Media Watch

V komunikacijskih, medijskih in novinarskih študijah avtorji različnih teoretskih tradicij skoraj dve desetletji poudarjajo, da je novinarstvo v krizi in da njegova klasična paradigma umira zaradi občutnih kulturnih preobrazb.1 Ta razprava temelji na zgodovinskih premikih v poznem kapitalizmu, ki novinarstvo kot kulturno prakso vpenjajo in podrejajo silnicam političnega sistema, racionalnostim trga in novim komunikacijskim in informacijskim tehnologijam. V tem kulturnem in tehnološkem vrtincu meje med novinarstvom in nenovinarstvom izginjajo, kar zastavlja vprašanja identitete, etike in odgovornosti v javnem komuniciranju. Vprašanji, kaj je novinarstvo in kdo je novinar2, sta vedno bolj kompleksni v heterogenem konvergenčnem okolju.3

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so v novinarske študije implicitno vstopile ideje tehnološkega determinizma, ki so se izražale utopično in distopično. Na eni strani so poudarjali, da je splet lahko revolucionarna sila, ki bo končala krizo novinarstva in postavila temelje novemu novinarstvu.4 Hkrati pa so nekateri avtorji bolj pesimistično pristopali k problemu odnosa med novinarstvom in spreminjajočim se tehnološkim okoljem ter ga razumeli kot kolesje v poglabljanju krize novinarstva v specifičnem zgodovinskem in kulturnem kontekstu.5 Podobna polarizacija je nastala na začetku tega desetletja v razpravah o odnosu med novinarstvom in bloganjem, ki se v zadnjih letih razkraja v ugotovitvah o normaliziranju blogov in podobnih oblik komuniciranja v spletnih časopisih tradicionalnih medijskih hiš.6 Tovrstni premiki so posledica zmernejših pristopov k transformacijam novinarstva, prevladovati so začele ideje, ki spremembe sodobnega novinarstva razumejo kot posledice interakcije med tehnologijo in različnimi kulturnimi konteksti in gibljivimi medijskimi ekosistemi. Vprašanje razlikovanja med štirimi vejami novinarstva (časopisno, radijsko, televizijsko in spletno novinarstvo) torej ne smemo razumeti ekskluzivistično in zgolj skozi prizmo tehnologije, ampak v prepletanju kontekstov produkcije novinarskih vsebin in njihove potrošnje, ki so v konvergenčnem medijskem svetu vse prej kot uniformni in univerzalni. S prehajanjem na splet se novinarstvo ne postavlja na glavo, ampak se prilagaja novinarskim tradicijam v specifičnih kulturnih kontekstih.7 Zdi se, da so vprašanja, kaj je novinarstvo in kdo je novinar ter kaj ni novinarstvo in kdo ni novinar, v temelju razprav sodobnih novinarskih študij in tistih o prihodnosti novinarstva.

Identifikacija novinarstva v sodobnem javnem komuniciranju je težavna, saj tudi na »slovenskem« spletu8 tradicionalne medijske hiše s svojimi spletnimi časopisi (npr. 24ur.com, Rtvslo.si, Delo.si, Vecer.si, Dnevnik.si) niso edini razprševalci novic. Za pozornost uporabnikov in tržne deleže se namreč v tem konteksu med drugim borijo brskalniki, ki večinoma nimajo svoje produkcije novic in ponujajo nabor novic drugih spletnih časopisov (npr. Najdi.si). Podobno velja za nekatere izključno spletne medije, ki poleg novic ponujajo tudi druge vsebine. Ločimo jih lahko na tiste, ki vsebine pripravljajo za široko »občinstvo« (npr. Siol.net), in tiste, ki s svojo vsebino ciljajo na interesno ožje, a med seboj zelo različne skupine spletnih uporabnikov (npr. Obala.net, Si21.com, Avtomobilizem.com, Vest.si). Med slednje z vidika partikularnosti ciljnih skupin vsaj deloma spadajo kolektivni blogi (npr. Razgledi.net, Medijski Watch Dog, E-demokracija.si) in nekateri individualni blogi (npr. libertarec.blogspot.com, Mežica v besedi in fotkah). V vsebinah, ki jih ponujajo zgoraj naštete spletne strani, težko jasno ločimo novinarstvo od nenovinarstva, prav tako pa je zabrisana meja med omenjenimi ponudniki novic na »slovenskem« spletu in ostalimi posredovalci informacij, ki jih lahko vodijo povsem partikularni interesi.

Na štirih ravneh, na katere po Pavliku vpliva interakcija med tehnologijo in kulturnim kontekstom, tj. delo novinarjev, novinarska vsebina, organiziranost uredništva ter odnos med novinarji in njihovimi naslovniki9, se lotevamo dveh izključno spletnih medijev: Siol.net, ki ga je postavilo največje podjetje na področju telekomunikacij v Sloveniji, in Vest.si, ki je nastal s finančnimi vložki majhnega števila posameznikov. Spletna medija bomo primerjali skozi prizmo kadrovske sestave uredništva in njegove organiziranosti, novinarskega sporočanjskega procesa in njegovih rezultatov ter razumevanja odnosa med novinarjem in bralcem. S tem pristranskim izborom medijev ne moremo prepoznavati vzorcev novinarstva na spletu, zato poskušamo z analizo spletnih strani in poglobljenimi intervjuji zgolj prikazati kompleksnost vprašanja, kaj je novinarstvo na spletu in kdo je spletni novinar.

Siol.net

Novinarstvo je plasiranje informacij. Novinarji precejamo informacije in plasiramo tisto, kar se nam zdi v dnevu najbolj zanimivo. Iz novice lahko naredimo to ali ono. V končni fazi smo novinarji neke vrste oglaševalci. Franci Valjavec, odgovorni urednik Siol.net10

Spletni portal podjetja Telekom Slovenije, d. d.11, prek hčerinskih podjetij vrsto let glavnega akterja na slovenskem trgu elektronskih komunikacij12, na vstopni strani poleg desetih vsebinskih sklopov novic (Slovenija, EU, Svet, Kultura, Gospodarstvo, Sportal, Trendi, Avtomoto, Tehnologija in Prva liga) ponuja širok nabor storitev omenjenega podjetja. Stran posebno vsebinsko rubriko namenja storitvam Siola, ki so od nedavne prenove spletne strani naprej tudi grafično in tipografsko ločene od novinarskih vsebin. Z vstopne strani lahko uporabnik vstopa tudi v štiri ločena interaktivna okolja: blogersko okolje Blogos, Forumi, Kupido za iskanje osebnih stikov in Otroški kotiček z igrami, forumi, klepetalnicami in podobnim za otroke. Po zadnji jesenski raziskavi Merjenje obiskanosti spletnih strani (MOSS) je imel Siol.net dobrih 531.000 različnih uporabnikov v treh tednih, delež uporabnikov iz tujine je bil 17,4-odstoten. Po besedah Valjavca je imel spletni portal v letu 2007 okoli 520.000 evrov prihodkov od oglaševanja. »Uredništvo trenutno ne ustvarja dobička. Smo blizu in vse kaže, da bomo konec leta dočakali z dobičkom« (Valjavec, 2008).13

Siol.net je leta 1996 postavilo podjetje Siol, d. o. o., takratno hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije. Prva štiri leta je bila spletna stran namenjena predstavitvi storitev omenjenih podjetij, nato je leta 2000 začela tudi s pripravljanjem splošnoinformativnih vsebin, pred meseci so stran popolnoma prenovili, uredništvo pa je dobilo novo programsko ogrodje. Trenutno je v uredništvu redno zaposlenih deset ljudi (predvsem urednikov), sklenjenih imajo 75 avtorskih pogodb (večinoma z novinarji). Uredništvu je hierarhično urejeno – glavnemu uredniku po hierarhiji sledijo uredniki štirih redakcij (politična, športna, avtomobilistična in trendovska) ter dnevni redaktorji oziroma redaktorji posameznih izmen. Smernice svojega dela po besedah Valjavca redakcije določajo na ločenih tedenskih sestankih, medtem ko je usklajevanje med odgovornim urednikom, uredniki in redaktorji stalno – tudi v okviru krajših sestankov.

Delo v politični in športni redkaciji je zaradi zahteve po aktualnosti poročanja razdeljeno v dopoldansko in popoldansko izmeno, ki ju vodita dopoldanski in popoldanski redaktor. Politična redakcija pripravlja rubrike Slovenija, EU, Svet, Kultura in Gospodarstvo. Delo novinarjev je vpeto v ponavljajoče postopke, ki so nastali kot zahteva po kontinuirani produkciji prispevkov.14 Tako pod pritiskom časovnih rokov novinarji redakcije Siol.net rutinizirano zbirajo, izbirajo in upovedujejo informacije v uredništvu in ga med delovnim časom redko zapustijo. Prispevke v rubrikah praviloma pripravljajo tako, da preoblikujejo novice raznih tiskovnih agencij in medijev na spletu ter jih združujejo v prispevku. »Vedno stremimo k temu, da pridobimo več vzporednih virov, ki jih je na internetu veliko. Prispevki niso v celoti reciklaža ali predelava novic STA, ampak jih novinarji dopolnjujejo s tistimi z BBC-ja, Reutersa, CNN-a in drugih. Ti novinarji redko hodijo na teren, večino časa so uredništvu, kjer opravijo kak klic in podobno. Za posebne dogodke se bolj angažiramo, kot smo se ob zadnjih predsedniških volitvah, ko smo zbirali odzive kandidatov, strank in podobno.« (Valjavec, 2008) Notranje- in zunanjepolitične vsebine dopolnjujejo tudi z videovsebinami Info TV-ja, s katerim ima Telekom Slovenije sklenjeno pogodbo. »Posnetke s strani YouTube tudi uvrščamo, če menimo, da nam bo povečalo aktualnost in obiskanost strani.« (Valjavec, 2008) Nekoliko drugače je v športni redakciji, v kateri novinarji pogosto pripravljajo prispevke kot primarni avtorji. V rubrikah Sportal in Prva liga jih pogosto dopolnjujejo s fotografijami dogodkov, redkeje z videoposnetki. Sicer pa predvsem za avtomobilistične novinarje velja, da pri svojem delu uporabljajo kamero in fotoaparat ter v prispevkih prepletajo pisano besedo in (ne)gibljive podobe. Ker ažurnost ni značilnost pripravljanja prispevkov za rubriki Avtomobilizem in Trendi, nekateri (zunanji) sodelavci prispevkov ne pripravljajo v uredništvu.

Poleg multimedialnosti ima Siol.net postavljene tudi tehnološke okvire vsebinske interaktivnosti in medosebne interaktivnosti.15 Prva se izraža predvsem s postavljanjem hipertekstovnih povezav do najnovejših sorodnih vsebin in do urednikovega izbora ob posameznih prispevkih. V besedilih prispevkov so hipertekstovne povezave redke, podobno velja za vključevanje povezav do zunanjih spletnih strani. »Sem ter tja se to pojavi, vendar dogovora, da bi vse živo povezovali, nimamo. S tem sicer ne bi bilo nič narobe, toda dogovorjeni smo tako, da povezav ne dajemo v tekst.« (Valjavec, 2008) Medosebno interaktivnost med drugim omogoča mehanizem objavljanja komentarjev obiskovalcev strani pod posameznimi novinarskimi prispevki, na kar se novinarji po besedah Valjavca praviloma ne odzivajo. »Komentarjev ne razumemo kot orodje za komuniciranje z bralci, ampak so namenjeni interaktivnosti med uporabniki. Če je kakšno eksplicitno vprašanje, namenjeno nam, navadno odgovorimo po elektronski pošti. Neposrednemu komuniciranju se poskušamo izogniti – če bi se zapletli v polemiko, to ne bi peljalo nikamor.« (Valjavec, 2008)

Blogosovih blogerjev in komentatorjev na Siolovih forumih ne nameravajo aktivno vključiti v produkcijo novic oziroma v teh okoljih iskati informacije za pripravo prispevkov po zgledu javnega novinarstva in sorodnih idej.16 »Razmišljali smo, da bi z blogerji poskušali začeti podobno produkcijo kot Vest.si, vendar se za to nismo odločili. Sicer pa državljansko novinarstvo vidim kot dopolnitev klasičnega novinarstva na neklasičnih platformah, kot so blogi in forumi, kar najbolj pride do izraza ob nepričakovanih velikih dogodkih.« (Valjavec, 2008). Uredništvo si sicer prizadeva na svojih straneh utrjevati blogersko skupnost in si tako vzporedno zagotavljati tudi določeno število stalnih obiskovalcev spletnega portala. Med drugim to poskušajo z organiziranjem tekmovanj, na katerih blogerji sami izbirajo tri najbolj priljubljene blogerje, ki jim Siol.net nato ponudi avtorsko pogodbo in jih uvrsti med, kot pravi Valjavec, »hišne blogerje«. »Tudi po tem imajo enako nalogo – pisati morajo blog. Dobro je imeti določene blogerje, s katerimi gradiš na prepoznavnosti in povečuješ obiskanost strani. Nekateri bolj prepoznavni blogerji so tudi bolj vključeni v uredništvo: svetujejo, organizirajo srečanja, pripravljajo blogerske zabave in podobno.« (Valjavec, 2008) Podobno kot spletni časopisi slovenskih tradicionalnih medijskih hiš tudi Siol.net bloge vključuje v svoj diskurz in jih kot obliko komuniciranja normalizira.

Vest.si

Ne podajamo samo suhoparnih vsebin novic, ampak mešamo dejstva in komentar ter odstopamo od ortodoksnih novinarskih doktrin o ločevanju dejstev in komentarjev. S tem želimo prisiliti obiskovalca, da razmišlja in da ne bo več hipnotiziran. Jani Sever, odgovorni urednik Vest.si17

Jeseni 2006 je odstavljeni urednik tednika Mladina Jani Sever z majhno ekipo postavil informativni in interpretativni blog, katerega okvire je Vest.si lani pomladi prerasla z reorganizacijo uredništva ter razširitvijo produkcije vsebin. S prenovo strani tako Vest.si poleg prispevkov v rubrikah Politika, Zabava, Kultura, Seks, Šport ponuja tudi vsakodnevno Kolumno, ki jo navadno piše odgovorni urednik, in dnevna poročila Vesti na Vesti z rubriko Komentar. Nedavno so poleg nabora zabavnih (glasbena oddaja Švic mikrofona, kuharska oddaja Mati kuhajo Butalova, pogovorna oddaja Godler šov) in kulturnih spletnih oddaj (feministična oddaja Za babe, oddaja o filmu Kinotožje) začeli pripravljati zunanjepolitično oddajo Takle mamo.18 Vest.si producira tudi oglase, v katerih nastopajo tudi sodelavci uredništva. »Svetovni trendi gredo v smer, ki jo prakticiramo. Za takšen pristop se je uveljavil izraz adtainement.« (Sever, 2008) Vest.si, ki razen nekaterih oglasov objavlja izključno lastne vsebine in se načeloma ne naslanjajo na produkcijo drugih medijskih hiš, ne sodeluje v MOSS-u in se ob predstavljanju obiskanosti sklicujejo na spletni mehanizem Google Analytics. Po njem naj bi v februarju 2008 imeli dobrih 510.000 obiskov strani in več kot 69.000 različnih obiskovalcev, ki so na strani v povprečju ostali slabih pet minut.19 »Čeprav obiskanost stalno raste – razen manjših oscilacij v avgustu in decembru –, z njo nismo zadovoljni. Želimo dokazati, da lahko živimo samo na internetu. Zelo čudno bi bilo, če bi to dokazali že zdaj. Pravzaprav smo začeli z ničle, najeli smo prostore, postavili studio in dobili sodelavce, ki jim poskušamo dajati skromne honorarje. Ko vse skupaj seštejemo, se lovimo za rep.« (Sever, 2008)

Začetni vložek devetih ustanoviteljev podjetja Vest založništvo, d. o. o., je znašal dobrih 12.000 evrov.20 »Nastali smo praktično iz nič oziroma iz skromnih prispevkih mene, Jonasa Žnidaršiča in drugih entuziastov, ki so bili skoraj eno leto pripravljeni živeti brez plače. Vsi ostali mediji v Sloveniji nastanejo tako, da nekdo pride z vrečo denarja. Mi bi radi dokazali, da lahko ustvarjamo dobiček – in to samo s spletnimi vsebinami« (Sever, 2008) Pol leta pozneje pa se je lastniška struktura podjetja spremenila. »Vest se je dokapitalizirala. Agencija Futura je za četrtinsko lastništvo vložila 200.000 evrov. S Futuro smo kompatibilni, saj so agencija, ki se ukvarja s trženjem in marketingom, kar nas zanima, poleg tega je njihov interes kapitalski, ne pa politični.« (Sever, 2008) V uredništvu je 24 ljudi, med katerimi je večina študentov, in je hierarhično urejeno. Pri produkciji novic poleg vodstva (odgovorni urednik in kreativni direktor) sodeluje 15 novinarjev, štirje voditelji novičarskih oddaj in trije »atipični medijski delavci«, ki jim na Vest.si pravijo »omogočarji«. Opravljajo številna dela, predvsem povezana s tehnološkim okvirom spletnega medija, in »omogočajo« produkcijo novic in ostalih vsebin.21 Kot pravi Sever, na Vest.si ni stroge uredniške politike, saj je delovni čas sodelavcev razgiban, sestava uredništva, ki ga sestavljajo predvsem študenti, pa nestanovita. »Neke smernice so določene, toda sodelavci prispevke objavljajo sami. Potem jih šele pregledam. Potem sami objavljajo in uredniška roka je bolj za nazaj, da pogledaš, kaj je bilo … Potem prek pripomb usmerjaš za naprej.«22

Proces produkcije novic v tem uredništvu vodijo drugi kriteriji objavne vrednosti kot v tradicionalnem novinarstvu, pri čemer izbrane informacije ponudijo samo del dogodka in zanemarjajo širši kontekst. Vest.si ironizira izbrane dogodke in novinarski diskurz nasploh, kar je posebej izrazito v oddaji Vesti na vesti. Z vključevanjem ironije v vse svoje vsebine ekskluzivistično ponujajo eno interpretacijo družbene realnosti in zanemarjajo drugačne razlage dogodkov. »Ironije je še premalo. Z njo želimo doseči to, da ljudje razmislijo, kaj so prebrali, slišali in videli, da začnejo razmišljati s svojo glavo.« (Sever, 2008) Razumevanje ironije na ravni estetike je ob dekontekstualiziranemu poročanju in interpretiranju mogoče samo ob spremljanju novinarstva klasičnih medijev in njihovih spletnih časopisov, ki poskušajo dogodke umeščati v širši kontekst. »Nismo sposobni delati kot POP TV, Delo in drugi. Kontekst bi lahko ponudili s pomočjo agregatov, na strani bi lahko ponudili RSS nastavek za STA in zadovoljili potrebe po kontekstu. Toda to bi bilo nesmiselno, saj so na spletu vse strani povezane med seboj in uporabnik potuje med njimi.« (Sever, 2008)

Čeprav Vest.si v stalnih rubrikah Komentar in Kolumna ponuja interpretativne prispevke, je zanemarjanje tradicionalne novinarske norme o ločevanju dejstev in mnenj v novicah na tej strani vseprisotno. Sever pravi, da želijo s tem »prisiliti bralca, da začne razmišljati«, podobno trdi tudi o hibridizaciji oglaševalskih in neoglaševalskih vsebin, ki je sporna z vidika medijske etike in zakonodaje. Potencialnim oglaševalcem namreč med drugim ponujajo logotip na voditeljevi skodelici med oddajo Vesti na vesti23, do nedavnega so oglaševalci lahko tudi kupili voditeljevo šalo, ki so jo imenovali »Jonasov štos«. »Problema se zavedamo in o njem razmišljamo. Na internetu za zdaj ta pravila niso definirana. Prepričani smo, da naši obiskovalci razumejo, kdaj na naši spletni gledajo oglas in kdaj spremljajo drugačne vsebine, saj tega ne skrivamo. V kolikor bi to v prihodnosti predstavljalo zakonski problem, je mogoče oglasne vsebine še dodatno označiti.« (Sever, 2008)

V uredništvu od sodelavcev pričakujejo, da znajo poleg novinarskega dela uporabljati tudi kamero, zmontirane posnetke objavljati na strani YouTube in jih nato od tam vključevati v svoje prispevke. »Veliko prostora imamo za izboljšanje kakovosti snemanja in slike, obdelavo slike, montažo in podobno. To ni lahko delo. Kako težko je, najbolj ilustrira Televizija Slovenija, kjer novinarske prispevke, ki ne sporočijo bistveno več kot naši, pripravlja pet oziroma šest ljudi. Razmišljali smo tudi o zakupu videoservisa in opustitev objavljanja prek YouTuba, vendar je to za zdaj za nas še predrago.« (Sever, 2008) Z objavljenimi prispevki se grobo odmikajo od novinarskih konvencij snemanja in montiranja posnetih vsebin, ki se med drugim kažejo v nemirnih kadrih, zaporedju kadrov in pogosto zaradi slabe kakovosti tona težko razumljivem govoru novinarjev in virov informacij. »Na internetu so drugačne konvencije. Tudi statistike gledanosti posameznih prispevkov kažejo, da ljudje hočejo presežek – želijo, da so vsebine dokumetarne, zabavne in pokomentirane.« (Sever, 2008)

Na Vesti so ob vsakem prispevku hipertekstovne povezave do sorodnih vsebin in najbolj branih prispevkov v tednu, katerih seznam ponujajo že na vstopni strani. Foruma na strani ni, saj bi bilo po besedah Severja moderiranje predrago, obiskovalcem tudi ne ponujajo blogov, pišejo jih le le sodelavci Vesti. V uredništvu ne razmišljajo, da bi obiskovalce bolj aktivno vključiti v produkcijo novic. »Radi bi jih vključili, vendar ne gre. Vsak od nas ima svojo službo, svoje delo. Poleg tega kultura v Sloveniji onemogoča, da bi bilo državljansko novinarstvo uspešno. Najbolj radikalna izkušnja je Svet na Kanalu A, kjer gledalce ves čas pozivajo, naj pošiljajo prispevke prispevke, potem pa vsak dan gledamo slike psov, mačk in otrok. Ljudje, ki imajo novinarsko žilico, večinoma že na nek način sodelujejo pri kakem mediju.« (Sever, 2008) Medtem ko je vključevanje hipertekstovnih povezav znotraj prispevkov odvisno od iniciative posameznega avtorja, je redno odzivanje na komentarje obiskovalcev interna konvencija. »Obiskovalce poskušamo spoštovati. Z njimi enakopravno komuniciramo in se ne postavljamo nad njih. Večino pripomb obiskovalcev, na primer, koga povabiti ali kaj spremeniti, smo upoštevali. Obiskovalci dobro vedo, kaj jim je všeč.« (Sever, 2008) Odgovorni urednik je prepričan, da so v zadnjem letu drugi medijski igralci na spletu prevzeli nekatere ideje Vesti, povezane predvsem z načinom reprezeniranja dogodkov. »Ne bom skromen, ampak Vest.si je spremenila medijsko pokrajino v Sloveniji. Velike medijske hiše sledijo temu, kar delamo, in nas kopirajo«. (Sever, 2008)

Sklep

Bežen vpogled v delovanje in vsebine strani Siol.net in Vest.si razkriva številna razhajanja med obema spletnima medijema, ki jih že v izhodišču sooblikuje dejstvo, da je prvi nastal kot poslovni projekt velikega podjetja, drugi pa kot ideja skupine »entuziastov«. Kljub temu je obema medijema skupno stremljenje k dobičku in hierarhična organiziranost uredništva, značilna za tradicionalne medijske organizacije, prav tako si prizadevata novinarja ohraniti v jedru diskurza s tem, da zavračata poskuse uresničevanja državljanskega novinarstva. Razlike so opazne v kontekstu sporočanjskega procesa, zavezanosti tradicionalnim konvencijam novinarskega sporočanja in izkoriščanju tehnoloških potencialov komuniciranja na spletu.

Na Siolu so smernice dela institucionalizirane: določajo jih na tedenskih sestankih uredništva, znotraj posameznih redakcij pa se usklajujejo vsak dan. Zahtevo po kontinuirani produkciji novic s čim manj stroški uresničujejo tako, da novinarji politične redakcije, ki vsak dan pripravijo največ prispevkov, informacije zbirajo, izbirajo in upovedujejo večinoma v uredništvu in ga redko zapuščajo. Njihovi poglavitni viri so zato tiskovne agencije in drugi spletni časopisi, končni izdelki pa so predvsem reciklaže že objavljenih novic. V svojem delu v tem okviru sledijo normi novinarske objektivnosti, ki med drugim določa nepristranskost v vseh fazah sporočanjskega procesa ter ločevanje med dejstvi in mnenji. Tehnološki potenciali komuniciranja na spletu (interaktivnost, hipertekstovnost in multimedialnost) skorajda niso izkoriščani v produkciji novic: hipertekstovnost je omejena na strani znotraj spletne strani; multimedialnost je najbolj izkoriščana v rubriki Avtomobilizem, ostalih izvornih videovsebin praviloma ni; tehnološki okviri interaktivnosti so postavljeni, toda dvosmernega komuniciranja med člani uredništva in bralci ni. S slednjim ohranjajo trdna mejo med avtorjem in bralcem in ohranjajo novinarjevo tradicionalno odbirateljsko vlogo.

Kljub hierarhično urejeni strukturi uredništva, produkcija novic ni do take mere kot na Siolu podvržena institucionalizaciji in birokratizaciji, kar je verjetno posledica nestanovitosti v sestavi večjega dela uredništva, ki ga sestavljajo tudi »atipični medijski delavci« s paleto zadolžitev. Poleg tega se vsebinske smernice določajo na kratkih sestankih s posameznimi sodelavci – po besedah Severja večinoma po objavi vsebin. Sicer se v vsebinah na Vesti namerno odmikajo od tradicionalnih konvencij novinarskega sporočanja predvsem z ironizacijo na več ravneh, s čimer med drugim ponujajo ekskluzivistične interpretacije dogodkov in verodostojnost novinarskega diskurza postavljajo pod vprašaj. Od spletnih potencialov najbolj izrazito izkoriščajo multimedialnost, saj skoraj vsak prispevek gradi pomen na prepletanju pisane besede in videoposnetkov. Stran interaktivnosti ne goji tako, da bi bralcem ponujala oblikovanje blogov in komentiranje na forumih, toda sodelavci Vesti se redno odzivajo na komentarje bralcev pod prispevki, s čimer legitimnost podeljujejo spletnim uporabnikom in se deloma odmikajo od vloge tradicionalnih odbirateljev.

Kljub površinskem preletu posredovalcev novic v »slovenskem« spletu, bežnem vpogledu v delovanje in vsebine dveh izbranih spletnih medijev ter ozki prizmi raziskovalnega zanimanja lahko sklenemo le, da se prehod novinarstva na splet izraža v heterogenosti in kompleksnosti novinarskega dela skozi prizmo organiziranosti uredništva, faz v sporočanjskem procesu, stopnji izkoriščanja tehnoloških značilnosti spletnega komuniciranja in ambivalenci v odnosu do tradicionalnih novinarskih konvencij. Brez velikih zadržkov lahko trdimo, da odgovor na vprašanje, kaj je novinarstvo in kdo so novinarji, tudi v kulturnem okviru spleta ni enoznačen. Prepoznano pestrost na različnih ravneh lahko razumemo kot odsev splošne krize v novinarstvu kot kulturne prakse in hkrati potrdimo Dahlgrenovo ugotovitev: »'Boljša' tehnologija ne pomeni nujno 'boljšega' novinarstva.«24

1 O krizi, smrti oziroma koncu novinarstva glej na primer:

Altheide, David L., Robert P. Snow (1991), Media Worlds in the Postjournalism Era. New York: Aldine de Gruyter.
Hardt, Hanno (1996), The End of Journalism: Media and Newswork in the United States. V: The Public 3 (3), str. 21–41.
Campbell, Vincent (2004), Information Age Journalism: Journalism in an International Context. New York: Oxford University Press.
Splichal, Slavko (2005), Konec novinarstva. Predavanje na Novinarskih dnevnih 2005 v Piranu; dostopno na: http://www.novinar.com/prikaz.php?show_dejavnost_objava=86&show_dejavnost=3&leto=2005; 13. 3. 2008.
Deuze, Mark (2007), Media Work. Cambridge: Polity Press.

2 V nadaljevanju besedila sicer uporabljamo besedi novinarstvo in novinar, vendar ju moramo razumeti v okviru težavnosti njunega definiranja in v kontekstu omenjene krize.
3 O novinarstvu v »konvergenčni kulturi« glej na primer: Deuze, Mark (2007), str. 141–171.
4 Primeri utopičnih razmišljanj o odnosu med novinarstvom in spreminjajočim se tehnološkim okoljem:

Quittner, Joshua (1995), The Birth of Way New Journalism. HotWired, http://hotwired.lycos.com/i-agent/95/29/waynew/waynew.html, 12. december 2006.
Singer, Jane B. (1997), Changes and Consistences: newspaper journalists contemplate online future. V: Newspaper Research Journal 18, str. 2–18.
Stephens, Mitchell (1998), Which Communication Revolution Is It, Anyway? V: Journalism & Mass Communication Quarterly 75, str. 9–13.

5 Več o distopičnih razumevanjih odnosa med novinarstvom in spreminjajočim se tehnološkim okoljem glej: Dahlgren, Peter (1996), Media Logic in Cyberspace: Repositioning of Journalism and Its Public. V: The Public 3 (3): 59–72.
6 Več o normaliziranju bloga kot oblike komuniciranja v novinarstvu tradicionalnih medijskih organizacij glej: Vobič, Igor (2007): The Normalization of the Blog in Journalism: Online Newspapers of Slovene Traditional Media. V: Medijska istraživanja 13 (2), str. 59–84.
7 Več glej na primer: Dahlgren, Peter (2008): Media and Political Engagement: Citizens, Communication and Democracy. New York: Cambridge University Press.
8 Besedna zveza slovenski splet je paradoksalna. Razlagamo si jo lahko s pomočjo koncepta normalizacije kibernetskega prostora. Kibernetski prostor se s privzemanjem značilnosti družbenega prostora zunaj računalniško posredovanega komuniciranja normalizira. Kibernetski prostor s tem pridobiva obrise mediatizirane javne sfere, med drugim njene akterje in mehanizme – tudi narod. Več o normalizaciji kibernetskega prostora glej:

Resnick, David (1998), »Politics on the Internet: the Normalization and the Public Sphere«, str. 48–68. V: C. Touluse, W. T. Luke (Ed.): The Politics of Cyberspace. London: Routledge;
Oblak, Tanja (2002), Dialogue and Representation in the Electornic Public Sphere, V: The Public 9 (2), str. 7–22.

9 Več glej: Pavlik, John (2000), The Impact of Technology on Journalism. V: Journalism Studies 1(2), str. 229–237.
10 Poglobljeni intervju z odgovornim urednikom spletnega portala Siol.net Francijem Valjavcem; 3. 3. 2008 (v nadaljevanju: Valjavec, 2008).
11 Lastniška struktura Telekoma Slovenije, d. d., je: Republika Slovenija (62,53 %), Kapitalska družba (5,59 %), Slovenska odškodninska družba (4,25 %), fizični lastniki (27,6 %), dostopno na: http://www.gvin.com/Pajek/Default.aspx?stran=subjekt&podstran=lastniska&id=5014018, 7. 3. 2008.
12 Glej Letno poročilo Agencije za pošto in elektronske komunikacije za leto 2006; dostopno na: http://www.apek.si, 13. 3. 2008.
13 V letnem poročilu Siol, d. d., rezultate poslovanja uredništva Siol.net ni mogoče razbrati; dostopno na: http://www.ajpes.si, 13. 3. 2008.
14 Več o rutinizaciji v novinarstvu glej na primer: Poler Kovačič, Melita (2005), Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: Založba FDV, str. 84–86.
15 Več o vsebinski in medosebni interaktivnosti: Massey, Brian L., Levy, Mark R. (1999): Interactivity, Online Journalism, and English-language Web Newspapers in Asia. V: Edmund B. Lambeth, Philip E. Meyer, Esther Thorson (ur.): Assessing Public Journalism. Columbia. University of Missouri Press, str. 15–35.
16 Več o ideji javnega novinarstva in sorodnih konceptih na »slovenskem« spletu glej: Vobič, Igor (2007), Spletno novinarstvo – Kdo s(m)o novinarji? V: Medijska preža/Media Watch 29/30, str. 46–47; dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/29/splet/, 13. 3. 2008.
17 Poglobljeni intervju z odgovornim urednikom spletnega medija Vest.si Janijem Severjem; 25. 2. 2008 (v nadaljevanju: Sever, 2008).
18 Vest.si svoje vsebine ponuja kot video na zahtevo v okviru digitalnih televizijskih storitev T2, družbe za ustvarjanje, razvoj in trženje elektronskih komunikacij in opreme, d. o. o., več glej: http://tv.t-2.net/?MCT=0&MGUID=1000002, 13. 3. 2008.
19 Glej: Vestno oglaševanje 2008, dostopno na: http://www.vest.si/wp-content/uploads/2008/03/vestno-oglasevanje.pdf; 8. 3. 2008.
20 Glej vpis okrožnega sodišča v Ljubljani v sodni register, dostopno na: http://www.gvin.com, 13. 3. 2008.
21 Več o »atipičnih medijskih delavcih« glej: International Federation of Journalists (2006), The Changing Nature of Work – Research Report, dostopno na: http://www.ifj.org/pdfs/ILOReport070606.pdf, 8. 3. 2008.
22 Kljub temu je maja 2007 takratna skupina sodelavcev Vesti.si pripravila tudi nekakšen interni novinarski kodeks: »Smo jezdeci novih tehnologij, kritiki preživelih vzorcev in prenašalci zgodb. Misel, besedilo, fotografija, gibljive slike. Novica ne potrebuje embalaže, le pot do ušesa. Oropan vsebine in humorja je infotainment zabloda. Vprašanje rumenega tiska je navidezno, obstaja le dostojnost in nje odpoved. Strah je orožje preplašenih, lepota v očeh občudovalca, novica v nogah prinašalca, resnica v rokah pripovedovalca. Argument kraljuje, pravica do popravka je sveta, kritična presoja ohranja razum. Opazovana, se zgodba razkriva sama.
Pozabil si: Da novica ni blago, da Resnica ni ideja. Da Resnica je ena, nikomur dodeljena. Da vrnem prezir, bralec, s prezirom, da hlapec si hlapec in hlapec boš zmerom!
Ti, ki si praviš Novinar:

Spoštuj vsako vest in vse ljudi.
Pripoveduj točno, jasno, utemeljeno.
Ljudje imajo imena, kraji živijo v času.
Beleži javno, spoštuj zasebno.
Bodi izbirčen v zgodbi, žanru in slogu.
Neizprosno razkrivaj nespoštljivo ravnanje.
Brez vira je zgodba le zgodba.

In naj te peče Vest.«, dostopno na: http://www.vest.si/o-vesti, 8. 3. 2008.
23 Glej: Vestno oglaševanje 2008, dostopno na: http://www.vest.si/wp-content/uploads/2008/03/vestno-oglasevanje.pdf; 8. 3. 2008.
24 Glej: Dahlgren, Peter (2008), Media and Political Engagement: Citizens, Communication and Democracy. New York: Cambridge University Press.

Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Ali bloge lahko štejemo za medij in ali so blogerji lahko novinarji?

Nedavni rezultati ankete med gospodinjstvi IKT 2007 Statističnega urada Republike Slovenije so pokazali, da je med slovenskimi uporabniki interneta vse več blogerjev. Med 950.000 rednimi uporabniki spleta je kar 120.000 Slovencev, starih od 10 do 74 let, ki obiskujejo bloge, medtem ko jih ima svoj blog kar 16.000. Blog je očitno postal priložnost, ko ima vsak možnost napisati mnenje, tudi anonimno.