 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
 | ||||
Prelet »slovenskega« spleta je potrdil spletni potencial interaktivnosti, ki pomenijo udejanjanje interaktivnega, participativnega in državljanskega novinarstva, vendar ne v smeri odmika od tradicionalnega novinarstva, temveč kot njegovega dopolnila.
»Vemo, da moramo, če hočemo pisanju vrniti njegovo prihodnost, preobrniti mit o njem: rojstvo Bralca je treba plačati s smrtjo Avtorja.«
Roland Barthes1
Z zgornjo povedjo je Barthes končal znameniti esej iz svojega »strukturalističnega« obdobja in začel razvijati koncept intersubjektivnosti, s katerim je želel naposled opraviti s pozitivizmom in »cesarstvom« avtorja v tradicionalni literarni teoriji, vendar ga nikoli ni dokončno razvil. Po Barthesu namreč avtor z začetkom pisanja začne vstopati v lastno smrt, ostanke avtorja pa definirajo družbene institucije – predvsem jezik. Enotnost teksta po njem ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki njegovega sprejema. »Ta točka pa ne more biti več oseba: bralec je človek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije; je samo tisti nekdo, ki v sebi združuje vse sledi, ki tvorijo pisano delo.«2 Takšno razmišljanje lahko prenesemo na polje tradicionalnega novinarstva klasičnih medijev (tiska, radia in televizije), v katerem prevladuje enosmerni tok informiranja in novinarji kot odbiratelji (gatekeepers) (re)konstruirajo realnost za zamišljeno skupnost naslovnikov.3 Novinarstvo novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij omogoča odmik od, kot piše Jean d'Arcy, »mentalitete množičnih medijev«4 in (vsaj) na tehnični ravni ponuja aktivno sodelovanje uporabnikov, tj. bralcev, poslušalcev, gledalcev ali obiskovalcev v novinarskem diskurzu, pri čemer se zgornja Barthesova interpelacijskost5 vsekakor ohranja.
V novinarskih in medijskih študijah se v zadnjem desetletju nasproti tradicionalnemu novinarstvu skozi prizmo spletnih potencialov (interaktivnost, hipertekstovnost, multimedialnost in arhivskost) postavlja koncept javnega novinarstva, ki izhaja iz generične pravice do komuniciranja.6 Javno novinarstvo, imenovano tudi komunitaristični pristop k novinarstvu, skupnostno novinarstvo in pogovorno novinarstvo, se je razvilo v 90. letih 20. stoletja v Združenih državah Amerike kot odgovor na krizo novinarstva, predvsem njegove klasične paradigme, kot posledice institucionalne vpetosti novinarstva v politični, ekonomski in kulturni sistem. V diskurzivno središče ta pristop še vedno postavlja novinarja, ki deluje kot nekakšen katalizator med posameznikom in skupnostjo; po drugi strani koncept nasprotuje profesionalizaciji in posledično elitizaciji novinarstva. Za Jeremyja Iggersa7 je to morda zadnje dobro upanje za prihodnost novinarstva kot javne prakse, saj da javno novinarstvo z aktivnim vključevanjem posameznikov kot državljanov v novinarski sporočanjski proces8 povezuje skupnost in prek spodbujanja deliberativnosti pomaga iskati rešitve njenih problemov – med drugim z odmikom od norme novinarske objektivnosti.9 V tem okviru ne smemo zgornjega koncepta enačiti z interaktivnim novinarstvom, participativnim novinarstvom in državljanskim novinarstvom,10 ki sicer aktivirajo uporabnika v novinarskem sporočanjskem procesu, vendar le deloma predstavljajo vozlišča pojmov državljana, skupnosti in deliberativnosti, temeljev ideje javnega novinarstva. Zmožnost nelinearnega, sinhronega in personaliziranega komuniciranja zgornjih konceptov v (samo)razumevanje novinarstva in novinarjev vnašajo dodaten nemir: ni več povsem jasno, kdo je v novinarskem diskurzu Avtor in kdo Bralec ter za čigavo smrt oziroma rojstvo sploh gre. V tem prispevku se bomo zato v okviru zgornjih konceptov osredotočili predvsem na vprašanja, kako se lahko uporabniki v slovenskem spletu11 aktivno vključujejo v novinarski sporočanjski proces in ali je v analiziranih spletnih nastavkih mogoče zaznati zametke uresničevanja ideje javnega novinarstva.
V spletnih časopisih slovenskih klasičnih medijev (Delo.si, Dnevnik.si, Večer.si, Rtvslo.si, 24ur.com) je skozi prizmo odnosa institucionalnega novinarstva in uporabnika mogoče opaziti križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva. Še vedno prevladuje tradicionalno novinarstvo, v katerem novinar v celoti vodi novinarski sporočanjski proces in je triada novinar–vir–naslovnik trdna. Uporabniki večinoma igrajo vlogo naslovnikov, redko virov, še redkeje avtorsko sodelujejo pri nastajanju prispevka. Kljub temu prav v vseh naštetih spletnih časopisih najdemo elemente interaktivnega novinarstva. V okviru tega koncepta se uporabnik lahko aktivira šele v četrti fazi novinarskega sporočanjskega procesa – sprejemanju novinarskega sporočila. Kot pravita Massey in Levy,16 ima interaktivnost17 dve dimenziji:
- vsebinsko in,
- medosebno interaktivnost.
Medosebno interaktivnost spletni časopisi omogočajo z možnostjo komentiranja posameznih novinarskih prispevkov. Delo.si se na spletni strani od komentarjev ograjuje in na nikakršen način ne posega v njih19, medtem ko na 24ur.com preberejo vse objavljene komentarje in tiste, ki so po njihovi presoji »neprimerni«, izločijo.20 Četudi so komentarji tehtni, so odzivi novinarjev, s katerimi bi lahko dopolnili objavljeni prispevek, razložili ozadje dogodka ali kako drugače pripomogli k celovitosti sporočanja, redkost. Dvosmerni tok komuniciranja med novinarjem in obiskovalci komentatorji je sprožila »Tema dneva«, objavljena na Delo.si januarja 2006. Novinar Rok Praprotnik se je vključil v komuniciranje z obiskovalci in na njihove komentarje odgovarjal s svojimi.21 Dnevnik.si z rubriko »Povej, kaj misliš!«, v kateri izpostavi določene že upovedane teme, poskuša spodbujati obiskovalce h komentiranju, vendar je dvosmerni tok komuniciranja še vedno daleč od prehajanja v normo. Za razliko od nekaterih tujih spletnih časopisov slovenski (eksplicitno) ne omogočajo pošiljanja elektronske pošte avtorjem posameznih novinarskih prispevkov – v Nemčiji in Združenih državah Amerike več kot polovica anketiranih spletnih novinarjev prek elektronske pošte dnevno komunicira z obiskovalci spletnega časnika.22 Prav tako na analiziranih spletnih straneh ni povezave med forumi in klepetalnicami – Dnevnik.si nima tovrstne interaktivne ponudbe, Večer.si je zaprl splošni forum za vse uporabnike23 – ter novinarji, kar že v temelju zavira možnost spodbujanja deliberativnosti v okvirih javnega novinarstva.
V nekaterih slovenskih spletnih časopisih klasičnih medijev lahko opazimo obrise participativnega novinarstva, v okviru katerega uporabniki neodvisno od novinarjev (i)zbirajo informacije in jih večinoma s pomočjo sodobnih komunikacijskih tehnologij pošiljajo v uredništva v nadaljnjo »obdelavo«. Uredniki se odločijo, ali bodo »novice« uporabnikov objavili (v njim namenjeni rubriki) v spletnem časniku ali klasičnem mediju, uporabili informacije kot izhodišče za nadaljnjo novinarsko delo ali jih zavrnili. Dnevnik.si ima posebno rubriko »Vaše novice«, v kateri objavljajo prispevke obiskovalcev spletne strani in omogočajo komentarje na njih. Medijski hiši Delo in Pro Plus s spodbujanjem participativnega novinarstva poskušata vzpostaviti sinergijo med televizijskimi oziroma tiskanimi vsebinami in spletnim časopisom. Na spletni strani 24ur.com tako pod rubriko »Pošlji za Svet«, na primer, obiskovalce pozivajo, da s pomočjo mobilnih telefonov ali digitalnih fotoaparatov in kamer pošiljajo posnetke, ki jih bodo po uredniški odločitvi objavili na spletni strani, skupaj s komentarjem voditelja v dnevnoinformativni oddaji Svet na Kanalu A ali redkeje uporabili kot izhodišče nadaljnjega novinarskega dela. Primer slednjega je novinarski prispevek iz marca 2007, v katerem novinar kot izhodišče svojega dela postavi posnetke napačno parkiranih policijskih avtomobilov, ki so jih poslali gledalci oddaje Svet oziroma obiskovalci spletne strani 24ur.com.24 Po besedah urednika informativnega programa Kanala A Bojana Travna velika večina vsebin, ki jih pošiljajo gledalci oddaje ali obiskovalci spletne strani in jih tudi objavijo v oddaji Svet, nima povezave z novinarstvom – pomembni so zgolj za dramaturgijo oddaje.25 »Povečanje gledanosti oddaje in obiskanosti spletne strani ni bil glavni cilj tega projekta. Glavni namen je pridobiti nov kanal informacij, ki bo neodvisen od služb za odnose z javnostmi, ki so glavni vir informacij v slovenskem novinarstvu, in ga vzgajati v nadzornika,« pravi Traven. Podobno ravnajo pri Delovem tedenskemu brezplačniku Total tedna in tako utrjujejo sinergijo med tednikom in spletno stranjo www.totaltedna.si, na kateri oddajo prispevke s posebnim spletnim obrazcem, kamor obiskovalci vpišejo vsebino in pripnejo datoteke. Izbrane prispevke objavijo pod rubriko »Državljani poročevalci« na predzadnji strani tednika in nagradijo avtorje.26
Prispevke uporabnikov, objavljene z uredniškim posegom, pogosto napačno imenujejo državljansko novinarstvo – to besedno zvezo so sistematično uporabljali v medijski kampanji pred prvo oddajo Sveta oziroma prvo število tednika Total tedna. Vsaj deloma lahko zmedo pripišemo terminološki neprečiščenosti pojmov participativno in državljansko novinarstvo v znanstvenih in strokovnih krogih, v katerih se pojma enači ali enega od njiju predstavlja kot nadpomenko drugemu.27 Zgoraj razdelano križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva vsebuje nekatere nastavke za uresničevanje javnega novinarstva: vsaj deloma se lahko uresničujeta dve točki tega pristopa, in sicer poskus povezovanja s skupnostjo in vključevanja posameznikov kot državljanov; udejanjanje postavke spodbujanje deliberativnosti je v analiziranih okvirih zavrto.
Naše zanimanje bomo osredotočili zgolj na tiste, v katerih je prevladujoča informativna in interpretativna dimenzija ter v katerih blogerji stremijo k podajanju informacij in mnenj, širjenju znanj ali spodbujanju k politični participaciji v skupnosti. V to skupino sodijo, na primer, blogi Razgledi (razgledi.net), Libertarec (libertarec.blogspot.com), Čuk Eksperess (spilby.blogspot.com) in E-demokracija (www.e-demokracija.si).31 V nekoliko širši okvir lahko uvrstimo Vest (www.vest.si), ki se je iz »tipičnega« informativnega in interpretativnega kolektivnega bloga razvila v spletni časopis, ki ima ambivalenten odnos do tradicionalnega novinarstva. Urednik Jani Sever, ki so ga jeseni 2006 razrešili kot odgovornega urednika tednika Mladina, svoje uredniško in novinarsko delo z majhno ekipo (ne)novinarjev in nizkim proračunom nadaljuje na spletu: ironizira (i)zbrane dogodke ter, kar je posebej izrazito v dnevnih poročilih Vesti na vesti, novinarski diskurz nasploh. Sporočanjski proces na Vesti vodijo drugi kriteriji objavne vrednosti (news values) kot v tradicionalnem novinarstvu, pri čemer so upovedani dogodki (ne)namerno vzeti iz širšega konteksta. Skozi to prizmo je Vest odvisna od novinarstva klasičnih medijev in njihovih »podaljškov«, ki postavljajo širši kontekst in sploh omogočajo branje Vesti. S tovrstno dekontekstualizacijo ter iskanjem alternativ ustaljenim organizacijskim in reprezentacijskim vzorcem novinarske dejavnosti Vest učinkovito razkriva mitološkost normativnega okvira, znotraj katerega deluje tradicionalno novinarstvo.
Sicer so blogi kot vzvod državljanskega novinarstva posebej učinkoviti v majhnih skupnostih, ki tradicionalnemu novinarstvu zaradi normiranega novinarskega sporočanjskega procesa večinoma niso pomembne oziroma zanimive. Takšen primer je blog Mežica v besedi in fotkah (www.vecer.si/blog/FOTKE), ki se ukvarja z lokalno politiko v Mežici, zapise na blogu pa komentira tudi mežiški župan. Prav tako so blogi učinkovit informacijski vir v izrednih razmerah, ko so blogerji na terenu pred tradicionalnimi novinarji. V Sloveniji se je to pokazalo ob lanskih jesenskih neurjih na Štajerskem, ko so blogi na Večerovi blogosferi objavljali zapise s fotografijami iz svoje »okolice«.32
Poleg tega, da je tradicionalno novinarstvo glavni informacijski vir blogov, so zapisi na blogih tudi lahko informacijski viri tradicionalnemu novinarstvu. V slovenskem medijskem prostoru je bil nedavni prikaz tega konec oktobra oziroma na začetku novembra 2006 primer poslanca SDS in tržiškega župana Pavla Ruparja. Blog proti Rupar (protirupar.blog.siol.net) je pred lokalnimi volitvami objavil videoposnetek kandidata za tržiškega župana Ruparja, na katerem je na javnem srečanju v Tržiču »s pestjo« grozil novinarju slovenskega dnevnika Finance Novici Mihajloviću, s katerim sta se pred tem sporekla v informativni oddaji Trenja na komercialni televiziji POP TV. Mihajlović je v Trenjih povedal, da bo Ruparju na županskih volitvah v Tržiču koristilo domnevno pretepanje ljubice in kršenje zakona z neprijavljenim stanovanjem protikorupcijski komisiji. Skoraj teden dni pozneje ga je objavil POP TV v osrednji dnevnoinformativni oddaji 24ur, javna RTV Slovenija posnetka ni objavila. Rupar je nato odstopil kot poslanec slovenskega parlamenta in izgubil na županskih volitvah. Blog in druge sorodne oblike računalniško posredovanega komuniciranja kot tehnični vmesniki omogočajo državljansko novinarstvo, vendar same po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva, v prvi vrsti spodbujanja deliberativnosti.
2 Prav tam.
3 Pred uveljavitvijo računalniško posredovanega komuniciranja so se bralci tiskanih medijev lahko v novinarski diskurz vključevali le v rubrikah pisem bralcev, na radiu in televiziji pa v času odprtega telefona.
4 Navedeno iz: d'Arcy, Jean (1983): An ascending progression. V: Desmond Fisher, L.S. Harms (ur.): The Right to Communicate: a New Human Right. Dublin: Boole Press, str. xxi–xxvi.
5 Več o interpelaciji glej na primer: Althusser, Louis (1970/2000): Ideologija in ideološki aparati države. V: Zoja Skušek (ur.): Louis Althusser – Izbrani spisi. Ljubljana: *cf, str. 95–102.
6 Več o pravici komuniciranja in njeni operacionalizaciji glej: Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV; str. 361–369.
7 Povzeto po: Iggers, Jeremy (1999): Good News, Bad News: Journalism Ethics and Public Interest. Boulder: Westview Press.
8 O novinarskem sporočanjskem procesu je pisal John H. McManus, ki je prepoznal tri faze: zbiranje informacij, selekcija informacij in upovedovanje novinarskega prispevka. Zaradi interpelacijskosti novinarskega diskruza dodajamo četrto fazo: sprejemanje novinarskega prispevka. Povzeto po: McManus, John H. (1994): Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware? Thousand Oaks: Sage Publications.
9 Ideja javnega novinarstva v svojem jedru obuja razumevanje javnosti po Johnu Deweyju z začetka 20. stoletja. Problemi Deweyjeve javnosti tako postanejo tudi problemi teoretskega koncepta javnega novinarstva. Več glej: Heikkilä, Heikki, Risto Kunelius (1996): »Public journalism and its problems«. Javnost/The Public, 3 (3): 81–95. Več o ideji javnega novinarstva glej tudi: Glasser, Theodore L. (ur.) (1999): The Idea of Public Journalism. New York–London: The Guilford Press.
10 Povzeto po: Nip, Joyce Y. M. (2006): »Exploring the Second Phase of Public Journalism«. Journalism Studies, 7 (2): 212–237.
11 Besedna zveza slovenski splet je paradoksalna. Razlagamo si jo lahko s pomočjo koncepta normalizacije kibernetskega prostora. Kibernetski prostor se s privzemanjem značilnosti družbenega prostora zunaj računalniško posredovanega komuniciranja normalizira. Kibernetski prostor s tem pridobiva obrise mediatizirane javne sfere, med drugim njene akterje in mehanizme – tudi narod. Več o normalizaciji kibernetskega prostora glej:
Resnick, David (1998) »Politics on the Internet: the Normalization and the Public Sphere«, 48–68. V: C. Touluse, W. T. Luke (Ed.): The Politics of Cyberspace. London: Routledge;
Oblak, Tanja (2002) »Dialogue and Representation in the Electornic Public Sphere«, Javnost/The Public 9 (2): 7–22.
12 Povzeto po: Quandt, Thorsten, Martin Löffelholz, David H. Weaver, Thomas Hanitzsch, Klaus-Dieter Altmeppen (2006): »American and German Online Journalists at the Beginning of the 21st Century«. Journalism Studies, 7 (2): 171–186.
13 Navedeno iz: Pinter, Andrej (2005): Sodobne teorije javne sfere. Ljubljana: FDV; str. 185.
14 Več o statusu spletnih novinarjev in spletnega novinarstva glej: Oblak Črnič, Tanja (2007): »Spletno novinarstvo skozi optiko novinarjev«. Družboslovne razprave XXIII (april), str. 43–64.
15 Povzeto po: Oblak, Tanja, Gregor Petrič (2005): Splet kot medij in mediji na spletu. Ljubljana: Založba FDV, str. 182–5.
16 Povzeto po: Massey, Brian L., Levy, Mark R. (1999): »Interactivity, Online Journalism, and English-language Web Newspapers in Asia«. V: Edmund B. Lambeth, Philip E. Meyer, Esther Thorson (ur.): Assessing Public Journalism. Columbia: University of Missouri Press, str. 15–35.
17 Po pregledu zgoraj naštetih spletnih časnikov smo prepoznali naslednje interaktivne storitve in ponudbe: spletne dražbe, spletne igre, pošiljanje obvestil vzdrževalcu strani, anketno glasovanje, podajanje komentarjev na prispevke, ocenjevanje prispevkov, klepetalnice, razpravljalne forume in bloge.
18 Glej 6. in 7. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1); dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191, 2. 8. 2007.
19 Pod vsakim prispevkom je na Delo.si objavljen zapis: »Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Dela in Dela.si. Uredništvi se ograjujeta od mnenj v tej rubriki in zanje ne odgovarjata. Bralce pa naprošamo, da niso žaljivi, da ne uporabljajo sovražnega govora in da ne pošiljajo komentarjev z oglaševalsko vsebino.«
20 Vir: Intervju z urednico 24ur.com Barbaro Repovž, 16. 1. 2007.
21 Dostopno na: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,112866&src=rp, 1. 8. 2007.
22 Več glej: Quandt in drugi (2006): 178–179.
23 Več glej: Kvas, Barbara, Domen Savič (2007): »Spletne forume zapirajo, mar ne?« Medijska preža, 28: 52.
24 Dostopno na: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3092175&show_media=16171776; 30. 7. 2007.
25 Vir: poglobljeni intervju z urednikom informativnega programa Kanala A Bojanom Travnom, 8.3. 2007.
26 Podobno poskuša naslovnike aktivirati tudi spletni časopis Požareport.si, ki pod rubriko Direktno obiskovalce neposredno poziva: »[V]zemite v roke svoje mobilne telefone s fotoaparati in videokamerami; zabeležite vse, kar se zanimivega dogaja okoli vas ali z vami.« Pravica do komuniciranja v nekaterih primerih (na primer posnetki novinarja RTV Slovenija Vladimirja Voduška, na katerih si s prstom čisti uho) pod to rubriko trči s pravico posameznika do zasebnosti, čeprav gre večinoma za posnetke javnih osebnosti na javnih mestih. Dostopno na: http://www.pozareport.si/?Id=direkt, 1. 8. 2007.
27 Več glej: Lasica, J. D. (2003): »What is Participatory Journalism?« Online Journalism Review, 7. avgust; dostopno na : http://www.ojr.org/ojr/workplace/1060217106.php, 1. 8. 2007; Gillmor, Dan (2005): »A Citizen Journalism Brakethrough«. Dan Gillmor and Grassroots Journalism, 3. april; dostopno na: http//dangillmor.typepad.com/dan_gillmor_on_grassroots/2005/04/a_citizen_journ.html, 1. 8. 2007.
28 Več o krizi novinarske identitete glej na primer: Poler Kovačič, Melita (2005): Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: FDV; str. 25–54.
29 Citirano iz: Splichal, Slavko (2000): Novinarji in novinarstvo. V: Slavko Splichal (ur.): Vregov zbornik, 47–56. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo in FDV; str. 48.
30 Univerzalne definicije, ki bi v celoti odgovarjala na vprašanje, kaj je blog, ni. Razprave o tem, ali je blog (hiper)medij ali spletni žanr, niso končane, zato zahtevajo nadaljnje poglabljanje. Kljub temu se je vzpostavil precej širok konsenz o razumevanju bloga kot fluidne mešanice predstavitvenih spletnih mest in asinhronih oblik računalniško posredovanega komuniciranja. Takšno široko razumevanje dopolnjujejo opredelitve blogov kot spletnih mest z zapisi, objavljenimi v obratnem kronološkem redu, in z izrazito komunikacijskim namenom. Več glej na primer: Herring, Susan C., Louis Ann Scheidt, Sabrina Bonus, Elijah Wright (2004) »Bridging the Gap: A Genre Analysis of Weblogs«. Proceedings of the Hawaii International Conference on Systems Science HICSS-37; dostopno na: http://www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf, 1. 8. 2007;
31 Več glej: Savič, Domen, Barbara Kvas (2006): »Demokratični potenciali spletnih dnevnikov«. Medijska preža 27: 45–46.
32 Vir: Intervju s »skrbnikom« rubrike Večerova blogosfera v okviru Vecer.si Zvonetom Štorom, 20. 1. 2007.
izpis
Trendi spletnega oglaševanja
Razlogi za zaostajanje Slovenije pri razvoju spletnega oglaševanja so pomanjkanje znanja, tj. kadrov z znanjem v medijih, agencijah in pri oglaševalcih, interesi klasičnih agencij in odsotnost kulture tveganja in eksperimentiranja.
V članku bomo uporabljali termin »spletno oglaševanje«, z njim pa bomo na začetku označevali vse kategorije investicij oglaševalcev v spletno promocijo, ki jih zajemajo statistike, na podlagi katerih temelji začetni pregled podatkov in trendov.
Zakaj tak formalen uvod v članek, ki naj bi se ukvarjal s pregledom spletnega oglaševanja po svetu in doma?
Že v prvem delu članka bomo ugotovili, da se med kategorijami, ki jih zajema spletno oglaševanje, pojavlja nekaj pojmov, ki jih ne poznamo iz drugih medijev. Še več pa je investicij v splet, ki praviloma črpajo iz marketinškega proračuna oglaševalcev, vendar jih klasično obravnavanje investicij v oglaševanje ne zajema. Te investicije lahko dodatno zmanjšujejo delež drugih medijev v oglaševanju. To na eni strani pomeni, da so zneski in deleži spletnega oglaševanja, ki jih bomo obravnavali, verjetno podcenjeni. Na drugi pa to dejstvo opozarja na pomembnejšo točko, ki jo enostavna primerjava investicij v oglaševanje zgreši: splet je popolnoma redefiniral okolje, v katerem se gibljejo potrošniki in oglaševalci, s tem pa tudi definicije oglaševanja samega.
To pomeni, da je delež spletnega oglaševanja v Veliki Britaniji že 14,7-odstoten. Celotno oglaševanje raste po stopnji 3,1 %, brez spletnega oglaševanja pa bi bila rast negativna, torej bi se investicije v oglaševanje zmanjšale za 1,9 %.
Fenomen Velike Britanije smo letos že nekajkrat opazili, saj je delež spletnega oglaševanja vsakih nekaj mesecev prerasel katerega od medijev in je večji od oglaševanja na radiu, od zunanjega oglaševanja in od oglaševanja v dnevnikih, zadnji podatki pa pomenijo, da je delež spletnega oglaševanja že višji tudi od deleža direktne pošte.
Trenutna zgodba o uspehu v Veliki Britaniji je kategorija, ki ji pri nas v pomanjkanju boljše definicije rečemo »mali oglasi«, v tujini pa zajema praviloma vse kadrovske, avtomobilske (rabljeni avtomobili) in nepremičninske oglase (ki pač niso vedno samo mali oglasi). Ta kategorija je pridobila 72 % glede na lansko obdobje in pomeni 21 % znotraj spletnega oglaševanja. Glede na to, da je ta kategorija tradicionalen in zelo pomemben vir prihodkov tiskanih medijev, je jasno, kdo je na izgubi.
»Klasično« oglaševanje (display advertising – bannerji, nebotičniki, »napredni« oglasi) raste z nižjo stopnjo kot celotno spletno oglaševanje; rast je bila 33-, delež pa 21,5-odstoten.
Največji delež v spletnem oglaševanju v Veliki Britaniji predstavlja iskalniški marketing oz. ključne besede – delež je kar 57 %, rast pa 44 %.
Med kategorijami vodijo kadrovski oglasi, ki zavzemajo kar 25-odstotni delež, drugi so avtomobilisti, ki trenutno najbolje izkoriščajo spekter orodij oglaševanja na spletu, sledijo še finance, potrošne dobrine in trgovina/maloprodaja.
V ZDA so v prvi polovici 2007 investicije v spletno oglaševanje dosegle 10 milijard dolarjev, rast glede na isto obdobje 2006 je bila 25,4 %.
Tudi v ZDA je iskalniški marketing največja kategorija znotraj spletnega oglaševanja, predstavlja 41 % investicij. Sledijo mu mali oglasi, njihov delež je 17 %, kar je 3 odstotne točke manj kot lani ob istem času.
Eno odstotno točko je pridobila kategorija lead generation, torej pridobivanje informacij o potencialnih kupcih (tudi ali morda večinoma pridobivanje naslovov) iz različnih virov na spletu. Zavzema 8-odstotni delež.
E-pošta ima nespremenjen, 2-odstotni delež.
Oglaševanje pomeni 32-odstotni delež, ki smo ga zgoraj poimenovali klasično, torej povezano z display oglaševanjem. Znotraj njega so največjo rast zabeležili t. i. napredni oglasi (rich media formats), predvsem na račun videooglasov – delež kategorije je 8-odstotni, lanski pa je bil 6-odstoten.
Med panogami vodi t. i. potrošniška kategorija (consumer related) z 54 %, kar je 5 odstotnih točk več kot v enakem obdobju lani. Znotraj nje polovico predstavlja trgovina/maloprodaja, 20 % avtomobilska industrija, nato pa sledijo kategorije prosti čas, zabava in pakirani izdelki.
Potrošniški sledijo finančne storitve (15 %), IT (11 %), telekomunikacije (8 %) in mediji (6 %).
Vir vseh zgornjih podatkov so raziskave IAB – Internet Advertising Bureau v sodelovanju s PricewaterhouseCoopers.
Za Evropo imamo samo podatke za leto 2006. Če pogledamo stopnje rasti v zgornjih odstavkih, je jasno, da so podatki že zdavnaj zastareli, za ustvarjanje splošne slike pa še vedno dovolj reprezentativni. Tudi ti podatki izvirajo iz projektov IAB, vendar je njihova težava v tem, da so vir podatkov posamezne nacionalne izpostave IAB, s tem pa je, zaradi različnih metodologij, njihova primerljivost omejena.
Vrednost spletnega oglaševanja leta 2006 je za 13 evropskih držav (Velika Britanija, Nemčija, Francija, Nizozemska, Italija, Španija, Danska, Belgija, Avstrija, Finska, Grčija, Slovenija, Hrvaška – države z izpostavo IAB) znašala 8 milijard evrov. Največji delež, 39 %, pripada Veliki Britaniji, 22 % Nemčiji, 15 % Franciji itd.
Po teh podatkih je bil največji delež spletnega oglaševanja v celotnem oglaševalskem kolaču 13-odstoten, in sicer na Nizozemskem, 11,9 na Danskem, 11,4 v Veliki Britaniji, 9,5 v Franciji, 9 v Nemčiji, 4,6 v Španiji in 4 v Italiji. Za druge države v tem viru ni podatkov.
Tudi v Evropi ima največji delež iskalniški marketing, 45 % celotne investicije na spletu. Sledi klasično oglaševanje z 31 %, »mali oglasi« in direktoriji (leads) imajo 22 % in 1,6 % pripada oglaševanju z e-pošto.
Slovenski podatki so relativno nezanesljivi, tako kot podatki o oglaševalskih investicijah nasploh. IAB Slovenija, ki ga vodi Zoran Savin, ocenjuje, da je bil delež v prvem polletju 2,1 %. V primerjavi z razvitimi državami je torej delež zelo nizek. Bruto vrednost oglaševanja je bila 5,4 milijonov evrov. Približno 33 % naj bi odpadlo na ključne besede, torej iskalniški marketing, verjetno pa je dejanski delež višji zaradi neupoštevanja popustov, ki so višji pri klasičnem oglaševanju. Ocenjevanje ostalih kategorij je zelo nezanesljivo in se mu bomo izognili.
Dejanski tržni delež je lahko malo višji, saj je v zadnjem letu zaradi visokih bruto prihodkov TV3 oglaševalski kolač navidez zrasel.
Iskalniški marketing je v Sloveniji vezan praktično samo na Najdi.si. Kontekstualno oglaševanje je v povojih. Kadrovskih in »malih« oglasov podatki ne zajemajo. Lead generation praktično ne obstaja oz. je zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov skoraj nemogoč. Kljub tem dejstvom je nesporno, da je delež spletnega oglaševanja izredno nizek in da v rasti zaostaja za razvitimi državami.
Pomembnejši razlogi za zaostajanje, kot so zgoraj našteti, so predvsem: pomanjkanje znanja, beri kadrov z znanjem, v medijih, agencijah in pri oglaševalcih; interesi klasičnih agencij; odsotnost kulture tveganja in eksperimentiranja, tj. prodornosti.
Že to dejstvo nakazuje, da s klasičnim razumevanjem oglaševanja ne moremo primerjati investicij v splet kot komunikacijsko orodje. Slika se še izostri, če v njo prikličemo trend zadnjega leta: socialne mreže. Vsem so vsaj po imenu znane MySpace, Linkedin, Facebook – vse računajo na »oglaševalski denar«. In ne samo te, obstaja ogromno manjših, specializiranih, hkrati pa sami oglaševalci gradijo skupnosti ali ponujajo skupnostim orodja za razvoj. Trend je zbližanje s ciljno javnostjo prek socialnih mrež – ne z oglaševanjem, temveč z ustvarjanjem zaupanja in približevanjem v vsakdanje življenje, s tem pa ustvarjanje platforme za pozitiven Word of Mouth in Word of Mice ter za viralni marketing. To ne ustreza klasičnim definicijam oglaševanja, niti odnosov z javnostjo.
Primerjave deležev zgrešijo dejstvo, da se je spremenila paradigma komunikacije: življenje blagovnih znamk se seli na splet, splet je izhodiščna in v veliko primerih tudi končna (nakup) točka odnosov s strankami. Izhodišče je spletno mesto, bodisi korporacijsko (blagovne znamke) bodisi (in/ali) posebno mesto konkretne trženjske akcije. Gradnja spletnih mest, prilagajanje poslovnih procesov, izgradnja spletnih orodij (igre, gadgeti ipd.), ustvarjanje socialnih mrež, inkorporacija socialnih mrež v komunikacijske načrte – vse to in še več so ravno tako investicije v spletni marketing. Ključne besede (iskalniški marketing) so že upoštevana kategorija investicij v spletno oglaševanje – vendar moramo upoštevati tudi optimizacijo spletnih mest, ki poveča verjetnost generiranja stika s potrošnikom. Z iskalniškim marketingom pripeljemo stranke na svoje spletno mesto. Komunikacija/oglaševanje v drugih medijih postaja vedno bolj podporna komunikacija za usmerjanje na splet.
izpis
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Splet postaja ključen pri vodenju uspešne politične kampanje, ker omogoča vključevanje volivcev v kampanjo in dvosmerno komunikacijo, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki.
V vsakdanjem življenju postaja splet nuja, vedno večjo težo pa ima tudi v politiki, v kateri se je najprej začel uporabljati v političnih (predvolilnih) kampanjah.
Pionir uporabe spleta v politični kampanji je ameriški predsedniški kandidat Howard Dean, ki je leta 2004 pod taktirko odličnega stratega Joeja Trippija začel z vključevanjem ljudi v politično kampanjo prek spleta.
Letos smo priča trem velikim predsedniškim kampanjam. V Franciji so izvolili novega predsednika, ki je imel izredno dobro kampanjo tudi na spletu. Že več mesecev spremljamo tudi predsedniško predvolilno kampanjo v Združenih državah Amerike, ki bo drugo leto prinesla novega predsednika ali predsednico, Američane pa so poskušali posnemati tudi naši predsedniški kandidati.
Predsedniški kandidati so v svojih kampanjah uporabili različna spletna orodja. Na spletnih straneh so imeli videoposnetke, bloge, debate, na spletu pa so se pojavile podporne in kritične strani, na katerih so volivci hvalili oziroma kritizirali posameznega kandidata. Največja posebnost uporabe spleta v Franciji je predvsem uporaba virtualnih svetov, kot je Second Life.
Podatki so pokazali, da sta kandidata, ki sta prišla v drugi krog volitev, Ségolčne Royal in Nicolas Sarkozy, za splet v svoji kampanji namenila različni vsoti denarja. Royalova je spletu namenila 10 odstotkov sredstev celotne kampanje, to je dva milijona evrov, zmagovalec volitev in sedanji francoski predsednik pa je svoji spletni kampanji namenil milijon evrov.
Nicolas Sarkozy je na spletu med drugim vzpostavil tudi spletno mesto Disco Sarko, na katerem se je z animiranim plesom v diskoteki poskusil predstaviti kot dinamičen in moderen politik, nagovarjal pa je predvsem mlade državljane Francije. S humorjem je poskušal vzbuditi zanimanje in tako spodbuditi kroženje svojega imena po spletu in med francosko javnostjo.
Vendarle pa se je Nicolas Sarkozy osredotočil predvsem na objavljanje kratkih videoposnetkov, ki jih je objavljal na svoji spletni strani. V njih je nastopal on sam, poleg njega pa še njegovi podporniki, ki so s kandidatom sodelovali v pogovoru.
Royalova je pred začetkom volilne kampanje dejala, da se bo kar 50 odstotkov njene volilne kampanje odvijalo na spletu. Veliko pozornost je namenila blogu, v katerem je volivce vzpodbujala k izražanju želja in podajanju mnenj. Na spletni strani so objavili tudi videoposnetke podpornikov, kandidatkinih govorov ... Royalova je bila izredno dejavna tudi v virtualni skupnosti Second Life, kjer je odprla svojo pisarno, tam sprejemala vprašanja, kritike in pohvale ter vodila celo tiskovne konference. V raziskavi Mediametrie, ki meri obiskanost spleta, so zapisali, da je marca, torej še pred prvim krogom predsedniških volitev, informacije o predsedniških volitvah na spletu iskalo pet milijonov Francozov, medtem ko je v oktobru 2006 informacije o volitvah iskalo le 1,5 milijona Francozov.
Začeli so s pomočjo spletne skupnosti MeetUp.com, ki ljudem ponuja organizacijo zborovanj na osnovi različnih kriterijev. Tako se na tej strani srečujejo zbiralci znamk, oboževalci Elvisa in seveda politično aktivni posamezniki. Na tem spletnem mestu se je sčasoma zbralo ogromno podpornikov kandidata, ki je v tistem času veljal za edinega, ki je nasprotoval vojni v Iraku in to tudi javno povedal.
Danes spletno kampanjo v ZDA vodijo vsi predsedniški kandidati. Nekoč je splet veljal kot dodatek h kampanji, danes pa strokovnjaki trdijo, da si nihče ne more privoščiti odsotnosti na spletu, nekateri pa so celo prepričani, da se bo večina kampanje odvila prav na spletu. Vsi kandidati imajo torej svoje spletne strani, kjer objavljajo videoposnetke, pišejo lastne bloge in gostijo različne znane osebnosti, ki privabljajo nove obiskovalce.
Hilary Clinton je svojo kandidaturo prvič uradno napovedala prek videoposnetka, ki ga je objavila na svoji spletni strani, šele pozneje pa je novica o njeni kandidaturi prišla v tradicionalne medije. Tudi John Edwards je svojo kandidaturo napovedal na videoposnetku. Splet pa s pridom uporablja tudi sedaj, saj je k pisanju bloga vključil svojo družino. Blog pišeta tako njegova žena kot njuna hči.
Splet s pridom uporabljajo tudi republikanci. Ron Paul, ki velja za nekonvencionalnega republikanca in kritizira tako Bushev odnos do vojne kot njegovo zapravljanje proračuna, ima na spletu ogromno privržencev. Goreči podpornik je na streho ene izmed hiš v New Yorku postavil velik napis Google Ron Paul in s tem spodbujal spletni aktivizem. Kar je začel Dean leta 2004, danes počnejo vsi kandidati. Vsi so namreč včlanjeni v spletne skupnosti, kot sta MySpace in Facebook, ki pritegnejo izredno veliko privržencev, predvsem mladih, ki so velik del volilnega telesa. Ti svojega izbranega kandidata označijo za svojega prijatelja, po zadnjih štetjih ima največje število podpornikov v spletnem mestu MySpace kandidat demokratov, Barack Obama.
Spletni strategi pa so v spletno sfero povabili tudi male ljudi, volivce. Omogočili so jim namreč možnost, da postavljajo vprašanja, kar je bilo pred tem rezervirano le za novinarje in tisto malo srečnežev, ki so prišli do stika s predsedniškimi kandidati na raznih zborovanjih. Spletno mesto YouTube se je povezalo s televizijsko hišo CNN in pozvalo ljudi, naj vprašanja kandidatom pošljejo v obliki polminutnih videoposnetkov. Tako so na svoj račun prišli vsi tisti, ki drugače niso dobili besede in možnosti zahteve po odgovoru na njihova vprašanja. Predstavniki spletnega mesta YouTube so nato zbrali vse demokratske predsedniške kandidate, jim predvajali videovprašanja, ti pa so potem odgovarjali, soočenje pa so prenašali po televizijski mreži CNN.
Nekateri kandidati pa so v svojih kampanjah šli še dlje. Hillary Clinton je prek spleta izbirala napev svoje kampanje, nastopila pa je tudi v predelanem koncu serije o Sopranovih, kjer je objavila končni izbor napeva. Barack Obama je medtem zaslovel s spotom I love Barack Obama, v katerem lepotica s pesmijo oznanja svojo ljubezen do predsedniškega kandidata. Nekaj kandidatov uporablja tudi tehnologijo Twitter, ki omogoča pošiljanje kratkih sporočil o poteku dneva kandidata tudi večkrat na dan.
Nedavno so v štabu republikanca Mitta Romneyja priredili tekmovanje, s katerim želijo zliti splet in tradicionalne medije. Na spletno stran so dali več videoposnetkov, slik in zvočnih posnetkov ter pozvali svoje podpornike k oblikovanju polminutnih političnih spotov. Zmagovalni videoposnetek, ki bo Romneyja najbolje opisal kot predsedniškega kandidata, bo postal uradni spot kandidata, vrteli pa ga bodo tudi v tradicionalnih medijih. Doživeli so izreden odziv, saj so prejeli več kot 700 posnetkov. Zmagovalni video bodo z glasovanjem izbrali na spletu.
V Sloveniji je imelo spletno stran osem predsedniških kandidatov. Nekateri so imeli boljšo spletno stran, nekateri izredno slabo. Medtem ko je nekateri kandidati sploh niso imeli, pa so imeli drugi malo vsebine, nekateri pa izredno pregledne in informacijsko izredno bogate spletne strani. Po pregledu spletnih mest vseh kandidatov ugotavljam, da sta imela spletne predstavitve najbolje urejene kandidata Danilo Türk in Lojze Peterle.
Lojze Peterle je imel sicer spletno mesto na peterle.eu, za predsedniško kampanjo pa je vzpostavil spletno mesto peterle.si. V njegovem štabu so poskrbeli tudi za videopredstavitev. Izredno profesionalno zrežirane posnetke so posneli na Pulah, v njem pa je Peterle predstavil svoje najljubše hobije.
V septembru je začel pisati tudi blog. Na spletni strani smo si lahko ogledali tudi kratke videoposnetke in slike s prireditev. Posebnost, ki je ni opaziti na nobenem drugem spletnem mestu, je tudi možnost nalaganja ozadij Peterletovega loga na računalnike in mobilne telefone, predsedniški kandidat pa je denarne prispevke zbiral tudi na svoji spletni strani.
Danilo Türk je imel morda informacijsko nekoliko revnejše spletno mesto od Peterletovega, vendar pa je dal večji poudarek predvsem dvosmerni komunikaciji s potencialnimi volivci. Danilo Türk je pisal blog že od avgusta. Na spletnem mestu so bili tudi videoposnetki njegovih obiskov po Sloveniji, vseeno pa je bila vsebinska kvaliteta zelo nizka. Eden najbolj izvirnih posnetkov v letošnji predsedniški kampanji je bil kratek posnetek Danila Türka na zadnjem sedežu avtomobila, v katerem je na poti domov opisoval svoj dan.
Danilo Türk je imel svoj spletni račun tudi na agregatorju spletnih posnetkov You Tube, kjer je objavil precej videoposnetkov, med njimi tudi nagovor, v katerem je povedal, da namerava del časa nameniti tudi komunikaciji z volivci prek spleta.
Türk je bil tudi član spletne skupnosti Facebook, ki ima svoje korenine med ameriškimi študenti. Med člani skupnosti je oktobra imel že kar 74 prijateljev, njen član pa ni noben drug kandidat. Izredno pohvalna je bila tudi objava povezav do blogov drugih predsedniških kandidatov, kar je med blogerji običajno, tega pa ni prakticiral nihče od drugih kandidatov.
Seveda pa v predsedniški bitki nista bili le Peterle in Türk. Bloge so pisali tudi Jože Andrejaš, Darko Krajnc, Elena Pečarič, ki sicer bloga ni pisala na svoji spletni strani, ampak je z bloganjem začela na spletnem mestu RTV Slovenija, Matej Sedmak, ki ni omogočal komentarjev, ter Mitja Gaspari.
Izredno zanimiva sta bila zapisa na blogih dveh predsedniških kandidatov, ki kažeta na pomanjkljivost tradicionalnih medijev in kažeta na to, kako močno orodje je lahko splet. Krajnc in Pečaričeva sta na svojem blogu zapisala, kako izredno nepošteno je razdeljen čas med vsemi predsedniški kandidati v tradicionalnih medijih. Krajnc je imel izredno oseben in zanimiv blog, prispevki pa kažejo kandidata v zanimivi luči; na svojem blogu je med drugim povedal tudi, da je v času predsedniške kampanje uspešno magistriral. Pečaričeva se je hudovala nad nepovabilom v eno izmed oddaj, v kateri so imeli možnost predstavitve le – v luči tradicionalnih medijev – glavni kandidati predsedniških volitev.
Opisani primeri kažejo, da postaja splet ključen pri vodenju uspešne politične kampanje. Čeprav so opisani primeri z različnih koncev sveta, pa so pravila, kako oblikovati uspešno spletno kampanjo, povsod zelo podobna. Ključno vsem kampanjam je predvsem vključevanje volivcev v kampanjo, torej delo na dvosmerni komunikaciji, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki. Postavlja se le vprašanje, ali bo zmagovalec na predsedniških volitvah pripravljen na sodelovanje z državljani tudi po koncu volilne kampanje. Dosedanji slovenski predsednik je začel s pisanjem bloga med mandatom. Ali bo novi predsednik nadaljeval s pisanjem bloga po izvolitvi in namenil dvosmerni komunikaciji prek spleta svoj čas tudi po izvolitvi, bomo še videli.
izpis