Media Watch

»Vemo, da moramo, če hočemo pisanju vrniti njegovo prihodnost, preobrniti mit o njem: rojstvo Bralca je treba plačati s smrtjo Avtorja.«
Roland Barthes[1]

Z zgornjo povedjo je Barthes končal znameniti esej iz svojega »strukturalističnega« obdobja in začel razvijati koncept intersubjektivnosti, s katerim je želel naposled opraviti s pozitivizmom in »cesarstvom« avtorja v tradicionalni literarni teoriji, vendar ga nikoli ni dokončno razvil. Po Barthesu namreč avtor z začetkom pisanja začne vstopati v lastno smrt, ostanke avtorja pa definirajo družbene institucije – predvsem jezik. Enotnost teksta po njem ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki njegovega sprejema. »Ta točka pa ne more biti več oseba: bralec je človek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije; je samo tisti nekdo, ki v sebi združuje vse sledi, ki tvorijo pisano delo.«[2] Takšno razmišljanje lahko prenesemo na polje tradicionalnega novinarstva klasičnih medijev (tiska, radia in televizije), v katerem prevladuje enosmerni tok informiranja in novinarji kot odbiratelji (gatekeepers) (re)konstruirajo realnost za zamišljeno skupnost naslovnikov.[3] Novinarstvo novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij omogoča odmik od, kot piše Jean d'Arcy, »mentalitete množičnih medijev«[4] in (vsaj) na tehnični ravni ponuja aktivno sodelovanje uporabnikov, tj. bralcev, poslušalcev, gledalcev ali obiskovalcev v novinarskem diskurzu, pri čemer se zgornja Barthesova interpelacijskost[5] vsekakor ohranja.

V novinarskih in medijskih študijah se v zadnjem desetletju nasproti tradicionalnemu novinarstvu skozi prizmo spletnih potencialov (interaktivnost, hipertekstovnost, multimedialnost in arhivskost) postavlja koncept javnega novinarstva, ki izhaja iz generične pravice do komuniciranja.[6] Javno novinarstvo, imenovano tudi komunitaristični pristop k novinarstvu, skupnostno novinarstvo in pogovorno novinarstvo, se je razvilo v 90. letih 20. stoletja v Združenih državah Amerike kot odgovor na krizo novinarstva, predvsem njegove klasične paradigme, kot posledice institucionalne vpetosti novinarstva v politični, ekonomski in kulturni sistem. V diskurzivno središče ta pristop še vedno postavlja novinarja, ki deluje kot nekakšen katalizator med posameznikom in skupnostjo; po drugi strani koncept nasprotuje profesionalizaciji in posledično elitizaciji novinarstva. Za Jeremyja Iggersa[7] je to morda zadnje dobro upanje za prihodnost novinarstva kot javne prakse, saj da javno novinarstvo z aktivnim vključevanjem posameznikov kot državljanov v novinarski sporočanjski proces[8] povezuje skupnost in prek spodbujanja deliberativnosti pomaga iskati rešitve njenih problemov – med drugim z odmikom od norme novinarske objektivnosti.[9] V tem okviru ne smemo zgornjega koncepta enačiti z interaktivnim novinarstvom, participativnim novinarstvom in državljanskim novinarstvom,[10] ki sicer aktivirajo uporabnika v novinarskem sporočanjskem procesu, vendar le deloma predstavljajo vozlišča pojmov državljana, skupnosti in deliberativnosti, temeljev ideje javnega novinarstva. Zmožnost nelinearnega, sinhronega in personaliziranega komuniciranja zgornjih konceptov v (samo)razumevanje novinarstva in novinarjev vnašajo dodaten nemir: ni več povsem jasno, kdo je v novinarskem diskurzu Avtor in kdo Bralec ter za čigavo smrt oziroma rojstvo sploh gre. V tem prispevku se bomo zato v okviru zgornjih konceptov osredotočili predvsem na vprašanja, kako se lahko uporabniki v slovenskem spletu[11] aktivno vključujejo v novinarski sporočanjski proces in ali je v analiziranih spletnih nastavkih mogoče zaznati zametke uresničevanja ideje javnega novinarstva.

Spletni časopisi slovenskih klasičnih medijev: križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so novinarstvo na spletu številni avtorji naslavljali kot »revolucija«, »prihodnost novinarstva«, »doba spleta«, »popolnoma novo novinarstvo« in podobno.[12] Sodobne medijske in novinarske študije so mnogo bolj zadržane glede pričakovanj o spontani uresničitvi komunikativne racionalnosti in deliberativnih potencialov v kibernetskem prostoru.[13] Spletni časopisi slovenskih klasičnih medijev (Delo.si, Dnevnik.si, Večer.com, 24ur.com, Rtvslo.si) zaradi institucionalne vpetosti v dejavnost klasičnega medija (tiska, radia in televizije) reproducirajo že uveljavljena organizacijska okolja in reprezentacijske prakse. Toda spletno novinarstvo ne uživa diskurzivnega statusa novinarstva klasičnih medijev, spletni novinarji pa znotraj novinarske skupnosti prej veljajo za urejevalce kot ustvarjalce zgodb.[14] Številni avtorji zato ugotavljajo, da v sodobnem medijskem ekosistemu spletne različice klasičnih medijev veljajo zgolj za »podaljške«.[15]

V spletnih časopisih slovenskih klasičnih medijev (Delo.si, Dnevnik.si, Večer.si, Rtvslo.si, 24ur.com) je skozi prizmo odnosa institucionalnega novinarstva in uporabnika mogoče opaziti križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva. Še vedno prevladuje tradicionalno novinarstvo, v katerem novinar v celoti vodi novinarski sporočanjski proces in je triada novinar–vir–naslovnik trdna. Uporabniki večinoma igrajo vlogo naslovnikov, redko virov, še redkeje avtorsko sodelujejo pri nastajanju prispevka. Kljub temu prav v vseh naštetih spletnih časopisih najdemo elemente interaktivnega novinarstva. V okviru tega koncepta se uporabnik lahko aktivira šele v četrti fazi novinarskega sporočanjskega procesa – sprejemanju novinarskega sporočila. Kot pravita Massey in Levy,[16] ima interaktivnost[17] dve dimenziji:

vsebinsko in,
medosebno interaktivnost.

Vsebinsko interaktivnost omogočajo RSS nastavki, ki jih ponujajo vsi zgoraj našteti spletni časopisi in ki prinašajo personalizirano sprejemanje novinarskih vsebin ter odmik od hierarhizirane in nelinearne organizacije novinarskega sporočanja. Prav tako vsebinsko interaktivnost omogoča uresničevanje spletnega potenciala arhivskosti. Prav vsi našteti spletni časopisi klasičnih medijev omogočajo brskanje in vstopanje v arhiv spletnih objav, medtem ko je dostop do vsebin klasičnih medijev večinoma omejen. Spletni časopisi tiskanih medijev (Delo.si, Dnevnik.si in Večer.si) imajo arhiv tiskanih izdaj dostopen zgolj za naročnike časopisa; Rtvslo.si omogoča vstop v arhiv svojih televizijskih in radijskih oddaj za zadnjih nekaj let vsem, kar ji nalaga tudi posebno mesto v slovenski medijski zakonodaji;[18] 24ur.com omogoča vpogled v arhiv televizijskih oddaj POP TV in Kanala A iz zadnjega tedna.

Medosebno interaktivnost spletni časopisi omogočajo z možnostjo komentiranja posameznih novinarskih prispevkov. Delo.si se na spletni strani od komentarjev ograjuje in na nikakršen način ne posega v njih[19], medtem ko na 24ur.com preberejo vse objavljene komentarje in tiste, ki so po njihovi presoji »neprimerni«, izločijo.[20] Četudi so komentarji tehtni, so odzivi novinarjev, s katerimi bi lahko dopolnili objavljeni prispevek, razložili ozadje dogodka ali kako drugače pripomogli k celovitosti sporočanja, redkost. Dvosmerni tok komuniciranja med novinarjem in obiskovalci komentatorji je sprožila »Tema dneva«, objavljena na Delo.si januarja 2006. Novinar Rok Praprotnik se je vključil v komuniciranje z obiskovalci in na njihove komentarje odgovarjal s svojimi.[21] Dnevnik.si z rubriko »Povej, kaj misliš!«, v kateri izpostavi določene že upovedane teme, poskuša spodbujati obiskovalce h komentiranju, vendar je dvosmerni tok komuniciranja še vedno daleč od prehajanja v normo. Za razliko od nekaterih tujih spletnih časopisov slovenski (eksplicitno) ne omogočajo pošiljanja elektronske pošte avtorjem posameznih novinarskih prispevkov – v Nemčiji in Združenih državah Amerike več kot polovica anketiranih spletnih novinarjev prek elektronske pošte dnevno komunicira z obiskovalci spletnega časnika.[22] Prav tako na analiziranih spletnih straneh ni povezave med forumi in klepetalnicami – Dnevnik.si nima tovrstne interaktivne ponudbe, Večer.si je zaprl splošni forum za vse uporabnike[23] – ter novinarji, kar že v temelju zavira možnost spodbujanja deliberativnosti v okvirih javnega novinarstva.

V nekaterih slovenskih spletnih časopisih klasičnih medijev lahko opazimo obrise participativnega novinarstva, v okviru katerega uporabniki neodvisno od novinarjev (i)zbirajo informacije in jih večinoma s pomočjo sodobnih komunikacijskih tehnologij pošiljajo v uredništva v nadaljnjo »obdelavo«. Uredniki se odločijo, ali bodo »novice« uporabnikov objavili (v njim namenjeni rubriki) v spletnem časniku ali klasičnem mediju, uporabili informacije kot izhodišče za nadaljnjo novinarsko delo ali jih zavrnili. Dnevnik.si ima posebno rubriko »Vaše novice«, v kateri objavljajo prispevke obiskovalcev spletne strani in omogočajo komentarje na njih. Medijski hiši Delo in Pro Plus s spodbujanjem participativnega novinarstva poskušata vzpostaviti sinergijo med televizijskimi oziroma tiskanimi vsebinami in spletnim časopisom. Na spletni strani 24ur.com tako pod rubriko »Pošlji za Svet«, na primer, obiskovalce pozivajo, da s pomočjo mobilnih telefonov ali digitalnih fotoaparatov in kamer pošiljajo posnetke, ki jih bodo po uredniški odločitvi objavili na spletni strani, skupaj s komentarjem voditelja v dnevnoinformativni oddaji Svet na Kanalu A ali redkeje uporabili kot izhodišče nadaljnjega novinarskega dela. Primer slednjega je novinarski prispevek iz marca 2007, v katerem novinar kot izhodišče svojega dela postavi posnetke napačno parkiranih policijskih avtomobilov, ki so jih poslali gledalci oddaje Svet oziroma obiskovalci spletne strani 24ur.com.[24] Po besedah urednika informativnega programa Kanala A Bojana Travna velika večina vsebin, ki jih pošiljajo gledalci oddaje ali obiskovalci spletne strani in jih tudi objavijo v oddaji Svet, nima povezave z novinarstvom – pomembni so zgolj za dramaturgijo oddaje.[25] »Povečanje gledanosti oddaje in obiskanosti spletne strani ni bil glavni cilj tega projekta. Glavni namen je pridobiti nov kanal informacij, ki bo neodvisen od služb za odnose z javnostmi, ki so glavni vir informacij v slovenskem novinarstvu, in ga vzgajati v nadzornika,« pravi Traven. Podobno ravnajo pri Delovem tedenskemu brezplačniku Total tedna in tako utrjujejo sinergijo med tednikom in spletno stranjo www.totaltedna.si, na kateri oddajo prispevke s posebnim spletnim obrazcem, kamor obiskovalci vpišejo vsebino in pripnejo datoteke. Izbrane prispevke objavijo pod rubriko »Državljani poročevalci« na predzadnji strani tednika in nagradijo avtorje.[26]

Prispevke uporabnikov, objavljene z uredniškim posegom, pogosto napačno imenujejo državljansko novinarstvo – to besedno zvezo so sistematično uporabljali v medijski kampanji pred prvo oddajo Sveta oziroma prvo število tednika Total tedna. Vsaj deloma lahko zmedo pripišemo terminološki neprečiščenosti pojmov participativno in državljansko novinarstvo v znanstvenih in strokovnih krogih, v katerih se pojma enači ali enega od njiju predstavlja kot nadpomenko drugemu.[27] Zgoraj razdelano križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva vsebuje nekatere nastavke za uresničevanje javnega novinarstva: vsaj deloma se lahko uresničujeta dve točki tega pristopa, in sicer poskus povezovanja s skupnostjo in vključevanja posameznikov kot državljanov; udejanjanje postavke spodbujanje deliberativnosti je v analiziranih okvirih zavrto.

Blogi, blogosfera in državljansko novinarstvo

Državljansko novinarstvo je novinarska dejavnost, v kateri uporabniki (samostojno ali povezani v skupino) popolnoma samostojno nastopajo v vseh fazah sporočanjskega procesa, pri čemer tradicionalni novinarji vanj niso vključeni. Koncept državljanskega novinarstva je vnesel dodaten nemir v (samo)razumevanje novinarstva in novinarjev ter poglobil krizo novinarske identitete.[28] V tem kontekstu moramo brati Splichalovo trditev: »Meje med novinarstvom in nenovinarstvom /…/ so postale še posebej nejasne v računalniško posredovanem komuniciranju: v medmrežju milijoni 'obiskovalcev' medmrežja neprekinjeno ustvarjajo, poustvarjajo in posredujejo informacije.«[29] Najpogosteje se koncept državljanskega novinarstva povezuje z blogi,[30] ki jih različni pristopi v medijskih in novinarskih študijah razumejo kot grožnjo, izziv ali priložnost novinarstvu. Slovensko blogosfero po grobih ocenah sestavlja več kot 10.000 blogov, ki gostujejo na spletnih straneh klasičnih medijev (Delo.si, Večer.si, Rtvslo.si, 24ur.com), spletnih portalih (Siol.net) in drugih gostiteljih blogov (npr. Blog.com, Blogspot.com, Blogger.com).

Naše zanimanje bomo osredotočili zgolj na tiste, v katerih je prevladujoča informativna in interpretativna dimenzija ter v katerih blogerji stremijo k podajanju informacij in mnenj, širjenju znanj ali spodbujanju k politični participaciji v skupnosti. V to skupino sodijo, na primer, blogi Razgledi (razgledi.net), Libertarec (libertarec.blogspot.com), Čuk Eksperess (spilby.blogspot.com) in E-demokracija (www.e-demokracija.si).[31] V nekoliko širši okvir lahko uvrstimo Vest (www.vest.si), ki se je iz »tipičnega« informativnega in interpretativnega kolektivnega bloga razvila v spletni časopis, ki ima ambivalenten odnos do tradicionalnega novinarstva. Urednik Jani Sever, ki so ga jeseni 2006 razrešili kot odgovornega urednika tednika Mladina, svoje uredniško in novinarsko delo z majhno ekipo (ne)novinarjev in nizkim proračunom nadaljuje na spletu: ironizira (i)zbrane dogodke ter, kar je posebej izrazito v dnevnih poročilih Vesti na vesti, novinarski diskurz nasploh. Sporočanjski proces na Vesti vodijo drugi kriteriji objavne vrednosti (news values) kot v tradicionalnem novinarstvu, pri čemer so upovedani dogodki (ne)namerno vzeti iz širšega konteksta. Skozi to prizmo je Vest odvisna od novinarstva klasičnih medijev in njihovih »podaljškov«, ki postavljajo širši kontekst in sploh omogočajo branje Vesti. S tovrstno dekontekstualizacijo ter iskanjem alternativ ustaljenim organizacijskim in reprezentacijskim vzorcem novinarske dejavnosti Vest učinkovito razkriva mitološkost normativnega okvira, znotraj katerega deluje tradicionalno novinarstvo.

Sicer so blogi kot vzvod državljanskega novinarstva posebej učinkoviti v majhnih skupnostih, ki tradicionalnemu novinarstvu zaradi normiranega novinarskega sporočanjskega procesa večinoma niso pomembne oziroma zanimive. Takšen primer je blog Mežica v besedi in fotkah (www.vecer.si/blog/FOTKE), ki se ukvarja z lokalno politiko v Mežici, zapise na blogu pa komentira tudi mežiški župan. Prav tako so blogi učinkovit informacijski vir v izrednih razmerah, ko so blogerji na terenu pred tradicionalnimi novinarji. V Sloveniji se je to pokazalo ob lanskih jesenskih neurjih na Štajerskem, ko so blogi na Večerovi blogosferi objavljali zapise s fotografijami iz svoje »okolice«.[32]

Poleg tega, da je tradicionalno novinarstvo glavni informacijski vir blogov, so zapisi na blogih tudi lahko informacijski viri tradicionalnemu novinarstvu. V slovenskem medijskem prostoru je bil nedavni prikaz tega konec oktobra oziroma na začetku novembra 2006 primer poslanca SDS in tržiškega župana Pavla Ruparja. Blog proti Rupar (protirupar.blog.siol.net) je pred lokalnimi volitvami objavil videoposnetek kandidata za tržiškega župana Ruparja, na katerem je na javnem srečanju v Tržiču »s pestjo« grozil novinarju slovenskega dnevnika Finance Novici Mihajloviću, s katerim sta se pred tem sporekla v informativni oddaji Trenja na komercialni televiziji POP TV. Mihajlović je v Trenjih povedal, da bo Ruparju na županskih volitvah v Tržiču koristilo domnevno pretepanje ljubice in kršenje zakona z neprijavljenim stanovanjem protikorupcijski komisiji. Skoraj teden dni pozneje ga je objavil POP TV v osrednji dnevnoinformativni oddaji 24ur, javna RTV Slovenija posnetka ni objavila. Rupar je nato odstopil kot poslanec slovenskega parlamenta in izgubil na županskih volitvah. Blog in druge sorodne oblike računalniško posredovanega komuniciranja kot tehnični vmesniki omogočajo državljansko novinarstvo, vendar same po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva, v prvi vrsti spodbujanja deliberativnosti.

Sklep

Površinski prelet »slovenskega« spleta je potrdil spletni potencial interaktivnosti, ki pomenijo udejanjanje interaktivnega, participativnega in državljanskega novinarstva, vendar ne v smeri odmika od tradicionalnega novinarstva, ampak kot njegovega dopolnila. Analizirane spletne strani predstavljajo možnost vključevanja skupnosti in posameznika kot državljana, nekatere med njimi si celo prizadevajo za javno novinarstvo, čeprav tega izraza ne uporabljajo. Težave (tudi teoretske) se pojavijo predvsem v udejanjanju javne deliberacije – prepoznavanjem problemov ter iskanjem rešitev in njihovim uresničevanjem. Takšen sklep je odraz preoblikovanja novinarske odgovornost od 60. let prejšnjega stoletja, ko je začela zamirati teorija odseva in se uveljavljati teorija družbene odgovornosti, do danes, ko zlitje računalniško posredovanega komuniciranja in navidezna aplikacija teoretskih premikov, ki jih z vsemi svojimi problemi prinaša javno novinarstvo in njemu sorodni koncepti, v središču novinarskega diskurza ohranja novinarja in reproducira vzorce tradicionalnega novinarstva. V tem kontekstu se zato postavljata vprašanji, kako učinkovito izkoriščati potenciale računalniško posredovanega komuniciranja in kaj storiti, da se sicer redko aktivno državljansko prepoznavanje problemov in iskanjem rešitev normalizira (tudi) zunaj kibernetskega prostora – predvsem z (odgovorno) novinarsko dejavnostjo. Zato je morda zdaj bolj kot kadar koli pomembno razlikovati med odgovornostjo novinarja in nenovinarja, med smrtjo Avtorja in rojstvom Bralca.

1 Navedeno iz: Barthes, Roland (1968/1995): »Smrt Avtorja«. V: Aleš Pogačnik: Sodobna literarna teorija. Ljubljana: Krtina, str. 23.
2 Prav tam.
3 Pred uveljavitvijo računalniško posredovanega komuniciranja so se bralci tiskanih medijev lahko v novinarski diskurz vključevali le v rubrikah pisem bralcev, na radiu in televiziji pa v času odprtega telefona.
4 Navedeno iz: d'Arcy, Jean (1983): An ascending progression. V: Desmond Fisher, L.S. Harms (ur.): The Right to Communicate: a New Human Right. Dublin: Boole Press, str. xxi–xxvi.
5 Več o interpelaciji glej na primer: Althusser, Louis (1970/2000): Ideologija in ideološki aparati države. V: Zoja Skušek (ur.): Louis Althusser – Izbrani spisi. Ljubljana: *cf, str. 95–102.
6 Več o pravici komuniciranja in njeni operacionalizaciji glej: Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV; str. 361–369.
7 Povzeto po: Iggers, Jeremy (1999): Good News, Bad News: Journalism Ethics and Public Interest. Boulder: Westview Press.
8 O novinarskem sporočanjskem procesu je pisal John H. McManus, ki je prepoznal tri faze: zbiranje informacij, selekcija informacij in upovedovanje novinarskega prispevka. Zaradi interpelacijskosti novinarskega diskruza dodajamo četrto fazo: sprejemanje novinarskega prispevka. Povzeto po: McManus, John H. (1994): Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware? Thousand Oaks: Sage Publications.
9 Ideja javnega novinarstva v svojem jedru obuja razumevanje javnosti po Johnu Deweyju z začetka 20. stoletja. Problemi Deweyjeve javnosti tako postanejo tudi problemi teoretskega koncepta javnega novinarstva. Več glej: Heikkilä, Heikki, Risto Kunelius (1996): »Public journalism and its problems«. Javnost/The Public, 3 (3): 81–95. Več o ideji javnega novinarstva glej tudi: Glasser, Theodore L. (ur.) (1999): The Idea of Public Journalism. New York–London: The Guilford Press.
10 Povzeto po: Nip, Joyce Y. M. (2006): »Exploring the Second Phase of Public Journalism«. Journalism Studies, 7 (2): 212–237.
11 Besedna zveza slovenski splet je paradoksalna. Razlagamo si jo lahko s pomočjo koncepta normalizacije kibernetskega prostora. Kibernetski prostor se s privzemanjem značilnosti družbenega prostora zunaj računalniško posredovanega komuniciranja normalizira. Kibernetski prostor s tem pridobiva obrise mediatizirane javne sfere, med drugim njene akterje in mehanizme – tudi narod. Več o normalizaciji kibernetskega prostora glej:
Resnick, David (1998) »Politics on the Internet: the Normalization and the Public Sphere«, 48–68. V: C. Touluse, W. T. Luke (Ed.): The Politics of Cyberspace. London: Routledge;
Oblak, Tanja (2002) »Dialogue and Representation in the Electornic Public Sphere«, Javnost/The Public 9 (2): 7–22.
12 Povzeto po: Quandt, Thorsten, Martin Löffelholz, David H. Weaver, Thomas Hanitzsch, Klaus-Dieter Altmeppen (2006): »American and German Online Journalists at the Beginning of the 21st Century«. Journalism Studies, 7 (2): 171–186.
13 Navedeno iz: Pinter, Andrej (2005): Sodobne teorije javne sfere. Ljubljana: FDV; str. 185.
14 Več o statusu spletnih novinarjev in spletnega novinarstva glej: Oblak Črnič, Tanja (2007): »Spletno novinarstvo skozi optiko novinarjev«. Družboslovne razprave XXIII (april), str. 43–64.
15 Povzeto po: Oblak, Tanja, Gregor Petrič (2005): Splet kot medij in mediji na spletu. Ljubljana: Založba FDV, str. 182–5.
16 Povzeto po: Massey, Brian L., Levy, Mark R. (1999): »Interactivity, Online Journalism, and English-language Web Newspapers in Asia«. V: Edmund B. Lambeth, Philip E. Meyer, Esther Thorson (ur.): Assessing Public Journalism. Columbia: University of Missouri Press, str. 15–35.
17 Po pregledu zgoraj naštetih spletnih časnikov smo prepoznali naslednje interaktivne storitve in ponudbe: spletne dražbe, spletne igre, pošiljanje obvestil vzdrževalcu strani, anketno glasovanje, podajanje komentarjev na prispevke, ocenjevanje prispevkov, klepetalnice, razpravljalne forume in bloge.
18 Glej 6. in 7. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1); dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191">www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191, 2. 8. 2007.
19 Pod vsakim prispevkom je na Delo.si objavljen zapis: »Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Dela in Dela.si. Uredništvi se ograjujeta od mnenj v tej rubriki in zanje ne odgovarjata. Bralce pa naprošamo, da niso žaljivi, da ne uporabljajo sovražnega govora in da ne pošiljajo komentarjev z oglaševalsko vsebino.«
20 Vir: Intervju z urednico 24ur.com Barbaro Repovž, 16. 1. 2007.
21 Dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,112866&src=rp">www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,112866&src=rp, 1. 8. 2007.
22 Več glej: Quandt in drugi (2006): 178–179.
23 Več glej: Kvas, Barbara, Domen Savič (2007): »Spletne forume zapirajo, mar ne?« Medijska preža, 28: 52.
24 Dostopno na: < a target="_blank" href="http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3092175&show_media=16171776">24ur.com/bin/article.php?article_id=3092175&show_media=16171776; 30. 7. 2007.
25 Vir: poglobljeni intervju z urednikom informativnega programa Kanala A Bojanom Travnom, 8.3. 2007.
26 Podobno poskuša naslovnike aktivirati tudi spletni časopis Požareport.si, ki pod rubriko Direktno obiskovalce neposredno poziva: »[V]zemite v roke svoje mobilne telefone s fotoaparati in videokamerami; zabeležite vse, kar se zanimivega dogaja okoli vas ali z vami.« Pravica do komuniciranja v nekaterih primerih (na primer posnetki novinarja RTV Slovenija Vladimirja Voduška, na katerih si s prstom čisti uho) pod to rubriko trči s pravico posameznika do zasebnosti, čeprav gre večinoma za posnetke javnih osebnosti na javnih mestih. Dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.pozareport.si/?Id=direkt">www.pozareport.si/?Id=direkt, 1. 8. 2007.
27 Več glej: Lasica, J. D. (2003): »What is Participatory Journalism?« Online Journalism Review, 7. avgust; dostopno na : < a target="_blank" href="http://www.ojr.org/ojr/workplace/1060217106.php">www.ojr.org/ojr/workplace/1060217106.php, 1. 8. 2007; Gillmor, Dan (2005): »A Citizen Journalism Brakethrough«. Dan Gillmor and Grassroots Journalism, 3. april; dostopno na: < a target="_blank" href="http//dangillmor.typepad.com/dan_gillmor_on_grassroots/2005/04/a_citizen_journ.html">dangillmor.typepad.com/dan_gillmor_on_grassroots/2005/04/a_citizen_journ.html, 1. 8. 2007.
28 Več o krizi novinarske identitete glej na primer: Poler Kovačič, Melita (2005): Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: FDV; str. 25–54.
29 Citirano iz: Splichal, Slavko (2000): Novinarji in novinarstvo. V: Slavko Splichal (ur.): Vregov zbornik, 47–56. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo in FDV; str. 48.
30 Univerzalne definicije, ki bi v celoti odgovarjala na vprašanje, kaj je blog, ni. Razprave o tem, ali je blog (hiper)medij ali spletni žanr, niso končane, zato zahtevajo nadaljnje poglabljanje. Kljub temu se je vzpostavil precej širok konsenz o razumevanju bloga kot fluidne mešanice predstavitvenih spletnih mest in asinhronih oblik računalniško posredovanega komuniciranja. Takšno široko razumevanje dopolnjujejo opredelitve blogov kot spletnih mest z zapisi, objavljenimi v obratnem kronološkem redu, in z izrazito komunikacijskim namenom. Več glej na primer: Herring, Susan C., Louis Ann Scheidt, Sabrina Bonus, Elijah Wright (2004) »Bridging the Gap: A Genre Analysis of Weblogs«. Proceedings of the Hawaii International Conference on Systems Science HICSS-37; dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf">www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf, 1. 8. 2007;
31 Več glej: Savič, Domen, Barbara Kvas (2006): »Demokratični potenciali spletnih dnevnikov«. Medijska preža 27: 45–46.
32 Vir: Intervju s »skrbnikom« rubrike Večerova blogosfera v okviru Vecer.si Zvonetom Štorom, 20. 1. 2007.

Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Razlogi za zaostajanje Slovenije pri razvoju spletnega oglaševanja so pomanjkanje znanja, tj. kadrov z znanjem v medijih, agencijah in pri oglaševalcih, interesi klasičnih agencij in odsotnost kulture tveganja in eksperimentiranja.

V članku bomo uporabljali termin »spletno oglaševanje«, z njim pa bomo na začetku označevali vse kategorije investicij oglaševalcev v spletno promocijo, ki jih zajemajo statistike, na podlagi katerih temelji začetni pregled podatkov in trendov. Zakaj tak formalen uvod v članek, ki naj bi se ukvarjal s pregledom spletnega oglaševanja po svetu in doma?

Že v prvem delu članka bomo ugotovili, da se med kategorijami, ki jih zajema spletno oglaševanje, pojavlja nekaj pojmov, ki jih ne poznamo iz drugih medijev. Še več pa je investicij v splet, ki praviloma črpajo iz marketinškega proračuna oglaševalcev, vendar jih klasično obravnavanje investicij v oglaševanje ne zajema. Te investicije lahko dodatno zmanjšujejo delež drugih medijev v oglaševanju. To na eni strani pomeni, da so zneski in deleži spletnega oglaševanja, ki jih bomo obravnavali, verjetno podcenjeni. Na drugi pa to dejstvo opozarja na pomembnejšo točko, ki jo enostavna primerjava investicij v oglaševanje zgreši: splet je popolnoma redefiniral okolje, v katerem se gibljejo potrošniki in oglaševalci, s tem pa tudi definicije oglaševanja samega.

Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Splet postaja ključen pri vodenju uspešne politične kampanje, ker omogoča vključevanje volivcev v kampanjo in dvosmerno komunikacijo, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki.

V vsakdanjem življenju postaja splet nuja, vedno večjo težo pa ima tudi v politiki, v kateri se je najprej začel uporabljati v političnih (predvolilnih) kampanjah.

Pionir uporabe spleta v politični kampanji je ameriški predsedniški kandidat Howard Dean, ki je leta 2004 pod taktirko odličnega stratega Joeja Trippija začel z vključevanjem ljudi v politično kampanjo prek spleta.

Letos smo priča trem velikim predsedniškim kampanjam. V Franciji so izvolili novega predsednika, ki je imel izredno dobro kampanjo tudi na spletu. Že več mesecev spremljamo tudi predsedniško predvolilno kampanjo v Združenih državah Amerike, ki bo drugo leto prinesla novega predsednika ali predsednico, Američane pa so poskušali posnemati tudi naši predsedniški kandidati.