločil slediti napačnemu navodilu MK kot drugostopenjskega organa, da gre pri odločanju o pravici do popravka za upravno zadevo. V skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru so inšpektorji pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni in dolžni ravnati v skladu z ustavo, zakoni in drugimi predpisi. Zato ministrstva inšpektorjem ne bi smela, kadar zadevo vračajo v ponovno odločanje, nalagati, kako naj vsebinsko odločajo oziroma uporabljajo materialno pravo. Kadar zadevo vrnejo v ponovni postopek, bi se morala navodila prvostopnemu organu omejiti na napotila, kako naj postopek dopolnijo, oziroma katere dokaze naj še izvedejo.

V tej zadevi pa ne gre le za (ne)kompetentnost tistih, ki odločajo v inšpekcijskem in upravnem postopku, gre za mnogo več. Gre za vprašanja mehanizmov varovanja temeljnih ustavno varovanih človekovih pravic in za razmerja med nosilci oblasti v državi. Ustava RS med temeljne človekove pravice uvršča tudi pravico do popravka (40. člen). Z 39. členom ustave se zagotavlja svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Četrti odstavek 15. člena Ustave RS določa, da je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 3. člen pa načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Sodniki so neodvisni in sodijo na podlagi zakona (125. člen Ustave RS). Ta načela so lahko ogrožena, če bodo upravni organi posegali v zadeve iz sodne pristojnosti in posegali v izreke in način izvrševanja pravnomočnih sodnih odločb. Kaj se bo zgodilo v obravnavanem primeru, če bo, na primer, sodišče v izvršilnem postopku ugotovilo, da je bila sodba izvršena, inšpektor pa bo zahteval novo in drugačno izvršitev sodbe. Poudariti velja, da je pri sodnih odločbah izvršljiv le izrek, ne obrazložitev. Temeljno pravno pravilo je, da se o isti zadevi ne more odločati dvakrat (ne bis in idem). Nihče ne sme biti sojen dvakrat v isti zadevi.

V pravni državi je tudi popolnoma jasno, da o zadevah iz sodne pristojnosti ne morejo odločati upravni organi. O človekovih pravicah morajo odločati neodvisna in nepristranska sodišča, ne pa upravni organi, ki ne zagotavljajo neodvisnega in poštenega postopka, kot ga zahteva Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu.[15]

Navedeno daje razloge za zaskrbljenost in trpek okus v zadevi, pri kateri je najprej kazalo, da bomo končno dobili judikat o uveljavljanju pravice do popravka v elektronskem mediju. Tozadevne sodne prakse je malo, zato smo se veselili poguma posameznika, ki se je odločil, da bo šel pri uveljavljanju svoje pravice do konca. Na koncu je na sodišču tudi uspel. Ima pravnomočno odločbo, ki mu pritrjuje, da ima pravico do popravka, vendar z načinom izvršitve pri toženi stranki ni zadovoljen. Razumemo tudi njegovo razočaranje nad počasnostjo sodne izvršbe in navdušenje nad »učinkovitostjo« inšpektorja, ki je posegel v izvršbo. Predlaga celo, da bi morala sodna veja izvršbo prepustiti izvršilni veji oblasti, ki ima »bistveno več ustreznega kadra in prakse«. Njegovo stališče je razumljivo, ni pa razumno, zato moramo opozarjati na nevarnost omejevanja svobode govora, če bo izvršilna veja, in v njenem imenu inšpektor, odločala, kako naj se izvaja temeljna človekova pravica do popravka objavljenega obvestila.

Poudariti velja, da je izrek sodne odločbe vselej takšen, kakršnega tožnik predlaga v tožbi. Sodišča v civilnih postopkih zahtevkom ugodijo ali jih zavrnejo. Jih ne spreminjajo ali dopolnjujejo. To mora storiti pred koncem sojenja postopka tožnik sam, če presodi, da njegov prvotni zahtevek ni dober ali nima možnosti za uspeh. V takšnih primerih je strokovna pomoč odvetnika skoraj neizogibna. V obravnavanem primeru je, kljub pomislekom o smiselnosti in kvaliteti postavljenega zahtevka v teku sodnega postopka, to je razvidno tudi iz obrazložitve zadnje sodbe VS RS, sodišče zahtevku na koncu ugodilo. Vendar, na to se včasih pozablja, vsaka pravnomočna sodna odločba ni tudi izvršljiva. Obstajajo sodbe, ki jih iz različnih razlogov kratko malo ni mogoče izvršiti tako, kot se glasi njihov izrek. Razumemo frustracije tožnika, ki je s sodbo uspel, vendar ni zadovoljen z načinom, kako jo je izvršila tožena stranka. Vendar za to ni mogoče kriviti le sodišč. Tožbeni zahtevek je postavil tožnik sam. Brez strokovne pravne pomoči je lahko zahtevek slab ali težko uresničljiv.16 Najslabše, kar se lahko zgodi, pa se je očitno zgodilo v tem primeru, ko se za pomoč za izvršitev sodbe kliče upravni organ. In to celo upravni organ, pri katerem je tožnik zaposlen.

V tej zadevi ne gre le za nekompetentnost tistih, ki odločajo v inšpekcijskem in upravnem postopku, gre za mnogo več. Gre za vprašanja mehanizmov varovanja temeljnih ustavno varovanih človekovih pravic in za razmerja med nosilci oblasti v državi.

Leta 2007 je bilo obravnavanih skupaj 86 domnevnih kršitev posameznih določb Zakona o medijih (ZMed- UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006), pri čemer se je v 19 primerih izkazalo, da kršitve ni, v 65 primerih pa je bil uveden postopek inšpekcijskega nadzora oziroma postopek o prekršku. V postopkih inšpekcijskega nadzora je bilo izrečenih 13 reparacijskih ukrepov (izrečena opozorila z nalogom za odpravo nepravilnosti, odločbe z nalogom za odpravo nepravilnosti) in 2 odločbi z izrekom prepovedi opravljanja dejavnosti (10 postopkov je bilo na dan 31. 12. 2007 še v teku), v prekrškovnih postopkih pa je bilo izrečenih 6 opozoril, izdanih 12 odločb o prekršku z izrekom opomina in 13 odločb z izrekom globe (izdajateljem – pravnim osebam in odgovornim osebam izdajateljev – pravnih oseb), slednje v skupnem znesku glob 35.735,83 evrov in stroškov postopkov – povprečnin 1661,00 evrov. Zaradi neplačila glob oziroma stroškov postopkov so bili podani 3 predlogi sodišču za določitev uklonilnega zapora in 9 predlogov za izterjavo po pristojnih davčnih organih. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj vsebinskih sklopov delovanja inšpekcije za področje medijev v letu 2007.

Inšpektorat za kulturo in medije je redno sodeloval z Agencijo za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK), ki ob izvajanju rednega monitoringa radijskih in televizijskih programov sproti obvešča inšpektorat o zaznanih nepravilnostih in predlaga uvedbo postopka o prekršku (4 predlogi v letu 2007). S Svetom za radiodifuzijo (in z APEK, ki zagotavlja in izvaja podporo za izvajanje njegovih nalog) ter z ministrstvom za kulturo (MK) je inšpektorat sodeloval v izmenjavi informacij v zvezi z obstojem internih pravil (etičnih kodeksov) iz 84. člena ZMed, ki so postali obveznost izdajateljev televizijskih programov s spremembo ZMed, uveljavljeno v juniju 2006. Projekt se je končal v začetku 2008 in mogoče je ugotoviti, da so izdajatelji televizijskih programov skoraj v celoti sprejeli interna pravila in jih posredovali ministrstvu za kulturo in Svetu za radiodifuzijo.

V zvezi s sodelovanjem inšpektorata z MK in APEK je treba omeniti določeno zagato pri izvedbi nekaterih postopkov inšpekcijskega nadzora in postopkov o prekršku zaradi domnevnih kršitev določbe 5. odstavka 93. člena ZMed (dopustno število prekinitev predvajanja avdiovizualnih del z oglasi). MK je za potrebe konkretnih postopkov inšpektoratu podalo restriktivno tolmačenje te določbe, po katerem je dopustno število prekinitev za eno manjše (ob predpostavljeni isti dolžini avdiovizualnega dela) od ugotovljene in uveljavljene prakse. Po vedenju inšpektorata APEK pri izvajanju strokovnega nadzora uveljavljene prakse ne zaznava kot kršitve 93/5. člena ZMed, saj tolmačenje te določbe z APEK ni bilo usklajeno. Ker inšpektorat ni organ, ki bi bil pristojen za usklajevanje med MK in APEK, mora pa upoštevati stališče organa, ki je pristojen za izvajanje nadzora nad delom inšpektorata (MK je organ druge stopnje), prihaja do dvojnih meril pri izvajanju strokovnega nadzora (APEK) in inšpekcijskega nadzora (inšpektorat), o čemer je inšpektorat obvestil MK.

Glede deleža slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih, ki mora od uveljavitve zadnjih sprememb in dopolnitev ZMed biti večji, tj. najmanj 20 od-stotkov vse dnevno predvajane glasbe (najmanj 40 v programih RTV Slovenija in najmanj 25 odstotkov v programih posebnega pomena) tako APEK kot inšpektorat nista zaznala večjega obsega kršitev. Pač pa je ob naključnem poslušanju posameznih radijskih programov, tako komercialnih kot drugih, mogoče ugotoviti, da zavezanci predvajajo trenutno popularnejša ali za poslušalce s kakšnega posebnega vidika aktualnejša slovenska glasbena dela čez dan, medtem ko je nočni čas rezerviran za obsežno slovensko glasbeno produkcijo starejšega datuma, ki je v glasbenem spominu že zbledela, ali pa za novejšo glasbeno produkcijo, ki si ni utrla poti v zavest poslušalcev o njenem obstoju in je zato v dnevnem času verjetno nikoli ne bo mogoče slišati. Poseben problem v tej zvezi je nastopil v radijskih in televizijskih programih RTV Slovenija; na to je opozoril sam programski svet RTV Slovenija, ki je na 11. redni seji (aprila 2007) zadolžil vodstvo, da pripravi strokovno utemeljen predlog spremembe ZMed v smislu, da bi bil 40-odstotni delež slovenske glasbe zgolj priporočljiv in ne obligatoren.

Z uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZMed (junij 2006) so sodišča dolžna inšpektorat obvestiti tako o vsaki vloženi tožbi za objavo popravka ali odgovora kot o izdani sodbi. Zato je inšpektorat 1. 1. 2007 začel te podatke spremljati predvsem zato, da bi ugotovil, ali je že na podlagi obrazložitev tožbenih zahtevkov mogoče sklepati na kršitev 2. odstavka 31. člena ZMed v povezavi z določbo 7. odstavka 27. člena ZMed (obveznost odgovornega urednika, da zainteresirano osebo v zakonsko določenem roku obvesti o njegovi odločitvi glede objave popravka oziroma razlogih za zavrnitev zahteve). Pravica do popravka ali odgovora, o kateri odloča sodišče, namreč v ničemer ni povezana z obveznim ravnanjem odgovornega urednika po prejemu zahteve po objavi popravka ali odgovora. To ilustrirata dva primera, navedena v tabeli s pregledom vloženih tožb za objavo popravka ali odgovora – primera Slovenskega farmaceutskega društva in Ministrstva za notranje zadeve. Po drugi strani pa dejstvo, da se določena zainteresirana oseba sploh ne odloči za uveljavitev pravice do popravka s tožbo, ne pomeni, da kršitev postopkovnih določb ni bilo. Tako je inšpektorat leta 2007 obravnaval (poleg treh primerov, ki so bili razvidni iz obrazložitev tožbenih zahtevkov) skupaj še 7 prijav oziroma predlogov za uvedbo postopka o prekršku zaradi kršitev 31. oz. 27. člena ZMed in pri tem izdal 4 odločbe z izrekom globe pravnim osebam in njihovim odgovornim osebam, v ostalih primerih pa je bilo ugotovljeno, da kršitve oz. prekrška ni bilo. V primerjavi z letom 2006, ko sta bila podana 1 prijava in 1 predlog za uvedbo postopka o prekršku zaradi kršitve določb ZMed v zvezi s pravico do popravka ali odgovora, je mogoče sklepati, da so se zainteresirane osebe (oškodovanci) začeli bolj zavedati svojih pravic oziroma obveznosti odgovornih urednikov do njih, kar je verjetno pripisati razgibani razpravi tako v medijih kot v strokovni javnosti v postopku sprejemanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki je bistveno spremenil tudi določbe v zvezi z uveljavljanjem pravice do odgovora ali popravka. V prvih dveh mesecih letošnjega leta se trend naraščanja pripada inšpekcijskih in prekrškovnih zadev na tem področju nadaljuje.

Tabela 1: Inšpekcijski nadzor na področju medijev v letu 2007 na podlagi zakona o inšpekcijskem nadzoru

Vsebinski opis (domnevno) kršene določbe	Razlog za začetek postopka in število Uvedenih postopkov			Način zaključka postopkov
	Prijava	Zaznava	Skupaj	Uradni zaznamek, da se postopek ne začne (kršitve ni) ali sklep o ustavitvi postopka	Opozorilo z nalogom za odpravo nepravilnosti	Odločba o odpravi nepravilnosti	Odločba o prepovedi opravljanja dejavnosti	Število postopkov v teku na dan 31.12.2007
Neprevedene tujejezične vsebine	1		1					1
Prepoved spodbujanja k nestrpnostim	2		2	1				1
Urejenost avtorskopravnih razmerij	1		1			1
Sporočanje sprememb podatkov v razvid medijev		1	1		1
Razširjanje progr. vsebin brez vpisa v razvid	4		4		1		1	2
Objava obveznih programskih vsebin	3		3	1	2
Način objave popravka	1		1			1
Ločevanje oglasov od drugih programskih vsebin	3		3		2			1
Prikrito oglaševanje	2		2	2
Nezdružljivost opravljanja oglaševalske in TV dej.	1		1	1
Prikaz pretiranega nasilja	1		1					1
Predvajanje pornografije v prostem dostopu	1		1		1
Interna pravila	1		1
Delež slovenske glasbe v RA programu	2		2	1	1
Prekinjanje AV del z oglasi	5		5			2		2
Dovoljenje za izvajanje RA / TV dejavnosti		1	1		1
Razširjanje (operater) v skladu s pogoji		2	2					2
Razširjanje programa (operater), ki ni vpisan v RM	0	1	1				1
SKUPAJ	28	5	33	6	9	4	2	10

Tabela 2: Inšpekcijski nadzor na področju medijev v letu 2007 na podlagi zakona zakona o prekrških

Vsebinski opis (domnevno) kršene določbe	Razlog za začetek postopka in število uvedenih postopkov			Način zaključka postopkov
	Prijava ali predlog	Zaznava	Skupaj	Uradni zaznamek, da se odločba ne izda	Opozorilo v prekrškovnem postopku	Odločba o prekršku z izrekom opomina	Odločba o prekršku z izrekom globe	Število postopkov v teku na dan 31.12.2007
Neprevedene tujejezične vsebine	6		6	2			2	2
Sporočanje sprememb podatkov v razvid medijev		12	12	4		6	1
Razširjanje progr. vsebin brez vpisa v razvid	2	2	4		1	1	2
Pravica do popravka ali odgovora	7	3	10	4			4	2
Ločevanje oglasov od drugih programskih vsebin	3		3		2			1
Oglaševanje v tujem jeziku brez prevoda	1		1		1
Sponzoriranje informativnih oddaj	1		1	1
Objava spremembe lastniške strukture v UL	0	2	2	1		1
Delež lastne produkcije v TV programu	1							1
Označevanje ponovitev televizijskih oddaj	1		1				1
Delež slovenske glasbe v radijskem programu	2		2		1		1
Prekinjanje AV del z oglasi	2		2					2
Dovoljenje za izvajanje TV dejavnosti	1		1			1
Predložitev posnetkov predvajanega programa	7	1	8	1	1	3	2	1
SKUPAJ	34	20	53	13	6	12	13	9

Tabela 3: Vložene tožbe za objavo popravka ali odgovora v letu 2007

(pregled sestavljen na podlagi obvestil sodišč, poslanih inšpektorju)
Tožeča stranka	Tožena stranka - odgovorni urednik	Medij	Izid		Legenda (izid):
Anton Šubic	Marjan Bauer	Slovenske novice	UMIK
SPEM d.o.o.	Miran Lesjak	Dnevnik	P
Miha Brejc	Marjan Jurenec	Kanal A	N
Štefan Hudabivnik	Peter Jančič	Delo	ZAVRŽ		P =	sklenjena je poravnava
Nova kreditna banka Maribor	Miran Lesjak	Dnevnik	N		U =	tožbenemu zahtevku je ugodeno
Danijel Smuk	Miran Lesjak	Dnevnik	U		UMIK =	umik tožbe
Vladislav Stres	Tomaž Perovič (Darja Zgonc)	POP TV	U, I		ZAVRN =	tožbeni zahtevek je zavrnjen
Slovensko farmacevtsko društvo	Rajko Gerič	Televizija Slovenija	U, PREK		ZAVRŽ =	tožba je zavržena
Media Polis d.o.o.	Miran Lesjak	Dnevnik	UMIK		N =	odločitev sodišča še ni znana
Društvo distrofikov Slovenije	Rajko Gerič	Televizija Slovenija	ZAVRN		I =	uvedba inšpekcijskega postopka
Ministrstvo za notranje zadeve	Bojan Traven	KANAL A	ZAVRŽ, PREK		PREK =	uvedba postopka o prekršku