Medijska preža št. 31, maj 2008

Slovenija je ena redkih tranzicijskih držav, v kateri se po spremembi sistema novinarska združenja niso razcepila glede na politične interese. Prav tako je – poleg Hrvaške – med tistimi izjemami, v katerih je novinarsko društvo, ki je delovalo še v socialističnem sistemu, ostalo najmočnejše novinarsko združenje, medtem ko so v drugih tranzicijskih državah nekdanja prorežimska društva močno opešala, nova pa so se na njihov račun okrepila.

Za zgodovino Društva novinarjev Slovenije seveda ni mogoče zanikati tesnih povezav s prejšnjim režimom. Razlog, da je kljub temu tudi po 90. letih ohranilo moč, danes ima okoli 1400 članov, je v tem, da se je spremenilo, še preden se je spremenil sistem sam, in da se je skladno s tem še pred padcem sistema ok-repila tudi novinarska avtonomija. V letu 1991 je nastal še Sindikat novinarjev Slovenije, ki pa je bil in je še z Društvom novinarjev Slovenije tesno povezan, saj delita velik del članstva in koordinirata dejavnosti.

Prvo povsem novo novinarsko društvo se je potem pojavilo leta 2000 – Društvo katoliških novinarjev, danes z okoli 60 člani, pred nekaj meseci pa je še ena skupina ustanovila novo Združenje novinarjev in publicistov, zanje pa predsednik Peter Jančič pravi, da članske evidence še nimajo in za zdaj obstajajo samo ustanovni člani. Dokončali da so šele osnovne postopke, dobili davčno, bančno številko, in ker je članstvo vezano na plačilo članarine, postopek evidentiranja še traja, torej o številu članstva še ne morejo govoriti.

Pri obeh novejših združenjih sicer v program in statut vključujejo sindikalne vsebine, a ju deloma ovira zakonodaja, delno pa to še ni njuna prioriteta.

Ob teh društvih sicer še obstajajo druga novinarska združenja – združenje turističnih pa športnih novinarjev, in še društvo novinarjev-športnikov, a gre za speci-fična interesna združenja, zato pozornost namenjamo predvsem omenjenim štirim – združenjem »splošnega novinarskega formata«.

To besedilo niti noče odgovoriti na vprašanje zastavljeno v naslovu. Odgovor si bo moral bralec poiskati sam, mi pa smo besedo preprosto prepustili predsed-nikom Društva novinarjev Slovenije Gregi Repovžu, Sindikata novinarjev Slovenije Iztoku Jurančiču, Združenja novinarjev in publicistov Petru Jančiču in Društva katoliških novinarjev Bogomirju Štefaniču ml., naj pojasnijo svoja stališča.

Ker sta predvsem zadnji dve združbi nastali, zaradi izraženega občutka, da največje društvo in sindikat ne pokrivata vsega, kar sami čutijo kot del svojega pok-licnega poslanstva, je seveda dobro, da se najprej ozremo po teh motivih.

Zakaj društvo katoliških novinarjev
Bogomir Štefanič ml.: Društvo katoliških novinarjev je bilo formalno ustanovljeno leta 2000. Ampak to ne pomeni, da se je povezovanje katoliških časnikarjev začelo s tem datumom. Je veliko starejše in po mojih podatkih sega tja v sedemdeseta leta, ko je bilo nepredstavljivo, da bi bili ljudje, ki so delali v Družini, člani »pravovernega«, režimskega društva novinarjev Slovenije, kjer so bili novinarji v vlogi vojakov revolucije ali pa družbenopolitičnih delavcev. Tu je šlo za absolutno nekompatibilnost režimsko organiziranega novinarskega ceha in pa nekih ljudi, ki so delali v katoliških medijih in so morali stati na svojih nogah. Začetki segajo torej v delovanje ljudi, kot so bili Drago Klemenčič, Ivan Merlak, Franc Bole, legend tega, čemur mi danes rečemo katoliško časnikarstvo. Že iz njihovih časov je značilno, da so se zelo povezovali s tujino. V svetu obstaja Zveza katoliškega tiska s sedežem v Švici. Do leta 2000 so stvari šle tako, potem smo se pač uskladili z zakonodajo in ustanovili društvo. Med ustanovitelji smo bili ljudje iz Radia Ognjišče, iz revije Ognjišče, Družine, spletne strani katoliške cerkve, Radia Vatikan. Katoliški mediji so bili torej pobudniki ustanovitve društva, ki deluje v drugačnih okoliščinah, kot so bile nekoč.

Zakaj potreba po katoliškem novinarstvu?
Bogomir Štefanič ml.: Vprašanje je izzivalno, kajti res, če obstaja katoliško novinarstvo, kakšno je nekatoliško in kje je razlika. Nekoč sem slišal nekoga go-voriti, da razlage ni, če gre za dobro novinarstvo – to posebnih pridevnikov ne rabi. Po drugi strani je pa res, da v tem poklicu delamo ljudje zelo različnih pogle-dov, in to je prav. Res pa je tudi, da je večji del novinarjev – vem, posplošujem, a nisem edini, ki to počne – usmerjen levo, je liberalen. Društvo novinarjev Slovenije po moji presoji sodi bolj v to levo sfero. Na drugi strani, pa ne na nasprotni, je pa novinarstvo, ki izhaja iz drugih vrednot, ki so evangelsko utemel-jene, utemeljene v družbenem nauku cerkve – in če to jemlješ za podlago dela, je že logično, da se ljudje, ki tako mislimo, povežemo in želimo te vrednote po-glabljati skupaj in jih po svoje predstavljati tudi v javnosti. Tu je pa treba dodati, da je to društvo po letu 2000 sicer nekaj naredilo, a je žal še vedno bolj na papirju kot dejavno, zlasti pa ni aktivistično. Moram priznati, da je to morda tudi moj osebni problem, ker po moje aktivizem in novinarstvo ne gresta najbolj skupaj.

Zakaj je nastalo novo novinarsko združenje?
Peter Jančič: Motivi novinarjev in urednikov, ki smo šli v novo združenje, so najbrž različni. Mislim, da gre na nek način tudi za razočaranje nad vlogo, ki jo je v zadnjem letu igralo Društvo novinarjev Slovenije, skozi stališča vodstva v javnosti. Kar zadeva mene osebno: kot odgovorni urednik Dela sem čutil reakcije društva kot neko brezrezervno podporo izrazito slabo opravljenemu novinarskemu delu, v škodo javnosti, tako rekoč norčevanje iz javnega mnenja – da je to podprla profesionalna organizacija, se mi je zdelo skoraj nesprejemljivo. Na to je bilo treba na nek način odgovoriti. Vsaka taka organizacija mora imeti dva ključna cilja: ob obrambi za svobodo tiska in govora tudi zavzemanje za visoke standarde ravnanja v novinarstvu. In izpuščanje enega od teh dveh ciljev vodi v nemogočo situacijo. V tem smislu razumem to novo združenje kot dopolnilo, ki omogoča širšo razpravo.

Ampak društvo novinarjev se je odločilo, da bo prevzelo tudi politično vlogo in se vključilo v politični spopad na državni ravni. Mislim, da novinarji nismo politiki in da te vloge novinarji ne bi smeli igrati. Zato je bilo pametno oblikovati drugo povezavo, ki ne bo igrala politične igre. Nekateri sicer razumejo, kot da smo naredili desni antipod nekemu levemu novinarskemu društvu. Mislim, da je ta misel malo pretirana, to ni naš cilj, čeprav lahko zaradi tega, kar se je dogajalo v preteklosti, nekaj takega obvelja in se zdi logično. Mislim pa, da je napačno in da bo čas pokazal, da je napačno.

Obe združenji, torej Društvo novinarjev Slovenije in novinarski sindikat, čutijo kot »drugo stran«, ali vsaj združbo, ki ne pokriva dovolj njihovih interesov.

Očitki o politiziranosti društvu in sindikatu novinarjev
Gregor Repovž: Vstop v politiko nam očitajo ves čas: bolj ko branimo status in govorimo o novinarskih zadevah, bolj nam pripisujejo politične namene. To pri-haja predvsem s strani politike, ki poskuša novinarskemu društvu odvzeti položaj in ugled, ki ga ima v družbi, zmanjšati njegov pomen, ko nastopa v družbi. Društvo novinarjev je dalo skozi, pa ne samo v zadnjih, ampak v sto letih, toliko politikov, da se ob teh trditvah lahko res samo nasmehnemo in upamo, da pri-hajajo bolj modri politiki in da bodo tudi ti, ki danes govorijo tako, počasi spoznali, da stvari na ta način pač ne gredo.

Iztok Jurančič: Kaj reči na očitek o vmešavanju v politiko? Naloge sindikata niso politične. Lahko bi bile sicer plen politizacije, a njihova glavna naloga je varo-vanje delovnopravnih in medijskih predpisov – in s tem se moramo ukvarjati, ne s politiko v ozkem pomenu besede. Ker pa je poklic novinarja vezan tudi na interes javnosti, se morda res zdi, da gre za poseganje v politiko, vendar ga zavezuje temeljno – obveznost in pravica, da je samostojen pri opravljanju svojega dela in izražanju mnenj in stališč. Ko pa je prišlo do kršitve teh pogodbenih pravic, smo kot sindikat morali intervenirati, to pa smo naredili z orodji, ki smo jih imeli na razpolago: sodišča so počasna, torej smo uporabili javni pritisk, o položaju novinarjev smo obvestili javnost. Tu se je pokazal skupni interes z društvom novinarjev. Temu bi morda lahko rekli politizacija – a smo jo uporabili za zaščito splošne poklicne samostojnosti. Zato, ker ne želimo, da bi se lekcija, kakršno smo dobili ob tej menjavi oblasti, ponovila ob kateri koli prihodnjih menjav. Ko se politika vmešava v temeljne postulate novinarstva, potem je pač treba začeti boj tudi na tem področju. Če je to politizacija ...

Očitek, da gre za društvo, ki vleče svojo režimsko miselnost še iz prejšnjega režima, je del poskusov obračunavanja z njim.

Gregor Repovž: Pri mojih 36 letih in ob sestavi upravnega odbora se mi to zdijo zelo pavšalne obtožbe. Tak očitek se mi zdi leta 2008 zelo naporen. Spominja me na očitek, da nekateri še vedno sledijo neki komunistični partiji – od tega je že zelo daleč in to niso več normalne kategorije razmišljanja. Tisti, ki leta 2008 prešteva ljudi po dogodkih iz leta 1945, 1972 ali iz leta 1988, ima sam s tem probleme. In to so njegovi, ne naši problemi. S tem je večina v tej državi že opra-vila in to pač niso več stvari, s katerimi bi se bilo treba v dialogu o novinarstvu ukvarjati.

Kaj prinašajo v medijski prostor nova društva?
Gregor Repovž: Ko se je pojavilo društvo publicistov in novinarjev, ki ga vodi Peter Jančič, ki je bil odgovorni urednik Dela, ko je bil ta časopis, naj rečem tako, v rokah vlade, je bilo za naše društvo to v prvem trenutku pozitivno. Do tedaj društva niso nikoli poklicali, naj predstavi svoje poglede na dogajanja v medi-jskem prostoru, na primer za javno televizijo. Odkar se je pojavilo to društvo, ki so ga ustanovili, da naj bi uravnotežilo prostor, v katerem nastopa DNS, smo končno prišli do tega, da se naš glas, ki so ga sicer objavljali le dva ali trije mediji, drugi pa so ga v tem obdobju pretežno ignorirali, začenja pojavljati tudi na javni televiziji.

Sicer pa mislim, da je dobro, da so ustanovili to društvo, ker se je ves čas pojavljala trditev, da so člani DNS nezadovoljni z vodstvom, z njegovim ravnanjem, z načinom opredeljevanja in s stališči. Z ustanovitvijo novega društva se bo pokazalo, kakšno težo imajo njegove kritike – kažejo se skozi težo števila njihovega članstva, skozi to, koliko novinarjev je zapustilo DNS – takih zaenkrat ne najdemo – in kako močni postajajo sami, koliko novinarjev je začutilo, da imajo prav. Podatki ponavadi povedo vse.

So novinarji vedeli, zakaj stavkajo?
Za splošno novinarsko stavko leta 2004 je sedanji predsednik vlade dejal, da novinarji niso vedeli, zakaj stavkajo.

Iztok Jurančič: Seveda so vedeli, zakaj stavkajo – za kolektivno pogodbo, ki so jo delodajalci enostransko odpovedali. Janez Janša je pozabil, da je tedaj pozival javnost, češ da imajo novinarji pravico do kolektivnega dogovarjanja – a takrat je bil opozicijski vodja. Vmes je pa prav njegova vlada razsula sistem kolektivnega dogovarjanja – z dvema zakonoma, zakonom o kolektivnih pogodbah in zakonom o gospodarskih zbornicah. Na sistemski ravni so razsuli delodajal-sko organizacijo, kolektivno dogovarjanje postavili na prostovoljne temelje – in to z organizacijo, ki so jo pred tem razsuli. Za nas je to pomenilo, da imamo na drugi strani namesto enega sogovornika, ki je zastopal interese vseh delodajalcev, takega, ki zastopa interese 177 manjših izdajateljskih podjetij (od velikih je v tem samo Delo), za približno 300 izdajateljev se to telo nima mandata pogajati. Poleg tega že dalj časa nočejo urediti statusa svobodnih in samostojnih novinar-jev na način, kot smo ga predlagali – in tako smo se danes znašli v približno enakem položaju, kot smo bili ob stavki leta 2004, pri čemer so sistemske spre-membe stvari samo poslabšale. Torej smo pred tem, da zahteve zaostrimo – kam bo to pripeljalo, je še težko reči. Zahtevali bomo, da se poklic integralno uredi tako v javnem kot zasebnem sektorju. Ob tem pa je treba s kolektivno pogodbo urediti tudi položaj svobodnjakov. Stavka 2004 pa se je končala s figo v žepu – delodajalske strani nismo uspeli prisiliti, da bi priznala veljavnost kolektivne pogodbe, ki so jo odpovedali leta 1998 – to vprašanje je še vedno odprto. Mi se pogajamo o veljavni kolektivni pogodbi, za veljavno jo kljub enostranski odpovedi še vedno imamo, in o njenih spremembah, druga stran pa govori o novi pok-licni pogodbi.

Izhod iz novega položaja vidim v več pritiska na ravni hiš, sklenitvi kakovostnih hišnih kolektivnih pogodb, kjer je to smiselno in mogoče. Ves čas pa je odprta možnost splošne stavke, a položaj je precej težji kot leta 2004 – na nacionalni ravni zdaj na drugi strani ni več enega samega partnerja.

Kakor koli obračamo, nastajanje novih združenj seveda vsebuje politične elemente – že zato, ker jih ta prepoznavajo pri drugem, pri sebi pa ne. Bo pa postalo pomembno vprašanje, ali je cepitev še koristna, ko se bodo novinarji povezovali za sindikalni boj – recimo za drugačne kolektivne pogodbe. Morebitni konkurenčni boj med različnimi novinarskimi sindikati in združenji bo šel predvsem v škodo novinarske avtonomije in položaja novinarjev samih. Ob zgodbi o Delu in Magu se je to pokazalo v najčistejši podobi. Medtem ko so nekdanji Magovi novinarji ob dogajanjih v Delovi hiši molčali ali jih celo odobravali, sta društvo in sindikat, ko so »Magovcem« začele dogajati enake stvari, ravnala profesionalno in dosledno ter nastopila proti samovoljnim uredniškim menjavam. Zaradi načelnost in daljnovidnosti, ne zaradi lepega obraza, kajti pri tem novinarstvo v politiki nima nobenih zaveznikov.