N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Kako so na molk o Avtonomni tribuni vplivali mediji in kako se je za molk prizadevala vlada
Avtonomne iniciative in družbena gibanja delujejo z namenom vplivati na družbenopolitične razmere. Avtonomna tribuna je neformalna študentska iniciativa, ki se zavzema za avtonomijo univerze. Vprašanje avtonomije univerze je lani odprlo javnopolitični prostor, v katerem pa Avtonomna tribuna, kljub svojemu delu na tem področju, ni bila viden akter. Z analizo medijskih poročanj o Avtonomni tribuni, ki se nanašajo na zgodnje delovanje te iniciative od maja pa do septembra 2007, ki je bilo v večji meri omejeno na ukvarjanje z osnutkom zakona o visokem šolstvu, bomo skušali ugotoviti, kako so na molk o Avtonomni tribuni vplivali mediji in ali, ter na kakšen način, si je za molčanje prizadevala tudi vlada. Za namene tega članka smo pregledali vsa poročanja slovenskih medijev o Avtonomni tribuni v že zgoraj omenjenem obdobju. S tem ni bilo veliko dela, saj člankov, ki bi to študentsko gibanje omenjali, ni veliko, kaj šele tistih, ki bi ga obravnavali kot glavno temo. Stvar izpade skorajda preveč stereotipno. V bolj konservativno »desničarskem« časopisju (Demokracija, Mag) sploh ni sledu omembe Avtonomne tribune, medtem ko je v bolj »levičarski« literaturi (Mladina) nekaj obširnejših člankov na to temo. Podrobnejša in bolj vsebinska poročanja najdemo tudi na alternativnem internetnem mediju Vest, televizijski mediji pa so se bolj kot ne osredotočili na vizualno najbolj zanimive akcije. Najbolj opazno je to, da je bila večina prispevkov v zvezi z Avtonomno tribuno objavljena na medmrežju. Mediji, ki objavljajo tako na internetnih portalih kot tudi po drugih kanalih (časopisi, televizija), so prispevke o študentski iniciativi večinoma objavljali zgolj na spletu.

Avtonomni socialni prostori in cone so ponavadi prostori upora v obliki aktivne kritike kapitalizma – tako na ravni diskurza kot tudi direktne akcije. Državni pritiski se ustvarijo predvsem zaradi »drugačne« narave prostorov in zaradi mainstream politike, o kateri se zdi, da vedno bolj teži k univerzializaciji posameznikov. Prisotnost represije je velikokrat neutemeljena in služi k še večji stigmatizaciji. Zato so gibanja in alternativni prostori velikokrat marginalizirani, stereotipizirani in negativno predstavljeni s strani medijev; bodisi zato, ker novinarji čutijo pritisk države ali pa le povzemajo od tistih, katerih mnenje je nestrokovno, ki imajo svoje interese ali ki izkušnje gibanja niso doživeli. Pripadniki teh gibanj in uporabniki avtonomnih con vedno znova dokazujejo, da so prostori, ki jih odpirajo, potrebni in pomembni. Kritična drža in angažiranost odpirata nove javne prostore in možnosti za delovanje. Velikokrat so ti ljudje spregledani, takrat, ko pa se jim s svojimi akcijami uspe izboriti medijski prostor, je to poročanje dostikrat negativno, česar pa si vsekakor ne zaslužijo. Gibanja so prostori, ki so namenjeni preizpraševanju in ki v osnovi nasprotujejo takšnemu in drugačnemu vsakodnevnemu poneumljanju in represiji. Medijske hiše o gibanjih in avtonomnih conah večinoma poročajo v policijskem diskurzu; govora je o prestopnikih, nezdravem družbenem tkivu, pripadniki se kriminalizirajo. Posnetki so velikokrat temačni in strašljivi, ravno tako fotografije.

Primer Avtonomne tribune
Avtonomna tribuna je neformalna študentska iniciativa, ki se je konec aprila 2007 aktivirala z namenom upreti se državnemu poskusu vsiljevanja osnutka zakona za visoko šolstvo. Izhajamo iz predpostavke, da je bila Avtonomna tribuna zaradi svoje neinstitucionalne pozicije, in s tem posledično nične institucionalne moči, s strani vlade pripoznana kot nelegitimen akter v polju javnopolitičnega problema visokega šolstva. Predpostavljamo, da se o Avtonomni tribuni in podobnih družbenih skupinah s strani vlade molči namerno, kar se posledično prenese na medijski molk. Dokazati bomo poskušali, da je redko pojavljanje Avtonomne tribune v medijih, katere nastanek in glavna okupacija v prvih mesecih obstoja, ki sta neposredno povezana z nasprotovanjem vladnega lansiranja osnutka Zakona o spremembi zakona o visokem šolstvu, omejeno zgolj na njene performativne akcije, medtem ko je vsebinski del zamolčan. Tudi mediji so, sledeč zgledu vlade, Avtonomno tribuno vzeli za nelegitimnega akterja prav zaradi njene neinstitucionalnosti in jo zaradi tega s svojim molkom potisnili na margino, v nepomembnost.

Avtonomna tribuna je zelo odkrito in radikalno nastopala proti zloglasnemu osnutku zakona. S tem je za vlado postala še en nebodigatreba. Avtonomna tribuna ni institucionalizirana forma. Je pravzaprav precej fluidna skupina študentk in študentov, v začetku zbranih v iniciativo zaradi želje po avtonomni univerzi, ki bi jo sprejem osnutka po njihovem mnenju, ukinil. Vlada je v primeru spornega osnutka zakona, že tako imela opravka z mnogimi njegovimi nasprotniki, kateri vsi so posedovali institucionalno moč. Avtonomna tribuna je ni imela, torej ni bilo nikakršne potrebe po razpravljanju z njo. Vključitev študentov v pogajanje o osnutku je vlada pokrila s sodelovanjem s Študentsko organizacijo Slovenije (ŠOS). A čeprav je vlada ubrala taktiko totalne ignorance Avtonomne tribune, se je njene navzočnosti pri javnopolitičnem problemu očitno kar dobro zavedala. To lahko sklepamo iz poziva državnega sekretarja Aleksandra Zorna, ki je na ŠOS naslovil pobudo, naj se distancirajo od teh neciviliziranih študentov. ŠOS se je odzvala z odgovorom, da študentov ne deli na slabe in dobre. V besedilu se omenja besedica incident, ki naj bi označevala obisk Avtonomne tribune na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je sicer javni prostor in torej kot tak na voljo javnosti. Iz tega dogodka sledi novo ukvarjanje z Avtonomno tribuno. Študentke in študentje, ki so bili udeleženi na obisku na ministrstvu, kjer so polepili plakate in prebrali izjavo, so bili obtoženi napada na redarja (da redarju ni bilo popolnoma nič hudega dokazujejo posnetki, ki so splošno dostopni na internetu, kaj se je zgodilo pa s posnetki varnostne kamere, sicer ni najbolj jasno) in lepljenja plakatov s protivladno vsebino. Vsekakor je skrb zbujajoče, da takšna obtožba ni dvignila večjega medijskega prahu.

Mediji in Avtonomna tribuna
Pojdimo po vrsti. Prvo medijsko poročanje o Avtonomni tribuni se je zgodilo konec maja. Torej že cel mesec po njenem nastanku. Prvo poročanje se je zgodilo na dan, ko se je Avtonomna tribuna izpred Univerze odpravila na Fakulteto za družbene vede, da bi se udeležila diskusije o prihodnosti univerze z naslovom »Dobrodošli na McUniverzi«. Na poti se je skupina ustavila na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Zaradi že prej omenjenega lepljenja plakatov in »napada« na redarja jih je, sicer daleč od kraja dogodka samega, na Navju obkolila policija. V samoobrambi je eden izmed pridržanih udeležencev pohoda o dogajanju obvestil televizijsko medijsko hišo POP TV, ki je s kamero prihitela na kraj dogodka. Reportaža se je hitro znašla na internetnem portalu omenjenega medija. Prvo poročanje se torej ne bi zgodilo, če ne bi bilo posredovanja policije. Zgodil se je incident in ta je vedno zanimiv za medije. Poročanje tega medija je bilo sicer pozitivno za Avtonomno tribuno. Medijska hiša je seveda takoj obsodila represijo policije. Vendar pa je bilo kaj malo govora o sami vsebini delovanja Avtonomne tribune. V poročilu je bil poudarek na ubogih študentih, ki jih je neupravičeno in neprimerno zadrževala policija.

Naslednji dve poročanji sta bili locirani v pisanih medijih. V dnevnih časnikih Delo in Dnevnik sta se pod rubriko Črna kronika znašla miniaturna članka, ki sta bila pravzaprav povzetek policijskega poročila. Članka sta si izredno podobna, govorita pa o skupini vandalov starih od 20 do 30 let, za katere je dvomljivo, da so sploh študentje. Omenjeno je, da so vdrli v ministrstvo, naredili tam ogromno materialne škode in fizično napadli redarja. Avtonomna tribuna ni omenjena niti z besedo. Poleg tega ni omenjeno niti, kaj je ta skupina tam počela, da o prenapetih podatkih, kot je na primer uporaba besed vandali, namigovanje na ne študente itd. sploh ne omenjamo. Po drugi strani pa je tednik Mladina objavil obširnejši članek o tem dogodku, vendar pa je poročanje prav tako omejeno zgolj na incident z ministrstva.

Radio Študent je pripravil obširen povzetek dogajanja v zvezi z Avtonomno tribuno in ga naslovil »Avtonomija univerze 36 let kasneje«. Članek se opredeli proti napovedanim vladnim reformam visokega šolstva in pozdravlja aktivnost študentov, ki se zavzemajo proti njim. Vendar pa vseskozi ostaja malce pomilovalni priokus, katerega bistvo se večinoma vrti okoli tega, da vsa reč ni primerljiva s podobnimi dogodki v tujini ali pa tistimi izpred 36 let. Prispevek Radia Študent je sicer eden prvih o Avtonomni tribuni. Poznejši se nad njo že veliko bolj navdušujejo. Poglejmo si primer avtorjevega komentiranja: »Avtonomna tribuna za avtonomijo univerze, ki je 'udarila' minuli teden, je vendarle dokaz, da je med slovensko študentarijo vsaj še malo revolucionarnega duha. Res je, da bi njegovo količino lahko izmerili v ostankih kapljic iz steklenice kakšnega gorkega šnopsa, toda ob siceršnji apatiji študentskih organizacij so že tovrstni premiki razlog za revolucionarno opijanjenost.«

Poročanje se je zgodilo tudi po diskusiji na Fakulteti za družbene vede, o katerem je obširneje poročal Radio Študent v prispevku z naslovom »Dan po javni tribuni minister podaljšal razpravo o zakonu«. Poročal je tudi internetni medij Vest, ki je bil pokroviteljsko navdušen nad tem, da se »študentje znajo postaviti zase«. 24ur pa je v enem članku, z naslovom »Študentje zasedli fakulteto«, povzel dva dogodka, in sicer zasedanje na McUniverzi ter zasedbo Fakultete za družbene vede naslednji dan.

Časnik Delo je, kljub svojemu prvemu izredno negativnemu članku o Avtonomni tribuni, 30. 3. izdatno poročal o sporočilu za javnost. Članek povsem korektno povzema sporočilo, ki ga je javnosti posredovala Avtonomna tribuna. V njem ni zaznati odklonilnega odnosa do gibanja. Navedena so zgolj stališča skupine študentov do osnutka zakona in policijskega postopanja v zvezi z Avtonomno tribuno. Identična novica se je sicer dan poprej znašla na internetni strani Slovenske tiskovne agencije.

Za medije zanimiva akcija Avtonomne tribune je bil tudi performans pred vlado, kjer se je najprej odigral tematski skeč, nadaljevalo pa se je z diskusijo in simbolično odstavitvijo ministra Zupana. Časnik Delo tudi tokrat o dogodku poroča suhoparno, vendar dokaj korektno. Podoben članek je najti še v časniku Dnevnik. Isti dogodek pa je tednik Mladina izkoristil za daljši povzetek dogajanja okoli Avtonomne tribune, ki ga je podrobno opisal. V članku zasledimo fraze, kot so: organizacija komunskega tipa, kar dobro za študentski upor brez formalnega vodstva, /.../ še kar vztrajajo ipd. Takšen diskurz v članku deluje precej negativno, Avtonomni tribuni jemlje resnost in jo spreminja v spektakulrano, medijsko zanimivo revolucionarno skupino. Vendar pa je avtor hkrati zadovoljen nad kritičnostjo in aktivnostjo študentov. Akcija je bila opažena tudi s strani televizijskih medijev. Konkretneje je o dogodku poročala informativna oddaja 24ur. Na posnetkih lahko opazujemo predvsem skeč in zasedbo ulice pred vladno palačo.

Tednik Mladina je v članku, ki je narejen kot analiza dogajanja, poleg tega pa je kritično naperjen proti delovanju policije , podrobneje poročal o posegu policije na Radiu glas Ljubljane. Policisti so na radijski postaji preverjali, ali se je iz te medijske hiše izvajalo nedovoljeno pozivanje na neprijavljen shod. Ugotovili so, da do tega ni prišlo. Pobuda za preverbo pa je bil objavljen prispevek o Avtonomni tribuni.

Še ena »odmevna« akcija Avtonomne tribune se je zgodila na Zboru za republiko v začetku junija 2007. O dogodku je poročala Mladina, vendar tokrat v članku ime Avtonomne tribune ni bilo omenjeno. Novinarka je dogodek popisala takole: »Uvod v 'sproščanje' sicer ni potekal povsem po načrtih, saj je preddverje Cankarjevega doma zasedla množica študentov, ki so dali zbranim vedeti, da odločno nasprotujejo posegom v visokošolski prostor, ki si jih je zamislila vlada.«

Iz članka lahko razberemo pozicije omenjene množice študentov. Omenjeno je, proti komu so bili naperjeni kakšni slogani. Tako sta poimensko omenjena nekdanji minister za visoko šolstvo Zupan in eden od piscev osnutka zakona Jambrek. Iz konteksta je možno jasno razbrati, da so omenjeni študentje proti osnutku zakona. Članku je dodana tudi slika, ki kaže performans. Slika je atraktivna za medije, saj so na njej študentje s protestnimi transparenti in z lepilnim trakom prelepljenimi usti. Članek o dogodku je objavil tudi Radio Študent, ki se je Avtonomni tribuni posvetil malce pozorneje. Poleg imena v naslovu članka – »Masažna akcija Avtonomne tribune na Zboru za republiko« – je bil večji poudarek tudi na samih stališčih Avtonomne tribune. Omenjeno je nasprotovanje zakonu in nestrinjanje z vladno politiko sproščanja.

Internetni portal Vest poroča o dogodkih na Zboru za republiko in »incidentu« na ministrstvu v enem članku. O obisku ministrstva poda prav tako kot večina ostalih že opisanih primerov v medijih zgolj grobe podatke o nevsebinskem delu dogajanja. Zbor za republiko pa članek osvetli z malce drugačne perspektive: »Študentje so z uprizoritvijo 'javnega vladnega masiranja družbenih skupin' opozorili na, po njihovem, avtoritarne poteze slovenske vlade in članov Zbora za republiko, ki da poskušajo študente na silo sprostiti.« Vest je 13. 6. objavila tudi novico iz Zbora za Republiko, v kateri poroča o aroganci ministra Zupana do študentov. Besedica arogantno nakazuje na to, da se novinar ne strinja z načinom in vsebino vprašanja naslovljenega na študente in se tako diskurzivno postavi na študentsko stran. S podobnimi podatki pa nam o dogodku na Zboru za republiko postreže še spletni portal Siol. Televizijska hiša POP TV je v kader ujela študentski performans, ki je bil za vizualni medij gotovo nezanemarljivo zanimiv.

Pokazali smo, da je Vlada Republike Slovenije vključno z ministrstvom za visoko šolstvo v tem času zavestno ignorirala prisotnost Avtonomne tribune v javnopolitični areni problematike visokega šolstva. Hkrati pa smo navedli nekaj primerov, ki lahko posredno kažejo na vladni pritisk na medije. Zgoraj omenjenim državnim akterjem pojavljanje Avtonomne tribune v medijih ni bilo v interesu, zatorej so o njej molčali, s čimer so posredno vplivali tudi na njeno marginalizacijo. To so dosegli tako s svojim nekomentiranjem študentskih akcij, pozivov in dejanj kot tudi z direktnim pritiskom na nekatere medije. Glede medijev smo ugotovili, da sicer niso izvajali absolutnega molka. V nekaterih navedenih primerih jim lahko očitamo pristransko poročanje, nagibali so se proti ali v prid Avtonomni tribuni neposredno, ali pa posredno prek obsojanja ali odobravanja dejanj vlade in policije. Poročila so sicer redka in večinoma dejansko omejena na internetne medije in poročanja Radia Študent. Ugotovili smo tudi, da se poročanja pojavljajo okoli medijsko najbolj zanimivih akcij. Že samo začetek poročanja medijev se ne bi nikoli zgodil brez škandala. Televizija je bila tako zraven največ takrat, ko je bila akcija vizualno zanimiva. Vsebinski opisi Avtonomne tribune in zapisovanje njenih stališč se zraven poročila o akciji ali škandalu velikokrat znajdejo v bolj primorani obliki. Torej, da so jih avtorji prispevkov pritaknili zraven zgolj po nuji razmer, da celotno zadevo malce razložijo. Absolutnega molka medijem ne gre očitati. Potrdimo pa lahko redko, pristransko in tisto poročanje, ki temelji na spektaklu, škandalu in incidentu.

izpis

Nena Močnik

Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Povod članku je film nemškega režiserja Anna Saula Kebab Connection (2005), ki je osnovan na sterotipnih predstavah o »debelih barbarih z mastnimi brki, ki žvečijo pasje meso v belem kruhu« in ki »v Nemčiji živijo že trideset let in nikoli ne bodo Nemci«
Turek, agresor in plenilec, nosilec tuje vere in drugačne kulture, je arhetipska evropska fobija, ki je v 21. stoletju znova postala neskončen vir nestrpnosti. Pred to večno ločnico med vzhodnjaškim in zahodnjaškim Evropa zopet prižiga opozorilne kresove. Stereotipne reprezentacije – ne samo evropskih Turkov, pač pa tudi ostalih 72 milijonov prebivalcev Turčije – verjetno niso zanemarljiv vir »skrb zbujajočih« konotacij, zaradi katerih se precejšen del »vključene« Evrope na vso moč otepa morebitne turške priključitve k EU. Čeprav mešanje Turkov z Evropejci[1] zgodovinsko dokazano ni polemika, ki se je pojavila šele ob problematiziranju vstopa Turčije v EU, smo ves čas njegove prisotnosti deležni označevanja, ki je predvsem slabšalno in v imenu »drugega«, na podlagi česar je zahodnoevropska družba zgradila tudi svojo superiorno identiteto.

Povod članku je bil film nemškega režiserja Anna Saula Kebab Connection (2005)[2], ki je osnovan na sterotipnih predstavah o »debelih barbarih z mastnimi brki, ki žvečijo pasje meso v belem kruhu« in ki »v Nemčiji živijo že trideset let in nikoli ne bodo Nemci« (Saul: Kebab Connection, 2005), pri čemer jih bomo poskušali ovreči oziroma poudariti mitološkost teh koncepcij. Pri tem se bomo osredotočili na tri temeljne pojave, ki označujejo priseljene Turke, pa tudi Turčijo kot (ne)zaželeno članico EU:
  1. geografsko in kulturno lego na t. i. prehodnem območju in z njo povezane probleme identifikacije med vzhodom in zahodom,
  2. gastarbeitersko zapuščino kot pomemben korak mešanja Turkov z Zahodno Evropo [3] ter islam, ki naj bi bil osrednji sociokulturni vir turške identitete.
Tudi Turek je naš bližnji. (slovenski pregovor)

Zahod je Vzhodno
Današnje dojemanje Turčije še vedno vsebuje kolektivni spomin na zgodovinske predstave in občutke o »Turku« v Evropi. Ta spomin je eden od dejavnikov, ki deluje v današnjem turško-evropskem diskurzu, kakor navaja Zalta, predvsem v »navezavi z definicijo evropske identitete« (2006: 560). Medtem ko se o ozemlju Republike Turčije ne diskutira več tako pogosto v smeri neevropskosti, pa se okrog kulturnega kodeksa bijejo še težki boji. Po mnenju Lewisa in Huntingtona naj bi to civilizacijo najbolj definirala prav njena t. i. protizahodnost (Said v Zalta, 2006: 561). Prav v vsem naj bi bila namreč »pravo nasprotje jasnosti, neposrednosti in plemenitosti anglosaške rase« (Baring v Said, 1996: 56), saj so lahkoverni, brez energije in iniciative, močno nagnjeni h klečeplaznemu laskanju, spletkarjenju, prevarantstvu in neprijaznosti do živali, nepoboljšljivi lažnivci, v Saidovem Orientalizmu3 pa najdemo navedbe še mnogih drugih, žaljivih vzdevkov (Said, 1997). Jasno – da je Evropa identificirala samo sebe, je morala najti svojega nasprotnika. Razvrščanje sveta na zahod/vzhod, na nas in njih, pa so zmedle migracije, ki niso povzročile le naseljevanja ne-naših kultur v našo kulturo, pač pa celo mešanje ne-naših z našimi. Zahod si je ob tem zamislil absolutno asimilacijo nekulturnih navad – opustitev krive vere, civiliziranje, moderniziranje – medtem ko so malenkostni kulturni ocvirki lahko izpuščeni. Recimo dönner okrepčevalnice. Te pričajo – glede na to, kako dobro uspevajo in koliko jih je posejanih po Evropi – o kar uspešni integraciji, če temu lahko tako rečemo.

A vseeno se zdi, da bolj ali manj uspešno evropeiziranje turških zdomcev[4] ne zadošča potrebam lokalnih evropskih prebivalcev in čeprav so Turki v času Atatürka zavrnili kalifat, zaprli verske šole, kot dan počitka uvedli nedeljo in ne petek, ter celo zamenjali islamski lunarni koledar za zahodnjaškega, jim evropska javnost težko priznava enakovreden status. »Očitno« je, da Turki »niso videti evropski, turška zgodovina in kultura sta izven meja Evrope, ne oblačijo se evropsko, ne molijo evropsko in nenazadnje ne razmišljajo kot Evropejci« (Zalta, 2006: 564). Čeprav Said pravi, da »ne le da Orient meji na Evropo, temveč je tudi kraj, kjer je imela Evropa svoje najstarejše in najbogatejše kolonije, je izvir njenih civilizacij in jezikov, njen kulturni tekmec in ena najglobljih in najpogosteje nastopajočih oseb Drugega«, pa naj bi ravno Orient pomagal opredeliti Evropo oziroma Zahod kot »od njega očitno razločljivo podobo, idejo, osebnost, izkušnjo« (Said, 1997:12). Če v Orientu prepoznamo Turčijo, se je morda smiselno vprašati, ali pred to kulturo ne vlada ves čas le strah pred morebitnim boljšim, kot pa strah pred barbarskim drugim. Čeprav evropska zgodovina priznava, da so »starodavni Arabci (torej tisti, ki so res živeli že davno, op.p) razvili do precej visoke stopnje vedo o dialektiki« (Said, 1997: 55), so evropski diskurzi ves čas obremenjeni z »enkratnim pomanjkanjem zmožnosti [njihovih potomcev] logičnega razmišljanja« (Said, prav tam). O progresiji v zvezi z Bližnjim vzhodom je torej očitno možno govoriti le v okviru »starodobnih civilizacij«, medtem ko se o današnjih urbanih bližnjevzhodnih kulturah prej govori o nazadovanju kot pa o napredovanju.

Evropski Turki pa ne dobijo svoje fiktivne podobe le med Evropejci, pač pa tudi med svojimi sodržavljani; Turki jim najpogosteje pravijo gurbetçi, torej tisti, ki so povsod raztreščeni, tisti, ki živijo v diaspori. Podobno naziv Al-Manyali ali Al-Manci (Nemcu – podoben, op.p.), ki ga Turki uporabljajo za svoje evropske zdomce, izvira iz arabske besede garaba, pomeni pa »iti stran«, »ločiti se«, »živeti v tuji državi« ipd. Tako na drugi ravni poimenujejo ljudi, ki so bogati, jedo svinjino in pijejo alkohol, na zahodu uživajo lagodno življenje, zaradi česar pozabijo na svojo turškost in postanejo popolnoma evropeizirani (Kaya, 2005: 37–38). V matični državi vsi navedeni pomeni sprožajo negativne konotacije, hkrati so Turki in njihovi potomci, kakor meni tudi Kaya (2005: 37), v Evropi in za Evropejce vedno tujci.

Gastarbeiterji z Orienta
Čeprav večinoma v želji po le začasnem postanku v Evropi, so skoraj vsi gastarbeiterji turškega rodu ostali tu za vedno. Po raziskavi, ki jo je The Economist opravil oktobra 2001 (v Osolnik, 2003: 702), je kar 61 % sedanjih nemških Turkov rojenih v Nemčiji oziroma tam živijo že več kot 20 let. Nepričakovana permanentna naseljenost gostujoče delovne sile (in potomci, ki so jih nasledili) je med lokalnim prebivalstvom predstavljala največjo skrb, predvsem zaradi domnevne nezmožnosti integracije v širše družbeno in kulturno okolje. Od tu torej strah pred neznano kulturo z Orienta, ki najverjetneje »ni sposobna« dojemanja uporabe pločnika (glej Said, 1997: 56), kakor je to mogoče »visoki evropski civilizaciji«.

Ker so bili priseljenci večinoma neizobraženi in nekvalificirani delavci z ruralnih območij Turčije, so po prvem valu migracij delali predvsem v industriji, povojna ekonomska kriza pa jih je prisilila v ustanovitev svojega lastnega podjetja, največkrat v obliki prehranjevalnih storitvenih dejavnosti (Parsons in Smeeding, 2006: 239). Stereotipno podobo taksista in lastnika döner okrepčevalnice, ki v svoj posel vključi tudi sorodnike, najdemo tudi v Kebab Connection, ruši pa jo le Ibo, ki se ukvarja z režiranjem reklam. Medtem ko sta prva dva še primera priseljene generacije, je slednji potomec, rojen v Nemčiji. Tako je njegov karakter reprezentiran bolj ponemčeno, kar se kaže v njegovem življenjskem stilu, odnosu do t. i. tradicionalnih vrednot in nenazadnje tudi z izjavo, »Ti Turki so zmešani!« (Saul, 2005: Kebab Connection), kar gledalca napeljuje k občutku, da se Ibo ne identificira več kot Turek, pač pa kot Nemec.

Čeprav naj bi bili Turki najbolj »trdovratna skupina za integriranje« (Zalta, 2004: 564; Parsons in Smeeding, 2006: 239), pa Kaya (2005: 37) ponuja raziskave, kjer pravi, da zdomskih turških delavcev ne smemo enačiti z »migrantskimi skupnostmi, ki sanjarijo o vrnitvi« in ki so večinoma le »pasivne žrtve globalnega kapitalizma, odtujeni od sistema, v katerem živijo pometeni pod preprogo usode zahodnega kapitalizma« (Kaya, 2005: 37). Prodajanje kebabov nikakor ni edina dejavnost, s katero se preživljajo – Turki sodelujejo v zelo različnih sektorjih, v turizmu, gradbeništvu, telekomunikacijah ipd., zaradi česar so močna konkurenca evropskemu trgu delovne sile. So torej stalno naseljeni delavci, ki aktivno participirajo v socialnem življenju države, v kateri živijo, in ga nemalokrat tudi sami formirajo. Torej popolnoma nasprotno, kakor trdi Tibi (v Hlebš, 2006: 9), da se »deli v Nemčiji živečih Turkov /.../ izolirajo v getovskih kolektivih in se od Evropejcev razmejujejo ne le z zastiranjem svojih žensk, ampak tudi svoje mošeje poimenujejo po osmanskih osvajalcih« in da poleg tega »deli turških migrantov iščejo svoj blagor v islamizmu /.../, namesto da se opredelijo za evropske državljane«. Da pa integracija ni le skrb države gostiteljice, dokazuje 59 % v Nemčiji živečih Turkov (Kaya in Kelman, 2005: 37), ki si prizadevajo pridobiti državljanstvo oziroma ga že imajo. Seveda sama želja po pridobitvi državljanstva ne more biti indikator želje po integraciji, je pa vsekakor pomemben korak k temu. Če si nekdo želi državljanstva, verjetno pomeni, da se identificira z državo gostiteljico oziroma da mu kultura, v katero se je priselil, nudi neko zadovoljstvo, ki ga matična država ni sprožila. Poleg tega se Turki v nasprotju z javnim prepričanjem veliko bolj zanimajo za novice in medije države gostiteljice, kakor za tiste iz svoje domovine (Kaya in Kelman, 2005: 46). Za očitek, ki ga ponazarja tudi Kebab Connection[5], tj. da se Evro-Turki s svojimi mislimi in hrepenenji ves čas vračajo v svojo matično državo, pa lahko rečemo, da drži točno v taki meri kot to velja za v Ameriki živeče Evropejce (poglejmo primer Slovencev!); ponavadi gre le za nostalgično sanjarjenje, v resnici pa se večina ne bi vrnila v domovino; sploh če si je v državi gostiteljici že ustvarila kulturni, finančni in drug kapital ali vsaj podobo gastarbeiterja, ki za sabo nemalokrat potegne nič kaj prijeten in inferioren položaj. Ta sicer ne kaže več na podobe, kakršne so bile značilne za angleške slike Turka v 16. in skozi celotno 17. stol., ki so bile polne nasilja, samovolje, izsiljevanja, suženjstva, ropanja, okrutnih kazni, težkih preizkušenj za kristjane, bile pa so to tudi podobe tujstva in glasnega protesta proti islamu (Todorova, 2001: 148).

A vseeno je (bil) s prvim valom priseljevanja Turkov v zahodno Evropo[6] v tem prostoru še vedno močno živ spomin na tiranijo in brutalnost »turškega agresorja« iz 16. stol. Danes nemški imaginarij po besedah Ute Kural (1997: 23) Turčijo povezuje s počitnicami na Mediteranu, z dönerjem in bojem za službe, časopisne zgodbe pa govorijo še o naraščajočem islamskem fundamentalizmu in sporih s Kurdi. Za Nemce je Turčija torej »čudovita počitniška dežela, v Nemčiji živeči Turki pa so [za nas] velik problem« (Zahlmann, 1997: 111).

S svojimi ženami v naglavnih rutah prihajajo v Evropo kot miroljubni osvajalci. (Tibi, 2005 v Hlebš, 2006: 9)

Odkri(j)te Evropo
Po 11. septembru 2001 se muslimane, ki kakorkoli vizualno izražajo svojo religijsko pripadnost, enači večinoma samo z enim pojavom – s terorizmom. Za Turke pa, kot pravi Neumann, »religija postane glavni dejavnik pri reprezentaciji otomanskega Turka kot evropskega drugega« (Bringa v Zalta, 2006:559). Za muslimane, ki živijo v Nemčiji, velja, da so dokaj liberalni in nedosledni glede udejanjanja načel islama v vsakdanjem življenju, čeprav je v zadnjem času opazen trend reislamizacije in večjega javnega poudarjanja islamske verske identitete (Verfassungsschutzbericht des Landes Nordrhein-Westfalen über das Jahr v Osolnik, 2003: 703). Večina v Evropi živečih Turkov se po religijski pripadnosti resda uvršča med muslimane[7], vendar se zaradi radikalnih sekularnih reform Mustafe Kemala Atatürka izgublja predvsem arabsko-islamska oblačilna tradicija. Seveda pa bi morali tudi o islamu kot religiji, vnešeni v evropski prostor, razmišljati kot o posebni veji njegovega arabskega originala ali morda celo o evropskem islamu.[8] Zaenkrat naj bi bil islam »tujek na evropski zemlji, ki bi moral biti izbrisan s porazom Otomanov« (Bringa v Zalta, 2006: 559). Ta skupni otomansko-evropski spomin ostaja kot pomembna sestavina evropske konstrukcije muslimanov, med njimi največ Turkov, ki jih zahodnoevropski prostor tako upravičeno povezuje z otomanskimi osvajanji Evrope in posledično poimenuje z anahronizmom. Takšno poimenovanje pa zagovarja stališče do muslimanov, v katerem so – tako oni sami kot njihova religija in običaji – »zaostali«. Po Bringi že sama beseda musliman sproža asociacije, kot so fundamentalizem, nasilje, zaostalost in sovražnost do kristjanov (Bringa v Zalta, 2006: 559). Čeprav tudi Lewis trdi, da »se islam ni nikoli moderniziral, da ni nikoli ločeval cerkve od države« in nenazadnje, da je »nesposoben razumevanja drugih civilizacij« (v Zalta, 2006: 561), lahko ravno pri turških zdomcih opazujemo nove razsežnosti, ki jih dobiva kot religija in predvsem, da vzorci prinešeni s Turčije, ostajajo in hkrati začenjajo biti bolj stvar tradicije kot pa stvar vere. To, da bi »Turek na cesti porival voziček« (Kebab Connection, 2003), pri potomcih v Evropo priseljenih morda sploh ni več stvar religije (ki tudi zapoveduje moške in ženske funkcije in naloge, op.p.) temveč bolj vprašanje opuščanja tradicije. Sporno pri vsem skupaj je navajanje nekaterih raziskovalcev, ki trdijo, da je Turčijo in njeno kulturo nemogoče ločevati od religije, saj se država in religija mešata močneje, kakor je to običajno pri ostalih evropskih državah (WRR v Zalta, 2006: 564). In ravno stalno enačenje Turkov z islamizmom, nacionalizmom in trdovratno kulturno tradicijo Kaya in Kentel (2005: 60) navajata kot povod, ki še dodatno onemogoča nezaposlovanje evropskih Turkov, rasistične in ksenofobične diskurze, družbeno izključitev in nenazadnje otežkočeno vzajemno mreženje z Evropejci.

Tudi v tem času, ko bi lahko govorili o višku (četudi le na papirju) sekularizirane Evrope, ideja o kulturni nevarnosti Turka kot glavnega evropskega razkristjanjevalca še vedno obstaja. To pa morda kaže na to, da je tudi ideja o Evropi kot krščanskem klubu še kako močno prisotna tudi danes.[9]

Sklep
Pri uporabi vnaprejšnjih slik o določeni družbeni manjšini je torej potrebna previdnost, saj, če povzamemo glavni koncept Saidovega Orientalizma (glej Said, 1996), »vsaka skupina idej, kamor sodijo tako predstave orientalistov in Zahodnjakov, vpliva na ljudi in njihovo vedenje«, ki je včasih popolnoma neopazno (in morda nehoteno?) v skladu s temi idejami.

Zanimivo je, da pri izdelavi sodobnih perceptivnih vzorcev Turkov noben Evropejec ne ve več točno, kaj pomeni »biti krvoločen kot Turek« oziroma kaj točno je Evropa utrpela zaradi njegovega nasilnega vdora. Seveda se lahko zanašamo na pisne in slikovne vire, vendar glede na to, kako močna je bila podoba Orientalca že pred turškim vpadom v Evropo, je težko popolnoma zaupati v verodostojnost pisarij o tem; poleg tega je pomembno zapise brati v skladu z vedenjem, da so jih pisali napadeni. Drug vidik, ki daje pod vprašaj kredibilnost omenjenih spisov, pa je tudi Cerkev, ki je v Turku vedno videla »demonskega nasprotnika, tako da ga je postavila za dednega sovražnika krščanstva« (Todorova, 2001: 115). Velikanska produkcija protiturške propagande je tako nastala tudi s strani evropskih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so morali ubraniti prednosti in ugodnosti svoje vere pred nasilnimi prišleki in njihovim bogom tudi tako, da so s prižnic občestvu aktivno slikali smrtno nevarne podobe turških osvajalcev, njihove ne-kulture in ne-vere. Četudi se del evropskega prebivalstva otepa turške naveze, njeno neprimernost (tudi v diskurzih o vstopu Turčije v EU) opravičuje z vzhodnjaštvom oziroma orientalizmom, pa je turška kultura v evropskem prostoru že dolgo prisotna; in kot kaže bodo ta prostor oblikovali še naprej in ob morebitni zavrnitvi Turčije v EU tudi vedno bolj (glej Kaya in Kentel, 2005).

Literatura
Emerson, M., Aydin, S. (2005): Turkey in Europe monitor, dostopno na: http://shop.ceps.eu/BookDetail.php?item_id=1228 (25. 3. 2007).

Hlebš, M (2006): Turčija kot intercivilizacijski most? V: Ampak, mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, marec, 2006. Nova revija, Ljubljana, str. 7–9.

Kaya, A., Kentel, F. (2005): Euro-Turks: A bridge or a breach between Turkey and the European Union, dostopno na: http://shop.ceps.eu/BookDetail.php?item_id=1189 (26. 3. 2007), str. 32–60.

Kural, U. (1997): Imago Turci – Antiosmaniche Propaganda. V: Spagat mit Kopftuch, essay zur Deutsch-Türkischen Sommerakademie. Körber-Stiftung, Hamburg, str. 23–46.

Osolnik, M. (2003): Muslimani v zahodni Evropi med integracijo in getoizacijo. Teorija in praksa. Let. XL, št. 4, julij–avgust, str. 696–705.

Parsons, C., Smeeding, T. (2006): Immigration and the transformation of Europe, Cambridge University Press, New York, str. 235–274.

Said, E.w. (1996): Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Studia Humanitatis, Ljubljana, str. 12–56.

Saul, A. (2005): Kebab Connection, Universum film.

Todorova, M. (2001): Imaginarij Balkana, ICK, Ljubljana.

Zahlmann, S. (1997): Türken? Find ich gut! V: Spagat mit Kopftuch, essay zur Deutsch-Türkischen Sommerakademie. Körber-Stiftung, Hamburg, str. 96–111.

Zalta, A. (2006): Evropski »drugi«: Turški islam in njegova evropska perspektiva. Teorija in praksa. Let.XLIII, št. 3-4, maj–avgust, str. 557–566.

Internetni viri

www.kebab-connection.de (10. 4. 2007)

1 Če so Turki še Evropejci ali ne, je vprašanje, na katerega še vedno ni odgovora, saj nanj vplivajo številni kompleksni dejavniki (od zgodovine, religije, geografske lege ipd.). V tem članku bomo glede na iztočnice in prevladujoči diskurz Turke in Turčijo opazovali kot ne-evropske priseljence, op. p.
2 V Sloveniji si je bilo film s prevedenim naslovom »Zveza kebab« mogoče ogledati na 16. Ljubljanskem filmskem festivalu leta 2005, kjer je bil izbran tudi za najboljši film po izboru občinstva.
3 V nadaljevanju se bomo še večkrat opirali na Saidovo temeljno delo, zato morda ni odveč opozoriti, da poleg sličnih primerov, s katerimi orisuje »Orientalce«, v njegovem pisanju najdemo tudi obilo stereotipnih posploševanj Zahodnjakov; Said je z »dokumentarne« zvrsti večkrat zdrknil na čustveno, če ne že kar lirično viktimiziranje Vzhoda (predvsem njegove domovine Palestine in Egipta), zahodnoevropski svet pa nemalokrat zreduciral le na kulturne vzorce, ki jih je našel v Veliki Britaniji. Said pogosto tudi ne razlikuje med fiktivnimi, torej popularno kulturnimi in na drugi strani znanstveno apliciranimi dogmami o Vzhodu. Zato bi njegovo delo ironično lahko poimenovali nemara tudi »Pogled vzhodnjaka na zahodnjaški pogled na Vzhod«.
4 Mustafa Kemal Atatürk je že leta 1923 svojim državljanom predstavil evropski sekularni način življenja, ki je močno dearabiziral takratno Turčijo (Zalta, 2006: 562–563).
5 Oče ob gledanju časopisnega članka, v katerem se pojavi Ibo: »To je moj sin, lev! Daj, pokliči hitro v Turčijo naše sorodnike!«
6 Turki so se kot Arbeiterji prvič naselili v Nemčiji leta 1961, za vrh migracij zaradi potrebe po delu pa štejemo leta od 1971 do 1973 (Kaya, 2006: 239).
7 V raziskavi, ki jo navaja Kaya (2005: 44), se v Nemčiji živeči Turki največkrat opredelijo kot turški muslimani (39,8 %), sledi opcija musliman in šele nato turški državljan, Turek, Kurd in evropski državljan.
8 Tudi poziv k molitvi, na primer, je bil za Turke precej dolgo v turškem in ne v arabskem jeziku, s čimer so se želeli distancirati od arabskega vzhoda in se približati evropskemu zahodu.
9 Čeprav je zgodovinsko dokazano dejstvo, da je islam že od začetka 7. stol. v Evropi prisotna religija, ki je na številnih področjih (kulinarika, arhitektura idr.) zelo obogatila evropsko kulturno zapuščino (Osolnik, 2003: 697).

izpis

Nina A. Vobič

Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Kitajska in Kitajci v slovenskih tiskanih medijih pred olimpijskimi igrami 2008
Igre 29. olimpijade v Pekingu, ki se bodo začele čez eno leto, naj bi bile kulminacija sodobne športne infrastrukture, visoke tehnologije ter zmožnosti človeškega telesa in duha. Po ideološki konotaciji pa se utegne srečanje najboljših svetovnih športnikov vrniti v čase hladne vojne, ko so zlate kolajne simbolizirale premoč tega ali onega političnega sistema, osvajati pa jih je bilo treba za vsako ceno. Igre bodo za Kitajsko dokazovanje moči in vpliva, veliki preporod kitajskega naroda, simbol tega, kaj lahko doseže vladajoča komunistična stranka. (Delo, 7. 8. 2007)

Olimpijske igre v Pekingu se bodo začele 8. 8. 2008, osem minut čez osmo zvečer. V znamenju številke osem, torej, ki po tradicionalnem kitajskem prepričanju ljudem prinaša srečo in bogastvo. Odštevanje do magičnih osmic pa je Kitajski in Kitajcem prineslo tudi veliko pozornost svetovnih, tudi slovenskih medijev.

V članku smo se osredotočili na poročanje treh slovenskih tiskanih medijev, ki so po raziskavi branosti v letu 2007 dosegli največ bralcev: Delo, Dnevnik in Večer. V analizo smo vključili članke na temo Kitajske in Kitajcev, objavljene v obdobju med 1. majem 2007 in 1. januarjem 2008. Prav v začetku maja so namreč mediji ugotavljali rekordno gospodarsko rast Kitajske v prvem četrtletju, kar je ponujalo tudi primerjavo z Združenimi državami in Evropsko unijo, poročanje pa je bilo pogostejše tudi zaradi bližajočih se olimpijskih iger. Prav zaradi navezave na olimpijske igre je postala globalno aktualno tudi onesnaženje zraka, z njo pa tudi vprašanje (ne)oporečnosti hrane na Kitajskem. Veliko pozornosti so - tudi zaradi izvoza v Slovenijo - slovenski mediji namenili poročanju o na Kitajskem proizvedenih nevarnih igračah. Glede na naštete teme domnevamo, da je bila v obravnavanem obdobju izoblikovana podoba Kitajske in Kitajcev izrazito negativna, razvidna je tudi polarizacija med »nami« - Zahodom - in »njimi« - eno zadnjih komunističnih oaz, ki se jo prav zato - kljub rekordni gospodarski rasti - uvršča med »države v razvoju«. Domnevamo namreč, da se negativen prizvok in slab sloves kitajskega režima zaradi neupoštevanja in kršenja osnovnih človekovih pravic in svoboščin prenese na reprezentacijo Kitajske in Kitajcev na splošno. Hipoteza članka se tako glasi: Splošna negativna podoba Kitajske zaradi kršitev človekovih pravic tamkajšnje vlade vpliva na negativno reprezentacijo Kitajske in Kitajcev v treh slovenskih tiskanih dnevnikih.

Zahodni mediji in Kitajska
Številne raziskave poročanja so pokazale, da so zahodni mediji (našteti avtorji so analizirali ameriške in zahodnoevropske, op. N.V.A.) pristranski in negativni pri pokrivanju dogodkov v državah tretjega sveta (De Beer 2004, Merrill 2004). Pogosto naj bi tudi oblikovali negativne stereotipe (npr. nasilen, čudaški in konflikten) o številnih državah v razvoju ali nekdanjih komunističnih državah. (Weaver in Wilhoit 1984). Leung in Huangova (2007) sta tako na primer z analizo poročanja petih dnevnih časopisov v petih državah (Washington Post (ZDA), The Times (VB), Sydney Morning Herald (Avstralija), Globe&More (Kanada) in Straits Times (Singapur)) o epidemiji SARSA na Kitajskem v prvi polovici leta 2003 razbrala pet glavnih medijskih okvirov o Kitajski, pri čemer medijsko okvirjanje razumeta kot »izbor določenih značilnosti zaznane realnosti in njihovo poudarjanje v medijskem tekstu«. Entman v Huang in Leung 2007: 691):
  1. Politične ali medijske institucionalne napake: Kitajska kot netransparentna, lažniva, neodgovorna, birokratska, nedemokratična, represivna država.
  2. Lokalne birokratske ovire: nepovezanost centralne oblasti z lokalno birokracijo.
  3. Šibkost političnega sistema zaradi tranzicijskega obdobja ob predaji oblasti Jiang Zemina.
  4. Slab zdravstveni sistem in življenjske razmere. Kitajsko so prikazovali kot gojišče virusov zaradi gostote naselitve in bližine med hlevi in stanovanji.
  5. »Drugi okvirji«: gre za novinarske zgodbe s statističnimi podatki o SARSU, prepovedi potovanj, zgodbe posameznikov ipd. (Huang in Leung: 691)
Leung in Huangova (2007) pa, podobno kot številni drugi teoretiki, poudarjata, da ta pristranskost v poročanju o »drugih« ni načrtna (npr. tudi Campbell 2004). Na primeru poročanja o Kitajski bi to lahko pomenilo, da so birokratske ovire ali zaprtost kitajskega sistema glavna prepreka za polno in objektivno poročanje. Negativne novice o Kitajski in Kitajcih naj bi tako izhajale iz dejanske kitajske politike in dejanj, ne pa morda medijske pristranskosti ali celo politike, katere namen je škoditi odnosom med Kitajsko in Zahodom. (Lawson 1998) Leung in Huangova (2007) tako kot dokaz navajata raziskave mednarodnih človekoljubnih organizacij – npr. Freedom House, ki Kitajsko uvrščajo med nesvobodne države. (Root 2002). Kitajska se je znašla tudi na seznamu »15-ih sovražnikov svetovnega spleta«, ki so ga oblikovali Novinarji brez meja. (v Huang in Leung 678).

Že iz doslej zapisanega lahko razberemo, da je večina raziskav medijskega poročanja o Kitajski v t.i. zahodnih medijih razbrala predvsem prevladujoče negativno poročanje, torej kritiko zaprtega in represivnega kitajskega komunističnega političnega sistema, z njim povezanih kršitev človekovih pravic, negativno poročanje pa se – kot smo videli na primeru poročanja o SARSU (Huang in Leung 2007) preslika tudi na poročanje o drugih aspektih Kitajskega življenja. V tem primeru slab zdravstveni sistem, slaba higiena, zato potencialna kužnost Kitajcev na splošno. Vsaj v zgoraj navedenih analiziranih tekstih so avtorji dokazali oblikovano dihotomijo med Zahodom, »nami« in Kitajsko, »njimi«, kot neko različico znane dihotomije med Okcidentom in Orientom, ki jo je zasnoval Edward W. Said (1996).

Saidov orientalizem in Kitajska
V odmevni knjigi Orientalizem je Said orientalizem označil kot način mišljenja, ki temelji na ontološkem in epistemološkem razlikovanju med Vzhodom in Zahodom (1995: 44). Šlo pa naj bi tudi za način vladanja Orientu, saj orientalizem, poudarja Said, vsebuje idejo evropske identitete kot nadrejene neevropskim ljudstvom in kulturam. Vse, kar je vzhodno, orientalsko, naj bi bilo namreč manj razvito, zaostalo (1995: 14). Said pod pojmom »orientalizem« obravnava celotni zahodnjaški (ameriški in zahodnoevropski, op. N.A.V.) slog imaginarnega ali dejanskega miselnega in emocionalnega obvladovanja »Orienta« in »Orientalcev«. Medtem ko pojem »Orient« po Saidu zajema geografsko široko območje, vse od »arabskega sveta« na Bližnjem pa do Indije in Tajske na Daljnem vzhodu, je pri orientalizmu kot mentalni strukturi, ki ostaja bolj ali manj nespremenjena že od sredine 19. stoletja, izpostavljena predvsem razlika med »Orientom« in »Okcidentom« oziroma, zelo poenostavljeno povedano, med islamom in krščanstvom. (Said 1996: 11–38)

Kljub temu številni teoretiki Saidov orientalizem aplicirajo tudi na zahodne obravnave Kitajcev in Kitajske (npr. Chen 1995, Mackerras 1991). Mackerras (1991) tako na primer ugotavlja, da so dominantne podobe Kitajske v zahodnih medijih prevladujoče sovpadale z interesi tedanjih glavnih »zahodnih« avtoritet in vlad. Obstajal naj bi namreč nek »režim resnice« o Kitajski, ki je vplival na mišljenje tistih, ki imajo moč ali možnost povedati, kaj se šteje za resnično o tej družbi. (Mackerras 1991:263) Chenova (1995) pa je prepričana, da je kot rezultat stalnega obnavljanja in manipulacije imperialistično določenih zahodnih teorij in praks, kitajski Orient oblikoval nov diskurz, ki ga zaznamuje mešanica zahodnega konstrukta Kitajske s kitajskim konstruktom Zahoda, ki se stalno preoblikuje. (Chen 1995: 4,5) Kitajska naj bi bila tako v zahodnih medijih pogosto kategorizirana kot »komunistični drugi«, predvsem zaradi zanikanja priložnosti posameznikom (Mason 2003). Zahodni mediji pogosto s tem v povezavi obujajo tudi ideološki stereotip Hladne vojne, star že več kot štiri desetletja (Carragee and Roefs, 2004). Kitajska torej nastopa kot komunistični »drugi«, Zahod pa kot njeno nasprotje, promotor demokracije, svobode in človekovih pravic. Na tem mestu se orientalistično pojmovanje sveta približa v sociološki teoriji preseženim pojmovanjem svetovne kulture Huntingtonovega tipa (1996), katerih izvore lahko iščemo v časih Starih Grkov. Herodot (5. stoletje p.n.š.), v zgodovini znan kot prvi zgodovinar, je izpostavil epski konflikt med Heleni in Perzijci in tako vzpostavil mitski kontrast med heroičnim, liberalnim in dinamičnim Zahodom ter despotskim, nazadnjaškim in pasivnim Vzhodom. (Clarke, 1997: 4) Tako tudi: »Vsakdo je imel svoj lastni Orient, ki pripada prostoru in času, največkrat pa obema. Dojemanje Orienta je bilo zato relativno, odvisno od vrste normativnih vrednot in od gledišča.« (Todorova 2001: 37) Čeprav se avtorica knjige Imaginarij Balkana Todorova (2001) upira izenačevanju konceptov Orienta in Balkana, zagovarjamo stališče, da je za zahodni diskurz o obeh simbolnih entitetah značilno skrajno posploševanje in poenostavljanje, rezultat pa je njuno izenačenje z barbarizmom, despotizmom, suženjstvom, obarvano kožo in s tropi (Burke v Mikkeli 1998: 230) – vse skupaj v prepričanju, da je edino pravo merilo civilizacijskega razvoja zahodnoevropski razvojni model (Vodopivec 2001: 347, 348).

Od tu je mogoča tudi aplikacija dihotomije Orient – Okcident oziroma njene vzporednice Kitajska – Okcident na današnje slovenske razmere. Že ob koncu 80.let prejšnjega stoletja se je kot alternativa Evropi, torej prostoru, v katerega so Slovenci hoteli spadati, izoblikoval Balkan, kot prispodoba za skupno državo Jugoslavijo, ki pa je imela en skupni imenovalec – komunizem (Vodopivec 2001). Podobno kot je torej za »Zahod«, predvsem Združene države, Kitajska zaradi svojega komunističnega sistema opremljena s pridihom Hladne vojne, in zato nujno predstavlja negativnega drugega, za slovenske razmere prav zaradi taistega sistema spominja na čase v SFRJ, ki pa so glavni vir negativnih stereotipov, kot pomembnega dela dandanašnjega slovenskega kolektivnega spomina (npr. (npr. Doupona in drugi 1998, Kuzmanič 1998, 2001, Pušnik 1999) V zahodnih medijih, v tem primeru torej tudi slovenskih, prevladujoče komunistična Kitajska nujno predstavlja nasprotje Zahodu, svojevrsten Orient, napolnjen z negativnimi stereotipi.

Značilnosti poročanja v Delu, Dnevniku in Večeru o Kitajski pred olimpijskimi igrami v Pekingu
Pri analizi poročanja v treh slovenskih tiskanih medijih smo uporabili kritično analizo diskurza, kot sta jo predstavila Teun A. van Dijk (1988) in Norman Fairclough (1989, 1995), ki jezik pojmuje kot »družbeno prakso, odvisno od družbenih struktur« (Fairclough 1989: 17), zato bomo pri analizi upoštevali dve temeljni dimenziji diskurza – tekstualno in kontekstualno (van Dijk 1988: 25). V poročanju Dela, Dnevnika in Večera lahko v obravnavanem obdobju določimo pet osnovnih diskurzivnih tematskih sklopov o Kitajski in Kitajcih.

1. Kitajska kot komunistična diktatura
V prvi tematski sklop, lahko uvrstimo članke, ki poudarjajo vladavino kitajske komunistične partije. Tako v Delu, kot tudi v Dnevniku in Večeru lahko v obravnavanem obdobju zasledimo članke o 17. partijskem kongresu:

Hkrati potekajo priprave na 17. partijski kongres, ki se bo začel čez dva tedna. /…/ Med ključnimi izzivi petletke so boj z naraščajočo korupcijo v tržnem gospodarstvu, prilagajanje sprotnemu razvoju in skrb za nadaljnjo vladavino partije. (Dnevnik, 1. 10. 2007)

Cilji kongresa so: povzdigniti veličastni simbol socializma s kitajskimi posebnostmi, slediti smernicam Deng Xiaopingove Teorije in pomembnih misli dokumenta Treh stališč, temeljito implementirati znanstveni pristop k razvoju, nadaljevati osvoboditev duha, vztrajati pri reformah in odpiranju Kitajske navzven, s pomočjo znanosti načrtovati in nadaljevati razvoj, pospeševati družbeno sožitje in na vseh področjih težiti k novim uspehom v gradnji zmerno cvetoče, harmonične družbe. (Večer, 27. 10. 2007)

Skoraj 2300 poslancev, ki bodo sodelovali na 17. kongresu Komunistične partije Kitajske, se je zbralo v Pekingu in v ¬glavno mesto prineslo vse napovedi, da se dogaja nekaj izjemno pomembnega: policije je več kot običajno, oporečniki so zaprti ali pod nadzorom, internet je upočasnjen, govorice o vsebini dokumentov, ki jih bodo sprejeli na kongresu, pa so kolikor je mogoče pod nadzorom. Skrivnostnost gre celo tako daleč, da so šele v nedeljo sporočili, da se zasedanje v ponedeljek začne ob devetih, še zdaj ni znano, kdaj se bo kongres končal. (Delo, 15. 10. 2007)

Iz prvih dveh citatov lahko razberemo poudarjanje specifičnosti kitajskega komunizma, cilji kongresa naj bi bili tako na primer »boj z naraščajočo korupcijo v tržnem gospodarstvu« ali »implementacija znanstvenega pristopa k razvoju«, v tretjem pa je že prisotna neposredna navezava med komunističnim sistemom in vprašanjem spoštovanja človekovih pravic na Kitajskem. Glavna kršitev naj bi tako bila kršitev pravice do svobode govora, saj so »oporečniki zaprti ali pod nadzorom«, internet pa »je upočasnjen«.

2. Kitajska kot ena največjih kršiteljic človekovih pravic
Prav vprašanje kršitve svobode govora in izražanja mnenj, še posebej če gre za kritiko kitajske vlade, se je analiziranem obdobju izkazalo tudi za najpogosteje omenjano kršitev človekovih pravic na Kitajskem. Natančneje, gre za omejevanje pravice do protestov, po drugi strani pa tudi za nadzor kitajskih oblasti nad komuniciranjem po svetovnem spletu.

Kitajske oblasti so v torek aretirale šest tujih aktivistov, ki so na Velikem zidu demonstrirali v podporo neodvisnemu Tibetu, Mednarodni olimpijski komite pa so obtožili, da Kitajski gleda skozi prste, kar zadeva kratenje človekovih pravic. (Delo, 8. 8. 2007)

Pred dnevi so izpustili 47-letnega kitajskega novinarja Lija Yuanlonga, ki je dve leti sedel v zaporu, ker je na tujih spletnih straneh, prepovedanih na Kitajskem, objavljal politične eseje. Aretirali so ga septembra 2005, češ da spodkopava državno suverenost. (Delo, 18. 9. 2007)

Poročanje o kršitvah svobode govora v naslednjem citatu sovpade tudi z očitki o oporečnosti hrane na Kitajskem.

Pekinškega novinarja, ki je s skrito kamero posnel, kako lastnik male restavracije pripravlja cmoke, polnjene s kartonom (ki ga je pred tem namočil v kavstično sodo, da bi imel okus po svinjini), je priprla policija, ker je bilo to njegovo »odkritje« zrežirano in lažno. V kitajski javnosti pa glede tega prevladuje prepričanje, da je to prej igra »Vi veste, da mi vemo, da on ve«. Vsi se namreč dobro zavedajo, da je zgodba, ki jo je nedavno predvajala državna televizija, povsem verjetna, če že ni resnična. (Delo, 26. 7. 2007)

Poleg omejevanje svobode govora so eden glavnih glavnih očitkov mednarodne javnosti Kitajski tudi nenadzorovanje in neurejenost delovnih razmer v tovarnah.

V kitajski provinci Henan so policisti te dni iz opekarn rešili več kot 500 sužnjev. Med njimi je bilo tudi veliko ugrabljenih otrok, ki so jih lastniki teh obratov prisilili, da so delali v nečloveških razmerah. (Delo, 18. 6. 2007)

Tematski sklop, ki smo ga poimenovali Kitajska kot ena največjih kršiteljic človekovih pravic, lahko torej v obravnavanem obdobju v treh analiziranih medijih razdelimo na dva osnovna sklopa. Med najpogosteje omenjanimi je kršitev pravice do svobode govora in izražanja mnenj. Sem štejemo tako cenzuro novinarjev, kot tudi prebivalcev Kitajske na splošno, predvsem glede uporabe svetovnega spleta. Pogosto pa je tudi poročanje o kršitvah pravic kitajskih delavcev, še posebej v panogah, o katerih se je v obravnavanem obdobju pogosto poročalo v slovenskih medijih – v tovarnah igrač.

»Kitajska je lani izvozila igrače v skupni vrednosti 17,76 milijarde dolarjev (12,05 milijarde evrov). Po ocenah je v državi 10.000 tovarn igrač, večina jih je v provinci Guangdong. V tej panogi je zaposlen velik del od približno 200 milijonov sezonskih delavcev na Kitajskem. Številni delavci, ki do polnoči izdelujejo figurice za ameriško družbo Disney, od izčrpanosti omedlijo na delovnem mestu,« je povedal 35-letni delavec Liu iz Shenzhena. (Večer, 10. 12. 2007)

3. Kitajski izdelki so nekakovostni, celo nevarni
V ta tematski sklop uvrščamo predvsem članke o nevarnosti igrač in drugih izdelkov, ki naj bi bili nevarni za otroke. Za vse članke je značilno poudarjanje, da gre za izdelke kitajskega porekla, pogosto pa je tudi opozarjanje na velik odpoklic igrač avgusta 2007.

Največji svetovni proizvajalec otroških igrač Mattel je v torek zadal nov uničujoč udarec ugledu kitajskega gospodarstva. V ameriškem podjetju so namreč napovedali vnovični množični umik na Kitajskem izdelanih igrač s trgovinskih polic po svetu. Tokrat so napovedali umik več kot 800.000 izdelkov zaradi previsoke vsebnosti svinca. (Delo, 6. 9. 2007)

Ameriška veriga restavracij in prodajaln Starbucks je v ZDA pozvala k umiku 250.000 otroških skodelic, izdelanih na Kitajskem. Če namreč padejo na tla, se razletijo na majhne dele, te pa lahko otroci požro, je opozorila ameriška uprava za zaščito potrošnikov CPSC. Pred kratkim je proizvajalec igrač Mattel umaknil več kot 20 milijonov igrač »made in China«. (Večer, 11. 10. 2007)

Po alarmantnih poročilih o strupenih kemikalijah, ki naj bi jih vsebovala otroška oblačila s Kitajske, je novozelandsko ministrstvo za vprašanja potrošnikov odredilo takojšnjo preiskavo /…/ V volnenih in bombažnih oblačilih so našli 900-krat višje vsebnosti formaldehida, kot ga dopušča Svetovna zdravstvena organizacija. (Večer, 21. 8. 2007)

Približno pol milijona tujim turistom, ki jih pričakujejo, poskušajo mesto narediti prijazno tudi na druge načine. Kot poročajo kitajski in zahodni mediji, bodo do konca leta zaprli vse nezakonite stojnice s hrano, da bi preprečili zastrupitve. Stekleničeno vodo bodo začeli opremljati z elektronskimi etiketami, da bi preprečili prevare. (Dnevnik, 13. 10. 2007)

Poleg izdelkov, ki jih lahko najdemo tudi na slovenskih policah, je bilo v obravnavanem obdobju, kot lahko vidimo v zadnjem citatu, aktualno tudi vprašanje varnosti izdelkov, predvsem hrane in pijače, ki jo bodo prodajali obiskovalcem olimpijskih iger, torej tudi tistim, ki bodo tja prišli z Zahoda, nenazadnje tudi iz Slovenije.

4. Kitajska kot najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu
Za četrti tematski sklop, ki Kitajsko obravnava kot najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu, lahko ugotovimo dve osnovni značilnosti. V Delu, Dnevniku in Večeru v obravnavanem obdobju po eni strani lahko zasledimo članke s statističnimi podatki o rasti kitajskega gospodarstva in primerjave z Združenimi državami in Japonsko, po drugi strani – to lahko zasledimo v drugem citatu – pa se pojavljajo tudi ugotovitve, da Kitajska prav zaradi svoje hitre gospodarske rasti ogroža svetovno gospodarstvo.

Kitajska bo letos dosegla rekordno trgovanje s svetom, vredno več kot 2,1 trilijona dolarjev, napoveduje pekinško ministrstvo za trgovino. Njeno lansko trgovanje s svetom je bilo vredno 1,76 trilijona dolarjev, s čimer je predlanskega prekašalo za 23,6 odstotka. Kitajska naj bi torej svoje letošnje mednarodno trgovanje v primerjavi z lanskim povečala za petino. (Večer, 22. 5. 2007)

Kitajska gospodarska rast cveti. V prvi polovici leta je dosegla 11,9 odstotka, kar je najhitreje v zadnjih desetih letih. Rast v juniju je bila pravzaprav najvišja od oktobra leta 2004. S tem se približuje tretjemu največjemu gospodarstvu takoj za ZDA in Japonsko - Nemčiji, hkrati pa narašča nevarnost, da se bo gospodarstvo pregrelo in da bo ta bum privedel do finančne krize. (Dnevnik, 24. 7. 2007)

Na Kitajskem ne preseljujejo številnih ljudi (in podirajo njihovih hiš ali hišic) le zaradi poletnih olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 oziroma zaradi gradnje preostalih objektov zanje. V mestu Wuhan v provinci Hube so porušili celo stanovanjska bloka na posnetku, ker bo tam zraslo poslovno območje. Kitajski bruto domači proizvod naj bi letos porasel za 11,5 odstotka, že prihodnje leto naj bi rast zdrsnila pod enajst odstotkov, inflacija pa naj bi se z letošnjega 4,7 odstotka prav tako malce znižala, je napovedal glavni ekonomist kitajske uprave za statistiko. (Večer, 29. 12. 2007)

V zadnjem citatu lahko razberemo navezavo med rastjo kitajskega gospodarstva in kršitvami človekovih pravic, ki naj bi se pojavljale tudi v navezavi na olimpijske igre; gre pa za prisilne izselitve prebivalcev.

5. Kitajska kot eden največjih svetovnih onesnaževalcev
V analiziranem obdobju smo zasledili še eno navezavo na hitro rast kitajskega gospodarstva, predvsem industrije, ki je aktualna prav zaradi bližajočih se olimpijskih iger – onesnaženost kitajskega zraka in voda.

Zaradi onesnaževanja rek Huai in Liao je ogrožena šestina prebivalcev Kitajske. Voda v obeh rekah je namreč tako onesnažena, da so kitajske oblasti prepovedale kakršen koli stik z njo. /…/ Ko so preiskovalci opravili raziskave, so ugotovili, da kar petnajst od triindvajsetih tovarn v mestu Zhouku v provinci Henan ilegalno odmetava odpadke v ti reki. (Dnevnik, 4. 9. 2007)

Tako naj bi zdaj na Kitajskem našteli od 350.000 do 400.000 smrti zaradi zunanjega onesnaževanja ozračja, še dodatnih 300.000 pa zaradi tako imenovanega notranjega - zastrupitev z dimom pri ogrevanju bivališč in vode, za kar večinoma uporabljajo premog. Okoli 60.000 Kitajcev pa naj bi vsako leto umrlo zaradi diareje in raka, povezanega z onesnaževanjem tal in vode.« (Dnevnik, 11. 7. 2007)

Ali bo zdravje udeležencev poletnih olimpijskih iger prihodnje leto v Pekingu ogroženo? Okoljevarstveniki in strokovnjaki medicine športa so zaskrbljeni, da bodo športniki, ki bodo tekli maraton in kolesarili v pekinškemu smogu in drugače onesnaženem zraku, veliko tvegali. (Delo, 12. 7. 2007)

V zadnjem citatu je navezava med olimpijskimi igrami in onesnaženostjo zraka v Pekingu eksplicitna. Podobno navezavo smo že ugotovili pri vprašanju oporečnosti kitajske hrane in pijače za obiskovalce olimpijskih igre v tretjem tematskem sklopu, v katerega smo uvrstili članke o nevarnih izdelkih s Kitajske. Učinek takšnega poročanja je podoben. Ustvari dihotomijo med »ostalim svetom« in Kitajsko. Zaradi »zaskrbljenosti« in zaradi objave v »zahodnem mediju« lahko rečemo, da gre kar za dihotomijo med Zahodom in Kitajsko. Ustvarjena polarizacija se še utrjuje s obnavljanjem stereotipov o »neciviliziranih« in »nekulturnih« Kitajcih, ki se obnašajo »neprimerno« za »urejeno globalno silo«.

Tukajšnji prebivalci se v glavnem branijo s trditvijo, da je pljuvanje posledica onesnaženega in suhega zraka, ki vlada v mestu. Pekinške oblasti so že nekaj časa hudo zaskrbljene zaradi neprimernega vedenja ljudi. Menijo namreč, da so olimpijske igre izvrstna priložnost, ko lahko Kitajska očara svet in se predstavi kot urejena globalna sila. (Delo, 16. 5. 2007)

Ugotovimo lahko, da je vseh pet predstavljenih diskurzivnih tematskih sklopov med seboj povezanih. Imajo skupni imenovalec – olimpijske igre v Pekingu 2008. Prav zaradi olimpijskih iger dobi vse, kar je povezano s Kitajsko novičarsko vrednost. Poročanje o Kitajski pred olimpijskimi igrami v Pekingu ima prevladujoče negativno konotacijo, zadnji štirje sklopi pa so neposredno ali posredno povezani s prvim. Ali drugače. Zaradi Kitajske kot komunistične politične dikature, sodeč po poročanju obravnavanih dnevnikov, Kitajska krši človekove pravice in je eno najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev. Z gospodarsko rastjo pa so povezane tudi značilnosti kitajskega proizvodnega sektorja, od tod tudi poročanje o oporečnosti kitajskih izdelkov in reprezentacija Kitajske kot ene največjih svetovnih onesnaževalk. Izhodiščni hipotezi tega teksta torej lahko pritrdimo. Diskurzivna analiza poročanja Dela, Dnevnika in Večera v osmih mesecih leta 2007 je namreč pokazala, da je splošna negativna podoba Kitajske zaradi komunistične politične ureditve in kršitev človekovih pravic tamkajšnje vlade vplivala na negativno reprezentacijo Kitajske in Kitajcev. Napajala je nove stereotipe in utrjevala dihotomijo med Zahodom, Slovenijo in »drugimi«, v tem primeru Kitajsko. Predvidevamo lahko, da bo ta izpeljava Saidovega orientalizma še toliko bolj aktualna v naslednjih mesecih in v času olimpijskih iger. Predvsem zaradi nelagodja, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta. Ko bo sicer tradicionalno nerazviti, zaostali in primitivni vzhod paradoksalno na simbolni ravni posedoval atribute Zahoda.

Literatura
Campbell, V. (2004): Information Age Journalism: Journalism in an International Context. London: Arnold.

Carragee, K. and W. Roefs (2004): The Neglect of Power in Recent Framing Research Journal of Communication 54(2): 214–233.

Chen, Xiamomei (1995): Occidentialism: A Theory od Counter-Discourse in Post-Mao China. London: Oxford University Press. Inc.

Clarke, John James (1997): Oriental Enlightenment: The Encounter between Asian and Western Thought. London: Routledge.

De Beer, A. S. (2004): News – The Fleeting, Elusive, but Essential Feature of Global Journalism. V: A. S. De Beer and J. C. Merrill (ur.) Global Journalism: Topical

Issues and Media Systems, str. 163–76. Boston: Pearson Education.

Dijk, Teun Adrianus van (1988): News as discourse. London: Hove.

Dijk, Teun Adrianus van (1998): Principles o Critical Discourse Analysis. Discourse and Society, 4(2), 249-283.

Doupona, Marjeta Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar (1998): Pragmatika legitimizacije, Retorika begunske politike v Sloveniji. Ljubljana: Open Society Institute – Slovenija.

Fairclough, Norman (1995): Critical Discourse Analysis. New York: Longman.

Huntington, Samuel P. (1996): The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order. New York: Rockefeller Center.

Kuzmanič, Tonči (1998): Nočna kronika (Ne)Dela: od ogroženosti identitete do identitete ogroženosti. Časopis za kritiko znanosti 26 (1888), 41–85.

Kuzmanič, Tonči (2001): Rasizem in ksenofobija, ki da ju v Sloveniji ni. V Petkovič, Brankica (ur.). Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti 01, 56-77. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Lawson, T. J. (1998): Conference Report on Conference on U.S. Media Coverage of China, May 6–8 1998. National Committee Policy Series 14. US: National Committee on United States–China Relations.

Leung, Christine C. M. in Yu Huang (2007): Journalism in Five Countries. Coverage on China and Vietnam by Western-led English-language media. The Paradox of Journalistic Representation of the Other: The case od SARS. New York: SAGE.

Mackerras, Colin (1991): Western Images of China. Hong Kong: Oxford Univ. Press.

Mason, M. (2003): Vietnam First Country to Contain SARS: How Did They Do It?.

Associated Press, 28 April 2003, Lexis-Nexis Academic Universe, URL (consulted 31 July 2004): http://www.lexis-nexis.com

Merrill, J. C. (2004): International Media Systems: An Overview. V: A. S. De Beer in J. C. Merrill (ur.): Global Journalism: Topical Issues and Media Systems, str.19–34. New York: Allyn & Bacon.

Mikkeli, Heikki (1998): Europe as an Idea and an Identity. London: Macmillan Press.

Pušnik, Maruša (1999): Konstrukcija slovenske nacije skozi medijsko naracijo . Teorija in praksa 36 (5), 796 – 807.

Root, H. L. (2002): The 2001 Freedom House Survey: What Democracy Can Do for East Asia. Journal of Democracy 13(1): 113–126.

Said, W. Edward (1978/1996): Orientalizem, Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana. Ljubljana: Vita Activa.

Vodopivec, Peter (2001): O Evropi, Balkanu in metageografiji. V Todorova, Maria (ur.). Imaginarij Balkana, 381-401. Ljubljana: Vita Activa.

Weaver, D. H. and C. C. Wilhoit (1984): Foreign News in the Western Agencies. V: R. L. Stevenson and D. L. Shaw (ur.): Foreign News and the New World Information Order, str.. 153–85. Ames: The Iowa State University Press.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost