»Nihče še nikoli ni videl velikega brata. Njegova funkcija je, da deluje kot katalizator ljubezni, strahu, spoštljivosti; čustev, ki jih lažje čutimo do posameznika kot do organizacije.«
G. Orwell, 1984

Nemški Süddeutsche Zeitung je Big Brother poimenoval »kletka, polna dreka«, Badische Zeitung je uporabil poimenovanje »terror tv«, španski El Pais »avdiovizualni Auschwitz« (Mathijs 2002: 312), britanski Telegraph ga je opisal kot »pošastno karikaturo človeškosti«, Guardian Unlimited pa je objavil naslednjo sodbo: »Če je Big Brother ogledalo naroda, v njem nismo videti dobro.« (Palmer 2002: 302)

Big Brother ni televizijska oddaja ali serija, je (multi)medijski dogodek, ki poteka v živo. V televizijski program je umeščen skozi polurno večerno oddajo, montažo »najzanimivejših« dogodkov preteklega dneva, ki se odvrti vsak »delovni« večer, ter skozi daljši zabavni oddaji, ki sta na sporedu ob vikendih. V približno treh mesecih, kolikor ta medijski dogodek traja, postanejo večerni televizirani odlomki zakoreninjeni v rutinsko strukturo dneva gledalcev. In to, trdi Turner (2006: 155), je resničnost resničnostne televizije, ne pa tisto, kar se dejansko dogaja znotraj hiše Big Brother. Ali pa kot pravita Biressi in Nunn: »Resničnostna televizija nima nič opraviti z resničnostjo in vse s televizijo.« (2005: b. p.)

Prve kritike Big Brotherja so se pred skoraj desetimi leti ukvarjale s problematičnostjo novega formata, ki naj bi bil ponižujoč, manipulativen, psihologi so opozarjali celo, da je oblikovan tako, da lahko spodbudi samomorilsko vedenje. V Grčiji in Belgiji so se vmešale celo vladne agencije in producentom poslale navodila za zaščito človeškega dostojanstva. Med drugim so zahtevali tudi sobo brez kamer, čim bolj diskretno razporeditev kamer v kopalnici ipd. Drugi val kritik se je sprožil z začetkom predvajanja Big Brotherja in fokus kritik s koncepta in formata premestil na (problematično) vsebino in (dolgočasne) udeležence šova (Frau-Meigs 2006: 48). Pozornost javnosti se je tako premestila z okoliščin šova in formata na vsebino šova, analize s kontekstualnih na tekstualne, vredotenje z moral(istič)ne na uporabno in menjalno vrednost (Mathijs 2002: 313).

Kot živ medijski dogodek Big Brother predpostavlja visoko medijsko pismeno publiko, ki ga dojema kot hibriden format, predpostavlja celo, da ga je sposobna prepoznati kot »uprizarjanje realnega«. (Roscoe 2001: 485) Format je leta 1999 »izumil« nizozemski Endemol, Big Brother pa je skoraj v trenutku postal vseevropska uspešnica. Principi licenčnega formata, pravila šova, ki jih je sam Endemol izdal pod imenom »Biblija«, so, opozarja Frau-Meigs (2006: 38), preprosti in zlahka prenosljivi znotraj krščanskega sveta: špartanske bivalne razmere, skromen življenjski slog, dolgotrajna izolacija in prepoved dostopa do vsakršnih medijev, panoptični princip nadzora in ekshibicija privatnih življenj »navadnih ljudi«, obveza »spovedi«, številni preizkusi, glasovanje ... Tudi sami testi oz. t. i. tedenske naloge so utemeljene v naši kulturi: kot model socialnih odnosov postavljajo neusmiljeno tekmovalnost in darvinistično preživetje najmočnejšega. Velja opozoriti tudi na to, da je nedelja edini dan v tednu, ko so udeleženci Big Brotherja prosti, osvobojeni delovnih nalog. Majhna sobica v hiši Big Brother, v kateri morajo udeleženci redno pripovedovati o svojih čustvih, doživljanju dogajanja v hiši ter sotekmovalcih, odlomke pa potem občinstvo vidi v večernih oddajah (nima pa možnosti 24-urnega vpogleda kot velja za druge prostore v hiši), pa je v originalu poimenovana diary room, medtem ko gre v slovenski verziji Big Brotherja za »spovednico«.

Raziskave kažejo, da večinska publika resničnostnih šovov pripada nižjemu srednjemu razredu, večinoma gre za ženske in mladostnike z nizko izobrazbo, ki živijo v mestih. Najbolj lojalno občinstvo so mlade gospodinje, stare med 20 in 30 let, ki niso študirale na univerzi in ne hodijo v službo, takoj za njimi pa so mladostniki, stari med 12 in 25 let, ki so še vedno znotraj izobraževalnega sistema (ibid.: 45) – skupini se prekrivata med sabo, pa tudi z udeleženci resničnostnih šovov, ki so prav tako razmeroma neizobraženi, brez službe itd.

Najzvestejša publika resničnostnih šovov so torej mladostniki in ženske, kar ni presenetljivo, glede na to, da se v takšnih šovih zameglijo meje med kulturo odraslih in kulturo adolescentov, omejitve enih in drugih pa se izkažejo za del ene in iste kulture.

Streeter (v Frau-Meigs 2006: 39) ugotavlja, da lahko aktivnosti tekmovalcev resničnostih šovov tradicionalno uvrstimo v žensko sfero, v sfero regresivnega in infantilnega pomena ženskosti: »Udeleženci v vseh šovih so prikazani na načine, ki temeljijo na jasnih opozicijah med aktivnostjo in pasivnostjo, delom in prostim časom, produkcijo in reprodukcijo.« (ibid.) Udeleženci so potisnjeni v sfero pasivnega, ženskega in gospodinjskega tako v vsebini svojih aktivnosti kot tudi v umestitvi teh aktivnosti v kontekst resničnostnega šova: njihovo delo ni prepoznano kot delo in ni plačano. V tem smislu se tudi glavni principi šova, osamitev, izločitev iz javnega prostora in zadrževanje tekmovalcev v hiši Big Brother, lahko berejo na nov in pomenljiv način, ki nadalje feminizira celotno situacijo. Publika ravno skozi tovrstno premešanje socialnih pomenov mladosti in ženskosti resničnostnega šova postane hkrati objekt in subjekt šova, na katerega ta hkrati deluje in ga spodbuja k delovanju – v tem je tudi ena od skupnih točk pornografije in resničnostnih šovov (ibid.: 39–40).

Največje kritike Big Brotherja prihajajo z druge strani, s strani dela publike, ki šova ne spremlja; s strani odraslih moških, intelektualcev, politikov, religijskih avtoritet itd. Big Brother razumejo kot grožnjo kulturnim vrednotam in v tem kontekstu je mladi udeleženec/gledalec zreduciran na diskurz televizijske manipulacije (ibid.: 48).

Toliko o publiki, ki je Big Brother sprejela z odprtimi rokami. Tudi slovenski mediji pa so bili ob prihodu tega resničnostnega šova na medijsko sceno (z večletno zamudo) prizanesljivi, veliko prizanesljiveši od tujih: »Pričenja se slovenski Veliki brat. Zmagovalcu po 84 dneh 75.000 evrov nagrade.« (Delo, 17. 3 2007) In: »Big Brother je tu. In prvo vprašanje: je to dobra ali slaba novica?« (Dnevnikov Objektiv, 17. 3. 2007) Ter: »V zapor po evre.« (Slovenske novice, 17. 3. 2007) Za glavno skupno točko prvih časopisnih poročanj o Big Brotherju se izkaže bogata denarna nagrada, velika slovenska vrednota. Z začetkom predvajanja tega resničnostnega šova na Kanalu A so sledila tudi prevpraševanja o tem, če je hiša BB res zgrajena na črno (Delo, 11. 4. 2007), večinoma pa se je fokus vendarle premaknil na vsebino resničnostnega šova. Resnih kritik in razmislekov o samem formatu oddaje pri nas ni bilo zaslediti, veliko bolj bogat pa je bil val kritik vsebine in tekmovalcev. Poleg revije Big Brother, ki je izhajala med potekom prvega šova, se je z njim ukvarjal zlasti tisti del tiska, ki velja za bolj rumenega.

Podobno se je dogajalo letos; mediji so napovedali začetek nove »sezone« resničnostnega šova Big Brother (»Big Brother letos še bolj kontroverzen in neizprosen«, Dnevnik na spletu, 14. 3. 2008), nato pa so se takoj osredotočili na vsebino in tekmovalce ter seveda na voditeljico, starleto Nino Osenar. Slovenski Big Brother namreč v marsičem služi za njeno osebno promocijo; na spletni strani ima svoj razdelek s fotografijami, izdala je »uradno himno« oddaje, v vlogi voditeljice pa se ji zaradi dejstva, da je bila nekoč tudi sama udeleženka nekega resničnostnega šova (Sanjska ženska), pripisuje posebna kredibilnost.

Bolj analitičnih člankov, ki se ukvarjajo tudi s samim formatom in socialnim kontekstom resničnostnih šovov, je v slovenskih medijih le malo. Marcel Štefančič v Mladini 15. aprila 2008 objavi članek z naslovom »Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate! Kako nas resničnostni šovi pripravljajo na življenje v neoliberalni državi«. V njem med drugim zapiše: »Vsi vemo, da tekmovalce, vse te 'resnične', avtentične, pristne, spontane, neprisiljene, iskrene ljudi spreminjajo v spektakel. Pomeni: da jih silijo, da igrajo sami sebe. V Big Brotherju morajo sami sebe igrati 24 ur. Bolj ko igrajo, bolj pritegujejo pozornost. Bolj ko pritegujejo pozornost, bolj so telegenični. Bolj ko so telegenični, bolj so 'resnični'. In bolj ko so 'resnični', bolj so spektakularni.« Tri dni za izidom Mladine in neposredno po tedenski nalogi, v kateri so udeleženci Big Brotherja igrali družino Adam, 18. aprila letos, je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik takole opozorila na kršitve v resničnostnem šovu Big Brother:

»Varuh človekovih pravic RS je prejel vrsto pobud oziroma opozoril, v katerih posamezniki opozarjajo na kršitve človekovih in otrokovih pravic v resničnostnem šovu Big Brother na POP TV. Varuhinja ugotavlja, da nekatere vsebine resničnostnega šova vsebujejo elemente nasilja in ponižujočega ravnanja z in med udeleženci, ki posegajo v pravico do osebnega dostojanstva in druge človekove pravice. Široko odprta možnost, da se tem vsebinam izpostavlja tudi otroke, pa posega tudi v pravice otrok.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja opredeljuje Ustava RS v 18. členu. Ta prepoved, ki jo vsebujejo tudi številni drugi dokumenti s področja varstva človekovih pravic, je absolutna. To pomeni, da tudi morebitno soglasje ali pristanek žrtve ne odvezuje protipravnosti takšnih ravnanj. Kljub zavestnemu pristanku na udeležbo v resničnostnem šovu in s tem izpostavljanju javnosti, ni mogoče trditi, da so se s tem udeleženci vnaprej in v celoti odrekli varstvu svojih osebnostnih pravic, dostojanstvu in drugim zagotovljenim človekovim pravicam. Prizori ponižujočega ravnanja in druge sporne vsebine lahko resno škodujejo razvoju otrok in mladih. V skladu z Ustavo RS in Konvencijo o otrokovih pravicah otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Konvencija v 17. členu obvezuje države pogodbenice, da spodbujajo razvoj ustreznih smernic za zavarovanje otrok pred informacijami in gradivi, ki škodujejo njihovi blaginji. Zato imajo mediji in njihovi regulatorji posebno odgovornost, da jih zaščitijo pred vsebinami, ki lahko škodljivo vplivajo na njihov osebni in čustveni razvoj.«

Podobno kot večina medijev tudi varuhinja izpostavlja le vsebinske poteze Big Brotherja, ki se ji zdijo sporne, formata samega, ki šele omogoča in vzpodbuja sporno vsebino, pa ne problematizira (v naslednjih dneh tudi večina tiskanih medijev objavi povzetek njene izjave, javno debato pa sproži šele oddaja Trenja(1) 24. aprila 2008). Skladno z njeno siceršnjo programsko usmeritvijo in prioritetami mandata varuhinjo najbolj skrbi zaradi morebitne izpostavljenosti otroške publike »elementom nasilja in ponižujočega ravnanja«. Zanimivo pa je, da ob javni razpravi, ki je sledila posegu varuhinje, nihče ni problematiziral dejstva, da so bile malodane vse naloge, ki so jih od producentov oddaje dobivali udeleženci letošnjega Big Brotherja, zasnovane na način, ki je naravnost anticipiral konfliktne situacije in po principu Živalske farme iskal »neenake med enakimi«.

Gre seveda za delitve, ki spominjajo na znameniti stanfordski element (in film Eksperiment); za delitve na gospodarje in podložnike, pse in njihove lastnike, Indijance in kavboje(2) itd., v vsakem primeru pa za delitev na privilegirane in deprivilegirane udeležence. Že sama arhitektura letošnje hiše Big Brother je predpostavljala razdelitev na dve skupini – (večji) del hiše je bil opremljen luksuzno, imeli so razkošen vrt, savno itd., drug del hiše pa je bolj spominjal na zapor, prav tako pa tudi ločnica med obema prostoroma – čisto prave rešetke. Nekoč egalitaren projekt je postal hierarhičen, solidarnost pa izključena. Ni bilo nevarnosti, da se ponovi situacija iz prve sezone španskega Gran Hermana, ko so tekmovalci subverzirali pravilo o nominaciji sotekmovalcev in vsi nominirali vse. Ker so bili vsi v enaki nevarnosti, da bodo izseljeni, nihče ni bil izvzet, celotno »breme« odločitve o tem, kdo bo naslednji zapustil hišo, je bilo zato na ramenih občinstva – in šlo je za ogromno občinstvo: finalno oddajo španske različice Big Brotherja je gledalo več ljudi kot polfinalno tekmo lige prvakov med Realom Madrid in Bayernom München (Hill 2002: 325).

Ena od nalog, ki je dvignila največ prahu v letošnjem Big Brotherju in povzročila največ zgražanja, je bila že omenjena preobrazba tekmovalcev v družino Adams. Naloga je trajala od 7. do 13. aprila 2008, torej se je dogajala neposredno pred posredovanjem varuhinje človekovih pravic. Tekmovalci so bili razdeljeni na člane družine Adams in njihove podložnike. »Adamsovi« so ves teden »mučili« podložnike na načine, kot jim je zapovedal Big Brother: kuhali so jim jedi, ki so zbujale gnus in zgražanje,(3) silili so jih, da se okopajo v tekočini, ki je bila videti kot kri,(4) zapirali so jih v kletko in žgečkali ipd. Gospodarji oz. »Adamsovi« pa so se na drugi strani morali klicati po fikcijskih imenih, ves čas igrati svoje like, spati v krstah itd. Medtem ko so se tekmovalci med to nalogo pritoževali predvsem v zvezi s pragmatičnimi okoliščinami (v dnevni sobi, kjer so imeli krste, je tudi ponoči gorela luč in se zato niso mogli dobro naspati, pa tudi v krstah naj bi bilo premalo prostora za udoben spanec), se je javnost zgražala nad samim dejstvom, da morajo spati v krstah. Skladno z vrednotami naše kulture je bila seveda cela naloga videti grozno, še posebno kopanje v krvi in spanje v krstah, najbolj problematičnega dejstva z nekega drugega vidika pa spet ni problematiziral nihče razen tekmovalcev samih. Celotedensko spanje pod studijskimi reflektorji, ki niso nikoli ugasnili, bi namreč spet v nekih drugih okoliščinah zlahka opredelili kot tehniko mučenja, medtem ko žgečkanje in vohanje smrdljivih rib ... no, težje.

Resničnost resničnostnih šovov in Big Brotherja kot njihovega paradnega konja je »scela umetna« (Tincknell, Raghuram 2002: 206); hiša Big Brotherja je studijsko osvetljeno prizorišče z rekviziti, prepoved stika udeležencev z zunanjim svetom ima za posledico poudarek na »zdaj« in dogodki znotraj hiše dobijo veliko bolj epske razsežnosti, kot bi jih v bolj običajnem kontekstu, socialni odnosi med tekmovalci (kot fokus Big Brotherja) pa niso utemeljeni na sorodstvu, prijateljstvu, skupnemu delu ipd., ampak nastajajo v izolaciji, brez dostopa in referenc na zunanji svet in »resnično življenje«. Big Brother se torej odvija v popolnoma nadzorovanem in umetnem kontekstu, kamor so vrženi udeleženci, ki jih povrhu vsega še snemajo in predvajajo na televiziji, zato zagotovilo o »resničnosti« šova zveni skorajda smešno (ibid.: 206–207; glej tudi Corner 2002: 256).

Toda! Večina udeležencev šova med drugim navaja, da so v hiši Big Brother bolje spoznali same sebe, da so o sebi ugotovili kaj pomembnega, se naučili nekaj novega. Eden od udeležencev britanskega Big Brotherja, Craig, navaja, da mu je bilo najtežje v hiši to, da ni mogel gledati televizije in je bil zato prisiljen razmišljati o sebi: »Televizija ti prepreči, da bi razmišljal o svojem lastnem življenju.« (Couldry 2002: 291) Gledanje televizije, še posebej resničnostnih šovov, torej predstavlja varno alternativo soočenju s sabo. In če zberemo pogum ter se odločimo v življenju nekaj spremeniti ter premisliti o sebi,(5) je najvarnejša in najbolj resnično resnična izbira za pobeg prav resničnostni šov, ki bo vsakodnevno obrekovan, analiziran in – televiziran, poleg tega pa še docela neresničen. To slednje bi bilo zanimivo tematizirati v kategorijah Marka Seltzerja (1998), ki sodobno zahodno kulturo opredeli kot kulturo rane oz. travme. Gre za analizo povsem sodobnih načinov subjektivizacije, kjer je posameznikova identiteta podrejena zahtevi, da čim bolj javno razgali svoje čim bolj intimne rane in travme.(6) Taki kulturi najbolj ustrezajo prav formati oddaj, kot so resničnostni šovi, pa tudi oddaje na način Oprah Winfrey ali celo Jerryja Springerja.

Tekmovalci v Big Brotherju naj bi bili reprezentativni predstavniki določene kulture, vendar pa so bili povsod, kjer je bil šov doslej predvajan, pripadniki marginaliziranih etničnih in drugih skupin le redko izbrani kot udeleženci, če pa že, pa so bili navadno prvi izseljeni kot na primer v francoskem Big Brotherju. Tudi pri nas se producenti niso posebej potrudili, da bi vključili pripadnike manjšinskih in marginaliziranih skupin. Kot drugje v Evropi je tudi pri nas prevladal vtis monokulturne družbe, ki je varno konformistična in uniformna (Frau-Meigs 2006: 42).(7) V prvi »sezoni« Big Brotherja je sodelovala Jasmina, na uradni spletni strani Big Brotherja in v prvi oddaji najavljena kot »civilizirana Romkinja«. Poimenovanje je seveda skrajno sporno v tem, da predpostavlja, da so Romi sicer »necivilizirani«, kar koli naj bi to že pomenilo. Že kmalu se je izkazalo, da je bil izbor pripadnice manjšinske etnične skupine skladen s stereotipno predstavo o tej manjšini kot »divji«, promiskuitetni in »necivilizirani«, kot tak pa je predsodke kvečjemu potrdil in utrdil. Spolni odnos Jasmine in Roberta pred kamero je bil tako večinoma razumljen kot promiskuitetno obnašanje mlade Romkinje, vredno vsega obsojanja, na drugi strani pa kot povsem razumljivo vedenje samskega slovenskega moškega zgodnjih srednjih let in kot tako vredno vsake pohvale in ponosa.

V drugi sezoni je kot primerek deklarativnega kozmopolitanstva v oddajo vstopil brezdomec Marko. Produkcijska hiša si je trudila ustvariti podobo ganljive skrbi za v resnični resničnosti »deprivilegiranega klošarja« tudi s tem, da je bil njegov status znan le zunanjemu svetu in s tem v marsičem najprej sugerirala »potrebni«, tj. politično korektni pokroviteljski odnos, nato pa še poskrbela za nemalo zapletov v hiši Big Brother, ko se je Marko sam odločil o svojem življenju zunaj hiše spregovoriti s sostanovalci. Učinek, ki ga je produkcija s tem izzvala, je najmanj koristil prav Marku. Najprej se je ustvarila neka protekcionistična klima, v smislu, da so Marka s sprejemom v hišo rešili ulice, nato se je potrjevala predstava, da je biti brezdomec nekaj sramotnega in je o tem torej treba molčati, največ škode in krivice pa so mu producenti verjetno storili s tem, da so na vsak način vztrajali na nujnosti pozitivne diskriminacije. Za kaj je šlo? Brezdomec Marko v hiši BB menda ni veliko dal na osebno higieno, kar je začelo sostanovalce motiti. Ko se je zaradi tega v hiši obetal konflikt, se je razkrilo, da je Marko brezdomec. Sledili so dnevi politično korektnega razumevanja s strani sostanovalcev, ki so se kmalu obrnili v pomilovanje, kulminirali pa v odkritem skupinskem revoltu proti Marku. Sledila je nominacija in gledalci so ga tudi izselili. Produkcijska hiša je s svojimi mehanizmi nadaljevala odkrito zaščitniško navijanje, voditeljica je celo eksplititno izrazila nejevero in zgražanje najprej nad stanovalci, ki so Marka nominirali, potem pa še nad gledalci, ki so ga dokončno izselili. Pa vendar se zdi, da so prav slednji Marka edini dojemali na način enakih možnosti; prejšnji statusi vseh stanovalcev so razveljavljeni, vsi so v isti hiši pod istimi pogoji in z enakimi možnostmi, vsi morajo sklepati enake kompromise in svoje individualnosti podrediti skupni stvari. Takšna so pravila igre in veljajo za vse. Tudi v tem primeru se je politična korektnost izkazala za nadajevanje diskriminacije z drugimi (bolj perfidnimi, bolj subtilnimi a nič manj učinkovitimi) sredstvi.

Biressi, Anita in Heather Nunn (2005): Reality TV. Realism and revelation. London: Wallflower Press.
Corner, John (2002): Performing the Real: Documentary Diversions. V: Television & New Media, št. 3, str. 255–269. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Couldry, Nick (2002): Playing for Celebrity: Big Brother as Ritual Event. V: Television & New Media, št. 3, str. 283–293. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Frau-Meigs, Divina (2006): Big Brother and Reality TV in Europe: Towards a Theory of Situated Acculturation by the Media. V: European Journal of Communication, št. 21 (1), str. 33–56. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Hill, Annette (2002): Big Brother: The Real Audience. V: Television & New Media, št. 3, str. 323–340. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Mathijs, Ernest (2002): Big Brother and Critical Discourse: The Reception of Big Brother in Belgium. V: Television & New Media, št. 3, str. 311–322. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Palmer, Gareth (2002): Big Brother: An Experiment in Governance. V: Television & New Media, št. 3, str. 295–310. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Roscoe, Jane (2001): Big Brother Australia. Performing the 'real' twenty-four-seven. V: International Journal of Cutural Studies, št. 4 (4), str. 473–488. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Seltzer, Mark (1998): Serial Killers. Death and Life in America's Wound Culture. New York: Routledge.
Turner, Graeme (2006): The mass production of celebrity. 'Celetoids', reality tv and the 'demotic turn'. V: International Journal of Cultural Studies, št. 9 (2), str. 153–165. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Tincknell, Estella in Parvati Raghuram (2002): Big Brother. Reconfiguring the 'active' audience of cultural studies? V: European Journal of Cultural Studies, št. 5 (2), str. 199–215. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.