Časopisna hiša Delo je od leta 2003 po vseh finančnih manevrih vplivnih slovenskih podjetij pristala v popolni lasti Pivovarne Laško. Stojan Zdolšek se je v Delovo zgodbo vpletel zelo globoko. Celo tako, da je iz pravnega zastopnika postal predstavnik lastnika, član nadzornega sveta Dela. Njegova vloga se je končala po sporu s šefi Pivovarne Laško. Kot pravi sam, zaradi nestrinjanja z njihovim konceptom videnja časopisne hiše. A za zdaj je še vedno pravni zastopnik Pivovarne Laško, še vedno največje lastnice Dela. Za Delo je že napisal nov statut z dvotirnim upravljanjem in ločeno poslovodno ter uredniško funkcijo.

Le malo je v zadnjih 19 letih pomembnih podjetniških, gospodarsko-politično obarvanih zgodb, na čelu katerih so bili pomembni politiki in gospodarstveniki in katerih del ne bi bil tudi ta znani ljubljanski odvetnik. Stojan Zdolšek je na sodišču veljal za odločnega, spretnega, nepopustljivega, glasnega, tudi vzkipljivega in koleričnega. Večkrat iz profesionalne preračunljivosti. Je pa zaradi napadalnosti, »nesramnosti« in jezikavosti, ki je včasih mejila že na brezobzirnost, že dobil tudi kazen sodišča. To se je denimo zgodilo med zasliševanjem prič med obravnavo v tožbi politika Marjana Podobnika proti Mladini zaradi pisanja o spornem financiranju stranke SLS. Podobnika je spraševal podrobnosti o tem, kako občuti duševne bolečine, vredne takratnih 25 milijonov tolarjev. Če moči posteljo, je bil neposreden. V sojenju proti nekdanjemu državnemu sekretarju Borisu Šuštarju zaradi jemanja podkupnine – zastopal je Šuštarjevo ženo Rozano – si je privoščil celo »izločitev« sodnice Deane Fekonja.

Njegov način vodenja skupščin delniških družb, kar je bila vsa njegova specialnost zaradi odličnega poznavanja gospodarskega prava – in je zaradi tega zelo iskan na skupščinah družb, ki pričakujejo kakršnekoli težave –, si je večkrat v preteklosti prislužil oznako aroganten, nepopustljiv in brez milosti. Če je iztis malih delničarjev po zakonu dovoljen, ni nobene ovire. Če uprava na skupščini ne mara vprašanj delničarjev, jo bo poskušal na vse mogoče načine obvarovati pred njimi. Branil bi vsakogar, je dejal v nekem intervjuju pred leti, razen tistih, ki bi storili krvni delikt, morili ali ubijali, težko pa bi zagovarjal tudi posiljevalca ali pedofila. Pred gospodarskim kriminalom pa nima predsodkov. Branil bi tudi nasprotne stranke. V primeru Mladine v tožbi z Marjanom Podobnikom bi zastopal tudi Marjana Podobnika, je dejal v intervjuju. A ne bi zahteval tako visoke odškodnine. V času, ko se je Pivovarna Laško in njen takratni šef Boško Šrot spustila v vojno s takratnim premierom Janezom Janšo, je dejal, da bi branil tudi Janeza Janšo. Če bi mu ta plačal avans.

V svojem najzgodnejšem obdobju je Zdolšek branil časopis Tribuna, ki ga je zaradi objave skrivnih zapiskov o pogovorih s politiki dal zapleniti Igor Bavčar, takratni notranji minister, zdajšnji propadli gospodarstvenik. Nato je sredi devetdesetih zastopal Milana Smolnikarja, glavnega akterja v razvpiti aferi Depala vas, zaradi katere je moral odstopiti takratni obrambni minister Janez Janša. Tega mu Janša ni pozabil in mu je vlogo v Depali vasi vrgel naprej, ko je Zdolšek zastopal interese Laškega v NS Dela. Med procesom Depala vas je poudarjal, da je nedopustno, da vojaške oblasti pretepajo civiliste. V času osamosvajanja Mladine od ZSMS je spisal statut, s katerim je preprečil, da bi na Mladino pritiskali ekonomski ali politični interesi. Pozneje je zastopal razvpitega nekdanjega direktorja Hita, Danila Kovačiča v tožbi proti Delu, Mladino v tožbi Marjana Podobnika in Toneta Krkoviča, zastopal je Boruta Likarja v aferi Vič-Holmec.

Znana je tudi njegova tožba proti Telekomu, ko je kot mali delničar s tožbo izpodbijal imenovanje Marjana Podobnika na čelo Telekoma brez javnega razpisa. Lastninjenje zavarovalnic, menedžerski odkup BTC, bil je zraven. V imenu podjetij upravičenk v lastninjenju zavarovalnice Triglav, BTC in Zdravilišče Radenci, je vložil ustavno presojo zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. V času vojne za Zavarovalnico Triglav je takratnemu predsedniku vlade Antonu Ropu očital, da je izgubil kompas, nato pa priznal, da jih je Rop »pohodil«. Od najpomembnejših slovenskih podjetij je zastopal mnoge, med drugim Zavarovalnico Triglav, Mercator, DZS, – in seveda Pivovarno Laško –, vse v najbolj pomembnih zgodbah. Za številne delniške družbe je vodil skupščine, na primer v Abanki, SKB banki, Petrolu, ter jih, kot denimo družbo Aktiva certifikatskega barona Darka Horvata, »branil« pred malimi delničarji. Bil je osebni odvetnik mnogih gospodarstvenikov in vplivnih oseb, med drugim nekdanjega prvega moža Mercatorja Zorana Jankovića in nekdanje državne sekretarke in najbližje sodelavke nekdanjega šefa Pivovarne Laško Boška Šrota, Andrijane Starina Kosem. Poznanstvo z njo ga je nenazadnje pripeljalo v Delovo zgodbo, potem pa iz nje tudi odpeljalo.

Aprila 2006 je za Dnevnik izjavil: »Ocenjujem, da so dogodki v gospodarstvu in kapitalske transakcije v tem času najpomembnejše, kar se dogaja. Od vsega, kar se bo dogajalo zdaj in v prihodnosti, bo odvisno vse naše življenje v tej državi.« In res, bil je globoko v dogajanju v času največjih kapitalskih premikov in si s svojim delom zagotovil velik intelektualni kapital ter vpogled v drobovje koncentriranja kapitala. Stojan Zdolšek je v zadnjih desetih letih dodobra spoznal vse pomembne slovenske gospodarstvenike in podjetja ter zgodbe okoli njih.

Stojan Zdolšek je bil zelo iskan in popularen odvetnik, k čemur so nedvomno pripomogli tudi mediji. Je namreč med redkimi odvetniki, ki nimajo težav z javnim nastopanjem, sklicevanjem tiskovnih konferenc ter dajanju izjav o svojih strankah in postopkih na sodišču. Svoje mnenje je delil skoraj o vsaki aktualni in pomembni stvari. Nekatera stališča so v javnosti zelo odmevala. Zagovarjal je misel, da direktorjem ni treba natančno povedati, kakšne so njihove plače, ker to za delničarje ni pomembna informacija. »Bolj je pomemben podatek o tem, koliko imajo v lasti delnic podjetja,« je pojasnjeval. Njegove izjave so bile tudi politične. Protikorupcijski urad, na čelu katerega je ob njegovem nastanku bil poznejši tožilec, danes pa odvetnik Boštjan Penko, je označil za nepotreben. Kritiziral je ministra Gregorja Viranta (v Janševi vladi ministra za javno upravo) in njegov plačni sistem,, ki da je katastrofa za sodnike in pravosodje.

A vse njegove v javnosti izrečene izjave, ocene, kritike, poglede, komentarje, je moral bralec ali gledalec kratko malo vzeti kot stališča ali interes tistih, ki jih je v tistem hipu zastopal. Kaj je res in kaj »prirejeno« res, je težko vedeti.

Februarja 2004 Zdolšek na nekem srečanju kluba Socius o svojem videnju nekaterih pomembnejših dogodkov v slovenskem gospodarstvu izjavi, da je bilo imenovanje Zorana Jankovića za predsednika uprave Mercatorja verjetno prva menjava na pomembnem mestu, kjer politika ni odločala. Nato pa še znamenita izjava: »Saj se ve, kdo bo v nekaj letih odločal v državi. To bo gotovo kapital, politiki pa bodo servis kapitala, kot v vsaki normalni državi.«

Čez slabi dve leti pa prvič v svoji karieri prav zaradi Zorana Jankovića v javnosti spusti senco dvoma na svojo profesionalno držo odvetnika. Kot odvetnik Zorana Jankovića, zastopnik Mercatorja v času, ko ga je ta vodil in podjetja Electa v lasti Jankovićevega sina, pred županskimi volitvami kandidatu Jankoviću očita »družinski despotizem najbolj vulgarnega balkanskega tipa«, ki je v Evropi »popolnoma nesprejemljiv«. Tako komentira delovni osnutek revizijskega poročila o poslovanju Mercatorja v zadnjih Jankovićevih letih, od 2003 do 2005, ki se v času predvolilnega boja kot strela z jasnega pojavi v javnosti. Njegovo dejanje takrat obsodijo tudi mnogi njegovi kolegi: da je s tem grobo kršil odvetniški kodeks, ker je izdal in škodil svoji stranki. Javnost pa je zanimalo, zakaj tega ni oznanil prej, če je za to vedel. Takrat prvič ne želi dajati izjav za medije o tem primeru, nastopi le v televizijski oddaji Trenja o vplivu politike in kapitala. Čez dve leti v intervjuju za Mladino o tem svojem dejanju pove, da že vrsto let daje izjave za javnost, takrat ko pač oceni, da je to treba. Enako da je ravnal v tem primeru.

Stojan Zdolšek je tako kontroverzna osebnost, da je treba v luči interesov njegovih strank jemati tudi mnenja o njem, tako njegovih podpornikov kot nasprotnikov. Ko je pred leti zastopal 240 sodnikov pred ustavnim sodiščem in izpodbijal plačni sistem (to je storil pro bono, iz solidarnosti in kolegialnosti), so to nekateri problematizirali v smislu, da bodo ti sodniki nekako njegovi »dolžniki«. A sam je menil, da se mora odvetnik v takem primeru, ko gre za tako očitno napadanje sodstva, postaviti na stran sodnika, saj če vlada zlomi sodstvo, zlomi tudi advokaturo.

Kot zastopnik je v Pivovarno Laško prišel konec leta 2001, ko se je začela vojna med Pivovarno Laško in belgijsko pivovarno Interbrew (zdaj Anheuser-Busch InBev) za Pivovarno Union. Kot pomoč odvetniku Miru Senici ga je poklical takratni predsednik uprave Laškega Anton Turnšek. Postal je goreč zagovornik interesov Pivovarne Laško. Kot je dejal v nekem intervjuju, tudi zaradi lokalne pripadnosti, saj je tudi sam iz teh krajev. Zelo je bil ponosen na ugoden izid vojne za Union decembra 2004. Pivovarna Laško je lastnica Uniona postala le slab mesec po nastopu nove vlade Janeza Janše. Ob vsaki priložnosti, ki se je ponudila, je povedal, da je proti razprodaji slovenskih strateških točk tujcem. Zagovornik interesov Pivovarne Laško je ostal tudi v času Janševe vlade in po zamenjavi Turnška z Boškom Šrotom novembra 2005. Zagovarjal je razvpito in domnevno sporno prodajo državnega dela (okoli 14 odstotkov) Mercatorja Pivovarni Laško septembra 2005, češ da prodaja ni bila nepregledna, kot je politiki očitala javnost, in da je vlada storila prav, ko je Mercator prodala domačemu lastniku.

Pri primeru prodaje državnega deleža Mercatorja, v katerem naj bi ključno vlogo odigrala takratna državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem, se je začela njegova pot v Delo. Starina Kosmova je sredi mandata Janševe vlade, ko se je ta začel zapletati v vojno z apetiti Boška Šrota, prestopila na stran Pivovarne Laško, postala zaupnica uprave, odstopila z mesta državne sekretarke, postala prva nadzornica časopisne hiše Delo in se Janši dokončno zamerila. Na mesto njenega namestnika in tesnega sodelavca v nadzornem svetu Dela je sedel prav pravni zastopnik Pivovarne Laško Stojan Zdolšek.

Ko sem ga pred tedni prav za ta portret vprašala, koliko si pri svojem delu dovoli vnosa in vpliva čustev, je dejal: »Čustev si ne dovolim. Pri delu ne smejo biti pomembni ne čustva ne svetovnonazorski pogledi. Bistvo je, da za svojo stranko narediš največ, kar se da, v kakršnemkoli položaju je že.« Zdolšek je, če je hotel ali ne, v letih, ko je Pivovarna Laško koncentrirala lastnino v Delu, postal eden tistih, ki so Delu jemali njegovo dušo. Tistih, ki so Delo naredili mlačen poročevalski dnevnik, ki je izgubil svojo širino, ostrino in pronicljivost.

Delo se je v kadrovskih manevrih in kuhinji okoli imenovanja urednikov in direktorjev spet znašlo februarja 2003, ko je Pivovarna Laško od Krekove družbe kupila četrtinski delež v Delu. Da ne gre za strateško naložbo in da prevzema ne bo, so takrat povedali kupci, ni pa rečeno, da ga dolgoročno ne nameravajo izvesti. Že leta 2005 so štajerske družbe okoli Pivovarne Laško obvladovale že 61 odstotkov Dela. Takrat so se pojavile še zadnje govorice, da želi v Delo kapitalsko vstopiti tujec, nemška medijska skupina WAZ. WAZ to potrdi, Slovenci zanikajo. Pivovarna Laško sporoči, da Dela ne bo prodajala. Mesec pozneje pa je Delo kupilo skoraj 20 odstotkov Večera. Delo je spet iskalo novega odgovornega urednika in direktorja. Vrstijo se špekulacije, namigi, dogovarjanja, govorice. Delo se je spet osredotočalo na notranje boje med zaposlenimi in vodilnimi silami na Delu, namesto na svoje poslanstvo, izdelavo kakovostnega dnevnika. Slabi odnosi so se začeli kazati v padanju prodaje, klavrnem koncu nekaterih projektov, denimo tednikov As in Več. V novinarskih vrstah ves čas vre. Najbolj, ko se določi nov statut – statute Dela sestavlja odvetnik Stojan Zdolšek po naročilu lastnika –, po katerem lahko uprava družbe imenuje in razreši odgovornega urednika, za to pa ne potrebuje več soglasja nadzornega sveta.

Ko je Pivovarna Laško kmalu popolnoma prevzela Delo, je časopisna hiša dokončno postala žrtev boja med politično-gospodarskimi interesi lastnika Dela in aktualno politično oblastjo. Že kmalu za uradnim prevzemom Dela so namreč predstavnike kapitala v nadzornem svetu Dela zamenjali predstavniki lastnika iz Laškega Andrijana Starina Kosem, Stojan Zdolšek in Rebeka Lah. Andrijana Starina Kosem je takoj po imenovanju v pismu premieru ostro kritizirala posege politike v uredniško politiko Dela in poudarila, da tega kot predstavnica največjega lastnika Dela ne bo dopustila. Stojan Zdolšek še marca 2008 v intervjuju za Mladino pove, da se je vojna zoper Pivovarno Laško začela, ko se je pivovarna odločila, da bo naložbo v časopisu Delo prevzela v svoje roke in začela upravljati z njo, kot verjame, da je prav. Pojasni, da so glavni vzrok za odločitev lastnika za spremembe v upravljanju in uredništvu dela, neugodni ekonomski kazalci in drugi parametri na Delu, kar je po njegovem predvsem posledica vplivanja oblasti na vsebino časopisa. Julija 2008 je skupščina delničarjev že odločila o umiku delnic Dela z borze in določila nov statut, po katerem je delo dobilo enočlansko upravo. Ko se zvrstijo nove kadrovske menjave, pa se glavna nadzornika, Starina Kosmova in Zdolšek, spustita še v javno razčiščevanje z novinarji Dela, ki glasno opozarjajo na lastniške pritiske v uredniško in novinarsko delo. Silvester Šurla, v. d. urednika Delovega tednika Mag, predsednico NS Andrijano Starina Kosem in podpredsednika NS Stojana Zdolška namreč obtoži grobega poseganja v uredniško politiko Maga s strani lastnikov. Zdolšek je pozneje za Mladino povedal, da v. d. odgovornega urednika Maga ni bil pripravljen sprejeti njihovih standardov in zato so našli urednika, ki jih je bil. »To, da lastniki določajo široke okvire uredniške politike, ni nič nenavadnega,« pove. Zdolška vprašam, zakaj je Mladino lahko s statutom rešil pred pritiski politike in kapitala, na Delu pa je zavzel drugačno držo, pozicijo kapitala, pravi: »Vedno sem se zavzemal za to, tudi na Delu. V statutih, ki sem jih pripravil, so bila vedno poglavja o avtonomnosti uredništva in novinarjev. Tako je bilo vse do odstopa iz nadzornega sveta, ko so se moja stališča v tem delu popolnoma razlikovala od stališč lastnika.« A razumljivo je kot profesionalec, odvetnik Pivovarne Laško, vendarle naredil statut po naročilu lastnika, z enotirnim sistemom upravljanja. Čeprav, kot pravi, je bil proti.

Maja 2008, ko gospodarska kriza v svetu že kaže zobe in Bošku Šrotu nekatere stvari že uhajajo iz rok, se Zdolškovo nadzorovanje Dela naenkrat konča z odločitvijo, da odstopi iz nadzornega sveta. Mediji so že pred tem pisali, da se je sprl za lastniki in tudi s kolegico v nadzornem svetu, Andrijano Starina Kosem. Lastnikom da niso bile všeč njegove javne kritike o odločitvi skupščine časopisa Večer, da s spremembo statuta imenuje isto osebo za direktorja in za urednika Večera. Zdolšek izjavi, da se mu zdi združitev menedžerske in uredniške funkcije še bolj nevarna za neodvisnost časopisov in novinarstva kot pa sama višina lastniških deležev, ki jih ima lahko posamezen lastnik v medijski hiši. Ko kritizira tudi Delovo registracijo blagovne znamke Reporter pred nekdanjimi magovci, kar se mu ne zdi poštena poteza, in ne odobrava razrešitve Janeza Markeša z mesta odgovornega urednika, odstopi iz nadzornega sveta, ki na isti seji odstavi tudi urednika Janeza Markeša. Razlogi za razrešitev Janeza Markeša so bili »kšeftarsko politični«, pravi Zdolšek danes. »Moja vloga v Delovi zgodbi se je končala z odstopom iz NS Dela. Z odhodom Markeša pa se je končala tudi vizija neodvisnega, profesionalnega, osrednjega slovenskega časopisa,« mi še pove v kratkem pogovoru za ta portret. Delo je po njegovem utrpelo hude poškodbe lastne dignitete in potrebno bo nekaj časa, da si opomore. »Za to ni kriva le politika – da ne bo pomote –, temveč ljudje, ki so v tem času upravljali Delo,« pravi.

Stojan Zdolšek je še vedno pravni zastopnik lastnika časopisne hiše Delo, Pivovarne Laško. Po strmoglavljenju nekdanjega prvega moža pivovarne Boška Šrota je upravljanje z Delom prevzel Dušan Zorko, sicer prvi mož Pivovarne Union. Zdolšek je pred kratkim pripravil nov statut Dela, po katerem bo upravljanje Dela znova dvotirno – uprava in nadzorni svet –, funkcija poslovnega direktorja in odgovornega urednika pa bo ločena. Oba imenuje nadzorni svet. Enak način vodenja bo vzpostavljen tudi v Večeru, pravi.

Prizna, da Pivovarna Laško ni najbolj primeren lastnik Dela. »Pivovarna Laško se ukvarja s proizvodnjo in distribucijo pijač, kar počne na podlagi stoletne tradicije. Nikoli se ni ukvarjala z mediji. Sedanje vodstvo se tega zelo dobro zaveda in o tem tudi razmišlja,« odgovori na naše vprašanje, ali se mu še zdi, da je Pivovarna Laško pravi lastnik medijske hiše. Kot rešitev, da bi Delo spet postalo cenjen nacionalno-kulturni medij vidi v tem, da bi lastnice Dela postale banke. »Povsem mogoče bi bilo, da bi lastnice Dela kot medija z nacionalno-kulturno vlogo zgolj iz elementa prestižnosti postale banke,« je povedal. Priznava pa, da si težko predstavlja, da bi nekdo v tem času Delo kupil iz kapitalskih, dobičkonosnih razlogov. Večer, katerega delež mora Delo nujno prodati zaradi pritiska urada za varstvo konkurence, po njegovem ni zamudil lastnega razvoja. »V času recesije je težava prodaja tovrstnih naložb. Ni nujno, da je priložnost za Večer zamujena, je pa vprašanje cene, koliko je zanj nekdo pripravljen plačati,« pove Stojan Zdolšek. Če se že najde primeren lastnik, je vsekakor pripravljen plačati manj kot v času, ko je Delo po odločitvi lastnika, Pivovarne Laško kupilo 20 odstotkov Večera, in je bil v igri za nakup tudi vlagatelj, ki se ukvarja z mediji in založništvom.

Mediji so se z razvojem novih tehnologij, predvsem spleta, in s spremenjenimi navadami novih generacij znašli v nezavidljivem položaju. Naklade časopisov skoraj povsod po svetu padajo, v Združenih državah Amerike je v zadnjih letih propadlo zelo veliko dnevnikov, tistim, ki še kljubujejo, pa so se naklade močno znižale. Večina bralcev po novem išče informacije po spletu in zanje praviloma tudi niso pripravljeni plačati. Podobno je tudi pri nas, naklade časopisov so se precej zmanjšale, recesija pa je premike na medijskem trgu še pospešila. Regionalni mediji tem spremembam nismo mogli ubežati, vseeno pa menim, da bodo lokalni časopisi vedno zanimivi za bralce, saj obravnavajo teme, ki se ljudi dotikajo vsak dan in bistveno vplivajo na njihovo življenje. Lokalni mediji ljudi tudi bolje poznajo, se zanje lažje potegnejo in jim tako rekoč zlezejo pod kožo. Vseh lokalno-regionalnih časopisov je v Sloveniji okrog 150, še vedno nastajajo novi, večina jih je brezplačnih. Drugače je s tradicionalnimi slovenskimi regionalnimi časopisi (Dolenjski list, Gorenjski glas, Novi tednik, Primorske novice, Štajerski tednik in Vestnik) – ti so plačljivi, v marsikateri regiji pa jih prebere več kot polovica lokalnega prebivalstva. Mnogi se premalo zavedajo pomena slovenskih regionalnih medijev, a še zdaleč ne gre za nepomembne medije; na svojih območjih so medijski vladarji. Z visoko branostjo so zanimivi tudi za oglaševalce, a na žalost se njihovega dosega in pomena mnogi oglaševalci ne zavedajo in jih podcenjujejo. Podatki o branosti so pomemben kazalec priljubljenosti časopisa – na primer tednik Dolenjski list ima naklado okrog 13.000 izvodov, po nacionalni raziskavi branosti pa vsako številko časopisa prebere povprečno 51.000 bralcev. Ti podatki pa še ne povedo vsega. Zanimiva je nedavna raziskava o zaupanju ljudi v medije, ki jo je opravila Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice v okviru raziskave javnega mnenja Slovenski utrip. Raziskava je pokazala, da visoka branost medija še ne pomeni nujno tudi visokega zaupanja vanj in obratno. Anketiranci so s kakovostjo slovenskih medijev zadovoljni. Na lestvici zaupanja so se najvišje uvrstili elektronski mediji (POP TV, Radio Slovenija, Televizija Slovenija, Kanal A), sledijo jim tiskani mediji Dnevnik, Finance in Mladina, v zlato sredino pa so se uvrstili lokalni mediji, ki jim zaupajo tako poklicno kot visoko izobraženi. Sledijo Družina, Večer in Delo, najmanj zaupanja pa so anketiranci prisodili dvema najbolj branima medijema pri nas – Žurnalu in Slovenskim novicam.

Dolenjski list je regionalni tednik za Dolenjsko, Belo krajino, Posavje in kočevsko-ribniško območje, in februarja prihodnje leto bo praznoval 60-letnico izhajanja. V tem času se ni spremenila le družbena ureditev, zamenjale so se generacije, način dela, razmišljanja, javnega delovanja, iz socializma smo spet stopili v (kruti) kapitalizem. Dolenjski list je v začetku 90. let prejšnjega stoletja kot pomembno javno glasilo ostal brez podpore družbenopolitičnih organizacij in občin; ta podpora pa je začela usihati že v 80. letih, časopis je pristal na trgu, odvisen zgolj od naročnine in prodanih oglasov. Pozneje je steklo še lastninjenje in postal je zasebni časopis, najprej v lasti zaposlenih, nekdanjih zaposlenih in upokojencev, kasneje pa je njihove deleže kupila Tiskarna Set iz Ljubljane, ki je njegov lastnik še danes. Vsi medijski lastniki pričakujejo od časopisov ustvarjanje dobička, in dejstvo je, da so bili pred leti časopisi dobra naložba. Danes pa so časopisi med tistimi izdelki na trgu, ki jih je recesija najbolj prizadela, saj je hkrati pospešila velike spremembe, ki jih tradicionalnim medijem povzročajo drugačen način življenja ljudi in nove tehnologije s spletom na čelu. Svetovni trend padanja naklad čutimo tudi regionalni časopisi. Glede na to, da delujemo na manjšem območju in z manjšimi nakladami, smo bolj ranljivi v primerjavi z večjimi, vseslovenskimi časopisi. Dejstvo je, da se sodobnim trendom ne moremo izogniti. Kakšni bodo časopisi v prihodnje, je odvisno od tega, kako se bodo prilagodili. Brez sprememb ne bo šlo.

Ne strinjam se z najbolj črnogledimi napovedmi, da čez 20 let ne bo več časopisov. Srednje generacije, ki jih prebirajo danes, se jim ne bodo kar tako odrekle, zagotovo pa ne bodo nikoli več dosegali tako visokih naklad, kot so jih v zlatih 70., 80. in še v 90. letih; prav tako bodo preživeli le tisti, ki se bodo uspeli prilagoditi tako z vsebino kot obliko in pokrivati stroške izhajanja. Čeprav smo bili regionalni oz. lokalni mediji vedno malo odrinjeni in za velike medije manj vredni, ker pišemo tudi o najdebelejši repi, teličkih trojčkih in srebrnih porokah ljudi, menim, da imamo danes prednost. Ljudje so zasičeni s pomembnimi splošnimi novicami iz sveta, za vest o izvolitvi Obame ali terorističnem napadu jim ni bilo treba čakati na naslednjo izdajo dnevnih časopisov, poročila so lahko spremljali tako rekoč sproti na televiziji ali spletu. O tem, kakšne težave imajo občani Straže z vračanjem vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, ali Suhokranjci s pitno vodo, pa Dragatušci s črno postavitvijo antene enega od mobilnih operaterjev v neposredni bližini vasi, ali kdo je na Dolenjskem pridelal najboljši cviček ali najdebelejšo bučo, pa bodo težko izvedeli še kje drugje kot iz Dolenjskega lista, ki ga od lani februarja dopolnjujemo s spletnim dnevnikom www.dolenjskilist.si. Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale.

V Ameriki je zadnja leta nehalo izhajati zelo veliko dnevnikov, nekateri od njih so izdaje preselili na splet, v tiskani verziji pa izhajajo kot tedniki ob koncih tedna. Čeprav Slovenija ni Amerika, predvsem je težko primerljiva zaradi majhnosti našega trga, lahko vendarle potegnemo določene vzporednice. Regionalni časopis, kot je Dolenjski list, je z neodvisno uredniško politiko zelo pomemben za informiranost ljudi v jugovzhodni Sloveniji. Na območju, kjer pokrivamo več kot 20 občin, imamo veliko (nelojalne) konkurence, poleg raznih oglasnikov, ki so informacijsko zelo revni, večina občin izdaja občinska glasila, ki pa glede na izdajatelja niso neodvisna, v njih so objavljene predvsem informacije vladajoče občinske večine in župana. Mislim, da lahko na lokalni ravni relativno neodvisno delujejo le regionalni časopisi; ti so še dovolj veliki, da preživijo s pomočjo prodaje oglasnega prostora ob seveda pomembnem deležu, ki ga zberejo z naročnino. Če bodo naklade še padale, bo ta neodvisnost načeta, manj bo oglasov, manj bo denarja od naročnin in prodaje časopisa. Na 12. srečanju lokalnih časopisov Slovenije letos septembra na Dvoru pri Žužemberku so vsi ugledni gostje, med njimi tudi minister za promet Patrick Vlačič, poudarjali velik pomen lokalnih medijev za informiranost ljudi. Ti mediji so tako rekoč steber demokracije, saj ljudi informirajo, jih povezujejo, so promotorji dobrega in omogočajo pluralizem idej. Če vse to drži, bi jim lahko priskočila na pomoč država. Vendar na drugačen način kot to počne zdaj, pomagala bi lahko pri distribuciji ali tisku, ki sta dva zelo velika stroška časopisov. Poleg tega gre za lažje preverljive podatke (od naklade, branosti do zaupanja bralcev), ki so v pomoč pri preverjanju upravičenosti do pomoči. Če bi bili regionalni časopisi odvisni od občinske proračunske pomoči, bi župani in drugi lokalni politični veljaki hoteli vplivati tudi na uredniško politiko. To bi nekateri radi počeli že zdaj, ko za delovanje Dolenjskega lista ne prispevajo niti evra, kar nazorno kaže, pod kakšnimi pritiski bi se ob takšnem financiranju znašlo uredništvo. Večina lokalnih političnih veljakov bi se zelo razveselilo, če bi Dolenjski list onemogel. Znebili bi se medija, ki jim gleda pod prste, in to ne le v večjih, ampak tudi v najmanjših občinah. Za profesionalno delo, ko je novinar zavezan le bralcem, medij potrebuje finančno neodvisnost. Danes, ko se stanje v medijih poslabšuje, je tudi neodvisnost na preizkušnji, novinarstvo postaja vse bolj poslušno. Če se bo to nadaljevalo, mediji ne bodo več četrta veja oblasti. Zaupanje nekemu časopisu je najpomembnejša vez, ki povezuje bralce in ustvarjalce časopisa. Težko jo je pridobiti, zelo hitro pa jo lahko zapraviš.

Dolenjskemu listu bralci zaupajo že skoraj 60 let. Odkar izdajamo tudi spletni dnevnik, se družini bralcev pridružujejo novi, predvsem mlajši, ki se informirajo na sodoben način – na spletu. Obiskanost našega spletnega dnevnika raste iz meseca v mesec, žal pa se (še) ne moremo pohvaliti z uspešnim trženjem oglasov na spletu. Mislim, da tudi ostali spletni mediji pri nas s prihodki od oglaševanja na spletu ne morejo pokrivati stroškov, ki jih imajo z njim. Oglaševalci, predvsem lokalni, so še precej nezaupljivi do oglaševanja na spletu, poleg tega so cene oglaševanja v tem mediju zelo nizke. Bojim se, da se stroški priprave za spletno izdajo, še posebej lokalnim medijem na Slovenskem, še dolgo ne bodo pokrivali. S tem ko so veliki časopisi ponudili informacije na spletu zastonj, so bili v to prisiljeni tudi ostali, od obiska in oglasov pa služijo drugi – posredniki, na primer Google. Čeprav so težnje, da bi informacije na spletu mediji zaračunavali, bo to verjetno težko izpeljati. Ko daš nekaj zastonj, pozneje ljudje za to niso več pripravljeni odšteti denarja. Internet je medij, ki omogoča hitro širjenje informacij, časopisi pa se bodo verjetno usmerili v razkrivanje ozadij, analize, intervjuje in reportaže. Kot bralka lokalnih novic upam, da bo regionalnim medijem, kot je Dolenjski list, uspelo preživeti, da bom lahko iz nepristranskega vira izvedela, kaj se dogaja v moji soseščini, mestu, občini in regiji. Časopisi so neke vrste kompasi, ki nam pomagajo skozi življenje; brez svetovnega kompasa bi še lahko preživela, brez domačega težko. Vodi pa nas lahko le tisti, ki mu zaupamo. Mislim, da bo tako tudi v novih časih, sicer kot družba ne moremo preživeti.

»Zame je novinarstvo svetinja, ki je večja od mene. Objavljali smo stvari, v katerih so pljuvali – tudi krivično – po meni. Objavil sem jih, ker je tako pač prav, kajti to je novinarstvo. Prvič, ko bom kot urednik to prepovedal, se je svobodno novinarstvo končalo.« - Drago Mislej – Mef[1]

Zgodovina slovenskih lokalnih in komercialnih medijev je do skrajnosti preprosta: nastali so iz nekdanjih občinskih glasil in radijskih postaj, ali pa zato, ker so nekateri zasebniki zavohali, da se tu ob minimalnem vložku lahko obeta hiter zaslužek. Posledica – Slovenija je prepredena z mrežo lokalnih medijev, od katerih mnogim v teh zadrtih časih grozi – resnici na ljubo upravičen – potop, saj so kratko malo plavali na valovih konjunkture in zelo malo vlagali v vsebinski napredek, v tehničnega pa le v toliko, kolikor je pocenil produkcijo. Lokalni in komercialni mediji so tudi z vidika novinarske etike, socialne varnosti novinarjev in konsistentnosti uredniške politike pogosto črna luknja slovenskega novinarstva.

Ne pa Mandrač – izolski časopis, ki ni zrasel na nobenega od obeh omenjenih načinov, ampak kratko malo iz prebivalcev Izole samih. Prav, bodimo pošteni, pobudo in prvi denar zanj je dala krajevna skupnost Izola – Staro mesto, toda stvar se je iz institucionalnih oblik izvila, preden je kdo to zares opazil. Mandrač je torej nastal kot nekakšno interno glasilo ene od skupnosti prebivalcev Izole.[2] In od 1000 izvodov v začetku je v nekaj mesecih narasel na 6000 izvodov. Sreča za Mandrač je bila, da je krajevna skupnost Staro mesto takoj na začetku k projektu privabila Draga Misleja - Mefa, tedaj glavnega urednika Primorskih novic, ta pa takoj vsaj še 15 profesionalnih novinarjev iz vseh obalnih medijev s stalnim bivališčem v Izoli. Kdor dobro pozna Misleja, ve, da se njegovi projekti vedno spremenijo v hit, in Mandrač je v Izoli postal del mesta. Če je kak dan zamudil, če ga kdo ni dobil, je bil ogenj v strehi. Ampak Mandrač je kot brezplačnik postal za Izolo prevelik, za krajevne skupnosti pa predrag in Drago Mislej se je moral odločiti: odločil se je, da projekt kot zasebnik nadaljuje, čeprav se je natanko zavedal, da taka zgodba ne le, da ne prinaša velikega zaslužka, ampak je prehod iz brezplačnika na naročniški časopis nadvse tvegana stvar. Kakorkoli, časopis živi še danes – ima vsaj 1000 naročnikov, še tisoč jih prodajo v neposredni prodaji in iz mesečnika je napredoval v tednik – matematično torej na 8000 izvodov mesečno – torej prihaja v vsako tretje izolsko gospodinjstvo.[3]

Tak je okvir zgodbe. Za njo stoji sicer precej več.

Drago Mislej, ki ga večina Slovencev bolj pozna po njegovem glasbenem udejstvovanju, je sicer po duši ostal vselej novinar, in to s posebno karmo, ki prave ljudi vselej pritegne. Človek, ki zna najti v ljudeh, kar je dobrega in se na to tudi odziva kot odprt človek, a hkrati tisti, ki od okolja terja temeljno poštenost. To odseva tudi Mandrač. To ni časopis, ki bi po vsej občini za vsako ceno iskal gnojnico, a prav zagotovo se resnično smrdljivim zgodbam ne izogiba. Tako kot drugi časopisi se zaradi svojih zgodb srečuje z grožnjami o tožbah. Na primer s tisto iz Marinvesta, ki v dvanajstih letih za svojo marino in skoraj četrtino zemljišč v Izoli ni plačal še niti enega evra koncesije, naveza podjetja z občinskimi oblastmi pa je prinesla grožnjo, da občina ne bo več objavljala občinskih objav. Ali ono, ko je občina mimo prostorskih načrtov pod znamko »urejanje parka« v zaščiteni del Izole poskušala speljati široke prometnice, pa jo je pri tem s svojim pisanjem ustavil Mandrač. Postal je nekakšen izolski ombudsman in pravna pisarna hkrati: ljudje prihajajo na njegovo uredništvo v središču mesta in pripovedujejo, sprašujejo, se pritožujejo in hvalijo. Sodelavci v njem delajo bolj na etični pogon kot na denar, ker je vzdušje v uredništvu pač spodbudno.

Občinska politika je nejevoljno spoznala, da nima drugega časopisa, ki bi lahko konkuriral Mandraču, torej je z enakimi zadržki, a druge izbire pač ni imela, začela vanj prispevati svojo prilogo. A vem, da to z vidika medijske teorije ni nobena strokovna kategorija, duše Mandrača ji ni uspelo nikoli osvojiti. Vsi župani in županje so prej ko slej spoznali, da se ga ne da ne kupiti ne uničiti. Zanimivo, da ga ni uspelo izločiti s trga niti regionalno najmočnejšemu časopisu Primorskim novicam, nobene velike škode jim ni povzročil niti brezplačnik Žurnal24.

Z Mefom sva sedela v lokalu pred uredništvom in v tem času so ga s svojimi problemi ogovorili vsaj trije Izolani. Mandrač je v Izoli zares postal zakon. Drago Mislej meni, da nikoli ne bo večji, a tudi manjši ne. In hkrati dodaja, da je lokalni medij nekaj povsem drugega od »velikega«. Na eni strani vsak zapis vpleteni dojemajo osebno, tako se tudi odzovejo. Pravi, da ni velikih in majhnih zgodb – so samo zgodbe. Zadnjih nekaj mesecev se je, na primer, vsa Slovenija ukvarjala z Muro, ker tam izgublja delo 3000 ljudi. Je kdo opazil Mehanotehniko, kjer je delo izgubilo 2000 ljudi, pa se je malo »vseslovenskim« novinarjem to zazdel problem, ker so se pri tem v Izoli pač bolje samoorganizirali in tudi na opozorila Mandrača začeli reševati po svoje in brez države?

In prihodnost? Velike oglaševalce so časopisu res pobrali brezplačniki in veliki časopisi, ampak veliki mediji so že zdavnaj izgubili dušo. Pa smo namesto pri suhi teoriji novinarstva znova pri metafiziki. Ampak ne poznate Izole. Tam ljudje dušo še cenijo.

Odločba številka 169 Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence iz septembra 2009, s katero je družbi Delo naložilo odprodajo 75-odstotnega lastniškega deleža v mariborskem Večeru, ni samo aktualizirala vprašanja koncentracije lastništva in morebitnih monopolov na medijskih trgih v Sloveniji, ampak je zastavila mnogo širše vprašanje o podobi in regulaciji celotnega medijskega trga v državi, pa tudi o smiselnosti sedanje ureditve, ki jo je, milo rečeno, povozil čas. Ob sedanjih predpisih namreč Delo in Večer, enako pa velja tudi za Dnevnik, Primorske novice in še kakšen tiskani medij lahko samo utrdijo položaj manj ali bolj uspešnega regionalnega medija z omejenim poslovnim modelom, nikakor pa si ne morejo zagotoviti položaja medija, ki je enako uspešno razširjen in dostopen povsod po državi ter hkrati nagovarja uporabnika z vsemi storitvami, ki jih neko medijsko podjetje lahko ponuja na trgu v pogojih konvergence medijev in prepletanja storitev, ki so bile še pred kratkim monopol tradicionalnih elektronskih medijev.

V trenutku, ko nova medijska zakonodaja šele nastaja, je težko in deloma nehvaležno ugibati, kaj bi bilo, če bi bilo, ali pa, kaj bo, toda pred desetletjem, ko je nastajala sedaj veljavna slovenska medijska zakonodaja, se je res zdelo, da je omejitev lastništva medijev imperativ, in da bi bilo v majhni Sloveniji nevarno prepustiti osrednje medije le delovanju trga in le peščici vplivnih, kaj šele tujih lastnikov. Toda takrat bi za ta namen morala biti spisana mnogo natančnejša zakonodaja, saj je sedanji Zakon o medijih v pretežnem delu nastal po načelu copy-paste, se pravi s povzemanjem navidezno dokončnih rešitev iz različnih evropskih dokumentov in predpisov. Ti pa so, kot vemo, vedno rezultat kompromisa med različnimi interesi, ki jih poskušajo uveljaviti bodisi posamezne države bodisi nadnacionalne medijske družbe. Najbrž se je avtorjem takratne zakonodaje res zdelo, da je „harmonizacija“ naše zakonodaje z evropsko v kontekstu približevanja Slovenije EU najpomembnejše dejanje, toda s takšnim pristopom so dejanskim akterjem na medijskem trgu pustili ogromen manevrski prostor, da iščejo različne „poti razvoja“ mimo veljavne zakonodaje. Po desetletju „samoumevnega“ razvoja množičnih medijev v Sloveniji imamo precej zanimivo in ne najbolj razveseljivo sliko: tiskanim medijem pada naklada, njihova lastniška „preobrazba“ se je sprevrgla v slovensko inačico „berluskonizacije“ z enako močnim političnim nabojem, zakonodaja pa jim ne dovoljuje razviti poslovnih modelov, ki bi jim dejansko omogočili, da preživijo in se razvijajo; na televizijskem trgu imamo značilno oligopolno strukturo in nezdravo konkurenco med javnim in zasebnim sektorjem, v kateri je bilo povsem nerazumno dovoljeno, da si en sam lastnik štirih televizijskih postaj ustvari prevladujoči položaj tako na trgu individualnega povpraševanja kot na trgu oglaševanja, in pri katerem zaradi pomanjkljive zakonodaje noben nadzorni organ ni mogel ugotoviti, da gre za nedopustno in za druge akterje na istem trgu škodljivo koncentracijo lastništva (?); in ne nazadnje, z nepregledno množico lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih postaj, ki so zelo neenakomerno razporejene v prostoru, v katerem naj bi delovale, je bila do skrajnih meja preizkušena podmena, da je temeljni pogoj za razvoj medijskega pluralizma svobodna podjetniška pobuda in svoboden trg.

Tisto, česa se nismo naučili iz zgodovine evropskih medijev, je: da mediji na nacionalnem trgu ne morejo delovati mimo načel družbene odgovornosti, da iz tega morajo izhajati specifične zahteve do lastnikov medijev, da medijev ni mogoče upravljati in jih ne smejo voditi kadri brez ustreznih strokovnih znanj in referenc, sicer je takšna podjetniška akcija obsojena na neuspeh. Britanska, nemška in še kakšna evropska izkušnja nas tudi uči, da v množične medije ni mogoče vlagati javnega denarja, če jim ni mogoče predpisati jasnih obveznosti iz naslova javne službe, in jih nadzirati, kako to službo opravljajo. V Sloveniji so različne vlade najprej z uvedbo ohlapno definiranega statusa programa posebnega pomena za lokalne in regionalne radijske in televizijske postaje, in pozneje še z ustanovitvijo državnega sklada za sofinanciranje medijev dejansko uveljavile model porazdeljene javne službe na področju radiodifuzije, pri čemer do zasebnih medijev ni izkazanih nobenih zahtev v smeri njihove dejanske družbene odgovornosti, niti ni natančno definirano, kaj je v tem primeru javni interes. Sofinanciranje tiskanih medijev v zasebni lasti pa že meji na nedovoljeno državno pomoč, saj prav tako ni jasno, kaj je v tem primeru javni interes. Bolj je povzeta neka že pretekla evropska izkušnja z različnimi javnimi razpisi, s katerimi je, na primer, v obdobju, ko je tudi Slovenija imela pridružitveni status, Evropska komisija sofinancirala različne projekte v kulturi, znanosti, izobraževanju in medijih, ki pa so bili rezultat ugotovljene politične volje in nadaljevanje že prej načrtovanih političnih akcij in kampanj, katerih namen je bil predvsem prepričevanje državljanov v državah članicah, da je prav, če ta velika družina držav stori to ali ono. Če to logiko prenesemo na raven nacionalne države, ostane le razsežnost političnih akcij in kampanj, ki vselej služijo le vsakokratni vladajoči politiki, medtem ko je avtonomija množičnih medijev delujočih na svobodnem trgu potisnjena v ozadje in dejansko ogrožena. Poenostavljeno povedano, do denarja vseh bi smeli biti upravičeni samo tisti, ki služijo vsem, a zato je potrebno vedeti, kdo so, koliko naj bi jih bilo, kaj naj bi počeli, in kaj naj bi od tega imeli državljani.

Ni naključje, da so se na obstoječi model črpanja javnega denarja v Sloveniji najbolj prilagodile lokalne in regionalne radijske in televizijske postaje, saj te, glede na vse, kar vemo o njih, tudi najbolj potrebujejo državno pomoč. Po najnovejših podatkih Apeka iz registra programov, imamo v Sloveniji 74 televizijskih programov (od tega 6 programov RTV Slovenija) in med njimi 11 programov s statusom posebnega pomena, ter 98 radijskih programov (od tega 7 programov RTV Slovenija) in med njimi 17 programov s statusom posebnega pomena??? Kdor se vsaj malo spozna na ekonomiko množičnih medijev, ve, da vsi ti programi ne morejo preživeti samo ob delovanju običajnih mehanizmov svobodnega trga. Po podatkih AGB Nielsen za leto 2008 je bil delež slovenskih lokalnih televizijskih postaj na trgu individualnega povpraševanja 5,62 %, za primerjavo: nižji od deleža angleških TV-postaj (7,57 %) in deleža hrvaških TV-postaj (5,99 %). Ob takšni uspešnosti tudi lokalne in regionalne radijske in televizijske postaje lahko hitro zaidejo v izgubo ali pa morajo, kot vsa druga podjetja v gospodarstvu, „optimizirati“ proizvodnjo, kar v medijih vedno pomeni siromašenje programa, zmanjšanje obsega produkcije, manjšo kakovost, ponekod pa tudi zniževanje plač ali odpuščanje zaposlenih. Pri nas veliko družb, ki so registrirale svoje programe in zanje pridobile frekvence, že deluje z najnižjim možnim številom zaposlenih, kar gotovo vpliva na njihovo operativno sposobnost ustreči dejanskim potrebam ciljnih občinstev na območju, na katerem delujejo. Za nekatera se, sicer bolj neuradno ve, da so v dolgovih ali prezadolžena pri bankah, skratka tudi v medijski industriji se podjetjem godi enako kot povsod drugod v gospodarstvu, le da sama o tem sploh ne ali zelo nerada poročajo.

In medtem ko se pri nas o teh razsežnosti „delovanja“ medijskega trga zelo malo javno govori, drugod po Evropi mrzlično iščejo modele regulacije in poslovne modele, ki bi množičnim medijem omogočili prilagoditev in preživetje. Pred tremi leti je, na primer, danska družba Nordjyske Media iz Aalborga v pokrajini Severni Jutland prvič preizkusila model integrirane medijske platforme, v katero so vključili izdajanje brezplačnega jutranjika, brezplačnega večernika in spletne strani po načelu „naredi si sam svoj časopis“. Vedeti je treba, da gre za družbo, ki izdaja več kot dvajset različnih časopisov in revij, ima svojo radijsko postajo, televizijsko postajo s 24-urnim programom in spletni portal. Poleg tega so svojim naročnikom omogočili tudi spremljanje video vsebin in televizijskih oddaj prek mobilnih telefonov in drugih mobilnih naprav. Tisto, kar morda preseneča, a naredi model zanimiv tudi za Slovenijo, je dejstvo, da so vsi ti mediji namenjeni 600.000 prebivalcem omenjene danske pokrajine in so zasnovani tako, da naslavljajo vse možne ciljne skupine uporabnikov: mladim so namenjeni internet in elektronski mediji ter zlasti mobilna televizija, starejšim časopisi, radio in televizijo pa si delijo vse ciljne skupine, glede na dejansko izpostavljenost in dostopnost določenih programov, glede na delovni čas, možnosti preživljanja prostega časa in druge okoliščine, ki vplivajo na vsakdanje življenje prebivalcev.

Po besedah Henrika Rewesa, pri Nordjyske odgovornega za spletni in projekt mobilne televizije, ki ga na svojem blogu povzema danski medijski analitik Jon Lund, računajo, da bodo uporabniki brezplačni jutranjik brali v vlaku ali avtobusu na poti v službo, da bodo prek SMS sporočil ali interneta sporočali svoje zgodbe, da bodo na enak način glasovali tudi za najboljše prispevke oziroma sporočali teme, o katerih naj bi brali v časopisu, da bodo ob dostopu na internet tudi sami napisali kakšen prispevek. Vse to, skupaj z najnovejšimi novicami in zgodbami, ki so jih poklicni novinarji raziskali na pobudo bralcev, uporabniki in naročniki lahko preberejo v večernem brezplačniku ali spremljajo po radiu in televiziji v obliki prilagojeni govorici teh medijev.

Od vsega je morda najzanimivejši kontekst, kot opozarja Lund, znotraj katerega je prišlo do zagona teh treh lokalnih medijev. Mesece pred tem je dansko javnost vznemirjala napoved islandskega časnika Dagsbruns, da se bo na danskem tržišču pojavil z brezplačnikom Nyhedsavisen, na kar je največji danski dnevnik JP/Politikens odgovoril z napovedjo, da bo na tržišče poslal brezplačnik 24timer. In medtem ko sta se dva velika prepirala, je Nordjyske Media v popolni tajnosti in brez veliko hrupa prišel v javnost z lastnim projektom. Toda bistvo ni v zvitosti tega ali onega založnika. Projekt Nordjyske Media se po nečem bistveno razlikuje od dveh prej omenjenih „nacionalnih“ projektov: v logiko delovanja več medijev vključuje neprekinjeno interakcijo in izmenjavo informacij z uporabniki. Bralci, poslušalci in gledalci v vsakem trenutku lahko sami prispevajo informacije v različnih oblikah, posnetek ali video je danes možno pošiljati z že malo boljšega mobilnega telefona, ob tem lahko glasujejo za najboljše prispevke, predlagajo novinarjem, kaj naj raziskujejo, lahko komentirajo vse prispevke, sodelujejo v razpravah na spletnih forumih, sami izrazijo različna stališča o vseh temah, ki so tako ali drugače na dnevnem redu. Skratka, ves čas, od jutra do večera, imajo možnost, da so v vlogi aktivnega državljana in ne le potrošnika, ki nekaj kupi in potem odvrže v prvi koš za smeti.

Nekako v istem času, ko se je na trgu pojavil projekt Nordjyske Media, je imelo Združenje evropskih regionalnih TV-postaj – CIRCOM Regional – svojo redno letno konferenco v Koldingu, na jugu Danske (v pokrajini, v kateri je tudi znameniti Legoland), in bilo je zanimivo primerjati, kako na konvergenco medijev, nove tehnološke možnosti in priložnosti gledajo predstavniki regionalnih javnih televizij iz vse Evrope, in kako komentirajo danske izkušnje. Medtem ko je Lars Jespersen iz Nordjyske Media razlagal, da pri njih v enem prostoru skupaj delajo novinarji, ki hkrati pokrivajo zgodbe za radio, televizijo, spletno stran in nekaj tiskanih medijev, in da jim urednikuje en sam urednik (danski kolegi so ga ljubkovalno poimenovali „newsmaestro“), je Craig Henderson, glavni urednik BBC English regions, prepričeval udeležence o šestih točkah, s katerimi je mogoče učinkovito pritegniti pozornost gledalcev. Po njegovem mnenju sta najpomembnejši nadarjenost in znanje novinarjev in televizijskih ekip (snemalcev in montažerjev), ki poročajo o različnih dogodkih, dobro morajo poznati svoje področje, zlasti tisti, ki poročajo o političnih dogodkih in temah. Na drugem mestu je kreativnost in iznajdljivost in občutek za privlačen posnetek, kar je ilustriral s temo o pomanjkanju parkirišč: če o tem snemate pogovor z županom nekega mesta, posedite tudi njega na sedež avtomobila, namesto da ga posnamete v njegovi pisarni. Tretji najpomembnejši dejavnik po Hendersonu je poglobljeno znanje novinarjev o področju, ki ga pokrivajo, četrti so relevantni viri, na petem mestu je tako imenovani lokalni dejavnik, oziroma dejstvo, da je zgodba povzeta iz lokalnega okolja in vsakdanjega življenja, in šele na šesto mesto je postavil tudi internet, ki naj bi pomenil interaktivno vez med televizijo in njenimi gledalci.

Že na prvi pogled je jasno, v čem je razlika med tema pristopoma. Norjyske Media pritegne pozornost bralcev, poslušalcev in gledalcev s tem, da jih pozove, naj uporabijo orodja, ki jih že imajo (internet, mobilne telefone) in so jim splošno dostopna, da tudi sami sooblikujejo vsebino medijev, medtem ko velika BBC bolj zaupa sama sebi, kompetentnosti svojih zaposlenih in pričakuje, da jo bodo gledalci za to nagradili s stalnim spremljanjem njenih programov. Bolj kot na možnosti interakcije ta tradicionalni odnos do gledalcev sloni na odličnosti lastne vrhunske, seveda tudi drage tehnologije, s pomočjo katere velika televizija državljanom posreduje lastno predstavo o realnem življenju. Jespersen je temu zoperstavil povsem drugačno izkušnjo: 24-urno dopolnjevanje vseh medijev, tiskanih in elektronskih, konvergenco z internetom. Takšen pristop od medijev zahteva tudi drugačno obravnavanje političnih tem in tudi drugačen odnos do politikov. V ospredje pogovora v televizijskem studiu novinarji in voditelji ne postavljajo več konflikta med samimi politiki, ampak od njih zahtevajo rešitve. S tem medij v lokalnem okolju igra vlogo katalizatorja, povezovalca, in nikomur ni nič dolžan, državljani pa ga sprejemajo za svojega.

Podobne poskuse so opravili tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Na irski javni televiziji TE so že pred leti zagnali projekt „državljanskega novinarstva“. Lokalne skupnosti so pozvali naj prispevajo ideje za dobre zgodbe, potem pa so povsem navadne ljudi iz posameznih krajev pozvali k sodelovanju in jih naučili, kako se uporablja kamera in kako zmontirati prispevek. Michael Lally, vodja tega projekta, jim je ob tem svetoval naj vsak večer gledajo, kaj delajo poklicni novinarji, in naj tega nikar ne počno sami!?

Na norveški javni televiziji NRK so se prav tako odločili, da prispevke gledalcev uporabijo kot del rednih vsebin, ki jih objavljajo v svojih informativnih oddajah. K temu so jih tudi javno pozvali; in tako se je nekoč zgodilo, da je 10-letni deček posnel dramatične prizore poplav v kraju, ki ni bil dosegljiv poklicnim snemalcem in novinarjem NRK. Prav ta odročnost posameznih krajev, ki je v pogojih tradicionalne televizijske produkcije lahko velik problem, je NRK spodbudil, da se na regionalni ravni poveže z lokalnimi časopisi, ki jim redno pošiljajo slikovno gradivo in informacije in te so potem tudi objavljene v oddajah javne televizije.

Po mnenju Christine Aagreen s švedske javne televizije SVT je za tradicionalne medije absolutni imperativ, da so na internetu. Izkušnje iz švedske pokrajine Småland potrjujejo, da jim je z „izhodom“ na internet uspelo pritegniti predvsem mlajše gledalce, in da so prek interneta pozvali svoje občinstvo, naj aktivno komentira, predlaga in sodeluje v oddajah regionalne postaje SVT na tem območju. Na ta način jim je uspelo ustvariti tudi povsem novo oddajo z naslovom Odmev, v kateri objavljajo prispevke, ki so nastali na pobudo gledalcev, njihove komentarje in stališča v razpravah o aktualnih temah.

Vsi ti primeri kažejo na odgovoren in preudaren odnos medijev do okolja, v katerem delujejo. Ti mediji spleta ne uporabljajo za vojerizem, ki je značilen tako za komercialne kot javne medije v Sloveniji, manj ga uporabljajo za zabavo in bolj za aktiviranje državljanov v razpravah o pomembnih javnih temah. Zavedajo se, da so uporabniki medijskih vsebin in storitev vse zahtevnejši in da je tudi to posledica uporabe novih mobilnih tehnologij. Številni mladi, kot poudarjajo švedski novinarji, ne gledajo televizije, imajo pa ves čas ob sebi računalnik. In oni so prihodnost televizije. V Sloveniji se bomo tega morali šele spomniti, saj je to, kar vidimo na lokalnih in tudi nacionalnih televizijskih postajah, ali pa to, kako časopisi dostopajo do interneta, proizvajajo in na njem objavljajo lastne video vsebine, skoraj v posmeh strokovnosti in daleč od izkušenj iz drugih držav, ki smo jih tu predstavili. Za kaj takega bi potrebovali tudi drugačen model izobraževanja novinarjev, ja, s tem bi se zvišale tudi njihove plače, a imeli bi bimedialno ali trimedialno usposobljene novinarje, ki bi razumeli bistvo vsakega medija, za katerega oblikujejo informacijo in bi tako izrabili njihove izrazne možnosti. Kot je pokazala praksa Nordjyske Media, takšen pristop ne pomeni stapljanj različnih medijev, kar je nočna mora urednikov tradicionalnih elektronskih medijev, ker pri njih „newsmaestro“ ne odloča samo o tem, kaj vse bo objavil, ampak tudi o tem, v katerem od medijev se bo o nekem dogodku ali temi poročalo več , ker bo zato tudi učinek pri ciljnem občinstvu večji. Tako vsak medij ohranja svojo različnost in identiteto.

Kot vemo, vse to v Sloveniji pravzaprav sploh ni mogoče, ker Zakon o medijih ne dovoljuje križnega lastništva tiskanih in elektronskih medijev, internetni mediji, v oblikah , ki so se uveljavile na trgu, pa sploh niso primerno regulirani oziroma za državo ne obstajajo. (?) Tako je v praksi mogoče, da je nekdo lastnik večjega števila televizijskih ali radijskih postaj, omogočeno je tudi določeno mreženje istorodnih medijev, razporejenost teh povezav pa vseeno pušča nekatere regije v Sloveniji v podrejenem položaju medijske podhranjenosti.

Ob napovedanih spremembah medijske zakonodaje bi bilo vsekakor modro, če bi prehod na digitalno radiodifuzijo in novo razdelitev predvsem televizijskih digitalnih frekvenc uporabili za uveljavitev novih možnosti povezovanja lokalnih in regionalnih medijev, s katerimi bi dosegli višjo kakovost, raznolikost in bogastvo programskih vsebin. Država bi morala zaostriti pogoje za ustanavljanje novih in delovanje obstoječih medijev, hkrati pa spodbuditi njihovo združevanje na regionalni ravni ob pogoju, da v vsaki od sedanjih zgodovinskih regij v državi delujeta vsaj dve tovrstni medijski podjetji. S tem bi bila zagotovljena tudi konkurenca na trgu, poslovni modeli novih medijskih družb pa bi zagotavljali ustrezne finančne, kadrovske in tehnične sinergije med partnerji, ki bi se združevali pri takšnih projektih. Ob podeljevanju frekvenc, ki so po definiciji nacionalno bogastvo, tako kot drugi naravni viri in strateške surovine (nafta, plin, rudnine, zlato in druge plemenite kovine), ima država pravico in dolžnost vzpostaviti nov model družbene odgovornosti medijev, ki v ničemer ne zanika delovanja trga in ne omejuje svobodne podjetniške pobude. Učinki bi bili kvečjemu pozitivni, kajti sedanje razdrobljene tehnične in kadrovske kapacitete stotine medijev, ki praviloma ne zadostujejo za izpolnjevanje obveznosti iz priglašenih programskih zasnov, bi bile združene v podjetjih, ki bi lažje preživela na trgu, ki se ne bi izčrpavala s cenovnimi pritiski, in bi jih bilo tudi laže nadzorovati, ker bi jih bilo manj kot zdaj (bila pa bi večja, zaposlovala bi več ljudi). Na dolgi rok država ne more vztrajati na ideji, da izpolnjevanja različnih programskih kvot in drugih obveznosti medijev ni mogoče učinkovito in celovito nadzirati. To bi bilo tudi neodgovorno do državljanov.

Dolgoročno je sprememba osnovne paradigme, ki bi jo zakon operacionaliziral, tudi edina rešitev za tiskane medije v Sloveniji, kajti ob sedanjem spreminjanju navad uporabnikov, ki njim ni v prid, se bodo na neurejenem in nenadzorovanem trgu težko obdržali. Rešitev ni niti v stalni državni pomoči, pa naj bodo nameni še tako plemeniti, kajti to bi utegnilo postati metanje denarja v vrečo brez dna. Priložnost za uveljavitev drugačnega poslovnega modela je vsekakor boljša možnost in v tej smeri bi se splačalo poskusiti. Odločbo številka 169 je zato treba obravnavati kot priložnost za posodobitev modela regulacije medijskega lastništva, sicer bo obveljala za represivno obliko kriminaliziranja delovanja medijskih podjetij.

Nakazane možnosti spreminjanja medijske zakonodaje so pomembne tudi za razmerje med javnim in komercialnim sektorjem. Komercialni sektor, ki bi ga tvorilo več stebrov, in bi ti zagotavljali medsebojno konkurenco na trgu, bi prisilil javni sektor, da spremeni sedanji pokroviteljski odnos do državljanov, zlasti pa, da gledalcem, poslušalcem in uporabnikom spletnih storitev omogoči aktivno sooblikovanje oddaj in programov, sodelovanje v javnih razpravah in izražanje najširšega nabora različnih mnenj o pomembnih in aktualnih družbenih vprašanjih. Po dostopnih podatkih se je v letu 2008 delež štirih sporedov javne televizije na trgu individualnega povpraševanja znižal pod delež, ki sta ga dva nacionalna sporeda dosegala v letu 1999, kar jasno kaže, da sodelovanja v spletnih in SMS anketah s plačljivo klicno številko 090 gledalci ne razumejo kot izražanje lastnega mnenja o pomembnih družbenih vprašanjih.