Medijska preža št. 3, poletje 1998

Eno izmed bistvenih vprašanj je, kako se na trgu aktivno udeleževati medijske tekme, obenem pa ohranjati potrebno distanco do vrednot in norm v družbi. V zadnjem obdobju smo lahko priča sodnim procesom, v katerih posamezniki ali skupine oseb tožijo medijske hiše ali celo novinarje. Seveda je to dolgotrajen proces, za katerega se le redko odločajo nevplivni posamezniki, dokaj pogosto pa politične osebnosti in estradne zvezde, saj jim medijsko poročanje lahko pomeni dodatno promocijo. Zelo popularne so postale tožbe, v katerih se politiki predstavljajo kot žrtve medijskega poročanja. Težko je najti sistem, v katerem delujejo mediji po demokratičnem principu in v katerem ni kontrole vsebin, obenem pa je rešeno protislovje med temeljnima pravicama - do obveščenosti in do zasebnosti. Enega izmed možnih načinov reševanja omenjenega protislovja najdemo v Veliki Britaniji, kjer deluje t. i. Broadcasting Complaints Commission (BCC). BCC je neodvisno telo, ki ga je ustanovil parlament leta 1981 z nalogo preverjati pritožbe o radijskem in televizijskem programu. Komisija je bila ustanovljena zato, da preverja pritožbe, ki prihajajo na račun radijskega in televizijskega programa. Pritožbe so lahko dveh vrst: pritožba o nepravičnem (nepoštenem, neenakopravnem) obravnavanju v radijskem ali televizijskem programu in pritožba o kršenju pravice do zasebnosti. Pritožijo se lahko posamezniki ali skupine, ki so neposredno vpleteni v sporni program. BCC je institucija, za katero dela 8 strokovnjakov s področja medijev in prava. Komisija se na podlagi soočenj in pregleda objavljenega materiala odloči o upravičenosti pritožbe, njene ugotovitve pa morajo objaviti tožena medijska hiša, prav tako pa nacionalni radio in tisk. Če je razsodba v prid tožnika, mora medijska hiša povrniti stroške, ki jih je komisija imela s tem primerom (potni stroški, sejnine). BCC se financira iz proračuna in je dolžna vsako leto javno prikazati razporeditev izdatkov.

Finančna plat pa vsekakor ni tista, ki bi velike medijske hiše silils k spoštovanju pravil poročanja. Ne, največja nadloga za medijsko hišo je prav dejstvo, da mora v svojem programu objaviti sporočilo, ki kaže na napake in nepravilnosti. Odločitev BCC ima predvsem velik statusni pomen, saj komisija medijski hiši nalaga, da javno prizna svoje napake in moralne spodrsljaje. In neprizanesljiv medijski trg upošteva vsak tovrsten spodrsljaj; več je priznanih spodrsljajev, hitreje upada ugled medijske hiše, to pa seveda vodi k majanju pozicije na medijskem trgu.

Na BCC obravnavajo več kot 1000 pritožb na leto in njihovo število z leti raste (leta 1997 za 22 odstotkov več od prejšnjega leta). Zanimivo je, da ne obravnavajo pritožb oglaševalcev in politikov.

Tako ohranjajo komisijo kot izrazito nepolitično in nekomercialno institucijo, ki varuje temeljne svoboščine posameznikov.

V Sloveniji o tovrstni praksi ne moremo govoriti. V veljavnem zakonu o javnih glasilih so sicer izražena načela, na katerih temelji dejavnost javnih glasil: »Dejavnost javnih glasil temelji na svobodi obveščanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, svobodnem pretoku informacij in odprtosti javnih glasil za različna mnenja, avtonomnosti novinarjev pri opravljanju novinarskega dela, spoštovanju kodeksov novinarske etike ter osebni odgovornosti novinarjev za posledice njihovega dela.« (Zakon o javnih glasilih, 1994; 7. člen) Vsekakor pa tako kodeks novinarske etike kot osebna odgovornost novinarjev očitno nista dovolj za to, da bi se izognili nekorektnemu poročanju.

Predpisi o novinarjih in medijih omenjajo možnost nemoralnega novinarskega delovanja, vendar so pravila postavljena zelo ohlapno. Pa tudi pravila sama po sebi ne zagotavljajo upoštevanje norm, če ni telesa, ki bi sankcioniralo njihovo kršenje. Vsekakor bi politično in ekonomsko neodvisna inštitucija, namenjena kontroliranju medijskih vsebin, pomenila korak naprej v demokratični družbi, saj bi s svojim delovanjem podpirala profesionalizem v medijskih hišah. Verjamem, da bi bila pobuda za tovrstno inštitucijo dobrodošla sprememba v novem zakonu o javnih glasilih.