N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
etika oglaševanja v medijih
medijski trg
ekspanzija medijske korporacije WAZ
dostop do medijev
samostojni novinarji in sindikati
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v mariboru
mediji v svetu
zakaj nisem več novinar
recenzije in prikazi
konference seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Ali imata državljanka in državljan sploh kakšno možnost, da objavljata v občilih in sodelujeta v javnih razpravah? - Ali v teh okoliščinah sploh še obstaja kakšna javnost?
Medijska preža (št. 12, poletje-jesen 2001) je opisala, kako so Igorju Ž. Žagarju zavrnili objavo kolumne v Dnevniku. V dodatni obrazložitvi zavrnitve je urednica Dnevnika med razlogi navedla tudi, da si je "gospod Žagar privoščil še polemiko s piscem iz drugega medija, čemur se v Dnevniku načeloma izogibamo". Pred časom, ko sem pogosteje sodeloval z Dnevnikom, so mi zavrnili objavo prispevka, v katerem sem polemiziral z enim izmed njihovih kolumnistov. Njihov argument je bil tedaj, da ne objavljajo polemik med svojimi sodelavci. Potemtakem se naj ne bi bilo mogoče odzvati niti na stališča, ki so bila objavljena v istem občilu, niti na stališča, ki jih je objavilo kakšno drugo občilo. Nedavno je Večer državljanki zavrnil objavo prispevka, v katerem je polemično razpravljala o stališčih, ki jih je javno predstavilo ministrstvo za kulturo. Zavrnitev so utemeljili s tem, da so s tiste predstavitve že poročali in da so jo tudi že komentirali. Ni se torej mogoče odzvati ne na tisto, kar je objavilo isto občilo, ne na ono, kar je bilo objavljeno drugod - in sploh v občilu ni mogoče pisati o nečem, o čemer je to občilo že pisalo. Če pa pritegnemo še argument urednice Dnevnika, da naj bi bila Žagarjeva tema "obrabljena", tedaj ni mogoče pisati o ničemer, o čemer se je v javnosti že pisalo.

Ali sploh še obstaja javnost?
Ali imata tedaj državljanka in državljan sploh kakšno možnost, da sodelujeta v javnih razpravah? Natančneje: ali v teh okoliščinah sploh še obstaja kakšna javnost? Če zgornje argumentacije združimo, dobimo ta perverzni rezultat, da "tema" že s tem, da je nekdo nekje o njej javno pisal ali govoril, postane nedotakljiva za druge pisce in govorce. S "temo" pa seveda postane nedotakljivo tudi gledišče, s katerega jo je prvi objavljavec obdelal, in očitno tudi stališče, ki ga je ob tem razvil. Komu gre tedaj ta "pravica prve objave"?

Tistim, ki jim gre tudi pravica, da odločijo, ali bodo o "temi" pisali še drugič, in kdo bo to možnost dobil, če se zanjo odločijo. "Medije pa za zdaj avtonomno urejajo uredniki," je zapisala urednica Dnevnika. Kakor kaže siceršnje pisanje Medijske preže, je treba njeno optimistično trditev razumeti s skeptičnim dodatkom: "dokler so urednice in uredniki". To sicer ne odpravlja resničnosti optimistične trditve, vendar pa nekoliko natančneje določi umevanje uredniške "avtonomije". Urednice in uredniki so "avtonomni" v okviru politike svojega občila - politiko pa določa tisti, ki jih nastavlja, se pravi, ustanovitelj, lastnik ali njegov predstavnik.

Svoboda izražanja novinark in novinarjev
V zadnjem času se je dosti govorilo in pisalo o "svobodi izražanja" novinark in novinarjev. Menda naj bi jih morali zavarovati pred posegi njihovih delodajalcev, lastnikov občil in njihovih zastopnikov. Morda bi bile urednice in uredniki manj odločni do zunanjih sodelavk in sodelavcev, če bi se zavedali, da so v odnosu do svojih delodajalcev, lastnikov in ustanoviteljev v natančno enakem položaju kakor vsi drugi državljani in državljanke: "svobodo izražanja" imajo kot državljanke in državljani - kot zaposlenke in zaposlenci pa morajo pisati, kakor jim zapovejo. Lahko seveda pišejo pisma bralk in bralcev - in upajo, da jim jih bosta urednica in urednik objavila. To pa je v luči zgoraj povzetih argumentov le malo verjetno.

Svoboda izražanja lastnikov občil
Resnično "svobodo izražanja" ima potemtakem tisti, ki določa politiko občil, nastavlja urednice in urednike in zaposluje novinarke in novinarje. Torej lastnik: a tam, kjer je "svoboda izražanja" odvisna od lastnine, to je od "gmotnega stanja", ni nikakršne "svobode izražanja".

V kapitalizmu nasploh in v tukajšnji družbi posebej je potemtakem "svoboda izražanja" le farsa. Tega ne popravijo niti "javna občila": v nasprotju s tiskano besedo, ki je pred stoletji vendarle doživela svoje "junaško obdobje", sta radio in televizija ta čas že materialno tako organizirana, da ne moreta rabiti uveljavljanju "svobode izražanja". Ne zato, ker bi tako zahtevala kakšna domnevna "narava medija", temveč zato, ker televizija nikoli ni imela "junaškega obdobja" - radio pa je svoja redka junaštva doživel le obrobno, pa še to je hitro pozabil.

izpis

Darijan Košir

Delo ni zaprt medij
Teza, da je Delo zaprt medij je neresnična in izvira iz popolnega nerazumevanja vloge medijev v sodobnem času in sodobnega profesionalnega novinarstva.
Že prvi hip ob povabilu k pisanju tega prispevka mi je bilo jasno, kaj je moja naloga: zavzeti obrambno držo. Medijska preža - saj zato ima takšno ime, da preži na medije - oziroma njen intelektualni del bo po mojem, sem ocenjeval, zapisal že obrabljeno, sicer neresnično, a še vedno močno prisotno in aktualno tezo: da je Delo časopis določenega profila, v glavnem levičarskega, v najboljšem primeru levosredinskega, praviloma pa povezanega z obstoječo politično oblastjo v državi; v Delu lahko zato objavljajo samo v ta profil ukalupljeni, "instrumentalizirani" in redno zaposleni novinarji (oziroma izjemoma tudi najtesnejši, a dobro preverjeni zunanji sodelavci), nikakor pa ne zunanji avtorji drugačnih političnih, filozofskih in etičnih usmeritev. Zato naj bi Delo "slovelo" kot navzven relativno zaprt medij.

Ta teza je, kot rečeno, neresnična, pa tudi nevarna in predvsem zlagana. Izvira tako iz starih, že z zgodovinsko patino prevlečenih pavšalnih ocen o slovenskih časopisih in njihovi naravi, predvsem pa iz popolnega nerazumevanja vloge medijev v sodobnem času in v tem okviru sodobnega profesionalnega novinarstva.

Delo je izjemno odprt medij
Zapisal bom uvodno, izhodiščno tezo: Delo je izjemno odprt medij. Bolj odprt medij od večine zahodnoevropskih dnevnikov. Deloma, v manjši meri, zaradi nekaterih čudnih podedovanih, "zgodovinskih" okoliščin - še danes mnogi, zlasti ne-naročniki, jemljejo Delo kot "naš" časopis, last vseh in zato dolžnega objavljati mnenja drugih - deloma pa (v veliki meri) zaradi zavestne uredniške odločitve, da (p)ostane odprto.

Za začetek te ilustracije številke. Vzemimo za primer domnevno tako "razvpito" Sobotno prilogo, recimo z dne 16. februarja 2002. Ta obsega 32 strani; od tega jih je 12 strani zunanjih avtorjev (vštevši dve strani pisem bralcev) in pet strani prevodov iz tujega, zahodnega tiska. Torej skupni izplen zunanjih avtorjev (17 strani, praktično brez "opreme" v obliki fotografij) bistveno presega delež domačih avtorjev, novinarjev Dela (15 strani, od tega za dobre 3,5 strani fotografij).

Poleg tega je Delo kot edini slovenskih medij s septembrom 2001 v elitnem delu vsakodnevnega časopisa (5. stran) uvedlo tako imenovano mnenjsko stran, ki je namenjena prav nadaljnjemu odpiranju Delovega prostora in dostopu drugih do Delove naklade in branosti. Mnenjska stran je poleg uredniških komentarjev namenjena uvodni temi (ki je lahko tudi plod zunanjih avtorjev), predvsem pa gostujočim peresom in na dnu strani še pismom bralcev. Za odprtje te strani smo se nekateri člani Delovega uredništva zavestno zavzemali kljub tveganju z mnogimi organizacijsko-kadrovskimi težavami in pomanjkanjem dobrih piscev. A stran se je prijela, odprla in naletela na ugoden odmev. Kdor jo želi izkoristiti, ima priložnost; kdor te priložnosti ne opazi, je pri kritiki odprtosti Dela - kritikant.

Delo je zasebna gospodarska družba
Vem, kakšen odgovor bom dobil na to tezo: Delo je morda odprto, a samo za "nekatere" zunanje avtorje, izbrane, profilirane, usklajene z "instrumentalizirano" večino urednikov in novinarjev. Kljub količinski odprtosti naj bi bilo Delo torej še vedno zaprto na kakovostni ravni: za avtorje, za teze, ki so različne od prevladujočih, ki so drugačne, radikalne, za avtorje, ki da mislijo s "svojo" glavo. Skratka, odgovor, ki ga ponavlja večina skrajne politične levice in desnice: da Delo zanje ostaja zaprto.

Tu pa naletimo na uvodoma omenjeni problem nerazumevanja in nepoznavanja vloge sodobnih medijev v današnji družbi. Delo je danes - hoteli ali ne, nam je to všeč ali ne - zasebni časopis v lasti prepoznavnih lastnikov, zasebna gospodarska (slučajno časopisna) družba z normalnimi ekonomskimi zahtevami, med katerimi se ena glasi tudi, da mora časopis ustvarjati zmerno visok dobiček podjetju in ustrezen donos na njegovo delnico. Zato mora biti na trgu ne samo dober, ampak tudi prepoznaven. Mora imeti svoj obraz, svojo linijo, svoj profil. V tem smislu mora imeti tudi osnovni produkt, časopis Delo, konsistentno uredniško politiko, ki je bralcem všeč v toliko, da časopis stalno kupujejo (in oglaševalcem, da v njem v tolikšni meri oglašujejo). In raziskave branosti časopisa, ki jih pod vodstvom Aleksandra Bratine opravlja Delova služba razvojnega trženja, kaže, da bralci, kupci to Delovo linijo zelo dobro in jasno prepoznavajo (pa na tem mestu spustimo podrobnost o vrednostni usmeritvi te prepoznavnosti), so z njo zadovoljni, se z njo identificirajo in - kar je za nas še bolj pomembno - ocenjujejo, da je znotraj te prepoznavnosti Delo iz leta v leto boljši (ne zgolj bogatejši, zajetnejši) časopis.

Ni prostora za forum najširših mnenj
To so pač postulati, ki jih sodobni medij mora upoštevati. In znotraj teh okvirov ni prostora za improvizacije. Ni prostora za ustvarjanje idejne zmede, za oblikovanje foruma najširših mnenj, ki bi bralcem sicer dajal široko sliko, a bi jih hkrati zmedel in odvračal od časopisa, kot ga poznajo. Uredništvo Dela sicer kljub temu poskuša ostati čim bolj odprto za različna mnenja - celo znotraj uredništva samega ne poskušamo uniformirati stališč do ključnih vprašanj (vstop v Nato, prodaja bank tujcem), kaj šele da bi ga omejevali pri zunanjih avtorjih. Na tem mestu bi torej očitke o zaprtosti Dela zelo težko sprejel.

Še večje težave pa imajo kritiki odprtosti Dela pri razumevanju nujnosti spoštovanja temeljnih profesionalnih novinarskih standardov. Zavedam se, da smo pri definiranju teh profesionalnih standardov pri katerem koli mediju - zlasti tako kompleksnem, kot je Delo - na spolzkem terenu (ne bom govoril o tako imenovani "nepismenosti" avtorjev, ki pa je tudi večkrat problem), pa vendarle: k ustrezni vsebini sodi tudi ustrezna oblika. Tako imenovani zunanji avtorji imajo pri tem mnogokrat izjemne težave: predvsem pri poskusih jasnega in relativno kratkega artikuliranja sicer zapletenih tez pri nelahkih temah. Prostor v časopisu je omejen, pa tudi bralsko sposobnost konzumiranja težkih besedil mnogokrat precenjujemo. In tega "sporočila", ki jim ga uredniki tudi serviramo kot razlog za neobjavo besedil, sodelavci ne razumejo ali nočejo razumeti in ga praviloma prevajajo v "zavestno uredniško blokado" zunanjih avtorjev.

Kritikam o zaprtosti prisluhnemo
V Delu kot največjem in pravzaprav edinem pravem slovenskem nacionalnem dnevniku - kot verjetno tudi v vseh drugih medijih večjega pomena - kritikam o "zaprtosti" za zunanje avtorje prisluhnemo in poskušamo iz njih potegniti nauke, se jim prilagoditi, če so kritike upravičene in uperjene v poskuse nadaljnjega izboljševanja našega časopisnega produkta. Ne sprejemamo pa pavšalnih, nekritičnih, neutemeljenih, površnih in klišejskih ocen o zaprtosti "kar tako", ker te ne držijo. Delo je za zunanje avtorje odprt medij, pričakuje pa, da so za specifične Delove zahteve odprti tudi zunanji avtorji sami.

izpis

Simona Zatler

Kako zagotoviti dostop do medijev
Pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj ustava zagotavlja vsakomur (in ne le novinarjem) - Seveda takšno pravico lahko državljani uresničujejo le v družbi, ki pozna pluralizem medijev
Čeprav ne gre za javne ustanove, tisk in druga sredstva množičnega komuniciranja opravljajo bistveno funkcijo v splošnem interesu javnosti. Da bi jim omogočili opravljanje te funkcije in uresničevanje njihove vloge družbenega "psa čuvaja", mora biti zagotovljena ne le odsotnost zunanjega nadzora ali pritiska nad udeleženci v postopku komuniciranja ter nad vsebino obvestila in nad razširjanjem informacij, ampak je potrebno zagotoviti tudi dostop do medijev. Vprašanje pa je, kako daleč se pri zagotavljanju tega cilja zakonodajalec lahko spusti, ko zakonsko ureja medijski prostor. Z zelo podrobnimi zakonskimi določbami se dejansko lahko vzpostavi položaj, v katerem je močno otežen tako dostop do medijev kot tudi dostop do novinarske profesije.

Svoboda izražanja in pluralizem medijev
Slovenska ustava pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zagotavlja vsakomur (in ne le novinarjem). Seveda pa takšno pravico lahko državljani uresničujejo le v družbi, ki pozna pluralizem medijev in kjer državna zakonodaja ne predpisuje vrsto restriktivnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati izdajatelj medija za to, da mu bo država dovolila opravljanje dejavnosti "razširjanja programskih vsebin" (kakor to imenuje novi zakon o medijih) ali pa restriktivnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati posameznik za to, da mu bo zagotovljen dostop do novinarske dejavnosti.

Medijska podjetja in ideološki pogledi
Zakonodajalec ne bi smel spregledati pomena dejstva, da je novinarstvo zasnovano na medijih, ki se opirajo na podjetniško strukturo in da je znotraj le te potrebno razlikovati med izdajatelji, lastniki in avtorji prispevkov - in da je prav v ta namen treba zagotoviti tudi (dejansko) svobodo medijev in svobodo novinarske dejavnosti. V okviru svobodnega tržnega gospodarstva morajo imeti medijska podjetja pravico, da se prosto odločajo za določene ideološke poglede, kar morajo upoštevati tudi novinarji in drugi avtorji prispevkov in ravnati v skladu z uredniško politiko svojih delodajalcev.

Mediji so gospodarska podjetja posebnega pomena
Seveda je treba podjetja, ki se ukvarjajo z obveščanjem, obravnavati kot gospodarska podjetja z družbenimi nalogami posebnega pomena. Zato so tudi v večini evropskih zakonodaj nameni delodajalcev omejeni predvsem s tistimi pogoji, ki naj omogočajo uveljavljanje te družbene naloge medijskih organizacij - pravice "obveščati" in "biti obveščen". Med te omejitve se uvrščajo predvsem določbe o zagotavljanju preglednosti nad lastništvom in upravljanjem medija, določbe o tako imenovani klavzuli vesti, o poklicni tajnosti v zvezi z varovanjem zaupnosti virov ipd. K takšnim določbam pa se ne uvrščajo kakšni posebno restriktivni pogoji, ki naj jih izpolni izdajatelj medija (ne glede na vrsto medija) pred začetkom izvajanja dejavnosti, da se bo sploh lahko ukvarjal s to dejavnostjo. Primer takšnega pogoja se v novem zakonu o medijih zdi vpis v razvid medijev z vrsto nadaljnjih zakonskih obveznosti, ki jih mora izpolniti izdajatelj, da bo pristojno ministrstvo medij vpisalo v razvid (sicer bo izdajatelj moral prenehati z razširjanjem programskih vsebin prek tega medija). Restriktivni pogoji za vpis v takšen razvid pa dejansko lahko vplivajo tudi na stopnjo pluralnosti medijev v neki družbi.

Če ni pluralizma medijev, dostop je okrnjen
V okolju, ki ne zagotavlja pluralizma medijev, pa je dejansko močno okrnjen tudi dostop do medijev tako novinarjem kot tudi drugim avtorjem prispevkov, s čimer je tudi težje uresničljiva tista določba slovenske ustave, ki pravico svobodnega izražanja in razširjanja mnenj zagotavlja vsakomur. Pomen takšne ustavne določbe in pluralizma medijev pa moramo iskati predvsem v zagotavljanju temeljne pravice, ki jo imajo pripadniki javnosti, pravice do informacije. Mediji namreč nimajo neke posebne pravice do informacije, pač pa ta pravica pripada vsakemu državljanu.

izpis

Igor Ž. Žagar

Pet minut za (novinarski) suspenz
Nekdanji kolumnist Dnevnika odgovarja na članek urednice - Če so pravila in načela stroke poljubno prilagodljiva, da urednikom puščajo proste roke, da bralcem ponudijo kar koli, tudi laži in neresnice, potem sta svet in dogajanje v njem za novinarstvo povsem nepomembna
V prejšnji številki Medijske preže sem pod naslovom Kolumnisti sami izbirajo teme (naslov je uredniški, sam sem predlagal bolj sočnega) objavil članek, v katerem opisujem primer cenzure na Dnevniku; objavo kolumne, v kateri - na primeru fantomske molotovke, ki naj bi julija 2001 zadela italijansko ambasado - opozarjam na nečedno sodelovanje med policijo in novinarji, je urednica Tanja Keršmanc (očitno z namenom zaščite novinarskega ceha) zavrnila kot "neaktualno" in ukvarjajočo se z že neštetokrat prežvečeno temo. V članku dokazujem - kar je obenem tudi najeksplicitnejši pokazatelj, da je res šlo za cenzuro, ne pa za nekakšno dobrohotno uredniško zaščito bralcev pred podvajanjem informacij - da tema sploh ni bila neaktualna ali neštetokrat prežvečena, temveč preprosto ignorirana, Dnevnik pa je o njej - in še to le posredno, v poročilu s tiskovne konference - pisal le enkrat. Da je res tako, lahko z malo truda (brskanja po starih številkah) preveri vsak bralec sam.

In temu v svojem odgovoru z naslovom Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura, objavljenim takoj za mojim člankom (str. 26), ne oporeka niti gospa Keršmanc. Kar je nenavadno, kajti le kaj bi bil močnejši argument proti "užaljenemu piscu in njegovim reakcijam", kakor me gospa Keršmanc prijazno naslavlja, kot točno navesti, kdaj in kje vse je Dnevnik o čudežni molotovki pisal. Le kaj je v takšnem primeru močnejši protiargument kot s številkami navesti, kdaj in kje je zadevni časopis pisal o tematiki, za katero nasprotna stran - to bi bil jaz, "užaljeni pisec" - trdi, da v časopisu sploh ni bila obravnavana! In kdo to stori lažje kot urednik, ki je pri tem časopisu zaposlen! Pa gospa urednica tega ni storila. Vzrok? Tisti, ki sem ga v članku navedel že sam: takšnih člankov v Dnevniku ni bilo (pa tudi v drugih tiskanih medijih ne)! Namesto tega gospa Keršmanc stori nekaj, kar bi moralo zaskrbeti ne le vse, ki se z mediji tako ali drugače ukvarjajo, temveč tudi in predvsem bralce: preprosto in povsem neženirano ponovi laž, ki jo je že servirala, le da jo tokrat - verjetno zato, da bi zvenela prepričljivejše - še odebeli: v kolumni, da sem obdeloval zadevo, "ki so jo dober mesec (poudarek je moj) ›prežvekovali‹ novinarji, kolumnisti, policisti in drugi tako v Dnevniku kot v drugih medijih" (težave s pravopisom je pripisati avtorici). Od inkriminiranega dogodka do oddaje kolumne je preteklo 19 dni, do "dobrega meseca" bi tako rabili še nekako dva tedna …

Ali je urednikom vseeno, kaj bralci mislijo?
Tisto, kar je skrb zbujajoče, je dejstvo, da uredničin (ne)argument, s preprosto operacijo odštevanja, vsak bralec lahko preveri na isti strani - pa gospe urednice to očitno sploh ne moti! Kakor je v samovšečni uredniški blaziranosti tudi ne moti, da vsak bralec Dnevnika lahko sam pobrska po starih številkah in preveri, da se o molotovki in italijanski ambasadi tako rekoč ni pisalo. Takšna uredniška nonšalanca pri lansiranju vsakomur preverljivih laži kaže na odnos, ki ga imajo uredniki podobne vrste ne le do bralcev in stroke, temveč tudi do sveta in dogajanja v njem, do tistega torej, kar naj bi bil predmet novinarstva.

Če namreč urednika ne moti, da bralci lahko sami preverijo neresničnost njegovih trditev in z eksplicitnimi lažmi celo nadaljuje, potem to lahko počne iz (grobo vzeto) treh razlogov: 1) sam ne vidi, da laže; 2) prepričan je, da bralci tega ne bodo opazili; 3) vseeno mu je, kaj (si) bralci mislijo. Če bi veljalo 1), da namreč sam ne vidi, da laže oziroma je prepričan, da govori resnico, bi v našem primeru pomenilo vsaj, da ne pozna svojega lastnega časopisa in svojega dela v njem. Kar je težko sprejemljiva predpostavka, razen v primeru, da bi šlo za osebo z duševnimi motnjami. O čemer pa nimamo podatkov in tega zato tudi trditi ne moremo. Če bi veljalo 2), da namreč bralci tega ne bodo opazili, bi to pomenilo, da bralcem - torej tistim, za katere časopis sploh dela - odreka sposobnosti branja in elementarnega sklepanja. Kar je težko verjeti, saj bi sicer urednikoval za nepismene in omejene ljudi, takšni pa časopisov ne berejo in jih tudi ne morejo brati. Njegov trud bi bil torej ničen, delo pa zaman. Ostane nam torej le še možnost 3), da mu je namreč vseeno, kaj (si) bralci mislijo. Kar pa je za urednika malce nerodna pozicija: če je namreč vseeno, kaj (si) bralci mislijo, potem je tudi vseeno, kaj jim sploh ponudiš. In če je vseeno, kaj jim ponudiš, potem uredniška funkcija pač ni potrebna...

So novinarska poklicna pravila poljubno prilagodljiva?
Če velja to slednje, da je uredniku vseeno, kaj (si) bralci mislijo in je torej, posledično, vseeno, kaj jim ponudiš, to obenem pomeni tudi razvrednotenje in prezir do novinarstva kot stroke, ki ima svoja pravila in načela. Razen če ta pravila in načela niso poljubno spremenljiva in prilagodljiva, kar pa pod vprašaj ne postavlja le statusa takšnih "pravil" in "načel" (če namreč sploh so pravila in načela), temveč tudi sam študij novinarstva. Če so namreč pravila in načela stroke poljubno spremenljiva in prilagodljiva, obenem pa je novinarju vseeno, kaj in kako bralci po branju njegovega članka razmišljajo in mu je zato tudi vseeno, kaj jim ponudi, čemu potem sploh študij novinarstva? Predvsem pa, kaj takšen študij sploh lahko nauči, če so celo pravila in načela poljubno prilagodljiva? In, nenazadnje, če so pravila in načela stroke poljubno prilagodljiva, celo tako zelo, da urednikom (in novinarjem) puščajo proste roke, da bralcem ponudijo kar koli, tudi laži in neresnice, potem sta svet in dogajanje v njem za novinarstvo povsem nepomembna. Če namreč bralcem lahko ponudimo kar koli, ne glede na to, kaj se je v svetu res zgodilo, potem novinarstvo postane povsem neverodostojno, svet in dogodki v njem pa brezpredmetni. Svet izgubi pomen, novinarstvo pa smisel.

izpis

Maja Breznik

Kulturni krogi
Javni prostor je očitno žrtev monopola - Tudi kulturno politiko določajo kulturna administracija in vplivne skupine vladajoče kulture.
Ko sem 31. januarja 2002 pisala komentar o gradivu, ki ga je ministrstvo za kulturo pripravilo ob novi zakonodaji, si nisem mislila, da bo besedilo objavljeno šele tukaj, v skrajšani različici, zlasti pa ne, da bo sprožilo tudi razpravo o medijski politiki. Besedilo sem pisala iz podobnih razlogov, iz katerih je Bourdieu zasnoval zbirko Raisons d‹agir: nekatera vprašanja so preveč pomembna, da bi jih prepustili maloštevilnim "specialistom".

Najpomembnejša razprava namreč vselej poteka o stališču, od koder se išče odgovore. Pri kulturi je izhodiščna dilema preprosta: elitizem ali pa kaj bolj ambicioznega. Elitizem je ta čas uveljavljena praksa in v vseh razpravah tiho priznano izhodišče: normalno, če razprave potekajo v ozkih krogih "strokovnjakov in specialistov"? Vsekakor ne tam, kjer bi bilo to najbolj potrebno. Ko so mi časopisi drug za drugim (Dnevnik, Večer, Mladina in Delo) zavračali članek, ker naj bi o sporni zadevi že poročali njihovi novinarji, mi je postalo jasno, da od javnih občil ni pričakovati "javne razprave". In to kljub liberalistični zasnovi medijev, ki vidi v medijih zastopnike raznih svetovnih nazorov, v bralcu in bralki pa pametna sodnika, ki naj bi znala iz nasprotujočih si stališč izluščiti resnico. Dogaja se ravno nasprotno: mediji tonejo v dolgočasno enoličnost, pod uradno kulturo "pluralizma" uveljavljajo depresivno monokulturo. Javno razpravo o bistvenih vprašanjih se je zadnje čase posrečilo izsiliti le maloštevilnim junaškim posameznikom: ali pa svojo usodo res lahko zaupamo posameznikom, ki jurišajo na sistem - še zlasti ker so mediji del tega sistema?

Sporni članek o novi kulturni zakonodaji
Javni prostor je očitno žrtev monopola. Tudi kulturno politiko določajo kulturna administracija in vplivne skupine vladajoče kulture. V spornem članku sem očitno imela bolj prav, kakor sem mislila: naj torej navedem nekaj odlomkov.

"Če si pobliže ogledamo gradivo, lahko ugotovimo, da je najpomembnejša novost nove kulturne zakonodaje prestavitev financiranja regionalnih javnih zavodov z države na občine in lokalne skupnosti. [..T]a poteza [je] v računovodskem žargonu le preknjiženje: z državnega proračuna na proračun občin, medtem ko finančno breme in zakonska odgovornost še vedno ostaja na ramenih davkoplačevalcev. Stranski učinek pa je celo negativen: administrativni postopki so bolj zapleteni, povečuje se administracija, financiranje kulturnih zavodov pa je negotovo. [...] Če pa bi občine poskrbele za kulturne zavode, koliko komunalnih napeljav, cest, vrtcev, šol in stanovanj bi ostalo brez denarja? Občine bodo morale namreč poskrbeti za financiranje javnih zavodov iz svojih proračunov, medtem ko bo ministrstvo za kulturo obdržalo sredstva, ki so bila prej namenjena javnim zavodom.

Gradivo nas tudi pouči, v kakšne namene bo ministrstvo za kulturo porabilo privarčevano 1,74 milijardo tolarjev. Financiranje neodvisne kulture: 25 %. Izvajanje Zakona o knjižničarstvu: 31 %. "Ostanek", slaba polovica, pa bo namenjena za državno administracijo, če pravilno razumemo, kaj naj bi stalo za "posebnimi nalogami /.../ javne službe" ali za sprejemanjem in izvajanjem Državnega razvojnega programa. Cilj te operacije je torej, da velik del sredstev ostane predlagatelju, se pravi državni administraciji za to, da bo vpeljala red v svoje vrste: pripravila razvojne programe, ocene stanja, svetovalne službe, administracijo ipd. itn. To pa so naloge, ki naj bi jih ministrstvo opravljalo vsak dan, ki so nenazadnje njegova naloga.

Z novim zakonskim predlogom ministrstvo poskuša izsiliti interpretacijo, da doslej ni moglo opravljati omenjenih nalog, ker ni imelo sredstev. V ta namen si je izbralo za vojnega zaveznika neinstitucionalno kulturo, s katero naj bi si razdelili plen; "neinstitucionalna kultura" je tradicionalna nasprotnica javnih zavodov in naj ne bi imela pomislekov ob takšnem zavezništvu. Če pa ministrstvo v vojno za decentralizacijo pritegne še mrežo javnih knjižnic (o katerih sicer nihče ne dvomi, da so koristne), je premoč zanesljivo na njegovi strani.

Protislovja obravnavanja kulturne dobrine kot javne dobrine
Ministrstvo doslej ni pokazalo politične volje, da kakor koli poseže na področje kulture, sedaj pa naj bi bila dobra polovica milijarde cena, da pokaže kulturi svoje regulativne in strokovne sposobnosti? Za izhodišče nam bo moralo ministrstvo pojasniti, na kakšen način obravnava kulturne dobrine kot javne dobrine, kar je v novem zakonu zapisano kot prvi javni interes na področju kulture. Osnovno protislovje, ko govorimo o kulturnih dobrinah kot javnih dobrinah, je, da so odjemalci kulturne ponudbe maloštevilne skupine. Ali ni torej učinek ministrstva za kulturo ravno nasproten od tistega, ki si ga je zastavilo za svoj cilj: namesto čim širše dostopnosti kulture ministrstvo podpira elitno kulturo, se pravi to, čemur se v sociološkem jeziku reče kultura vladajočega razreda.

Slovensko ministrstvo za kulturo ni edino, ki ima opraviti s takšnimi vprašanji. Da petina prebivalstva pokupi večino knjig na trgu, da le malo večji del prebivalstva obiskuje knjižnice (v Sloveniji 24,7 % v letu 2000), da le majhen del obiskuje gledališke predstave (v Sloveniji okrog 6 %), kaj šele muzeje in arhive ipd. itn. - ob podobnih podatkih je, na primer, francosko ministrstvo skrajno zaskrbljeno, kakšno drugo pa jih obravnava kot samoumevne. Ti odstotki kažejo na "družbeno strukturo" v najbolj trdem pomenu: razmerja so približno enaka po vsej zahodni Evropi - in se v zadnjih tridesetih letih sploh niso bistveno spremenila.

Ministrstvo je videti gluho tudi za najobčutljivejša vprašanja, ki zadevajo otroke in mladostnike. Najboljši obiskovalci knjižnic in gledališč otroci do 12. leta: tu šola in družina delujeta v isti smeri - šola razsvetljuje, starši pa snujejo "družbeno maščevanje", s katerim naj bi otroci, ko bodo odrasli, povrnili hudobni družbi za krivice, ki so jih utrpeli njihovi neizobraženi starši. Na Založniški akademiji je Jože Hribar iz Mladinske knjige povedal, da prodaja mladinskih knjig po dvanajstem letu strahovito upade, ker otroci navadno v tej starosti razočarajo svoje delavske matere. Pri tej starosti šola očitno preneha delovati "splošno razsvetljevalsko" in prevzame razredno vlogo. V takšnih razmerah je pravzaprav licemerstvo, če postavimo za cilj kulturne politike "dostopnost kulture" - saj vsi kazalci kažejo ravno nasprotno smer.

Vprašanje dostopnosti kulture ni v modi
Da zgoraj omenjena vprašanja res niso v modi, nam lahko razložijo tudi izvajalci kulturnih programov. Mreža ljubiteljskih dejavnosti je bila nekoč ustanovljena zato, da čim več ljudi vključi v kulturne dejavnosti na aktiven ali pasiven način. Nekoč je Zveza kulturnih organizacij Slovenije uresničevala to, kar ima danes ministrstvo za kulturo zapisano kot cilj. Vendar pa mora sklad za ljubiteljske dejavnosti, naslednik ZKOS, danes upravičevati svoje početje z nasprotnimi argumenti: da so njihove dejavnosti primerljive s "profesionalnimi" in da prostočasne aktivnosti lahko tekmujejo z rezultati poklicnih umetnikov. Ne vemo, komu je hvala ali graja namenjena? Tudi v gradivu trčimo na opombo, da je mreža sklada za ljubiteljske dejavnosti vse bolj mreža za servisiranje poklicne kulture, od ljubiteljskih dejavnosti pa se vse bolj oddaljuje.

Namesto da bi ministrstvo poskušalo z vsemi sredstvi rahljati kulturne razlike, jih spodbuja in poglablja. Ali ni ministrstvo molčalo, ko je kurikularna komisija ministrstva za šolstvo izrinila likovni pouk iz osnovnih šol in utemeljevala šolski program na osnovi "koristnih" znanj in tekmovalnosti med učenci? Z molkom je ministrstvo za kulturo podprlo šolski program, ki namenoma vzgaja pri enih učencih občutek inferiornosti, pri drugih občutek superiornosti, kar je pri odraslih odlična ideološka osnova za odnose neenakopravnosti. Ti pa spet sklenejo krog, ki smo ga opisovali zgoraj.

Vračanje kulturnih institucij v politično sfero
Ministrstvo za kulturo se iz apatičnega razdeljevalca proračunskih sredstev vse bolj spreminja v moderno politično institucijo. Z novim zakonskim predlogom bo vrnilo kulturne institucije nazaj v politično sfero, saj naj bi bila trg in kapital večja sovražnika kulture kot pa politične ideologije. Kulturi bo poslej ministrstvo za kulturo vladalo kot preudaren gospodar s pomočjo razvojnih načrtov, statistik, evalvacij in raziskav, kadar bi bilo nujno, pa z zakoni. Kaj bo zapisano med njihovimi cilji, dejansko ni pomembno: 1997 je bila deetatizacija, 2002 etatizacija. Ministrstvo za kulturo bo odslej vse bolj "strokovno", njihovi podložniki pa vse večji "tepci".

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev