V komunikacijskih, medijskih in novinarskih študijah avtorji različnih teoretskih tradicij skoraj dve desetletji poudarjajo, da je novinarstvo v krizi in da njegova klasična paradigma umira zaradi občutnih kulturnih preobrazb.[1] Ta razprava temelji na zgodovinskih premikih v poznem kapitalizmu, ki novinarstvo kot kulturno prakso vpenjajo in podrejajo silnicam političnega sistema, racionalnostim trga in novim komunikacijskim in informacijskim tehnologijam. V tem kulturnem in tehnološkem vrtincu meje med novinarstvom in nenovinarstvom izginjajo, kar zastavlja vprašanja identitete, etike in odgovornosti v javnem komuniciranju. Vprašanji, kaj je novinarstvo in kdo je novinar[2], sta vedno bolj kompleksni v heterogenem konvergenčnem okolju.[3]

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so v novinarske študije implicitno vstopile ideje tehnološkega determinizma, ki so se izražale utopično in distopično. Na eni strani so poudarjali, da je splet lahko revolucionarna sila, ki bo končala krizo novinarstva in postavila temelje novemu novinarstvu.[4] Hkrati pa so nekateri avtorji bolj pesimistično pristopali k problemu odnosa med novinarstvom in spreminjajočim se tehnološkim okoljem ter ga razumeli kot kolesje v poglabljanju krize novinarstva v specifičnem zgodovinskem in kulturnem kontekstu.[5] Podobna polarizacija je nastala na začetku tega desetletja v razpravah o odnosu med novinarstvom in bloganjem, ki se v zadnjih letih razkraja v ugotovitvah o normaliziranju blogov in podobnih oblik komuniciranja v spletnih časopisih tradicionalnih medijskih hiš.[6] Tovrstni premiki so posledica zmernejših pristopov k transformacijam novinarstva, prevladovati so začele ideje, ki spremembe sodobnega novinarstva razumejo kot posledice interakcije med tehnologijo in različnimi kulturnimi konteksti in gibljivimi medijskimi ekosistemi. Vprašanje razlikovanja med štirimi vejami novinarstva (časopisno, radijsko, televizijsko in spletno novinarstvo) torej ne smemo razumeti ekskluzivistično in zgolj skozi prizmo tehnologije, ampak v prepletanju kontekstov produkcije novinarskih vsebin in njihove potrošnje, ki so v konvergenčnem medijskem svetu vse prej kot uniformni in univerzalni. S prehajanjem na splet se novinarstvo ne postavlja na glavo, ampak se prilagaja novinarskim tradicijam v specifičnih kulturnih kontekstih.[7] Zdi se, da so vprašanja, kaj je novinarstvo in kdo je novinar ter kaj ni novinarstvo in kdo ni novinar, v temelju razprav sodobnih novinarskih študij in tistih o prihodnosti novinarstva.

Identifikacija novinarstva v sodobnem javnem komuniciranju je težavna, saj tudi na »slovenskem« spletu[8] tradicionalne medijske hiše s svojimi spletnimi časopisi (npr. 24ur.com, Rtvslo.si, Delo.si, Vecer.si, Dnevnik.si) niso edini razprševalci novic. Za pozornost uporabnikov in tržne deleže se namreč v tem konteksu med drugim borijo brskalniki, ki večinoma nimajo svoje produkcije novic in ponujajo nabor novic drugih spletnih časopisov (npr. Najdi.si). Podobno velja za nekatere izključno spletne medije, ki poleg novic ponujajo tudi druge vsebine. Ločimo jih lahko na tiste, ki vsebine pripravljajo za široko »občinstvo« (npr. Siol.net), in tiste, ki s svojo vsebino ciljajo na interesno ožje, a med seboj zelo različne skupine spletnih uporabnikov (npr. Obala.net, Si21.com, Avtomobilizem.com, Vest.si). Med slednje z vidika partikularnosti ciljnih skupin vsaj deloma spadajo kolektivni blogi (npr. Razgledi.net, Medijski Watch Dog, E-demokracija.si) in nekateri individualni blogi (npr. libertarec.blogspot.com, Mežica v besedi in fotkah). V vsebinah, ki jih ponujajo zgoraj naštete spletne strani, težko jasno ločimo novinarstvo od nenovinarstva, prav tako pa je zabrisana meja med omenjenimi ponudniki novic na »slovenskem« spletu in ostalimi posredovalci informacij, ki jih lahko vodijo povsem partikularni interesi.

Na štirih ravneh, na katere po Pavliku vpliva interakcija med tehnologijo in kulturnim kontekstom, tj. delo novinarjev, novinarska vsebina, organiziranost uredništva ter odnos med novinarji in njihovimi naslovniki[9], se lotevamo dveh izključno spletnih medijev: Siol.net, ki ga je postavilo največje podjetje na področju telekomunikacij v Sloveniji, in Vest.si, ki je nastal s finančnimi vložki majhnega števila posameznikov. Spletna medija bomo primerjali skozi prizmo kadrovske sestave uredništva in njegove organiziranosti, novinarskega sporočanjskega procesa in njegovih rezultatov ter razumevanja odnosa med novinarjem in bralcem. S tem pristranskim izborom medijev ne moremo prepoznavati vzorcev novinarstva na spletu, zato poskušamo z analizo spletnih strani in poglobljenimi intervjuji zgolj prikazati kompleksnost vprašanja, kaj je novinarstvo na spletu in kdo je spletni novinar.

Novinarstvo je plasiranje informacij. Novinarji precejamo informacije in plasiramo tisto, kar se nam zdi v dnevu najbolj zanimivo. Iz novice lahko naredimo to ali ono. V končni fazi smo novinarji neke vrste oglaševalci. Franci Valjavec, odgovorni urednik Siol.net[10]

Spletni portal podjetja Telekom Slovenije, d. d.[11], prek hčerinskih podjetij vrsto let glavnega akterja na slovenskem trgu elektronskih komunikacij[12], na vstopni strani poleg desetih vsebinskih sklopov novic (Slovenija, EU, Svet, Kultura, Gospodarstvo, Sportal, Trendi, Avtomoto, Tehnologija in Prva liga) ponuja širok nabor storitev omenjenega podjetja. Stran posebno vsebinsko rubriko namenja storitvam Siola, ki so od nedavne prenove spletne strani naprej tudi grafično in tipografsko ločene od novinarskih vsebin. Z vstopne strani lahko uporabnik vstopa tudi v štiri ločena interaktivna okolja: blogersko okolje Blogos, Forumi, Kupido za iskanje osebnih stikov in Otroški kotiček z igrami, forumi, klepetalnicami in podobnim za otroke. Po zadnji jesenski raziskavi Merjenje obiskanosti spletnih strani (MOSS) je imel Siol.net dobrih 531.000 različnih uporabnikov v treh tednih, delež uporabnikov iz tujine je bil 17,4-odstoten. Po besedah Valjavca je imel spletni portal v letu 2007 okoli 520.000 evrov prihodkov od oglaševanja. »Uredništvo trenutno ne ustvarja dobička. Smo blizu in vse kaže, da bomo konec leta dočakali z dobičkom« (Valjavec, 2008).[13]

Siol.net je leta 1996 postavilo podjetje Siol, d. o. o., takratno hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije. Prva štiri leta je bila spletna stran namenjena predstavitvi storitev omenjenih podjetij, nato je leta 2000 začela tudi s pripravljanjem splošnoinformativnih vsebin, pred meseci so stran popolnoma prenovili, uredništvo pa je dobilo novo programsko ogrodje. Trenutno je v uredništvu redno zaposlenih deset ljudi (predvsem urednikov), sklenjenih imajo 75 avtorskih pogodb (večinoma z novinarji). Uredništvu je hierarhično urejeno – glavnemu uredniku po hierarhiji sledijo uredniki štirih redakcij (politična, športna, avtomobilistična in trendovska) ter dnevni redaktorji oziroma redaktorji posameznih izmen. Smernice svojega dela po besedah Valjavca redakcije določajo na ločenih tedenskih sestankih, medtem ko je usklajevanje med odgovornim urednikom, uredniki in redaktorji stalno – tudi v okviru krajših sestankov.

Delo v politični in športni redkaciji je zaradi zahteve po aktualnosti poročanja razdeljeno v dopoldansko in popoldansko izmeno, ki ju vodita dopoldanski in popoldanski redaktor. Politična redakcija pripravlja rubrike Slovenija, EU, Svet, Kultura in Gospodarstvo. Delo novinarjev je vpeto v ponavljajoče postopke, ki so nastali kot zahteva po kontinuirani produkciji prispevkov.[14] Tako pod pritiskom časovnih rokov novinarji redakcije Siol.net rutinizirano zbirajo, izbirajo in upovedujejo informacije v uredništvu in ga med delovnim časom redko zapustijo. Prispevke v rubrikah praviloma pripravljajo tako, da preoblikujejo novice raznih tiskovnih agencij in medijev na spletu ter jih združujejo v prispevku. »Vedno stremimo k temu, da pridobimo več vzporednih virov, ki jih je na internetu veliko. Prispevki niso v celoti reciklaža ali predelava novic STA, ampak jih novinarji dopolnjujejo s tistimi z BBC-ja, Reutersa, CNN-a in drugih. Ti novinarji redko hodijo na teren, večino časa so uredništvu, kjer opravijo kak klic in podobno. Za posebne dogodke se bolj angažiramo, kot smo se ob zadnjih predsedniških volitvah, ko smo zbirali odzive kandidatov, strank in podobno.« (Valjavec, 2008) Notranje- in zunanjepolitične vsebine dopolnjujejo tudi z videovsebinami Info TV-ja, s katerim ima Telekom Slovenije sklenjeno pogodbo. »Posnetke s strani YouTube tudi uvrščamo, če menimo, da nam bo povečalo aktualnost in obiskanost strani.« (Valjavec, 2008) Nekoliko drugače je v športni redakciji, v kateri novinarji pogosto pripravljajo prispevke kot primarni avtorji. V rubrikah Sportal in Prva liga jih pogosto dopolnjujejo s fotografijami dogodkov, redkeje z videoposnetki. Sicer pa predvsem za avtomobilistične novinarje velja, da pri svojem delu uporabljajo kamero in fotoaparat ter v prispevkih prepletajo pisano besedo in (ne)gibljive podobe. Ker ažurnost ni značilnost pripravljanja prispevkov za rubriki Avtomobilizem in Trendi, nekateri (zunanji) sodelavci prispevkov ne pripravljajo v uredništvu.

Poleg multimedialnosti ima Siol.net postavljene tudi tehnološke okvire vsebinske interaktivnosti in medosebne interaktivnosti.[15] Prva se izraža predvsem s postavljanjem hipertekstovnih povezav do najnovejših sorodnih vsebin in do urednikovega izbora ob posameznih prispevkih. V besedilih prispevkov so hipertekstovne povezave redke, podobno velja za vključevanje povezav do zunanjih spletnih strani. »Sem ter tja se to pojavi, vendar dogovora, da bi vse živo povezovali, nimamo. S tem sicer ne bi bilo nič narobe, toda dogovorjeni smo tako, da povezav ne dajemo v tekst.« (Valjavec, 2008) Medosebno interaktivnost med drugim omogoča mehanizem objavljanja komentarjev obiskovalcev strani pod posameznimi novinarskimi prispevki, na kar se novinarji po besedah Valjavca praviloma ne odzivajo. »Komentarjev ne razumemo kot orodje za komuniciranje z bralci, ampak so namenjeni interaktivnosti med uporabniki. Če je kakšno eksplicitno vprašanje, namenjeno nam, navadno odgovorimo po elektronski pošti. Neposrednemu komuniciranju se poskušamo izogniti – če bi se zapletli v polemiko, to ne bi peljalo nikamor.« (Valjavec, 2008)

Blogosovih blogerjev in komentatorjev na Siolovih forumih ne nameravajo aktivno vključiti v produkcijo novic oziroma v teh okoljih iskati informacije za pripravo prispevkov po zgledu javnega novinarstva in sorodnih idej.[16] »Razmišljali smo, da bi z blogerji poskušali začeti podobno produkcijo kot Vest.si, vendar se za to nismo odločili. Sicer pa državljansko novinarstvo vidim kot dopolnitev klasičnega novinarstva na neklasičnih platformah, kot so blogi in forumi, kar najbolj pride do izraza ob nepričakovanih velikih dogodkih.« (Valjavec, 2008). Uredništvo si sicer prizadeva na svojih straneh utrjevati blogersko skupnost in si tako vzporedno zagotavljati tudi določeno število stalnih obiskovalcev spletnega portala. Med drugim to poskušajo z organiziranjem tekmovanj, na katerih blogerji sami izbirajo tri najbolj priljubljene blogerje, ki jim Siol.net nato ponudi avtorsko pogodbo in jih uvrsti med, kot pravi Valjavec, »hišne blogerje«. »Tudi po tem imajo enako nalogo – pisati morajo blog. Dobro je imeti določene blogerje, s katerimi gradiš na prepoznavnosti in povečuješ obiskanost strani. Nekateri bolj prepoznavni blogerji so tudi bolj vključeni v uredništvo: svetujejo, organizirajo srečanja, pripravljajo blogerske zabave in podobno.« (Valjavec, 2008) Podobno kot spletni časopisi slovenskih tradicionalnih medijskih hiš tudi Siol.net bloge vključuje v svoj diskurz in jih kot obliko komuniciranja normalizira.

Ne podajamo samo suhoparnih vsebin novic, ampak mešamo dejstva in komentar ter odstopamo od ortodoksnih novinarskih doktrin o ločevanju dejstev in komentarjev. S tem želimo prisiliti obiskovalca, da razmišlja in da ne bo več hipnotiziran. Jani Sever, odgovorni urednik Vest.si[17]

Jeseni 2006 je odstavljeni urednik tednika Mladina Jani Sever z majhno ekipo postavil informativni in interpretativni blog, katerega okvire je Vest.si lani pomladi prerasla z reorganizacijo uredništva ter razširitvijo produkcije vsebin. S prenovo strani tako Vest.si poleg prispevkov v rubrikah Politika, Zabava, Kultura, Seks, Šport ponuja tudi vsakodnevno Kolumno, ki jo navadno piše odgovorni urednik, in dnevna poročila Vesti na Vesti z rubriko Komentar. Nedavno so poleg nabora zabavnih (glasbena oddaja Švic mikrofona, kuharska oddaja Mati kuhajo Butalova, pogovorna oddaja Godler šov) in kulturnih spletnih oddaj (feministična oddaja Za babe, oddaja o filmu Kinotožje) začeli pripravljati zunanjepolitično oddajo Takle mamo.[18] Vest.si producira tudi oglase, v katerih nastopajo tudi sodelavci uredništva. »Svetovni trendi gredo v smer, ki jo prakticiramo. Za takšen pristop se je uveljavil izraz adtainement.« (Sever, 2008) Vest.si, ki razen nekaterih oglasov objavlja izključno lastne vsebine in se načeloma ne naslanjajo na produkcijo drugih medijskih hiš, ne sodeluje v MOSS-u in se ob predstavljanju obiskanosti sklicujejo na spletni mehanizem Google Analytics. Po njem naj bi v februarju 2008 imeli dobrih 510.000 obiskov strani in več kot 69.000 različnih obiskovalcev, ki so na strani v povprečju ostali slabih pet minut.[19] »Čeprav obiskanost stalno raste – razen manjših oscilacij v avgustu in decembru –, z njo nismo zadovoljni. Želimo dokazati, da lahko živimo samo na internetu. Zelo čudno bi bilo, če bi to dokazali že zdaj. Pravzaprav smo začeli z ničle, najeli smo prostore, postavili studio in dobili sodelavce, ki jim poskušamo dajati skromne honorarje. Ko vse skupaj seštejemo, se lovimo za rep.« (Sever, 2008)

Začetni vložek devetih ustanoviteljev podjetja Vest založništvo, d. o. o., je znašal dobrih 12.000 evrov.[20] »Nastali smo praktično iz nič oziroma iz skromnih prispevkih mene, Jonasa Žnidaršiča in drugih entuziastov, ki so bili skoraj eno leto pripravljeni živeti brez plače. Vsi ostali mediji v Sloveniji nastanejo tako, da nekdo pride z vrečo denarja. Mi bi radi dokazali, da lahko ustvarjamo dobiček – in to samo s spletnimi vsebinami« (Sever, 2008) Pol leta pozneje pa se je lastniška struktura podjetja spremenila. »Vest se je dokapitalizirala. Agencija Futura je za četrtinsko lastništvo vložila 200.000 evrov. S Futuro smo kompatibilni, saj so agencija, ki se ukvarja s trženjem in marketingom, kar nas zanima, poleg tega je njihov interes kapitalski, ne pa politični.« (Sever, 2008) V uredništvu je 24 ljudi, med katerimi je večina študentov, in je hierarhično urejeno. Pri produkciji novic poleg vodstva (odgovorni urednik in kreativni direktor) sodeluje 15 novinarjev, štirje voditelji novičarskih oddaj in trije »atipični medijski delavci«, ki jim na Vest.si pravijo »omogočarji«. Opravljajo številna dela, predvsem povezana s tehnološkim okvirom spletnega medija, in »omogočajo« produkcijo novic in ostalih vsebin.[21] Kot pravi Sever, na Vest.si ni stroge uredniške politike, saj je delovni čas sodelavcev razgiban, sestava uredništva, ki ga sestavljajo predvsem študenti, pa nestanovita. »Neke smernice so določene, toda sodelavci prispevke objavljajo sami. Potem jih šele pregledam. Potem sami objavljajo in uredniška roka je bolj za nazaj, da pogledaš, kaj je bilo … Potem prek pripomb usmerjaš za naprej.«[22]

Proces produkcije novic v tem uredništvu vodijo drugi kriteriji objavne vrednosti kot v tradicionalnem novinarstvu, pri čemer izbrane informacije ponudijo samo del dogodka in zanemarjajo širši kontekst. Vest.si ironizira izbrane dogodke in novinarski diskurz nasploh, kar je posebej izrazito v oddaji Vesti na vesti. Z vključevanjem ironije v vse svoje vsebine ekskluzivistično ponujajo eno interpretacijo družbene realnosti in zanemarjajo drugačne razlage dogodkov. »Ironije je še premalo. Z njo želimo doseči to, da ljudje razmislijo, kaj so prebrali, slišali in videli, da začnejo razmišljati s svojo glavo.« (Sever, 2008) Razumevanje ironije na ravni estetike je ob dekontekstualiziranemu poročanju in interpretiranju mogoče samo ob spremljanju novinarstva klasičnih medijev in njihovih spletnih časopisov, ki poskušajo dogodke umeščati v širši kontekst. »Nismo sposobni delati kot POP TV, Delo in drugi. Kontekst bi lahko ponudili s pomočjo agregatov, na strani bi lahko ponudili RSS nastavek za STA in zadovoljili potrebe po kontekstu. Toda to bi bilo nesmiselno, saj so na spletu vse strani povezane med seboj in uporabnik potuje med njimi.« (Sever, 2008)

Čeprav Vest.si v stalnih rubrikah Komentar in Kolumna ponuja interpretativne prispevke, je zanemarjanje tradicionalne novinarske norme o ločevanju dejstev in mnenj v novicah na tej strani vseprisotno. Sever pravi, da želijo s tem »prisiliti bralca, da začne razmišljati«, podobno trdi tudi o hibridizaciji oglaševalskih in neoglaševalskih vsebin, ki je sporna z vidika medijske etike in zakonodaje. Potencialnim oglaševalcem namreč med drugim ponujajo logotip na voditeljevi skodelici med oddajo Vesti na vesti[23], do nedavnega so oglaševalci lahko tudi kupili voditeljevo šalo, ki so jo imenovali »Jonasov štos«. »Problema se zavedamo in o njem razmišljamo. Na internetu za zdaj ta pravila niso definirana. Prepričani smo, da naši obiskovalci razumejo, kdaj na naši spletni gledajo oglas in kdaj spremljajo drugačne vsebine, saj tega ne skrivamo. V kolikor bi to v prihodnosti predstavljalo zakonski problem, je mogoče oglasne vsebine še dodatno označiti.« (Sever, 2008)

V uredništvu od sodelavcev pričakujejo, da znajo poleg novinarskega dela uporabljati tudi kamero, zmontirane posnetke objavljati na strani YouTube in jih nato od tam vključevati v svoje prispevke. »Veliko prostora imamo za izboljšanje kakovosti snemanja in slike, obdelavo slike, montažo in podobno. To ni lahko delo. Kako težko je, najbolj ilustrira Televizija Slovenija, kjer novinarske prispevke, ki ne sporočijo bistveno več kot naši, pripravlja pet oziroma šest ljudi. Razmišljali smo tudi o zakupu videoservisa in opustitev objavljanja prek YouTuba, vendar je to za zdaj za nas še predrago.« (Sever, 2008) Z objavljenimi prispevki se grobo odmikajo od novinarskih konvencij snemanja in montiranja posnetih vsebin, ki se med drugim kažejo v nemirnih kadrih, zaporedju kadrov in pogosto zaradi slabe kakovosti tona težko razumljivem govoru novinarjev in virov informacij. »Na internetu so drugačne konvencije. Tudi statistike gledanosti posameznih prispevkov kažejo, da ljudje hočejo presežek – želijo, da so vsebine dokumetarne, zabavne in pokomentirane.« (Sever, 2008)

Na Vesti so ob vsakem prispevku hipertekstovne povezave do sorodnih vsebin in najbolj branih prispevkov v tednu, katerih seznam ponujajo že na vstopni strani. Foruma na strani ni, saj bi bilo po besedah Severja moderiranje predrago, obiskovalcem tudi ne ponujajo blogov, pišejo jih le le sodelavci Vesti. V uredništvu ne razmišljajo, da bi obiskovalce bolj aktivno vključiti v produkcijo novic. »Radi bi jih vključili, vendar ne gre. Vsak od nas ima svojo službo, svoje delo. Poleg tega kultura v Sloveniji onemogoča, da bi bilo državljansko novinarstvo uspešno. Najbolj radikalna izkušnja je Svet na Kanalu A, kjer gledalce ves čas pozivajo, naj pošiljajo prispevke prispevke, potem pa vsak dan gledamo slike psov, mačk in otrok. Ljudje, ki imajo novinarsko žilico, večinoma že na nek način sodelujejo pri kakem mediju.« (Sever, 2008) Medtem ko je vključevanje hipertekstovnih povezav znotraj prispevkov odvisno od iniciative posameznega avtorja, je redno odzivanje na komentarje obiskovalcev interna konvencija. »Obiskovalce poskušamo spoštovati. Z njimi enakopravno komuniciramo in se ne postavljamo nad njih. Večino pripomb obiskovalcev, na primer, koga povabiti ali kaj spremeniti, smo upoštevali. Obiskovalci dobro vedo, kaj jim je všeč.« (Sever, 2008) Odgovorni urednik je prepričan, da so v zadnjem letu drugi medijski igralci na spletu prevzeli nekatere ideje Vesti, povezane predvsem z načinom reprezeniranja dogodkov. »Ne bom skromen, ampak Vest.si je spremenila medijsko pokrajino v Sloveniji. Velike medijske hiše sledijo temu, kar delamo, in nas kopirajo«. (Sever, 2008)

Bežen vpogled v delovanje in vsebine strani Siol.net in Vest.si razkriva številna razhajanja med obema spletnima medijema, ki jih že v izhodišču sooblikuje dejstvo, da je prvi nastal kot poslovni projekt velikega podjetja, drugi pa kot ideja skupine »entuziastov«. Kljub temu je obema medijema skupno stremljenje k dobičku in hierarhična organiziranost uredništva, značilna za tradicionalne medijske organizacije, prav tako si prizadevata novinarja ohraniti v jedru diskurza s tem, da zavračata poskuse uresničevanja državljanskega novinarstva. Razlike so opazne v kontekstu sporočanjskega procesa, zavezanosti tradicionalnim konvencijam novinarskega sporočanja in izkoriščanju tehnoloških potencialov komuniciranja na spletu.

Na Siolu so smernice dela institucionalizirane: določajo jih na tedenskih sestankih uredništva, znotraj posameznih redakcij pa se usklajujejo vsak dan. Zahtevo po kontinuirani produkciji novic s čim manj stroški uresničujejo tako, da novinarji politične redakcije, ki vsak dan pripravijo največ prispevkov, informacije zbirajo, izbirajo in upovedujejo večinoma v uredništvu in ga redko zapuščajo. Njihovi poglavitni viri so zato tiskovne agencije in drugi spletni časopisi, končni izdelki pa so predvsem reciklaže že objavljenih novic. V svojem delu v tem okviru sledijo normi novinarske objektivnosti, ki med drugim določa nepristranskost v vseh fazah sporočanjskega procesa ter ločevanje med dejstvi in mnenji. Tehnološki potenciali komuniciranja na spletu (interaktivnost, hipertekstovnost in multimedialnost) skorajda niso izkoriščani v produkciji novic: hipertekstovnost je omejena na strani znotraj spletne strani; multimedialnost je najbolj izkoriščana v rubriki Avtomobilizem, ostalih izvornih videovsebin praviloma ni; tehnološki okviri interaktivnosti so postavljeni, toda dvosmernega komuniciranja med člani uredništva in bralci ni. S slednjim ohranjajo trdna mejo med avtorjem in bralcem in ohranjajo novinarjevo tradicionalno odbirateljsko vlogo.

Kljub hierarhično urejeni strukturi uredništva, produkcija novic ni do take mere kot na Siolu podvržena institucionalizaciji in birokratizaciji, kar je verjetno posledica nestanovitosti v sestavi večjega dela uredništva, ki ga sestavljajo tudi »atipični medijski delavci« s paleto zadolžitev. Poleg tega se vsebinske smernice določajo na kratkih sestankih s posameznimi sodelavci – po besedah Severja večinoma po objavi vsebin. Sicer se v vsebinah na Vesti namerno odmikajo od tradicionalnih konvencij novinarskega sporočanja predvsem z ironizacijo na več ravneh, s čimer med drugim ponujajo ekskluzivistične interpretacije dogodkov in verodostojnost novinarskega diskurza postavljajo pod vprašaj. Od spletnih potencialov najbolj izrazito izkoriščajo multimedialnost, saj skoraj vsak prispevek gradi pomen na prepletanju pisane besede in videoposnetkov. Stran interaktivnosti ne goji tako, da bi bralcem ponujala oblikovanje blogov in komentiranje na forumih, toda sodelavci Vesti se redno odzivajo na komentarje bralcev pod prispevki, s čimer legitimnost podeljujejo spletnim uporabnikom in se deloma odmikajo od vloge tradicionalnih odbirateljev.

Kljub površinskem preletu posredovalcev novic v »slovenskem« spletu, bežnem vpogledu v delovanje in vsebine dveh izbranih spletnih medijev ter ozki prizmi raziskovalnega zanimanja lahko sklenemo le, da se prehod novinarstva na splet izraža v heterogenosti in kompleksnosti novinarskega dela skozi prizmo organiziranosti uredništva, faz v sporočanjskem procesu, stopnji izkoriščanja tehnoloških značilnosti spletnega komuniciranja in ambivalenci v odnosu do tradicionalnih novinarskih konvencij. Brez velikih zadržkov lahko trdimo, da odgovor na vprašanje, kaj je novinarstvo in kdo so novinarji, tudi v kulturnem okviru spleta ni enoznačen. Prepoznano pestrost na različnih ravneh lahko razumemo kot odsev splošne krize v novinarstvu kot kulturne prakse in hkrati potrdimo Dahlgrenovo ugotovitev: »'Boljša' tehnologija ne pomeni nujno 'boljšega' novinarstva.«[24]

Nedavni rezultati ankete med gospodinjstvi IKT 2007 Statističnega urada Republike Slovenije so pokazali, da je med slovenskimi uporabniki interneta vse več blogerjev. Med 950.000 rednimi uporabniki spleta je kar 120.000 Slovencev, starih od 10 do 74 let, ki obiskujejo bloge, medtem ko jih ima svoj blog kar 16.000. Blog je očitno postal priložnost, ko ima vsak možnost napisati mnenje, tudi anonimno.

Odkar so blogi na svetovnem spletu postali zelo popularni, so mnogi začeli blogerje primerjati z novinarji. Ne nazadnje zato, kar so nekaj velikih zgodb razkrili ravno blogi, ki sicer prek klasičnih medijev ne bi prišle v javnost. Na primer zgodba o prevari s t. i. volilnimi stroji touch screen iz leta 2004 ali pa primer odstavitve znanega TV-voditelja Dana Ratherja, ko so imeli blogi pomembno vlogo pri njegovi odstavitvi, na Bližnjem vzhodu (Izrael, Iran, Irak) pa imajo blogi še vedno podobno vlogo kot partizanski tisk med drugo svetovno vojno.[1]

Enajstega septembra 2001 so bili blogi v ZDA najboljši dostopni zapisi pričevanj s krajev dogodkov, v Sloveniji so imeli podobno vlogo blogi v času hudih poplav leta 2007.

Ali bloge lahko štejemo za medij in ali so blogerji lahko novinarji? Blogi veljajo za nekakšno amatersko državljansko novinarstvo, vendar bi večino blogerjev težko povezali z novinarstvom, če seveda za kriterij vzamemo predpostavko, da je novinarstvo posredovanje preverjenih dejstev obširnemu občinstvu skozi množični medij. Poleg tega blogerji ne vedo veliko o »neodvisnem« preverjanju informacij in podatkov. Nimajo namreč izkušenj in znanja, kako »novinarsko« raziskovati določeno temo.

Večina blogov se osredotoča na precej ozke, bolj trivialne in seveda subjektivne teme. Tudi večina blogerjev se nima za novinarje: večinoma gre za mladostnike, ki z blogi »gradijo svojo identiteto« in se povezujejo z drugimi istomislečimi mladimi. Nekateri blogi pa so kratko malo osebne spletne strani, ki jih posamezniki objavljajo tudi zato, ker software za bloge »avtomatizira« večino t. i. kod html, ki so potrebne za spletno publikacijo.

Seveda pa se vprašanje, ali so blogerji lahko tudi novinarji, največkrat zastavi ob bolj konkretnih primerih. Na primer pri akreditacijah za določene dogodke. V ZDA sta v dopolnilu k zakonu dostopa do informacij Freedom of Information Act ameriška osrednja obveščevalna agencija (Cia) in državna varnostna služba (NSA) piscem blogov namenili enake pravice kot tradicionalnim novinarjem. Leto 2007 se je tako izkazalo kot izredno dobro za blogerje, ki so na procesu proti Lewisu Libbyju prvič v zgodovini prejeli tiskovne akreditacije za obisk procesa.

Tudi v Sloveniji so meje med novinarstvom in nenovinarstvom v računalniško posredovanem komuniciranju precej nejasne. Dilema, ali je blog res medij, se je v Sloveniji prvič pojavila v primeru Ana Jud vs. Gušti (Miha Guštin), ki naj bi v svojem blogu blatil ime Ane Jud, ona pa je od Siola zahtevala umik zapisa. Siol, pri katerem je Gušti objavljal svoj blog, je domnevno sporen zapis umaknil, primer pa še ni doživel svojega epiloga, saj je očitno, da bo sodišče moralo določiti, ali je blog medij. Če je, bodo poleg pisca morali odgovarjati tudi urednik in njegovi nadrejeni, v nasprotnem primeru pa bo odgovarjal zgolj pisec.

Čeprav se mnogi blogerji pri svojih zapisih izgovarjajo na svobodo govora in tiska, jih pravni strokovnjaki opozarjajo, da zanje veljajo ista pravila kot za medije. Stvar je še bolj zapletena, ker zakonodaja dokaj natančno določa, kdo so novinarji, blogerji pa najprej nočejo, da za njih veljajo enako visoki standardi kot za novinarje, a ko pride do tožb, želijo imeti status novinarja. Tipičen primer je zgodba iz ZDA. Devetnajstletni bloger je namreč dvakrat objavil strogo varovane poslovne skrivnosti podjetja Apple, še preden so jih sami predstavili v javnosti. Podjetje je blogerja tožilo, ko je primer prišel na sodišče, pa bloger ni želel razkriti svojega viri informacij, saj je trdil, da ima enake pravice kot novinarji. Sodišče primera na koncu ni rešilo, saj je pred tem prišlo do poravnave.

Blogerji torej svoje zapise tudi definirajo za novinarstvo in seveda, blogerji so prav tako lahko tudi novinarji in blogi lahko vseeno vsebujejo »elemente« novinarstva. Če so torej blogerji lahko tudi novinarji in blogi medij, zakaj torej na spletu ni več novinarskih blogov, zakaj torej ni več novinarjev, ki bi imeli svoj blog? Kar, mimogrede, ne velja samo za bloge v slovenskem virtualnem svetu, temveč za bloge povsod po svetu. Najbolj pogosti odgovori, ki jih novinarji podajajo kot razlog, da nimajo svojih blogov, so, da to kratko malo ne sodi v njihova dela in naloge, ter da svoje najboljše novinarsko znanje vlagajo v zgodbe, ki jih objavljajo v »klasičnih« medijih. Kaj naj torej napišejo še v svoj blog?

Toda morda bi bilo treba vprašanje, če so blogerji lahko novinarji, obrniti in se vprašati, če se novinarstvo lahko sploh pojavlja v blogih? Včasih so si ljudje težko predstavljali, da bi se novinarstvo lahko pojavilo na televiziji in radiu, zdaj pa sta seveda tako radio kot televizija verodostojna vira informacij, tako kot novinarstvo v tiskanih medijih. Takšen preobrat v medijih – pojav novinarstva v blogih – bi bil celo dobrodošel in mu ne bi smeli nasprotovati samo zato, ker novinarstvo na blogih trenutno še nima svoji legitimacije.

Blogi torej trenutno omogočajo državljansko novinarstvo, vendar sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva.[2]

So blogerji lahko tudi »zvezde« in kaj jih določa? Najbolj slavno lestvico Top 100 blogerjev na svetu sestavljajo na spletni strani Technocrati.com. Sestavijo jo na osnovi podatkov, na koliko straneh je objavljena povezava na blog, sicer pa ne upoštevajo, koliko posameznikov zares prebere blog. Za vse, ki pridejo na njihovo lestvico, je to znak največjega uspeha med blogerji, kar 1800 blogov piše samo o tej lestvici, večina blogerjev pa bi se seveda rada uvrstila nanjo. Kateri blogerji se trenutno uvrščajo v sam vrh te lestvice? Boingboing.net, blog, ki piše o kulturi in zanimivih tehnologijah, problogger.net, kjer objavljajo nasvete, kako zaslužiti z bloganjem, in blog TechCrunch.com, v katerem pišejo o novih tehnologijah.

Najbolj popularen bloger na svetu pa presenetljivo ne prihaja z najbolj priljubljenih blog strani Daily Dish, Boin Boing ali Daily Kos; najbolj popularen bloger na svetu je ženska, Kitajka, mlada igralka in režiserka Xu Jinglei (blog.sina.com.cn/xujinglei), ki jo na svojo top 100 lestvico uvrščajo tudi Technocrati. Samo v prvih štirih mesecih njenega bloganja je zabeležila 11 in pol milijona obiskov. Zanimivo je predvsem to, da je Xu Jinglei edina blogerka na tej strani, v primerjavi z drugimi, tudi zelo popularnimi blogi, kjer blog piše več ljudi. Njen blog ima obliko najbolj osnovnega in primarnega bloga, je v formatu osebnega spletnega dnevnika, v katerem opisuje novice in komentarje iz svojega zasebnega življenja, vendar ga lahko berejo le tisti, ki znajo brati kitajske pismenke.

Zvezda zaradi svojega bloga pa je v ZDA zagotovo bloger Perez Hilton (perezhilton.com), ki ga pod tem psevdonimom piše igralec Mario Armando Lavandeira. Blog, kljub sporni vsebini, vsak dan obišče kar štiri milijone ljudi. Lavandeira svojo stran oglašuje kot najbolj osovražen blog v Holywoodu, saj na njem izključno piše o tračih iz zasebnega življenja ameriških pevskih in igralskih zvezd.

Bistvo bloganja naj bi bilo, da posameznik privablja čim večje število bralcev s svojimi kvalitetnimi zapisi. Vendar pa vsak blog ne more privabiti tako velikih skupin bralcev. Blog, ki ima tisoč ali nekaj milijonov bralcev vsak dan, zato ker vsebuje zapise iz zasebnega življenja t. i. celebrity oseb, laže privabi toliko bralcev kot na primer blog podjetja, ki opisuje najnovejše dosežke pri izdelavi svojega toaletnega papirja, ki je še bolj prijazen okolju. Najbolj brani blogerji zato niso nujno tudi najbolj kvalitetni avtorji zapisov in seveda obratno, najbolj kvalitetni blogerski zapisi niso nujno tudi najbolj brani in popularni.

Najpopularnejši blogerji so torej lahko zvezde, vendar ne pri nas. V Sloveniji lahko bolj govorimo o t. i. mikrozvezdah. O blogerjih, ki jih bere neka manjša skupina, za katere so popularni zato, ker so njihovi zapisi za njih zanimivi.

Po začetni blogerski evforiji v Sloveniji, ko je svoj blog začel pisati skoraj vsak drugi najstnik in študent, so po določenem obdobju ostali le še tisti, ki so oblikovali svoj »blogerski« slog. Blogerski bum smo v Sloveniji doživeli v letu 2007, ko smo poleg mednarodnega kongresa blogerjev pri nas dočakali tudi posebno spletno mesto Drugi svet, ki dnevno objavlja izbor najboljših prispevkov celotne slovenske blogsfere, v katero štejejo agregate SloBlogi.net, Blogrola.com, siblogs.com, bloger.si ter ponudnike blogov eDnevnik, Siol Blogos, Večer blog, Delo blog, najblog in RTV blog. Poleg Drugega sveta smo v Sloveniji dobili tudi tiskano izdajo blogov Blogorola.

V Sloveniji je tako nastalo kar nekaj t. i. blogerskih mikrozvezd, intervjuje z njimi so začeli objavljati celo nekateri tiskani in spletni mediji, vendar je še vedno očitno, da so bolj znani blogerji ostali »zvezde« le na spletu, med manjšimi skupinami posameznikov, ki njihove bloge ne le berejo, ampak prek njih z avtorji zapisov tudi komunicirajo. Seveda se je ob tem smiselno vprašati, ali sta igralec in televizijski voditelj Jonas Žnidaršič in publicist Marko Crnkovič, ki sta pri nas bloge najbolj spromovirala, res prava blogerja, »zvezdi« med blogerji, ali pa samo znana Slovenca, ki pišeta svoj blog, za katerega sta plačana, kar je v njunem primeru bolj stranskega pomena. Kdo so torej najbolj popularni blogerji pri nas?

Na spletu se med najbolj priljubljenimi blogerji največkrat omenjajo Had (www.had.si/blog/), Jonas (jonas.blog.siol.net/), Hirkani (www.zibelka.si/blog/), Irena Sirena (irena.blog.siol.net/) in Centrifuga (tamcentrisite.blogspot.com/). Had je eden najbolj aktivnih blogerjev pri nas, piše o različnih stvareh, objavlja pa tudi svoje avtorske fotografije. Jonas je bolj znan kot Jonas Žnidaršič, televizijski voditelj in igralec ter ljubitelj novih tehnologij, na svojem dobro obiskanem blogu pa piše o marsičem. Hirkani je nick name blogerke štirih otrok, ki piše o starševanju in tehnologijah, Irena Sirena je – tako kot Jonas – hišna, plačana blogerka Siola, ki piše predvsem o modi, trendih in holywoodskih tračih, Centrifuga pa je blog slovenske umetnice s precej ostrim jezikom.

Posebnih meritev obiskanosti in popularnosti blogerjev, kot jih imajo v tujini, pri nas še ni, obstaja le lestvica najbolj obiskanih slovenskih blogov prek agregata Blogorola, ki seveda ne zaznava vseh obiskov. V marcu 2008 na vrhu najdemo blog 100 % Irony Free, Irena Sirena, in blog uporabnika Zloba.

Bolj točne in zanesljive meritve priljubljenosti slovenskih blogerjev pa se bodo zagotovo začele izvajati takrat, ko bodo tudi pri nas blogerji začeli služiti s svojimi zapisi, ko bodo na blogih bolj množično (od najbolj popularnih blogerjev pri nas ima oglase na svoji strani le bloger Had) objavljali oglase, ko bodo dobivali plače za svoje zapise, ko bodo morda tudi pri nas začeli zaposlovati blogerje, tako kot to počnejo že na tujih spletnih straneh.