N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
uvodnik
tržno novinarstvo
analize medijskega poročanja
medijski trg
avtonomija in pravice novinarjev
samoregulacija in odgovornost novinarjev
dostop do informacij javnega značaja
mediji in nasilje
izobraževanje novinarjev
novinarstvo in internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja bi moral zaživeti že naslednjo jesen – Ali se bodo pravice iz zakona uresničevale skladno z njegovim namenom, pa je odvisno od tistih, ki ga bodo izvajali
Državni zbor je 24. februarja letos sprejel zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

Zakon je namenjen zagotavljanju javnosti in odprtosti delovanja organov javne oblasti ter omogočanju uresničevanja ustavne človekove pravice, tj. pravice vsakogar, da dobi od oblastnih organov informacije javnega značaja, s katerimi le-ti razpolagajo. K posredovanju informacij na zahteve zainteresiranih oseb ter objavljanju določenih informacij na svetovnem spletu (internetu) bodo z uveljavitvijo zakona zavezani državni organi vseh treh vej javne oblasti, tj. zakonodajne, izvršne in sodne, kot tudi organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb ter javne agencije, javni skladi in vse druge osebe javnega prava. Kot informacijo javnega značaja opredeljuje zakon informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal (bodisi sam ali v sodelovanju z drugim organom) ali prejel od drugih oseb.

Katere informacije niso javno dostopne?
Zakon temelji na načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da vse informacije, s katerimi razpolaga organ, štejejo za javne oziroma dostopne javnosti, razen v primerih dvanajstih kategorij informacij, ki so s samim zakonom izrecno izvzete iz dostopa (zakonske izjeme). Med te spadajo podatki, ki so na podlagi drugega zakona opredeljeni kot tajni ali zaupni (na primer tajni podatki v zvezi z varnostjo in obrambo države ali mednarodnimi odnosi, poslovne skrivnosti, osebni podatki), kot tudi podatki iz posamičnih preiskovalnih, sodnih in upravnih postopkov, katerih razkritje – po presoji organa – lahko škodi izvedbi samega postopka. Po lastni presoji lahko organ odkloni posredovati tudi podatke iz nedokončanih dokumentov, katerih je vsebina še vedno predmet posvetovalnega procesa v organu, kot tudi podatke iz internih dokumentov organa, tj. dokumentov, sestavljenih v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa, če smatra, da bi njihovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Če dokument, ki ga nekdo želi pridobiti, le delno vsebuje tajne oz. »izvzete« podatke, hkrati pa jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, bo organ moral to dejansko storiti ter posredovati prosilcu preostali del dokumenta.

Postopek za dostop do informacije javnega značaja
Za informacijo lahko zaprosi vsak posameznik oz. posameznica ali pravna oseba, ne da bi za to morala izkazati kakšen poseben interes, tj. ne da bi ji bilo treba povedati zakaj potrebuje informacijo, kaj bo z njo storila ali podobno. Svojo zahtevo bo vložila pri organu, za katerega meni, da razpolaga z želeno informacijo. V pomoč pa ji bo katalog organov, ki ga bo letno pripravila in objavila vlada, ter katalogi informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ki jih bodo pripravljali in objavljali vsak zase. Organi bodo imeli uradne osebe pristojne za posredovanje informacij na zahteve. Le-te bodo med ostalim dolžne nuditi prosilcem pomoč pri iskanju informacij (pomoč pri dopolnjevanju vloge). O možnostih pridobivanja informacij po ZDIJZ, zlasti o načinu in pogojih dostopa do informacij, bo javnost seznanjalo ministrstvo za informacijsko družbo, saj mu zakon poverja spodbujevalne naloge za uresničevanje pravic iz zakona.

Kdo in kako odloča o dostopu do informacij?
Zahtevano informacijo bo organ dolžan posredovati prosilcu najpozneje v roku 20 delovnih dni. Ta rok bo lahko podaljšal za naslednjih 30 delovnih dni, če bo to opravičevala obsežnost zahtevanega dokumenta ali pa potreba po izločanju tajnih podatkov iz zahtevanega dokumenta. O podaljšanju roka bo moral organ prosilca pravočasno obvestiti. Če bi organ prosilcu pomotoma posredoval napačno informacijo (torej ne tisto, ki jo je zahteval), bo prosilec imel možnost ponovne zahteve, organ pa jo bo moral rešiti v naslednjih treh delovnih dneh.

Prosilec bo lahko podal zahtevo ustno ali pisno, vendar bo le pisna vloga sprožila pri organu formalni upravni postopek ter navsezadnje zagotovila prosilcu pravno varstvo njegove pravice do pridobitve informacije po tem zakonu. Negativna oz. zavrnilna odločba organa bo morala obrazložiti razloge za zavrnitev zahteve ter poučiti prosilca o možnosti pritožbenega postopka. Nezadovoljni prosilci, tudi tisti, ki na svojo zahtevo ne bodo pravočasno prejeli odgovora od organa, bodo lahko vložili pritožbo pri posebnem pritožbenem organu – pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec bo posebni državni funkcionar, ki ga bo za petletni mandat imenoval državni zbor na predlog predsednika države. O pritožbah bo odločal po pravilih splošnega upravnega postopka, kar med ostalim pomeni, da bo o posamezni pritožbi moral odločiti najpozneje v roku dveh mesecev. Vsi tisti, ki ne bodo uspeli s pritožbo, bodo naprej imeli možnost tožbe v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Lahko se bodo obrnili tudi na varuha človekovih pravic v okviru obstoječega neformalnega postopka po zakonu o varuhu človekovih pravic. ZDIJZ sicer poverja varovanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja varuhu človekovih (državljanskih) pravic kot posebno področje dela varuha, vendar v nobenem oziru ne okrepi njegove funkcije na tem področju.

Spremljanje izvajanja zakona in sankcije
Občani bodo lahko spremljali izvajanje zakona. Vsi organi bodo namreč letno poročali vladi o številu vloženih ter ugodenih in zavrnjenih zahtev (skupaj z navedbo razlogov za zavrnitve), številu vloženih pritožb in izdanih odločb po pritožbah (vključno z navedbo razlogov za ponovne odklonitve razkritja informacije v primeru negativnih odločitev pritožbenega organa), številu sproženih upravnih sporov ter o prejetih sodnih odločbah. Na podlagi navedenih poročil bo vlada vsako pomlad (do 31. marca) pripravila skupno letno poročilo, ki ga bo potem obravnaval in sprejel državni zbor ter objavil v Uradnem listu RS in na svetovnem spletu.

Uradne osebe, ki bodo zadolžene oziroma odgovorne za posredovanje informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ne bodo anonimne, saj bodo njihova imena navedena v letnih poročilih. Zakon uvaja tudi odgovornost za prekrške v zvezi z nespoštovanjem njegovih določil. Če bo uradna oseba neupravičeno pridržala informacijo, tj. če v predpisanem roku ne bo posredovala zahtevane informacije, ne da bi za to imela upravičen razlog, bo odgovorna za prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen najmanj v višini 250.000 SIT. Uničenje informacije oz. dokumentarnega gradiva z namenom, da se ga napravi nedostopnim javnosti, je prekršek, za katerega je odgovoren vsak storilec. Če je storilec odgovorna oseba organa, je višina zagrožene kazni za prekršek najmanj 350.000 SIT, v vseh drugih primerih pa najmanj 250.000 SIT.

V pričakovanju podzakonskih aktov
Zakon predvideva nekaj implementacijskih podzakonskih aktov, ki jih sprejme vlada.

Najpozneje v štirih mesecih po uveljavitvi zakona bo morala podrobneje opredeliti zakonsko izjemo, ki se nanaša na nedokončane dokumente (tj. kaj se šteje za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave), ter način posredovanja informacij javnega značaja. V istem roku naj bi vlada predpisala tudi način priprave kataloga informacij javnega značaja, v enem letu po uveljavitvi tega predpisa pa bodo morali organi dejansko pripraviti te kataloge. Katalog organov, zavezanih posredovati informacije po tem zakonu, naj bi vlada pripravila in objavila najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. V zvezi s katalogom organov je potrebno posebno poudariti, da bo katalog le pripomoček za učinkovitejše izvajanje zakona. Vse osebe javnega prava so namreč zavezane k posredovanju informacij javnega značaja že s samim zakonom, (ne)uvrščenost nekega organa v katalogu ne bo imela nobenih konstitutivnih posledic. V šestih mesecih naj bi vlada pripravila tudi stroškovnih za zaračunavanje materialnih stroškov posredovanja prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa informacij zainteresiranim osebam (vpogled v informacijo bo brezplačen).

Vlada bo predpisala tudi vrste informacij, ki jih morajo organi posredovati v svetovni splet (poleg besedil pravnih predpisov in programsko-strateških dokumentov ter podatkov o javnih naročilih in upravnih storitvah – katerih objavo na internetu določa že sam zakon), ter način posredovanja teh podatkov. Ta predpis bo morala izdati najpozneje v štirih mesecih od uveljavitve zakona, organi pa bodo morali dejansko posredovati te podatke v svetovni splet v šestih mesecih po uveljavitvi vladnega predpisa. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja bo začel s svojim delom najpozneje 1. septembra 2003.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja bi torej moral zaživeti že naslednjo jesen. Ali se bodo pravice iz zakona uresničevale skladno z njegovim namenom, pa je odvisno od tistih, ki ga bodo izvajali. Pri zakonskih izjemah (podatkih izvzetih iz razkritja) je zakonodajalec dal uradnim osebam organov precejšno diskrecijo za odločanje. Ali se bodo posamezni uradniki, ki bodo odločali o zahtevah za pridobitev informacij, zavedali namena, zaradi katerega je bil zakon sprejet ter tolmačili njegova določila »v duhu zakona« tam, kjer bo to potrebno, ali pa bodo rajši iskali zakonske luknje za zavračanje zahtev, bo v veliki meri odvisno od aktivnosti ministrstva za informacijsko družbo, ki mu ZDIJZ poverja opravljanje spodbujevalnih in razvojnih nalog na področju zagotavljanja prostega dostopa do informacij javnega značaja. Po drugi strani pa bodo svojo vlogo pri ozaveščanju javnosti in svetovanju zainteresiranim osebam pri uresničevanju pravic iz zakona morale odigrati tudi nevladne organizacije. Na žalost se zakon na to dejstvo ne ozira in ne zagotavlja nobenih sredstev za takšne dejavnosti.

izpis

Jernej Rovšek

Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Skrb zbujajoča je ugotovitev, da novinarji in uredniki v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu
Sprejem zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v Državnem zboru RS 25. februarja 2003 je dogodek, ki ni toliko pomemben za državo kot za državljane in civilno družbo Slovenije, med katero sodijo tudi mediji. Žal se to ni pokazalo v razpravah in medijskih odmevih pri sprejemanju zakona. Sprejemanje zakona, ki ureja odprtost in transparentnost delovanja organov državne oblasti, je v večini demokratičnih držav deležno velike javne in medijske pozornosti. To se pri nas ni zgodilo. Razlogov je gotovo več. Eden je prav gotovo, da sta obravnava in sprejem zakona sovpadala s pomembnimi in za Slovenijo usodnejšimi političnimi odločitvami, ki so zasedle skoraj celoten medijski prostor. Hkrati je mogoče reči, da si tudi izvršna oblast oziroma predlagatelj zakona ni posebno prizadeval za organiziranje katere od oblik javne ali strokovne razprave o zakonskih rešitvah, ki bi lahko imele širši odmev. Kljub namigom o pripravljenosti sodelovanja, ministrstvo tudi ni vzpostavilo dialoga z predstavniki koalicije nevladnih organizacij in s posamezniki, ki so se s svojimi predlogi poskušali aktivno vključiti v oblikovanje zakona. Skrb zbujajoča pa je ugotovitev, da novinarji in uredniki v tem zakonu niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Očitno so mislili, da jim zadostujejo tovrstne rešitve v zakonu o medijih (ZMed) in, da je ZDIJZ namenjen le »navadnim« državljanom. Menim, da je zakon lahko pomemben tudi za delo novinarjev, vendar o tem več pozneje.

ZDIJZ določa pogoje in postopek za uresničevanje pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, ki vsakomur daje pravico do pridobitve informacij javnega značaja. Ker že ustava določa, da pogoje za uresničevanje te pravice ureja zakon, je bila ta ustavno zagotovljena človekova pravica vse doslej neoperativna oziroma bolj ali manj le črka na papirju. Pravica do informacij, s katerimi razpolaga država, je pomembna državljanska in demokratična pridobitev, ker v resnici omogoča nadzor civilne družbe nad delom državne oblasti. Nadzor medijev je zelo pomemben, vendar je z vidika državljanov posreden, in kadar mediji niso dovolj neodvisni od oblasti, tudi nezadosten. ZDIJZ torej posameznikom in civilnodružbenim skupinam zagotavlja mehanizme, preko katerih je mogoč njihov neposreden nadzor organov javne oblasti.

Sodoben zakon, a vendar …
V celoti gledano je ZDIJZ sodoben in vsebuje evropsko primerljiva pravila o izjemah glede dostopnosti in postopku na podlagi posameznih zahtev. Najpomembnejša so določila, ki opredeljuje izjeme, zaradi katerih organ lahko zavrne dostop do informacij. Najprej so tu klasični razlogi zaradi javne varnosti, obrambe, zunanjih zadev in delovanja varnostnih služb v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke. Izvzete so tudi poslovne skrivnosti, osebni podatki in podatki, ki so nedostopni zaradi davčnih, sodnih in drugih kaznovalnih postopkov. Pri upravnih, pravdnih ali drugih sodnih postopkih je podatek nedostopen le takrat, kadar organ oceni, da bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi takšnih postopkov. Po zakonu se zavrne dostop tudi do podatkov iz dokumentov, ki so v postopku izdelave, ali so bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem organov pod pogojem, da bi njihovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njihove vsebine oziroma bi povzročilo motnje pri delovanju organa. Pri slednjih izjemah je torej potrebno vedno tehtati, ali bi razkritje lahko povzročilo »napačno razumevanje dokumenta« ali »povzročilo motnjo pri delovanju organa«.

Poleg pasivnega dela – postopka na zahtevo – zakon ureja tudi aktivni del uresničevanja te ustavne pravice – obveznost vseh organov javne uprave, da objavljajo vse za javnost pomembne informacije. Vsi organi so dolžni brezplačno posredovati v svetovni splet prečiščena besedila predpisov s svojega področja, različne študije in programe, predloge predpisov, dokumentacijo o javnih naročilih, podatke o upravnih storitvah in druge informacije javnega značaja. Pomembne so tudi določbe zakona, ki obvezujejo vse organe, da vzdržujejo in javno objavljajo kataloge informacij javnega značaja na svojem področju.

Vsak organ mora določiti najmanj eno uradno osebo, ki je pristojna za posredovanje informacij in za vodenje postopka na zahtevo. Zahteva za dostop do informacij javnega značaja je lahko ustna ali pisna. Le v slednjem primeru se vodi upravni postopek po določilih tega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku. Kadar organ omogoči dostop, se o tem napravi le uradni zaznamek, odločbo pa izda le, kadar pisno zahtevo delno ali v celoti zavrne. Vpogled je vedno brezplačen, pri posredovanju zahtevanih gradiv pa se lahko zaračunajo le materialni stroški. O zahtevi mora organ odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku 20 delovnih dni. Ta rok, ki se lahko še podaljša za največ 30 dni, je gotovo predolg. Zoper odločbo o zavrnitvi dostopa bo na drugi stopnji vedno odločal poseben pooblaščenec, ki se ustanovi s tem zakonom. Odločal bo o zavrnilnih odločbah vseh organov javne uprave vseh treh vej oblasti, skupaj s sodno. Na sodnem področju gre za informacije v zvezi s sodno upravo in ne za tiste, ki so povezane s sodnim odločanjem in jih urejajo postopkovni zakoni.

Državni organi in njihovi uslužbenci so »po naravi« nagnjeni k zaprtosti, saj monopol nad informacijami daje večjo družbeno moč in zmanjšuje možnost za zunanji nadzor nad njihovim delom. Zato je za takšen zakon ključno vprašanje mehanizmov, ki naj zagotovijo neodvisno in učinkovito varstvo pravic, ki jih zagotavlja zakon. Predlagatelj je glede tega vprašanja pri pripravi zakona večkrat spreminjal svoje predloge. Najprej je bila predlagana posebna vladna komisija, ki bi reševala pritožbe v upravnem postopku in hkrati opravljala spodbujevalne, svetovalne in razvojne naloge. Ker te zadolžitve niso združljive, je bilo nato predlagano, da bi o pritožbah odločala vlada, druge naloge pa bi opravljali člani novega nepoklicnega telesa – posebnega sveta za dostop do informacij. Zadnja rešitev, ki je bila na koncu sprejeta, to je ustanovitev posebnega pooblaščenca, je bila predlagana v zadnjem trenutku, praktično na seji odbora državnega zbora ob drugi obravnavi zakona. Hkrati je bilo predlagano, da bo spodbujevalne in razvojne naloge opravljalo ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo.

V zakonu ni dovolj učinkovitega varstva pravic
Po mnenju nevladnih organizacij in nekaterih posameznikov te rešitve niso dobre, saj ne zagotavljajo dovolj učinkovitega in neodvisnega varstva pravic, predvsem pa ne izvajanja tistih nalog, ki jih zahteva zakon glede odprtosti in preglednosti delovanja organov javne uprave. Pooblaščenec1 bo imel le eno nalogo – odločal bo o pritožbah v upravnem postopku. Pri tem bo lahko ocenjeval le zakonitost posamičnih odločitev organov. Ne bo imel nobenih nadzornih in preiskovalnih pooblastil ali širših zadolžitev za spodbujanje odprtosti organov javne uprave. Uresničevanje zakona terja tudi aktivnosti v smeri spodbujanja državnih organov, da bi uredili svoje poslovanje, objavljali kataloge podatkov, imenovali odgovorne osebe ter čimveč informacij brezplačno posredovali preko svetovnega spleta. Sedaj naj bi to vlogo opravljalo ministrstvo za informacijsko družbo, omenili pa smo že, da državni organi nikjer in nikoli niso preveč zagreti za takšne cilje, vsaj ne brez zunanje prisile.

Predlog o informacijskem varuhu ni bil sprejet
Nevladne organizacije in varuh človekovih pravic so predlagali, da bi zakon predvidel posebnega informacijskega varuha, ki bi deloval pri obstoječem varuhu človekovih pravic in bi neformalno posredoval v konkretnih primerih, hkrati pa izvajal svetovalne, spodbujevalne in razvojne naloge. Prvo vlogo bi lahko izvajal za posameznike hitreje, ceneje in bolj neformalno kot organi v upravnem postopku, za druge naloge pa je primernejši, ker je prav gotovo bolj neodvisen kot ministrstvo. Pri takšni shemi bi drugostopenjski upravni pritožbeni postopek tekel po splošnih pravilih upravnega postopka. Po dokončnosti odločbe je mogoče še sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, pri katerem pa bi informacijski varuh lahko sodeloval kot stranski udeleženec. Predlog je predvideval tudi novo možnost: da bi ta posebni varuh lahko sam vlagal tožbe v upravnem sporu, kadar bi organ zavrnil njegov predlog. Tako bi lahko prispeval k oblikovanju sodne prakse, ki je na tem področju povsod skromna, saj »vrednost« spora največkrat ne odtehta sredstev, znanja in časa, ki jih zahteva uveljavljanje sodnega varstva.

Koncentracija odločanja v upravnem postopku na drugi stopnji preko pooblaščenca ima prednosti in slabosti. Prednost je v bolj enotni praksi odločanja v okviru vseh organov javne uprave vseh treh vej oblasti, verjetno pa zagotavlja tudi hitrejše odločanje – odvisno od števila pritožb. Decentralizirano odločanje pa bi pomenilo, da o pritožbah odločajo tisti organi, na primer ministrstva, ki bolje poznajo posebnosti posameznega področja in lahko bolj kompetentno tehtajo konflikte posameznih pravic in interesov. Stroški pri obeh rešitvah – pooblaščencu ali informacijskem varuhu – so praktično enaki.

Trditev, da bo pooblaščenec popolnoma samostojen, je sporna. Po načinu imenovanja je neodvisen, saj ga imenuje državni zbor na predlog predsednika republike. Glede tega ga zakon izenačuje z varuhom človekovih pravic, sodniki ustavnega sodišča in člani računskega sodišča. Takšna rešitev pa je gotovo izjemna in nesistemska. Pri slednjih gre za ustavne institute in najvišje organe na svojih področjih, kar pooblaščenec ni. Vsi navedeni so mu na določen način nadrejeni. Njegove odločbe bodo lahko razveljavila ali spremenila tudi upravna sodišča. Pri tem zakon določa, da administrativne in tehnične pogoje pooblaščencu zagotavlja ministrstvo pristojno za informacijsko družbo. Torej na eni strani bo neodvisen, vendar pa mu bo tajniške, kurirske in druge tehnične pogoje za delo omogočal minister, ki mu je po načinu imenovanja podrejen. Takšna zasnova vsekakor ni konsistentna. Vsebina dela – odločanje v upravnem postopku – vsekakor ne opravičuje formalno tako visokega položaja pooblaščenca.

Novinarji brez interesa za zakon
Zakon je pomemben za delovanje civilne družbe in medijev, saj oboji – tudi z razkrivanjem informacij v javni sferi – nadzirajo njihovo delo. Nevladne organizacije so se aktivno vključile v pripravo zakona in predlagale številne rešitve, mnoge so bile tudi vključene v zakon. Na drugi strani pa novinarji niso pokazali veliko interesa za rešitve v tem zakonu. Res je, da določba 45. člena zakona o medijih (ZMed) obvezuje javne osebe, da novinarjem in drugim avtorjem prispevkom zagotavljajo vse informacije iz svojih področij, razen tistih, ki so izvzete v treh alineah drugega odstavka tega člena. Če tega ne storijo, morajo na zahtevo odgovornega urednika to storiti do konca naslednjega delovnega dne. Vendar ZMed ne vsebuje posebnih določb o pritožbenem postopku. Očitno imajo mediji na voljo bolj učinkovite neformalne mehanizme, s katerimi dobijo zahtevane informacije (javni pritisk).

Kakšno je razmerje med ZMed in ZDIJZ glede dostopa do javnih informacij? Predvsem so izjeme, ki omogočajo zavrnitev zahtevanih informacij opredeljene drugače; ZMed jih opredeljuje bolj splošno in abstraktno, ZDIJZ pa bolj konkretno in morda tudi bolj restriktivno. Kaj se bo zgodilo, če bo organ na zahtevo urednika dostop zavrnil na podlagi katerega od razlogov iz ZDIJZ? Verjetno bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bile glede dostopnosti javnih informacij razlike med novinarji in drugimi državljani. Rok za odgovor po ZMed je en delovni dan po ZDIJZ pa dvajset. Ker gre po vsebini za odločanje o enakih zadevah, je to razliko z vidika javnega sektorja težko utemeljiti. V obeh primerih je treba sprejeti in utemeljiti odločitev o dostopnosti določenega gradiva. Ali se kratek rok po ZMed dejansko spoštuje, bolje vedo novinarji in uredniki; iz nekaterih obvestil v medijih je sklepati, da se neredko ne spoštujejo, učinkovitih sankcij pa ni.

Zakon o medijih ne zagotavlja pravnega varstva
Pomembne so razlike v nadzornih mehanizmih in pravnem varstvu. ZMed pritožbenega postopka ne opredeljuje posebej. Kadar javna oseba ne odgovori ali zavrne zahtevo odgovornega urednika medija, se ta lahko obrne na inšpektorja za medije. Takšnih pritožb doslej ni bilo veliko (menda le štiri), pa še v teh primerih se očitno zaplete. V primeru prošnje za podatek o nakupu knjig v Uradu Vlade RS za narodnosti (Ali molk pove več kot besede?, Mladina, 17. 2. 2003) in glede plač v ljubljanskem holdingu (Plače direktorjev poslovna skrivnost, Delo, 1. 3. 2003) je bilo problematizirano, ali vprašanje sploh sodi v delovno področje javne osebe. V prvem primeru je bilo po navedbah novinarja tudi za vladni urad za informiranje pomembno le, da je bilo odgovorjeno v zakonskem roku, v drugem primeru naj bi se inšpektor zadovoljil z neuspešnim poskusom javne osebe, da bi odgovor posredovala preko telefona. Vsaj v opisanih primerih se tudi posredovanje inšpektorja ni pokazalo kot dovolj učinkovito, predvsem pa ne hitro.

Obveznosti organov javne uprave so v ZDIJZ določene bolj natančno, formalno in s predpisanimi roki. Odločitve pritožbenih organov (pooblaščenca in upravnega sodišča) so za organe zavezujoče. Kadar bodo informacije, ki jih bodo zahtevali novinarji, aktualne in pomembne dalj časa oziroma kadar bo šlo za dolgoročno raziskovanje določenih ravnanj v javni upravi, je lahko postopek po ZDIJZ – kljub daljšim rokom – bolj učinkovit in zavezujoč. Med drugim zakon predpisuje visoko denarno kazen (najmanj 250.000 tolarjev) za uradno osebo, če v predpisanem roku neupravičeno ne posreduje zahtevanih informacij. Še več orožij pa bi bilo na voljo, tudi za medije, če bi bili v zakonu predvideni tudi dodatni nadzorni mehanizmi (informacijski varuh), ki smo jih predlagali predstavniki nevladnih organizacij in posamezniki preko Mirovnega inštituta.

1 Gre tudi za zlorabo izraza pooblaščenec, saj je to prevod švedske besede ombudsman. Vendar naš pooblaščenec nima ničesar skupnega z nalogami in pristojnostmi ombudsmanov – varuhov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja