N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Kot živ medijski dogodek Big Brother predpostavlja visoko medijsko pismeno publiko, ki ga dojema kot hibriden format, predpostavlja celo, da ga je sposobna prepoznati kot »uprizarjanje realnega« – Slovenski mediji so bili ob prihodu resničnostnega šova Big Brother na tukajšnjo medijsko sceno veliko prizanesljiveši od tujih
»Nihče še nikoli ni videl velikega brata. Njegova funkcija je, da deluje kot katalizator ljubezni, strahu, spoštljivosti; čustev, ki jih lažje čutimo do posameznika kot do organizacije.«
G. Orwell, 1984

Nemški Süddeutsche Zeitung je Big Brother poimenoval »kletka, polna dreka«, Badische Zeitung je uporabil poimenovanje »terror tv«, španski El Pais »avdiovizualni Auschwitz« (Mathijs 2002: 312), britanski Telegraph ga je opisal kot »pošastno karikaturo človeškosti«, Guardian Unlimited pa je objavil naslednjo sodbo: »Če je Big Brother ogledalo naroda, v njem nismo videti dobro.« (Palmer 2002: 302)

Big Brother ni televizijska oddaja ali serija, je (multi)medijski dogodek, ki poteka v živo. V televizijski program je umeščen skozi polurno večerno oddajo, montažo »najzanimivejših« dogodkov preteklega dneva, ki se odvrti vsak »delovni« večer, ter skozi daljši zabavni oddaji, ki sta na sporedu ob vikendih. V približno treh mesecih, kolikor ta medijski dogodek traja, postanejo večerni televizirani odlomki zakoreninjeni v rutinsko strukturo dneva gledalcev. In to, trdi Turner (2006: 155), je resničnost resničnostne televizije, ne pa tisto, kar se dejansko dogaja znotraj hiše Big Brother. Ali pa kot pravita Biressi in Nunn: »Resničnostna televizija nima nič opraviti z resničnostjo in vse s televizijo.« (2005: b. p.)

Kritike Big Brotherja
Prve kritike Big Brotherja so se pred skoraj desetimi leti ukvarjale s problematičnostjo novega formata, ki naj bi bil ponižujoč, manipulativen, psihologi so opozarjali celo, da je oblikovan tako, da lahko spodbudi samomorilsko vedenje. V Grčiji in Belgiji so se vmešale celo vladne agencije in producentom poslale navodila za zaščito človeškega dostojanstva. Med drugim so zahtevali tudi sobo brez kamer, čim bolj diskretno razporeditev kamer v kopalnici ipd. Drugi val kritik se je sprožil z začetkom predvajanja Big Brotherja in fokus kritik s koncepta in formata premestil na (problematično) vsebino in (dolgočasne) udeležence šova (Frau-Meigs 2006: 48). Pozornost javnosti se je tako premestila z okoliščin šova in formata na vsebino šova, analize s kontekstualnih na tekstualne, vredotenje z moral(istič)ne na uporabno in menjalno vrednost (Mathijs 2002: 313).

Kot živ medijski dogodek Big Brother predpostavlja visoko medijsko pismeno publiko, ki ga dojema kot hibriden format, predpostavlja celo, da ga je sposobna prepoznati kot »uprizarjanje realnega«. (Roscoe 2001: 485) Format je leta 1999 »izumil« nizozemski Endemol, Big Brother pa je skoraj v trenutku postal vseevropska uspešnica. Principi licenčnega formata, pravila šova, ki jih je sam Endemol izdal pod imenom »Biblija«, so, opozarja Frau-Meigs (2006: 38), preprosti in zlahka prenosljivi znotraj krščanskega sveta: špartanske bivalne razmere, skromen življenjski slog, dolgotrajna izolacija in prepoved dostopa do vsakršnih medijev, panoptični princip nadzora in ekshibicija privatnih življenj »navadnih ljudi«, obveza »spovedi«, številni preizkusi, glasovanje ... Tudi sami testi oz. t. i. tedenske naloge so utemeljene v naši kulturi: kot model socialnih odnosov postavljajo neusmiljeno tekmovalnost in darvinistično preživetje najmočnejšega. Velja opozoriti tudi na to, da je nedelja edini dan v tednu, ko so udeleženci Big Brotherja prosti, osvobojeni delovnih nalog. Majhna sobica v hiši Big Brother, v kateri morajo udeleženci redno pripovedovati o svojih čustvih, doživljanju dogajanja v hiši ter sotekmovalcih, odlomke pa potem občinstvo vidi v večernih oddajah (nima pa možnosti 24-urnega vpogleda kot velja za druge prostore v hiši), pa je v originalu poimenovana diary room, medtem ko gre v slovenski verziji Big Brotherja za »spovednico«.

Raziskave kažejo, da večinska publika resničnostnih šovov pripada nižjemu srednjemu razredu, večinoma gre za ženske in mladostnike z nizko izobrazbo, ki živijo v mestih. Najbolj lojalno občinstvo so mlade gospodinje, stare med 20 in 30 let, ki niso študirale na univerzi in ne hodijo v službo, takoj za njimi pa so mladostniki, stari med 12 in 25 let, ki so še vedno znotraj izobraževalnega sistema (ibid.: 45) – skupini se prekrivata med sabo, pa tudi z udeleženci resničnostnih šovov, ki so prav tako razmeroma neizobraženi, brez službe itd.

Najzvestejša publika resničnostnih šovov so torej mladostniki in ženske, kar ni presenetljivo, glede na to, da se v takšnih šovih zameglijo meje med kulturo odraslih in kulturo adolescentov, omejitve enih in drugih pa se izkažejo za del ene in iste kulture.

Kritike publike, ki šova ne spremlja
Streeter (v Frau-Meigs 2006: 39) ugotavlja, da lahko aktivnosti tekmovalcev resničnostih šovov tradicionalno uvrstimo v žensko sfero, v sfero regresivnega in infantilnega pomena ženskosti: »Udeleženci v vseh šovih so prikazani na načine, ki temeljijo na jasnih opozicijah med aktivnostjo in pasivnostjo, delom in prostim časom, produkcijo in reprodukcijo.« (ibid.) Udeleženci so potisnjeni v sfero pasivnega, ženskega in gospodinjskega tako v vsebini svojih aktivnosti kot tudi v umestitvi teh aktivnosti v kontekst resničnostnega šova: njihovo delo ni prepoznano kot delo in ni plačano. V tem smislu se tudi glavni principi šova, osamitev, izločitev iz javnega prostora in zadrževanje tekmovalcev v hiši Big Brother, lahko berejo na nov in pomenljiv način, ki nadalje feminizira celotno situacijo. Publika ravno skozi tovrstno premešanje socialnih pomenov mladosti in ženskosti resničnostnega šova postane hkrati objekt in subjekt šova, na katerega ta hkrati deluje in ga spodbuja k delovanju – v tem je tudi ena od skupnih točk pornografije in resničnostnih šovov (ibid.: 39–40).

Največje kritike Big Brotherja prihajajo z druge strani, s strani dela publike, ki šova ne spremlja; s strani odraslih moških, intelektualcev, politikov, religijskih avtoritet itd. Big Brother razumejo kot grožnjo kulturnim vrednotam in v tem kontekstu je mladi udeleženec/gledalec zreduciran na diskurz televizijske manipulacije (ibid.: 48).

Toliko o publiki, ki je Big Brother sprejela z odprtimi rokami. Tudi slovenski mediji pa so bili ob prihodu tega resničnostnega šova na medijsko sceno (z večletno zamudo) prizanesljivi, veliko prizanesljiveši od tujih: »Pričenja se slovenski Veliki brat. Zmagovalcu po 84 dneh 75.000 evrov nagrade.« (Delo, 17. 3 2007) In: »Big Brother je tu. In prvo vprašanje: je to dobra ali slaba novica?« (Dnevnikov Objektiv, 17. 3. 2007) Ter: »V zapor po evre.« (Slovenske novice, 17. 3. 2007) Za glavno skupno točko prvih časopisnih poročanj o Big Brotherju se izkaže bogata denarna nagrada, velika slovenska vrednota. Z začetkom predvajanja tega resničnostnega šova na Kanalu A so sledila tudi prevpraševanja o tem, če je hiša BB res zgrajena na črno (Delo, 11. 4. 2007), večinoma pa se je fokus vendarle premaknil na vsebino resničnostnega šova. Resnih kritik in razmislekov o samem formatu oddaje pri nas ni bilo zaslediti, veliko bolj bogat pa je bil val kritik vsebine in tekmovalcev. Poleg revije Big Brother, ki je izhajala med potekom prvega šova, se je z njim ukvarjal zlasti tisti del tiska, ki velja za bolj rumenega.

Podobno se je dogajalo letos; mediji so napovedali začetek nove »sezone« resničnostnega šova Big Brother (»Big Brother letos še bolj kontroverzen in neizprosen«, Dnevnik na spletu, 14. 3. 2008), nato pa so se takoj osredotočili na vsebino in tekmovalce ter seveda na voditeljico, starleto Nino Osenar. Slovenski Big Brother namreč v marsičem služi za njeno osebno promocijo; na spletni strani ima svoj razdelek s fotografijami, izdala je »uradno himno« oddaje, v vlogi voditeljice pa se ji zaradi dejstva, da je bila nekoč tudi sama udeleženka nekega resničnostnega šova (Sanjska ženska), pripisuje posebna kredibilnost.

Kritika vsebine, ne formata kot takega
Bolj analitičnih člankov, ki se ukvarjajo tudi s samim formatom in socialnim kontekstom resničnostnih šovov, je v slovenskih medijih le malo. Marcel Štefančič v Mladini 15. aprila 2008 objavi članek z naslovom »Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate! Kako nas resničnostni šovi pripravljajo na življenje v neoliberalni državi«. V njem med drugim zapiše: »Vsi vemo, da tekmovalce, vse te 'resnične', avtentične, pristne, spontane, neprisiljene, iskrene ljudi spreminjajo v spektakel. Pomeni: da jih silijo, da igrajo sami sebe. V Big Brotherju morajo sami sebe igrati 24 ur. Bolj ko igrajo, bolj pritegujejo pozornost. Bolj ko pritegujejo pozornost, bolj so telegenični. Bolj ko so telegenični, bolj so 'resnični'. In bolj ko so 'resnični', bolj so spektakularni.« Tri dni za izidom Mladine in neposredno po tedenski nalogi, v kateri so udeleženci Big Brotherja igrali družino Adam, 18. aprila letos, je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik takole opozorila na kršitve v resničnostnem šovu Big Brother:

»Varuh človekovih pravic RS je prejel vrsto pobud oziroma opozoril, v katerih posamezniki opozarjajo na kršitve človekovih in otrokovih pravic v resničnostnem šovu Big Brother na POP TV. Varuhinja ugotavlja, da nekatere vsebine resničnostnega šova vsebujejo elemente nasilja in ponižujočega ravnanja z in med udeleženci, ki posegajo v pravico do osebnega dostojanstva in druge človekove pravice. Široko odprta možnost, da se tem vsebinam izpostavlja tudi otroke, pa posega tudi v pravice otrok.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja opredeljuje Ustava RS v 18. členu. Ta prepoved, ki jo vsebujejo tudi številni drugi dokumenti s področja varstva človekovih pravic, je absolutna. To pomeni, da tudi morebitno soglasje ali pristanek žrtve ne odvezuje protipravnosti takšnih ravnanj. Kljub zavestnemu pristanku na udeležbo v resničnostnem šovu in s tem izpostavljanju javnosti, ni mogoče trditi, da so se s tem udeleženci vnaprej in v celoti odrekli varstvu svojih osebnostnih pravic, dostojanstvu in drugim zagotovljenim človekovim pravicam. Prizori ponižujočega ravnanja in druge sporne vsebine lahko resno škodujejo razvoju otrok in mladih. V skladu z Ustavo RS in Konvencijo o otrokovih pravicah otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Konvencija v 17. členu obvezuje države pogodbenice, da spodbujajo razvoj ustreznih smernic za zavarovanje otrok pred informacijami in gradivi, ki škodujejo njihovi blaginji. Zato imajo mediji in njihovi regulatorji posebno odgovornost, da jih zaščitijo pred vsebinami, ki lahko škodljivo vplivajo na njihov osebni in čustveni razvoj.«

Podobno kot večina medijev tudi varuhinja izpostavlja le vsebinske poteze Big Brotherja, ki se ji zdijo sporne, formata samega, ki šele omogoča in vzpodbuja sporno vsebino, pa ne problematizira (v naslednjih dneh tudi večina tiskanih medijev objavi povzetek njene izjave, javno debato pa sproži šele oddaja Trenja(1) 24. aprila 2008). Skladno z njeno siceršnjo programsko usmeritvijo in prioritetami mandata varuhinjo najbolj skrbi zaradi morebitne izpostavljenosti otroške publike »elementom nasilja in ponižujočega ravnanja«. Zanimivo pa je, da ob javni razpravi, ki je sledila posegu varuhinje, nihče ni problematiziral dejstva, da so bile malodane vse naloge, ki so jih od producentov oddaje dobivali udeleženci letošnjega Big Brotherja, zasnovane na način, ki je naravnost anticipiral konfliktne situacije in po principu Živalske farme iskal »neenake med enakimi«.

Umetna in nadzorovana resničnost
Gre seveda za delitve, ki spominjajo na znameniti stanfordski element (in film Eksperiment); za delitve na gospodarje in podložnike, pse in njihove lastnike, Indijance in kavboje(2) itd., v vsakem primeru pa za delitev na privilegirane in deprivilegirane udeležence. Že sama arhitektura letošnje hiše Big Brother je predpostavljala razdelitev na dve skupini – (večji) del hiše je bil opremljen luksuzno, imeli so razkošen vrt, savno itd., drug del hiše pa je bolj spominjal na zapor, prav tako pa tudi ločnica med obema prostoroma – čisto prave rešetke. Nekoč egalitaren projekt je postal hierarhičen, solidarnost pa izključena. Ni bilo nevarnosti, da se ponovi situacija iz prve sezone španskega Gran Hermana, ko so tekmovalci subverzirali pravilo o nominaciji sotekmovalcev in vsi nominirali vse. Ker so bili vsi v enaki nevarnosti, da bodo izseljeni, nihče ni bil izvzet, celotno »breme« odločitve o tem, kdo bo naslednji zapustil hišo, je bilo zato na ramenih občinstva – in šlo je za ogromno občinstvo: finalno oddajo španske različice Big Brotherja je gledalo več ljudi kot polfinalno tekmo lige prvakov med Realom Madrid in Bayernom München (Hill 2002: 325).

Ena od nalog, ki je dvignila največ prahu v letošnjem Big Brotherju in povzročila največ zgražanja, je bila že omenjena preobrazba tekmovalcev v družino Adams. Naloga je trajala od 7. do 13. aprila 2008, torej se je dogajala neposredno pred posredovanjem varuhinje človekovih pravic. Tekmovalci so bili razdeljeni na člane družine Adams in njihove podložnike. »Adamsovi« so ves teden »mučili« podložnike na načine, kot jim je zapovedal Big Brother: kuhali so jim jedi, ki so zbujale gnus in zgražanje,(3) silili so jih, da se okopajo v tekočini, ki je bila videti kot kri,(4) zapirali so jih v kletko in žgečkali ipd. Gospodarji oz. »Adamsovi« pa so se na drugi strani morali klicati po fikcijskih imenih, ves čas igrati svoje like, spati v krstah itd. Medtem ko so se tekmovalci med to nalogo pritoževali predvsem v zvezi s pragmatičnimi okoliščinami (v dnevni sobi, kjer so imeli krste, je tudi ponoči gorela luč in se zato niso mogli dobro naspati, pa tudi v krstah naj bi bilo premalo prostora za udoben spanec), se je javnost zgražala nad samim dejstvom, da morajo spati v krstah. Skladno z vrednotami naše kulture je bila seveda cela naloga videti grozno, še posebno kopanje v krvi in spanje v krstah, najbolj problematičnega dejstva z nekega drugega vidika pa spet ni problematiziral nihče razen tekmovalcev samih. Celotedensko spanje pod studijskimi reflektorji, ki niso nikoli ugasnili, bi namreč spet v nekih drugih okoliščinah zlahka opredelili kot tehniko mučenja, medtem ko žgečkanje in vohanje smrdljivih rib ... no, težje.

Resničnost resničnostnih šovov in Big Brotherja kot njihovega paradnega konja je »scela umetna« (Tincknell, Raghuram 2002: 206); hiša Big Brotherja je studijsko osvetljeno prizorišče z rekviziti, prepoved stika udeležencev z zunanjim svetom ima za posledico poudarek na »zdaj« in dogodki znotraj hiše dobijo veliko bolj epske razsežnosti, kot bi jih v bolj običajnem kontekstu, socialni odnosi med tekmovalci (kot fokus Big Brotherja) pa niso utemeljeni na sorodstvu, prijateljstvu, skupnemu delu ipd., ampak nastajajo v izolaciji, brez dostopa in referenc na zunanji svet in »resnično življenje«. Big Brother se torej odvija v popolnoma nadzorovanem in umetnem kontekstu, kamor so vrženi udeleženci, ki jih povrhu vsega še snemajo in predvajajo na televiziji, zato zagotovilo o »resničnosti« šova zveni skorajda smešno (ibid.: 206–207; glej tudi Corner 2002: 256).

Sodobni načini subjektivizacije
Toda! Večina udeležencev šova med drugim navaja, da so v hiši Big Brother bolje spoznali same sebe, da so o sebi ugotovili kaj pomembnega, se naučili nekaj novega. Eden od udeležencev britanskega Big Brotherja, Craig, navaja, da mu je bilo najtežje v hiši to, da ni mogel gledati televizije in je bil zato prisiljen razmišljati o sebi: »Televizija ti prepreči, da bi razmišljal o svojem lastnem življenju.« (Couldry 2002: 291) Gledanje televizije, še posebej resničnostnih šovov, torej predstavlja varno alternativo soočenju s sabo. In če zberemo pogum ter se odločimo v življenju nekaj spremeniti ter premisliti o sebi,(5) je najvarnejša in najbolj resnično resnična izbira za pobeg prav resničnostni šov, ki bo vsakodnevno obrekovan, analiziran in – televiziran, poleg tega pa še docela neresničen. To slednje bi bilo zanimivo tematizirati v kategorijah Marka Seltzerja (1998), ki sodobno zahodno kulturo opredeli kot kulturo rane oz. travme. Gre za analizo povsem sodobnih načinov subjektivizacije, kjer je posameznikova identiteta podrejena zahtevi, da čim bolj javno razgali svoje čim bolj intimne rane in travme.(6) Taki kulturi najbolj ustrezajo prav formati oddaj, kot so resničnostni šovi, pa tudi oddaje na način Oprah Winfrey ali celo Jerryja Springerja.

Stereotipne predstave vključenih pripadnikov marginaliziranih skupin
Tekmovalci v Big Brotherju naj bi bili reprezentativni predstavniki določene kulture, vendar pa so bili povsod, kjer je bil šov doslej predvajan, pripadniki marginaliziranih etničnih in drugih skupin le redko izbrani kot udeleženci, če pa že, pa so bili navadno prvi izseljeni kot na primer v francoskem Big Brotherju. Tudi pri nas se producenti niso posebej potrudili, da bi vključili pripadnike manjšinskih in marginaliziranih skupin. Kot drugje v Evropi je tudi pri nas prevladal vtis monokulturne družbe, ki je varno konformistična in uniformna (Frau-Meigs 2006: 42).(7) V prvi »sezoni« Big Brotherja je sodelovala Jasmina, na uradni spletni strani Big Brotherja in v prvi oddaji najavljena kot »civilizirana Romkinja«. Poimenovanje je seveda skrajno sporno v tem, da predpostavlja, da so Romi sicer »necivilizirani«, kar koli naj bi to že pomenilo. Že kmalu se je izkazalo, da je bil izbor pripadnice manjšinske etnične skupine skladen s stereotipno predstavo o tej manjšini kot »divji«, promiskuitetni in »necivilizirani«, kot tak pa je predsodke kvečjemu potrdil in utrdil. Spolni odnos Jasmine in Roberta pred kamero je bil tako večinoma razumljen kot promiskuitetno obnašanje mlade Romkinje, vredno vsega obsojanja, na drugi strani pa kot povsem razumljivo vedenje samskega slovenskega moškega zgodnjih srednjih let in kot tako vredno vsake pohvale in ponosa.

V drugi sezoni je kot primerek deklarativnega kozmopolitanstva v oddajo vstopil brezdomec Marko. Produkcijska hiša si je trudila ustvariti podobo ganljive skrbi za v resnični resničnosti »deprivilegiranega klošarja« tudi s tem, da je bil njegov status znan le zunanjemu svetu in s tem v marsičem najprej sugerirala »potrebni«, tj. politično korektni pokroviteljski odnos, nato pa še poskrbela za nemalo zapletov v hiši Big Brother, ko se je Marko sam odločil o svojem življenju zunaj hiše spregovoriti s sostanovalci. Učinek, ki ga je produkcija s tem izzvala, je najmanj koristil prav Marku. Najprej se je ustvarila neka protekcionistična klima, v smislu, da so Marka s sprejemom v hišo rešili ulice, nato se je potrjevala predstava, da je biti brezdomec nekaj sramotnega in je o tem torej treba molčati, največ škode in krivice pa so mu producenti verjetno storili s tem, da so na vsak način vztrajali na nujnosti pozitivne diskriminacije. Za kaj je šlo? Brezdomec Marko v hiši BB menda ni veliko dal na osebno higieno, kar je začelo sostanovalce motiti. Ko se je zaradi tega v hiši obetal konflikt, se je razkrilo, da je Marko brezdomec. Sledili so dnevi politično korektnega razumevanja s strani sostanovalcev, ki so se kmalu obrnili v pomilovanje, kulminirali pa v odkritem skupinskem revoltu proti Marku. Sledila je nominacija in gledalci so ga tudi izselili. Produkcijska hiša je s svojimi mehanizmi nadaljevala odkrito zaščitniško navijanje, voditeljica je celo eksplititno izrazila nejevero in zgražanje najprej nad stanovalci, ki so Marka nominirali, potem pa še nad gledalci, ki so ga dokončno izselili. Pa vendar se zdi, da so prav slednji Marka edini dojemali na način enakih možnosti; prejšnji statusi vseh stanovalcev so razveljavljeni, vsi so v isti hiši pod istimi pogoji in z enakimi možnostmi, vsi morajo sklepati enake kompromise in svoje individualnosti podrediti skupni stvari. Takšna so pravila igre in veljajo za vse. Tudi v tem primeru se je politična korektnost izkazala za nadajevanje diskriminacije z drugimi (bolj perfidnimi, bolj subtilnimi a nič manj učinkovitimi) sredstvi.

Literatura
Biressi, Anita in Heather Nunn (2005): Reality TV. Realism and revelation. London: Wallflower Press.
Corner, John (2002): Performing the Real: Documentary Diversions. V: Television & New Media, št. 3, str. 255–269. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Couldry, Nick (2002): Playing for Celebrity: Big Brother as Ritual Event. V: Television & New Media, št. 3, str. 283–293. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Frau-Meigs, Divina (2006): Big Brother and Reality TV in Europe: Towards a Theory of Situated Acculturation by the Media. V: European Journal of Communication, št. 21 (1), str. 33–56. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Hill, Annette (2002): Big Brother: The Real Audience. V: Television & New Media, št. 3, str. 323–340. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Mathijs, Ernest (2002): Big Brother and Critical Discourse: The Reception of Big Brother in Belgium. V: Television & New Media, št. 3, str. 311–322. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Palmer, Gareth (2002): Big Brother: An Experiment in Governance. V: Television & New Media, št. 3, str. 295–310. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Roscoe, Jane (2001): Big Brother Australia. Performing the 'real' twenty-four-seven. V: International Journal of Cutural Studies, št. 4 (4), str. 473–488. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Seltzer, Mark (1998): Serial Killers. Death and Life in America's Wound Culture. New York: Routledge.
Turner, Graeme (2006): The mass production of celebrity. 'Celetoids', reality tv and the 'demotic turn'. V: International Journal of Cultural Studies, št. 9 (2), str. 153–165. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.
Tincknell, Estella in Parvati Raghuram (2002): Big Brother. Reconfiguring the 'active' audience of cultural studies? V: European Journal of Cultural Studies, št. 5 (2), str. 199–215. London, Thousand Oaks, CA, New Delhi: SAGE Publications.

1 Zanimivo, da je omenjena oddaja odigrala podobno vlogo s praktično istimi gosti približno leto dni pred tem – na temo golote v Big Brotherju. V obeh je liberalno pozicijo zagovarjal Max Modic, zaskrbljeno ljudsko moralo je zastopala Angelca Likovič, organizatorjevo apologenetiko Nina Osenar, živi artefakt pa je utelešal že izpadli udeleženec resničnostnega šova.
2 Pozornemu gledalcu pa ni ušla evropocentrična romantična predstava, posredovana v liku »Indijanca«, ki je obdan z mističnim svetom, ki ne zna spregati in sklanjati, pač pa samo sedi ob ognju in igra na tamtam.
3 Pravzaprav pa je šlo za tradicionalne specialitete, ki bi jih v nekih drugih okoliščinah lahko prav drago plačali. Šlo je za jedi, ki so za vsakdanjo prehrano postale problematične s sodobnimi opredelitvami čistega in nečistega, na ta način so v kontekstu Big Brotherja zadobile nek obredni status.
4 Pri čemer je moralo biti vsakomur jasno, da zaradi sodobne obsesije s čistostjo, ki se kaže v higienskih in zdravstvenih standardih in regulativah, kri nikakor ni mogla biti prava.
5 Skladno s tem se kaže tudi ena od skupnih lastnosti udeležencev resničnostnih šovov: so na točki, ko bi radi v življenju nekaj spremenili oz. bi radi prekinili dozdevno cepetanje na mestu; nimajo službe, si želijo kariero v šovbiznisu, pravkar so končali intimno razmerje, ponavljajo letnik študija ...
6 V tem smislu je zelo povedna zgodba Nicka Batemana, enega od stanovalcev prve BB hiše v Veliki Britaniji, ki je sostanovalcem povedal ganljivo, a izmišljeno zgodbo o tem, kako mu je v prometni nesreči umrlo dekle ... Vse za to, da bi si pridobil simpatije (in glasove) gledalcev. Po tem, ko so ga mediji razkrinkali in mu nadeli vzdevek »Nasty Nick«, je hitro zapustil resničnostni šov. Novica o njegovi izselitvi iz hiše Big Brother je bila objavljena na naslovnici vseh britanskih dnevnikov razen na naslovnici Financial Timesa (Wikipedia, 10. 10. 2008).
7 Tudi zmagovalci Big Brotherja so si v vseh državah, kjer so ga doslej predvajali, izjemno podobni; skoraj brez izjeme gre bodisi za profil simpatičnega dekleta iz soseske bodisi za urejenega, spodobnega in simpatičnega mladeniča. Pri nas je doslej v vseh resničnostnih šovih razen v lanski Kmetiji zmagal slednji.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev