Medijska preža št. 32-33, december 2008

Mojstri peresa so zavezani fikciji ali dejstvom. Eno in drugo ima svoje bleščeče, pa hkrati tudi temne plati: izmišljije so v svoji svobodi ujete v nerealen svet, dejstva pa so po nujnosti »realnega« sveta nesvobodna, ker sama na sebi – in pogosto drugim – ne znajo povedati drugega, kot to, da so. Prav tako morajo biti dejstva dokumentirana, saj drugače izginejo v vrtincu pozabe; če se jih ne dotakne zgodovina, ki svoj predmet najbolje obvlada v zgodbah, je kakor da nikoli ne bi obstajala. A tudi fikcija nikoli ni povsem odtrgana od dejstev; iz njih velikokrat nastaja, po svojih zakonitostih seveda, dejstva pa tako svojo nezmožnost, da bi se ohranila brez človeške pomoči, ogrnejo lepo oblačilo umetnosti, v kateri se fikcija počuti kot doma.

Mnoge primerjave med resničnim in neresničnim so zaznamovale 20. stoletje. Pomislimo samo na blesteče pero mediavelista in pisatelja Umberta Eca, ki sam pooseblja razkol in tesno prepletenost resničnosti, ujete v zgodovino, in pripovedne fikcije. Svoje življenje je posvetil temu. Razmerje med izmišljijo in resničnostjo je bilo in je boleče: prepovedane knjige na katoliškem indeksu in grožnje s smrtjo ali sodno preganjanje so zgovoren dokaz. Na srečo je to razmerje tudi polno močnih vezi: če je bilo prej ujeto v umetnost, so v prejšnjem stoletju družboslovne in humanistične znanosti z nastopom narativnega, pripovednega pristopa, z vdorom majhnih zgodb, tako imenovane diskurzivnosti in spoznanja, da realnega sveta sploh ne znamo izraziti drugače, kot da ga ustvarimo, karte premešale na novo. In ker je življenje potekalo vse hitreje, zasičeno z vedno večjo količino informacij, je bilo spremljanje človeških usod prepuščeno tudi novinarjem; tisti posebni vrsti ljudi, ki po nekih teorijah resničnost ustvarjajo, po drugih pa le reflektirajo.

Kako so postopki, lastni fikciji in literarnemu ustvarjanju prodrli v novinarske žanre, ki so od nekdaj hoteli bili hitrejši in ažurnejši, da sploh lahko dohajajo pobezljano »resničnost«, je Sonja Merljak Zdovc jasno in nazorno prikazala v monografiji Literarno novinarstvo, izdanem letos pri založbi Modrijan. Njeno izhodišče je nasprotje dveh različnih polov: »Neosebno, faktografsko novinarstvo je odgovarjalo na vprašanja, literarno je zastavljalo nova. Neosebno, faktografsko novinarstvo je potrjevalo utečeno bralčevo razmišljanje in dojemanje sveta, literarno ga je sililo k spraševanju in dvomom. Prvemu so pasivni bralci lahko verjeli na besedo, pri drugem so morali začeti razmišljti z lastno glavo in spreminjati svoje poglede.« (str. 33) A da bodo zadeve jasne, avtorica trdno verjame, da tudi prispevki, ki jih marsikdo zaradi postopkov upovedovanja brez dvoma šteje v literaturo, sodijo v presečišče med literaturo in novinarstvom, je »vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti, ki iz novinarstva jemlje resnična dejstva in dogodke, dogajanja in stanja, iz literature pa literarna sredstva za upovedovanje teh dejstev.« (str. 21)

Sonja Merljak Zdovc se je lotila raziskave žanra, ki ga je v novinarstvu verjetno najtežje pisati – pogosto so bili najboljši mojstri prav pisatelji –, hkrati pa je tudi največkrat nagrajena s Pulitzerjevo nagrado. »Ustvarili« so jo Američani, zato je velik del knjige posvečen njegovemu nastanku v drugi polovici 20. stoletja. Avtorica je natančno, utemeljeno in poglobljeno teoretsko definirala zvrst, citirala pomembne avtorje; poleg tega je predstavila paleto izrazov in opredelitev, ki samo dokazujejo, da je žanr literarnega novinarstva še kako živ in zato težko ujemljiv v logične okvire znanosti o novinarstvu. Avtorica pa ne ostaja le na ravni naštevanja teorij in različnih pogledov, ampak se loti študije primera: novi žurnalizem (to je eden od mnogih konkurenčnih izrazih za literarno novinarstvo ameriškega pisatelja Toma Wolfa je za obravnavani žanr paradigmatski, zato se Sonja Merljak Zdovc posveča literarnozgodovinski in literarnoteoretski perspektivi in jo oplemeniti z natančno pomensko in oblikovno analizo Wolfejevih najpomembnejših literarnonovinarskih prispevkov in »neleposlovnih« romanov. Po mnogih vzponih in padcih takšnega žurnalizma, ki zahteva veliko časa, denarja in nadarjenosti, je nov razcvet doživel v devetdesetih letih, zato lahko danes v najbolj reprezentativnih ameriških in evropskih revijah prebiramo prispevke te vrste. Zadnji del knjige pa je posvečen slovenskemu literarnemu novinarstvu, ki je začelo nastajati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in je bilo vpeto v tedanje družbenopolitično dogajanje, v primerjavi z ameriškim pa je – kot piše v knjigi – še vedno nerazvito (razen pri izjemah, Željku Kozincu, Ervinu Hladniku Milharčiču in v knjižni obliki pri Janezu Kajzerju). Trditev, da je »slovensko neleposlovje /…/ suhoparno in prav nič literarno« (str. 117) je za resno raziskavo, kamor sodi knjiga Literarno novinarstvo, presplošna; a tudi za narod med Alpami in Jadranom je še upanje, da bodo nove generacije, široko razgledane in literarno nadarjene, začele pisati silovite prispevke, v kateri bosta informativna in estetska funkcija skoraj enakovredni.

Monografija Literarno novinarstvo je razpeta med literaturo in novinarstvo, v združitvi obojega – v presečišču med principi fikcije in resničnostjo – pa avtorica daje nedvomno prednost novinarstvu in poudarja, da je med leposlovnim upovedovanjem in informativnostjo nedvomno nagnjen bolj k drugemu; torej da z literarnim jezikom novinarji pripovedujejo o kruti resničnosti in je ne predstavljajo kot »dejstva«, ampak z malimi zgodbami, spremembami pripovedne perspektive in navidezno subjektivnostjo obveščajo bralca, ga pretresejo in mu dajo vedeti, kako krut, nepravičen je lahko svet, v katerem živimo. V literarnem novinarstvu lepota ni sama sebi v namen, ampak ima vedno podrejeno vlogo v razmerju do temeljnega principa – informiranja.

Načeloma ta misel ni problematična, a če pomislimo, da so v analizo vzeta tudi dela, kot je znameniti roman Hladnokrvno ameriškega pisatelja Trumana Capotea, je treba – tako kot se spodobi za vsako mišljenje – podvomiti povsem jasno razdelitev med informativnostjo novinarstva in estetskostjo v umetnosti. Teza, da je Hladnokrvno neleposlovni roman, katerega temeljni namen je z estetskimi sredstvi bralcu obširno predstaviti kruti poboj družine Clutter, proces, usmrtitev in zapleten, z osebnimi travmami zaznamovan medsebojni odnos med senzibilnim pisateljem in morilcema, je nezadostna. Kajti kdor je prebral roman Hladnokrvno ali si ogledal kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo bodisi z zgodbo bodisi z nastajanjem romana, bo moral pritrditi misli, da sicer pripoveduje o resničnih tragičnih dogodkih in širši perspektivi mlade, že vnaprej izgubljene generacije, a da sta hkrati estetska pa tudi etična funkcija tako izraziti, da pravzaprav beremo roman, leposlovje, ki z globino in lepoto izgublja informativnost; ta postane celo nepomembna, umakne se v ozadje, v ospredje pa stopi na navideznem temelju zgrajen literarni svet, naslonjen na resničnost. Ampak le katera literatura se nikoli ne naslanja na »resničnost«? Prav v primeru romana Hladnokrvno se pokaže, kako ima literarno novinarstvo eno redkih lastnosti, ki je drugi novinarski žanrni nimajo: lahko postane užitka polna literatura, ki je ne beremo samo zato, da bi nekaj »izvedeli«.

Nedvomno pa je analiza Sonje Merljak Zdovc, ki se je v slovenskem prostoru že uveljavila kot odlična novinarka, tako po vsebini kakor po veščini in slogu pisanja, dragocen prispevek v slovenskem družboslovju. Samo želimo si lahko, da ne bi ostala na ravni akademske razprave, ampak da bi spodbudila stare in mlade novinarje in pisatelje, da o pisanju literarnonovinarskih prispevkov ne bodo samo govorili, ampak jih zares pisali. Zgodb prav zares ne bo zmanjkalo.