N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Feral je bil svobodni teritorij, smešil je moč oblastnikov in razkrival etično brezobzirnost in pritlehnost armade hrvaških rodoljubov, ko to ni bilo brez nevarnosti, vendar je bil predvsem glas prezrtih in odvečnih – Bil je tudi posrečen spoj politične satire in konvencionalnega novinarstva
Feral Tribune je večji del devetdesetih, potem ko je leta 1993 začel izhajati kot samostojen časopis, prihajal v trafike ob ponedeljkih, vendar se ga je u Zagrebu dalo dobiti že v nedeljo popoldne. Jelačićev trg, glavni zagrebški trg, je bil v nedeljskih popoldnevih ponavadi pust, vendar so zaradi Ferala ljudje cela popoldneve kapljali na trg, da si priskrbijo svoj izvod časopisa. Nekateri so ga, kot vsak drug časopis, prepognili na pol in potem še na pol ter dali pod roko. Bilo pa je tudi precej takšnih, ki so časopis nemudoma raztegnili in brali urbi et orbi. Hkrati ni manjkalo tudi tistih, ki so ga – takoj ko bi jim ga kolporter izročil – skrili med oblačila ali v kako torbico. Po ravnanju bralcev se je dalo sklepati, da ni šlo za povsem navaden časopis in povsem navaden čas.

Kljub temu da ni bil edini kritični medij, je bil Feral Tribune v devetdesetih verjetno najvidnejši forum kritične javnosti na Hrvaškem. Časopis je dosledno zagovarjal univerzalnost človekovih pravic in nasprotoval nacionalistični vladajoči politiki. Bil je tudi posrečen spoj izjemne satire in, grobo povedano, konvencionalnega novinarstva. V satiričnem delu so Feralovci smešili mitsko razumevanje hrvaške osamosvojitve in njeno barbarsko uresničitev. Sorazmerno njegovem vplivu na dogajanja v hrvaški družbi, je bil privilegirani objekt feralovske satire hrvaški predsednik Franjo Tuđman (po enem pričevanju je imel predsednik lepo vezan komplet Feralovih kritik in norčij, ki jih je vedno znova kazal tujim gostom, češ kaj mu delajo, vendar so gostje večinoma namignili žrtvi satire, da je pravzaprav žrtev demokracije). Ves čas svojega obstoja je časopis načenjal teme, ki jih je večina ostalih medijev zamolčala. Feral je skorajda edini pisal o množičnih deložacijah hrvaških Srbov iz njihovih stanovanj v začetku devetdesetih. Ravno tako je pisal o zločinih v Pakrački poljani, Sisku in Gospiću in mučenjih v vojaškem zaporu v Splitu ter dokumentiral hrvaške zločine v BiH. Feralovci niso bili zaradi objavljenih člankov le enkrat razglašeni za izdajalce. Medtem ko je leta 1995 večina države proslavljala sijajno vojaško zmago v operaciji »Nevihta« in osvoboditev velikega dela države, je Feral edini pisal o moralnem bankrotu operacije, stotinah ubitih srbskih starcev in tisočih in tisočih zažganih srbskih hiš. V časopisu so zapisali, da so s tem povzročili jezo tudi svojih rednih bralcev, ki je sicer trajala le, dokler niso zagledali svoje sosede, kako so od nekod privlekli hladilnike in televizorje, kokoši in razbita okna.

Slonovski spomin
Ena izmed značilnosti časopisa je bil njegov slonovski spomin in dosledno spremljanje posameznih tem. Mnoge je spomnil, kaj so govorili in kaj zdaj govorijo in še več jih je spomnil, kaj so počeli in o čem molčijo. S tem bi pokvarili tudi kakšno slovesnost ali imenovanje. Ko je bila neka oseba hotela postati hrvaški veleposlanik v Argentini in je že pred tem dobila visoko državno odlikovanje od strani samega predsednika, je Feral zamočil celo zadevo. Tako je leta 1993 zapisal, da je ta oseba pred 52 leti prebivala v telesu ustaškega stožernika (častniški čin) in je podpisovala rasne ukaze zoper Judov in Srbov. V nekem drugem primeru se tako Feral ni pozabil spomniti (le kdo drug bi se spomnil in to imel za relevantno novico) knjižničarke, ki je bila v začetku devetdesetih ena izmed avtoric barbarskih Navodil za postopek v zvezi s knjžničnim gradivom v šolskih in otroških knjižnicah, dokumenta, ki je bil pod omenjenim kodnim nazivom predložek za množično metanje neprimernih knjig s polic knjižnic v hrvaških osnovnih šolah in so tako desetine in desetine tisoč knjig, med ostalim srbskih avtorjev ali tiste, ki so bile tiskane v Srbiji, končale na smetiščih. Ko je kakšnih petnajst let pozneje, leta 2007, bila oseba iz tega primera nagrajena s posebno nagrado za prispevek k delovanju Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu, največje hrvaške knjižnice, se njenega prispevka spomnil le Feral. Kot so zapisali, so si zaželeli na tej ljubki slovesnosti, na katero so prišli tudi predsednik države in premier, le mesto »pljunka v kozarcu penine«.

Nezakonski otrok političnih in družbenih razmer
V novem tisočletju, po smrti predsednika Tuđmana in prihoda nove koalicije na oblast, je Feral nadaljeval s kritičnim pisanjem in neodvisno uredniško politiko. Pisal je o nezmožnosti nove oblasti, da obračuna z vojnimi zločini in kriminalom iz devetdesetih. Nadaljeval je s pisanjem o novih sumljivih poslih nosilcev družbene moči in je, medtem ko so drugi pisali o luksuznih hišah na Jadranu, objavil vrsto člankov o sumljivih razprodajah zemljišč na Jadranu. Še naprej je objavljal članke o nerazrešenih vojnih zločinih. Celo obdobje je bilo govora o tem, kako je s smrtjo Franje Tuđmana Feral izgubljal vpliv, kako se uredniška politika z doslednim izpostavljanjem nerazčiščenih računov iz preteklosti in kritiko družbene prakse ni prilagodila duhu novega časa. Ljudje naj bi se po temačnih devetdesetih zaželeli tržnih dobrin, optimizma in svetle prihodnosti in miru in individualnega užitka, in ne novih in novih zgodb o gospodarskem kriminalu, ne zgodb o nerazrešenih zločinih iz preteklosti, in ne kritike družbene dvoličnosti. Vendar je Feral spoštoval dejstva in je preveč spoštoval svoje bralce, da bi jih držal v nevednosti o svetu, v katerem jim je dano živeti. Samo v nekaj zadnjih številkah je objavil vrsto člankov, ki so bili v drugih časopisih pod embargom.

V svojem obstoju je bil Feral svobodni teritorij, kjer so pisali in govorili mnogi najuglednejši kritični posamezniki. Smešil je moč oblastnikov in razkrival etično brezobzirnost in pritlehnost armade hrvaških rodoljubov, ko to ni bilo brez nevarnosti, vendar je bil predvsem glas prezrtih in odvečnih; tistih, ki jih glavni tok zgodovine ne pomni, tistih, čigar stanovanja nisi več njihova, ker so napačnih imen in priimkov, tistih, čigar delovna mesta niso več njihova delovna mesta, ker so njihova podjetja uničena. Feral je vedno bil nezakonski otrok hrvaških političnih in družbenih razmer. Kaj niso pisali o pobitih starcih in zažganih hišah, ko je večina proslavljala vojaško zmago? To so najbrž dobro vedeli tisti, ki so izvod časopisa po nakupu na kiosku na hitro skrivali ali pa so z njim mahali kot z zastavo svobode v nedeljskih popoldnevih v tistih devetdesetih.

Feral Tribune je prenehal izhajati junija 2008, ker v njem nihče ni želel oglaševati. Šlo je za časopis, ki je med drugim leta 1996 prejel Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje International Press Directory. Leta 1997 je dobil Zlato pero svobode, ki ga podeljuje World Association of Newspapers, in Mednarodno nagrado za svobodo tiska, ki jo podeljuje Committee to Protect Journalists. Feral Tribune je na Mednarodnem festivalu politične satire v Forte dei Marmi dobil nagrado za najboljši politično-satirični list na svetu v letu 1998.

izpis

Saša Panić

Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Nenapisano pravilo je, da na medijskem prizorišču ne sme biti medijev, ki javnost vznemirjajo, ki zastavljajo neprijetna vprašanja in ki na koncu tudi o samem trgu pišejo kritično. Težnja je torej čim bolj utišati kritične glasove, to pa naredijo tako, da medijem, kakršen je Feral ne pustijo sodelovati v tej tako imenovani tržni tekmi – Intervju z ustanoviteljema in urednikoma Feral TribunaPredragom Lucićem in Viktorjem Ivančićem o začetkih in koncu izhajanja tega hrvaškega tednika
Predrag Lucić in Viktor Ivančić sta bila dolgoletna urednika Feral Tribuna, v zadnjih petnajstih letih najpomembnejšega tiskanega medija na Hrvaškem, pa tudi v širši regiji. Urednika sta za Medijsko prežo privolila v pogovor o razlogih, da je Feral Tribune prenehal izhajati, in o obdobju, o katerem je pred kratkim eden od hrvaških novinarjev izjavil, da bi ga mogli imenovati »Feralova era«. Sprva smo se nameravali pogovarjati z obema urednikoma Ferala hkrati. Ker pa to ni bilo mogoče, sta bila intervjuja opravljena ločeno. Iz obeh smo sestavili enega.

Feral, ki je kot samostojen časopis izhajal približno petnajst let, je imel svoje korenine v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v enostranskem podlistku takratne splitske Nedjeljne Dalmacije. Takrat je bil satirična priloga omenjenega tednika. Se še lahko spomnite začetkov Ferala?
PL (Predrag Lucić)
V Nedjeljnji Dalmaciji so hoteli imeti nekakšen satirični podlistek, niso pa vedeli, kakšen naj bi bil, in kako bi ga bilo treba pisati. V tistih časih sta bila satira in humor tisto, čemur nekoliko posmehljivo rečemo sindikalni humor. Avtorji so zelo pazili, da se ne bi dotaknili tem iz samega središča dogajanja ali problemov v takratni Jugoslaviji. Zato so se eskapistično ukvarjali z zgodbami o delavskem razredu in šefih, a nekako vedno po enakem vzorcu, saj so skrbno pazili, da ne bi izrekli nič takega, kar bi bilo bistveno ali kar bi lahko biti sporno. Ta stran je tako životarila. Niso je hoteli ukiniti, niso pa z njo naredili nič posebnega, vse do takrat, ko so jo dali na voljo Viktorju Ivančiću in Velimirju Marinkoviću. Zoran Erceg, takratni pomočnik glavnega urednika Nedjeljne, ki je bil pozneje direktor Ferala, je prepoznal Ivančićev in Marinkovićev talent. Oba sta bila takrat študenta elektrotehnike na splitski Fakulteti za elektrotehniko, strojništvo in ladjedelništvo. Na tej fakulteti sta izdajala odličen časopis z naslovom FESB, kar je kratica za fakulteto. Časopis se ni ukvarjal samo z razmerami na fakulteti, čeprav sta bila zelo neusmiljena tudi s fakultetnimi avtoritetami, temveč tudi s širšo družbeno stvarnostjo, kot se je takrat reklo. FESB je bil takrat eden zanimivejših mladinskih časopisov. To je bilo hkrati obdobje, ko je bil mladinski tisk najzanimivejši in najpogumnejši, kar ga je bilo mogoče kupiti v jugoslovanskih kioskih. Takrat je torej Nedjeljna gostila to dvojico, ki je za FESB pravkar dobila nagrado Sedem sekretarjev Skoja. Tisti, ki kaj ve o Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ve, da to ni bila ravno nagrada, ki bi jo podeljevali ljubljencem sistema. Dobivali so jo bendi, na primer Pankrti, ljudje, kakršen je na primer Marko Brecelj, seznam nagrajencev, na katerem so bili večinoma ljudje, ki so takrat veljali za največje obstrance, kar jih je bilo v Jugoslaviji takrat mogoče najti. Najprej je bilo v načrtu, da bosta gostovala samo v eni številki, zato sta takrat pripravila nekakšen prikaz svojih najboljših prispevkov. Bralcem in sodelavcem Nedjeljne so bili tako všeč, da je bil problem satirične strani in avtorjev, ki bi satiro pisali s talentom in pametjo, rešen. Viktor Ivančić je že od vsega začetka najpomembnejši avtor in pravzaprav Feralova stalnica, ledolomilec, ki je nekako utiral pot. Velimir Marinković se je sčasoma vrnil k elektrotehniki, pozneje, ko je začel Feral izhajati kot samostojen časopis, pa je sodeloval kot risar Oswalda, enega od vizualnih zaščitnih znakov Ferala. To gostovanje v Nedjeljni Dalmaciji traja nekako od konca leta 1984 in od takrat štejemo Feralove številke.

Kako se je Feral znašel v obdobju socializma?
PL
Uredništvo Nedjeljne Dalmacije je hitro naletelo na težave. Vsi uredniki se niso znali z njimi spopadati. Feral je v takratno satirično produkcijo uvedel novosti. Ni se bal z imenom in priimkom imenovati nekaterih najvišjih jugoslovanskih voditeljev. Že takrat se mu je nabralo precejšnje število tožb, a javnost zanje ni vedela. Takrat so stvari potekale tako, da se je sodilo avtorju, proti njemu je tekel sodni postopek, a to večinoma ni bilo javno, o tem ni bilo mogoče nič prebrati v časopisih, tudi ni bilo priporočljivo, da bi avtor kot sodno preganjana stranka o tem pripovedoval, to je bilo v interesu postopka, ki je potekal v nedogled. Te tožbe so se vlekle tako dolgo, da Viktor Ivančić ni mogel na služenje vojaškega roka. Ko je končno leta 1988 le odšel v Batajnico služit domovini, je bil verjetno za poveljnikom kasarne najstarejši vojak. Mehanizem je bil preprosto takšen, da tisti, proti kateremu je potekal kazenski postopek, ni mogel služiti vojaškega roka.

Z Ivančićevim in Marinkovićevim Feralom so se torej hitro začele težave in zelo zanimivo je spremljati, kako se je na to odzvala tako imenovana stroka, kako se je odzvalo tako imenovano družbeno-politično primerno in ubogljivo novinarstvo. To je imelo na račun Ferala in njegovih avtorjev na zalogi celo vrsto besed, ki jih je uporabljalo za sovražnike družbe. Za svobodomiselne ljudi v državi, ki jim ni bilo mogoče prilepiti nobenega nacionalizma, ker so bili proti njemu cepljeni, je bil priljubljen izraz anarholiberalci. To oznako je bilo navsezadnje mogoče sprejeti tudi kot nekakšno pohvalo, vsaj za Feral bi to veljalo, saj je bil zares protidržavno usmerjen. Feral je bil dejansko podlistek, potem pa časopis, ki je spoštoval človekovo svobodo in je bil prepričan, da se je zanjo treba bojevati in pomagati tistim ljudem, ki so jim njihove svoboščine odrekali. In tako je ena sama stran več let povzročala težave tako urednikom Nedjeljne Dalmacije kot oblastnim strukturam. Občasno sem začel sodelovati nekje leta 1985, nekje v letih 1987/88, ko sem končeval študij, pa me je ta Feralova zgodba čedalje bolj privabljala. Za nas, ki smo imeli dvajset let in malo več, je bilo res zelo pomembno, da se moremo tako drzno in brez opravičil posmehovati tistemu, za katerega smo mislili, da si to zasluži, od Staneta Dolanca in drugih v federaciji ali na ravni republik in pokrajin, do Mamule v vojski. V tistem času so v Sloveniji nekaj podobnega precej dobro delali pri Mladini. Mislim, da je bilo tisto, kar sta v Mladini objavljala Štandeker in Ervin Hladnik Milharčič, morda najbliže Feralu tistega časa.

Omenili ste odhod Viktorja Ivančića k vojakom. Kaj se je takrat dogajalo s Feralom?
PL
Ko je Viktor naposled leta 1988 le odšel k vojakom, je k Feralu prišel nov pomemben človek – Boris Dežulović. Viktor je odšel za eno leto in v vojski za Feral ni mogel delati. Razmišljali smo, kaj lahko storimo. Jaz sem bil pripravljen še naprej delati, a ne sam. Mislim, da je to preveč resno in preobsežno delo, zato tega človek ne more početi sam. Pri pisanju satire in pri vsem, kar smo še potlej delali, so vendarle bistvenega pomena medčloveški stiki, tisto premlevanje tem in idej, da na koncu ni pomembno, kdo jih zapiše. Boris Dežulović je takrat delal pri splitski Omladinski iskri stran, ki je bila nekako podobna Feralu. Stran se je imenovala Le Spizd, specialni prilog Iskre za dokolicu (Le Spizd, posebna priloga Iskre za prosti čas). Prej se nisva poznala. Ko smo ga poklicali na pogovor, je pokazal zanimanje za delo pri Feralu in tako je začel. Potem ko je Viktor odšel, se nam je zelo hitro posrečilo narediti takšno svinjarijo, da je bila prvič v zgodovini založniške hiše Slobodna Dalmacija ena od številk prepovedana. Prepovedana je bila številka Nedjeljne Dalmacije, v kateri smo se norčevali iz srbskih mitingov. Takrat je Milošević na ulicah začel protibirokratsko revolucijo, slišati je bilo klice iz nacionalistične mitične podzavesti, ki so jih prilagodili časom primerno. Kot ljudem, ki smo pisali satiro in stvari opazovali s smešne plati, nam je bilo jasno, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Bilo je jasno, da gre pravzaprav za uvod v vojno na območju Jugoslavije. V naslednjih letih je bila to za nas nekakšna osrednja točka. Takrat si je Srbija pravzaprav dala največ duška. Takt je udarjala srbska partija na čelu z Miloševićem, Hrvaška pa je bila takrat zaprisežena tako imenovanemu hrvaškemu molku. Ko pa je Hrvaška naposled spregovorila, smo videli, da ta molk ni bil pravzaprav nič drugega kot nenavzočnost tuljenja, saj Hrvaška ni spregovorila, temveč je zatulila. Ko je prišel Tuđman, ko je prišel hrvaški odziv na Miloševića, je Feral spremenil ciljno skupino tistih, ki se jim je posmehoval. Namesto Miloševića je bil v središču pozornosti dr. Franjo Tuđman. Tega nam mnogi na Hrvaškem niso nikoli odpustili.

Za kaj je šlo?
PL
Mislim, da je takrat prišlo do nesporazuma med Feralom in nekaterimi bralci, ki so verjetno iz svojih skritih vzgibov mislili, da pripovedujemo njihovo zgodbo, da Feral udarja po Miloševiću zato, ker je protisrbski, prohrvaški itd. Bili so pravzaprav prepričani, da se v Feralu skriva majhen nacionalistični čudež hrvaškega novinarstva. Jasno je, da to ni bilo res. Razumem lahko njihovo razočaranje, saj so celo obdobje napačno brali Feral in tratili svoj čas za stvari, za katere se je izkazalo, da nimajo z njimi nič opraviti. Celo sam Tuđman je Feral napačno dojemal. Zelo ga je prizadelo, ko je iz njega dobil prve udarce, ko smo se posmehovali njegovemu nemogočemu jeziku, birokratski hrvaščini, v kateri ne morete niti govoriti nit pisati in je sama svoja karikatura. Tako nekako smo začeli. Ko smo dobili v roke Tuđmanova Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske stvarnosti), nisi mogel prebrati treh celih stavkov, da se ne bi tolkel po čelu zaradi bebavo skovanih besed ali arhaizmov.

Tuđman je povzročil popolno zmedo v komunikacijskih kanalih in prepričan sem, da so posledice tega za same Hrvate, ki jih je imel tako zelo rad, dolgoročno grozne. Hrvati so danes narod, ki ne govori svobodno, ki govori z rokami na ustih, ki pazijo, da se ne zmotijo, zato ne govorijo, ker se bojijo, da bi govorili narobe in bili na kraju samem lektorirani. Ta vojna s Tuđmanom se je začela takoj, ko je prišel v javnost, ko je nastopil v Društvu hrvaških pisateljev in je bila ustanovljena HDZ ter po prvih intervjujih in mitingih. Ljudje sicer zgodovino Ferala napačno povezujejo samo s Tuđmanom, kakor da Ferala ne bi bilo prej in pozneje. Mislim, da se temu pripisuje prevelik pomen. Tuđman nam je prišel kot naročen. Bili smo že vajeni pisanja, izurjeni, brani in uživali smo v svojem delu, on pa je bil tako živopisen, kakor ga je rodila mati, vojska pa vzgojila, da je bil idealna snov za satiro.

Če se ne motim, se je to dogajalo nekako v času vašega prehoda iz Nedjeljne Dalmacije v Slobodno Dalmacijo.
PL
Da. Nekje v času nastajanja mlade demokracije na Hrvaškem se je Feral razšel z uredništvom Nedjeljne Dalmacije, ki je bila takrat precej pomemben časopis, ki so ga brali povsod v Jugoslaviji, in je imela precej pomembne avtorje iz vseh krajev Jugoslavije. Takrat so vodilni ljudje v redakciji skrivaj paktirali s HDZ. Med Feralom in Nedjeljno so bile nenehne težave, ki so svoj vrhunec dosegle s posegi v besedila. Takrat smo večkrat uporabili skrajne ukrepe, nismo hoteli oddati člankov za novo številko, dokler nam niso obljubili, da po našem odhodu iz uredništva ne bodo posegali vanje. A do tega je vedno znova prišlo, ker so se uredniki čedalje bolj bali. Novi fantje na oblasti so kazali neznansko željo po krojenju in urejanju medijev. Iskali so zaveznike v novinarskih vrstah, zato smo odšli iz Nedjeljne Dalmacije in samo to je bil razlog. Nekaj mesecev Feral ni izšel. Dobili smo nekaj vabil iz drugih uredništev, iz Zagreba, Sarajeva, Beograda, a se nam nič od ponujenega ni zdelo primerno, dokler ni prišlo do pogovora z Joškom Kulušićem, legendarnim urednikom Slobodne Dalmacije. Viktor je bil tam zaposlen, tako da sta bila onadva kot urednik in novinar vsak dan v stikih. Viktorja je vprašal, kaj delava midva z Dežulovićem, in mu naročil, naj naju povabi na pogovor, da bi ugotovil, kakšne težave imava. Povedala sva mu, kakšne težave sva imela z Nedjeljno Dalmacijo. Vprašal naju je, ali bi kaj takega delala tudi v Slobodni Dalmaciji, in pripravljen je bil zadevo zasnovati širše. V Nedjeljni Dalmaciji smo se čez nekaj časa razširili z ene na dve strani in to je bil naš skrajni dosežek.V tisti zadnji sezoni leta 1989, ko se je Viktor vrnil iz vojske, je Feral dobil ime Feral Tribune. Seveda je to bilo namigovanje na Herald Tribune. Takrat je zaglavje dobilo novo grafično podobo in tako je pod tem imenom deloval tudi kot samostojen časopis. Kulušić je hotel imeti Feral na štirih straneh in želel je, da se kar najbolj posvetimo delu, naš edini pogoj pa je bil, da ne premakne niti vejice. Seveda smo vedno dopuščali pogovor z urednikom. Če je ocenil, da zadeva ni v redu, smo se bili o tem vedno pripravljeni pogovarjati. Pri Nedjeljni nam je šlo na živce, da so uredniki posegali v tekste, ko smo jih oddali, ne da bi nam prej povedali, kaj je sporno. Kulušić se je tri leta, kolikor smo on in mi zdržali napade HDZ, džentelmensko držal dogovora. Nikoli v Feralu ni premaknil niti vejice, tako da je izšlo vse, kar smo napisali, in nam ni bilo treba tako kakor pri Nedjeljni Dalmaciji s strahom odpirati časopisa, da bi videli, kaj je bilo od tistega, kar smo napisali, objavljeno.

Feral je v Slobodni Dalmaciji izhajal do leta 1993. Nam lahko kaj poveste o razlogih vašega odhoda iz Slobodne Dalmacije?
PL
Slobodna Dalmacija je bila iz čisto neumnega razloga v napoto HDZ in Tuđmanu. Bodimo iskreni in pošteni do konca. Slobodna Dalmacija ni bila prevladujoč protihadezejevski časopis. Kritičnost do režima ni bila značilnost Slobodne Dalmacije. Značilnost Slobodne Dalmacije je bila lastnost tega časopisa, ki je že po naravi motila HDZ. To je bilo svobodno novinarstvo. Slobodna Dalmacija je takrat delovala, čeprav se sliši oguljeno, mislim pa, da je točno, kot nekakšen nadomestek za parlament na Hrvaškem. V njej ste mogli prebrati celoten spekter različnih mnenj. Novinarji so intervjuvali različne ljudi, od prostaške desnice pa do zastarele levice. Res je bilo vsega. Zveni absurdno, a Ivan Aralica je svoje najbolj problematične članke, ki so pomenili lirski uvod v napad na BiH in njeno razdelitev, objavil v Slobodni Dalmaciji, v kateri je hkrati izhajal Feral kot satirični podlistek in kjer so pisali ljudje, kakršna sta bila na primer Jelena Lovrić in Drago Hedl in še cela vrsta avtorjev, ki so se pozneje pridružili Feralu. V takšni druščini so se znašli tudi Aralica in nekateri drugi avtorji, s katerimi se nismo radi in ne prostovoljno družili. Slobodna Dalmacija je torej delovala tako, kakor je delovala. Oblast pa tudi tega ni mogla prenašati. Poleg tega so hoteli imeti Slobodno Dalmacijo za tovarno denarja. To je bila družba, ki je zelo dobro poslovala, in je v takratnih časih vojne in zločinov dnevno ustvarjala keš, ki so ga tisti na oblasti potrebovali. Nikoli jim ga ni bilo dovolj. Seveda so hoteli imeti tudi popoln politični nadzor nad časopisom, zato niso dopustili, da bi se Slobodna Dalmacija privatizirala po zveznem, Markovićevem zakonu, temveč so se povezali z zdravimi silami v Slobodni Dalmaciji in Miroslavom Kutlom kot kupcem. Trenutek ni bil naključno izbran. Bilo je marca leta 1993, obdobje, ko je že dišalo po tem, da se bo začela uresničevati Tuđmanova fiksna ideja, da zasede del Bosne. In tako je začela Slobodna Dalmacija delovati pravzaprav kot medijska logistika v delovanju Herceg-Bosne in medijska podpora tistemu, kar se je tam dogajalo, od zločinov, taborišč itd. Takrat je HDZ poskušala organizirati »dogajanje ljudstva« po Miloševićevem vzoru. Privlekli so ljudi pred uredništvo, da bi protestirali proti jugoslovanski, boljševistični, ali kakorkoli so že to imenovali, uredniški politiki Slobodne Dalmacije. Nikoli pa se jim ni posrečilo zbrati zelo velikega števila ljudi, kljub temu pa so s tem kazali svojo moč. To je bila grožnja novinarjem, ki jim niso bili po volji, da bi se ti bali, da jim bo sodila množica . Na koncu so izvedli klasičen puč. Zadnje sredstvo, s katerim smo se poskušali braniti, je bila stavka. Slobodna Dalmacija nekaj dni ni izhajala. Tako imenovane zdrave sile pa so pripravljale časopis, s katerim so prekinile stavko in začele novo obdobje Slobodne Dalmacije. Ko je bila stavka zlomljena in je bil imenovan novi glavni urednik in je država postala večinska lastnica, so hoteli, da še naprej delamo pri časopisu. Verjetno so nas potrebovali kot nekakšen dokaz, da so tudi oni pluralistično usmerjeni. Mi še pomislili nismo, da bi kakorkoli dali legitimnost državo in vladajoči stranki, ki je zadušila časopis. Tako smo dali odpoved v Slobodni Dalmaciji in odšli na cesto.

Zakaj ste se odločili, da ste začeli izdajati samostojni Feral, namesto da bi se zaposlili pri drugih časopisih?
PL
O odpovedi sploh nismo dolgo razmišljali, saj je bilo jasno kot beli dan, da bomo to storili. Sploh nismo razmišljali o kakšni drugi možnosti. V hrvaškem medijskem prostoru je morala HDZ osvojiti edino še Slobodno Dalmacijo. Ni bilo mogoče pričakovati, da bi nas s takšnim slovesom pri drugih časopisih pričakali odprtih rok. Nismo niti poskušali, a čeprav bi, sem prepričan, da bi vrata ostala zaprta. Feral je bil za nas preprosto preveč pomemben v naših življenjih, da ga ne bi poskušali izdajati v popolnoma partizanskih okoliščinah. Nismo poslušali dobronamernih nasvetov, naj počakamo do jeseni, saj bo takrat iz nekakšnih skladov Hrvaški namenjenega veliko denarja za ustanovitev neodvisnega tednika. To so nam v Zagrebu namignili nekateri kolegi, a mi nismo hoteli čakati na jesen. Prepričan sem, da bi bilo največje darilo, ki bi ga novinarstvo moglo dati Tuđmanu in HDZ, če takrat ne bi izhajal noben časnik te vrste, niti Feral niti noben drug časopis, ki bi bil kritično usmerjen. Sposodili smo si 14 tisoč mark. Takrat je to bilo dovolj, da smo natisnili dve številki. Na srečo sta se obe številki zelo dobro prodajali, zato se je celotna zgodba mogla nadaljevati. Feral je od 1. junija 1993 do konca leta izhajal kot štirinajstdnevnik. Zelo pa smo si želeli, da do konca oblikujemo ekipo in začnemo izhajati kot tednik. Ko smo začeli izhajati tedensko, so Tuđman in njegovi ljudje postajali čedalje bolj živčni. Ta prehod na tedenski ritem je bil pravzaprav nekakšen dokaz Feralove moči. Potem pa se je proti njemu začela gonja.

Bi lahko nekoliko zaustavili sprehod skozi Feralovo zgodovino in se dotaknili njegove uredniške politike. Feral je imel čisto poseben položaj na hrvaškem medijskem prizorišču, a ne samo na hrvaškem. Ne mislim samo na zgodbe, ki jih je objavljal, tematiko vojnih zločinov, privatizacijske rope. Zdi se, da je ta uredniška politika vedno imela nekakšno literarno, leposlovno zavest. Naslovi v Feralu so bili na primer povsem drugačni kot v drugih časopisih. Niso odražali samo vsebine članka, temveč so se nanašali na primer na pogosto frazo iz vsakdanjega življenja, pa tudi na ljudske pregovore, literarne, filmske ali glasbene naslove. Bi lahko o tem kaj povedali? Kako so ti naslovi nastajali in kdo je bil glavni »krivec« zanje?
PL
To ste točno povedali. Feralovi naslovi so se na resničnost nanašali drugače in bolj razigrano kot v drugih časopisih. Prepričan sem, da je novinarstvo poleg vsega drugega tudi literarna disciplina. Prepuščali smo se domišljiji in nekakšni potrebi po literarnem izražanju v časopisu, bodisi z naslovom ali opremo članka. Navsezadnje more biti tudi fotomontaža literarno izrazno sredstvo. Mislim, da je v Feralu bila. Naslovi so nastajali iz naše komunikacije.Viktor, Boro, jaz in morda še kateri od kolegov smo se zbrali ob napisanem članku. Večinoma pa smo bili mi trije. Že kot podlistek je Feral nastajal iz te medsebojne igre, ironije in domislic, zato se je to na koncu razširilo tudi na naslove v časopisu.

V Feralu ste objavili več sto pesmi. To je bila spet ena od posebnosti Ferala. Parodirali ste vse, od zabavne glasbe do poezije že uveljavljenih pesnikov. Kako ste prišli do te oblike in kako so te pesmi nastajale? To je bila virtuozen prenos poezije na takratno živo resničnost.
PL
Seveda si tega nisem jaz izmislil. Satirična poezija je bila že pred Feralom. Ne vem pa, kako dosledno in dolgo so jo kje uporabljali. Vztrajno smo uporabljali poezijo, fotomontaže in vse druge stvari, ki so postale zaščitni znak Ferala. To je bila nekakšna skrivnost… Nismo hoteli biti na vsak način drugačni, hoteli pa smo biti odprti do različnih oblik. Mislim, da je v tem skrivnost drugačne poetike Ferala v primerjavi z drugimi časopisi. Nekoč sem v šali rekel, da je Feral oblika vseh oblik, v resnici pa to ni bila samo šala. V Feralu smo kot izrazna sredstva uporabljali stvari, ki jih je bilo mogoče redko videti v drugih časopisih. Včasih se je katera od teh oblik, pri katerih smo vztrajali, tu in tam pojavila, a mislim, da nikjer tako vztrajno kot pri nas.

Na tisti slavni sliki z Miloševićem in Tuđmanom v postelji smo glavi prepoznali. Nam lahko poveste, čigave so bile mišice?
VI (Viktor Ivančić)
To sva bila Dežulović in jaz. Dežulović in jaz sva bila v postelji približno eno uro. Svoji telesi sva posodila velikima voditeljema. Celo uro je trajala ustvarjalna ekstaza. Bilo je čudovito. Vedeli smo, da bo naslovnica povzročila šok in vedeli smo, da bo odlična. Zasebno sem več let pozneje doživel veliko zadoščenje, ko sem obiskal uredništvo New York Timesa in tam na zidu zagledal to naslovnico Ferala v okviru.

Že po nekaj številkah samostojnega Ferala se vas je oblast lotila kot da ste največji sovražniki države. Če se ne motim je bila ravno prej omenjena naslovnica povod za enega prvih represivnih ukrepov proti Feralu. Takrat so vas mobilizirali.
VI
Da, to je bilo na prehodu iz leta 1993 v leto 1994, približno mesec dni za tem, ko smo začeli izhajati. Takrat je bil neposredni povod naslovnica s Tuđmanom in Miloševićem v postelji. Vojaška policija je preprosto planila v uredništvo, mene pa so mobilizirali, čeprav je takrat veljal predpis, da je vojni razpored glavnih urednikov medijev na njihovih delovnih mestih. Tega pri meni niso upoštevali, tako da so me poslali v kasarno, kjer sem bil približno en mesec, potem pa so me pod pritiskom mednarodnih stanovskih organizacij spustili. Tudi to je bil eden od načinov pritiska. Na zalogi so imeli celo vrsto pritiskov, tudi fizičnih groženj in napadov.

Ko že govorimo o različnih vrstah represije proti Feralu v devetdesetih letih, je treba omeniti, da je bilo takrat proti Feralu vloženih tudi veliko tožb. Se vam je posrečilo vse prešteti?
VI
Ne, nikoli nismo vseh prešteli. Vloženih je bilo več sto odškodninskih tožb z zneski v milijonih takratnih mark. Seveda smo vse procese izgubili. Nekaj odškodnin smo plačali, ker so nam blokirali račun, nekaterim plačilom pa smo se izognili. V obdobju štirih ali petih let je bilo očitno, da gre za načrtovano strategijo, s katero so nas poskušali finančno uničiti. Seveda je pri tem sodelovalo korumpirano in politično podkupljeno pravosodje, ki je po vrsti razsojalo v našo škodo. Formalno skoraj nikoli ni šlo za napake v zvezi z dejstvi, temveč je šlo za napade na svobodo mišljenja. Mi smo na primer zapisali trditev, ki formalno-pravno velja za vrednostno sodbo o kakem človeku, in bili zaradi tega obsojeni. Pravosodje je tako takrat odigralo pomembno vlogo pri discipliniranju medijskega prizorišča. V devetdesetih letih smo bili celo desetletje priče povsem jasnih sodnih zlorab.

Feral je bil v devetdesetih letih izpostavljen različnim oblikam pritiska Tuđmanovega režima, od prej omenjene mobilizacije in tožb, pa vse do javnega zažiga Ferala in posebnega prometnega davka, ki so ga naložili vašemu časopisu, in ki so ga sicer plačevale samo pornografske publikacije in neofašistični Hrvatski vjesnik. Bi lahko povedali, katera oblika pritiska je bila najhujša?
VI
Ta davek je bil verjetno najbolj drakonski ukrep države, saj je tako imenovani davek na pornografijo znašal 25 odstotkov skupnega prihodka. To je trajalo deset mesecev, na koncu pa je ustavno sodišče pod pritiskom Evropske unije to odločitev preklicalo. Za nas je bil davek finančno neznosen, kljub temu pa smo tudi to obdobje nekako preživeli. Seveda je tudi to bila politična odločitev.

V devetdesetih letih je oblast novinarjem tudi prisluškovala. Kako razširjena je bila ta praksa in kolikim novinarjem Ferala so prisluškovali?
VI
Prisluškovali so tako rekoč vsem Feralovim novinarjem. Leta 2000, ko se je zamenjala oblast, se je za to razvedelo in na dan so prišli dosjeji sto sedmih hrvaških novinarjev. Bolj ali manj dosledno so torej spremljali sto sedem novinarjev in sestavljali njihove dosjeje, kakor da so državni sovražniki. Čim dlje je trajal Tuđmanov režim, tem bolj je bil paranoičen in videl čedalje več sovražnikov v ljudeh, ki so stalno ali občasno kritično pisali o njem. Katastrofalno pa je bilo to, da potem ko se je razvedelo za prisluškovanje, in smo vložili kazenske prijave proti tistim, ki so nam nepooblaščeno prisluškovali in nas zasledovali, čeprav smo bili svobodni državljani, ni bilo nič ukrenjeno. Tudi nova Račanova vlada si ni upala sodno preganjati tistih, ki so nepooblaščeno prisluškovali novinarjem. Zadeva tako nikoli ni bila razčiščena. Zdaj pa je v oddaji v studiu kot gost nastopil Smiljan Reljić, govoril o varnostnih razmerah v državi in se predstavljal kot neodvisen strokovnjak, bil pa je šef tajne policije, ki je prisluškovala novinarjem in opozicijskim intelektualcem ter podpisoval naloge za njihovo zasledovanje.

Nam lahko kaj poveste o okoliščinah, v katerih so v devetdesetih letih delovali mediji in seveda tudi Feral, zlasti v prvi polovici devetdesetih let? Takrat so novinarji začeli govoriti, da je v korist Hrvaške dovoljeno lagati oziroma zamolčati dejstva.
VI
To je bila dežurna mantra državotvornega novinarstva, ki ga je tvorilo več kot 90 odstotkov takratnega medijskega prostora. Laganje v korist domovine je postalo nekakšno nenapisano pravilo hrvaškega novinarstva. Takrat je bilo pomembneje biti domoljub kakor novinar. To je tudi eden od razlogov, zakaj so Feral tako izobčili, saj smo ravnali v popolnem nasprotju s tem pravilom. A takrat je bila to prednostna naloga novinarstva, ki je veljalo za nekakšno oboroženo silo, ki brani državo in režim. Vsekakor je bilo bedno.

Zakaj so se mediji tako zlahka podredili?
VI
Pravzaprav se niso podredili, temveč so se naslonili na svojo tradicijo in se prilagodili novim okoliščinam. Novinarstvo na Hrvaškem nikoli ni zaživelo kot zares svobodno in neodvisno. Hrvaška ni bila država, ki bi imela veliko in bogato demokratično tradicijo. Po socializmu, v katerem so novinarji v veliki večini služili režimu, je prišel nacionalistični režim in novinarji in mediji so se preoblekli, le da so bile okoliščine precej drugačne. Zato je bilo to služenje režimu še bolj pregrešno. Bila so obdobja, ko so mediji zares podpirali vojne zločine, mišljenje je ostalo hlapčevsko, tako da oblasti ni bilo treba veliko ukrepati, da jih je pridobila na svojo stran.

Prosil bi vas, da pokomentirate dogodek, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Na začetku leta 2000, nekaj mesecev po Tuđmanovi smrti in tako rekoč nekaj dni po porazu HDZ na volitvah, je bila organizirana medijsko precej odmevna slovesnost, na kateri so približno stotim ljudem izročili nagrade, nekakšne spomenice, med njimi tudi precej novinarjem, ki so bili nekakšni glasniki demokracije in borci, ki so se upirali pravkar poraženemu režimu. Tam je bilo mogoče opaziti različne ljudi. Feral je, če nič drugega in če mednarodna javnost in mednarodna stroka kaj pomenita, pravzaprav edini hrvaški časopis, ki je od uglednih mednarodnih institucij dobival nagrade za dosledno zavzemanje za svobodo mišljenja in izražanja in za vse, kar je storil, ko se je upiral Tuđmanovem režimu. Na omenjeni slovesnosti Ferala ni bilo.
VI
Dobro ste opazili, da je to morda paradigmatična slika, ki je nekako določila tudi prihodnost hrvaškega novinarstva. Spet je šlo za enak postopek preoblačenja. Tudi v teh okoliščinah je bil Feral nekakšen eksces, saj je postavljal ogledalo, v katerem so se mogli videti tisti, ki so se takrat razglašali za borce za demokracijo. Verjetno bi jih bilo sram, če bi prišli na takšno slovesnost in dobili enako priznanje kakor oni. Vse skupaj je to bilo kolektivno igranje svobodomiselnosti in demokratičnosti, povsem malomeščansko praznovanje. Še huje je, da je bila organizirana s pomočjo na novo razglašene oblasti, torej oblasti, ki je domnevno zrušila diktaturo, zato je prav, da nismo bili v tej družbi. Če bi nas povabili, prav gotovo ne bi prišli.

Približno takrat se je tudi začelo govoriti o časopisnem trgu na Hrvaškem. Dihati se je namreč začelo s polnimi pljuči in trg naj bi nekako meril in določal, kaj je vredno, kaj bo obstalo ali pa ne bo preživelo. V takšnih okoliščinah se je po Tuđmanovi smrti govorilo tudi o Feralovi nakladi, v zvezi s tržnim tekmovanjem pa celo vrsto let tudi o uredniški politiki Ferala. Nekje leta 2006 ste objavili tudi slike iz življenja takšnega trga. Takrat ste omenili primer lastnika podjetja, ki je bil Feralu sicer naklonjen in je, da bi mu pomagal, odkupil veliko knjig iz njegove zbirke, ni pa si upal v vašem časopisu objaviti oglasa.
VI
To je res. Prosili smo ga za oglase in bil je pripravljen, da nam denarno pomaga, a s pogojem, da ne objavimo oglasov. Raje je odkupil naše knjige, saj bi mu objava oglasa v Feralu očitno povzročila takšne težave, da bi mu pokvarila posel. Tudi to je bilo pravilo. To je samo primer, a praviloma podjetja res niso želela objavljati oglasov v Feralu. Na koncu je Feral zaradi takšnega tržnega neuspeha tudi nehal izhajati, saj je na koncu ostal edini časopis na Hrvaškem, ki je živel brez oglasov. Jaz bi to mirno sprejel, če bi šlo za svoboden, liberalen, kapitalističen trg, ki meni sicer ni všeč, a v bistvu ni šlo za to, saj je imel Feral razmeroma spodobno naklado. Časopisi s trikrat nižjo naklado so imeli oglasov, kolikor so hoteli. Trg je tako na Hrvaškem v tržnih razmerah deloval kot nekakšna regulativna policija. Gre za to, da je trg v popolni navezi s politiko. Velika podjetja na Hrvaškem tesno sodelujejo z vlado. Nenapisano pravilo je, da na medijskem prizorišču ne sme biti medijev, ki javnost vznemirjajo, ki zastavljajo neprijetna vprašanja, in ki na koncu tudi o samem trgu pišejo kritično. Težnja je torej čim bolj utišati kritične glasove, to pa naredijo tako, da medijem, kakršen je Feral, ne pustijo sodelovati v tej tako imenovani tržni tekmi. V takšnih okoliščinah smo bili že več let obsojeni na propad. Trdim, da smo izhajali veliko dlje, kot pa smo dejansko imeli možnost, saj je danes nemogoče izdajati tednik, ki bi živel samo od prodanih izvodov. Natisnete lahko kolikor hočete izvodov, a če živite samo od prodaje, nenehno povzročate izgubo, saj z rastjo naklade rastejo tudi stroški. Oglasi so edini način, da mediji preživijo. O tem seveda ne mislim nič dobrega, a dejstvo je, da je bil Feral na silo izgnan s tako imenovanega trga. V takšnih okoliščinah je huje to - in ni povezano samo s Feralom - da je trg nekako oblikoval novinarstvo. Danes hrvaško novinarstvo pravzaprav služi trgu. Služi velikim oglaševalcem. Okoli dvajset ali trideset velikih podjetij in njihovih menedžerjev je v medijih popolnoma nedotakljivih. Tako se je sama funkcija medijev v bistvu spremenila. Danes je novinarstvo na Hrvaškem večinoma embalaža za oglase.

Takrat ste v dveh številkah Ferala brezplačno natisnili več oglasov za največja hrvaška podjetja. Nam lahko tudi o tem kaj poveste?
VI
Poskušali smo izzvati razpravo. Zlasti med novinarji in časopisnimi založbami smo poskušali opozoriti na dejstvo, da marketinška industrija požira novinarstvo. Brez vednosti velikih podjetij smo v dveh številkah objavili veliko oglasov. Pričakovali smo celo tožbe, hoteli smo spodbuditi odzive. Teh pa v bistvu ni bilo. Tri, štiri dni se je o tem govorilo, novinarska srenja pa ni zmogla dovolj moči, da bi začela razpravo. Danes so razmere še hujše, v časopisih so reklamni članki, ki sploh niso označeni kot oglasi, imamo kraljestvo nekritičnosti. V vse to je vmešana politika. Na Hrvaškem imamo tudi grozljiv medijski monopol, saj je 60 odstotkov tiskanih medijev last ene družbe, preostanek pa je last druge, konkurenčne družbe. Pametne novinarje izganjajo iz novinarstva. Če pošteno povem, se mi zdi, da je celotna medijska scena danes podobna domobranski kasarni, kjer so kritični glasovi čisto tihi, kjer novinarske čete postrojijo, nato molijo rožni venec itd. Posledica vsega tega je, da smo dobili novinarstvo, ki javnosti ne vznemirja, lahko bi rekli, da imamo zabavno novinarstvo.

Kako danes razmišljate o hrvaški družbi. Koliko nerazčiščenih računov ima hrvaška družba sama s sabo, če se morda spomnite tistega, o čemer je Feral pisal?
VI
Nerazčiščeni so skoraj vsi računi. Za to pravzaprav tudi gre. Hrvaška družba se danes spopada z naraščajočo korupcijo in kriminalom, je pa popolnoma nesposobna z njim obračunati. Razmere so paradoksalne, ker bi morali težave reševati tisti, ki so jih povzročili. Celotna hrvaška politična stvarnost je en sam velik nesporazum. Če pogledamo malo nazaj, bi mogli reči, da je bilo samo nastajanje hrvaške države, zlasti pa njeno oblikovanje, nekakšna prvotna akumulacija kriminala, tako da je država zrasla na napačnih temeljih. Na drugi strani pa Hrvaška nikoli ni imela tako močne opozicije, ki bi temeljito razčistila s celotno preteklostjo, kar pomeni z vojnimi zločini, kriminalnim lastninjenjem in vsem drugim. Zadeve se nenehno potiskajo pod preprogo, tako da je celotna današnja politična ali družbena stvarnost nekakšno privajanje na nesporazume in napačno zaraščanje tkiva.

V zvezi s temi nerazčiščenimi računi in trgom, ki je bil Feralu tako nenaklonjen, bi lahko rekli, da ta trg danes povsem solidno deluje na primer na hrvaški televiziji, kjer je kot urednica in voditeljica znane oddaje zaposlena oseba, ki je nekoč, ko so zaprli koncentracijsko taborišče, ki ga je hrvaška vojska postavila v Bosni, pripravila prispevek, v katerem je izjavila, da »mnogi niso hoteli oditi iz te, čeprav ne ravno udobne, a varne nastanitve«. Ste žalostni ali ogorčeni?
VI
Da, gledal sem jo včeraj zvečer, ko se je pogovarjala z omenjenim Smiljanom Reljićem, ki je bil šef tajne policije. Danes so to torej medijske zvezde. Ne morem reči, da sem ogorčen, tudi zato ker sem prestar, da bi bil ogorčen. Branim se z ironičnim pogledom na resničnost. To pa ne pomeni, da se ne zavedam, da je novinarstvo krenilo v smer, ki ne obeta nič dobrega. Seveda upam, da bo nekoč počilo, in da bodo mlade generacije na tem prizorišču naredile pravi cirkus. Tega ne morem napovedati, a lahko rečem, da v to srčno upam. Takrat jih bom takole starčevsko popolnoma podprl. Eden od razlogov za to, da nisem ogorčen, je tudi ta, da sem zasebno zelo zadovoljen z vlogo, ki jo je odigral Feral. Na koncu je najpomembnejša ta osebna higiena, najpomembnejša je za vse, kar v življenju počnete. Nismo hoteli spremeniti sveta, popravljati družbe, preprosto smo dali vse od sebe, da bi pošteno opravljali svoje delo. Mislim, da se nam je to posrečilo, zato nimam nobenega razloga, da bi bil nezadovoljen.

Ko ste poskušali Feral rešiti, ste navezali stike z Europapress holdingom, največjo časopisno založbo na Hrvaškem. Nam lahko o tem kaj poveste?
VI
To je bil poskus. Pobudo za to je pravzaprav dal Europapress holding (EPH). Že dolgo smo se zavedali, da se samostojno ne bomo več mogli obdržati na trgu. Takrat smo se začeli pogajati. Če bi Europapress holding prevzel večinski paket delnic, je bil naš edini pogoj, da uredništvo časopisa samo določa neodvisno uredniško politiko, da torej uredniško politiko določajo novinarji, ki bi tudi imenovali glavnega urednika. EPH nas je na verbalni ravni podprl, nič niso imeli proti temu, a pogajanja so se vlekla več let, dokler na koncu nismo spoznali, da s tem ne bo nič. V bistvu smo spoznali, da je bil naš pogoj edina težava. Svoji uredniški politiki se nismo nikoli odrekli, tako da smo v bistvu s pogajanji izgubljali čas. Zato je bolje, da sploh ne izhajamo.

O čem bi Feral pisal, če bi prihodnji teden izšel?
VI
Pisal bi o stvareh, o katerih drugi hrvaški mediji danes ne pišejo. Gre za ozračje groze, ki zaradi zločinskega nasilja na naših ulicah vlada na Hrvaškem, in o tem, da oblast napoveduje veliko akcijo obračuna s kriminalci. Feral bi pisal o tem, da mora oblast, če hoče zares obračunati s kriminalom, narediti samomor.

izpis

Predrag Lucić

Laku moć, voljena Hrvatska
(pesem, objavljena v zadnji številki Feral Tribuna, 20. 6. 2008)
Laku moć Hrvatska
Laku moć, voljena Hrvatska,
Zapjevaj, nemoj se stidjeti,
Kad svjetlost dogori feralska,
Ti ćeš se sretnijom vidjeti.

Cvjetat će zemlja, more i zrak,
Poslovni tornjevi, voćnjaci…
Svijetao bit će i taj tvoj mrak,
Kad u njemu zabljesnu očnjaci.

Lahko moč, Hrvaška
Lahko moč, ljubljena Hrvaška,
Zapoj, sramuj se ne,
Ko luč dogori feralska,
Ti srečnejša vid'la boš se.

Cveteli bodo zemlja, morje in zrak,
Poslovni stolpi, sadovnjaki…
Svetel bo in ta tvoj mrak,
Ko v njem zabliskajo se očnjaki.

(prevod: Saša Panić)

izpis

Viktor Ivančić

1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Obtožnica in zagovor urednika Feral Tribuna Viktorja Ivačnića pred sodiščem v obtožbi za žalitev predsednika Republike Hrvaške Franja Tuđmana 14. junija 1996 kot »antološki primer obrambe javne besede«.(1)
Občinsko državno tožilstvo v Zagrebu je 7. maja 1996 na občinskem sodišču vložilo obtožni predlog proti glavnemu uredniku Feral Tribuna Viktorju Ivančiću in novinarju tega časopisa Marinku Čuliću. Obtožena sta zaradi dveh člankov in satirične fotomontaže v Feral Tribunu 29. aprila 1996, ki domnevno obrekujejo in žalijo predsednika Republike Hrvaške in »bi mogli škodovati njegovi časti in ugledu«. Predsednik Tuđman je državnemu tožilcu dal soglasje za začetek tega postopka. Na glavni razpravi 14. junija 1996 je bila prebrana obtožnica, obdolžena Viktor Ivančić in Marinko Čulić pa sta predstavila svoj zagovor. Glavna razprava se bo nadaljevala 25. septembra 1996 z zaslišanjem prič. Poleg zagovora Viktorja Ivančića, ki jo imamo za antološki primer obrambe javne besede na Hrvaškem, objavljamo tudi dele obtožnice, ki se nanašajo na Viktorja Ivančića in inkriminirano fotomontažo. Marinko Čulić je v svojem zagovoru zagovarjal enake teze in je bil tudi zelo prepričljiv.

Obtožni predlog Občinskem sodišču Zagreb
Proti:
  1. obdolženemu VIKTORJU IVANČIĆU, sinu Borisa, rojenemu 08. 10. 1960 v Sarajevu, stanujočemu v Splitu, Šibenska ulica št. 49, Hrvatu, državljanu Republike Hrvaške, novinarju, podatki o dosedanji obsojenosti neznani, na prostosti,
  2. obdolženemu MARINKU ČULIĆU, sinu Ivana in Vjekoslave, rojene Jakeša, rojen 08. 07. 1951 v Šibeniku, stanujoč v Brckovljanih, Svetega Jakoba št. 16, Hrvat, državljan Republike Hrvaške, novinar, poročen, oče enega otroka, podatki o obsojenosti neznani, na prostosti,


da sta:
Prvi obdolženec VIKTOR IVANČIĆ, sam
  1. kot glavni in odgovorni urednik tednika Feral Tribune je v 554. številki, 29. aprila 1996, čeprav se je zavedal, da takšna navedba ne ustreza resnici in da bo s takšnimi sramotnimi neresnicami škodoval državniški in osebni integriteti predsednika Republike Hrvaške dr. Franja Tuđmana, na naslovni strani priloge »Gledeunatoč« objavil članek, v katerem je zapisal: »Degradirani komunistični general Franjo se je leta 1990 vrnil na oblast kot deklarirani privrženec generalissima Franca, ki je namesto »Dober dan!« ali »Hvaljen Jezus!« imel navado pozdravljati »Viva La Muerte!«, in ki je tako rekoč mimogrede dal pobiti, mučiti ali pregnati vse, ki se niso strinjali z njegovim režimom, da bi lahko nemoteno pomešal kosti mrtvih falangistov in republikancev in tako ohranjal mir v državi. To Francovo tanatomansko fiksno idejo prevzema tudi naš general Franjo, ki te dni napoveduje uresničitev davne grožnje o gradnji hrvaške Santa Guadarrame v Jasenovcu in je že skoraj zasadil prvo lopato za izkop velikanske skupne jame pod vso Hrvaško. Državo, ki jo zapuščajo živi, namerava naš frankist širokogrudno odpreti mrtvim. S tem je na najbrutalnejši način pokazal, kakšne Hrvate pravzaprav potrebuje. S Pantovčaka se razlega: »Viva La Muerte!«

    Prek tiska je torej posredoval neresnice, ki morejo škodovati časti in ugledu, kaznivo dejanje pa je naperjeno proti predsedniku Republike Hrvaške.

  2. Kot glavni in odgovorni urednik tednika Feral Tribune je v 554. številki, 29. aprila 1996, objavil montirano sliko, v kateri je predsednika Republike Hrvaške dr. Franja Tuđmana prikazal s Pavelićem, ki v roki drži pomanjšano skulpturo spomenika žrtvam Jasenovca in besedilo pod sliko: »Dr. Franjo Tuđman sprejema najljubši pokal iz rok dr. Anteja Pavelića,« z namenom, da bi omalovaževal osebo predsednika Republike Hrvaške in ga prikazal kot privrženca fašističnega režima.

    V tisku je torej hotel užaliti drugega človeka, dejanje pa je naperjeno proti predsedniku Republike Hrvaške.



* * *

Obrazložitev:
Nobenega dvoma ni, da se je prvi obdolženec Viktor Ivančić zavedal, da v tiskanem članku z naslovom »Gledeunatoč« navaja neresnico o predsedniku Republike Hrvaške, ki more škodovati njegovi državniški in osebni integriteti, saj pri tem navaja, da je predsednik Republike Hrvaške »deklarirani privrženec generalissima Franca«, in da se je tudi zavedal, da je, tudi s pomočjo tiska in z objavo montirane slike, na kateri je predsednika republike Hrvaške prikazal s Pavelićem, ki v roki drži pomanjšan spomenik žrtvam Jasenovca, in z besedilom pod sliko užalil predsednika republike Hrvaške ter z namigovanjem in uporabo nekaterih simbolov in oseb, katerih žaljivi pomen je splošno znan, omalovaževal osebo predsednika Republike Hrvaške s prikazovanjem tega kot privrženca fašističnega režima.

V. d. občinskega državnega tožilca
Višnja Lončar

Beseda Viktorja Ivančića na glavni razpravi 14. junija 1996
»Moji odvetniki so mi pojasnili, da je obrekovanje izrekanje neresničnih dejstev, zato bi prosil, da mi pojasnite, katera dejstva so v spornem besedilu neresnična, saj je v obtožnem predlogu navedeno celotno besedilo. Je torej neresnično, da je Tuđman »degradirani general«, da je Tuđman »komunistični general«, da se je Tuđman »leta 1990 vrnil na oblast«, da je bil Franco takšen, kakor je opisan, ali pa je neresnično, da je bil Tuđman »leta 1990 deklarirani privrženec generalissima Franca«? Glede na to, da je v obrazložitvi obtožnice navedena samo ta zadnja trditev, domnevam, da ima tožilstvo za neresnično to trditev, vse drugo pa ima za resnično.

To, da je Tuđman deklarirani privrženec generala Franca, ko gre za idejo sprave z metodo »mešanja« kosti v enem samem množičnem grobišču, ni samo splošno znano dejstvo, temveč se je moralo tožilstvo precej potruditi, da ga nima za takšnega. V intervjuju izbranim urednikom aprila letos je predsednik Tuđman predstavil zamisel o gradnji skupnega grobišča v Jasenovcu in se odkrito skliceval na Franca kot na svojega vzornika. HINA v poročilu takole navaja njegove besede: »V teh prizadevanjih nismo povsem osamljeni, je rekel dr. Tuđman in spomnil, da je Franco, ko je blizu Toleda zgradil kapelico v spomin žrtvam španske državljanske vojne, in tam pokopal nekatere od njih, rekel, da so se falangisti in komunisti bojevali za Španijo, vsak pod svojo zastavo, zato morajo biti skupaj pokopani.«

Tuđman pa se takrat ni prvič skliceval na generala Franca, ko je šlo za to morbidno zamisel. V intervjuju za berlinski Tageszeitung julija leta 1990 je izjavil: »Zagovarjamo jasno mnenje o naših vojnih zločincih: na obeh med seboj vojskujočih se straneh so bili idealisti in drugi. Na Hrvaškem so se Hrvati bojevali za svobodo države pod različnimi zastavami. To je spoznal celo general Franco in je pred 30 leti skupaj pokopal fašistične in komunistične žrtve. Samo na podlagi takšne sprave lahko nastane demokratična družba, v kateri ne bo več med seboj sprtih strani.« V intervjuju za Start aprila leta 1991 je dr. Tuđman, ko je razlagal, zakaj je bilo »pametno« odstraniti ime Trga žrtev fašizma v Zagrebu, izjavil, da se na Hrvaškem raje škodljivo razpravlja, namesto da bi spomenik postavili vsem, kakor je to storil Franco in tako v Španiji omogočil normalen razvoj demokracije. V tem pogovoru je bil še bolj jasen: »Španija je s Francom imela dovolj poguma in modrosti, da je povedala, da so se za Španijo bojevali španski komunisti in španski falangisti, vsak pod svojo zastavo. To se je dogajalo tudi na hrvaških tleh.«

Za Tuđmana je torej Franco človek, ki je – navajam – »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«; samo na podlagi Francove ideje sprave – navajam – »je mogoč nastanek demokratične družbe«. Španija je s Francom – navajam – »imela pogum in modrost«… In kaj zdaj pomeni obtožba državnega tožilstva, da Feral Tuđmana prikazuje kot »deklariranega privrženca generala Franca«?!

Videli smo, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je Tuđman deklarirani privrženec njegove ideje sprave mrtvih, ki naj bi se na Hrvaškem uresničila v Jasenovcu. To pa še ni vse. Tuđman v tej zamisli ne vidi nič slabega, še več, ima jo za tako rekoč genialno. Zakaj bi torej bil zdaj užaljen, če ga istovetimo z njo in s tistim, ki jo je zasnoval? Na podlagi česa je tožilstvo sploh ugotovilo, da je bil Tuđman obrekovan ali užaljen, ker ga enačimo s Francom in njegovo idejo »spravnega grobišča«, če pa ga je on sam tolikokrat omenil kot svoj vzor? Če bi namreč jaz logično razložil tezo državnega tožilstva, bi rekel takole: Tuđman je o Francu izjavil, da je »omogočil normalen razvoj demokracije v Španiji«, oziroma da je »Španija s Francom imela pogum in modrost«. Če torej Feral zapiše, da je Tuđman »deklarirani privrženec generala Franca«, bi to – po predsednikovi logiki – pomenilo, da on, Tuđman, »omogoča normalen razvoj demokracije na Hrvaškem«, oziroma da »ima Hrvaška s Tuđmanom pogum in modrost«.

Seveda menim, da ima Tuđman tisto vrsto »poguma« in »modrosti«, da posnema Francove svinjarije, a predsednik Tuđman je, prosim lepo, prepričan, da to niso svinjarije. Prepričan je, da je to sijajna zamisel. Vsaj dva človeka v tej dvorani – gospa tožilka in jaz – menita, da je to svinjarija. Žal pa predsednik Tuđman ni tega mnenja. Prepričan je, da je to »pogumno« in »modro«, oziroma da to »omogoča normalen razvoj demokracije«.

To pa je osnovni nesporazum v tem procesu: tukaj sodijo Feralu zaradi škode, ki si jo je sam sebi povzročil Tuđman. Strinjam se namreč z oceno tožilstva, da je instituciji predsednika države objektivno škoda povzročena, če se ga prikazuje kot »privrženca generala Franca«, zlasti kadar gre za polivalentno spominsko grobnico. Tožilstvo pa tukaj zastopa institut predsednika Republike Hrvaške kot imaginarno in idealizirano telo, zastopa nekakšnega predsednika – fantoma, ki ne obstaja, medtem ko je resnični predsednik povsem drugačen – iz krvi, mesa in vitalnih organov – in s svojimi besedami in deli objektivno blati institut funkcije, ki jo opravlja.

Tako kot državno tožilstvo tudi jaz mislim, da ni dobro imeti predsednika, ki si na Hrvaškem prizadeva uresničevati Francove ideje in ki se v tem smislu kaže kot Francov privrženec, a – zakaj potem tožilstvo v tem procesu potrebuje Feral Tribune? Zakaj potrebuje predsednika? Zakaj tožilstvo ne vloži obtožnice proti predsedniku Franju Tuđmanu, ker se je opredelil kot privrženec generala Franca, in si prizadeva, da bi v današnji Hrvaški uresničil njegove bolne ideje in s tem škoduje in omalovažuje institut predsednika Republike Hrvaške? Domnevam, da so bili ti novi zakonski členi sprejeti zato, da bi se zaščitila ta imenitna funkcija. Zato prosim, naj tožilstvo ravna v skladu z zakonom. Vprašanje je samo, kako bo od predsednika države dobilo soglasje za tožbo proti Franju Tuđmanu.

Z malce zlobe bi mogel celo trditi, da je pravi namen tožilstva izkoristiti Feral Tribune kot kamuflažo in izgovor, v resnici pa obračunava s Franjem Tuđmanom in proces vodi proti njemu. Tožilstvo nedvomno meni, da predstavljanje predsednika države kot »opredeljenega privrženca generala Franca« škoduje ugledu te funkcije in je to lahko povod za kazenski pregon. Ni mogoče tudi dvomiti, da se je sam Tuđman večkrat odkrito opredelil za privrženca generala Franca, oziroma njegove ideje o ideološki in fizični združitvi okostnjakov. Ni dvoma torej, da ima državno tožilstvo v mislih kazenski pregon Franja Tuđmana in da ima za to morda utemeljene razloge. Meni samo ni všeč, če si kdo na Feralovem hrbtu prizadeva obračunati s predsednikom države.

Tu pa gre vseeno za nekaj drugega, namreč za poskus kot kaznivo dejanje opredeliti vsako kritiko bolne ideje, ker pa ni mogoče najti zakonske podlage za kaznovanje svobodnega mišljenja, si je tožilstvo poskusilo izmisliti obrekovanje. Res sem prepričan, da je zamisel o gradnji skupne grobnice v Jasenovcu prava svinjarija. Tožilstvo pa ve, da to sodišče ne more tako lahko odmeriti kazni samo zaradi mnenja, da je neka zadeva svinjarija. A ni naključje, da so v spornem Feralu za kazniva dejanja opredeljena vsa besedila in prispevki, povezani z idejo o Jasenovcu. Ne gre niti za Franca niti za Tita niti Pavelića niti za primerjavo Tuđmana z njimi. Kaznovati nas hočete zato in samo zato, ker smo kritizirali in se posmehovali ideji o mešanju kosti v Jasenovcu. Nad to idejo se je, mimogrede povedano, zgražala skoraj vsa domača in mednarodna javnost.

Pri »primeru Jasenovac« v resnici ne gre za spravo, temveč za nekaj povsem nasprotnega. V resnici gre za poskus relativizacije zločina, saj so znamenja Jasenovca simbol žrtev fašističnega zločina. Prevrednotenje tega simbola, prevrednotenje množičnega grobišča je hkrati prevrednotenje samega storjenega zločina, poskus, da bi ga omilil z iskanjem »paritete« na drugi strani. Tukaj so nedvomno izražene določene simpatije do storilcev tega zločina. Z relativizacijo fašističnih zločinov se danes ukvarjajo najmračnejše politične osebnosti v svetu.

Ni dvoma, da je z idejo o preureditvi Jasenovca predsednik Tuđman prizadel veliko škodo ugledu hrvaške države po svetu in ugledu hrvaškega naroda (druga stvar je, da ta država nima zakona, ki bi hrvaški narod zaščitil pred škodo, ki mu jo povzroča predsednik države). Med številnimi odzivi bom opozoril samo na članek, ki ga je v uglednem Wall Street Journalu objavil direktor muzeja holokavsta v Washingtonu. Ta je ves svet pozval, naj »zaustavi blazni poskus Franja Tuđmana ponarediti zgodovino«. Kdo torej komu povzroča škodo? Kdo komu spodkopava ugled? Koga bi morali kazensko preganjati?

Težava s Feralom je prav gotovo v tem, da je povsem jasno in natančno zapisal, kaj si misli o tej ideji, in pri tem ni lagal. Navajanja neresnic za domnevno »dokazovanje« nekaterih opredelitev ne sodi v Feralov slog. Ker gre za Tuđmana, Feral, žalitve in obrekovanja, mi dovolite, da opozorim na naslednje: predsednik Tuđman je na seji centralnega komiteja svoje stranke javno izjavil, da so korenine Ferala v – navajam – »orjunaških skupinah, ki so pretepale hrvaški narod« in »četniških enotah iz druge svetovne vojne«. Pred kratkim je v izjavi za londonski Financial Times povedal, da so uredniki in novinarji Ferala – navajam – »ideologi jugoslovanskega komunističnega režima, otroci oficirjev JLA in potomci iz mešanih zakonov«.

To je obrekovanje, ne pa Feralovo pisanje. V izjave o »četniških koreninah« se zdaj ne bi spuščal, saj je to očitno prostor predsednikove umetniške svobode. V zadnjem času so zanj četniki vsi državljani Republike Hrvaške, ki niso člani HDZ, tisti, ki s svojih oken vidijo oljke, pa so poleg tega tudi orjunaši. Jaz za predsednika Tuđnama pa ne bi nikoli rekel, da je sin oficirja JLA, če bi to bila neresnica. Pač pa so to njegovi otroci.

Glede drugega dela obtožnice, ki me dolži žalitve, moram reči, da me način, na katerega državno tožilstvo razlaga smisel in sporočilo fotomontaže, dobesedno ponižuje. Če bi si naši bralci tako razlagali domnevna »sporočila« Feralovih satiričnih prispevkov, bi bil časopis namenjen bedakom, kar pa naši bralci niso. Feralovi bralci so veliko bolj inteligentni od meril, ki jih vsiljuje državno tožilstvo. Trditev, da je sporočilo sporne fotomontaže samo v tem, da Tuđmana prikaže »kot privrženca fašističnega režima«, je kratko malo tako banalna in nesmiselna, da tako rekoč zanika sam smisel fotomontaže kot satirične oblike. Če bi zares hoteli sporočiti samo to, namreč da je predsednik Tuđman privrženec fašističnega režima, bi to tudi naravnost zapisali. Kaj bi nam moglo preprečiti, da tega ne bi storili? A mi se ukvarjamo s satiro, ne pa z banalnim političnim blebetanjem.

Nadalje ne razumem obrazložitve iz obtožnice. Kakšna so ta »namigovanja«, kakšni so ti »simboli in osebe, katerih žaljivi smisel je splošno znan«? Tožilstvo tega ne navaja natančno in ne vem kaj misli. Če tožilstvo navaja »osebe« na fotomontaži, »katerih žaljivi pomen je splošno znan« – na fotomontaži pa sta samo dve osebi, Pavelić in Tuđman –, to pomeni, da državno tožilstvo meni in naravnost trdi, da je dr. Franjo Tuđman oseba, »katere žaljivi pomen je splošno znan«. V nasprotju s tožilstvom nisem mnenja, da je hrvaški predsednik oseba, katere žaljivi smisel je splošno znan. Tudi nisem mnenja, da je to Pavelić, saj ima v tej državi privržence in pri njih ne povzroča negativnih občutkov. Zato je res neprimerno govoriti o njegovem »žaljivem pomenu«, ki da je »splošno znan«.

Tožilstvo bi moralo ponuditi vsaj nekakšno analizo fotomontaže, ki je bila podlaga za njegove sklepe. Tako pa sem se znašel v zelo nehvaležnem položaju, da moram ugibati argumente tožilstva, da bi lahko zgradil svojo obrambo, saj tožilstvo ne ponuja nobenih argumentov. Priznam, da sem iz te fotomontaže poskušal priti do enakega spoznanja, do kakršnega je prišlo tožilstvo, a se mi ni posrečilo. Tudi nekateri moji kolegi so to poskušali, a se tudi njim ni posrečilo. Morda ustroj naših možganov ni takšen, kakršnega imajo ljudje na tožilstvu, a res ne vem, lepo vas prosim, zakaj je jasno, da sporna fotomontaža prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«? Katera »namigovanja« in »simboli« to dokazujejo? Spomenik v Jasenovcu ni simbol fašizma, temveč simbol žrtev fašističnih zločinov.

Posebej v ta namen lahko tukaj ponudim nekaj pojasnil Feralove fotomontaže, ki so povsem drugačna od razlag tožilstva. Slika, na primer, prikazuje edina predsednika hrvaške države v zgodovini, ki pa imata nekaj skupnega – Jasenovac. Pavelić ga je ustanovil, Tuđman pa se zadnje čase z njim intenzivno ukvarja … Morda je pomen fotomontaže v tem, da Pavelić Tuđmanu izroča vroč krompir, ki temu povzroča težave … Morda je njen pomen tudi takšen: Pavelić Tuđmanu izroča »najljubši pokal«, v teh krajih pa je ta besedna zveza pomenila pokal maršala Tita, ker pa je dal Tito zgraditi spomenik v Jasenovcu, se zdaj – z izročitvijo »pokala« v Tuđmanove roke – nadaljuje veriga prevrednotenja Jasenovca … In podobno.

Ni pa popolnoma nobenega argumenta, ki bi dokazoval, da fotomontaža zagotovo prikazuje predsednika Tuđmana kot »privrženca fašističnega režima«. Razen morda en sam – trditev državnega tožilstva, da je dr. Franjo Tuđman »oseba, katere žaljivi pomen je splošno znan«. Ponavljam, da se jaz s to trditvijo sploh ne strinjam, čeprav tožilstvu ne jemljem pravice, da svobodno izraža svoje mnenje. A smo spet prišli do ugotovitve, da ima to tožilstvo nekaj proti Tuđmanu, ne vem pa, zakaj je sploh treba v ta spor vpletati mene in Feral!

Če pa je smisel te obtožbe v kakršnem koli kontekstu prepovedati montažo Anteja Pavelića na skupne fotografije s Franjem Tuđmanom, potem menim, da je treba jasno postaviti pravila igre. Objaviti je treba seznam ljudi, živali, rastlin, predmetov in spominskih obeležij, ki jih je prepovedano montirati ob podobi predsednika! V naslednji številki Ferala, ki bo izšel čez dva dni, bomo preizkusili merila tožilstva. Objavili bomo kakih deset različnih fotomontaž sedanjih hrvaških politikov in Pavelića v različnih držah telesa in z različnimi »simboli«, ki jih izročajo drug drugemu. Videli bomo, katere od njih bodo opredeljene za kaznivo dejanje. Tako bomo vsaj do neke mere ugotovili, kaj bi tožilstvo rado doseglo.

Veste, prepričan sem, da tožilstvo proti Feralu ne bi vložilo obtožnice, če bi, na primer, namesto Pavelića, ki Tuđmanu izroča spomenik v Jasenovcu, na fotografijo ob Franju Tuđmanu montirali opico, ki mu izroča banano. To pa zato, ker to oblast in državno tožilstvo kot njen operativni organ manj motijo simboli »banana države« kakor simboli žrtev fašizma.«

Prevzeto iz Erasmusa, časopisa za kulturo demokracije, št. 17, Zagreb, 1996.

1 Prevedla Anamarija Urbanija.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi

Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona