N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
uvodnik
mediji, javno, zasebno
rtv - programi posebnega pomena
novinarska stavka
parlamentarne volitve in mediji
medijski pregled
enakost spolov
podoba sčg v osrednjem časniku
mediji v svetu
šport in mediji
mediji, jezik, ideologija
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
fotografija
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Med javnimi in komercialnimi programi je potrebno urediti prostor za delovanje »tretjega« neprofitnega medijskega sektorja.
»Zgodba« o radijskih in televizijskih programih posebnega pomena se ni začela z odločitvijo ustavnega sodišča o razveljavitvi drugega odstavka 82. člena zakona o medijih (Zmed) iz začetka tega leta, pa tudi ne z odločitvijo RTV Slovenija, da ne izplača treh odstotkov sredstev iz rtv-prispevka namenjenih financiranju teh programov. »Zgodba« o programih posebnega pomena je predvsem rezultat pomanjkanja kakršne koli medijske politike, ki je svojo formalno podobo dobila v leta 2001 sprejetem zakonu o medijih.

Preveč medijev za majhno tržišče
V Sloveniji danes deluje 110 radijskih in televizijskih programov, med katerimi jih ima 24 status programa posebnega pomena. Temeljno vprašanje je, ali Slovenija potrebuje toliko radijskih in televizijskih programov oz. ali lahko slovenski radiodifuzni trg lahko »preživi« tolikšno število programov? Enako vprašanje so si že leta 1999 zastavili člani ekspertne skupine Sveta Evrope (v sestavi Anthony Hewitt, Karol Jakubowicz in Thomas Kramler) v svojih komentarjih na prvi predlog zakona o medijih. Njihovo opozorilo je bilo jasno: velikost slovenskega radiodifuznega trga ne bo prenesla tako velikega števila radiodifuznih organizacij na lokalni in regionalni ravni. Pomanjkanje natančno začrtane medijske politike je v zadnjem desetletju postalo »nenapisano« vodilo delovanja številnih institucij, ki na različne načine nadzorujejo delo medijev. Če ni skupne politike, to še ne pomeni, da ni nobene politike. Dobimo pač posebno obliko množice parcialnih interesov, ki se včasih (kar pa je zelo redko) strinjajo o določenih vprašanjih. V zadnjem desetletju je to načrtno ne-vodenje medijske politike pripeljalo do sedanjih razmerij na radiodifuznem trgu. Če med 110 trenutno delujočih radijskih in televizijskih programov »izločimo« programe, ki jih ustvarja javni zavod RTV Slovenija in tri komercialne televizijske programe z nacionalno pokritostjo, potem kot »preostanek« dobimo množico lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih programov, ki morajo preživeti na skrajno omejenem trgu: tako poslušalcev/gledalcev kakor tudi oglaševalcev. Preden poskušamo sestaviti nekaj predlogov za urejanje položaja programov posebnega pomena najprej poglejmo, kako so nastale sedanje »težave«.

Od zakona o javnih glasilih do zakona o medijih
Leta 1990 je v Sloveniji delovalo okrog 40 radijskih programov, ki so bili večinoma ustanovljeni kot lokalni »javni« mediji po vsej Sloveniji. Z zakonom o privatizaciji so se vsi ti programi olastninili, ideja v ozadju »modela« lastninjenja pa je bila, da preidejo v last zaposlenih oz. nekdanjih zaposlenih in lokalnih skupnosti. Njihova sedanja, skrajno nepregledna lastniška struktura je ena od prvih posledic prej opisane »medijske politike«. zakon o javnih glasilih (IV. poglavje) – sprejet leta 1994 – je na radiodifuznem področju uvedel razliko med nacionalnimi, nekomercialnimi lokalnimi in komercialnimi rtv-programi. Nacionalne programe je ustvarjal javni zavod RTV Slovenija, lokalni nekomercialni programi pa so bili namenjeni obveščanju prebivalcev ene ali več lokalnih skupnosti o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo. Lokalni nekomercialni rtv-program se je lahko oddajal za območje ene ali več lokalnih skupnosti, vendar največ do polovice ozemlja Republike Slovenije. Kot vir financiranja lokalnih nekomercialnih programov je zakon navajal: dejavnost organizacij, ki ustvarjajo oz. oddajajo te programe in sredstva lokalnih skupnosti. Če smo tem programom dodali še študentske nekomercialne rtv-programe, potem so bili vsi preostali delujoči programi komercialni. Do leta 2001 je takšen status imelo več kot 20 izdajateljev. Od leta 1998 so potekale prve razprave o spremembah zakona o javnih glasilih. Temeljni razlog za spremembo zakona ni bila toliko analiza obstoječega stanja (predvsem analiza negativnih posledic izvajanja zakona o javnih glasilih), temveč prilagajanje slovenske medijske zakonodaje evropski. V predlogu zakona o medijih za drugo obravnavo (4. julij 2000) je pripravljavec zakona (ministrstvo za kulturo) v oceni finančnih posledic sprejemanja novega zakona zapisal: »Za kvalitetno delovanje radijskih in televizijskih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, katerih osnovni namen je informirati in kulturno osveščati prebivalce lokalnih skupnosti in spodbujati zlasti lokalne medije k medsebojnem povezovanju v regionalne programe, je treba nadomestiti negativni dohodek, ki ga bodo ti mediji izgubili zaradi zakonskih omejitev obsega oglaševanja in drugih programskih zahtev (zlasti glede obsega lastne produkcije, ki jih določa zakon. V primerjavi s t. i. komercialnimi mediji, kjer so te omejitve manjše (poleg tega pa razširjajo manj zahtevne programe, ki so praviloma irelevantni za razvoj slovenske kulture), imajo programi posebnega pomena pomembne informacijske, kulturne in druge naloge, povezane z uresničevanjem javnega in posameznih lokalnih interesov. Delovanje regionalnih programov, povezano z razvojem lokalne samouprave, pa je tudi v interesu države, zato bi morala država iz sredstev državnega proračuna skupaj z občinami posebej sofinancirati vsaj del projektov teh medijev. /…/ Ocenjujemo, da bi znašal ustrezni minimalni znesek za namene iz te točke 300 milijonov tolarjev sredstev iz državnega proračuna letno.« Iz tega lahko vidimo, da je pripravljavec novega zakona prvič jasno postavil temelje bodoče medijske politike na radiodifuznem področju in poskušal tudi nakazati mogoče sistemske rešitve za urejanje finančnega položaja bodočih programov s statusom programa posebnega pomena. Žal, v postopku sprejemanja novega zakona se je izkazalo, da obstajajo različni interesi, kako to vprašanje čimbolj učinkovito urediti. Ena od številnih »parcialnih« medijskih politik je namreč prevladala.

Sprejemanje ustavno spornih členov zakona o medijih
Po skoraj enem letu javnih razprav, spreminjanja posameznih členov zakonodaje in posledično samega namena regulacije tega področja je vlada v tretjo obravnavo poslala naslednje besedilo 4. (javni interes na področju medijev) in 82. člena (programi posebnega pomena) predloga zakona o medijih (Poročevalec DZ RS. 16. 3. 2001, št. 19, str. 23–63). V 4. členu je bilo zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:
  • za uresničevanje pravic državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
  • za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete;
  • za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
  • za razvoj izobraževanja in znanosti;
  • v regijah in lokalnih skupnostih, kjer delujejo nekomercialni radijski in televizijski programi.
  • Republika Slovenija podpira razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev.
  • Republika Slovenija posebej podpira razširjanje programskih vsebin, namenjenim slepim in gluhonemim, v njim prilagojenim tehnikam, ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.
Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za kulturo, določi pogoje, merila in postopek izvedbe rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture s sredstvi iz državnega proračuna, v skladu z določbami zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. V 162. členu pa je bila določena tudi višina teh sredstev – 300 milijonov tolarjev na leto. V 82. členu, ki je urejal financiranje programov posebnega pomena, je vlada predlagala naslednje besedilo: 1. Republika Slovenija v skladu s 4. členom tega zakona podpira dejavnosti radijskih in televizijskih programov posebnega pomena, ki so posebnega pomena za slovensko kulturo. 2. Za programe iz prejšnjega odstavka kolektivna organizacija avtorjev določi posebne znižane tarife za uporabo avtorskih del, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo avtorske in sorodnih pravic. Na drugem nadaljevanju tretje seje Odbora DZ za kulturo, šolstvo, mladino in šport, ki je bila 27. 3. 2001, je bilo jasno, da je prav pri 4. in 82. členu potekalo največ lobiranja za njuno spremembo. Pet dni pred sejo skupščinskega Odbora za kulturo je predsednik odbora prejel amandmaje skupine poslancev (od 14 podpisnikov je večina bila poslancev vladne koalicije) na 82. člen. Po njihovem predlogu naj bi zakon uvedel novi vir financiranja programov posebnega pomena – rtv-prispevek. Predlog novega drugega in tretjega odstavka 82. člena je bil takšen: Za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih programov se izloči tri (3) odstotke sredstev rtv-prispevka. Za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena se sredstva zagotovijo iz državnega proračuna. V svoji obrazložitvi so poslanci zapisali, da je »glede na pomembnost lokalnih in regionalnih radijskih programov v luči uresničevanja pravice do obveščenosti in krepitve lokalne demokracije potrebno tudi z neposrednim vzpodbujanjem za pripravo teh programov uresničevati javni interes države na tem področju. Priprava določenega odstotka lokalnih oziroma regionalnih vsebin, na primer 30 odstotkov pomeni 18 minut govornega programa na uro oddajnega časa, je dražja v primerjavi s pripravo programov, ki nimajo takšnega deleža lokalnih in regionalnih vsebin. Zato kot vir predlagamo rtv-prispevek ter sredstva republiškega proračuna predvsem za izgradnjo vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje teh programov. Podobno prakso imajo tudi v državah EU.« Leta 2001 je seveda »argument EU« imel posebno težo ne glede na to, da nihče ni konkretno poskrbel s podatki, katere države članice EU imajo prakso, da s sredstvi rtv-prispevka in državnega proračuna sofinancirajo programe, ki jih ustvarjajo zasebne gospodarske družbe. Odgovor na to vprašanje, če bi koga takrat zanimal, bi bil – nobena. Besedilo in obrazložitev 82. člena, ki ga je kot amandma vložila skupina 14 poslancev, je bilo v bistvu besedilo amandmaja, ki ga je predsedniku skupščinskega Odbora za kulturo 20. marca posredovalo Združenje za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije (GIZ nekomercialnih radijskih postaj). Njihovo besedilo amandmaja se je od predloženega poslanskega amandmaja razlikovalo samo na eni točki – GIZ nekomercialnih radijskih postaj je predlagal petodstotni delež rtv-prispevka namenjen financiranju programov posebnega pomena. Na seji parlamentarnega odbora sta tako ministrstvo (pripravljavec zakona) kot sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve DZ opozorila, da bi sprejetje predlaganega amandmaja 82. člena, ki kot vir sredstev določa rtv-prispevek, pomenilo poseganje v drugi zakon (zakon o RTV Slovenija), ki posebno ureja delovanje javnega zavoda RTV Slovenija. Enostavno povedano, poslancem so odsvetovali sprejemanje tega amandmaja. Po končani razpravi na odboru je vlada v parlament poslala nespremenjeno besedilo 82. člena. Ne glede na opozorila pa so poslanci na svoji seji aprila 2001 sprejeli Zmed, ki v 82. členu kot vir financiranja programov posebnega pomena določa tudi rtv-prispevek. Za ta amandma so glasovali tako poslanci opozicije kakor tudi vladne koalicije. Nadaljnji potek dogodkov pa je znan: pritožba RTV Slovenija, odločitev ustavnega sodišča, nezainteresiranost poslancev, da spremenijo 82. člen Zmed in poiščejo ustrezne rešitve (v šestih mesecih niti ena od parlamentarnih strank ni predlagala nobenih sprememb), odločitev RTV Slovenija, da teh sredstev ne izplača, nesposobnost ministrstva, da jih izterja … Po treh letih lahko samo zastavimo vprašanje poslancem DZ, ki so sprejeli zakon o medijih: Kdo je odgovoren za nastalo situacijo?

Poseben finančni vir iz proračuna ministrstva za kulturo ali rtv prispevek
Da bi lahko razumeli »učinke« Zmed na tem področju, moramo najprej razložiti, kdo ima oz. lahko pridobi status programa posebnega pomena in kakšne »ugodnosti« (razen financiranja iz rtv prispevka) tem programom ponuja zakon. Med radijske in televizijske programe posebnega pomena sodijo: radijski in televizijski programi, ki jih izvaja javni zavod RTV Slovenija, lokalni in regionalni radijski in televizijski programi ter študentski in nepridobitni radijski in televizijski programi. Radijski in televizijski programi RTV Slovenija, ki imajo po Zmed avtomatično status programa posebnega pomena, regulira še poseben zakon – zakon o RTV Slovenija. Vsi ostali izdajatelji pa za status morajo zaprositi in ga pridobijo, če zadostijo programskim zahtevam, ki jih določa Zmed. Za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena država zagotovi sredstva iz proračuna, kolektivna organizacija avtorjev določi posebne (do največ dvajset odstotkov) znižane tarife za uporabo avtorskih del, Svet za radiodifuzijo pri podeljevanju novih frekvenc prednostno upošteva izdajatelje programov s statusom programa posebnega pomena, operaterji morajo omogočiti njihovo neodplačno razširjanje, lahko pa aplicirajo na javnih razpisih za sredstva iz 4. člena Zmed in Sklada za avdiovizualne medije. Poglejmo samo, kaj se je dogajalo s sredstvi namenjenim za redni letni javni razpis za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture programov, ki so pomembni za javni interes RS na področju medijev. Za sredstva iz 4. člena lahko zaprosijo vsi mediji, ki delujejo v RS (po podatkih iz medijskega razvida, ki ga vodijo pri ministrstvu za kulturo v Sloveniji deluje več kot 800 medijev). Pogoj za sofinanciranje programskih vsebin je, da so te pomembne za uresničevanje obveščenosti pripadnikov manjšin, za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev, za kulturo javnega dialoga, za utrjevanje pravne in socialne države in za razvoj izobraževanja in znanosti. Glede na striktno politiko EU do vprašanja razdeljevanja državnih pomoči (in sredstva, ki se razdeljujejo na tem javnem razpisu, so državna pomoč, kot je tudi državna pomoč rtv-prispevek) je dovoljeno financirati samo tiste programske vsebine (oz. medije), ki delujejo v javnem interesu (public remit). Drugače povedano, država lahko sofinancira samo tiste programske vsebine, ki so posebnega pomena za državljane in državljanke in jih komercialni mediji (zaradi popolnoma drugačnega imperativa pri ustvarjanju programskih vsebin) ne zadovoljujejo. V konkretnem slovenskem primeru pa imamo dvojno sofinanciranje. Najprej vsi državljani in državljanke s plačevanjem rtv-prispevka financirajo programe, ki jih ustvarja javni zavod RTV Slovenija, hkrati pa še država dodatno sofinancira programske vsebine javnega interesa. Zakaj je to potrebno? Že zakon o RTV Slovenija javnemu zavodu natančno nalaga obveznosti pri opravljanju javne službe, med katere sodijo tudi programske vsebine iz 4. člena Zmed. Ali to pomeni, da RTV Slovenija v svojih programih ne zadovoljuje tem programskim zahtevam in jih potem (s pomočjo državnih sredstev) zadovoljujejo ostali programi posebnega pomena? Ali pa država izhaja iz tega, da je tudi zasebnim medijem potrebno zadovoljevati določeni javni interes, ki ga država potem sofinancira? Če je odgovor na prvo vprašanje potrdilen, potem imamo situacijo, v kateri javno službo (interes) zadovoljujejo tako javni zavod s svojimi programi kakor tudi (deloma) programi posebnega pomena. Če to drži, potem ni nobenega razloga, da se njihovo delovanje v javnem interesu financira (med ostalim) tudi iz rtv prispevka. Ampak formalnopravno to pomeni, da bi tudi zakon o RTV moral te programe »prepoznati« kot upravičence do financiranja iz prispevka in posledično tudi kot programe, ki so del javne službe. Skrajna posledica tega pristopa je, da moramo na določeni točki priznati, da imamo en javni zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti« (Zakon o RTV Slovenija, 1. člen), ki je hkrati nacionalni program posebnega pomena (Zmed, 76. člen), in 24 ostalih programov posebnega pomena večinoma organiziranih kot gospodarske družbe v zasebni lasti, med katerimi je 16 radijskih in šest televizijskih lokalnih in regionalnih programov posebnega pomena, en študentski in en neprofitni program. Natančno branje Zmed pokaže, da je bil namen zakonodajalca drugačen – namreč določbo 4. člena Zmed je treba razumeti kot »dodatno« zahtevo države po zagotavljanju javnega interesa na področju medijev, ki jo formalno zadovoljuje kateri koli medij, če v svojih programih ustvarja programske vsebine javnega interesa. Še več, država je definicijo javnega interesa razširila na podporo razvoja tehnične infrastrukture in podporo razširjanja programskih vsebin namenjenim slepim in gluhonemim v njim prilagojenim tehnikam ter za razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.

Dodeljena sredstva na ministrstvu za kulturo
Zmed je v 162. členu naložil vladi, da za potrebe zadovoljevanja javnega interesa na področju medijev iz državnega proračuna zagotovi 300 milijonov tolarjev letno. V letih 2002 in 2003 je država za potrebe sofinanciranja programskih vsebin iz 4. člena Zmed namenila 166 milijonov tolarjev (namesto z zakonom zahtevanih 600 milijonov tolarjev) proračunskih sredstev. Na rednem letnem javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev za leto 2002 je bilo tako razdeljenih 97 milijonov in leta 2003 69 milijonov tolarjev. Treba je opozoriti, da za ta sredstva lahko zaprosijo vsi mediji (približno 800 jih je), ki delujejo v RS, če ustvarjajo (oz. želijo ustvarjati) programske vsebine javnega interesa. Na razpisu iz leta 2003 je devet izdajateljev programov posebnega pomena (v času razpisa tega statusa nekateri še niso imeli) od skupnih 69 milijonov tolarjev pridobilo 22,7 milijona tolarjev oz. 32 odstotkov vseh podeljenih sredstev. Leta 2002 pa je devet izdajateljev programov posebnega pomena (vsi v tem času brez statusa) od 97 milijonov razpisanih sredstev pridobilo 36,9 milijonov tolarjev, kar je 38 odstotkov vseh razdeljenih sredstev. To pomeni, da je devet izdajateljev, ki oddajajo programe s statusom programov posebnega pomena, v letih 2002 in 2003 samo iz naslova letnega javnega razpisa iz 4. člena Zmed pridobilo 59,6 milijonov tolarjev. Temu je treba dodati še sredstva, ki jih je ministrstvo za kulturo razdelilo na dveh letnih javnih razpisih (leta 2002 in 2003) za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije (Zmed, 110. člen) v višini 150 milijonov tolarjev. Med prejemniki sredstev iz tega sklada so tudi trije izdajatelji televizijskih programov, ki imajo status programa posebnega pomena. Trditev, da »država« ni ničesar naredila za podporo delovanja programov posebnega pomena, kratko malo ne drži. Vprašanje pa je, kateri mediji, na kakšen način in za katere programske vsebine so dobili proračunska sredstva? Če ostanemo samo pri razpisih za financiranje programskih vsebin v letih 2002 in 2003 (na podlagi 4. člena zakona o medijih), potem vidimo, da so v komisiji (svetu za medije1), ki je odločala o razdelitvi sredstev, sedeli člani, ki so svojim (to mislimo dobesedno) medijem podelili finančna sredstva za prijavljene programe. Torej imamo komisijo, v kateri sedijo posamezni člani, ki so v popolnem konfliktu interesov, kar pomeni, da zaradi svoje povezanosti z izdajatelji, ki sodelujejo na javnem razpisu, sploh ne bi smeli sedeti v tej komisiji. Ali je kdor koli od medijev, ki na teh razpisih niso dobili sredstva, oz. kdor koli od vseh ostali 800 delujočih medijev kdaj zastavil vprašanje: kako je to mogoče? Ali je kdo na ministrstvu za kulturo podvomil o »nekonfliktnosti« odločanja komisije v takšni sestavi? Kolikor nam je znano ne. »Zgodba« o programih posebnega pomena je zgodba o pomanjkanju politične volje pri sprejemanju medijske zakonodaje, zgodba o lobiranju interesnih skupin in zgodba o sprenevedanju vseh vpletenih – od poslancev, vlade, ministrstva pa tudi programov posebnega pomena. Če pa bi pri vsej zadevi hoteli biti dosledni, potem je vprašanje prihodnosti programov posebnega pomena treba urediti na sistemski ravni. Med javnimi in komercialnimi programi je potrebno urediti prostor za delovanje »tretjega« neprofitnega medijskega sektorja. Gre za radijske in televizijske programe lokalnih skupnosti, ki ustvarjajo lokalne programe javnega interesa. Njihovo financiranje je mogoče urediti iz javnih sredstev tudi iz rtv-prispevka.

1 Svet za medije, ki odloča o podeljevanju sredstev medijem za programske vsebine in tehnično infrastrukturo sestavljajo mag. Rina Klinar, predsednica, Aleš Kosec, namestnik, Franci Zajc, mag. Rok Mencej, Boris Dolničar, Jure Pengov, Nevenka Ahčan, Andrej Kregar in Marko Jenšterle, kot predstavnik ministrstva za kulturo in tajnik sveta.

izpis

Bojan Golčar

»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Država še ni zagotovila novega vira financiranja programov posebnega pomena. Brez finančne podpore države bo ohranjanje statusa programa posebnega pomena za večino rtv-organizacij breme, ki ga ne bodo zdržale.
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je 14. julija letos Javnemu zavodu RTV Slovenija izdalo odredbo za izplačilo finančnih sredstev iz naslova treh odstotkov letne vrednosti vseh sredstev iz rtv-prispevka, radijskim in televizijskim postajam s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena, ki so bile izbrane na letnem javnem razpisu za financiranje programskih vsebin. Do 30. septembra 2004 nobena rtv-organizacija posebnega pomena odobrenih sredstev še ni prejela. Glede na to, da gre za finančna sredstva, ki se zbirajo z rtv-prispevkom večine slovenskih državljanov in ki jih je bila RTV Slovenija na podlagi zakona o medijih, ki je stopil v veljavo leta 2001, dolžna odvajati na posebni račun za izvedbo sofinanciranja radijskih in televizijskih programov posebnega pomena, gre sklepati, da se javni rtv-servis načrtno izmika izvršitvi odredbe ministrstva za kulturo in s tem ogroža nadaljnje delovanje radijskih in televizijskih organizacij, ki so morale vložiti precejšnja sredstva za ustvarjanje programskih vsebin, na podlagi katerih so s strani pristojnih državnih organov pridobile status posebnega pomena in s katerimi so ne nazadnje kandidirale na javnem razpisu za sofinanciranje.

Pot do statusa programa posebnega pomena
Za lažje razumevanje zagate, v kateri so se zaradi ravnanja RTV Slovenija znašle radijske in televizijske postaje, ki jih je država na podlagi njihovih programov prepoznala kot kvalitetno dopolnitev javne rtv, se je treba ozreti v ozadje tega problema. Po dolgotrajnih usklajevanjih med izdajatelji medijev in državo je leta 2001 naposled stopil v veljavo nov zakon o medijih, ki je ob mnogih drugih spremembah prinesel tudi povsem novo klasifikacijo elektronskih medijev in z njo predvidel ob javni rtv še lokalne, regionalne in študentske radijske in televizijske programe posebnega pomena. Za tovrstne statuse je zakonodajalec predpisal tudi postopke in kriterije za njihovo pridobitev, kar pomeni, da si ga mora izdajatelj medija z določeno kvoto različnih programskih vsebin informativne, kulturne, izobraževalne in podobne narave pridobiti. Ker gre pri tovrstnih vsebinah za produkcijo povezano z višjimi stroški, hkrati pa so tovrstne vsebine pogosto manj zanimive širšemu krogu gledalcev in poslušalcev in s tem tudi tržno manj privlačne, je bilo treba zagotoviti finančna sredstva, s katerimi bi država sofinancirala njihovo ustvarjanje in s tem ustvarila pogoje za ohranitev zahtevnejših programskih vsebin v medijih nasploh. Še posebno, ker je zaradi radodarnega razdeljevanja razpoložljivih frekvenc v preteklosti država omogočila nesluten razmah komercialnih (še posebej radijskih) ponudnikov, je ohranitev in nadaljnji obstoj tovrstnih programov za slovenski medijski trg izjemnega pomena. Zgolj (oglaševalski) trg zaradi močne, pretežno k zabavi orientirane komercialne konkurence ne omogoča ohranitve zahtevnejših programov. Rešitev je zato prinesel zakon o medijih, ki je določil, naj bo 3% zbranih sredstev iz rtv-prispevka namenjenih programom posebnega pomena. Tako je država podprla ohranitev zahtevnejši programov. Država si je zagotovila vir za financiranje programov, ki jim podeli status posebnega pomena, ti programi bi dobili boljše pogoje za svoje kvalitetno programsko delovanje, ljudje bi lahko gledali in poslušali kvalitetnejše programe, RTV Slovenija pa zaradi nekoliko manjšega deleža naročniških sredstev tudi ne bi smela propasti. Pa vendar se je vodstvo RTV Slovenija zaradi nestrinjanja z delitvijo sredstev iz naslova rtv-prispevka za katera smatrajo, da so namenjena zgolj za njihove programe, obrnilo na ustavno sodišče.

Ustavno sodišče razveljavilo člen Zmed o financiranju iz rtv-prispevka
Ustavno sodišče je RTV Slovenija v luči dejstva, da je bil sam zakon v tem delu slabo pripravljen, ugodilo in v začetku leta 2004 razveljavilo tisti člen zakona o medijih, ki govori o financiranju programov posebnega pomena z delom rtv-prispevka. Vendar je sodišče pri tem za začetek izvajanja odločbe določilo september 2004 ter tako dalo državi čas, da zagotovi novi vir financiranja programov posebnega pomena in na ta način preprečilo morebitno ogrožanje njihovega delovanja. Tega pa država kljub pričakovanjem izdajateljev programov posebnega pomena vse do danes ni storila in, kot kaže, tega tudi ne namerava, saj misli, da zadostujejo obstoječa proračunska sredstva (okoli 130 milijonov tolarjev) za financiranje medijskih vsebin, ki jih na podlagi javnega razpisa enkrat letno razdeli ministrstvo za kulturo in do katerih so upravičeni vsi mediji, tudi komercialne rtv-organizacije, tiskani mediji in ne nazadnje javna RTV Slovenija. Z odločbo ustavnega sodišča je torej država izgubila vir, s katerim bi lahko podprla programske vsebine lastne (slovenske) produkcije, ki bi zagotavljale večjo kvaliteto ponudbe na domačem radijskem in televizijskem trgu, kar je velikega pomena v globalizacijskih procesih in z njimi povezano prevlado tujih kulturnih vplivov prisotno tudi oziroma še posebno prav na medijskem področju. Z odločitvijo sodišča, da odloži rok nastopa začetka veljavnosti odločbe o razveljavitvi spornega dela zakona o medijih, je ministrstvo za kulturo ohranilo pravno podlago za izvedbo javnega razpisa za zbiranje ponudb za sofinanciranje programov posebnega pomena s sredstvi, ki so se v ta namen zbirala od začetka veljave zakona o medijih. Pred tem so bili leta 2003 vzpostavljeni tudi potrebni vsebinski in tehnični pogoji za začetek izvajanja postopkov za podelitev statusov posebnega pomena radijskim in televizijskim programom, ki so se zanje potegovali. Pri tem gre v veliki meri za radijske medije, ki so v preteklosti na podlagi stare medijske zakonodaje imeli status nekomercialnih programov in novo nastala lokalna in regionalna zasebna televizijska podjetja. Tisti, ki so uspeli zagotoviti predpisane programske kvote, kar je ugotavljala Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK) z monitoringom njihovih programov, je Svet za radiodifuzijo podelil status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena; s tem so dobili možnost sodelovanja na javnem razpisu za sredstva iz rtv-prispevka. (Status lokalnega, regionalnega ali študentskega radijskega oziroma televizijskega programa posebnega pomena z odločbo dodeljuje APEK, in sicer na podlagi odločitve Sveta za radiodifuzijo ter po predhodnem mnenju ministrstva za kulturo.)

24 radijskih in televizijskih programov posebnega pomena
Kot rečeno, v Sloveniji v skladu z zakonom o medijih delimo radijske in tv-programe na radijske in tv-programe ter radijske in tv-programe posebnega pomena. Ob programih RTV Slovenija med slednje sodijo tudi programi, ki so jim bile izdane odločbe o statusu lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena. V tem trenutku ima enega od tovrstnih statusov 17 radijskih in sedem televizijskih postaj. V Sloveniji je 110 radijskih in tv-programov, kar pomeni, da 24 programov posebnega pomena predstavlja manjši del ali natančneje 22 odstotkov vseh programov. V Mariboru je status študentskega radijskega programa posebnega pomena uspelo pridobiti tudi Zavodu Mariborski radio Študent – Marš, ki je tudi edina neprofitna organizacija s tem statusom. Ostali programi posebnega pomena so radio Alpski val, Gorenjska TV, ATV Signal, Koroški radio, Radio Celje, Radio Gorenc, Radio Kranj, Radio Murski val, Radio Odmev, Radio Ptuj, Radio Robin, Radio Slovenske Gorice, Radio Sora, Radio Štajerski val, Radio Trbovlje, Radio Triglav, Radio Univox, radio Studio D, Tele 59 – RTS, TV Idea, TV Novo mesto, TV Primorka, VTV Velenje. Doslej sta bili izdani dve negativni odločbi za pridobitev statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena, v postopku za pridobitev statusa pa sta dva medija, in sicer eden za pridobitev statusa študentskega programa in drugi za regionalni tv-program posebnega pomena.

Pogoji za pridobitev statusa
Med pogoji, ki so jih morale rtv-organizacije izpolniti, da so si pridobile status programa posebnega pomena, Pravilnik o programih posebnega pomena predpisuje naslednje programske kvote: lokalni in regionalni radijskih programi morajo v dnevnem oddajnem času med 6. in 20. uro vsebovati najmanj 30 odstotkov lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije, minimalni čas oddajanja lokalnega televizijskega programa mora biti tri ure na dan in štiri dni v tednu in regionalnega pet ur na dan in se mora predvajati vsakodnevno. V deležu lastne produkcije morajo biti zastopane informativne in kulturno-umetniške programske vsebine ter izobraževalne, otroške in mladinske, verske, športne in kulturno-zabavne vsebine, ki zajemajo tematiko lokalnega oziroma regionalnega območja, kateremu je namenjen določeni lokalni ali regionalni radijski ali televizijski program, oziroma je pomembna za njegove poslušalce in gledalce. Med programske vsebine študentskega programa se prištevajo informacije vseh vrst in avtorska dela, katerih namen je obveščanje ter zadovoljevanje izobraževalnih, znanstvenih, strokovnih, umetniških, kulturnih in drugih potreb študentske in širše javnosti. Iz predstavljenih programskih zahtev za pridobitev statusa je razvidno, da so rtv-organizacije, ki želijo pridobiti status, pred zahtevo po produkciji programskih vsebin, ki so lastne tudi javnemu rtv-servisu. Po besedah odgovornega urednika radia Murski val Marjana Dore imajo vsi mediji, ki izvajajo te programe, sedež zunaj državnega središča (Ljubljane). Hkrati pa predstavljajo edini informativni in kulturni medij za območje, ki ga pokrivajo, ter so tisti, ki obravnavajo lokalne in regionalne probleme, za katere v nacionalnih medijih ni prostora. Po njegovem bi v Sloveniji z ustreznim sofinanciranjem države lahko ustvarili regionalni medijski pluralizem. Podobno mnenje ima tudi vodja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo dr. Sašo Gazdič: »Ti programi so bistvenega pomena za ohranjanje medijskega pluralizma in za višanje stopnje demokracije v družbi ter so na podlagi tega upravičeni do javnih sredstev.« S tem ko se rtv-organizacije odločijo, da bodo ustvarjale programske vsebine, ki po kvaliteti odstopajo od povprečja pretežno k zabavi usmerjene komercialne ponudbe namenjene manj zahtevnemu občinstvu in s tem zavestno prevzamejo tveganje za manjšo tržno uspešnost, gotovo ne posegajo na področje dejavnosti javne rtv, ki jo k tovrstni zahtevnejši programski usmeritvi zavezuje zakonodaja. Nasprotno, lahko bi rekli, da takšni programi (posebnega pomena) kvečjemu širijo polje kvalitetne ponudbe in s tem predstavljajo s stališča gledalcev in poslušalcev dobrodošlo dopolnitev javne rtv. O njihovi upravičenosti obstoja govorijo tudi razmeroma visoki odstotki gledanosti oziroma poslušanosti predvsem s strani lokalnega prebivalstva, saj so s svojim (informativnim) programom v veliki meri usmerjeni prav k lokalnemu dogajanju. O tem pričajo podatki o spremljanju teh medijev, ki govorijo o tem, da jih ljudje potrebujejo in jim tudi zaupajo. Nikakor ne gre odrekati pomena javnemu rtv-servisu za ohranjanje nacionalne samobitnosti, za dvig kvalitete programske ponudbe na medijskem trgu, za informiranje prebivalstva, za skrb za slovenski jezik in kulturo itd., vendar pa je še kako dobrodošlo, da za vse to skrbijo tudi drugi mediji. RTV Slovenija ne more biti samozadostna, še posebno ne v situaciji, ko vse preveč tekmuje s komercialno konkurenco za oglaševalce na račun kvalitete programa. Za RTV Slovenija bi prav rtv-organizacije posebnega pomena morale predstavljati pravo konkurenco, torej programsko, ki pomeni tekmovanje v produkciji kar se da pestrega programa kvalitetnih vsebin in ne prvenstveno za oglaševalce. Sredstev zbranih z rtv-prispevkom ne nazadnje ni malo, vsekakor pa je potrebno z javnimi sredstvi gospodarno ravnati, kar je tudi v primeru rtv-organizacij, ki ustvarjajo programe posebnega pomena, še kako pomembno, če hočejo preživeti na trgu. In to bo morala čimprej sprejeti kot svojo doktrino delovanja tudi javna radiotelevizija, saj bo le tako lahko normalno in kvalitetno delovala tudi v primeru, ko bo po pričakovanem spremenjenem zakonu o RTV Slovenija, ko bo do njega naposled prišlo, del sredstev rtv-prispevka morda ponovno namenjenih tudi za programe posebnega pomena. Še posebno, ker je veliko ljudi že dolgo na žalost zmotno prepričanih, da z denarjem, ki ga mesečno nakazujejo za rtv-programe, plačujejo tudi svoj najljubši radijski ali televizijski program, ki pa zmeraj ne prihaja iz Javnega zavoda RTV Slovenija.

Javni radio na radiotelevizijskem trgu
Za razumevanje pomena obstoja lokalnih, regionalnih in študentskih programov posebnega pomena je treba predstaviti obstoječe stanje na področju rtv-medijev v Sloveniji, pri tem pa sem se osredotočil predvsem na radijske programe, in sicer na programe javnega radia in komercialnih postaj. Ko govorimo o javnem radiu, imamo v mislih programe posebnega pomena nacionalnega oziroma regionalnega značaja, ki nastajajo v okviru medijske organizacije (pri nas: javni zavod RTV Slovenija) in ki so v javnem in kulturnem interesu Republike Slovenije. Kot takšni so zavezani k lastni produkciji (tudi zahtevnejših) vsebin, namenjenih tako izobraževanju in informiranju kot zabavi. Po resoluciji Sveta Evrope iz leta 1994 naj bi bil javni (rtv) servis dostopen vsem državljanom (stoodstotna pokritost s signalom). Nadalje mora v svojih programih ponujati vsebine, ki zadovoljujejo vse interese in okuse in lahko vsak poslušalec v njih najde tudi kaj zase. Pri njihovem ustvarjanju morata biti glavni kriterij kakovost in pestrost vsebin in ne število poslušalcev. Ker govorimo o javnem radiu, je instrument obveznega prispevka (javno financiranje) mogoče razumeti tudi kot financiranje s strani njegove publike, ki javni radio (in televizijo) skozi predstavnike različnih (interesnih) področij javnega življenja tudi upravlja (pri nas Svet javnega zavoda). Takšen radio naj bi po svoji javni naravi deloval:
  • nepristrano in neodvisno od parcialnih (ekonomskih in političnih) interesov, kar naj bi mu zagotavljalo prav javno financiranje (rtv-prispevek in državni proračun).
  • izobraževalno poslanstvo, ki poslušalce obravnava kot racionalna bitja, ki so se zmožna učiti.
  • dojemljiv mora biti do manjših (narodnostnih in drugih ter deprivilegiranih skupin),
  • mora omogočati razvoj inventivnosti in ekperimentalnosti,
  • občinstvo pa spodbujati, da delujejo kot državljani, ki se zavedajo svojih dolžnosti in pravic in ne kot potrošniki.1
Zastavlja se seveda vprašanje, ali se direktive in zakonska določila namenjena delovanju javnih radiev udejanjajo tudi v praksi. Že samo število (8) radijskih programov kaže na izpolnjevanje zahtev zagotavljanja vsebinske raznovrstnosti, ki naj zadovolji najrazličnejše interese in okuse. Prvi program (A1) je koncipiran kot splošnoinformativni program, katerega namen je poročati o aktualnih političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih družbenih dogajanjih doma in po svetu. Poslušalci lahko v tedenski programski ponudbi prisluhnejo 632 oddajam s širokim vsebinskim spektrom. Javni radio je zavezan k produciranju raznolikih vsebin in kvalitetnega ter politično nepristranega informativnega programa, za kar ima, v nasprotju z manjšimi lokalnimi, regionalnimi in komercialnimi radiev, tudi veliko boljše kadrovske možnosti (veliko število redno in pogodbeno zaposlenih (oz. honorarnih) novinarjev, domačih in tujih dopisnikov, komentatorjev, vzpostavljena področna uredništva). Pomembni del celotne produkcije predstavlja tudi radijsko umetniško (po)ustvarjanje, kamor se uvrščajo radijske igre, literarni večeri ipd. Seveda bi se slepili, če bi brezpogojno verjeli, da je javni radio (RTVS) resnično povsem neodvisna medijska institucija, ki služi zgolj interesom občinstva (državljanom), kot se od njega sicer pričakuje. Odvisen (po)ostaja tako od politike (oblasti) kot tudi ekonomije (delno podleganje vplivom komercializacije).

Elitizem javnega radia
Programi javnega radia (predvsem prvi in tretji program) so strogo slogovno in časovno formatirani, kar pomeni, da ne prenesejo eksperimentov in improvizacije sodelujočih, večji del je vse v naprej dogovorjeno (napisano, posneto), časovni okvirji pa so togo predpisani in ne dovoljujejo odmikov. Analitiki ugotavljajo, da javni radii pogosto pri načrtovanju vsebin vzpostavljajo elitistični odnos do občinstva, saj se njihova uredništva (posamezniki) odločajo o občih interesih in okusih. Odločajo torej o tem, kaj bo zanimalo poslušalce, katere vsebine jim bodo ponudili in se pri tem (ob snovanju programa, ki naj bi bil v skladu z zahtevami, ki jih javnemu radiu postavlja zakonodaja) srečujejo z več dilemami kot so, kako sploh definirati kvalitetne vsebine (merila: objektivno – subjektivno), kaj predstavlja javni interes ipd. Javni radio, ki deluje po principu redakcijskega zbiranja informacij s strani (profesionalnih) novinarjev, ki po uredniški presoji izbirajo teme (po prioritetnih lestvicah: nacionalno, lokalno, svetovne zanimivosti itd.) in udeležence v programu, omogoča prisotnost neposrednega ljudskega glasu predvsem skozi (ulične in telefonske) ankete, njihove (parcialne) interese pa ponavadi zastopajo njihovi predstavniki (društev, združenj, sindikatov …), ki osebno ali s svojimi izjavami sodelujejo kot gostje v programih. Vrata radijskih studiov so tako za neposredno samoiniciativno udeležbo slehernika zaprta.3 Javni radio torej zagotavlja reprezentativno zastopanost interesov in izražanje mnenj najširše (večinske) in delno tudi posamičnih (manjšinskih, interesnih ipd) skupnosti. To je v pogojih delovanja s nacionalnim statusom, ki ga javni radio ima, in za zagotavljanje njegove funkcionalnosti seveda povsem razumljivo. Prav takšna narava delovanja javnega radia pa narekuje potrebo po (lokalnih) radijskih programih, v katerih je oziroma naj bi bil mogoč svobodnejši pristop posameznikov (in skupin) do mikrofona in s tem povezane večje dostopnosti do medijev (vira informacij in prostora za javno razpravo) kot zagotovila udejanjanja njihove pravice do svobode govora in javnega izražanja mnenj v praksi. Ob pregledu (poslušanju) treh nacionalnih radijskih programov javnega radia (RTVS) je mogoče ugotoviti, da (ne) ustrezajo naslednjim temeljnim načelom in pogojem za definiranje javnega servisa4: dostopni so vsem državljanom (nacionalna pokritost s signalom), pogojno bi lahko pritrdili tudi zastopanosti vseh interesov in okusov; dejstvo, da ob programih javnega radia deluje še veliko število zasebnih radijskih postaj, ki prav tako privabljajo manjše ali večje število poslušalcev, govori o tem, da ti iščejo določene (lokalno informativne) vsebine tudi drugod, ker jih na javnem radiu ne dobijo v želenem obsegu. Še bolj očitno pa je to pri (ne)zadovoljevanju interesov manjšinskih okusov (subkulturne prakse), ki niso po volji splošno uveljavljenega okusa. Prav te socialne in kulturne manjšine so v slovenskem radijskem prostoru prepogosto zapostavljene. Nimajo enakih možnosti dostopanja do javnosti skozi medije in so tako v deprivilegiranem položaju, kar jih še dodatno potiska na družbeno obrobje. Nadaljnji pregled ustreznosti programov našega javnega radia kriterijem Sveta Evrope pokaže, da je zagotovljen tudi pogoj plačevanja po načelu enakosti (vsi uporabniki javnega radia plačujejo enako visoko naročnino). Ponovno zgolj pogojno bi lahko priznali izpolnjevanje zahteve po nepristranosti in neodvisnosti od parcialnih (političnih in ekonomskih) interesov. Slovenski model financiranja javnega radia namreč predvideva kombinacijo naročnine in zbiranja sredstev na oglaševalskem trgu, kjer je ta prisiljen v tekmo za del oglaševalskega kolača z množico drugih (komercialnih) radijskih postaj. Težko bi v takšnih okoliščinah brezpogojno pristali na deklarativne izjave oz. zagotovila uprave (RTVS) o neodvisnosti (uredništev), če vemo, da oglaševalce v prvi meri zanima zgolj število poslušalcev, ki jih posamezna postaja pritegne nase, kar posledično tudi javni radijski medij vse bolj sili v tržno razmišljanje (prilagajanje zahtevam trga) pri snovanju programskih vsebin (poudarek zagotavljanju številčnosti avditorija na škodo kakovosti ter pestrosti vsebin (bolj prisotno v televizijskih kot radijskih programih), katerih produkcija je dražja in jih gleda/posluša manj ljudi, politične elite pa tudi še zmeraj težijo k ohranjanju vpliva in nadzora (imenovanje urednikov) nad delovanjem javnega radia in televizije. Javni radio se hočeš nočeš nahaja oz. deluje znotraj dveh mogočnih javnih sfer politike in ekonomije, v odnosu s katerima sta mu usojena nenehni konflikt in harmonizacija interesov, kar se kaže predvsem na ravni (težavnega) odnosa: novinarji (zahteve po neodvisnosti) – uredniki (usklajevanje interesov) – uprava (marketing, politična oblast, drugi interesi zastopani v svetu RTVS). Javni RTV servis naj bi bil s svojimi programi dejaven tudi na področju izobraževanja javnosti. V primerjavi s (pretežno k zabavi usmerjenimi) komercialnimi radii, programi RTVS to poslanstvo gotovo bolje opravljajo, saj ponujajo veliko izobraževalnih oddaj (učenje tujih in domačega jezika, kmetijski nasveti, potopisi, spoznavanje domače kulturne dediščine in tujih kultur, znanost, šolstvo, zdravstvo, mladinske oddaje …).

Univerzalna dostopnost skupnostnega radia
Za informiranje obeh pri nas živečih narodnostnih manjšin (madžarska in italijanska) delujeta v okviru RTVS dva manjšinska radijska programa (Radio Capodistria, Muravideki Magyar Radio), s čimer javni radio zadosti zahtevam po produkciji vsebin za zadostitev interesom (narodnostnih) manjših. Ostale (socialne in kulturne) manjšine bi morale svoje interese zadovoljevati skozi ostale programe javnega radia, vendar je v tem segmentu njegovo delovanje že nekoliko bolj problematično, še posebno če ugotavljamo, da se programska politika nagiba k prevladujočemu (mainstream) okusu. Velik napredek pa je gotovo premik k praksi, da javni radio tem, ki se dotikajo sfer marginalnih skupin prebivalstva, kot so homoseksualci, različna subkulturna gibanja, hendikepirani, antiglobalisti idr. (organiziranih v različne nevladne organizacije), ne obravnava (če jih sploh obravnava) v (a priori) negativni konotaciji. Seveda pa je mogoče izražati negativno stališče (ustvarjati medijsko konstrukcijo) tudi na bolj prefinjenje (prikrite) načine (še posebno pri televiziji z izborom slikovnega materiala – prikazovanje (poudarjanje) podob, ki bodo za večinski okus delovale odbijajoče) ali s (neuravnoteženo) predstavljanjem različnih mnenj (za in proti), na kar ni imuna tudi javna RTVS. Težko bi spregledali ali celo negirali pomen programov javnega radia za pestrost in kvaliteto slovenske radijske ponudbe. Vendar bi vsebinsko dopolnitev njegovih programov, ki pač v praksi ne omogočajo stoodstotnega uveljavljanja imperativa javnega medija: za vse in vsakogar, še manj: od vseh in od vsakogar, morali zagotavljati tudi z večjo prisotnostjo lokalnih neprofitnih skupnostnih radiev, ki pa se v Sloveniji na žalost v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi državami niso razvili (njihovo poslanstvo v programskem smislu delno opravljata oba študentska radia). Javni radio bo najverjetneje tudi v prihodnje deloval v ustaljenih tirnicah in po preverjenih vzorcih ob zmernem uvajanju (manjših) sprememb v vsebini in formi. Od javnega radia gotovo tudi nihče ne pričakuje, da bi deloval po organizacijskih principih lokalnih skupnostnih radiev. Univerzalna dostopnost, enaka ponudba za vse državljane ne glede na njihove materialne zmožnosti, različne programske vsebine, ponujanje prostora javne razprave, odgovornost javnosti in ne državi ali oglaševalcem5 pa so zagotovo načela, ki so sorodna tudi svobodnim in skupnostnim radiom in za upoštevanje katerih je tudi v delovanju javnega radia treba vztrajati.

Komercialne radijske postaje – sredstvo poceni razvedrila
O komercialnih radijskih programih v programskem smislu ne gre izgubljati besed, saj je njihov edini namen pridobivati denar. Kot takšni so predvsem v službi oglaševalcev in glasbene industrije (radiodifuzne oglaševalske in piar agencije). Zato, da bi si komercialni radii zagotovili kar največje število poslušalcev, v nasprotju z javnimi in tudi lokalnimi, regionalnimi in študentskimi programi, ki si prizadevajo pritegniti njihovo pozornost tudi s kvalitetnim informativnim programom in drugo zahtevnejšo lastno produkcijo, uporabljajo predvsem različne nagradne igre, v katerih jim delijo denar, blago in storitve. Analitiki radijskega in oglaševalskega trga ugotavljajo, da jih je veliko več, kot jih lahko preživi omejen slovenski oglaševalski kolač. So posledica neustrezne ali, bolje rečeno, nikakršne strategije razvoja radiodifuzije v obdobju po osamosvojitvi. V naš prostor so vnesli kopirane vzorce tujih komercialnih radijskih programov (format, ki sloni na izpolnjevanju glasbenih želja poslušalcem, kratke informacije, popularna glasba, dinamika izvedbe …), ki jih naš radijski trg praktično ni poznal. V hipu so osvojili ušesa predvsem mlajše in srednje populacije, ki je vse bolj iskala stične točke z življenjskimi vzorci razvitega zahodnega sveta. Radio je postal sredstvo poceni razvedrila. Nove postaje so se trudile zagotoviti vsaj minimum informativnih vsebin (predvsem lokalnih zanimivosti), za katere se ugotavlja, da najbolj pritegnejo zanimanje javnosti, pri tem pa ne vzpodbujajo poslušalcev h kritičnemu vrednotenju prejetih informacij, temveč gre bolj za tako imenovani infotainment oziroma informacije za zabavo (na tem mestu se zastavlja vprašanje, do katere mere so do tega za žurnalizem škodljivega pojava imuni programi posebnega pomena vključno z javno rtv, ki si večji del sredstev za svoje delovanje vendarle pridobivajo na trgu). Razen poceni zabave in dinamičnega programa pa komercialne radijske postaje v medijski prostor ne vnašajo nove kvalitete v smislu pestrosti vsebin. Večinoma so njihovi programi medsebojno identični, še bolj očitno pa to postaja z njihovim povezovanjem v programske mreže, kjer se vsebine za večje število postaj producirajo na enem mestu. Pregled podeljenih frekvenc od leta 1995 do maja 2001 (ko je Svet po merilih ZJG podelil zadnje frekvence) kaže na to, da je večina novih lastnikov kmalu po pridobitvi frekvenc pristala v eni od radijskih »mrež« in s tem opustila programsko zasnovo, na osnovi katere je pridobila frekvenco.6 Veliko komercialnih radijskih postaj je kljub svoji lokalni naravi pridobilo tudi dodatne frekvence za pokrivanje širšega geografskega prostora. Prav tako se vse bolj ugotavljajo (težko dokazljive) lastniške povezave, ki pomenijo, da se večje število radijskih postaj koncentrira v rokah nekaj medijskih mogotcev. Vse to, predvsem pa nezahtevnost programske ponudbe, močno vpliva na (ne)okus prebivalstva, ki postaja vse manj kritičen in nedojemljiv za zahtevnejše vsebine. Obstoječe komercialne radijske postaje so dejstvo. Spreminjale bodo lastniško sestavo, se povezovale ter ustvarjale svoje nezahtevne zabavne programe tudi v prihodnje. Glede na iztrošenost frekvenčnega fonda, vsaj do uvedbe digitalne radiodifuzije, tudi ne obstaja večja nevarnost nadaljnjega povečevanja njihovega števila, čeravno se lahko zgodi, da bodo pobrale tudi tistih nekaj še preostalih frekvenc. Na podlagi obstoječe ponudbe predstavljenih rtv-programov in ob dejstvu, da slovenski radijski trg nima večjega števila lokalnih nekomercialnih skupnostnih radiev, se potreba po obstoju lokalnih in regionalnih rtv-programov posebnega pomena, ki delujejo znotraj določene teritorialne in interesne skupnosti, potrjuje predvsem z dejstvom, da te laže prepoznavajo problematiko, želje in življenjski utrip v svojem okolju ter s prizadevanji države, da prepreči popolno komercializacijo medijskega prostora in spodbudi tudi z zakonsko urejenim sistemom sofinanciranja lastnike in uprave rtv-podjetij k lastni produkciji kvalitetnejših in bolj pestrih programov (v slovenskem jeziku).

Boj programov posebnega pomena za odobrena sredstva ter sistemsko ureditev financiranja
Vodstvo RTV Slovenija svoje neizpolnjevanje odredbe ministrstva za kulturo o nakazilu sredstev rtv-organizacijam s statusom programa posebnega pomena, ki so jim bila odobrena sredstva na javnem razpisu, utemeljuje s pravico in dolžnostjo zaščite lastnih interesov, na podlagi katere je vložila na ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti tiste določbe zakona o medijih, ki se nanaša na izločitev treh odstotkov iz rtv-prispevka, saj to predstavlja poseganje v financiranje javnega zavoda in s tem v finančno in posledično tudi v programsko ter organizacijsko samostojnost javnega zavoda. Tolmačenje odločbe ustavnega sodišča predstavnikov javnega zavoda in ministrstva za kulturo se razlikuje v točki, kjer je zapisano, da se izpodbijane določbe ne morejo več uporabljati za razmerja, če do dneva razveljavitve (21. 9. 2004) o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Kot je znano, je RTV Slovenija pred pristojnim upravnim sodiščem izpodbijala vse odločbe o dodelitvi sredstev ministrice za kulturo. Ne glede na odločitev upravnega sodišča pa so na ministrstvu za kulturo prepričani, da ni ovir za izvršitev odredbe o nakazilu sredstev, saj javni zavod RTV Slovenija ni stranka v postopku in torej nima možnosti pritožbe. Potem ko je pretekel rok, ki ga je ministrstvo za kulturo z odredbo o izplačilu sredstev dalo RTV Slovenija in je vse bolj postajalo jasno, da ta finančnih sredstev namenjenih financiranju programov posebnega pomena ne namerava nakazati upravičencem, se je začel stopnjevati pritisk rtv-organizacij s statusom programa posebnega pomena na ministrstvo za kulturo in seznanjanje širše javnosti s težavami, s katerimi se zaradi tega srečujejo. V sklopu teh aktivnosti so bile s problemom seznanjene vse politične stranke v državnem zboru in vlada RS. To je pripeljalo do tega, da je ministrstvo za kulturo na davčno upravo poslalo zahtevek za začetek postopka za izvršbo sredstev iz računa RTV Slovenija, vendar se temu ukrepu tam izmikajo, saj bi po njihovem mnenju bila za to potrebna odločitev sodišča. To ponovno daje vtis, da uslužbenci ministrstva za kulturo bodisi ne vedo, kako se stvari streže (nepoznavanje zakonov), ali pa zavestno ravnajo v smeri zavlačevanja in torej proti interesom rtv-organizacij, ki jim pripadajo sredstva za sofinanciranje programov. RTV organizacije z odločbo o statusu posebnega pomena so pristojne državne organe s problematiko sofinanciranja svojih programov seznanile takoj po odločitvi ustavnega sodišča (februar 2004), da je njihovo financiranje s sredstvi iz rtv-prispevka v nasprotju z ustavo. Na podlagi zahteve ustavnega sodišča, da mora vlada poiskati druge vire za njihovo financiranje, so ji bili predstavljeni predlogi, po katerih bi se v zakon o medijih vključil tudi člen, ki bi določal proračunsko financiranje programov posebnega pomena, in višina sredstev, ki bi predstavljala ekvivalent trem odstotkom rtv-prispevka. Izdajatelji programov posebnega pomena torej zaradi odločitve ustavnega sodišča, da ne morejo participirati na rtv-prispevku, pričakujejo, da bodo v kratkem času sprejete sistemske rešitve. Te vidijo v spremembi in dopolnitvi zakona o RTV Slovenija z vključitvijo sofinanciranja programov posebnega pomena iz rtv-prispevka, v spremembah in dopolnitvah zakona o medijih in opredelitvijo prednostnega sofinanciranja programov posebnega pomena na podlagi 4. člena zakona o medijih, ter z zagotovitvijo najmanj 300 milijonov tolarjev na leto, kot jih določa 149. člen zakona o medijih za ustvarjanje programskih vsebin in za razvoj tehnične infrastrukture iz 4. člena zakona o medijih. Ministrstvo za kulturo vseskozi zastopa stališče, da za financiranje programov posebnega pomena v zakonu o medijih ni potrebno določati posebnega sklada, saj je financiranje rtv-programov (med njimi tudi programov posebnega pomena) že zakonsko urejeno in se z letnim razpisom za financiranje programov in tehnične infrastrukture tudi izvaja. S tem je po njihovem prepričanju zadoščeno zahtevi ustavnega sodišča, da država poišče nov vir za financiranje programov posebnega pomena. V to pa rtv-organizacije s programi posebnega pomena niso prepričane in vztrajajo na svoji zahtevi, da se natančno opredeli vir in višina sredstev za sofinanciranje tovrstnih programov, za to si bodo še naprej prizadevale.

Organiziranost programov posebnega pomena
Vse rtv-organizacije s statusom programa posebnega pomena – razen Zavoda Mariborski radio Študent – so gospodarske organizacije in kot takšne zakonsko obvezane do članstva v Gospodarski zbornici Slovenije, kjer v okviru Združenja za tisk in medije uveljavljajo svoje interese. GZS je združenje delodajalcev in posledično je namen povezovanja v skupnem zagotavljanju najboljših pogojev za poslovanje teh družb (v razmerju do sindikatov, kolektivnih organizacij za uveljavljanje avtorskih pravic, državnih organov …). Na področju radijskega medija je bilo v sklopu GZS ustanovljeno Strokovno združenje radijskih postaj posebnega pomena (podobno združenje imajo tudi tv-programi), v katero je bil povabljen tudi Zavod Marš, ki lahko na sestankih in pogajanjih sodeluje, ne more pa glasovati ali se pogajati v imenu združenja (zavodi niso člani GZS). Na ta način se je v skladu z novo medijsko zakonodajo prejšnje Strokovno združenje nekomercialnih radijskih postaj ustrezno preimenovalo. Za predsednico združenja je bila imenovana Irma Benko, direktorica Podjetja za informiranje, d. d. (Murski val), za njeno namestnico pa direktorica Radia Triglav mag. Rina Klinar. Poleg pogajanj s kolektivnimi organizacijami za uveljavljanje avtorskih pravic (Sazas, IPF) glede višine tarif je bila v letu 2004 najpomembnejša stična točka delovanja članov združenja prav reševanje problema financiranja programov posebnega pomena in težave zaradi neizvrševanja izplačila sredstev s strani RTV Slovenija. V programskem smislu obstaja med radijskim programi sodelovanje v obliki mreže radijskih postaj, ko na eni izmed postaj gostuje predsednik države, parlamenta, vlade ali ombudsman ter pri pripravi skupnih nočnih programov (SNOP). V projektu sodeluje devet postaj, med katerimi poteka uredniška koordinacija, ki se sestaja približno štirikrat na leto. Uredniki so povabljeni tudi na sestanke direktorjev znotraj Strokovnega združenja, kadar se razpravlja o programih. Vendar tako pri radijskih kot tv-organizacijah (ad hoc povezovanje) ne moremo govoriti o tesnejšem sodelovanju v smislu programskega sodelovanja, obstoja skupnega internetnega portala za izmenjavo vsebin ipd., kot je to, na primer, praksa v primeru združenja nemških (in združenja avstrijskih) svobodnih radiev (posebnega pomena), kjer dajejo ob organizacijskih vprašanjih velik poudarek tudi programskemu sodelovanju pri načrtovanju in izvajanju skupnih projektov in svobodni izmenjavi programskih vsebin. Mariborski radio Študent priložnosti za takšno sodelovanje išče predvsem med sebi organizacijsko in programsko sorodnimi mediji, med katerimi je v Sloveniji gotovo ljubljanski Radio Študent (ki (še) nima statusa programa posebnega pomena), zunaj naših meja pa skupina radijskih postaj povezanih v mrežo Cross Radio (predvsem iz prostora bivše skupne države) ter nemške in avstrijske svobodne radijske postaje (http://www.freie-radios.de), s katerimi se s skupnimi projekti prijavlja tudi na razpise pri evropskih skladih in si prizadeva za vzpostavljanje pogojev za nadaljnji razvoj tovrstnih lokalnih neprofitnih radijskih postaj tudi na področjih, kjer jih doslej še ni, a je zanje interes ter za njihovo priznanje in sistemsko ureditev tudi v okviru evropske medijske zakonodaje (t. i. tretji radijski sektor).

Realizirana razpisa za razdelitev treh odstotkov rtv-prispevka
Trenutno zaostrovanje odnosov na relaciji izdajatelji programov posebnega pomena – RTV Slovenija – ministrstvo za kulturo izvira iz dveh doslej izpeljanih javnih razpisov, na podlagi katerih izdajatelji izvajajo programske vsebine, ki so bile izbrane za sofinanciranje in zahtevajo izplačilo odobrenih sredstev. Kot rečeno, so se sredstva treh odstotkov zbranega rtv-prispevka od začetka veljave zakona o medijih (2001) zbirala na posebnem računu RTV Slovenija, ki bi jih morala po odredbi ministrstva za kulturo nakazati izdajateljem programov posebnega pomena. Zaradi dolgotrajnih postopkov podeljevanja odločb o statusu programa posebnega pomena (tudi zaradi nepripravljenosti pristojnih organov), ministrstvo za kulturo vse do decembra 2003 ni objavilo javnega razpisa, ko pa je to bilo naposled storjeno in so se izdajatelji nanj s svojimi programi prijavili, je prišla znana razsodba ustavnega sodišča. Kljubrazsodbi ustavnega sodišča so na bili na ministrstvu prepričani, da obstaja pravna podlaga, da se do tedaj zbrana sredstva lahko razdelijo in so nadaljevali s postopki za izvedbo razpisa za leto 2003, v katerem pa je bilo določeno, da gre za programe, ki se bodo izvajali v letu 2004 in za katere je namenjeno 250 milijonov tolarjev. Strokovna komisija v sestavi Marko Milosavljević (predsednik), Tanja Lesničar Pučko, Tomo Vran, Rudi Cipot in Nataša Goršek Mencin (tajnik), izbranimi po ključu, kot ga določa pravilnik (predstavnik DNS, Sveta za radiodifuzijo, Gospodarskega interesnega združenja, kulturniške zbornice in ministrstva za kulturo), je med prijavljenimi programi izbrala projekte, ki bodo sofinancirani s sredstvi iz rtv-prispevka. Iz dokumentacije ministrstva za kulturo je razvidno, da so si podporo prislužile predvsem informativne in kulturne oddaje, ki so predstavljale tudi največji delež razpisanih sredstev. Še preden so bile podpisane pogodbe med izvajalci programov posebnega pomena in ministrstvom za kulturo za sofinanciranje izbranih programov na podlagi prvega razpisa, je slednje v maju 2004 objavilo nov (drugi) razpis, ki je tokrat predvideval 450 milijonov tolarjev namenjenih prav tako za projekte, ki se izvajajo v letu 2004, kar je prenekateremu izdajatelju povzročilo težave, saj razpis zahteva 50-odstotno lastno udeležbo financiranja; to pomeni, da je vsaj tistim rtv-organizacijam, ki nimajo veliko lastnih sredstev (na primer neprofitni Zavod Marš, ki zaradi svojega nekomercialnega programa ni tržno zanimiv), bilo preprečeno, da bi lahko prijavili večje število sicer kvalitetnih projektov oziroma so v nasprotju s kapitalsko bolje stoječimi izdajatelji za isto delo lahko obračunali neprimerno manjše stroške (honorarji). Ob dejstvu, da se je z drugim razpisom zgodba o financiranju z delom rtv-prispevka do nadaljnjega zaključila, so tudi pogoji in način izvedbe razpisa sedaj obrobnega pomena.

Prihodnost programov posebnega pomena
V trenutku, ko sofinanciranje programov posebnega pomena s strani države ni urejeno tako, da bi zadovoljevalo potrebe in želje rtv-organizacij, ki te programe producirajo, in ko se ne izpolnjujejo pogodbene obveznosti ministrstva za kulturo kot podpisnika pogodb o sofinanciranju iz naslova treh procentov rtv-prispevka, je položaj izdajateljev programov posebnega pomena nadvse nezavidljiv in ogroža njihovo tekoče poslovanje, še bolj pa je negotov njihov položaj v prihodnje. Težko je namreč pričakovati, da bodo brez pripravljenosti države ohranjali dosežene programske kvote predpisanih vsebin, ki so jih vzpostavili za pridobitev statusa posebnega pomena. Brez urejenega sofinanciranja države to enostavno ne bo mogoče, saj trg produkcije takšnih vsebin ne more ohraniti v tem obsegu. To pa seveda pomeni, da lahko ponovno pričakujemo negativni trend nadaljnje komercializacije radiotelevizijskega medijskega prostora, kar pa je v nasprotju z nacionalnim kulturnim programom in dosedanjimi prizadevanji države, da pripomore h kvalitetnejši ponudbi rtv-programov. Brez finančne podpore države bo ohranjanje statusa programa posebnega pomena za večino rtv-organizacij breme, ki ga ne bodo zdržale. Med izdajatelji programov s statusom prevladuje mnenje, da je treba čimprej sistemsko urediti vir in višino sofinanciranja njihovih programov; pri tem se zdi vztrajanje na zakonsko urejeni vrnitvi na participacijo na rtv-prispevku najboljša rešitev. Po besedah Johannesa Wilmsa iz nemškega Radia Kampagne (www.radiokampagne.de) v Nemčiji, kjer ima sicer vsaka zvezna dežela ali zvezna regija samostojno zakonodajo glede nekomercialne in lokalne radiodifuzije, okvirni državni zakon narekuje, da so lahko lokalne in nekomercialne radijske postaje javno podprte le do določenega zneska. V Nemčiji obstaja osrednja agencija, ki pobira prispevek od vseh (oz. večine) radijskih in televizijskih uporabnikov; 98 odstotkov zbranih sredstev je namenjenih za delovanje javnih rtv-programov, dva odstotka pa za t. i. posebne pomene, med katere se uvrščajo nekomercialne in lokalne postaje, ki dobijo delež teh dveh odstotkov. Ob vztrajanju na ureditvi sofinanciranja se seveda vsi izdajatelji zavedajo, da bo pot do takšne oziroma neke druge ustrezne rešitve težavna, saj gre za politično vprašanje; pri tem so v igri različni interesi in merjenje moči različnih (tudi političnih) strani. Ali bodo izdajatelji v negotovem vmesnem času vzdržali, pa je seveda drugo vprašanje, s katerim pa se pristojni organi (ministrstvo za kulturo) ne ukvarjajo preveč.

Brez epiloga
Izdajatelji programov posebnega pomena so ­– potem ko se rešitev njihovih težav vse bolj odmaknila (parlamentarne volitve) – najvišjim predstavnikom države sporočili, da se počutijo opeharjene in da vse bolj razumejo celotno dogajanje kot zaroto proti lokalnim rtv-organizacijam, s katero bi se po besedah Irme Benko predvsem RTV Slovenija s pomočjo nekaterih njej naklonjenih pomembnih sodelavcev ministrstva za kulturo rada znebila »nadležne« konkurence. Zastavlja pa se tudi vprašanje strokovne usposobljenosti uslužbencev ministrstva za kulturo in njihovega poznavanja zakonodaje ob dejstvu, da se primer seli (vrača) iz ene državne inštitucije v drugo, ne da bi kdo jasno povedal, kako in kaj storiti za njegovo razrešitev.

1 Povzeto po knjigi Sandre B. Hrvatin, Državni ali javni servis, Mediawatch, 2002.
2 www.rtvslo.si
3 Pomembna razlika v primerjavi s organizacijskimi načeli lokalnih skupnostnih radiev.
4 Svet Evrope, 1994.
5 Državni ali javni servis, Sandra B. Hrvatin, Mediawatch, 2002.
6 www.media-forum.si/slo/pokrajina/lastniske-povezave/lastnistvo-radijske-postaje

izpis

Tomaž Dimic

Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Tudi elektronski mediji posebnega družbenega pomena namreč grobo in redno kršijo niz členov zakona o medijih in novinarskega kodeksa z objavljanjem plačanih prispevkov v dnevnoinformativnih oddajah, objavljanjem oglasnih sporočil, plačanih objav in oglasov, ne da bi le-ti bili v skladu z zakonom nedvoumno ločeni od novinarskih besedil.
Severnoprimorski novinarji smo ne dolgo tega (14. 10. 2004) prekršili zlato zdravniško cehovsko pravilo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Namesto države, ki naj bi bedela nad mediji, smo se evidentnega kršenja zakona o medijih in kodeksa novinarjev lotili kar sami med seboj. Razposlali smo tak urbi et orbi:

Stanu se svojega spomni! Odprto pismo novinarjem in urednikom
Poglavitna naloga novinarskega društva je skrb za ugled poklica. Zato novinarji Severnoprimorskega aktiva Društva novinarjev Slovenije zaskrbljeno spremljamo kršitve Zakona o medijih in kodeksa novinarjev v komercialnih, predvsem pa tako imenovanih nekomercialnih medijih na Primorskem. Komercialni, a tudi elektronski mediji posebnega družbenega pomena namreč grobo in redno kršijo niz členov zakona o medijih in novinarskega kodeksa z objavljanjem plačanih prispevkov v dnevnoinformativnih oddajah, objavljanjem oglasnih sporočil, plačanih objav in oglasov, ne da bi le-ti bili v skladu z zakonom nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Posledica tega je prepričanje v javnosti, da lahko »kupiš« kateri koli prispevek v kateri koli oddaji tudi v medijih, ki spoštujejo zakon in kodeks. Lastniki medijev seveda vedo, da kršijo zakonodajo. Prepričani smo, da to vedo tudi kolegi »novinarji« in uredniki. Domnevamo tudi, da so izpostavljeni pritiskom. Zato jih pozivamo, da postanejo novinarji. Poslušalci in gledalci sicer ne ločijo takoj med »novinarji« in novinarji, dolgoročno pa kvaliteta dela gotovo prispeva k ugledu in gledanosti oziroma poslušanosti medija. Novinarji lahko zgolj apeliramo na stanovski ponos in ugled. Lahko pa tudi javno pozovemo ministrstvo, pristojno za kulturo, Svet za radiodifuzijo in Agencijo za telekomunikacije in radiodifuzijo, da opravijo svojo vlogo nadzora. Njeno dolgoletno opuščanje navaja k prispodobi o držanju vreče pri kraji ugleda medijev in novinarskega poklica. Sprejeto na seji Severnoprimorskega aktiva DNS v Ajbi, 14. 10. 2004

V čem je problem?
V čem je torej konkretni problem? Kapital ne vdira na vso silo samo v velike medije, na kmetih ni nič bolje, le še bolj ruralno je videti vse skupaj. Na slovenskem trgu se preriva po podatkih kulturnega ministrstva 866 medijev in oglaševalska pogača je, kakršna je. Za demokratizacijo medijev si je mlada slovenska država izmislila nekomercialne, tako imenovane medije posebnega pomena. Le-ti naj bi omogočili dostop do medijev družbenim skupinam, ki v javne (medijske) hiše ne prodrejo. Marsikje, tudi na Goriškem, so si zadevo razložili po svoje in so z veliko truda, tudi udarniškega, postavili celo televizijsko postajo, ki oddaja vsakodnevne TV-dnevnike in notranjepolitične oddaje. Za običajnega odjemalca informacij gre za »čisto tapravi« TV-dnevnik, nič slabši, nič manj verodostojen z nič manj resnično vsebino. Nona v Goriških brdih pa ne ve, da pridejo v poročila prispevki, ki so tako ali drugače plačani. Uredniška politika mora, če hočejo preživeti, temeljiti na tem, da seveda ne bo kritična do poslovanja podjetja, v katerega prostorih deluje TV-postaja. Seveda lahko tudi v drugih medijih najdemo obsežne intervjuje z generalnimi direktorji podjetij, ki so pristopili k financiranju oziroma dokapitalizaciji časnika, na primer. Vendar nikjer drugje, razen v obeh elektronskih medijih posebnega pomena na Goriškem, vsebine ne prodajo za pol klobase.

Problem je cehovski
Saj res, kaj pa se novinarji vtikajo v zadeve enega izmed medijev. Problem ni bil cehovski, dokler nismo naleteli na zahteve po plačanih prispevkih tudi v drugih medijih. Na podlagi izkušenj z neomenjeno nekomercialno televizijsko postajo na Goriškem se je tudi na javnem mediju oglasil predstavnik Foruma za Goriško, ki je kratko malo hotel kupiti minutažo, da pove svoje. Da bi bila mera polna, gre v tem primeru za enega izmed subjektov civilne družbe, ki so jim namenjeni nekomercialni mediji. Dalje. Programski direktor neomenjene televizijske postaje se je znal dan pred molkom na zadnjih volitvah pohvaliti, kako bo objavil dvajsetminutni pogovor z evropskim poslancem NSi Lojzetom Peterletom, ki je zanjo odštel 120 tisočakov na roko. Vodja volilnega štaba NSi ve povedati, kako so vnaprej plačali soočenje(!) na neomenjeni televizijski postaji, županski kandidati so položnic za soočenja tako ali tako že vajeni od predlani. Ob taki uredniški politiki se novinarski ceh seveda upravičeno vpraša, kakšno novinarsko svobodo uživajo kolegi (nečlani) na tem neomenjenem mediju. Kot je videti od zunaj, lahko povsem svobodno pripravijo tudi več kot tri prispevke v enih samih poročilih.

Ukrajinski sindrom
Zanimivo je obnašanje kolegov na tem mediju. Ob namigu na kupljivost si upa novinar izjaviti: »Mi moramo od nečesa živeti.« Zadeva še najbolj spominja na predanost kraljic noči svojemu organizatorju dela. Verjetno ima pretirana lojalnost večplastne vzroke in vzgibe, srž problema pa še najbolj spominja na argumente Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki pravi, da si kolektivne pogodbe lastniki ne morejo privoščiti. To je približno tako, kot če bi na Kliničnem centru ugotovili, da si ne morejo privoščiti zdravnikov in bi na kirurgiji zaposlili pol cenejše mesarje. Na prvi pogled ni nobene razlike, oboji režejo. Srž problema je namreč v demokratizaciji medijev, ki je »doterana« do te mere, da lahko ima medij kdor koli na kakršen koli način. Za prodajalno klobas potrebuješ vsaj higienski minimum, v slovenskih medijih pa lahko kdor koli objavlja kar koli. Verjamem, da so novinarji (»novinarji«) v primeru komercialnih medijev prepuščeni povsem na milost in nemilost lastnikom, malce drugače pa je na nekomercialnih medijih. Tam gre namreč za javna sredstva, sredstva iz občinskih proračunov in morda kaj kmalu tudi iz rtv-prispevka. Zato bi se toliko bolj lahko tudi kolegi sklicevali na novinarski kodeks in zakon o medijih. Tako pa vse kaže, da z veseljem nudijo novinarske usluge, s katerimi si lastniki polnijo žepe, ker bi to doma, v Ukrajini, morali početi še ceneje. Toda: ali je med vodenjem javne hiše in javnega medija sploh kakšna razlika?

Še malo, Josef K.
Vračamo se torej k absurdu vtikanja severnoprimorskih novinarjev v zadeve, ki se jih prav nič ne tičejo. Enako počnejo v celjskem aktivu z enakim učinkom. Kot Josef K. bi se lahko potikali po labirintih slovenskega pravosodja, zadeve pa so tako preproste, da bolj ne morejo biti. V 108. členu Zakona o medijih lepo piše, da upravni in inšpekcijski nadzor nad tem zakonom izvaja ministrstvo, pristojno za kulturo. V členu za njim piše, da strokovno nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona na osnovi pobud Sveta za radiodifuzijo (ki so mu nedavno prilepili še pošto, mimogrede) opravlja Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo. V 47. členu tega zakona piše, da je prikrito oglaševanje prepovedano. V 93. členu stoji, da oglasi na televizijskih programih načeloma morajo biti objavljeni v posebnih programskih sklopih oziroma blokih, tako da so optično in zvočno jasno ločeni od drugih programskih vsebin. Tudi informativno oglaševanje (Peterle v našem primeru) mora biti kot takšno posebno označeno z akustičnimi znaki (95. člen). Novinarji in voditelji televizijskih poročil ne smejo nastopati v oglaševanju, dodaja 99. člen. V novinarskem kodeksu govori 13. člen o nedopustnosti prepletanja ali združevanja novinarskih in oglaševalskih besedil ter opravil. Hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni (14. člen).

Niso vsi mediji naprodaj
Stanu se svojega spomni, smo si torej dejali razmeroma varno zaposleni novinarji in začeli vranam kljuvati oči. Zakaj? Zato, da bi lahko sami sebi pogledali v oči tudi jutri. Kolegi na neomenjeni televizijski postaji imajo seveda mreno na očeh, kar se je pokazalo tudi med nedavno splošno novinarsko stavko, ko niso razumeli, da gre predvsem za njihovo kolektivno pogodbo. Seveda je povsem jasno, da odprto pismo ni namenjeno samo njim, njihovi slabi vesti, kot poziv k preobrazbi iz »novinarjev« v novinarje. Niso vsi mediji vsebinsko naprodaj oziroma prodani. Pismo je namenjeno lastnikom belega blaga, predvsem pa državi, resornemu kulturnemu ministrstvu in institucijam, ki mižijo na vse oči. Brez tožnika ni sodnika. Vrgli smo prvi kamen, čeprav najbrž tudi ostali nismo povsem brez greha, a vse to samo zaradi ugleda novinarskega stanu. Morda po vsem tem mediji ne bomo več tako nevarno visoko na lestvici zaupanja, ki nam ga izkazujejo javnomnenjske raziskave, in se bo kamen vrnil kot bumerang. A preprosto: morali smo tvegati.

izpis

Alexander Baratsits

Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Zahteva za pravno priznanje skupnostnih medijev kot tretjega medijskega sektorja – poleg javnega in privatnega komercialnega – postaja z razširitvijo Evropske unije del širše razprave v okviru Evropske unije, Sveta Evrope in tudi državnih medijskih politik.
Evropski manifest o manjšinskih skupnostnih medijih je bil kot uradna listina 29. aprila 2004 predan bivšemu predsedniku evropskega parlamenta Patu Coxu. Nekaj sto medijskih in manjšinskih pobud iz vse Evrope je prosilo za priznanje manjšinskih skupnostnih medijev kot javnega servisa, ki bi ga morala priznata in vključevati evropska in nacionalne zakonodaje. Evropski manifest je zasnovala evropska mreža medijev in nevladnih organizacij Online – More Colour in the Media1 (Splet za več barv v medijih). Med 10. in 13. junijem 2004 je bila v Pragi na Češkem in v Freistadtu v Avstriji medijska konferenca FM@dia Forum 042. Več kot 100 različnih medijskih pobudnikov iz vse Evrope je sodelovalo v razpravi, kako izostriti zavest o položaju, v katerem so se znašli skupnostni ali civilno družbeni mediji v državah vzhodne in srednje Evrope. Eden od glavnih zaključkov je bilo skupno prepričanje o pomembnosti ustanovitve vseevropske organizacije skupnostnih medjev, ki bi si prizadevala za pravno priznanje skupnostnih medijev kot posebnega ločenega sektorja evropske medijske pokrajine in njihovo vključitev v zakonodajo na nacionalni in evropski ravni in ustanovitev sklada za skupnostne medije. (Podrobnosti o junijski medijski konferenci FM@dia Forum 04 lahko preberete v rubriki Prikazi in recenzije v tej številki Medijske preže.) Hkrati je junija iz Sveta Evrope prišla priložnost, da skupnostni mediji vplivajo na usmeritve te institucije na področju medijev. Koordinacijski odbor za množične medije pri Svetu Evrope (CDMM) pripravlja osnutek resolucij in akcijskega načrta, ki jih bodo sprejeli ministri držav članic na 7. evropski ministrski konferenci o politiki množičnih medijev. Ministrska konferenca bo v Kijevu 10. in 11. marca 2005. Še posebej pomemben je akcijski načrt, ki bo zarisal prednostne naloge Sveta Evrope na področju medijske zakondaje in politik. Nevladne organizacije, ki delujejo na medijskem področju v Evropi, in druge zainteresirane posameznike je Svet Evrope pozval, da pošljejo svoje predloge glede dokumentov, ki so v pripravi. Na to se je odvzala skupina medijskih aktivistov, ki delujejo v okviru FM@dia Foruma 04 in mreže Online – More Colour in the Media ter predložila skupni dokument z naslovom Predlog Svetu Evrope za priznanje skupnostnih medijev kot tretjega medijskega sektorja3. Predlog je podprlo več kot 50 medijev in nevladnih organizacij iz vse Evrope (združenja neodvisnih radijskih postaj iz Avstrije, Švice Francije, Grčije, Madžarske, Irske in številne radijske postaje in internetne izdaje iz Slovenije, Češke, Slovaške, Madžarske, Italije in Velike Britanije ter medijske izdaje migrantov iz skandinavskih držav). V predlogu je tretji sektor definiran tako: »Tretji avdiovizualni sektor ponuja alternativo profitno usmerjenemu korporativnemu sektorju, prav tako pa tudi državnim javnim medijem. S ponudbo svobodnega in javnega dostopa do medijev sta za vse zagotovljena svoboda izražanja in pluralizem v kar največji meri.« Predlog se sklicuje na Deseti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in izpeljuje: »Pravica komuniciranja zahteva neoviran dostop državljanov in skupnosti do sredstev sporočanja, to pomeni dostop do vseh, sredstev vsebinske produkcije in sredstev sprejema in distribucije. V procesih konvergence in komercializacije medijev je potrebna izvedba posebnih ukrepov za uresničitev enakega dostopa do medijev. In ker svoboda govora danes še posebej pomeni dostop do vseh komunikacijskih platform, mora biti to pravno zagotovljeno in zaščiteno.« Glavni namen predloga je, da Svet Evrope pravno prizna skupnostne medije kot tretji medijski sektor – kot osnovno javno storitev, hkrati pa se zaveže, da z ustreznimi ukrepi izboljša delovne razmere skupnostnih medijev v pravnem, tehničnem in finančnem okviru predvsem z ustanovitvijo sklada skupnostnih medijev. Ali bo Svet Evrope priznal skupnostne medije, bo jasno v naslednjih mesecih. Strokovnjaki pravijo, da ima Svet Evrope nekaj vpliva na politiko Evropske unije, predvsem na področju človekovih pravic. Vendar pa bi bila potrebna dolgotrajna neprekinjena kampanja, da bi lahko pri Svetu Evrope ali Evropski uniji dosegli resne rezultate glede skupnostnih medijev, predvsem pa sklada za skupnostne medije.4 Trenutno na evropski in na širši mednarodni ravni prihaja do razprav in znamenj sprememb medijskih politik (na primer sprememba direktive Televizija brez meja in razprava na Svetovnem samitu o informacijski družbi5). Po eni strani digitalizacija in konvergenca zahtevata drugačne tehnične predpise in politike o avtorski pravici, po drugi pa obstajajo tako močni ekonomski interesi, ki jih zagovarja predvsem Svetovna trgovinska organizacija, ki imajo tudi velik vpliv na medijsko politiko. Z njihovega zornega kota so javna radiodifuzija in subvencije za skupnostne medije kršitev svobodne konkurence. Vendar bodo medijski aktivisti ustrajali in vlagali nadaljnje napore, da bi bili skupnostni mediji priznani kot medijski sektor, ki si zasluži posebno podporo.

1 www.multicultural.net/manifesto/index.htm
2 FM@dia Forum 04: www.fmedia.ecn.cz
3 predlog 39-ih nevladnih organizacij Svetu Evrope: www.fmedia.ecn.cz/article.php?id=119
4 Pri razmišljanju o medijskem lastnišvu in njegovem vplivu na javno razpravo je lahko koristno Poročilo o nevarnostih kršitve svobode govora in informiranja v Evropski uniji in še posebno v Italiji. To je Boogerd-Quaak-Report A5-230/2004, ki ga je letos potrdil Evropski parlament in ki obravnava medijsko lastništvo in njegov vpliv na javno razpravo. Glej www2.europarl.eu.int/registre/seance_pleniere/textes_adoptes/definitif/2004/04-22/0373/P5_TA(2004)0373_EN.pdf
5 Glej spletno stran Cris kampanje, ki se nanaša na Svetovni samit o informacijski družbi oz. World Summit on the Information Society (WSIS) www.crisinfo.org.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev