N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
uvodnik
medijska politika
medijski trg
20 let medijske tranzicije v sloveniji
raziskovalno novinarstvo
novinarska etika
sovražni govor
splet
medijske reprezentacije
rtv slovenija
iz zgodovine medijev
regulacija medijev v evropski uniji
regija
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Intervjuvani uredniki slovenskih splošnoinformativnih spletnih medijev so si enotni, da postavljanje plačljivih zidov okoli vseh novinarskih vsebin ni rešitev za izhod iz poslovne negotovosti.

Zaradi vpetosti v politični, ekonomski in kulturni sistem novinarstvo ni le v krizi kot družbena institucija, katere temeljna naloga je povezovati državljane s političnim življenjem, temveč je novinarstvo v krizi tudi kot posel.[1] Časopisna industrija se od vznika globalne gospodarske in finančne krize pred tremi leti skorajda ne ukvarja z vprašanji, kako prebroditi krizo zaupanja v novinarstvo in padec verodostojnosti novinarjev v javni sferi, temveč pozornost posveča predvsem poslovnim problemom, ki nastajajo s kontinuiranim padanjem branosti in naklad tiskanih časopisov, zmanjševanjem prihodkov od oglaševanja in prodanih izvodov ter nepremišljenimi tehnološkimi inovacijami v novinarsko produkcijo.[2] Z oglaševanjem v spletnih različicah tiskanih časopisov industrija ne uspeva zakrpati lukenj, ki se širijo s krizo časopisnega posla, zato iščejo načine, kako zaračunavati za novinarske vsebine na spletu in ohraniti bralce in kako več zaslužiti s prodajanjem pozornosti spletnega občinstva oglaševalcem.

Konec marca je tako New York Times po 14 mesecih načrtovanja postavil »plačljivi zid« (paywall) oziroma »plačljivo ograjo« (payfence) ter predstavil politiko omejevanja brezplačnega dostopa do svojih novinarskih vsebin in jim določil cene.[3] Akademska skupnost in strokovnjaki so razdeljeni – na eni strani so optimisti, ki ocenjujejo, da gre za pionirski primer zapiranja spleta, ki bo globalni časopisni industriji služil kot vodilo pri zaračunavanju bralcem za spletne novinarske vsebine; na drugi pa pesimisti, ki potezo časopisnega velikana vidijo kot obupan poskus poblagovljenja novinarskih izdelkov na spletu, da bi reševali poslovne težave časopisne hiše.[4] Nedavna raziskava v Združenih državah Amerike v okviru longitudinalne študije State of the Media je pokazala, da je do zdaj okoli tri ducate časopisov začelo zaračunavati za spletne vsebine, da so pri tem uspešne le spletne strani z gospodarskimi in finančnimi vsebinami, kot so Financial Times, Wall Street Journal in Bloomberg, in da so restriktivne politike postavljanja plačljivih ograj nekateri časopisi že opustili.[5] Ameriški raziskovalci so še ugotovili, da je le dober odstotek zvestih bralcev splošnoinformativnih spletnih strani, ki so začele uveljavljati določeno politiko zapiranja vsebin, začel plačevati za podiranje plačljivih ograj.

Toda konsolidacija ekonomskega modela na spletu ni mogoča brez upoštevanja fragmentiranosti sodobnega občinstva in prepoznavanja »nomadskega značaja bralcev«, ki za novicami potujejo od časopisa, radia in televizije do spleta, pametnih mobilnih telefonov in tablic.[6] Člani občinstva tako niso več »sedeče race« iz sveta množičnih medijev, temveč je občinstvo bolj in bolj razdrobljeno.[7] Pred štirimi leti je raziskava State of the Media začela opozarjati, da so skorajda vsi uveljavljeni načini »merjenja občinstva« pod vprašajem – »kot nepotrebni ali celo odveč«.[8] Tako so se ameriški oglaševalci letos začeli povezovati v pobudi Making Measurement Make Sense, s katero želijo poenostaviti in poenotiti kompleksne spletne metrike, kar je vse prej kot lahka naloga v dinamični in fluidni poznomoderni medijski izkušnji.[9] Pri iskanju poslovnih odgovorov na izzive sodobnega medijskega okolja globalna časopisna industrija upe polaga tudi v medijskega mogotca Ruperta Murdocha, ki naj bi sam šele nedavno začel uporabljati elektronsko pošto[10], četudi poskus postavljanja plačljivih zidov v spletni različici britanskega Timesa ni prinesel želenih in predvidenih poslovnih uspehov.[11] Njegova News Corporation namreč skupaj z Applom s projektom Daily išče formulo, kako novinarske vsebine prilagoditi tabličnim računalnikom in pri tem služiti denar z naročninami in prilagojenim oglaševanjem, kar naj bi časopisnim hišam osvetlilo pot iz odločevalskih in upravljavskih zagat.

Poskusi poblagovljenja spletnih novinarskih vsebin[12] in procesi poblagovljenja bralcev spletnih različic časopisov so globalni pojav[13], toda pri tem ne gre za enotne in uniformne politične, ekonomske in kulturne dinamike, temveč za gibljiv družbeni fenomen, ki odseva specifična razmerja med koncepti oblasti, lastnine in komuniciranja v določenem kontekstu. Namen tega članka je zato orisati aktualne dinamike poblagovljenja vsebin spletnih različic petih slovenskih dnevnih časopisov in njihovih bralcev, in sicer na podlagi intervjujev z uredniki spletnih različic Delo.si, Dnevnik.si, Vecer.si, Finance.si in Zurnal24.si. Časopisne hiše, ki izdajajo naštete spletne strani – izjema je le hiša brezplačnikov Žurnal media, poslovno slonijo na prodaji tiskanih proizvodov, predvsem prek naročnin, medtem ko oglaševanje predstavlja največ tretjino vseh prihodkov.[14] Ob tem so vse časopisne hiše zaradi jezikovne ekskluzivnosti poslovno skorajda izključno vezane na slovenski trg in v zadnjih letih podobno kot medijske hiše v drugih državah doživljajo upad prihodkov od oglaševanja – večjega v tisku kot na spletu, slovenska izjema je sicer Žurnal media.

Nizki prihodki od oglaševanja na spletu

Po podatkih Mediane oglaševanje na spletu predstavlja le štiri odstotke celotne oglaševalske pite v Sloveniji,[15] zato prihodki od spletnega oglaševanja ne bi zadostovali, če bi spletne strani slovenskih časopisov delovale kot samostojni mediji, ki ne bi sloneli na vsebinskih in poslovnih temeljih časopisne novinarske produkcije in bi želeli ponujati podoben obseg vsebin, kot ga zdaj, ugotavljajo intervjuvani spletni uredniki, ki navadno skrbijo tudi za proračunsko vzdržnost svojih uredništev. Pri tem pa iz poslovnih poročil omenjenih časopisnih hiš ni razvidno, kako posluje spletno različica in kolikšen delež prihodkov predstavljajo prihodki od oglaševanja na spletu. Izjema v tem pogledu je ponovno le Žurnal media, pri katerem prihodki od oglasov v spletni različice predstavljajo dobrih osem odstotkov.[16] Na Zurnal24.si so zadovoljni s tem deležem prihodkov od oglaševanja, trdi urednica Polona Movrin, a vseeno opozarja na zadržanost oglaševalcev: »Na tem področju bi morali narediti skupen preboj in dokazati, da je internet tako kot ostali mediji učinkovit medij za oglaševalce.«[17] Urednik in direktor spletnega časopisa Finance.si Jure Gostiša je prepričan, da v Sloveniji ne moremo najti dobičkonosnega spletnega medija: »Mi na Finance.si dobro izkoriščamo sinergije sodobnega medijskega okolja in hkrati ponujamo specifične vsebine, zato v tem pogledu poslujemo dobro.«[18] Podobno odgovarjajo tudi na Dnevnik.si, kjer pravijo, da prihodki spletne strani omogočajo pokritje stroškov uredniške ekipe, »ki s spletno stranjo upravlja«, in da so z namenom dviga oglasnih prihodkov vpeljali »inovativni model zaračunavanja vsebin DoubleRecall[19], ki naj bi oglaševalcem dal večjo pozornost spletnega uporabnika in s tem večji priklic oglasnega sporočila ali blagovne znamke.[20] Po besedah urednice Sonje Merljak Zdovc prihodki od oglaševanja na spletni strani Delo.si, ki z oglasi bolj kot ne posredno zbuja pozornost bralcev, »niso optimalni. To pomeni, da načrte, ki jih imamo v tem pogledu, še nismo uresničili.«[21] Urednik Vecer.si Zvone Štor podobno ugotavlja, da oglaševalskimi prihodki niso zadovoljivi, »še posebej zato, ker so bili pred dvema letoma občutno višji«.[22]

Za splošnoinformativne novice ne nameravajo zaračunavati

Intervjuji z uredniki spletnih različic omenjenih dnevnih časopisov nakazujejo, da časopisne hiše razmišljajo o novih virih razmišljajo o dodatnih virih zaslužka in ne zgolj na tiste, ki izhajajo iz prodajo pozornosti spletnih bralcev oglaševalcem. Toda vzorcev enotne in jasne poslovne vizije ni – na primer urednica Delo.si razmišlja o prodajanju »dobrega novinarstva«, na Dnevnik.si vidijo »neizkoriščen interes za konzumacijo hiperlokalnih vsebin«, urednik Vecer.si namerava v poslovno prihodnost z razvijanjem »kopice spletnih storitev«. Strinjajo se, da so časopisne hiše pred dobrim desetletjem naredile napako, ko niso razmišljale o modelih plačevanja, saj da jih danes zaradi tega zelo težko vzpostavljajo. Zdi se, da slovenske časopisne hiše za zdaj ne vedo, kako prodajati spletne novinarske vsebine kot blago – bi jih pa rade. Finance.si in Vecer.si sicer že zdaj za dostop do nekaterih svojih vsebin zaračunavata, toda to prinaša skorajda zanemarljiv del prihodkov. Časopisna hiša Večer tako na spletu ponuja plačljiv arhiv tiskanega časopisa od prve številke iz leta 1945 do danes, ki obsega skoraj dva milijona prispevkov in okoli milijon fotografij ter ki po ocenah Štora prinaša »zmerno optimistične« prihodke. »Toda razvoj ene storitve odpre vrata drugi, pa tretji in tako naprej. Verjamemo namreč, da je prihodnost v storitvah in ne prodaji vsebin,« pravi urednik Vecer.si. Na Financah so leta 2003 začeli delno zapirati določene vsebine na spletnem mestu, hkrati so tudi definirali tri vrste bralcev z različnim dostopom do celote novinarskih vsebin: gost (lahko bere zgolj vsebine, ki jo ustvari spletno uredništvo, in ne more brati prispevkov, napisanih za tiskani časopis), brezplačno registrirani uporabnik (lahko na spletu bere vse prispevke tiskane različice, ki so bili objavljeni v zadnjem tednu, ne more pa dostopati do ekskluzivnih zgodb in do arhiva, starejšega od enega tedna) in naročnik (lahko dostopa do vseh vsebin, ki jih pripravita uredništvi tiskanega časopisa in njegove spletne različice). »Izključno spletnih naročnikov nimamo, razen nekaterih izjem v tujini. Spletno uredništvo od prodaje novinarskih vsebin – razen okoli 500 evrov od prodanih posameznih prispevkov prek sistema žetonov – nima prihodkov. Glavni prilivi so še vedno od oglaševanja,« pojasnjuje urednik Finance.si.

Intervjuvani uredniki so si enotni, da postavljanje plačljivih zidov okoli vseh novinarskih vsebin ne bi bila rešitev iz poslovne negotovosti, saj da za splošnoinformativne novice bralci ne bi bili pripravljeni plačevati in bi jih poiskali drugje na spletu. »Sistema še nimamo dodelanega in razvitega, toda jasno je, da bodo vsesplošne novice še vedno zastonj. V vsakem primeru pa bomo vsebine, ki nastajajo pod blagovno znamko Delo, na nek način zaračunavali. Za dobro novinarstvo je treba plačati. Ne razumem, zakaj bi bili vodovodarja pripravljeni plačati, novinarja pa ne,« zatrjuje urednica Delo.si. Urednik Finance.si Gostiša podobno ugotavlja, ko trdi, da so »ekskluzivne poslovne novice, edine novice, za katere so ljudje pripravljeni plačevati, vse splošne novice se bodo kmalu pojavile zastonj nekje na spletu«. Na Dnevniku se strinjajo, da je prihodnost spletnih časopisov plačljiva le za del vsebin in da bo »veliko vsebin na portalih vedno brezplačnih«. Urednica zurnal24.si, spletne različice brezplačnika Žurnal24, zatrjuje, da v skladu s poslovnim modelom časopisne hiše o zaklepanju katerihkoli novinarskih vsebin na spletu ne razmišljajo: »Če bi konkurenčni portali, ki so nam po vsebini podobni, začeli zaklepati članke, zlasti splošne novice in zanje zahtevali plačilo, bi imelo to za nas kvečjemu pozitiven učinek.«

MOSS in morebitne alternative

Kontinuirana raziskava Merjenje obiskanosti spletnih strani (MOSS)[23], ki jo izvaja družba Valicon pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice, se je uveljavila kot eno od glavnih vodil odločanja oglaševalcev. Intervjuvani uredniki poudarjajo, da so MOSS-ovi podatki o dosegu spletne strani ter informacije o »socio-demografiji in življenjskem stilu spletnih obiskovalcev«[24], ki jih prepoznavajo s spletno »pop-up anketo« in kontrolno telefonsko anketo med bralci, sicer dobrodošli za spletna uredništva in, kot ugotavlja urednik Vecer.si Štor, »predstavlja enoten vatel za vso slovensko internetno industrijo«. Strinjajo se tudi, da valutne podatke MOSS uporabljajo predvsem oglaševalci in oglaševalske agencije, ki se, kot pravi Gostiša s Finance.si, »ob pomanjkanju podatkov in pa tudi razumevanja obiska spletnih strani oprimejo tistega, kar je na voljo«. Metrike MOSS,na primer, ne ponujajo »popolnega vpogleda v bralčevo medijsko vedenje«[25], saj med drugim, četudi Valicon izvaja tudi Nacionalno raziskavo branosti, časopisne hiše ne dobijo vpogleda v dinamike preseka med občinstvom časopisa in občinstvom tiskane izdaje. Urednica Zurnal24.si tako ugotavlja, da bi pozdravila bolj razdelane parametre znotraj raziskave: »Dobro bi bilo, če bi raziskava zajela tudi to, katere sekcije na posamezni spletni strani, zlasti na tistih, ki imajo zelo razgibano vsebino, njeni obiskovalci najbolj obiskujejo, ali je to denimo sekcija novice, ali jih bolj zanimajo trači, zdravje ali kaj drugega.« Poleg tega Štor, urednik Vecer.si, poudarja, da je prepričan, »da bi pristopniki k MOSS z veseljem predebatirali o novi alternativni možnosti merjenja« in »da ni izključeno, da čez dve leti ne bomo vsi merili z Google Analytics«.

Tablični računalniki kot rešitev?

Chris Anderson v svojem dokaj distopičnem prispevku The Web is Dead: Long Live the Internet poslovni jutri vidi v »zaprtem internetu« pametnih mobilnih telefonov, dlančnikov in tablic ter da je bil splet le »obdobje internetne adolescence, za katero je plačevala medijska industrija«.[26]Intervjuvani uredniki z Andersonom ne delijo univerzalističnega pogleda na razvoj interneta, ki vodi v uveljavljanje plačevanja vsebin prek zaprtih aplikacij, saj da bodo uporabnikom odpirale poceni vsebine »zanesljivo in priročno«.

Podobno kot na Vecer.si in Delo.si tudi v hiši časopisnih brezplačnikov sicer stavijo na nadaljnje razvijanje mobilnih aplikacij, prilagajanje vsebin različnim platformam in tudi poslovanja v teh okvirih, toda te spremembe vidijo le kot pomembno dopolnilo spletni strani. »Za zdaj je sicer v Sloveniji denimo število iPadov še premajhno, da bi imel kakšen večji vpliv na naš poslovni uspeh, vendar so vse te napravice napravice prihodnosti in vsi, zlasti pa spletni mediji, bomo morali poskrbeti, da bomo v koraku z njihovim razvojem,« zatrjuje Movrinova, urednica Zurnal24.si. Podobno menijo v časopisni hiši Dnevnik, kjer tablične računalnike razumejo kot »enega od novih načinov konzumiranja medijskih vsebin« in zatrjujejo, da bo »obseg in način investiranja v pripravo teh vsebin izziv naslednjih nekaj let za vse naročnike«.

Drugače meni urednik in direktor Finance.si, ki pravi, da gre pri tabličnih računalnikih zgolj za začasno navdušenje nad tehnologijo, ki se bo polegla – prihodnost uživanja splošnih novic pa vidi v priročnosti mobilnih telefonih. »Saj ne moreš nositi s seboj iPada, saj ni praktično. Poleg tega so uporabniki tablic pripravljeni namestiti brezplačno aplikacijo, le nekaj odstotkov pa nato kupuje vsebine. Za zdaj ni matematike, da bi postavili svojo aplikacijo. Razmišljali smo, toda pri vse skupaj gre za sto uporabnikov, ne govorimo o tisoč uporabnikih. Za sto uporabnikov pa ti ne narediš ničesar,« še pravi Gostiša in zatrjuje, da je prodajanje novic prek tabličnih aplikacij lahko le alternativni vir prihodkov, in ne bo predstavljal spremembe modela poslovanja časopisnih hiš na internetu.

Namesto sklepa: Kriza ni le ekonomska

»Edini poslovni model prihodnosti je, da ni poslovnega modela,« zatrjuje urednik Vecer.si Štor, s čimer izpostavlja, kako nepredvidljivo, razdrobljeno in mnogotero je sodobno medijsko okolje, ki zahteva drugačne prijeme, kot jih je novinarstvo množičnih medijev – tako v političnem, ekonomskem kot v kulturnem pomenu. Na Dnevnik.si tako tudi opozarjajo, da je treba upoštevati »komplementarnost v smislu konvergence vsebin kot v smislu navzkrižnih plačljivih modelov«, medtem ko na Žurnal media in Delu bolj izpostavljajo potrebo po spremljanju globalnih trendov novinarstva in njihovega prilagajanja v slovenskem okolju. Podobno meni tudi Gostiša iz Finance.si, ki pa hkrati pravi, da v slovenskem spletnem novinarstvu »ni poslovnih vizij«, ki bi se uresničile v poslovnem uspehu: »V slovenskem medijskem prostoru ti ni treba biti prvi, zato se samo še gledamo, kaj bo kdo naredil. Zdaj smo v tej situaciji.«

Tehnološke inovacije v zgodovini novinarstva veljajo ne le kot priložnosti uveljavljanja novih oblik cenejšega posredovanja »boljših« vsebin, temveč imajo vselej tudi posledice za delo novinarjev in tudi položaj novinarstva v družbenih procesih, kar je članek zaradi prostorske stiske zanemaril. Poskusi poblagovljenja spletnih novinarskih vsebin in spletnih bralcev so svetlejša plat sodobne poslovne medalje medijev, precej temnejša plat so med drugim proletarizirani produkcijski odnosi v spletnih uredništvih, ki temeljijo na avtomatizmu med oblastjo, lastnino in komuniciranjem, »racionalizacijo« dela, ki prinaša tvegana delovna razmerja z nizkimi plačili za navadno mlajše in manj izkušene spletne novinarje, in skrajna rutinizacija in mehanizacija dela, ki izničuje kognitivni značaj novinarstva na spletu.[27] Vprašanja pavperizacije novinarskega proletariata in njegovega dela v spletnih uredništvih zahtevajo podrobno in širšo kritično obravnavo, saj ne gre za lokalni pojav, temveč globalni trend.[28] Okrepil se je ob nastopu trenutne gospodarske in finančne krize, ki torej ni poglobila le ekonomske, temveč tudi politično in kulturno krizo novinarstva. Če drugega ne, zgornja razprava nakazuje, da slovenska časopisna industrija razmišlja o tem, kako se spopasti s sodobno krizo novinarstva kot posla, česar pa za soočanje s krizo novinarstva kot dela in upadanjem političnega pomena novinarstva v družbi ne moremo reči – ne v Sloveniji in ne drugod.

1 Dahlgren, Peter (2009), The Troubling Evolution of Journalism. V: Barbie Zelizer (ur.): The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, str. 146–161. London: Routledge.
2 Gitlin, Todd (2009), Journalism’s Many Crises. Journalism in Crisis Conference, 25. maj. London: Westminster University.
3 Sulzberger, Arthur, Jr. (2011), Letter to Our Readers: Times Begins Digital Subscriptions, The New York Times, 28. marec: www.nytimes.com/2011/03/28/opinion/l28times.html?_r=1&scp=1&sq=paywall&st=cse.
4 Becket, Lois (2010), The Great Paywall Debate: Will the New York Times' New Model Work? Nieman Journalism Lab, 13. december: www.niemanlab.org/2010/12/the-great-paywall-debate-will-the-new-york-times-new-model-work/.
5 Pew Research Center (2011), The State of the Media 2011 – Project for Excellence in Journalism: stateofthemedia.org/.
6 Dahlgren, Peter (2009), The Troubling Evolution of Journalism. V: Barbie Zelizer (ur.): The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, str. 149. London: Routledge.
7 Prav tam.
8 Pew Research Center (2007), The State of the Media 2007 – Project for Excellence in Journalism: stateofthemedia.org/2007/.
9 Cohen, David (2011), IAB, ANA, 4A’s Announce Making Measurement Make Sense. SocialTimes.com, 28. februar: socialtimes.com/tag/making-measurement-make-sense.
10 Blodget, Henry (2010), Here's that Huge New Rupert Murdoch Profile Everyone's Talking About. Bussiness Insider, 1. marec: www.businessinsider.com/henry-blodget-heres-that-huge-new-rupert-murdoch-profile-everyones-talking-about-2010-3.
11 Pande, Shamni (2011), We Love the New Business: James Murdoch. Business Today, 30. marec: businesstoday.intoday.in/story/james-murdoch-news-corp-tata-sky-star-channel-star-plus/1/14345.html.
12 Več o procesu poblagovljenju novic skozi zgodovinsko perspektivo glej: Hardt, Hanno (1990), Newsworkers, Technology, and Journalism History. Critical Studies in Mass Communication. 7: 346–365.
13 Občinstvo kot blago (audience-as-commodity) je ob preučevanju ekonomskega odnosa med množičnimi mediji in občinstvom zasnoval Dallas W. Smythe leta 1981. Glej: Smythe, Dallas W (1981), On the Audience Commodity and its Work. V: Dependency Road: Communication, Capitalism, Consciousness, and Canada, str. 22–51. Norwood: Ablex.
14 Za bolj natančen poslovni izkaz časopisnih hiš glej njihova konsolidirana letna poročila iz leta 2009. Vir: www.ajpes.si/.
15 Radio Slovenija (2011), Poslovne krivulje: Zakaj se oglaševalci ne selijo na splet? Val 202, 29. marec.
16 Letno poročilo Žurnal media 2009, 30. julij 2010. Vir: www.ajpes.si.
17 Intervju z urednico Zurnal24.si Polono Movrin, 29. marec 2011.
18 Intervju z urednikom in direktorjem Finance.si Juretom Gostišo, 13. april 2011.
19 Več o modelu DoubleRecall in njegovi »inovativnosti« glej: druzba.dnevnik.si/za_medije/sporocila_za_javnost&aiid=303
20 Elektronski intervju z Aleksandrom Bratino, direktorjem razvoja in raziskav na Dnevniku, in Borisom Upljem, namestnikom urednika Dnevnik.si, 8. april 2011.
21 Intervju z urednico Delo.si Sonjo Merljak Zdovc, 5. april 2011.
22 Intervju z urednikom Vecer.si Zvonetom Štorom, 29. marec 2011.
23 Za doseg posameznih spletnih različic slovenskih časnikov glej: www.moss-soz.si/si/rezultati_moss/obdobje/default.html
24 Več o metodologiji MOSS glej: www.moss-soz.si/si/o_raziskavi/metodologija/
25 Pew Research Center (2011), The State of the Media 2011 – Project for Excellence in Journalism: stateofthemedia.org
26 Anderson, Chris (2010), The Web is Dead. Long Live the Internet. Wired, september: str. 118–127, 164.
27 Več o tem glej: Vobič, Igor (2009), The Newsroom Convergence in Slovenia. Medijska istraživanja 15(1): 5–26.
28 Glej: Paterson, Chris, David Domingo (2008), Making Online News. New York: Peter Lang.

izpis

Kaja Jakopič

Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kljub pomislekom, da nove tehnologije niso imele vpliva na razvoj dogodkov v Egiptu, je gotovo, da so spletna omrežja imela določeno vlogo pri mobilizaciji in komunikaciji množic.
Dave: »Genocid v Darfurju je nekaj zares groznega. Želim, da bi lahko kako pomagal.«
Jenna: »No, na Facebooku sem ustanovila skupino na to temo. Imamo že skoraj milijon članov.
Dave: »To je čudovito! Boste vsi donirali denar za begunce ali kaj podobnega?
Jenna: »Ne, ampak ti morilci naj vedo, kako smo žalostni.«
Dave: »No, res ste pravi Facebook aktivisti!«

Omenjeni dialog je pravzaprav razlaga facebookovskega aktivizma spletnega urbanega slovarja,[1] ki skuša nazorno razložiti, da FB-aktivizem nima nikakršnih učinkov, seveda v primerjavi z aktivizmom v drugih oblikah. Je zgolj le iluzija.

Ravno v začetku letošnjega leta se je namreč velikokrat omenjalo in poudarjalo uspehe aktivizma na socialnih omrežjih, ki da so najbolj zaslužni za uspeh uporov ljudstva v Egiptu, ki so dosegli umik nezaželenega režimskega predsednika Mubaraka. Twitter, YouTube, predvsem pa Facebook so namreč gostili skupine, ki so se v kiberprostoru združevale okoli ideje, da je treba iti na ulice Egipta in se upreti predsedniku in njegovi vladi. Vendar so se že takrat pojavili pomisleki o zaresnem uspehu t. i. FB-aktivizma. Pa čeprav je glavi ideolog in organizator uporov v Egiptu Wael Ghonim v pogovoru na CNN-u Wolfu Blitzerju povedal, da se za uspeh protestov zahvaljuje Facebooku ter poudaril, da bi nekega dne rad srečal Marca Zuckerberga (ustanovitelja Facebooka) in se mu osebno zahvalil. Ghonim, sicer zaposlen na Googlu, je tako na CNN-u pohvalil prav Googlovega največjega tekmeca.

Čeprav se je t. i. aktivizem na spletnih omrežjih odvijal že od njihovih samih začetkov, predvsem pojava Facebooka, ko so uporabniki s »klikanjem« podpirali različne akcije in pobude, povezane s človekovimi pravicami, pa se je zares začelo omenjati in pisati o aktivizmu socialnih omrežij šele ob »egiptovski vstaji«. Facebook, Twitter in ostala družbena omrežja so preplavile »kiberakcije« aktivistov, mnogi pa so poudarjali, da so tako postala novo orožje za mobilizacijo množic.

Primer vstaje naroda v Egiptu je bil torej prvi primer, v katerem se je moč socialnih omrežij povezovalo z odstopom »diktatorja«. V Egiptu, najstarejši civilizaciji sveta, kjer živi 80 milijonov ljudi, uporablja Facebook »le« dobrih pet milijonov prebivalcev, kar je manj kot 7 odstotkov prebivalstva, na Twitterju pa jih je le nekaj odstotkov.[2] Že iz tega bi lahko sklepali, da revolucija ni bila posledica moči družbenih omrežij, temveč da so bila družbena omrežja le pomoč za razširjanje informacij. Družbena omrežja torej niso povzročila revolucije in Facebook ni zrušil Mubaraka, so pa dogajanje zagotovo razširila tudi na območja in države zunaj centra dogajanja, tudi tja in do tistih posameznikov, ki informacij o teh državah pred novimi tehnologijami sploh niso imeli. Facebook se je prav v teh primerih izkazal kot globalna komunikacija v realnem času. Tukaj je zagotovo tudi pomenljiva primerjava: v Tuniziji, na primer, Facebook uporablja kar 21 odstotkov prebivalcev; prav tako je zanimiv še en statistični podatek: samo 31 odstotkov tistih, ki imajo v Egiptu dostop do spleta, se je registriralo in uporablja Facebook, v primerjavi s Tunizijo, kjer ima svoj FB-profil kar 60 odstotkov ljudi, ki imajo dostop do spleta. Seveda pa moramo hkrati poudariti, da število uporabnikov določenega medija ni najboljši pokazatelj vpliva tega medija. Zagotovo pa lahko pritrdimo tistim, ki pravijo, da se je revolucija začela na spletu, predvsem na Facebooku. Družbena omrežja so bila torej bolj sredstvo in orodje, ne pa sporočilo.

Revolucije za spremembo režima vs. revolucije za družbene spremembe

A družbena omrežja niso bila zgolj orodje, temveč seveda več kot le to. Splet in družbena omrežja na njem so s svojim pojavom spremenila način kreiranja in potrošnje informacij in seveda tudi način povezovanja z ostalimi uporabniki, predvsem s pomočjo interakcije, ki je prej na takšen način ni bilo. Vendar je bilo, kot poudarja Gaurav Mishra na svojem blogu, še najmanj zanimivo dejstvo v primeru egiptovske vstaje to, da so mnogi posamezniki, ki so dejansko prišli protestirat na ulice, uporabljali socialna omrežja za svojo komunikacijo. Kar seveda so dejansko tudi počeli. Po njegovem mnenju je bilo namreč bolj pomembno, da so socialna omrežja pomagala pri informiranju svetovne javnosti o njihovih težavah, ciljih in akcijah. Mishra pa poleg tega tudi poudarja, da sta uporaba in vpliv socialnih omrežij pri aktivističnih akcijah v državah z diktaturo povsem drugačna kot v ostalih državah in da je vloga družbenih omrežij na spletu v primeru revolucij za spremembo režima manjša kot v primeru gibanj za družbene spremembe. Zahteve po spremembi režima so po njegovem mnenju namreč »lokalna« stvar, zato so po njegovem mnenju dogodki na kairskem trgu Tahrir vedno bolj pomembni kot dogodki na Times Squareu. Prav tako še trdi, da sicer sprememba režima v državi s pomočjo revolucije brez vodje lahko uspe le, če se hitro pojavijo novi voditelji in institucije, ki to spremembo lahko udejanjijo.

V primeru egiptovske vstaje je bilo precej pomembno tudi to, da so protestniki s pomočjo socialnih omrežij vedeli, da ji »svet« podpira pri njihovih ciljih. Ob tem je namreč tudi pomembno dejstvo, da veliko število posameznikov z dostopom do spleta obiskuje samo socialna omrežja in tam dobiva informacije. Zato takšne posameznike z informacijami »dosežemo« le tako, da jih objavljamo in širimo na socialnih omrežjih.

Seveda se je ob vsem tem pojavilo mnogo posameznikov, ki so in še vedno trdijo, da socialna omrežja nimajo takšnega vpliva, kot jim mnogi pripisujejo.

Internet skeptik Evgeny Morozov, avtor knjige The Net Delusion, v pogovoru oddaje na Al Džaziri poudarja , da so socialna omrežja v egiptovskem primeru imela vpliv, so delovala, ampak zato, ker je bila politična situacija »primerna«. Tudi leta 2009, kot trdi, je bilo veliko mobilizacijskih akcij na internetu in Facebooku, pa se revolucija ni zgodila. Po njegovem mnenju zato, ker so bile takrat politične razmere bistveno drugačne. Vojska se takrat, na primer, ni postavila na stran protestnikov. Torej socialna omrežja niso bila dovolj, na svoji strani so potrebovali tudi vojsko.

Clay Shirky, avtor knjige Cognitice Surplus in t. i. internet guru, v istem pogovoru na TV-postaji Al Džazira še poudarja, da so se same oblasti v teh državah (Egipt, Libija, Sirija …) zavedale moči množične mobilizacije, ne samo na spletu, ampak tudi na druge načine. Libijske oblasti so, na primer, prepovedovale nogometne tekme, ker so se zavedale, da se tudi tam lahko zgodi množična mobilizacija. Egiptovske oblasti pa so nekaj dni pred upori kratko malo »zaprle« internet in seveda s tem priznale njegovo moč pri organiziranju in izvajanju uporov.

Neuspešni primeri se izgubijo

FB-aktivizem lahko vodi tudi v ne-akcijo oziroma se namen akcij nikoli ne uresniči. Veliko je namreč primerov, ko skupine na socialnih omrežij dosežejo zelo veliko število podpornikov, ki pa se v resnici skupini pridružijo samo s »klikom«, nadaljnjih akcij pa od njih ne moremo več pričakovati. Gre za t. i. pasivni aktivizem, ki ga prav socialna omrežja še kako spodbujajo. Od uporabnikov teh omrežij se na ta način ne pričakuje prav veliko. Je pa to edini način, da posamezniki, ki jih pobudnik akcije ne pozna, storijo nekaj, kar sicer ne bi. Ne tvegajo svojih življenj, kot bi jih, če bi sodelovali v množičnih protestih na ulicah, še posebej v državah, kjer vladajo strogi režimi.

V poplavi poveličevanja vpliva socialnih omrežij se neuspešni primeri tako izgubijo. Vidimo torej samo uspešne primere, neuspešnih pa ne. Prav v zadnjem letu je bilo še kar nekaj drugih poskusov t. i. FB-»revolucij«, ki pa se na ulicah niso tako uspešno uresničile kot v primeru Egipta. Znani so primeri Sirije, Libije in celo sosednje Hrvaške, kjer so imele skupine podpornikov za revolucijo na socialnih omrežjih 100.000 članov in več, na ulicah pa je bil položaj povsem drugačen.

Skeptiki tudi opozarjajo, da so socialna omrežja pravzaprav v rokah kapitala in da je tudi sam internet v nevarnosti, predvsem zaradi želje po privatizaciji in s tem seveda nadzoru nad pravico do svobode govora.

Slabe in dobre strani Facebooka

Kljub vsem pomislekom pa je v zadnjem obdobju vedno več organizacij, ki so prepričane, da je družbene spremembe po vsem svetu mogoče izvajati s pomočjo digitalnih medijev. Le-te podpirajo in spodbujajo aktiviste, da svoje ideje in akcije izvajajo na takšen način. Takšne organizacije so na primer www.movements.org in www.digiactive.org. »Ustvarili smo DigiActive, ker verjamemo, da ima vsak posameznik na svetu politično moč, digitalni mediji pa so odličen način za izražanje takšne moči,« poudarjajo ustanovitelji te spletne strani.[5]

DigiActive je celo izdala priročnik za FB-aktivizem, v katerem poudarja tudi njegove slabe strani. Vsebine na strani so po njihovem mnenju zelo neorganizirane, Facebook pa v osnovi ni bil zasnovan za aktivistične akcije. Na primer: administrator skupine na tem družbenem omrežju ne more vsem svojim 5000 članom, kar je največje možno število članov ene skupine na Facebooku, hkrati poslati sporočila, če pa to vseeno stori, ga FB »označi« za spamerja in blokira za nadaljnje pošiljanje sporočil.

Prav tako je po mnenju organizacije DigiActive slaba stran aktivizma na FB tudi ta, da je večina posameznikov registriranih s pravim imenom in priimkom, zato kmalu zapustijo »aktivistično« skupino, zaradi strahu, da bi jih lokalne oblasti neposredno povezovale s protesti.

Kljub temu seveda v priročniku opisujejo in naštevajo uspešne akcije na Facebooku, še preden se je zgodila vstaja v Egiptu. Najbolj uspešna akcija naj bi bila, poleg akcije v podporo budističnim menihom v Burmi leta 2007, akcija iz leta 2008 v podporo Maročanu Fouadu Mourtadi. Le-ta si je za svoj profil na FB-ju »izposodil« ime 37-letnega princa Moulaya Rachida, kraljevega brata, drugega v vrsti za maroški prestol. Podobno, kot si je več kot petsto anonimnežev takrat prisvojilo ime Georgea W. Busha, na desetine Nicolasa Sarkozyja, pa angleškega prestolonaslednika Williama, Rogerja Federerja ali Osama bin Ladna. Oblasti v Maroku so ga kmalu aretirale, mučile in zaprle. Takrat so s pomočjo FB potekali protesti v njegovo podporo istočasno kar v osmih mestih po svetu (Rabat, Amsterdam, Bruselj, Pariz, London, Madrid, Montreal in Washington D. C.), čeprav, razen internacionalizacije primera in izkazovanja podpore, protesti niso dosegli izpustitve »mučenika s spleta«, Moutarda.

Zmaga ljudstva in ne socialnih omrežij

Kljub pomislekom, da nove tehnologije niso imele vpliva na razvoj dogodkov v Egiptu, je gotovo, da so družbeni mediji imeli določeno vlogo pri mobilizaciji in komunikaciji množic. Revolucije so se po svetu odvijale že mnogo pred pojavom interneta in socialnih omrežij na njem. Zagotovo lahko pritrdimo tistim, ki so prepričani, da je v Egiptu zmagalo ljudstvo in ne družbeni mediji.

Facebook, Twitter in YouTube torej niso poslali množic na ulice, so pa zagotovo pospešili proces in hitrost izvajanja revolucije. Ne nazadnje, revolucija v Egiptu se je zaradi novih medijev lahko zgodila hitreje v primerjavi z obdobji pred njihovim pojavom.

In to, kar je bila leta 1991 iraška vojna za CNN, je bila leta 2011 zagotovo egiptovska vstaja za socialna omrežja.

Resnična vrednost socialnih omrežij in njihovega vpliva pa bo jasna šele čez nekaj let.


izpis

Eva Vrtačič

Neslane internetne šale z veliko soli
V primeru ustvarjanja internetnih šal, ki si za snov jemljejo katastrofalne dogodke in teme, iz katerih se na splošno menda ni primerno norčevati, je igrivost postopka dvojna. Na eni strani je preigravanje žanrov, ki katastrofe vrača v fikcijski svet popularne kulture, na drugi pa je igriva hoja po robu distinkcije fikcija-realnost.
Za Walkerja (2010: 1) je internetni meme »nova vseobsegajoča fraza za staro idejo, da se enota kulturnih informacij, verjetje ali praksa lahko razširi v družbi«. Kot je dejal eden od udeležencev flash moba, v katerem so se udeleženci pretepali z blazinami: »Meme se zgodi, ko gre neka misel svojo pot ... Nobenih poškodb, nobenih policajev in veliko nasmehov.« (Mason 2008: 205) V dobi interneta se to lahko zgodi tako rekoč takoj: »Radio je potreboval štirideset let, da je dobil deset milijonov uporabnikov ... televizija je za to potrebovala petnajst let ... Netscape samo tri leta, Hotmail in Napster pa manj kot leto dni ... Časovna enota, ki jo potrebuje ideja, da uspešno zaokroži, se približuje ničli.« (prav tam: 207)

Na tem mestu bo govora o neskončni internetni produkciji insajderskih šal, satir in ironizacij, od katerih pa jih le peščica pronica v mainstream in postane meme. Eden takih primerov je, na primer, (zlo)raba filma Propad (Der Untergang), znan tudi pod naslovoma Hitler Reacts in The Hitler Meme. Gre za prizor, v katerem se Hitler zave, da je poraz neizbežen in se v navalu kričanja znese nad najbližjimi sodelavci. Anonimni internetni uporabniki so sicer nemški film reapropriirali po svoje – in v univerzumu angleško govorečega interneta, kjer nihče ne razume nemško, dodali svoje podnapise. Tako na portalu YouTube najdemo Hitlerja, ki besni, ker hoče iPhone 4,[1] ker so mu blokirali dostop do Xbox Live[2] in ker med svetovnim nogometnim prvenstvom ves čas brnijo vuvuzele.[3]

Popkulturne ironizacije


Takšne popkulturne ironizacije se »igrajo z žanri« (Kuipers 2002: 457), kombinirajo novičarske dogodke s principi računalniških iger, tradicionalnih razglednic, karaoke videov, tiskanih oglasov itd. Internetni meme nima fiksne forme, žanra, lastnih konvencij, po definiciji gre tukaj za premešanje ostalih žanrov. Internetni medij ponuja popolnoma nov nabor slikovnih in jezikovnih konvencij ter pomenov, ki jih je mogoče (in nujno) postaviti na glavo in se z njimi igrati (prav tam). Ne nazadnje je že Marshall McLuhan slavno teoretiziral, da je poslednje poslanstvo »starih« medijev postalo to, da služijo kot vsebina nevidni formi novih medijev.

Najpogostejši način ustvarjanja internetnih memov sta kolaž, običajno sestavljen iz slik, besed(il), videoodlomkov ali animacij, in fotomontaža – in prav nič umetnika ali obrtnika ni treba biti, da bi meme uspel. Celo najpreprostejši primeri, kot je na primer dodajanje neke fraze k obstoječi fotografiji, v efektu ustvari novo fotografijo z novim sporočilom (znani so, na primer, demotivacijski posterji, zbrani na http://verydemotivational.memebase.com/, da slavnih lolcats sploh ne izpostavljamo).

Kuipers (prav tam: 462) opozarja, da postopek ustvarjanja mema pogosto spremeni žanr materiala; fotografija tako lahko postane poster (kot v zgornjem primeru), propagandni material ameriške vojske pa, na primer, videoigra.[4]

V funkciji razkrinkanja


Kadar se avtorji lotijo manipulacije samih slik oz. fotografij, so seveda možnosti za poigravanje z žanrom še toliko večje. V svetu internetnih memov ni uporaba že obstoječega materiala prav nič sramotnega in nihče ne poskuša prikriti dejstva, da je meme ustvaril po principu copy-paste; nasprotno, to mora biti očitno že na prvi pogled – četudi so za izdelek porabili veliko znanja in časa, je bolj zaželeno, da je videti lame. Kuipers (prav tam) trdi, da je ravno namenska konstruiranost tovrstnih slik tisto, kar jih v temelju razločuje od (ostalih internetnih in) drugih žanrov. Skratka, s široko (piratsko) dostopnostjo najbolj uporabnih programskih orodij za manipuliranje slik in videov bi bilo relativno enostavno izdelati internetni meme, ki bi bili vsaj na prvi pogled videti kot televizijski oglas, vendar pa rajši od koherentnih, mehkih, na videz realističnih reprezentacij avtorji objavljajo nalašč fragmentirane izdelke. Lahko bi rekli, da ravno metoda copy-paste ustvari neskladnost, izpostavi spopad dveh svetov, in šele iz tega šala sploh črpa svojo smešnost. In če šale s humorjem zakrivajo dejstvo, da so vedno primarno še v neki bolj pomembni funkciji (kulture, družbe, sistema, prepovedi, ohranjanja statusa quo ipd.) in je užitek, ki ga nudijo, zgolj opravičilo, so šale, ki se pojavljajo v obliki internetnih memov, večinoma v funkciji razkrinkanja, upora ali vsaj komentarja na (staro)medijske diskurze in mehanizme, ki stojijo za njimi (prav tam: 465).

Šale, ki za snov jemljejo katastrofalne dogodke


V primeru ustvarjanja internetnih šal, ki si za snov jemljejo katastrofalne dogodke in teme, iz katerih se na splošno menda ni primerno norčevati (na primer padec newyorških dvojčkov[5] ali nedavna jedrska kriza na Japonskem[6]), je igrivost postopka dvojna. Na eni strani je preigravanje žanrov, ki katastrofe vrača v domeno, kjer jih imamo najraje, tj. v fikcijski svet popularne kulture, na drugi pa je igriva hoja po robu distinkcije fikcija-realnost dogodkov, ki pa je ravno skozi »primitivne« tehnike ustvarjanja (kolaž, cut-paste, štorasta fotomontaža, skoraj otroški slog risanja ipd.) postala očitna in stoji kot ostro nasprotje principu »starih« medijev, ki skušajo svojo fikcijsko verzijo realnosti prodati kot čisto, objektivno, originalno realnost.

Ilustracija: internetna šala o padcu newyorških dvojčkov
Vir: http://thiswasteland.org/wp-content/uploads/2009/09/911_was_a_joke_in_yo_town.jpg.

Na internetu pa marsikdaj informacijo, obteženo z manj ideološke navlake in ekonomskih interesov, dobimo servirano v obliki fotomontaže filmskega posterja ali pa nam jo pove fikcijski lik iz risanke, ki smo jo v otroštvu gledali po televiziji (in ji verjeli bolj, kot danes verjamemo osrednjemu TV dnevniku) – samo da morda v tej novi reprezentaciji čebelica Maja ne nabira več rožic, ampak kadi travo.

Zmožnost igranja z neko formo in vsebino


Kuipers v svojem referenčnem članku z naslovom »Media culture and Internet disaster jokes: bin Laden and the attack on the World Trade Center« (2002) opozarja še na eno dejstvo, ki si ga je treba priklicati v spomin tudi ob na prvi pogled najbolj spornih, neokusnih in diskriminatornih internetnih norčijah (kot je pripomnil moj znanec na Facebooku, gre za vsebine, ki jih, ko v tvojo sobo vstopi nič hudega sluteča mama, rajši prekriješ z zavihkom pornografije);[7] namreč, sama zmožnost igranja z neko formo ali vsebino predpostavlja in dokazuje, da ima avtor vanjo temeljit vpogled in jo razume. Gre torej za nadvse sofisticirane popkulturne reprezentacije – tako v tehnološkem kot vsebinskem smislu, čeprav v zanimivem obratu eno in drugo avtorji čim bolj prikrijejo: z uporabo enostavnih, grobih metod, z uporabo lolcats angleščine ipd. Skratka, posamezna šala je v prvi vrsti sicer res odziv na konkreten dogodek ali fenomen, vendar pa v resnici reflektira (in apropriira) tudi strukturo sodobnih medijev (prav tam). Avtorji in konzumenti internetnega humorja se celo v empiričnih raziskavah izkažejo za bolj »ozaveščene« in »napredne«; v eni od študij, ki je bila opravljena v ZDA v času predsedovanja Georgea W. Busha mlajšega, so ugotovili, da so ti posamezniki izkazovali manjšo stopnjo zaupanja v politične institucije in bolj negativno ocenili svojega predsednika države kot tisti, ki internetnih šal ne spremljajo (Baumgartner 2007: 319).

Še ena pomembna poteza, ki poleg humorja razlaga užitek konzumenta internetne pornogra… pardon, parodije, je stopnja vključenosti bralca/gledalca v »nenehno intertekstualno prehajanje … med zarotništvom in distanco« (Gournelos 2009: 149) in nazaj. Gournelos pravi, da je parodija vedno odvisna od konteksta, je »prekrivanje primarnega, površinskega pomena, in tistega sekundarnega, impliciranega, zato predstavlja dvojnost tako forme kot pragmatičnega efekta ali etosa, ki parodijo postavlja kot pomembno obliko sodobne samorefleksivnosti.« (prav tam: 149–150)

Še tako sporne internetne šale so pravzaprav teorija oz. sociologija vsakdanjega življenja. Že Peter Berger je zatrdil, da učenje sociologije kot komedije ne izključuje resnega preučevanja družbe, ampak gre za to, da bo vsako »tovrstno preučevanje veliko profitiralo od vpogledov, do katerih se lahko dokopljemo zgolj med smehom«. (Berger v: Bingham, Hernandez 2009: 336)

Diskurzivna skladnost družboslovne, humanistične in komične perspektive


Nismo torej prvi, ki smo zaznali diskurzivno skladnost družboslovne in humanistične ter komične perspektive. Seveda pa ne gre zgolj zato, da bi komedijo morali jemati resno in teorijo narediti bolj šaljivo. Sledeč Davisu (prav tam: 337) šaljivci (kot družboslovci in humanisti) med drugim za svoj predmet jemljejo sodobni, konstantno spreminjajoči se družbeni svet, pretresajo status quo družbenih pričakovanj, organizacij in norm, obračajo perspektivo publike, sledijo tipičnim in anticipiranim vzorcem, primerjajo družbene skupine, preučujejo samoreprezentacijo v vsakdanjem življenju, izpostavljajo fluidnost družbenega življenja idr. Po Alenki Zupančič pa imata filozofija in komedija še eno pomembno skupno točko: »Ne pristajata na to, da bi popustili, ko stvari ne služijo več nobenemu takojšnjemu namenu in zdi se, da se oddaljujeta od svojega cilja (da bi ga – kakor lahko upamo – zadeli na drugem, nepričakovanem mestu).« (2008: 10)

Alenka Zupančič v knjigi The Odd One In: On Comedy (2008) pokaže, da je dobra komedija redka in da ji sodobni kontekst prisilnega »pozitivnega mišljenja« ter imperativ zabave uničujeta iskrico. Morda ni čudno, da je prav subverzija tega imperativa pozitivnega mišljenja, sreče in zabave v obliki šal na internetu, ki so za »srečno« in »pozitivno« večino skrajno brezzvezne,[8] za nameček pa se norčujejo še iz politično korektnih »starih« medijev, tisto, kar postaja čedalje bolj smešno.

Literatura
Baumgartner, Jody C. (2007): Humor on the Next Frontier: Youth, Online Political Humor, and the JibJab Effect. V: Social Science Computer Review, Letn. 25, št. 3, str. 319–338. London–Thousand Oaks–New Delhi: SAGE Publications.
Bingham, Shawn Chandler, Alexander A. Hernandez (2009): “Laughing matters”: The Comedian as Social Observer, Teacher, and Conduit of the Sociological Perspective. V: Teaching Sociology. Št. 37, str. 335–352. London–Thousand Oaks–New Delhi: SAGE Publications.
Gournelos, Ted (2009): Blasphemous Allusion: Coming of Age in South Park. V: Journal of Communication Inquiry. Letn. 33, št. 2. London–Thousand Oaks–New Delhi: SAGE Publications.
Kuipers, Giselinde (2002): Media culture and Internet disaster jokes: bin Laden and the attack on the World Trade Center. V: European Journal of Cultural Studies, Letn. 5, št. 4, str. 450–470. London–Thousand Oaks–New Delhi: SAGE Publications.
Mason, Matt (2008): The Pirate’s Dilemma: How Youth Culture Is Reinventing Capitalism. New York–London–Toronto–Sydney: Free Press.
Walker, Rob (2010): He who LOLs last is out of touch; Jokey Web sensations, far from ephemeral, shed light on society at large. International Herald Tribune, Pariz, 19. 7. 2010, str. 1.
Zupančič, Alenka (2008): The Odd One In: On Comedy. Cambridge, Massachusetts, London, England: The MIT Press.
Internetni medij ponuja popolnoma nov nabor slikovnih in jezikovnih konvencij ter pomenov, ki jih je mogoče (in nujno) postaviti na glavo in se z njimi igrati.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev