N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Madžarska vlada v svojih navedbah, s katerimi želi relativizirati kritike medijske zakonodaje, uporabljala neažurne ali nepopolne podatke o ureditvah v drugih državah. Tudi v primeru Slovenije – Spoznanje, da v Evropski uniji lahko ena izmed držav članic vzpostavi tako rekoč totalitarni medijski sistem, je za institucije Unije, njene voditelje in ne nazadnje državljane neprijetno spoznanje

Madžarska medijska zakonodaja, sprejeta v letu 2010, se vedno bolj kaže kot slaba vest medijske politike Evropske unije, saj se kritike madžarskih, evropskih in mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju zagovarjanja svobode in pluralizma medijev, nadaljujejo tudi po manjših korekcijah paketa medijskih zakonov, ki jih je madžarski parlament na zahtevo Evropske unije sprejel na začetku leta 2011.

Kar evropska komisija šteje za zadovoljivo korekcijo, ocenjujejo druge organizacije, tudi medvladne, kakršna je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), za nezadostno. Ostrejše zahteve evropske komisije onemogoča odsotnost zavezujočih predpisov na ravni Evropske unije, ki bi podrobneje določali, katera določila, mehanizmi in ukrepi na ravni držav članic štejejo za skupne standarde glede zagotavljanja neodvisnosti in pluralizma medijev in regulatorjev tega področja. Tako evropska komisija ne glede na številne izrazito kritične ugotovitve analiz madžarske medijske zakonodaje (veljavne tudi po manjših spremembah po intervenciji komisije), ki so jih opravili najbolj ugledni evropski strokovnjaki, in ne glede na pozive iz vrst madžarskih, evropskih in mednarodnih organizacij, ostaja nemočna.

Madžarska vlada namreč ponavlja, da še posebej po korekciji omenjene medijske zakonodaje v njej ni ničesar spornega oziroma takšnega, kar ne bi že bilo v delih medijske zakonodaje v drugih državah članicah Evropske unije. Da bi to ovrgli, so v Centru za medijske študije Srednjeevropske univerze s finančno podporo medijskega programa Fundacij za odprto družbo (Open Society Fundations) izdelali študijo, v kateri so raziskovalci iz številnih držav članic primerjali navedbe madžarske vlade, ki se v trditvah o neoporečnosti nove medijske zakonodaje sklicujejo na sorodne ureditve konkretnih držav, z dejanskimi podatki o teh ureditvah. Po neuradnih podatkih sorodno primerjalno študijo pripravljajo tudi službe evropske komisije.

Brez preverjanja demokratičnosti medijskih ureditev

Izsledke raziskave je Center za medijske študije Srednjeevropske univerze predstavil v času obiska mednarodne misije za svobodo medijev v Budimpešti sredi novembra 2011 (zadnjo v vrsti akcij, ki poskuša zagotoviti verodostojen pregled stanja in doseči učinkovitejše ukrepe za odpravljanje nedemokratične medijske ureditve). Mednarodno misijo je sestavljalo petnajst predstavnikov evropskih in mednarodnih organizacij, ki delujejo v podporo svobode izražanja in avtonomije novinarjev ter demokratizacije medijskih sistemov v avtoritarnih ali postavtoritarnih okoljih. Mednarodna misija je zajemala številne pogovore s predstavniki oblasti, z novoimenovanimi državnimi organi za nadzor nad delovanjem medijev in uresničevanjem nove medijske zakonodaje, s predstavniki medijev in novinarjev ter madžarskih nevladnih organizacij. Tudi na Madžarskem so v celotnem postsocialističnem obdobju mediji in novinarji polarizirani na dva pola, tj. na tiste, ki podpirajo narodnjaške, konservativne desnosredinske politične kroge, in tiste, ki jim je bliže socialdemokratska politična garnitura. V novinarski skupnosti pa je še največja skupina tistih, ki so pasivni in nekritični, vdani vsakodnevni rutini in nezmožni refleksije. To je sindrom, ki ni neznan v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah, zlasti postsocialističnih. Tudi najbolj kritični in reflektirani med njimi pa trdijo, da so temelji za sedanjo madžarsko medijsko zakonodajo, ki s svojimi določili učinkuje proti svobodi in pluralizmu medijev in neodvisnosti medijskih regulatorjev, sicer obstajali tudi v osnutkih medijske zakonodaje, ki jih je še nedavno pripravljal drugi, recimo mu levoliberalni, politični pol.

Premajhna pozornost, ki jo je evropska komisija namenjala preverjanju demokratičnosti medijske politike in medijskega okolja med pogajanji za članstvo v Evropski uniji postsocialističnih držav srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, ki so bile sprejete v letih 2004 in 2007, je zdaj več kot očitna. Kakor je po neodzivnosti na dolga leta kritičnih poročil in analiz italijanskega medijskega sistema – in zdaj še bolj izraziti mobilizaciji različnih organizacij in institucij v kritiki madžarskega – očitna tudi odsotnost mehanizmov znotraj same Evropske unije za preverjanje demokratičnosti medijske politike in medijskega okolja v državah članicah in ukrepanje v primeru nedemokratičnosti. Seveda premajhna pozornost in odsotnost mehanizmov nadzora in regulacije na ravni Evropske unije nista naključni, temveč sta odsev interesov nacionalnih političnih elit in z njimi povezanih medijskih korporacij, ki so v primeru nekaterih držav članic pravzaprav eno isto.

Primerjanje sporne madžarske ureditve z drugimi v Evropski uniji

Kaj je pokazala študija, ki je primerjala konkretne navedbe madžarske vlade o prisotnosti enakih, sorodnih ali celo slabših ureditev v medijskih zakonodajah nekaterih drugih članic Unije z dejanskimi predpisi v navedenih državah? Številne države dejansko imajo nekatere elemente medijske regulacije, ki po tem, katera področja delovanja medijev natančno regulirajo, po načinu imenovanja in pooblastilih organov, pristojnih za nadzor nad uresničevanjem medijske zakonodaje, po definiciji in obsegu sankcij v primeru kršitev zakonodaje, po ureditvi delovanja in vodenja javnih medijev in obveznostih novinarjev glede razkritja virov, delujejo sorodni tistim, ki jih vključuje nova madžarska medijska zakonodaja.

Vendar natančen prikaz zakonskih določil in dejanskega stanja pokaže, da je madžarska vlada v svojih navedbah, s katerimi želi relativizirati kritike medijske zakonodaje, uporabljala neažurne ali nepopolne podatke o ureditvah v drugih državah. Tudi v primeru Slovenije, na katero se madžarska vlada sklicuje, ko utemeljuje nespornost širokega nabora vrst medijev, ki so podvrženi medijski regulaciji (vključno s tiskom in elektronskimi publikacijami, v krovnem medijskem zakonu), in ko utemeljuje, da tudi v drugih državah obstajajo ostre sankcije za medije, še posebej tiste v pristojnosti regulatorjev radiodifuzije, ki omogočajo tudi odvzem frekvence in izbris iz registra.

Navedbe madžarske vlade pri referiranju na slovensko medijsko zakonodajo so deloma zastarele, deloma pa nenatančne, vendar je nesporno, da v nekaterih elementih obstajajo tudi v slovenski medijski zakonodaji določila, sorodna tistim, ki jih vključuje za evropsko in mednarodno strokovno javnost sporna nova madžarska medijska zakonodaja. Hkrati se izkaže, da se v praksi nekatera, madžarski ureditvi sorodna določila, v praksi sploh ne izvajajo ali se ne izvajajo restriktivno, zato jih ne dojemamo za tako sporne. V primeru avtoritarne oblasti, ki bi si želela restriktivno uporabiti zakonska sredstva, bi tudi slovenski zakon o medijih lahko postal predmet kritik domače in mednarodne strokovne javnosti.

So pa v madžarski medijski zakonodaji določila in ureditve, ki po podvrženosti političnem nadzoru, po načinu in obsegu sankcij, centraliziranosti nadzora nad uresničevanjem zakonodaje (v rokah politično rekrutiranih kadrov), centraliziranosti vodenja in delovanja javnih medijev, po zahtevah, ki ogrožajo avtonomijo novinarjev, kot seštevek delujejo totalno, celo totalitaristično, ter so v tem smislu neprimerljive z ureditvami v drugih državah Evropske unije.

Evropski center za pluralizem in svobodo medijev evropska komisija locirala v Italijo

Spoznanje, da v Evropski uniji lahko ena izmed držav članic vzpostavi tako rekoč totalitarni medijski sistem, je za institucije Unije, njene voditelje in ne nazadnje državljane neprijetno spoznanje. Torej lahko kljub prepletenem in obsežnem sistemu institucij, predpisov in procedur v Uniji, kljub deklarativnim zavezam najvišjim demokratičnim standardom in pozicioniranju na položaj razsodnika demokracije v državah zunaj Evropske unije nastane in zaživi tako sporna medijska ureditev.

Zmožnost Evropske unije, da se zgane v takšnih razmerah, je majhna. Nerealno je pričakovati, da se bo v evropski regulaciji svobode in pluralizma medijev v kratkem kaj premaknilo, če se bo sploh. Politična realnost je v tem, da je moč na strani nacionalnih vlad in nacionalnih politik. Se je pa v drugi polovici tega leta, spričo situacije na Madžarskem in slabe vesti evropske medijske politike, na pobudo evropske komisarke za digitalno agendo Neelie Kroes zvrstilo nekaj potez evropske komisije, ki odpošiljajo svojevrstno grožnjo z uvedbo novega evropskega regulacijskega in institucionalnega okvira na področju zagotavljanja in nadzora nad svobodo in pluralizmom medijev v državah članicah. Oktobra 2011 je komisija ustanovila delovno skupino za oceno predpisov in stanja v Evropski uniji na tem področju; poimenovala jo je za »skupino na visoki ravni« (high-level group) in vanjo vključila nekaj članic in članov z zgodovino obnašanja visokih političnih funkcij, manj pa z referencami glede urejanja svobode in pluralizma medijev.[1] Nato je novembra 2011 na hitro ustanovila še Center za pluralizem in svobodo medijev (Center for Media Pluralism and Media Freedom) v okviru Evropskega univerzitetnega inštituta (European University Institute) v Firencah.[2] Oboje skupaj naj bi zagotovilo okvir za razpravo in za oceno o stanju na tem področju ter o potrebnih ukrepih na evropski ravni. Poročila, ki jih bo komisija, pa tudi evropska javnost, prejemala v naslednjem obdobju iz naslova obeh novih institucij, bodo zanesljivo dobrodošel prispevek k razumevanju tega polja, k mobilizaciji znanstvenih in civilnodružbeih virov (to obljublja novi center) o tej temi, torej k centraliziranju vednosti pod patronatom najvišjih organov Evropske unije. Vendar je vprašanje, koliko bodo ti novi »mehki« prejemi, ki le namigujejo na možnost regulacije na evropski ravni, dejansko učinkovali na politično motivacijo za spremembe.

Če sodimo po dosedanjih sorodnih potezah, naročanju študij, ustanavljanju delovnih skupin, ki niso prinesli ničesar in so njihovi rezultati pod pritiskom nacionalnih vlad celo zamolčani ali so obtičali na pol poti do obljubljenega učinka (v mislih imamo predvsem študijo o kazalcih neodvisnosti regulatorjev avdiovizualnih medijskih storitev in študijo o kazalcih medijskega pluralizma, ki ju je v zadnjih letih naročila Evropska komisija), najnovejši koraki nimajo večjih potencialov.

Ni odveč opomniti, da bo novi center za pluralizem in svobodo medijev pod patronatom evropske komisije ustanovljen ravno na teritoriju Italije, njegov zagon pa se ujema z odstopom Silvia Berlusconija, ki dolga leta velja za sinonim sprevržene prepletenosti in koncentracije medijske in politične moči v srcu Evropske unije. Ali je to dobro ali slabo znamenje za perspektivo medijske politike Unije na področju medijskega pluralizma, še ne vemo. Simbolika tega časovnega ujemanja pa je svojevrstna.

1   Glej sporočilo za javnost evropske komisije, objavljeno 11. 10. 2011: europa.eu/rapid/pressReleases (dostop 13. 11. 2011).
2   Glej sporočilo za javnost evropske komisije, objavljeno 8. 11. 2011: europa.eu/rapid/pressReleases (dostop 13. 11. 2011) in novico na spletni strani Evropskega univerzitetnega inštituta v Firencah, objavljeno 8. 11. 2011: www.eui.eu/DepartmentsAndCentres/RobertSchumanCentre/News/2011/11-08-CentreforMediaFreedom.aspx (dostop 13. 11. 2011).

izpis

Renata Šribar

Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Pornografizacija in ponasiljenje prostorov medijskih konstrukcij spola sta nas sredi devetdesetih prejšnjega stoletja zadela kot neizogibna usoda – Kaj prinaša novi zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah na področju regulacije vsebin?

Po neuspešnem sprejemanju medijskega zakona, ki je bil (deklarativno) motiviran z evropsko zahtevo po prenosu direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS), smo v Sloveniji pod imperativom »nujno, sicer sankcije« sprejeli zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). To je nekako pot stran od vključevanja zahtev direktive v obstoječo zakonodajo, tudi če razmišljamo v širših razmerah EU. Po poročanju publikacije evropskega avdiovizualnega observatorija Iris je to, kar je obveljalo za ponesrečeni slovenski poskus, uspela izvesti Malta. Ta je v novelo zakona o radiodifuziji (The Broadcasting Amendment Act) vnesla osem sprememb v skladu z imenovano evropsko direktivo, med njimi spremembo zakonskih orodij, ki se nanašajo na pravilnik oglaševanja, televizijske prodaje in sponzorstva, nove določbe za kazni, ki jih odreja svet za radiodifuzijo v primeru kršenja zakona in podzakonskih ureditev, pravno ureditev področja kratkih poročil, novelo pravilnika o zaščiti otrok in mladoletnih, povečanje pristojnosti sveta za radiodifuzijo (Aquilina 2010). Prvi slovenski osnutek nesprejetega medijskega zakona (ZMed – 1) je spremljal uvod (navajamo ga zato, ker gre za eksplikacijo realnih motivov predlagatelja zakona, ki očitno ni bil kaj dosti samocenzuriran[1]), v katerem so bile v zvezi z zahtevami direktive AVMS poudarjena teme le »programske zahteve in omejitve« glede programskih deležev, »varstvo otrok in mladoletnikov v medijih« in »oglaševanje v medijih«. Ob tem ne le osnutek, temveč tudi končna oblika predlaganega zakona avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo nista uspela smiselno artikulirati z vidika zaščite otrok. Zato pa nov zakon, ZAvMS to področje ureja presenetljivo kompleksno, čeprav po defaultu ostajajo nekatera vprašanja neodgovorjena; in temu se posvečamo v nadaljevanju.

So tudi primeri kompleksnejšega prenosa direktive

Po informacijah iz publikacije Iris, ki od aprila 2010[2] zgolj tu in tam objavlja poročila o implementaciji obravnavane direktive v posameznih državah EU, je Češka ubrala kompleksnejši način prenosa direktive o AVMS. Že v prvi tretjini leta 2010 je uveljavila nov zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Law on Audiovisual Media Services), sprejela pa je tudi novelo zakona o radijskem in televizijskem oddajanju (Law on Radio and Television Broadcasting). Med novimi zakonskimi določilih češki poročevalec opozarja na regulacijo avdiovizualnih medijev, v tem okviru pa na enakost glede možnosti dostopa do vseh ponudnikov in potrošniško zaščito ter zaščito otrok in mladoletnih. Konkretno to pomeni, da se širi področje vsebinske regulacije na avdiovizualne medijske storitve na zahtevo – tako kot pri nas z novim zakonom – v večji meri, kot to predpisuje direktiva AVMS, če ostanemo pri naši privilegirani temi regulacije vsebin z vidika pravic otrok. Češki zakon prepoveduje distribucijo vseh vsebin, namenjenih odraslim na način, da bi do njih lahko dostopali otroci (Fučik 2010). To preseganje je kljub temu v skladu z določilom evropske direktive, ki dopušča strožjo ureditev v posamezni državi članici (čl. 4). Če se še malo dlje zadržimo pri direktivi, je tu skrb za otroke uvodoma sicer izpostavljena (odst. št. 50–61), a hkrati tudi relativizirana z izjemo otroške pornografije. V okviru norm za vse avdiovizualne medije v določilu, namenjenem oglaševanju, vsiljevanje oglasov za komercialne vsebine (tj. določene konstrukcije nasilje in pornografijo) ni posebej izpostavljeno kot nedovoljeno. Kljub temu ga je možno razbrati iz prepovedi oglaševalcem, da »ne smejo neposredno spodbujati mladoletnikov, da zaradi svoje neizkušenosti ali lahkovernosti kupujejo ali najemajo proizvode ali storitve« (čl. 9, alineja g). Ostaja vprašanje, koliko te obče pravne norme sploh lahko zaznamujejo delovanje organov nadzora, če so v državah članicah sploh privzete. Tudi če so, že po izkušnjah sodeč nikakor ne morejo vplivati na smotre in obseg nadzora, kaj šele na preoblikovanje avdiovizualne medijske kulture. V avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo z vidika otrok in mladoletnih upravljanje z vsebinami (čl. 12), kot opozarjamo tudi na drugih mestih, implicitno spreminja polje nelegalnega – če člen primerjamo z zaščito otrok in mladoletnih v razširjanju televizijskih programov (aktualni čl. 27) in tolmačenji sodišča EU glede spornih vsebin. Kar je bilo v okviru razširjanja televizijskih programov absolutno prepovedano (s/m s poškodbami in druge oblike nasilne (nekonsenzualne) pornografije, nekrofilija, sodomija …), je zdaj pogojno dovoljeno. Ključ razumevanja navedene implicitne spremembe je v formulaciji vsebin in storitev, ki bi lahko »resno ogrozile telesni, duševni in moralni razvoj mladoletnikov«; te so namreč izvorno absolutno prepovedane, zdaj pač pogojno dovoljene. Ostaja vprašanje, kako, če sploh, se zdaj celovito pravno normativno obravnava področje konstrukcij spolnih zlorab in zločinov, ki vključujejo človeške ali živalske žrtve oziroma onečaščenje mrtvih. Preizpraševanje velja tako na ravni EU kot na državni ravni.

Izmuzljivosti potencialno spornih vsebin

Direktiva o AVMS v uvodnem delu razmišlja o prihodnosti politike regulacije in pri tem namenja pozornost zaščiti javnih interesov, »kakršni so kulturna raznolikost, pravica do informacij, pluralnost medijev, varstvo mladoletnikov in potrošnikov« (12. odst.). »Uredniška odgovornost« je tista instanca, kjer se bodo našteti interesi ščitili, utelešajo pa jo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev. Določilo izključuje »fizične ali pravne osebe, ki samo prenašajo vsebino, za katero nosijo uredniško odgovornost tretje osebe« (25. in 26. odst.). To seveda pomeni, da operaterji ostajajo zunaj dosega direktive. Spolzkost take regulacije, pri kateri bo po nujnosti ostal v sivi coni velik del storitev in produkcije vsebin, ki jih spodbujajo in ekonomsko sploh omogočajo operaterji, je razkrita že v sami črki direktive; slednja se trudi ponavljati nekaj, kar je samo po sebi pomanjkljivo: »Zaradi tehnološkega razvoja, zlasti v zvezi z digitalnimi satelitskimi programi, bi bilo treba prilagoditi merila subsidiarnosti, da se zagotovita ustrezna ureditev in učinkovito izvajanje ter resnična odgovornost nosilcev za izbiro vsebine (poudarek R. Š.) avdiovizualnih medijskih storitev.« (38. odst.)

Pomislimo natančneje na okolje avdiovizualnih medijev, ki v skladu z aktualno direktivo, pogojno ali pač brezpogojno (odvisno od interpretacije v posamezni državi), dopušča t. i. erotiko oziroma porno-chick, ki vse bolj prehaja na področje t. i. soft-porn[3] in tudi otroške pornografije (v obliki animiranih sličic) ne glede na vrsto medija, pa naj gre za linearne ali nelinearne (oziroma avdiovizualne medijske storitve na zahtevo). Je v formatu gibljivih ali statičnih sličic in služi tako neposrednim kot posrednim komercialnim interesom, ki so včasih tudi dvojne komercialne narave – na primer, ko gre za oglaševanje, ki ga naročnica ali naročnik tako ali drugače plačata, da bi prek njega prišla do druge plačljive storitve. Te vsebine mnogokrat producirajo majhna podjetja, ki, kot je že zapisano, lahko poslujejo zgolj v navezi z operaterji, niso pa po definiciji ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev (čl. 1, alineji a in g). Če njihova ponudba sestoji iz kolaža statičnih in posameznih gibljivih sličic, po možnosti v kombinacijah z elektronskimi igricami in možnostmi glasbenih ali zvočnih izborov, se zastavlja vprašanje, v katerem trenutku gre za katalog in posledično poslovni subjekt postane tudi subjekt obravnavane direktive, ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev? Enako vprašanje velja postaviti glede opredelitve posameznih vsebin, ki jih nudi sam ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev, torej administrativno tako vodeni poslovni subjekt.

Pri nas se o kompleksnosti in izmuzljivosti potencialno spornih vsebin na ravni definicije poroča, na primer, pri podiplomskem raziskovanju novih medijev (vključno s portali mobilnih operaterjev) na FDV. Študentka Mateja Boldin[4] je pri pregledu ponudbe Mobitela[5] ugotovila, da pod sklopom »animacije« v poglavju »Erotika« najdemo tudi »premikajoče/gibajoče se 'erotične' podobe«, pri čemer »vse prikazujejo ženske«.[6] Ugotavlja še, da je statične slike mogoče najti samo pod »Ozadja« in »Teme«, kjer pa so prav tako (nepreverjene) »erotične« vsebine.

Kam sodi oglaševanje vročih linij na televiziji?

Pri nas in drugod pa je glede nejasnih opredelitvah vsebin še vedno odprto vprašanje priljubljenega oglaševanja vročih linij na televiziji in v drugih avdiovizualnih medijih, v katerih je taka vsebina težko opredeljiva že glede na status ponudnika. Je to iz perspektive direktive o AVMS avdiovizualno komercialno sporočilo ali televizijsko oglaševanje, za katero bi morale veljati določene omejitve (čl. 1, alineji h in i)? Je torej vsebina, ki se ponuja kot dostop do telefonskega seksa, znak za legalnost prostitucije (ki bi ga morale države članice posledično še prepoznati) – ali ima potemtakem ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev ali izdajatelj televizijskih programov institucionaliziran zvodniški status? Ali pač gre za nelegitimno in zavajajoče »prikrito avdiovizualno komercialno sporočilo« (čl. 1, alineja j)? Če je to zadnje res, kaj sploh tu počne? Gre v primeru televizije mogoče za »televizijsko prodajo«, za »televizijsko prodajno okno« za prostitucijo? Ali pa je to le »promocijsko prikazovanje izdelkov«, v katerem se ženske prikazuje (pod)žanru primerno kot prodajni izdelek, saj so sinonim za seks?

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah je glede na naravo sprejemanja in evropski referenčni okvir pri upravljanju z vsebinami šel do legitimnih meja – tudi glede pravice do popravka (čl. 13), ki ostaja na razširjenem področju avdiovizualnih medijev (poleg televizije) urejen v skladu z veljavnim zakonom o medijih iz leta 2006, četudi je ta tematika sprožila ob sprejemanju slednjega burno javno diskusijo; praksa je namreč pokazala, da glede popravkov ne prihaja do vsebinskih presežkov. V sferi avdiovizualnih medijev na zahtevo z vidika zaščite otrok in mladoletnih (čl. 15) zakon z izjemo prve alineje (povzete po direktivi) sledi duhu ureditve televizijskih programov (zdaj čl. 14 ZAvMS), ki je bila odlično zasnovana že v nesprejetem medijskem zakonu. Obravnavani zakon že v splošnih načelih v členu o »varstvu otrok in mladoletnikov« (čl. 10) poudarja, da so njihove koristi pred vsemi drugimi pravicami in presojami. Dikcija nadvse modro ukinja debato o osebnih svoboščinah in pravicah v razmerju do pravice do izražanja, ki v primeru potencialne škode za otroke in mladoletne pomeni nespodobno ignoranco socialnoliberalnih temeljev sodobne demokratične družbe. Oba navedena člena s konkretnimi določili o »varstvu otrok in mladoletnikov« ob upoštevanju določil direktive to etično izhodišče tudi uresničujeta. To seveda ne pomeni, da ni treba zastaviti takih in podobnih vprašanj, kot so navedena zgoraj in ki so latentno prisotna že od sredine devetdesetih let naprej. V bistvu ostajajo v istem registru, le da z nastankom novih komunikacijskih storitev in vsebin pridobivajo pomen in širino. Kot poudarjajo kriminalistke in kriminalisti v zvezi s spletnimi kršitvami kazenskega zakonika v delu, ki govori o otroški pornografiji, je, na primer, zelo pomembno vprašanje hrambe obremenilnega gradiva.[7] Četudi z obravnavanim zakonom (ZAvMS) operaterjev glede posredovanja podatkov in hrambe instance nadzora ne zadenejo ali ne zadenejo natančno (mogoče tu zgolj laično zaznavamo manjšo nekonsistentnost glede naslovnika, gl. čl. 40 in 41), jih vključijo na področju zaveze o informiranju o tehnični zaščiti in njenem delovanju (televizijski programi in avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, čl. 14, alineja 6; čl. 15, alineja 4) in glede možnosti starševskega ali drugega skrbniškega nadzora s pomočjo členitve računa (čl. 15, alineja 4).

Konstruktivni pristop – če že ne na strani industrije, pa z regulacijo

Pornografizacija in ponasiljenje prostorov medijskih konstrukcij spola sta nas sredi devetdesetih prejšnjega stoletja zadela kot neizogibna usoda, kar spričo pomanjkanja kakršnihkoli mehanizmov upravljanja s temi vsebinami in ponudbami komercialnih storitev ni bilo naključje; popolnoma odveč pa se je tej usodnosti prepuščati še naprej. Še posebej, ker nas je medijska vsakdanjost prepričala, kako regresivne so komercialne (in ne katerekoli!) konstrukcije spola, spolnosti, nasilja. Gredo namreč vštric ali pač v povezavi s homofobijo in heteronormativnim izkoriščanjem lezbištva, z nedemokratičnim kultom tradicionalne družine in mainstreamovskim utrjevanjem diskriminacijskega tradicionalnega ospoljenja. Vendar bo treba najprej preučiti celotno polje in nato ubrati kompleksen normativni pristop z dopolnjevanjem zakonov in nadzora. Verjetno je združevanje posameznih instanc v okviru predlagateljev/predlagateljic zakonov in instanc nadzora s skupnim ciljem prave ureditve področja avdiovizualne medijske ponudbe edina možna drža v okolju, v katerem je sposoben predstavnik Gospodarske zbornice RS javno in v ekspertnem kontekstu izjaviti, da se mu otroška pornografija ne zdi (tak) problem (češ da je bolj problematičen sovražni govor).[8] Še zmeraj smo očitno v razvpiti družbi, kjer se problematičnost določenih vsebin meri poljubno in za bolj škodljivo velja tisto, kar ne prinaša kapitalskih koristi.

Viri

Aquilina, Kevin (2010): Malta Transposes the AVMS Directive, Iris 2010/7, str. 1.

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva AVMS), dostopno na ec.europa.eu/avpolicy/reg/tvwf/index_en.htm, 18. 5. 2010.

Fučík, Jan (2010): New Legislation Concerning Audiovisual Media Services, Iris 2010/6, str.16.

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), dostopno na zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO6225.html (besedilo v času pisanja tu še ni bilo objavljeno).

Pri nejasnih opredelitvah vsebin ostaja odprto vprašanje priljubljenega oglaševanja vročih linij na televiziji in v drugih avdiovizualnih medijih, saj je taka vsebina težko opredeljiva že glede na status ponudnika. Je to iz perspektive direktive o AVMS avdiovizualno komercialno sporočilo ali televizijsko oglaševanje, za katero bi morale veljati določene omejitve?

 

1   Značilno je, da del, ki je namenjen pregledu stanja v drugih državah, vključuje zgolj tematiko varstva konkurence, torej umešča zakonski osnutek v primerjalni kontekst EU zgolj s tržnega vidika. Naj ne bo odveč poudarek, da diskurzivno reduciranje družbe na trgovanje ni v skladu s tistim delom klasične liberalne doktrine, ki opozarja, da je resnična svoboda v menjavi dobrin in idej odvisna od enakosti pogojev vseh udeleženih.
2   Nekatere države so implementirale določila direktive že v času njenega sprejemanja, pred njeno dokončno potrditvijo v marcu 2010 (na primer Avstrija in Nemčija), druge, kot kaže, bodisi ne poročajo o tem ali pa direktive še niso prenesle v svoj pravni red.
3   Na kratko, gre za širjenje posameznega pornografskega podžanra – enako velja za podžanre konstrukcij nasilja.
4   Mentorica pri magistrski nalogi z delovnim naslovom Medijska reprezentacija varne rabe interneta in novih tehnologij je dr. Karmen Erjavec, (zunanja) somentorica pa avtorica pričujočega prispevka.
5   Dostop do hišnega mobilnega portala je zdaj lahko avtomatsko vključen v paket, čeprav pri sklenitvi pogodbe ta element razmerja sploh ni izpostavljen.
6   Ugotavlja tudi, da gre pod »poglavjem 'Ilustracije' pravzaprav za risane animacije, kot je npr. animacija z naslovom 'Rdečelaska izgubi modrček'«. Že sam način animacije in infantilen naslov pričata o tem, da se te vsebine spričo njihove spolne radovednosti otrokom vsiljuje in tako do določene mere normira njihovo ospoljenje in seksualizacijo; hkrati se jih tudi ekonomsko izkorišča.
7   Na posvetu »Zloraba otrok s pomočjo spleta« v organizaciji Centra za varnejši internet Slovenija in Združenja za informatiko in telekomunikacije (Gospodarska zbornica Slovenije v sodelovanju z Upravo kriminalistične policije Generalne policijske uprave RS, 5. in 6. oktober 2011) je bil problem hranjenja gradiva poleg dostopnosti podatkov s strani ponudnikov izpostavljen kot najbolj pereč.
8   Gl. predhodno opombo glede mesta izjavljanja.

izpis

Tanja Kerševan-Smokvina

Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
V preskusu kazalcev neodvisnosti na primeru Apeka pridobljeni povsem različni sliki formalne in dejanske neodvisnosti

Kljub odsotnosti eksplicitne normativne zahteve po neodvisnih regulatorjih na področju avdiovizualnih medijev v Evropski uniji, je evropska komisija že s samim naročilom študije INDIREG[1] potrdila pomen, ki ga neodvisnosti regulatorjev pripisuje za zagotavljanje učinkovite regulacije televizije in njej podobnih storitev. O študiji, katere končno poročilo po desetih mesecih od objave predhodnega končnega poročila še ni objavljeno, smo pisali že v prejšnji številki Medijske preže.Tokrat bomo na primeru slovenskega regulatorja avdiovizualnih medijev preskusili uporabnost orodja za merjenje neodvisnosti, ki ga razvijajo v okviru študije, in opozorilina nekatere šibkosti zdajšnje ureditve.

Predhodno končno poročilo študije o neodvisnosti in učinkovitosti regulatorjev področja avdiovizualnih medijskih storitev (AVMS) ponuja več kot 400strani primerjalne analize pravnih ureditev organov, ki izvajajo regulativne naloge, ter glavnih elementov neodvisnosti regulatorja v luči direktive o AVMS. Evropska komisija je študijo naročila leta 2009, torej v letu, v katerem bi morale države članice direktivo že prenesti v svoj pravni red.[2] Objava končnega poročila je bila najprejnapovedana za marec 2011in poznejeza oktober 2011, a se nobena od teh napovedi ni uresničila. To daje slutiti, da utegne imeti naročnica z vsebino končnega poročila določene težave, vendar za zdaj še ni namigov, da so morebitni zadržki podobni tistim, ki so v času nastajanja direktive o AVMS preprečili bolj neposredno zahtevo po neodvisnosti regulatorjev v sami direktivi.

Spomnimo: prvotni predlog komisije, ki je od držav članic zahteval zagotavljanje neodvisnosti nacionalnih regulativnih organov in skrb za to, da slednji svoje pristojnosti izvajajo nepristransko in transparentno, v procesu sprejemanja ni dobil ustrezne podpore. Vlade držav članic so podprle zanje sprejemljivejši predlog, ki se lahko bere, kot da so neodvisni regulatorji v Evropski uniji danost, s poudarkom, da se države članice lahko odločijo tudi za druge primerne instrumente izvajanja direktive. Določilo 30. člena[3] direktive o AVMS, ki ga dopolnjujeta uvodni določbi 94 in 95, tako omenja neodvisne regulatorje v povezavi z zahtevo, da države članice druga drugi in komisiji predložijo informacije, nujne za izvajanje direktive.

V času nastajanja tega prispevka (začetek novembra 2011) smo imeli neformalen vpogled v že več mesecev zaključeno končno poročilo, ki se ne bistveno razlikuje od predhodnega poročila in v katerem vsaj pri podatkih, ki se nanašajo na Slovenijo, kljub odpravi večjih netočnosti še vedno opažamo posamezne nedoslednosti. Glede samega koncepta neodvisnosti pa je razvidno, da raziskovalci podpirajo branje direktive, ki v njenem 30. členu v povezavi z uvodno določbo 94[4] zaznava dolgoročno prizadevanje za spodbujanje držav članic k ustanavljanju neodvisnih regulatorjev, in ugotavljajo, da ti določili direktive, zlasti v povezavi z desetim členom Evropske konvencije o človekovih pravicah ter tretjim odstavkom 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, niso brez pravnega učinka.[5]

V času zbiranja podatkov za študijo je Slovenija regulacijo AVMS, v sicer omejenem obsegu zaradi takrat še neprenesene direktive o AVMS, izvajala v okviru Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) ter ministrstva za kulturo in inšpektorata za kulturo in medije, ki deluje pri tem ministrstvu. Ob naštetih je študija zaznala tudi vlogo sveta za radiodifuzijo, čeprav bolj v smislu posvetovalnega telesa kot regulatorja v pravem pomenu besede, saj svet ne razpolaga z možnostjo izvršilnih ukrepov in kaznovanja. Za ministrstvo in inšpektorat pa po drugi strani raziskovalci ugotavljajo, da imata določene pristojnosti, tipične za regulatorje, in opozarjajo, da dejstvo, da na polju regulacije avdiovizualnih medijev tako ali drugače delujejo kar štiri telesa, prispeva h kompleksnosti ureditve in lahko ovira učinkovitost urejanja.[6] Podlage za drugačno ureditev je prinesel nedavno sprejeti Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), ki regulacijo AVMS skoraj v celoti prenaša na Apek, regulacija radijskih programov pa ostaja razdeljena med Apek, ministrstvo in inšpektorat. Zakon na normativni ravni odpravlja določene značilnosti slovenske ureditve avdiovizualnih medijev, ki bi jih merilec regulativne neodvisnosti, razvit v okviru študije INDIREG, prepoznal za takšne, ki krnijo posamezne vidike neodvisnosti oziroma možnosti za učinkovito izvajanje regulacije AVMS.

Formalne in praktične razsežnosti neodvisnosti regulacije

Študija osvetljuje neodvisnost regulativnih organov s pomočjo literature, ki prek različnih metod in operacionalizacij razpoznava mnoge dimenzije tega kompleksnega koncepta in zanj ponuja številne razlage neodvisnosti, pa tudi razloge zanjo. Na kratko in poenostavljeno je bistvo neodvisnosti regulatorja v tem, da je pooblaščen in strokovno usposobljen za avtonomno, nepristransko in transparentno izvajanje regulativnih nalog v odsotnosti vpliva tako tržnih kot političnih akterjev nanj; hkrati pa mora biti njegovaneodvisnost v funkciji zagotavljanja javnega interesa ter zato omejena z odgovornostjo do državljanov, države kot ustanoviteljice regulatorja in nenazadnje tistih, ki jih regulira.

Značilnost študije je, da pri indikatorjih neodvisnosti razlikuje med tistimi, ki se nanašajo na za formalno neodvisnost, ter tistimi, ki pomenijodejansko (de facto) neodvisnost. Prvi indikatorji izhajajo iz predpisov, drugi pa naj bi se nanašali na dejanske razmere in vplive, ki povzročajo, da neodvisnost regulatorja v praksi ni tolikšna, kot jo zagotavlja zakon, ali pa je kljub pomanjkljivim pravnim okvirom celo večja, kot bi jo pričakovali.

Za orodje za oceno stopnje neodvisnosti regulatorjev[7], ki ga razvija študija, sicer ne moremo pričakovati množične uporabe, saj zahteva dobro poznavanje tako normativne ureditve položaja regulatorja, značilnosti njegovega financiranja, posebnosti glede imenovanja in razreševanja poslovodnih organov ter kadrovske organiziranosti, kot tudi situacij, do katerih prihaja v zvezi s temi vidiki v praksi in samega izvajanja regulacije AVMS. Verjetno je, da bodo orodje v prvi vrsti uporabljali predvsem regulatorji sami za samooceno svoje neodvisnosti in učinkovitosti delovanja.

Pri rabi orodja, ki omogoča merjenje petih glavnih dimenzij neodvisnosti, in sicer položaja in pooblastil; finančne avtonomije; avtonomije organov odločanja; znanja; ter mehanizmov odgovornosti in preglednosti, pri čemer je vsaka operacionalizirana tako z indikatorji formalne kot dejanske neodvisnosti, gre upoštevati njegove omejitve, ki se kažejo, na primer, v tem, da je med vnaprej ponujenimi odgovori včasih težko ali celo nemogoče izbrati takega, ki bi bil primeren za specifično ureditev ali situacijo. Izvajalci študije v besedilu, ki spremlja rezultat merjenja, sami opozarjajo,da posamezni indikatorji, predvsem pri dejanski neodvisnosti, zahtevajo subjektivno presojo ocenjevalca, poleg tega pa so tudi različno obteženi, zato lahko izpustitev določenega indikatorja občutno izkrivi rezultat pri posamezni dimenziji neodvisnosti. Po drugi strani pa so kriteriji formalne neodvisnosti precej univerzalni in bi jih bilo skorajmogoče uporabiti na vseh področjih, na katerih so zaželeni neodvisni regulatorji.

Preskus orodja na primeru ureditve položaja in pooblastil Apeka, pa tudi njegovega financiranja in zmožnosti samostojnega upravljanja s kadrovskimi viri, v povezavi s pristojnostmi, ki jih ima na področju avdiovizualnih medijev, je po nedavnem sprejetju ZAvMS pokazal izboljšanje predvsem na osi položaja in pooblastil, za oceno večine indikatorjev dejanske neodvisnosti, ki merijo izvajanje regulacije AVMS v praksi, pa je še prezgodaj. Zanimivo je, da sta bili v tem preskusu pridobljeni povsem različni sliki formalne in dejanske neodvisnosti, neusklajeni skoraj do mere, da sta si nasprotni, saj je v določenih dimenzijah kljub visoki stopnji formalne neodvisnosti dejanska neodvisnost bistveno manjša, v dimenzijah, kjer orodje nameri nizko stopnjo formalne neodvisnosti, pa je izmerjena dejanska neodvisnost presenetljivo visoka.

Možnosti za krepitev neodvisnosti regulatorja

Neodvisnost Apeka je v aktih, ki urejajo njegov položaj[8], za zdaj nedvoumno poudarjena le v smeri do regulirancev, ne pa tudi v smeri proti organom oblasti in politiki. Krepitev neodvisnosti Apeka prek implementacije v letu 2009 dopolnjenega t.i. novega regulativnega okvira za področje elektronskih komunikacij in znotraj njega t.i. okvirne direktive, ki od držav članic zahteva, da zajamčijo neodvisnost nacionalnega regulativnega organa, da bi s tem zagotovile nepristranskost svojih odločitev, bi zaradi dejstva, da je Apek konvergentni regulator, vplivala tudi na druga področja regulacije, za katera je ta pristojen, ob elektronskih komunikacijah, poštnih storitvah in železniški infrastrukturi, torej tudi na področje avdiovizualnih medijev in radia.

Analiza, ki so jo leta 2011 za Apek opravili pri Ulčar in partnerji[9], je opozorila na nekaj točk pri zdajšnji ureditvi Apeka, ki ogrožajo izpolnitev normativnih zahtev po neodvisnem regulatorju na področju elektronskih komunikacij. Ugotovitve analize so v ključnih poudarkih skladne z rezultati preskusa orodja za merjenje neodvisnosti v okviru študije INDIREG, saj opozarjajo na podobne šibkosti ureditve regulatorja. Če privzamemo, da je – ne glede na to, da na področju avdiovizualnih medijev, še manj pa drugih medijev, kjer na ravni EU ni skupne politike, ni tovrstnih normativnih zahtev – neodvisnost regulatorja zaželena in, kot je pokazala študija INDIREG, v Evropski uniji do neke mere pričakovana, jih je zato mogoče prenesti tudi na področje regulacije medijev, kolikor je ta v pristojnosti Apeka.

Analiza je zaznala pomanjkljivosti ureditve Apeka tako pri zagotovilih funkcionalne, finančne in kadrovske neodvisnosti, kot tudi pri mehanizmih za zagotavljanje personalne neodvisnosti vodstva. Opozorilo, da agencija, ki se financira izključno iz sredstev, pridobljenih od subjektov, ki jih regulira, nima ustrezno urejenega financiranja regulacije elektronskih medijskih vsebin, ki jih zagotavljajo tudi osebe, ki niso zavezane za plačila Apeku, postaja z novim ZAvMS manj relevantno. Apek bo namreč v prihodnje za pokrivanje stroškov regulacije AVMS pridobivala določena sredstva tako od v Sloveniji registriranih izdajateljev klasičnih televizijskih programov kot od ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (na primer VOD).

Kot svojevrstno zakonsko anomalijo je analiza izpostavila odsotnost sveta agencije, ki bi lahko bil – kot sicer predvideva splošna statusna ureditev javnih agencij, ki pa v določenih delih za Apek ne velja – varovalka pred možnostmi političnega vplivanja. V primeru Apeka, v katerije direktor individualni organ odločanja za vsa področja iz njenih pristojnosti, torej za elektronske komunikacije, elektronske medije, poštne storitve in železniško infrastrukturo, ima ta posebnost lahko pomembne posledice. Če med direktorjem in vlado ni nobenega vmesnega člena, je namreč izpostavljenost direktorja večja. Tako normativni okvir EU za elektronske komunikacije kot študija INDIREG priporočata omejitve diskrecije pri razrešitvi in imenovanju poslovodnih organov regulatorjev. Razloge za razrešitev vodstva regulatorjev je smiselno omejiti na najbolj nujne primere.

Pri kolektivnih organih odločanja je, kot je pojasnjuje tudi študija INDIREG, sicer možnost, da bo politika v enaki meri vplivala na vse člane telesa, manjša. Po drugi strani vmesni organ med direktorjem in vlado, lahko zmanjša operativnost direktorja in s tem cele agencije, v slovenskih razmerah pa tudi ni izključeno, da bi takšen organ, čeprav sestavljen iz večjega števila članov, kljub temu bil političen. Verjetno je tudi, da bi uvedba takega telesa povečala količino administrativnega dela in postopki bi se podaljšali.

Tudi z vidika podlag za zagotavljanje kadrovske neodvisnosti, ki jo ima evropska študija za eno od pomembnejših dimenzij neodvisnosti regulatorja, delovnopravna ureditev Apeka ni najbolj domišljena. Od plačne reforme v javnem sektorju naprej je agencija uvrščena v sistem plač v javnem sektorju brez vsakršnih posebnosti, ki bi izhajale iz njene vloge in položaja. Poleg tega ji je vlada najprej z uredbo, potem pa s pogojem k rebalansu proračuna za leto 2011, omejila število zaposlenih na 75, brez ozira na večanje pristojnosti agencije na področju avdiovizualnih medijskih storitev ter pridobivanje novih področij regulacije. Sedanji sistem ne omejuje odliva strokovnjakov iz agencije, pri zaposlovanju novih, ki prihajajo na izpraznjena delovna mesta, pa jim zaradi izjemno rigidnih načel o razvrščanju v posamezne plačne razrede in omejenih možnosti vertikalnega napredovanja v večini primerov ni mogoče ponuditi ustrezne plače. Prihaja celo do situacij, da zaposleni na nižjih mestih v organizacijski hierarhiji prejemajo višji dohodek od njihovih nadrejenih, ki so se v agenciji zaposlili na novo. Za odpravo takšnih anomalij bi bila zato dobrodošla (čeprav ob aktualnih obetih krčenja in racionalizacije javnega sektorja malo verjetna) posebna ureditev za Apek v okviru sistema plač v javnem sektorju, ki bi agenciji omogočila, da pritegne usposobljene strokovnjake in jim zagotavlja ustrezne karierne možnosti.

Sklep

Normativne zahteve s področja elektronskih komunikacij bodo zaradi posebnosti ureditve v Sloveniji vplivale tudi na regulacijo elektronskih medijev. Morebitne nove rešitve glede Apeka, ki jih utegne prinesti nov Zakon o elektronskih komunikacijah, se bodo odražale na vseh področjih, ki jih pokriva agencija. Velike spremembe, ki jih zaznava tudi merilec neodvisnosti v okviru študije indikatorjev neodvisnosti regulatorjev s področja avdiovizualnih medijev, pa agenciji prinaša že sam zakon o AVMS, in sicer predvsem v smeri večjega razpona ukrepov, večjih možnosti za pridobivanje podatkov in izvajanje nadzora, možnosti izrekanja finančnih sankcij in nenazadnje ustreznejšega financiranja regulacije avdiovizualnih medijev. Zakonske novosti pa ob krepitvi posameznih vidikov formalne neodvisnosti regulatorju prinašajo tudi veliko odgovornost za uveljavljanje dejanske neodvisnosti in učinkovitega delovanja.  

Viri

Council of Europe, Committee of Ministers: Recommendation Rec(2000)23 of the Committee of Ministers to member states on the independence and functions of regulatory authorities for the broadcasting sector.

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (2010/13/EU).

Direktiva o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (2002/21/EU).

Hanretty, C. in C. Koop (2010): De jure and de facto independence of regulatory agencies. Report on the Results on a Worldwide Survey. EUI Working Paper. Dostopno         na:www.psa.ac.uk/journals/pdf/5/2010/485_502.pdf(5.11.2011).

Indicators for independence and efficient functioning of audiovisual media services regulatory bodies for the purpose of enforcing the rules in the AVMS Sirective (SMART 2009/0001) / Preliminary Final Report, dostopno na www.indireg.eu (6. 11. 2011).

Resolucija Evropskega parlamenta o javni radioteleviziji v digitalni dobi: prihodnost dvojnega sistema (2010/2028(INI)).

Sporočilo o državnih pomočeh za financiranje javnih radiotelevizij (2009/C 257/01).

Ulčar in partnerji (2011): Študija o neodvisnosti regulatorja elektronskih komunikacij z vidika novega evropskega zakonodajnega paketa ter pozitivne zakonodaje Republike Slovenije (naročnik študije: Apek).

Analiza, ki so jo leta 2011 za Apek opravili zunanji ocenjevalci, je zaznala pomanjkljivosti ureditve Apeka tako pri zagotovilih funkcionalne, finančne in kadrovske neodvisnosti, kot tudi pri mehanizmih za zagotavljanje neodvisnosti vodstva. Ugotovitve analize so v ključnih poudarkih skladne z rezultati preskusa orodja za merjenje neodvisnosti v okviru študije INDIREG, saj opozarjajo na podobne šibkosti ureditve regulatorja.

1   Podatki in dokumenti študije s polnim naslovom Indikatorji neodvisnosti in učinkovitega delovanja regulatorjev avdiovizualnih medijskih storitev za namen uveljavitve pravil Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah so dostopni na www.indireg.eu (6. 11. 2011). Izvajalec študije s krajšim imenom INDIREG je skupina raziskovalnih ustanov, ki jo vodi Inštitut za medijske raziskave Hans Bredow. Ob tem inštitutu s hamburške univerze sodelujejo še interdisciplinarni center za pravo in informacijsko-komunikacijske tehnologije (ICRI), ki deluje na Katoliški univerzi v Leuvnu, Center za medijske in komunikacijske študije (CMCS) Srednjeevropske univerze iz Budimpešte ter dve svetovalno-raziskovalni podjetji: Cullen International in Perspective Associates.
2   Sloveniji je kot zadnji med zamudnicami to uspelo šele s sprejemom Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah tik pred nedavnim razpustom parlamenta zaradi predčasnih volitev.
3   Določilo 30. člena direktive o AVMS se glasi: »Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da druga drugi in Komisiji predložijo informacije, potrebne za uporabo te direktive, še posebej njenih členov 2, 3 in 4, in sicer zlasti prek svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov.«
4   Uvodna določba št. 94 določa: »Države članice so v skladu z nalogami, ki jim jih podeljuje Pogodba o delovanju Evropske unije, odgovorne za učinkovito izvajanje te direktive. Same lahko izberejo primerne instrumente v skladu s svojimi pravnimi tradicijami in ustaljenimi strukturami, zlasti pa obliko svojih pristojnih neodvisnih regulativnih organov, da lahko delo pri izvajanju te direktive opravljajo nepristransko in pregledno. Zlasti bi morali instrumenti, ki jih izberejo države članice, prispevati k spodbujanju pluralnosti medijev.«
5   Podrobneje o tem v 9. točki povzetka poročila študije, str. 9.
6   Več v poglobljeni analizi situacije v Sloveniji, str. 290–291.
7   Preskus orodja je mogoč prek www.indireg.eu/?page_id=329. Na dnu strani je povezava, ki popelje na začetek orodja, ki pred začetkom uporabe zahteva uporabniški ID (indireg) in geslo (workshop).
8   Zakon o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 13/07 – UPB1 in 102/07-ZDRad), Sklep o ustanovitvi Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 60/01, 52/02 in 80/04), Statut Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (Ur. L. RS, št. 68/5).
9   Ulčar in partnerji (2011), Študija o neodvisnosti regulatorja elektronskih komunikacij z vidika novega evropskega zakonodajnega paketa ter pozitivne zakonodaje Republike Slovenije (naročnik študije: Apek).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

evropska unija

Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca