Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v Sloveniji velja že od marca 2003. Se je v tem času kaj spremenilo glede dostopnosti informacij javnega značaja? So državni in lokalni organi postali bolj odprti in pripravljeni sodelovati z državljani? Ali je v javnosti še prisoten očitek, da ti "nekaj prikrivajo"? Je država zdaj kaj bolj transparentna in odgovorna? Kdo največ uporablja pravico dostopa do informacij javnega značaja? Koliko naj bi bili novinarji v prednosti pri pridobivanju informacij? Koliko se pravico dostopa do informacij javnega značaja uporablja za komercialne namene? Kako delujejo omejitve dostopa do informacij, s katerimi razpolagajo državni organi? Kaj sta "škodni test" in "test javnega interesa"? Kateri državni in lokalni organi slovijo kot najbolj kooperativni in kako pristopiti, kadar to niso? Koliko uslužbenci državnih organov vedo o postopku, in koliko vedo državljani? Kdo bi moral poskrbeti za boljšo seznanjenost? Je ministrstvo za informacijsko družbo opravilo naloge predpisane zakonom? Kdo bo pristojen za spodbujanje in nadzor nad uresničevanjem zakona po ukinitvi tega ministrstva? Kakšne so izkušnje z delovanjem pooblaščenca/pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja? Kakšna je vloga inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, kaj lahko storijo sodišča in varuh človekovih pravic? In nenazadnje, kje bi kazalo popraviti zakon o dostopu do informacij javnega značaja?

O teh vprašanjih so razpravljali udeleženci omizja: Gregor Virant, minister za javno upravo, Pavel Gantar, dosedanji minister za informacijsko družbo, Nataša Pirc-Musar, pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, Jernej Rovšek, namestnik varuha človekovih pravic, Urška Prepeluh, doktorska kandidatka, štipendistka Mirovnega inštituta, Senka Š. Vrbica, pravnica pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij, Grega Repovž, predsednik Društva novinarjev Slovenije, in Borut Mekina, novinar Večera.