N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
uvodnik
analize medijskega poročanja
socialni problemi novinarjev
slovenski televizijski trg
radio in internet
razvoj radiodifuznih medijev
izobraževanje novinarjev
recenzije
foto
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Skrivnostni, zakriti poročevalci v slovenskih medijih
Pred časom smo lahko opazili, da so v Večeru svojega poročevalca s Kosova Blerima Shalo nenadoma začeli podpisovati s psevdonimom Otto Grum. Nenavadno, tem bolj zato, ker je Blerim nekaj pred tem prevzel vlogo predstavnika za stike z javnostjo pri politični skupini Ibrahima Rugove. S tem se ni samo »vezal« na eno izmed kosovskih političnih opcij, ampak je prevzel delo, ki je nezdružljivo z objektivnim novinarstvom, saj gre za konflikt popolnoma diametralno nasprotnih interesov: Blerim kot odlični poročevalec Večera mora pripravljati objektivna poročila o dogajanju na Kosovu in pri tem zavestno ne sme dajati prednosti stališčem nobene stranke, Blerim kot pr ene izmed kosovskih strank pa (predvidevamo) mora izrabiti vse možnosti za širjenje stališč te stranke o dogajanju na Kosovu. Jasno je, da obeh nalog hkrati ne more opravljati v celoti. Zakaj so se pri Večeru v primeru Shala odločili uporabiti psevdonim, nam je poskušal razložiti urednik zunanjepolitične redakcije Boris Jaušovec.

»Maja ali junija je Blerim postal tiskovni predstavnik Rugovove skupine, ki je sicer medtem že razpadla. Postavljeni smo bili pred dilemo, kaj zdaj, saj gre za kolizijo dveh težko združljivih principov, žurnalističnega in političnega. Odločili smo se vsa Blerimova sporočila, ki nam jih je pošiljal v vlogi tiskovnega predstavnika stranke, opremiti z opombo »kot nam je povedal naš sodelavec iz Prištine, sicer pa predstavnik omenjene politične skupine«, Blerimove avtorske tekste pa smo začeli podpisovati z njegovim starim psevdonimom Otto Grum. Med dopusti je prišlo do napake in s psevdonimom so podpisovali vse Blerimove prispevke, tudi tiskovna sporočila. Po vrnitvi z dopusta sem napako opazil, a se mi je zdelo nesmiselno vračati se na stari način, ki je bil zaradi dolžine opombe tudi nepraktičen. Težko bi rekel, da je podpisovanje Blerimovih tekstov s psevdonimom nepošteno do bralcev. Mi jim poskušamo ponuditi konsistenten prispevek, vir pa je v tem primeru pač neki Otto Grum iz Prištine. Kako bomo ravnali vnaprej, ta trenutek težko rečem, če bo mogoče, se bomo vrnili na podpisovanje s pravim imenom, saj imamo do psevdonimov načeloma odklonilen odnos.«

Tako kot pri Večeru imajo odklonilen odnos do uporabe psevdonimov tudi v večini drugih slovenskih medijev, a občasno svoje novinarje in novinarke vendarle ogrnejo s plaščem anonimnosti. Izjema je Delo, ki po besedah odgovornega urednika Mitje Meršola psevdonimov sploh ne uporablja, saj morajo biti prispevki predstavljeni tudi z identiteto avtoric in avtorjev. Marjan Bauer pravi, da Slovenske novice psevdonime v obliki inicialk uporabljajo le v primerih, ko uredništvo oceni, da je potrebno pisca zaščititi predvsem pred fizičnimi grožnjami, odgovornost pa s tem v celoti prevzame odgovorni urednik. Mladina uporablja psevdonime predvsem v humoristično-satiričnih rubrikah, pravi Jani Sever, pri »resnih« novinarskih prispevkih pa poleg znanega literarnega junaka, s katerim svojo identiteto (pro forma, saj ga »izdaja« karikatura) prikriva večini bralk in bralcev znani kolumnist, ki mu podpisovanja s pravim imenom ne dovoljuje njegov položaj, uporabljajo dva psevdonima: Otto Grum in Majda Vrhovnik; vendar predvsem za podpisovanje skupnega dela več novinark in novinarjev, ne pa za prikrivanje njihove identitete. Katoliški časopis Družina po besedah Francija Perčiča dovoljuje psevdonime v primerih, ko avtor ali avtorica utemelji, da bi bilo sicer ogroženo njeno oz. njegovo dobro ime ali življenje. Redno uporabljajo psevdonim v stalni komentatorski rubriki »Žgoče ta hip«, saj so ocenili, da bi imela avtorica težave, če bi objavljala s pravim imenom (?!) Sicer pa je bila Družina v prejšnjem režimu pogosto prisiljena uporabljati psevdonime, saj bi imeli laični pisci, ki bi se podpisali pod prispevek v Družini, velike težave s komunistično partijo in bi kaj lahko izgubili celo službo.

Pravica do uporabe (ne zlorabe) psevdonima izvira neposredno iz ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. Dovoljujejo jo tudi kodeksi novinarske etike, vendar jih pri tem glede odgovornosti z nepodpisanimi teksti vred izenačujejo z uredniškimi prispevki. Ameriško ustavno sodišče o psevdonimih denimo pravi: »Anonimni pamfleti, letaki, brošure in celo knjige so pri napredku človeštva igrali veliko vlogo. Preganjane skupine in posamezniki so v raznih obdobjih represivne prakse zakone in režime lahko kritizirali zgolj anonimno.« (The American Bar Association, Central and East European Law Initiative Concept Paper on Media Law)

Psevdonim v novinarstvu torej (razen v kontekstu umetniškega in humorističnega ustvarjanja) izhaja iz potrebe po zaščiti avtorja oz. avtorice pred represivnimi ukrepi nedemokratičnih režimov ali drugih virov moči. V primeru Blerima Shale te potrebe ni bilo. Uredniki Večera so z uporabo psevdonima bralke in bralce prikrajšali za pomembno informacijo: da s Kosova pod novim imenom še vedno poroča »stari« dopisnik, ki pa je medtem prevzel delu objektivnega poročevalca močno nenaklonjeno politično vlogo. Lahko je razumeti, da se pri Večeru kljub dilemi zaradi nezdružljivosti vlog političnega pr-a in poročevalca prispevkom tako kakovostnega dopisnika, kot je Blerim Shala, niso hoteli odpovedati. Bilo pa bi korektno, da bi vse njegove prispevke ves čas podpisovali s pravim imenom in pripisali podatek o njegovi politični funkciji. Bralke in bralci bi si sodbo o morebitnih vplivih na njegovo poročanje s Kosova ustvarili sami.

izpis

Katja Bašič

Ko mediji obmolknejo
Spolna zloraba je v medijih še vedno tabu
Če v mislih preletim obdobje zadnjih desetih let, potem lahko rečem, da se je obravnava problematike spolnega nasilja v medijih v zadnjih letih le premaknila na bolje. O obdobju desetih let govorim zato, ker se zavedam, da je to proces.

K pisanju o problemih nasilja (spolni napadi na otroke, trpinčenje otrok, nasilje v družini), ki zadevajo otroke v družini in zunaj nje, so prvi spodbudili nevladne organizacije in posamezniki. V zadnjih letih pa lahko omenimo pripravljenost institucij, da sodelujejo z mediji, saj so se morale začeti drugače odzivati. Seveda bi bilo potrebno o tem posebej pisati in pojasnjevati razloge premikov. Toda ti premiki se zagotovo niso začeli v medijih. In če rečem, da se je odnos medijev do te tematike izboljšal, govorim zgolj o količini in ne o kakovosti njihovega dela.

Da, mediji so se po svoje odzvali na problem. Pišejo, poročajo, pripravljajo radijske in tv oddaje in nasploh dajejo povprečenemu spremljevalcu vtis, da jim je spolna zloraba otrok pomembna tema. To se jim tudi ni zgodilo zgolj zaradi spreminjanja stanja pri nas na tem področju. V to so jih prisilili tudi tuji mediji. Zagotovo pa se jim tudi ni zgodilo zato, ker bi z novimi spoznanji začeli drugače gledati na problem ali ker bi prepoznali res veliko vlogo, ki jo lahko imajo in bi jo morali imeti v zvezi s to problematiko. To lahko trdim kot spremljevalec in nemalokrat tudi sodelujoča v okviru medijskih aktivnosti. Seveda je to zelo groba splošna ocena, ki se nanaša zgolj na pisanje o zlorabah otrok. Prepričana sem, da se mnogi ne bodo strinjali z mojim mnenjem, kajti že sedaj se pogosto sliši vprašanje, ali je to res takšen problem, da se mora o njem toliko pisati. Ljudje torej menijo, da se o tem kar veliko piše. Toda samo moj osebni spominski pregled pisanja o zlorabah mi pove naslednje:
  • mediji se samoiniciativno lotevajo tega pisanja predvsem s povzetki iz tujih medijev;
  • največ prispevkov, ki govorijo o stanju v naši državi, pa po moji oceni temelji na občasnih pogovorih oziroma intervjujih s strokovnjaki ali ob določenih konkretnih primerih;
  • problema se časopisi skoraj praviloma lotijo verižno, najprej eden in nato vsi časopisi oz. mediji;
  • problema pretežno ne predstavljajo kot problem, ki zadeva vse, temveč o njem pišejo zunaj konteksta družbe.
Poseben problem pa je v večini primerov pisanje novinarjev. Ko pišejo o konkretnih problemih, predvsem o že obravnavanih sodnih primerih,
  • podajajo zgolj gole informacije;
  • pri tem se povečini izogibajo svojega mnenja, podajajo pa izjave oziroma iztrgane delčke iz govorov sodnikov, ki so zato lahko pogosto napačno razumljeni, in razlago problema zavestno prepuščajo bralcem, ki o problemu vedo zelo malo ali nič;
  • drug način izogibanja lastnega mnenja pa je zgolj predstavljanje izjav raznih akterjev dogajanja.


Danes se vsaj piše
Skupna značilnost pisanja je, in to je iz člankov zelo jasno razvidno, da so spolne zlorabe tako za novinarje kot njihova uredništva še vedno zelo tabuizirana problematika. Ta tabuiziranost problema tudi v našem okolju jim omogoča takšno pisanje. Svojevrstni načini zanikanja problema, nepripravljenost soočiti se s problemom, ki lahko zadeva vse nas, prežema način njihovega pisanja, ki je v tem trenutku še sprejemljivo za bralce. Drugače je seveda, denimo, ko se piše o prometni varnosti. Pisanje o spolnih napadih pa v osnovi kaže na nepoznavanje in neznanje o spolnih zlorabah. Takšno pisanje ne spreminja odnosa do zlorabljanja otrok in torej ne doprinaša k osvečenosti. In s tem se pisanje o zlorabah resnično zreducira na pogosto neprimerno informacijo o zlorabi. Spremembe v pisanju se najpogosteje vidijo le v skrbi, da se iz članka ne bi prepoznala žrtev, kar je bil še pred nedavnim hud problem. Največ, kar so torej samoiniciativno naredili mediji, je doslednejše podajanje informacij. Danes se temu pač ne morejo več ogniti.

Pisanje o spolnih zlorabah ni pisanje, ki bi se ga lahko loteval vsakdo. Tako kot je danes jasno, da na področju spolnih zlorab otrok ne more delati vsak strokovnjak, tako bi moralo to postati jasno tudi, ko govorimo o novinarjih, ki se lotevajo tega problema. Gre seveda za osebni odnos novinarja do tega problema. In iz pisanja se hočeš nočeš ta odnos zelo jasno prepozna. Še najmanj pa koristi novinarjev trud, da bi bi bil vsem pogodu in sprejemljiv. Iz tega prizadevanja je seveda tudi jasno razviden odnos do žrtve. Njej ni treba slediti, ima najmanjšo moč in ne bo se odzvala!

Treba pa je vendar poudariti, da se o spolnih zlorabah danes vsaj piše. Še pred sedmimi leti mi revija, katere tematika je namenjena predvsem problemom otrok in družine, ni hotela objaviti članka o družinskem nasilju - pa čeprav to nasilje pomembno zadeva tudi otroke.

Zloraba otrok je vedno uvrščena zgolj na stran kriminala, čeravno gre za problem družbe. Toda ustrezna medijska obravnava spolnih zlorab bi po mnenju tujih strokovnjakov za to področje lahko približno v desetih letih pomembno spremenila odnos družbe do problema. Pomagala bi, da se ljudje začnejo zavedati problema, razvijati občutke o nujnosti ustrezne obravnave problema in iskati prave odgovore na probleme. S tem bi se zmanjšale ovire in predsodki, ki ne omogčajo konstruktivnih diskusij, ljudje bi začeli sprejemati problem in menjati poglede nanj ter skupaj z dru‘bo prevzemati odgovornost za moralne in čustvene razsodbe.

izpis

Vito Flaker

Duševna bolezen kot novinarska raca
Kako mediji poročajo o duševnih boleznih in kdaj zlorabljajo psihiatrične pojme
Pojem duševne bolezni je nastal v začetku 19. stoletja kot nujna sestavina meščanske ureditve. Ureditev, ki sloni na pogodbeno sposobnem posamezniku, terja mašila za primere, ko se kdo ni zmožen držati pogodbenih obveznosti, ko ni kredibilen, verodostojen partner. Za to ne povsem določeno vrsto primerov, ko pogodbeni odnosi niso mogoči, se uporabi kategorija duševne bolezni. Človek, ki jo nosi, dobi nadomestni, skrbniški status in postane varovanec medicine duševnega zdravja. Ko psihiater izreče dia-gnozo, človeka diskvalificira ter izloči v zaprti prostor azila (norišnice). In kaj s temi besedami dela novinar?

Senzacija. Duševna bolezen se pojavlja v medijih, posebno v rumenem tisku, kot začimba k srhljivim zgodbam črne kronike. Kot pravi Stanley Cohen, proizvaja dežurnega bavbava in moralno paniko (folk devils and moral panics). Prispeva k splošni paranoji, da živimo v nevarnem svetu, da lahko nasilje udari brez razloga, že zato, ker je kdo duševno bolan. To je podoba, ki jo je močno zaznamoval Hitchcockov Psycho.

Del te podobe je tudi srh srečevanja z drugim, tistega, kar je onstran mene. Vendar pa so te podobe lažne, produkcija fiktivnega stereotipa. Ljudje z nalepkomi duševne bolezni statistično niso nič bolj nevarni ali nasilni od tistih, ki je nimajo, pa tudi zelo redko se zgodi, da bi udarili kar tako, brez razloga.

Pojasnilo je drug način uporabe kategorije duševne bolezni v medijih. Dogodki, ki jih ni moč razložiti ali pa so verjetne razlage nezaželene oz. ogrožajoče za obstoječi red, se kategorizirajo kot posledica duševne bolezni. Pred leti je npr. Delo poročalo o dvojnem umoru in samomoru na mariborskem podeželju. Prvo poročilo je najprej rekonstruiralo potek dogodkov in iskalo hipotetične razlage v osamljenosti akterjev, nekajmesečni nezaposlenosti storilca, usodi, ki je okoli Maribora pandemična. Drugi dan je poročilo dopolnilo dejstva, a komentar se je obrnil v docela drugo stran. Nič več nezaposlenosti, nič več osamljenosti in zagrenjenosti, temveč duševna bolezen.

Samomori so tudi pogosto povod za iskanje razlag v človeški psihi. Sodijo v kategorijo nerazumljivih dejanj oz. takih, ki jih ni moč razumeti brez psihološke interpretacije. Psiho-avtopsije nam omogočajo, da si zagotavljamo, da je smiselno živeti; hkrati pa zameglijo ekspresivnost nekega dejanja. Predstavljajmo si, da bi poskušali analizirati psihološke motive samozažiga Jana Palacha.

Blatenje je tudi ena od funkcij uporabe kategorije duševne bolezni. Z namigom, da je kdo bil uporabnik psihiatrije, mu avtomatično (Catch 22) jemljemo kredibilnost. Toda psihiatrične diagnoze so seveda tako raztegljive (to vemo vsi, ki smo kdaj brali učbenike psihopatologije in ugotovili, da imamo najmanj pet duševnih bolezni), freudizem pa nas je naredil tako občutljive za simptomatiko vsakdanjega življenja, da lahko »realne« podlage za domnevno bolezen takoj najdemo.

Pri javnem dajanju nalepk pa ni toliko pomembna (kot pri senzacijah) demoničnost duševne bolezni temveč neverodostojnost posameznika, ki jo nosi.

Povsem drug vidik pisanja o duševni bolezni je pisanje o službah duševnega zdravja. Tega v našem medijskem prostoru ni veliko. Tu imamo dve različni kategoriji pisanja: apologetsko in kritično. Psihiatrija se v medijih ponavadi opravičuje, in sicer za nasilje, ki ga mora s svojo družbeno vlogo opravljati in upravičiti to vlogo. Drug vidik poročanja o psihiatriji pa so razne kršitve človekovih pravic, razni vidiki brezosebnega, pretirano institucionalnega delovanja služb ali razne zlorabe uporabnikov služb duševnega zdravja. Shula Ramon ugotavlja, da je poročanje medijev v Italiji, kjer je bila reforma duševnega zdravstva javni dogodek, v primerjavi z angleško, kjer se to odvija bolj v strokovnih krogih, precej bolj realistično, manj senzacionalistično ter da govori bolj o trpljenju ljudi v zaprtih ustanovah in njihovem življenju, manj pa njihovi lastnosti družbenega bavbava. Tu je torej prostor za afirmativno pisanje naših medijev, ki lahko bistveno doprinesejo k boljšemu razumevanju protislovij obravnavanja duševne stiske.

Razen prostora, ki si ga je v medijih izbojevala Tanja Lamovec, ni pri nas skoraj nikoli zaslediti poročil, zgodb in pripovedi, ki bi jih plasirali ljudje, ki nosijo pečat duševnega bolnika. Ali se novinarji bojijo, da so taki ljudje nezanesljivi informatorji? Ali tudi tu deluje stereotip nekredibilnosti? Toda zgodbe, ki jih lahko povejo ti ljudje, so nadvse zanimive in polne izkušenj, ki so eksistencialno pomembne. Forrest Gump tudi dejansko živi. Poročanje o duševni stiski bo vse dotlej ideološko, dokler bo nesorazmerno več poročanja o nasilju ljudi z nalepkomi duševnih bolnikov kot pa poročanja o nasilju nad njimi.

izpis

Tonči Kuzmanić

Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Pozna romantika in totemistična bojevitost
Na področju ustvarjanja diskurza sovražnosti je na Slovenskem v letu 1998 izstopal dogodek, povezan z umorom Veselina Jovovića Vesa (v nadaljevanju Veso). Kljub enormnim količinam prelitega črnila in izgovorjenih besed pa dogodka samega ni preprosto rekonstruirati. Poleg pregovorne novinarske šlamparije so bili na sceni številni dodatni razlogi: molčečnost policije (»interes preiskave«), molčečnost očividcev, ki so bili upravičeno zaskrbljeni za svojo eksistenco, pa tudi nezainteresiranost javnosti. Ta je stala bolj ali manj na »pivskih« pozicijah: »mafijaši naj se sami med sabo pobijejo« (M. S., Delo, 7. 6.). Stala je torej na pozicijah, na katerih je, denimo, v zadnji vojni v Bosni stala tudi razvita zahodna civilizacija, kajpada s Slovenijo in slovenskimi novinarji vred. Zgodba se danes ponavlja v primeru Kosova.

Vesov umor
Kljub vsemu lahko rečemo, da je štorija v zvezi z Vesom, potekala pribliţno na naslednji način. Veso je nekaj pred poldnevom 3. 6. 1998 prišel v ljubljanski lokal Latino, kjer se je zadnjih nekaj mesecev pogosto zadrževal s svojo druščino. V baru je z dvema znancema začel kartati. Nekaj pred 13. uro je v bar stopil neznanec. Mirno bi naj naročil pijačo (kavo?), se kmalu obrnil, izvlekel pištolo in večkrat (dva- ali trikrat?) ustrelil proti nič hudega slutečemu Vesu. Morilec, neznanec v tem baru, je meril izredno natačno, saj so vse krogle žrtev zadele v glavo. Med begom iz lokala je večkrat ustrelil, ena od krogel se je zarila v parkiran avtomobil. Nekje v bližini ga je čakal sodelavec in ga v belem avtu (bela stoenka, golf, sv registracije?) hitro odpeljal z mesta dogodka. Policija, ki je blokirala Ljubljano, morilca ni ujela. Že nekaj minut po dogodku ni bilo mogoče najti prič, kaj šele tistih, ki bi o dokodku kaj povedali. Vsi so sicer slišali strele, nihče pa ničesar ni videl. Običajna izjava prič da je bila značilno zmešana. »Nič ne bom rekla, ničesar ne vem in nočem povedati,« bi naj dejala natakarica Latino bara. Čez nekaj dni je bil pogreb na ljubljanskih Žalah, nato pa je sledila aretacija nekega osebka, za katerega se je kratek čas domnevalo, da je potencialni morilec. Nato je »zadeva Veso« poniknila. Novinarke in novinarji so začeli glodati druge, bolj privlačne kosti, omenili so le, da je družina umorjenega z rahlo pomočjo vlade razpisala mastno tiralico za morilcem. Tako nekako bi lahko na kratko predstavili potek dogodkov v zvezi z Vesovim umorom, to, kar bi lahko imenovali »realnost dogodka samega«.V besedilu se bom posvetil kratkem orisu tega, kako je nastajal in do katerih dimenzij se je ob tem razbohotil medijska interpretativna Resnica.

Dogodek »Veso« - prvo dejanje
Podlago je - pač glede na naravo medija - prva servirala TV Slovenija. Ta je zagrabila v Vesovo »zgodovino« in jo je tudi primerno garnirala. V Odmevih 3. 6. 1998, ki jih je vodila Tanja Starič in ki je predhodno vzpostavila kontekstualno polje kriminalnosti (jovovi} kot »domnevni šef črnogorske mafije v Ljubljani«), je poročala Marjeta Klemenc Kozelj, ki je - med drugim - o Vesu dejala, da »si je v Podutiku omislil razkošno vilo v stilu najslavnejših« in da »zagotovo sodi med najbogatejše ljudi v Sloveniji«.

Prva »informacija« je torej eksplicirala, da je bil ubit nekdo, ki je bil nadvse bogat, ki pa do tega denarja ni prišel na pošten način. Naslednji dan, 4. junija, je Marjan Pogačnik, direktor uprave kriminalistične službe, v isti oddaji v pogovoru s Tanjo Starič ugotovil, »da je dejstvo, da organizirani kriminal v Sloveniji obstaja«. Prevladujoči ton v tej ravni »diskurza Resnice« je bil »strah pred mafijo«. Toda na ravni Slovenskih novic, Jutranjika, Dela, Mladine, Dnevnika, Večera ali kakega drugega slovenskega časopisa ali medija nasploh gre predvsem za strah pred tujci. Biti »mafijaš« in biti »Nesloven’c« je zanje skorajda eno in isto. Samo »gorenjska mamilaška mafija« nekoliko kvari popolno podobo slovenske nemafijaškosti, na katero ti novinarke in novinarji tripajo.

Pri dogodku Veso pa naj bi ob tem šlo za nekaj, kar je povezano tako s policijo kot s politiko. Vesove »lovke segajo tudi v policijske kroge«, pravi Mag, (10. 6.), Slovenske novice (11. 6.) pa pristavljajo, da »v zadnjem času policija ni raziskala še nobenega mafijaškega obračuna«. Piko na »i« doda povezava s politiko nasploh: kriminal in mafija sta celo »morda povezana s politiko« (Slovenske novice, 4. 6.) oz. politika sama je postala kriminalna, kot so to pozneje odkrili pri Magu in Jutranjiku (»mi mafije ne potrebujemo, mi imamo oblast«, V. Vasle, Jutranjik, 5. 6., ali Ivan Puc, Jutranjik, 17. 6.). Večer v tem kontekstu zajedljivo pristavlja, da smo »nekoč poznali samo eno mafijo, zdaj pa jih je več. Ni kaj, povsem v skladu z osnovnimi demokracijskim načeli« (Mirko Lorenci, 8. 6.).

Kakorkoli ţe, matrica strahu in sovraštva do tujcev in drugačnih je nedvomno tisto, kar žene tudi slovenski novinarski diskurz.

Drugo dejanje - pogreb
Pogreb je bil neskončno odprtejša ritualna priložnost, ki je ponujala dodatne možnosti interpretacije: tuje barve (simptomatična demoničnost črnine), tuje solze (mama, bratje...pokojnega), tuje znakovje (zastava, štirje S...), tuja beseda (»balkanščina«, M. S., Delo) in tujo vero (pravoslavje) v eksplicitni obliki. In ravno to je obrodilo izjemno bogate interpretativne sadove. Literarno najbolj nadarjeni novinar Dela M.S. je pogrebno zadevo videl kot neskončno vrsto »plečatih dolginov, očitno rojakov... močnih mladeničev v črnem ali v kombinaciji jeansa in črnih majic« (Delo, 11. 6.), kar se povsem ujema z nekaterimi njegovimi prejšnimi opredelitvami, ki govore o skupku »večstoglave množice predvsem mož z Balkana« oz. o »nekdanjih vojakih z Balkana« (4. 6.). »Postavnim fantom v črnem, vsi po vrsti s sončnimi očali« pristavlja Večer (11. 6) »jugoslovansko zastavo s štirimi c-ji okoli križa«, ki so »le dopolnili ţalosto podobo včerajšnjega pogreba« (Večer, 11. 6., Vojislav Bercko). Do interpretacije, ki meri na raven biološkega, živalskega in »naravnega«, je šla Mladina. Sebastijan Kopušar je v njej zapisal, da se je »pravoslavni pop med hrkanjem in pokašljevanjem prebijal skozi molitev« za Vesa. Obenem je projiciral »balkansko mafijaštvo« tudi v prihodnje, saj je bil edini, ki je med otroki na pogrebu videl (zlo pogleda samega!) mafijaški »podmladek« (Mladina, 17. 6.). »Izhod« iz neznosne »mafijaške zagate« so naši novinarji v stilu stanja tukajšnjega novinarskega duha ubesedili kot »rojevanje nekega novega poguma (neodvisnosti) v slovenskem pravosodju«, ki se bojuje za »notranjo higieno«, kot je to na poznoromantični nemški način ubesedil Toni Perić (Dnevnik, 6. 6.).

Nekaj je hudo narobe v novinarski deželi na sončni strani Alp. (Samo)kritična distanca, (samo)ironija in (samo)cinizem, značilni za osemdeseta, ki so bili tako neponovljivo in produktivno utelešeni v liku Iva Štandekerja, so izginili »neznano kam. Namesto sokratovskega demokratičnega diskurza »prepričevanja« in »argumentiranja« nam norišnično medijsko podobo krojijo totemistični bojevniki pravšnje kulturne, jezikovne, nacionalne, spolne, barvne, rasne in siceršnje Resnice. Žargon pravšnjosti je na pohodu tudi tukaj in zdaj!

izpis

Saš Jovanovski

Razlike so bile v poudarkih
Primerjava med naslovi in temami Jutranjika in Dela
Ob začetku izhajanja Jutranjika smo se odločili za primerjavo med tem, kako se ta časnik na eni strani in Delo na drugi odločata za izbor tem, naslove in poudarke na naslovnici. Zaradi kratkega časa izhajanja novega časnika je bila primerjava kratka, zabeležili pa smo nekaj primerov.

Sedemnajstega aprila začenja Jutranjik poročilo o srečanju Borisa Jelcina in Slobodana Miloševića z velikim naslovom »Milošević kapituliral?« Delo se je zadovoljilo z dosti šibkejšim pogojnikom »Milošević naj bi bil le popustil?« Članka, katerih naslova zbudita pri bralcu skorajda diametralno nasprotne asociacije, sta po vsebini skorajda identična. Podobna retorična preobremenjenost naslovov v Jutranjiku in njihova suhoparna predvidljivost v Delu sta ena od posebnosti, ki je časopisa razlikovala.

Pri izboru naslovnih tem je Jutranjik poskušal najti nekaj, kar naj bi se vsaj na videz odmikalo od siceršnje sivine letošnjih junijskih dogodkov. Delo se je medtem držalo svojega standardnega, na videz povsem nevtralnega koncepta, v katerem pa ni težko prepoznati tem, ki so v določenem trenutku prioritetne tudi za vladajočo koalicijo. O stavki tovornjakarjev je Jutranjik tako sporočil v slovesnem tonu »Zmaga tovornjakarjev«, Delo pa zgolj konstatira »V ponedeljek ceste ne bodo zaprte« (20. 6.); ko se je zdela Jutranjiku najpomembnejša novica »Nemški huligani divjali v Lensu«, je Delo zanimalo zasedanje državnega zbora »Na referendumu izglasovanih 13 občin« (22. 6.); ko se je prvi vprašal »Rusija pred popolnim finančnim zlomom?«, je drugo poročalo o »Pol stoletja deklaracije ozn - delovno in slovesno« (27. 6.).

Značilen je tako tudi izbor mednarodne tematike: medtem, ko na primer Delo obširneje piše o spopadih na Kosovu in parlamentarnih volitvah na Češkem, se zdi Jutranjiku pomembnejša vest papežev obisk v Avstriji (20. 6.).

Dogajanju na slovenskem političnem prizorišču sta posvečala oba časnika približno enako pozornost, tudi poročanje o delovanju strank z obeh strani političnega spektra je bilo relativno uravnoteženo. Razliko znova najdemo v poudarkih. Ob dnevu državnosti je Jutranjik (naslov »Spet praznik razdora?«, podnaslov »Pred praznikom državnosti imajo slovenski politiki zelo različna mnenja o notranjepolitičnem in mednarodnem položaju naše države«, 24. 6.) izjave Milana Kučana prejšnji dan primerjal s komentarji »njegovega nekdanjega protikandidata Jožeta Pučnika«, Delo pa je zgradilo svoj članek zgolj iz obširnih citatov predsednika države.

Siceršnja uravnoteženost popusti v trenutku, ko gre za dogodke leta 1945. »V Rogu so bili namreč umorjeni nič več in nič manj kot civilizacijska norma in temelji demokracije. (...) Letos je bila deveta maša za pobite domobrance v Kočevskem Rogu. Zbralo se je šest tisoč sorodnikov in prijateljev resnice in tiho izražalo svojo prizadetost zaradi največjega zločina v zgodovini slovenskega naroda.« (Jutranjik, 22. 6.) Delo o istem poroča takole: »V naravnem amfiteatru pri jami pod Krenom v Kočevskem Rogu, kjer so ostanki po vojni pobitih žrtev komunističnega režima, je včeraj 6000 ljudem maševal beograjski nadškof in metropolit dr. Franc Perk« (22. 6.).

izpis

Edo Pajk

Sumljivi državljani
»Ljubljanska okrožna državna tožilka je umaknila obtožnico zoper 38-letnega Srba, državljana Slovenije, ki naj bi 10. maja letos z resnimi grožnjami prisilil 26-letno oškodovanko k spolnemu odnosu.« (Večer, 26. 8.)

Ko pri slovenskih državljankah in državljanih, ki storijo kaznivo dejanje ali so ga le obdolženi, novinarji v prvi plan postavljajo njihovo »narojeno« narodnostno pripadnost, avditoriju namenoma povedo, da so slovenski državljani z dotičnim narodnostnim atributom sumljivi. Kam lahko takšno šovinistično razslojevanje državljank in državljanov pripelje, vemo iz zgodovine. Novinarji pišejo takšne članke pod patronatom urednikov, ki so pod pritiski lastnikov, na katere na koncu pritiska trg. Ker lastniki očitno menijo, da trg želi tovrstne zgodbe, uredniki in novinarji mirne duše spregledajo temeljne civilizacijske norme in načela kodeksa novinarske etike ter spodbujajo šovinistično nestrpnost. Kdo v tej verigi nosi največji delež krivde, je pravzaprav irelevantno, krivi so vsi, s strokovno javnostjo vred, saj ni zmožna braniti norm, ki jih je predpisala sama.

izpis

Goran Ivanović

Zgaga nikogaršnja zmaga
»...Na tem območju ptiči ne bodo več gnezdili, srnjaki pa so se tudi prestrašili zaradi preglasne glasbe...«
Tragični dogodki na Zgaga rock festivalu nikakor niso odmevali tako lirično v slovenskih medijih, kot je lansko Zgago opisal eden od rock koncertu nasprotujočih litijskih krajanov. Še najbolj dramatična poročanja so se pojavljala zunaj razvpitih rubrik črnih kronik. Za poročanja in komentarje v dnevnem časopisju (Delo, Dnevnik, Jutranjik, Slovenske novice, Večer), tednikih (Mag, Mladina, Nedelo) in neodvisnih elektronskih medijih (POP TV, Radio Študent) je v prvem tednu po festivalu značilen stereotip slovenskega motorista. Poleg tega so mediji pokoncertna dejanja policije prevzeli v glavnem iz uradnih policijskih virov in ne tudi iz pričevanj drugih udeležencev spopadov in druge Zgagine publike. Povrh vsega so dogodek dodatno spolitizirali z iskanjem krivca med strankami.

Ob vsem tem pa je umor predsednika Moto cluba Satan’s Brothers in »guruja zasavskih motoristov« (Slovenske novice, 27. 6., str. 3) Smiljana Grčarja-Pilka, obtičal ob strani. Pilkov morilec, mladoletnik iz motoristične skupine (»klana«, Mladina, 29. 6., str. 9; »bajkerske bande«, Mladina 6. 7., str. 45) Wild Pilots iz Litije je »človek na cesti, brez izobrazbe in pravih možnosti v življenju, ki naj bi bil v trenutku zločina hudo alkoholiziran, če ne omamljen« (Slovenske novice, 2. 7., str. 3); v Magu je bilo prebrati, da je »odvisnik« (1. 7., str 8). Tak je torej fotorobot slovenskega bajkerja po mnenju medijev. Dogodki na Zgagi so bili tudi prvo pravo srečanje bralcev in bajkerjev. Najbolj pogosto so bajkerje v medijih primerjali z ameriškimi Hell’s Angels, »znanimi po nasilju na koncertih«, ali celo z »negativci iz prvega dela Pobesnelega Maxa« (Večer, 29. 6., str. 12). Primerjava z najbolj znano ameriško motoristično skupino Hell’s Angels, ki jo imajo v nekaterih evropskih držav za mednarodno kriminalno organizacijo, je bila še zlasti aktualna zaradi skoraj 30 let starega dogodka na koncertu Rolling Stones v ameriškem Altamontu, kjer so Angeli kot uradni varnostniki do smrti pretepli in zabodli enega od obiskovalcev. Zgago in Altamont so primerjali v Mladini (»Od Zgage do Altamonta«, 6. 7., str. 45), Magu (»člani motorističnih skupin so ‘okuženi’ z ikonografijo ameriških peklenskih angelov«, 1. 7., str. 8), Večeru (»slovenska različica Altamonta«, 6. 7.), Jutranjiku (»peklenski angeli v Ribčah«, 27. 6., str. 7)... Verjetno zato, »vsakdo pozna preproste zakone motorističnih skupin, ki v prenekateri tuji državi zahtevajo nekaj življenj na leto - oko za oko, zob za zob« (Slovenske novice, 27. 7., str. 3).

Slovenska policija je na Zgagi posredovala šele drugi večer festivala (26. junija), ko je s prizorišča pomirljivo pospravila jezne Satan’s Brothers in potem nasilno razgnala dobrih tisoč razočaranih obiskovalcev koncerta. Poročevalci niso bili enotni v obravnavanju spopadov, razen v tem, da je množica z raznimi predmeti prva začela obmetavati policiste. »Po nekaj neuspelih pozivih, naj prenehajo je (policija, op. GI) mladež pomirila z gumijevkami in s solzilcem« (Slovenske novice, 29. 6.); »prvi solzilec je padel tako nepričakovano, da večina niti ni verjela, da je to res, dokler se nismo (obiskovalci, op. GI) bili po nekaj minutah že prisiljeni umikati« (Radio Študent, 29. 6.); »policisti so z gumijevkami bliskovito odgnali najhujše vročekrvneže...solzilec je uporabil nekdo iz množice« (Dnevnik, 29. 6.); »policisti so množico na silo in z gumijevkami potisnili nazaj... nanjo (policijo, op GI) naj bi po nekaterih podatkih metali (izgredniki, op GI) tudi solzilec« (Jutranjik, 29. 6., str. 10); »navzoči so začeli s predmeti obmetavati policiste, tem je uspelo pregreteže...umiriti v poznih večernih urah« (Nedelo, 28. 6.)... Razen prvih dveh primerov se vsi drugi sklicujejo na policijska poročila za javnost, ki govorijo tudi o 80 izgrednikih, vendar ne tudi o številu policistov, med katerimi so bili tudi pripadniki specialne enote. Na to so v pismih bralcev v Dnevniku in Mladini opozarjali nekateri izmed (pretepenih) obiskovalcev festivala. Zaradi nekaj zaporednih prekoračitev pooblastil policije so na Radiu Študent organizirali okroglo mizo in začeli zbirati podpise za peticijo proti represiji slovenske policije.

V medijih so se strinjali, da je največ odgovornosti za dogodke na organizatorjih iz KUD Zgaga, ki niso znali pretehtati nastale situacije in so zaradi denarja poskusili nadaljevati s koncertnimi dnevi tudi po smrti motorista.

Nenazadnje je bil dogodek strankarsko obarvan. »Ali ste vedeli, da so zgagarji organizirali svoj fijasko iz pisarne LDS Litija«, (Večer, 6. 7.) »... ker je po zanimivem naključju telefonska številka KUD Zgaga enaka številki občinskega odbora LDS Litija« (Jutranjik, 27. 6., str. 7).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost