Media Watch

Po tistem, ko je prihod na RTV Slovenija napovedal novinar Vladimir Vodušek, so zanj naredili posebno oddajo oziroma si jo je novinar ustvaril po svoji meri. Vroči stol z Voduškovo ekipo (največkrat v sodelovanju z Boštjanom Veseličem in Matejem Hlebšem) je »štartal« 16. marca 2007. Marca smo torej beležili že njeno prvo obletnico, njega zgodovina pa je povedna po sebi – predvajanje je začela ob petkih, na drugem sporedu ob 20. uri, končala je ob ponedeljkih na prvem sporedu ob istem času, torej v prime timeu. Če se je odgovornim zdelo, da postaja paradna in so jo forsirali v boljše termine, se je kritičnim opazovalcem njeno napredovanje zdelo vedno bolj sporno. V strokovni in javnostni locus communis se je razvilo prepričanje, da gledamo paradigmatski primerek izdelka, ki težko skrije svojo politično pristranskost, večkrat tudi zaradi nerodnosti svojega voditelja in njegove namere. Igra mispercepcije med ustvarjalci in vodstvom TVS ter javno recepcijo, je na las spominjala na tisto iz Piramide: ta je štartala kot informativna oddaja, bila čez čas prekvalificirana v informativno-razvedrilno, predvsem zaradi javnih polemik, na koncu je kot zvrst postala tisto, kar je bila že ves čas: zgolj razvedrilna.1

Žanrska umestitev obeh oddaj je le površinski simptom, ki razgalja globoko vsebinsko, programsko in konceptualno prestrukturacijo obeh. Če je Piramidi bilo v veliki meri oproščeno, ker se je preformirala v razvedrilno oddajo in se ji zdaj očita le »rumeno« reinterpretacijo informativnih vložkov, ki služijo povabljencev za razpravo, je Vroči stol klasična pogovorna oddaja z gostom in moderatorjem (v zvrsti talk-show), kar pomeni, da ne more ubežati nekaterim slogovnim in žanrskim značilnostim, skozi katere jo lahko presojamo. Svojemu žanru nikoli ni ušla, a je po svoje v svoji neponovljivosti postala svoj lasten žanr. Zaradi prostorske omejenosti naštejmo le nekatere njene značilnosti.

Populizem

Medijski populizem oddaje: izrazito ambicijo dvigovanja gledanosti za vsako ceno (po analogiji s Piramido) nihče noče skrivati, še teže pa je verjetno prikriti, da je bila takšna verjetno to tudi ambicija najvišjega vodstva na televiziji. Populizem je za novo podobo RTVS po uvedbi novega zakona postal samoumevna sestavina. Deloma zaradi napačnega političnega vtisa, ki nam ga servira oblast in ki razume sebe kot poosebljenje končnega prehoda v »pravo« demokracijo, v »vladavino ljudstva«, deloma zaradi razloga zamejitve padanja gledanosti, verjetno pa tudi komercialnih razlogov.2 Populizmu sta lastna demagogija in demofilija, oblike medijskega populizma vključujejo usmerjenost v »zadovoljevanje« že vzpostavljenih občutij in prepričanj pri ljudeh, ne da bi jim bilo treba kar koli reflektirati, zadovoljevanje njihovih potreb po ugodju in občutka »imeti prav«, poudarjanju negativnih zgodb, ki tvorijo družbeno in politično stanje negotovosti, nasilno drezanje v gosta in senzacionalizem.

Argumentacijski larpurlartizem

Argumentacijski larpurlartizem: ideja oddaje, kot evocira že ime, naj bi bila brezkompromisno razgaliti (političnega) gosta, povečini politika, da bi mu glede vprašanj »postalo vroče« kot gladiatorju v areni, hkrati pa predstaviti žgočo aktualno temo tistega tedna. Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja. Vse karte se torej stavijo na moderatorjevo spretnost preizpraševanja, ki temelji na zastavljanju jasnih in neprijetnih izhodišč, verjetno utemeljenih z dobro informacijo. Toda taktika izčrpavanja, kjer bi moral Vodušek zastaviti začetno vprašanje, običajno pade že na tem koraku – argumenta ni, zastavijo se le domneve in spekulacije, večinoma po načelu »slišali smo«, »govori se«, čemur sledi sogovornikovo relativiziranje in nato običajno brezupno vztrajanje na začetnem vprašanju. Vzpostavljena krožnost, kjer se želi slišati le tisto, kar si je zamislil moderator, ima še eno slabost – največkrat je nivo radovednosti in vztrajnosti v korelaciji s tem, kako blizu je sogovornik aktualni oblasti. Za tiste iz vlade običajno velja že dodaten popust: če je po prvotni koncepciji povabljenca čakal še skriti gost ali vsaj dodatni sogovornik, ki mu je zastavil kakšno neprijetno vprašanje, so v oddaji praviloma vedno gostili ministre v »solo« izvedbi: denimo premier Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel sta nastopila sama. Dejansko bi smeli podvomiti, kakšno diskurzivno vlogo oddaja sploh ima: odgovorni urednik Dela se je v svoji redni kolumni spraševal, kako nizko lahko servilnost novinarstva v svoji nezakriti naklonjenosti vladi in premieru sploh še sestopi.3

Da so vprašanja namenjena sama sebi, ali bolje rečeno podvržena postopkom napada, diskreditacije ali včasih tudi obrambe gosta, torej uporabljena za neke druge namene, ugotavlja tudi novinarka Ženja Leiler v svoji recepciji in analizi novinarskih medijskih prijemov na slovenski sceni za »momljajočega trdobužneža«.4 Pogovor na vročem stolu torej sploh ni pogovor, je krinka za osebni napad ali povzdigovanje. Njen smoter je politični, dosežka pa dva: namesto kvalitete profesionalnega in argumentiranega početja privabiti gledalce in zvišati gledanost oddaji (ali celotni TV Slovenija), hkrati pa oblikovati ali učvrstiti neko bolj ali manj eksplicitno politično sporočilo. Spomniti velja, da je oddaja na začetku vselej obetala skritega gosta »presenečenja«, ki ga prvi ne bi bil preveč vesel. Toda ta element so opustili (po nekaterih ekscesih, kot je bil tisti, ko je Dimitrij Rupel prepovedal, da v oddaji kot takšen gost nastopi Jožef Školč). Prav tako pa je izrazito zanihalo število gostov – nekateri ekskluzivno nimajo sogovorcev, spet drugi jih imajo več (po načelu levi in desni »tabor«), v nekaj zadnjih oddajah pa so uvedli še eksterne komentatorje, ki v drugem prostoru v živo in sproti komentirajo dogajanje.5 Tak element je povsem uničil dinamiko pogovora in zaradi vzvratnega komentiranja komentarjev postal na trenutke celo cikličen.

Politična pristranskost

Politična pristranskost: najbolj izstopajoča značilnost in čeprav je v politični pristranskosti neprofesionalnost že vsebovana, recimo skozi neobjektivnost, prikrivanje, navijaštvo, manipulacijo in druge mehanizme, navedimo le nekaj primerov.

A. Kontekstualna manipulacija: Matej Hlebš je svoj prikaz stanja medijskega lastništva (3. 12. 2007) povzel kar po grafih »hobotnic«, ki si ju je sposodil pri premieru v njegovem nastopu ob glasovanju o zaupnici vladi 19. novembra 2007 in ki domnevno dokazujeta, da največje medije pri nas obvladujeta stranki SD in LDS. Ob tem je pozabil povedati, kdo je avtor takšne »analize« stanja in ju predstavil kot objektivno stanje stvari: gledalcev je torej hote predstavil politično interpretacijo.

B. Uravnoteženost in izključevanje: v oddaji 12. 11. 2007 ni smel nastopiti predstavnik stranke Zares (njen predsednik), češ da ne gre za parlamentarno stranko, čeprav je ta že imel vabilo, a je bilo preklicano.6 Odločitev je v korelaciji z izbiro gostov in je velikokrat neuravnotežena v prid stranki SDS.7 Celo novinarka RTVS, ki velja za naklonjeno desnici in aktualni oblasti, Rosvita Pesek, oddajo razume kot podporo političnemu »špetiru«, v katerem sodeluje njena hiša.8

C. Instrumentalizacija gostov: oddaja 3. decembra 2007 je bila očitno zlorabljena v smislu prepričevanja povabljencev, da se opredelijo glede situacije na tedniku Mag in (ne)imenovanja odgovornega urednika Silvestra Šurle. Desno »uravnotežen« izbor gostov v studiu, brez posebne razlage očitno vseh odgovornih urednikov, sedanjih in bivših (Peter Frankl, Rajko Gerič, Janez Markeš, Silvester Šurla, Gregor Repovž, Peter Jančič), je imel za namen izraziti podporo Magu in v ta namen je zahteval opredeljevanje gostov, predvsem odgovornega urednika Dela, Janeza Markeša. V tem smislu je bil cilj oddaje jasno instrumentaliziran.9 Toda vzpostavila se je še dodatna, »gladiatorska« situacija, v kateri se bo vse tiste, ki se ne bodo pridružili splošni solidarizaciji z Magom, pritisnilo v kot (kot na primer Markeša). Oddaja je torej neskrito iskala podporo za novinarje Maga in politično stran, ki ji pripadajo, kasneje so se ti v njej znašli tudi kot komentatorji (Danilo Slivnik, Silvester Šurla, Igor Kršinar).

D. Sumljivi rezultati anket: v oddaji 21. 1. 2008 je na vprašanje »Koga boste podprli na volitvah?« premočno zmagal Janez Janša proti Borutu Pahorju kot politični volilni izbiri. Rezultat je bil 83 proti 17. A ne le da se ta ne ujema z dnevnimi javnomnenjskimi anketami, tudi število klicev (ali kontaktov) je bilo presenetljivo: 20.418.10 Nikoli poprej ali kasneje ni bilo takšnega odziva.11

E. Anketno navijaštvo: v oddaji o postopku v gradbeni aferi (18. 2. 2008) je bilo vprašanje za gledalce naslednje: »Kdo bo zmagal, Janša ali Zidar?« Percepcija vojne proti »tajkunom«, prezrcaljena v dilemo za gledalce, je bizarna po sebi, dokazuje pa implicitno politično »vojno« percepcijo novinarja in dejstvo, da gleda na in opazuje družbene dogodke skozi povsem politična (navijaška) očala. Spomnimo, da so na začetku snovalci zapisali, da oddaja stavi na telefonski kontakt s poslušalci, a so se mu iz neznanih razlogov hitro odpovedali.12

F. Osebna diskreditacija: v taisti oddaji je bil denimo aretirani Ivan Zidar (domnevni »tajkun«) označen za sodelavca Udbe in ljubljenca Tita, ki ga je menda klical »Mali«.13 Postopanje v iskanju tovrstnih »asociacij« je za del slovenskega novinarstva tako zelo značilen ad hominem – dejstvo, da je Tito aretiranega klical z nekim imenom, pač nima nobene neposredne smiselne povezave s pripornimi razlogi in nastalo afero, služi pa kompromitaciji. S tem je tudi odgovor na anketno vprašanje »Kdo bo zmagal?« nekaj, k čemur je jasno pristransko prispeval sam novinar.

Našteli smo le majhno število indicev za politično neobjektivnost novinarskih postopkov. Senzacionalizem, zakamufliran v ažurnost in up-to-date vsebino, pristranskost, preoblečena v zainteresiranost javnosti, voditeljska neprofesionalnost, odeta v navidezno vsiljivost in nepopustljivo drezanje v nasprotnika, neargumentiranost, žrtvovana v zameno za sočne ugotovitve in razodete podatke – našteti pristopi postavljajo pod vprašaj smiselnost oddaje, vsak zase in vsi skupaj. Slaba javna ocena in »paradigmatski« status zloveščosti pa očitno ne moti odgovornih za programsko shemo, ki morebiti prav iz slabosti, ki smo jih našteli, še dalje vztrajajo pri njej.

Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja.

1 Kot piše na spletni strani RTVS: »Razvedrilni-tekmovalne oddaje«. Zvrst za oddajo Vroči stol je »Informativni – notranjepolitične oddaje«.
2 Znano je, da je npr. Dimitrij Rupel večkrat ponovil tezo, po kateri je leta 2004 v Sloveniji prišlo do političnega preobrata od »tiranije manjšine« k »vladavini večine«. Populizem RTVS je v tem političnem kontekstu zaradi politizacije zavoda, ki jo je omogočil zakon, konceptualen. Hkrati pa je verjetno takšen zaradi samorazumevanja zavoda, po katerem se želi programsko primerjati s komercialnimi izdelki in na vso silo sebe predstaviti kot uspešnega.
3 »Zato pa od Možinovega intervjuja z Janšo naprej absolutno ni mogoče zanikati dejstva, da je vodstvo televizije v orodnem odnosu do predsednika vlade. Še več, serija Vročih stolov Vladimirja Voduška sproža vprašanje, kako nizko in koliko pod minimalno profesionalno raven se nacionalna TV še lahko spusti in koliko novinarske servilnosti še prenese. Gledalec mora samo primerjati zadnji dve Voduškovi oddaji in postane mu jasno, da so direktor Jože Možina, glavni urednik Rajko Gerič in avtor oddaje podrli vse standarde profesionalizma in novinarske etike. Naveza z vlado je očitna.« Primerjaj Janez Markeš, Vroči stol Janeza Janše, Delo, 19. 1. 2008. Delo je sicer objavilo serijo člankov o Vročem stolu, predvsem ker je odgovorni urednik moral velikokrat braniti svoj časopis pred premierovimi očitki. Tako je časopis na svojem portalu objavil celoten transkript Vročega stola, ki je gostil Janšo in je bil na sporedu 21. 1. 2008. Primerjaj: www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,266492&fromsearch=1.
4 »Večja gledanost, rešen svet? Drugi primerek s svojo vročo oddajo je momljajoči trdobučnež, ki ga zmanjka pri tretjem vprašanju. Ne le zato, ker ga najbrž ves čas skrbi ekran, na katerem mu odštevajo minutažo in seštevajo gledalce, ampak ker je to maksimalno število vprašanj, ki si jih je sposoben izmisliti, čeprav ni nujno, da jih tudi razume ali vsaj ve, kaj hoče z njimi doseči. Gostje vseh spektrov mu zato praviloma že v prvih minutah zatresejo mrežo, če si pred tem – prepričan, kako ekskluziven in provokativen, da je –, že sam ne da avtogola.« Ženja Leiler, Zanimivi so brihtni, Delo, 25. 2. 2008.
5 Izbira komentatorjev je pomenljiva po sebi: največkrat je to Delov kolumnist (kot ga podpisujejo) Danilo Slivnik, nastopili so tudi Silvester Šurla, Igor Kršinar, Milan Balažic in Boštjan M. Turk. Komentatorji so torej izključno desne idejne provenience blizu vladajoči koaliciji.
6 Vodušek se je celo naslovil na predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija in pri njem dobil alibi za odločitev, da v svojo oddajo ne povabi predstavnika stranke Zares. Primerjaj Borut Mekina, Nacionalka bo cenzurirala Zares, Mladina, 16. 11. 2007.
7 Primerjaj Vanja Pirc, Gostje presenečenja, Mladina, 7. 12. 2007.
8 »Opažam pa, da so mediji nizko politično kulturo začeli še dodatno podpirati, naša hiša s svojim »stolom« ni nobena izjema, včasih imam občutek, da celo prednjači v podpiranju političnega »špetira«. To težko sprejemam.« Objavljeno v reviji Jana, februarja 2008, povzeto po: www.njena.si/vroce/zrelo_slave/rosvita_pesek_/menu_id_40.html.
9 Markeš je govoril o »namještaljki«, v kateri se je znašel, kot je rekel, med njim in Voduškom pa je prišlo do nekaterih izrazito frontalnih napadov in obtožb, predvsem o političnem navijaštvu moderatorja. Primerjaj Boris Vezjak, Vroče da peče tudi vest novinarjev, Mladina, 7. 12. 2007. Nekaj podobnega je v oddaji ob odhodu nekaterih poslancev iz stranke SNS Vodušku očital tudi poslanec Sašo Peče s svojimi kolegi – obtožbe o politični pristranosti moderatorja so torej postale samoumeven vsebinski očitek že v sami oddaji.
10 Zgolj za primerjavo: uro kasneje se je podobna anketa Studia City končala z nekaj več kot 400 klici in kontakti. Oddaji sta enako dolgi. V prejšnji Vroči stol je kontaktiralo 4700 ljudi, tema je bila verjetno bolj zanimiva: razpad SNS. Naslednji podatek, ki smo ga našli, velja za odmevno oddajo o medijski svobodi z dne 3. 12. 2007, kjer so novinarji razpravljali o vplivu politike ali kapitala na medijev, nedvomno žgoči temi. Kontaktov v anketi je bilo 886.
11 Rezultat spominja na izbiro direktorja Urada vlade za komuniciranje kot »Imena tedna« na Valu 202 14. februarja 2008. Anže Logar je takrat zmagal, čeprav zanj javno v kontaktu ni glasoval nihče. Klicev je bilo okoli 20. Ampak vseeno je zmagal s 56 odstotki. V SMS glasovanju, nekaj manj kot 90 glasov, je bil šele tretji, za Sašom Pečetom in Anžetom Kopitarjem. Na koncu je prejel 231 od 409 skupnih glasov. Glasovanje se je zgodilo po tistem, ko je teden poprej Logar naročil tujim novinarjem v hotel dostaviti dokumentacijo z zmanipuliranimi izseki citatov nekaterih novinarjev z namenom, da jih prepriča, da medijska situacija v Sloveniji ni tako dramatična.
12 Kot piše na spletni strani, je oddaja »namenjena zlasti gledalcem, saj jim omogoča neposredno sodelovanje v oddaji. Na vročem stolu bomo gostili osebo, ki je zaznamovala tedensko dogajanje v Sloveniji. Pri izbiri gostov se ne bomo omejevali zgolj na politiko, ampak bomo zajeli najširši spekter gostov, ki jih bodo, kot rečeno, prek telefona neposredno v oddaji lahko spraševali tudi gledalci. Oddajo Vroči stol bodo ustvarjali novinarji notranjepolitičnega uredništva in dopisniki iz Slovenije glede na poznavanje področja in gostov, ki jih bomo povabili v oddajo.« Primerjaj www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=25341.
13 Avtor prispevka Matej Hlebš je povedal naslednje: »In kakšno je domnevno politično ozadje osumljencev? Črnigoj, denimo, je sodeloval v Peterletovi predsedniški kampanji. Prav tako Hilda Tovšak, ki je bila nekoč generalna sekretarka Krščanskih demokratov, zdaj pa je članica SLS-a. Ivan Zidar pa naj bi v prejšnjem režimu imel partijsko knjižico. Bil naj bi dobro zapisan pri razvpitem šefu Udbe Ivanu Mačku Matiji. Tito pa naj bi ga klical Mali.« Asociacija, tako tipična za stigmatiziranje v desnem političnem diskurzu, je neobičajna, ker se je v tistih tednih predvsem ugibalo o tem, ali Zidar spada v krog RKC ali katere od desnih strank. Asociacija na Tita je s tem »nevtralizirala« to zagato za (desno usmerjenega) komentatorja in Zidarju pripela neko drugo, bolj univerzalno, in jo našla v titoizmu in udbaštvu.

Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Oddaja TV Slovenija deluje kot mit, ki v imenu tradicije in ohranjanja slovenstva producira moralni gnev in pohode na različne spolne, narodne, mladinske identitete ter njihove življenjske svetove – Oddaja Na zdravje! deluje simptomatsko in je videti »neškodljiva« ravno zato, ker je odraz širših kulturnih in oblastnih relacij v sodobni družbi

Oddaja Na zdravje![1] je narodnozabavna oddaja Televizije Slovenija, ki naj bi v skladu z eno izmed treh klasičnih funkcij javnega medija – izobraževalna, informativna, razvedrilna – gledalcem predstavljala bolj ali manj specifičen glasbeni žanr (narodno-zabavni) ter tradicionalne kulturne vzorce na ozemlju današnje Slovenije. Tako je že sama funkcija razvedrila oz. zabave točka, ki oddaji primarno podeli dekodiranje v smislu neresnosti, norčij, »heca«, hkrati pa na zabaven način tudi izobraževanja o pomenu slovenske kulturne tradicije. Vendar pa že bežen pogled na oddajo pokaže, da predstavlja nekakšen simptom, ki na zelo subtilen način in z nekaterimi novimi diskurzivnimi praksami[2] (re)producira mitološke sisteme, ki so konstitutivni pogoj konstrukcije narodno-kulturne identitete, hkrati pa se v različnih oblikah pojavljajo v vseh plasteh družbe.

Pričujoča analiza se tako giblje na vsakodnevni ravni pomenjanja in osmišljanja kompleksne družbene realnosti okoli nas. Vsakodnevno zato, ker je, prvič, sama oddaja presek in konsekvenca drugih diskurzivnih formacij v družbi, in drugič, zato ker dominantna razumevanja družbenih procesov še vedno posegajo po logiki »od makroinstitucij do mikrosveta«, kjer se nacionalistični, seksistični ali rasistični diskurzi zvedejo na prisotnost/odsotnost pravnih regulacij.[3] Ali kot bi rekel Michel Foucault, kraljeva glava še vedno ni padla.[4] Po drugi strani pa je ravno takšno distanciranje, ki je podprto z elementi zabave, ljudkosti, tradicije – nekateri elitistično govorijo o neumnosti – tista oporna točka, v kateri se tovrstni diskurzi opravičujejo in potrjujejo.

Kar nas torej pri sami analizi zanima, je vidik reprezentacije, se pravi, kako se oblikuje način podajanja in konstrukcije pomena v sami oddaji, kakšne diskurzivne prijeme uporablja takšna reprezentacija in kako se ti prijemi zabrišejo ter naturalizirajo. Če se navežemo na Barthesa, proučujemo konotativno, mitološko raven reprezentacije, ki znakom podeljuje ideološki pomen.[5] Mit je namreč motiviran, depolitiziran, intencionalen govor[6], ki deluje strateško, vendar naturalizirano. Lahko rečemo, da je njegova logika delovanja nezavedna, fantazmatska.[7] Zato je središčna točka diskurzivnega podajanja pomena ter izvajanja moči nekakšen pogon ter legitimacija tega delovanja. In ker je mit strateški, je tudi vsakršna analiza mita v prvi instanci analiza razmerij moči v družbi.

Analiza temelji na časovnem intervalu od marca 2007 do februarja 2008, v tem času pa smo zajeli 26 oddaj, ki so predstavljale naslednje teme: gorništvo, ljudski junaki, slovenski pregovori, narečja, podzemne jame, skavti in taborniki, martinovo, soline, nacionalni simboli, dan mladosti, ljubezen, France Prešeren, Helena Blagne, tradicija krajšanja časa, Zeleni Jurij, narodne noše, jesen in kostanj, gobe, psi, vraževerje, gregorjevo, ljudska glasbila, trgatve, slovo ansambla Slapovi, obdarovanje in izvor slovenskih priimkov.

Glede na podane determinante lahko temeljne značilnosti tukajšnjega vidika reprezentacije klasificiramo v elemente nacionalizma, seksizma in patriarhalizma.

Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov, takšno sodelovanje je naša prednost

»Voditelj oddaje pa ni Rom,« je na predstavitvi romske oddaje Naše poti dejala Tatjana Pirc, odgovorna urednica prvega programa Radia Slovenija, »ampak je Roman.« Tako je na simpatičen način opravila z dilemo, o kateri sem tudi sam veliko razmišljal: je primerno, da romsko oddajo vodi nerom?

K sodelovanju pri Naših poteh sem bil povabljen zgolj kot glas – kot tisti, ki bere napovedi prispevkov, ki jih pripravljajo romski novinarji. Romski voditelj, ki je že imel opravljeno govorno šolo za samostojno nastopanje pred mikrofonom, je namreč nekaj tednov pred začetkom oddajanja Naših poti odpovedal sodelovanje. Nekateri so menili, naj romski novinarji, ki trenutno obiskujejo govorno šolo, vseeno vodijo oddajo, češ da predvsem na televiziji in tudi na radiu dela nekaj ljudi, ki so govorno šolo preskočili. S tovrstno »pozitivno diskriminacijo« ne bi kršili samo profesionalnih standardov, ampak bi oddaji in novinarjem naredili medvedjo uslugo. Na radiu se namreč še kako sliši neizšolan glas.

Priprava radijske oddaje je skupinsko delo. Glavnino naloge opravi novinar ali novinarka, nič manj pomembno vlogo pa nima bralec, ki tekst bere, montažer, ki prispevek montira, in tehnik na programu, ki posnetek emitira v eter. Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu zato nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov – in ker sem povabilo k oddaji sprejel, lahko po petnajstih posnetih oddajah rečem, da je takšno sodelovanje naša prednost.

Naše poti se po radijskem formatu ne razlikujejo od drugih informativnih oddaj. Zanjo veljajo enaki profesionalni novinarski standardi kot za vsako drugo oddajo. V kontekstu romski radijskih programov in oddaj, ki obstajajo v Sloveniji, je to njena specifika in prednost. Naše poti namreč niso zgolj oddaja za Rome, ampak so hkrati tudi oddaja o Romih, vredna posluha širšega poslušalstva. V državi, kjer je socialna distanca do Romov konstantno visoka, je slednje za Rome morda celo pomembnejše kot prvo. Romi so namreč – kot je pokazala zadnja raziskava Dela Stik (marec 2008) – v Sloveniji poleg nacistov, narkomanov in satanistov najmanj zaželeni sosedje. Triinštirideset odstotkov vprašanih jih ne bi želelo za svoje sosede.

Čeprav so novinarji, ki sodelujejo pri nastajanju oddaje – Monika Sandreli, Bogdan Miklič, Romeo Horvat Popo in še nekaj občasnih sodelavcev, predvsem pa Enisa Brizani, ki poleg novinarskega dela opravlja tudi redaktorsko delo –, novinarji-začetniki v radijskem mediju, so bili tako rekoč vrženi v vodo in so morali splavati v zelo kratkem času. Medtem ko sem sam ob svojih radijskih začetkih pred več kot petnajstimi leti dobro leto snemal zgolj ankete na cesti – kar velja za najbolj enostaven radijski format –, so morali novinarke in novinarji Naših poti že od samega začetka pripravljati »odrasle« radijske prispevke – problemske, informativne, preiskovalne, portretne. Kako dobro jim to uspeva, bodo ocenili tisti, ki nas poslušajo – sam si bom dovolil izpostaviti le odlično redaktorsko delo Enise Brizani, ki s pomočjo Cirile Štuber, urednice večernega in nočnega programa, bdi nad vsemi prispevki, jih dodatno izpili, če so brušenja še potrebni, in poskrbi za to, da so Naše poti to, kar so – dobra romska oddaja z veliko potenciala za rast in nadgradnjo. Meni na koncu ostane samo še to, da sem in tja kakšen stavek naredim še malo bolj radijski in da vse skupaj zavijem s primernim glasovnim celofanom. Pri slednjem mi je v veliko pomoč Enisa, ki mi pomaga pri izgovorjavi in naglasih številnih romskih besed, ki jih je v oddaji treba prebrati. In skozi tovrstno sodelovanje in izmenjavo znanj in izkušenj se kristalizirajo Naše poti. Ker je Enisa pred kratkim opravila vmesno avdicijo – kar je pravzaprav kolokvij na polovici semestra v radijski Šoli za kulturo govora –, se v zadnjih oddajah glasovno pojavljava oba, s tem pa oddaji dajemo novo dinamiko.

Naše poti seveda niso oddaja brez napak, ki nima nobenega potenciala za rast. Prva stvar, ki pade v … uho, je količinsko prevladovanje slovenščine nad romščino. Radijski medij že sam po sebi težko prenaša prevajanje – televizija je s podnapisi v bistveni prednosti. Tiste prispevke, ki so posneti v romščini – predvsem gre za intervjuje z romsko govorečimi sogovorniki –, na kratko povzemamo v slovenščini in obratno: prispevke v slovenščini povzemamo v romščini. Slednjih je seveda več in če se – malo zares in malo tudi ne – strinjamo s tezo, da oddajo o Romih bolj potrebujejo Slovenci kot Romi, potem je to razmerje primerno. Sam bi si vseeno prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.

Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to – Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? – O ustvarjanju oddaje za in o Romih na Radiu Slovenija

RTV Slovenija je v skladu z določbami Zakona o radioteleviziji Slovenija jeseni 2006 začela z izobraževanjem, katerega rezultat naj bi bili za samostojno delo usposobljeni novinarji. O samem izobraževanju v tokratnem prispevku ne bom izgubljala besed, namen je bil sicer dober, rezultat malo manj. Kasneje se je izkazalo, da ni bilo dovolj, da smo obvladali teorijo, manjkala nam je praksa. Ne glede na to je bilo samo izobraževanje koristno, vsaj zame – izvedela in naučila sem se veliko novih stvari, ki mi bodo prav prišle tudi v vsakdanjem življenju. Priznam, da po končanem izobraževanju nisem pričakovala ničesar. Veliko je bilo nedorečenih stvari, nismo niti vedeli ali oddaje bodo ali ne. Usoda je verjetno hotela, da sem danes redaktorica romske radijske oddaje.