 |
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Kodeks RTV Slovenija ima že skoraj tri leta »začasnega« varuha brez določenih pravil igre – Svet RTV Slovenija ni primerna instanca za odločanje o vprašanjih, povezanih z novinarsko etiko – Bo pri prenovi kodeksa le stekla tudi razprava o nadzoru nad njim?
RTV Slovenija je s sprejetjem »hišnega« kodeksa prehitela vse druge medijske hiše v Sloveniji. Z vzpostavitvijo funkcije njegovega nadzornika pa je, kot kaže, prehitela tudi sama sebe. Glavnega pobudnika sprejetja kodeksa, tedanjega odgovornega urednika informativnega programa Uroša Lipuščka, je skrbelo, da bi kodeks brez nadzornika sčasoma zvodenel in postal zgolj mrtva črka na papirju. Po treh letih se zdi, da najmanj znakov življenja kažejo prav določila o varuhu kodeksa. Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija namreč veljajo že od 18. maja 2000, varuha teh meril in načel pa še vedno ni –oziroma njegovo vlogo še vedno »začasno« opravlja Svet RTV Slovenija. Zaključne določbe kodeksa predvidevajo, da bo Svet to funkcijo opravljal do prilagoditve Zakona o RTV Slovenija in statuta javnega zavoda. Glede na to, da se ne v statutu ne v zakonu na tem področju še ni spremenilo nič, in da tudi ni nobenih pobud, da bi se, bo sedanja ureditev najbrž veljala še kar nekaj časa.
»Vršilec dolžnosti« v oblaku nejasnosti
Nad poklicnimi merili in načeli novinarske etike tako bdi kolektivni, 25-članski organ, ki sam po sebi ni oblikovan in ne usposobljen za presojanje o tovrstnih vprašanjih. In vendar naj bi ta organ (v funkciji varuha), kot je zapisano v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike, varoval interese plačnikov RTV-prispevka, poslušalcev, gledalcev in sodelujočih v oddajah in programih RTV Slovenija, pa tudi interese novinarjev in drugih ustvarjalcev pred neupravičenimi pritožbami in očitki ter morebitnim neupravičenim ravnanjem posameznih urednikov. Kot varuh kodeksa naj bi sprejemal pripombe, pobude in vprašanja poslušalcev, gledalcev in delavcev RTV Slovenije, postopek pa bi lahko sprožil tudi na svojo pobudo.
Kodeks tudi predvideva, da naj bi Svet RTV Slovenije opredelil metode in postopke za delovanje varuha poklicnih in etičnih meril. V kodeksu je določeno le, da se morajo poslušalci in gledalci najprej obrniti na odgovorne urednike radijskih in televizijskih programov. Če niso zadovoljni z njihovimi odgovori ali dejanji, se lahko obrnejo na varuha poklicnih meril in etičnih načel (zdaj torej na Svet RTV Slovenija). Varuh v vsakem postopku najprej ugotovi, ali so bila kršena poklicna merila in etična načela programov RTV Slovenija. S svojimi ugotovitvami in predlogi ukrepov seznani osebo ali ustanovo/organizacijo, ki je nanj naslovila pripombo, pobudo ali vprašanje, direktorja radijskih ali televizijskih programov in odgovornega urednika programa, v katerem je domnevno prišlo do kršitve. Odločitve varuha so obvezujoče za vse ustvarjalce programov RTV Slovenija. Ta pa je (za zdaj) ostala brez pravega varuha, »začasni« varuh pa brez opredeljenih metod in postopkov delovanja. Svet namreč ni sprejel niti postopkov, po katerih naj bi (sam) deloval (kot) varuh.
Tako ni jasno, kako (naj) sploh obravnava morebitne pripombe in pritožbe gledalcev, poslušalcev ali delavcev RTV Slovenija. Pravzaprav ni jasno niti to, kako naj bi bile te sploh pripravljene za obravnavo. Razumljivo se zdi, da bi morale biti utemeljene z navedbami konkretnih členov kodeksa, ki so bili domnevno kršeni, vendar tega napotka morebitni pritožniki ne bodo našli nikjer. Ne pritožniki kot tudi svetniki sami ne vedo, kaj potem, ko je pripomba ali pritožba pripravljena in poslana Svetu. Se zahteva pojasnilo avtorja domnevno spornega prispevka? Se oba, pritožnika in avtorja, povabi na sejo? Se nanjo povabi odgovornega urednika programa, v katerem je domnevno prišlo do kršitve? Smiselno bi bilo najbrž vse, od tega pa ni določeno nič. Najmanj, kar bi pričakovali od kogar koli, ki presoja konkretne novinarske in druge izdelke, pa je, da si te pred kakršno koli sodbo sam ogleda oziroma jih posluša. Na sejah Sveta RTV za to potrebne tehnike doslej ni bilo opaziti. Zanimivo je tudi, da je seznanjanje javnosti z delovanjem varuha v kodeksu predvideno le pri odmevnih in številnih pripombah na določen prispevek ali oddajo oziroma, ko gre za kršitev poklicnih meril in etičnih načel, ki zadeva interese večine poslušalcev in gledalcev. Seje Sveta RTV so vedno javne in na njih so vedno prisotni novinarji vseh večjih medijev. Bi jih torej morali ob obravnavi pripomb v zvezi s kodeksom za javnost zapreti in le-to naknadno seznaniti s tistimi sklepi, ki zadevajo interese večine? Tudi to ni dorečeno.
Predpremiera in potem – nič
Skoraj bi lahko sklepali, da se Svet RTV Slovenija v slabih treh letih sploh še ni znašel v vlogi varuha poklicnih meril in načel novinarske etike. Motili bi se – v tej vlogi se Svet res ne znajde najbolje, je pa v njej že nastopal. O prvi taki priložnosti so precej obširno poročali vsi večji slovenski dnevniki. Na 23. redni seji (prejšnje sestave) Sveta, 21. decembra 2000, so svetniki v vlogi varuha hišnega kodeksa obravnavali pritožbo televizijske novinarke Jasne Tepina. V svoji pritožbi je ta navedla, da jo je odgovorni urednik Uroš Lipušček po protestu ministrstva za šolstvo in šport zaradi neobjave posnete izjave takratnega ministra Lovra Šturma, prestavil na drugo delovno mesto, na katerem je ostala tako rekoč brez dela. Svet je Lipuščku priznal pristojnosti za prerazporeditev (po Lipuščkovih besedah naj bi šlo za večkratne napake proti merilom profesionalnosti) in ugotovil, da razlogi za odločanje niso dani. Od takrat mediji o Svetu kot varuhu hišnega kodeksa niso več poročali.
Predstavniki državnega zbora, narodnostnih skupnosti, univerz, invalidskih organizacij, delodajalcev, sindikatov, zadrug in kmetov, mladine, verskih skupnosti ter drugih organizacij in institucij – vršilci dolžnosti varuha novinarske etike na RTV Slovenija – včasih pod točko »Razno«, sicer obravnavajo tudi kako pripombo gledalcev in/ali poslušalcev, vendar se praviloma razidejo brez konkretnih sklepov. Če nihče ne sproži razprave, tovrstnih dodatkov gradivom za sejo sploh ne obravnavajo. Nekateri, ki so redno prisotni na sejah Sveta, menijo, da je pri pomanjkanju vsakršnih pravil o izpolnjevanju vloge varuha in splošni neusposobljenosti večine svetnikov za odločanje o novinarski etiki, tako celo bolje.
Ali o cenzuri odloča organ upravljanja?
Predstavnik Društva novinarjev Slovenije v Svetu RTV Peter Jančič je na eni od bolj odmevnih sej (aprila lani) protestiral, ker so svetniki glasovali o etičnem vprašanju, in opozoril, da bi bilo takšno odločanje najmanj neumnost. Šlo je za vprašanje, ali je Uroš Lipušček s prepovedjo objave prispevka o ceni vladnega letala v Dnevniku posegel v avtonomno in korektno novinarsko delo in prekršil kodeks RTV, kot so menili televizijski novinarji. Svetniki so takrat sicer o zadevi razpravljali predvsem zaradi njene odmevnosti v javnosti, in ne neposredno kot varuhi hišnega kodeksa (čeprav so se novinarji v zahtevi po odstopu urednika sklicevali nanj). Toda Svet ni glasoval o razrešitvi urednika (ki je povsem v njegovi pristojnosti), ampak o sklepu, da prepoved objave prispevka ni bila uredniška cenzura. Taka formulacija sklepa (zanj je glasovalo enajst svetnikov, proti štirje, eden se je vzdržal) je bila od vseh, ki jih je Svet doslej sprejel, vsekakor najbolj zakoreninjena v polju novinarske etike.
V posebnem poglavju kodeksa o posegih v program je tudi točka 14.3 z naslovom »Cenzura«, zato je sploh težko razumeti, ali se je Svet RTV tedaj o tem, da ni šlo za cenzuro, odločil kot organ upravljanja javnega zavoda ali kot vršilec dolžnosti varuha poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Povsem nemogoče pa je vedeti, ali bi Svet o takem sklepu odločal tudi, če bi RTV Slovenija že imela pravega varuha hišnega kodeksa, ki bi bil pristojen za presojanje etičnih vprašanj. (Samo ugibamo lahko, da najbrž ne bi.) S to nejasnostjo lahko podčrtamo še en nesmisel obstoječe (ne)ureditve. Pravi varuh naj bi bil (piše v kodeksu) dejansko organ Sveta RTV in bi moral le-temu redno poročati o svojem delu. Vloga varuha je tako za Svet z vsemi drugimi pomisleki tudi nekoliko shizofrena, saj je celotni Svet RTV kot varuh po kodeksu sam svoj organ in bi pravzaprav moral sam sebi poročati o svojem izpolnjevanju vloge varuha kodeksa.
Prenova kodeksa priložnost za razpravo
Pri vseh dilemah, ki se odpirajo zaradi nedorečenosti pravil igre varovanja kodeksa RTV, je očitno, da je RTV Slovenija ostala na pol poti – je prvi medij s svojim kodeksom, a ta visi nekje v zraku, brez pravega in primernega nadzora. Glede na to, da prav v tem času potekajo razprave o prenovi kodeksa in tudi že deluje delovna skupina, ki sprejema in obravnava pripombe nanj, se morda lahko nadejamo, da bo Svet RTV kmalu odprl tudi poglobljeno razpravo o ureditvi vprašanja nadzora nad kodeksom. Doslej svetniki še niso razpravljali niti o tem, ali naj bo varuh ena oseba ali posebna skupina, kdo in kako naj ga imenuje, ali naj bo to poklicna funkcija ali ne, o postopkih, ki naj bi jim sledil pri svojem delu … Nenavadno bi bilo, če bi Svet sprejel potrebne popravke kodeksa (torej že njegovo drugo verzijo), vprašanje nadzora nad njim pa bi še naprej pustil odprto. Res je treba prilagoditi tudi Zakon o RTV, kar se ne more zgoditi čez noč, vendar bi morala biti tri leta dovolj vsaj za oblikovanje ustrezne pobude zakonodajalcu.
izpis
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Mitja Meršol, odgovorni urednik Dela, razmišlja o internem kodeksu, ki naj bi poleg etičnih vprašanj tudi urejal, kako ravnati s potencialnimi intervjuvanci, z javnostjo in bralci – Po drugi strani pa so Miran Lesjak, Majda Struc in Peter Frankl, odgovorni uredniki Dnevnika, Večera in Financ, povedali, da o čem takem ne razmišljajo
Dobrih petdeset strani ima prenovljeni interni etični kodeks ameriškega New York Timesa. Naslovili so ga Ethical Journalism; Code of Conduct for the News and Editorial Department. V njem so opredelili, kako morajo novinarji in uredniki ravnati v različnih situacijah, med drugim pri iskanju informacij, v javnem življenju, pri oglaševanju in promociji, v življenju zunaj časopisa in nastopanju na televiziji, kodeks pa ureja tudi konflikt interesov, avtorske pravice, pravila za posamezne specializirane redakcije (kot sta na primer avtomobilistična in turistična) in določa, kako morajo novinarji ravnati pri finančnih investicijah.
V kodeksu sta objavljena tudi vzorca pisem, s katerima novinar zavrača poslovno darilo ali različna priznanja, ki bi mu jih podelile interesne skupine. Po novem morajo novinarji svojim nadrejenim povedati, koliko delnic imajo in v katerih družbah, pomembnejši uredniki pa smejo imeti samo delnice njihovega izdajatelja. Novinar, ki pokriva Pentagon, denimo ne sme posedovati delnic podjetij, ki so kakorkoli povezana z obrambo. Novinarji in uredniki sicer smejo sodelovati v javnem življenju, vendar je natančno določeno, kaj lahko in česa ne smejo početi. Prepovedano je denimo sodelovanje v različnih odborih, tudi šolskih, sodelovanje v političnih kampanjah in celo na demonstracijah. Osnovni namen strogih določil je, da bi novinarji in uredniki ohranili integriteto časopisa in da nihče nikomur nikdar ne bi mogel očitati, da je bila objavljena informacija, ki je bila v njegovem interesu. Kredibilnost je na prvem mestu. Kodeks so pripravljali dve leti in v pogajanjih so sodelovali tudi predstavniki newyorškega sindikata novinarjev.
V tedniku Editor&Publisher, ki velja za eno pomembnejših profesionalnih revij v ZDA, so takoj potem, ko je januarja stopil v veljavo, napovedali, da bo kodeks razburkal valove tudi v drugih novinarskih hišah.
Bob Steele, ki v medijskem inštitutu Poynter vodi oddelek za etiko, pravi, da ga je kodeks prevzel, ker je:
- afirmativen: v preambuli jasno piše, kaj predstavlja časopis New York Times,
- obsežen: pokriva širok spekter morebitnih konfliktov,
- specifičen: točno določa, kako naj ravnajo zaposleni v različnih situacijah,
- realističen: njegovi avtorji se zavedajo, da v njem ne more biti vse predpisano in določeno, zato od zaposlenih pričakujejo, da bodo odgovorno ravnali in da bodo kritično razmišljali o svojem delu.
Pravi, da naj bi novinarski kodeksi pomagali novinarjem, ko se znajdejo pred etično dilemo. V njih so zbrani ideali, ki prepoznavajo kompleksnost izzivov in realnost človeških napak. Dober kodeks je po njegovem moralni kompas za novinarje, obenem pa zagotavlja odgovornost do javnosti. Prenovljenemu kodeksu so mnogi očitali, da je prestrog, toda Bob Steele pravi, da je tako prav, saj lahko časopis samo tako ohrani svojo integriteto neodvisnega opazovalca in poročevalca.
Zakaj interni novinarski kodeksi?
V ZDA imajo različne etične kodekse; slovenski, ki so ga člani Društva novinarjev Slovenije sprejeli oktobra lani v Izoli, se denimo zgleduje tudi po kodeksu ameriškega Društva profesionalnih novinarjev (SPJ). Toda kljub temu da ima SPJ dober in pregleden kodeks, so se v mnogih novinarskih hišah odločili, da bodo pripravili internega. Zakaj?
Ian Mayes, časopisni ombudsman v britanskem Guardianu pravi, da v njihovi hiši upoštevajo kodeks urednikov nacionalnih dnevnikov, na katerega se naslanjajo tudi odločbe komisije za pritožbe (PCC); vendar imajo tudi svoj kodeks, ki sicer izhaja iz kodeksa urednikov, vendar ureja in predpisuje tudi konkretne stvari, ki so povezane s časopisom. Ena od njih je denimo izjava o interesih. To pomeni, da mora denimo zunanji sodelavec, ki ureja mesečnik o energiji vetra, to zapisati pod člankom na to temo, ki ga je napisal za Guardian.
Kodeks DNS omenja konflikte interesov v posebnem razdelku, vendar ga ne opredeljuje enako podrobno kot ga interni kodeks Guardiana. Kaj to pomeni? Bi morda tudi slovenske medijske hiše sčasoma potrebovale interne kodekse?
Na RTV Slovenija ga že imajo. Tanja Starič, odgovorna urednica informativnega programa Televizije Slovenija, pravi, da ima interni kodeks večina javnih televizij. Njihov temelji na kodeksu drugih javnih televizij, predvsem BBC-ija. Popolnoma jasno je, da mora novinar vedno poiskati obe strani v sporu ali da mora »off the record« informacije skrbno preveriti, preden jih objavi ... Četudi se to zdi samoumevno, pa ni odveč, da so takšna pravila tudi zapisana.
»Hkrati je kodeks pomoč novinarjem pred pritiski političnih in gospodarskih lobijev. Jasno je namreč, da je vsaka oblika propagande prepovedana in da morajo biti prispevki politično in svetovnonazorsko uravnoteženi itd. Če bi se novinar ali urednik znašel v položaju, da določena skupina pritiska skuša spraviti svojo resnico na ekran javne televizije, mu je kodeks lahko v pomoč, da se teh pritiskov ubrani.«
Tanja Starič misli, da se kodeksa dopolnjujeta, da pa javna RTV potrebuje svoj kodeks, ker ima na nek način poseben status in zato zanjo veljajo nekoliko bolj stroga pravila kot za komercialne medije. Sankcije sicer niso predvidene in to je na nek način slabost njihovega kodeksa. »Gre na nek način predvsem za moralno obsodbo, če pa bi se kršitve ponavljale, bi pač urednik moral ustrezno ukrepati. Takšni primeri, četudi zelo redki, so že bili pred leti – največkrat potem novinarji niso več pokrivali določenega področja,« dodaja. Kodeks uporabljajo vsak dan, ko novinarji skupaj z uredniki snujejo prispevke. Nanj pa se predvsem sklicujejo v mejnih ali nejasnih primerih; največkrat takrat, ko so tarča kritik s te ali one strani. Nadzor nad delom programov TVS ima Svet RTVS in njegova programska komisija, obstaja pa tudi statutarna komisija Sveta, ki se ukvarja še prav posebej s tem vprašanjem. Kodeks je namreč (na predlog novinarjev) sprejel Svet RTVS.
Uredniki slovenskih dnevnikov o internih kodeksih
Tudi Mitja Meršol, odgovorni urednik Dela, razmišlja o Delovem internem kodeksu, ki naj bi poleg etičnih vprašanj tudi urejal, kako ravnati s potencialnimi intervjuvanci, z javnostjo in bralci. Po drugi strani pa so Miran Lesjak, Majda Struc in Peter Frankl, odgovorni uredniki Dnevnika, Večera in Financ, povedali, da o čem takem ne razmišljajo. V Financah imajo namesto internega kodeksa dokumenta, ki opredeljujeta poslanstvo in uredniško politiko.
V uredništvu Dnevnika nimajo internega novinarskega kodeksa in ga po mnenju Mirana Lesjaka niti ne potrebujejo, saj »prenovljeni slovenski novinarski kodeks dovolj natančno izrisuje meje novinarske svobode, določa novinarjeve pravice in obveznosti in odgovarja na profesionalne dileme, s katerimi se novinarji dnevno soočamo. Obveznost, da bosta tako novinar kot njegov delodajalec spoštovala določbe novinarskega kodeksa, je zapisana tudi v novinarskih pogodbah o zaposlitvi, kar po mojem mnenju po eni strani obvezuje novinarja, po drugi strani pa ga tudi varuje v primerih, ko bi delodajalec od njega zahteval, da ravna v nasprotju z določili kodeksa.«
Dodaten razlog za mnenje, da internega kodeksa ne potrebujejo, je, da so – za razliko od nekaterih drugih uredništev – relativno majhno uredništvo: sprotna komunikacija o profesionalnih vprašanjih je po njegovem mnenju dovolj dobra, pa tudi dovolj odprta, da ni čutiti potrebe po zapisu internih novinarskih pravil. Nemara se bo to kdaj spremenilo, nemara bosta kdaj v prihodnosti nadaljnji razvoj njihove medijske družbe in spremembe v okolju, v katerem delujejo, narekovala potrebo po takšnem novinarskem kodeksu, zaenkrat pa, kot rečeno, takšne potrebe ne vidi. »Iz internih diskusij sklepam, da večina naših novinarjev dovolj dobro pozna določbe kodeksa DNS, saj se na njih pogosto sklicujemo ali jih komentiramo, neposrednih sankcij za kršitev določb kodeksa pa ne poznamo. Posredne pa seveda so – če novinar krši kodeks oziroma če s svojim delom dokazuje, da ga ne pozna ali ga ne spoštuje, je onemogočen v kariernem napredovanju, kar se najbolj boleče lahko pozna pri novinarjevi plači. V pogojih, ko ni novinarskih licenc in teh zato tudi ni mogoče odvzemati, se mi zdi to tudi najbolj učinkovit način varovanja osnovnih profesionalnih norm, pod pogojem seveda, da je ta naloga zaupana tistemu, ki vodi uredništvo, namreč odgovornemu uredniku,« meni Miran Lesjak.
Ločevanje novinarskega in oglaševalskega dela
Tudi Majda Struc pravi, da nimajo internega kodeksa in do zdaj tudi ni bilo potrebe po njem. Za njihovo delo povsem zadostuje kodeks DNS. »Morda bi ga veljalo dopolniti v točkah, kjer govori o ločitvi novinarskega in oglaševalskega dela. Tu so večkrat zadrege kot recimo: dogovorjene predstavitve občin, institucij (...) ki so lahko opravljene povsem profesionalno, vendarle pa gre za zunanjega naročnika ali za dogovor z njim.«
Pravzaprav so to vprašanja, pravi, s katerimi se zadnje čase veliko ukvarjajo. Prepričana je, da bi nekoliko temeljitejša opredelitev tega problema v kodeksu DNS bila dobrodošla vsem medijem.
Na Večeru se pogosto sklicujejo na kodeks DNS, zlasti v zgoraj navedenih primerih, večkrat pa jim je tudi osnova v razpravah o objavah določenih prispevkov v črni kroniki in podobno. »Najbolj pogosto prispevka, ki ni v skladu s kodeksom, ne objavimo, kar nekajkrat pa se je zgodilo, da pri nastajanju prispevkov (oglasnih sporočil ...) naši novinarji po svetu v uredništvu, sploh ne sodelujejo.«
Tudi Peter Frankl s Financ pravi, da posebnega dokumenta, ki bi mu rekli interni novinarski kodeks, nimajo, imajo pa dokumenta, ki dokaj podrobno opredeljujeta poslanstvo oziroma uredniško politiko Financ. Skupaj s kodeksom DNS sta ta dokumenta zelo ustrezno vodilo za novinarsko delo, ki ga nadzira odgovorni urednik.
»K temu bi dodal, da je zdajšnji kodeks kar primeren in da sem osebno z njim zadovoljen.«
Zdi se, da bi morali prav zaradi dilem, ki se občasno porajajo pred novinarji Večera, ko pravzaprav še vedno občasno sodelujejo pri nastajanju oglasnih sporočil, razmisliti o internih pravilnikih, ki bi podrobneje, podobno kot interni kodeks New York Timesa, urejali ravnanje novinarjev in urednikov. Nekaj podobnega sta gotovo dokumenta, ki ju imajo na Financah. Kodeks DNS, ki je sicer zelo dober in sodoben, je včasih očitno premalo določen.
Kaj pa razvidna in urejena etična politika?
Bob Steele je prepričan, da medijske hiše potrebujejo razvidno in urejeno etično politiko, tudi zato ker nadzorujejo druge poklice in spremljajo njihovo ravnanje. Če časopisi zahtevajo odgovorno ravnanje od vseh drugih, je prav, da so odgovorni vsaj do svojih bralcev. Poleg tega je po njegovem verodostojnost ključ do profesionalnega in poslovnega uspeha. In nenazadnje je vsaka medijska hiša dolžna spoštovati svoje zaposlene in biti do njih poštena in odkrita. Novinarji imajo pravico, da vedo, za kaj se zavzema njihov delodajalec. Če medijska hiša nima trdo postavljenih vrednot in standardov, se zaposlenim lahko zgodi, da prestopijo mejo med tistim, kar je etično sprejemljivo in tistim, kar ni, ne da bi to sploh vedeli.
Če torej slovenske medijske hiše ne bodo zaposlenim jasno in glasno povedale, kaj je za njih sprejemljivo, jim bo morda spodrsnilo na etični »mini«. To pa lahko spodkoplje zaupanje, ki ga bralci čutijo do novinarja in njegove hiše. Kredibilnost je pravzaprav tisto, kar prodaja novinarski izdelek. In če je za njeno ohranitev potreben pravilnik, ki na dobrih petdesetih straneh ureja, kaj smejo početi novinarji in uredniki posamezne hiše in česa ne, ga je treba pripraviti. Tako so menili pri New York Timesu, in tako menijo v številnih drugih medijskih hišah.
izpis
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Nenehno pripravljenost sprejemati pripombe in pohvale bralcev, poslušalcev in gledalcev ter utemeljeno odgovarjati nanje bi lahko mediji tudi pri nas zagotovili z uvedbo ombudsmanov, varuhov pravic javnosti v medijih
»Če je okolje tako, da lahko obstaja en sistem medijske odgovornosti, lahko obstaja tudi večina drugih,« je na nekem drugem mestu zapisal Claude-Jean Bertrand. Njegov seznam sistemov medijske odgovornosti se je v zadnjih dveh desetletjih razširil s tridesetih na osemdeset različnih oblik. Vsem je skupno, da medije spodbujajo k boljšemu služenju javnosti. Vsi so že bili preizkušeni in so se v najslabšem primeru izkazali za neškodljive, v najboljšem pa za zelo učinkovite, zagotavlja Bertrand.
Največji zagovornik sistemov medijske odgovornosti (SMO) je prepričan, da so le-ti edino demokratično in nenevarno sredstvo zaščite svobode in kakovosti medijev pred pritiski države in kapitala. Temeljno zagotovilo svobode in samostojnosti vsakega novinarja, tako Bertrand, je podpora in enotnost celotnega poklica. Vsi novinarji morajo združeno podpirati določena načela in pravila, spodbujati njihovo spoštovanje in preprečevati njihovo kršenje. Takrat govorimo o samoregulaciji, ki je že večkrat zadušila težnje po regulaciji »od zunaj« (in so jo v mnogih državah vpeljali prav zato, ker so takšne grožnje postajale preveč otipljive). Tehten in logičen je tudi drugi Bertrandov argument za vpeljavo sistemov medijske odgovornosti: če javnost zaupa novinarjem, jo bodo ti pri takšnih in drugačnih krizah sposobni mobilizirati in se s podporo 100.000 volivcev in potrošnikov zoperstaviti političnim in gospodarskim nasprotnikom – z dobrimi možnostmi za zmago. Javnost pa novinarjem najbolj zaupa takrat, ko so ti družbeno odgovorni, ko jo vključijo v svoj poklicni vsakdan, prisluhnejo pomislekom in nanje odgovorijo. Utemeljena zavrnitev kritike je v očeh medijskega potrošnika zagotovo bolj pozitivna kot gluha ušesa zanjo.
Etika in kritika na dobri poti
Pri temeljitem pregledu Bertrandovega seznama SMO ugotovimo, da v Sloveniji mehanizmi zagotavljanja odgovornosti medijev in novinarjev vsekakor že obstajajo. Z vidika samoregulacije sta najpomembnejša etični kodeks in Novinarsko častno razsodišče, ki bdi nad njegovim spoštovanjem. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je Društvo novinarjev Slovenije del ohlapne Zveze neodvisnih tiskovnih svetov Evrope (The Alliance of Independent Press Councils of Europe, AIPCE). Zveza se predstavlja na spletni strani www.presscouncils.org , ki jo upravlja prav Claude-Jean Bertrand. Kar je pomembneje – njene članice verjamejo v samoregulacijo in mislijo, da je pisanje kodeksov novinarske etike stvar novinarjev in založnikov in ne vlade, ter nasprotujejo poskusom oblikovanja univerzalnih kodeksov in nadzornih organizacij, ker se zavedajo pomena kulturnih razlik. Čeprav smo v Sloveniji še daleč od konsenza o tiskovnem svetu in vztrajamo pri stanovskem organu, pa zavezanost omenjenim načelom dokazuje, da vedno bolj spoznavamo pomen učinkovite samoregulacije.
Druga ugotovitev, ki se ponuja v Bertrandovem seznamu, je, da je v Sloveniji največ mehanizmov, ki bi jih lahko imenovali zunajcehovske. Izjave vidnih osebnosti o »lumparijah« novinarjev in medijev se pojavljajo ves čas; pred kratkim smo dobili »Državljansko pobudo« z več pozivi, ki se nanašajo na medije in novinarje; spomnimo se tudi kritičnega odprtega pisma Svetu RTV, ki ga je spisal Zavod za oživitev civilne družbe. Take in podobne SMO-je novinarska srenja sicer večinoma sprejema z nejevoljo, vsekakor pa vsaj za kratek čas načnejo razpravo o vlogi medijev ter o njihovem uspehu pri njenem izpolnjevanju.
Med trajnejšimi in bolj organiziranimi oblikami preudarka o ravnanju medijev in spodbujanja k spoštovanju etike velja posebej omeniti izobraževanje (med študijem novinarstva je obvezen izpit iz novinarske etike, na nižjih ravneh izobraževanja pa se uveljavlja predmet Vzgoja za medije) in dejavnosti programa MediaWatch v okviru Mirovnega inštituta. Slednji s svojimi tiskanimi izdajami, dogodki, financiranjem različnih programov in podobnim »pokriva« praktično vse vidike zunanje presoje medijev, ki jih navaja Bertrand. Imamo tudi spletne strani, namenjene medijskim temam (npr. http://www.novinar.com in http:// www.media-forum.si ), nekomercialne raziskave medijskih praks, pa tudi posebne nagrade za novinarje. Na tem področju smo torej v Sloveniji bolj ali manj v koraku z razvojem sistemov medijske odgovornosti drugod po svetu.
Pomen novinarske etike in medijske odgovornosti se zdi najbolj medel znotraj samih medijskih hiš. Nikakor ne v smislu spodkopavanja pomena etike, temveč v pomanjkanju njegovega poudarjanja. Ocena je sicer pavšalna in dopušča možnost, da v posameznih uredništvih etiki posvečajo zadostno pozornost. O množičnem vzpostavljanju s tem povezanih mehanizmov pa bi res težko govorili in Bertrand okrožnic o etičnih načelih, dnevnih samokritičnih poročil, ki krožijo po uredništvih, kritikov, etičnih komisij, »izvedencev« za etiko, ki o njej odpirajo razprave v uredništvih, posebnih usposabljanj na to temo in podobnih internih oblik stimuliranja razmisleka o novinarski etiki – na seznam SMO zagotovo ni uvrstil na podlagi splošne prakse v Sloveniji.
Odzivi dobrodošli?
O odprtosti slovenskih medijev za povratne informacije in dvosmerno komunikacijo pa lahko razmišljamo tako, da za hip snamemo novinarsko optiko in smo sami medijski potrošniki, člani splošne javnosti. Kakšne možnosti imamo, če bi radi posameznim medijem, urednikom ali novinarjem sporočili svojo oceno njihovega dela?
Najbrž najstarejši tovrstni SMO v Sloveniji so pisma bralcev in njim podobne rubrike. Te so postale že tako običajni del tiskanih medijev, da o njih niti ne razmišljamo kot o mehanizmu zagotavljanja medijske odgovornosti, čeprav to vsekakor so – ko se kak bralec odzove na pisanje posameznega novinarja, bo ta njegov odziv zagotovo prebral in v večini primerov nanj tudi odgovoril. Vendar pisma bralcev ne zadoščajo – tako zaradi prostorskih omejitev v časopisih kot zaradi dejstva, da se mora bralec sam javno izpostaviti, da lahko novinarju ali uredniku sporoči svoje mnenje.
Druga možnost je telefonski klic. Številk medijev in uredništev ni težko najti. Teže je priti do prave osebe; če do nje že pridemo, pa si ta najverjetneje v trenutku, ko kličemo, ne more vzeti dovolj časa za poslušanje naših pripomb in utemeljevanje svojih stališč in novinarskih odločitev. Tega novinarjem ne gre zameriti, saj čas res po naravi stvari dela proti njim. Lahko pa kot medijski potrošniki zamerimo medijem. Zagotavljajo nam storitev, ki jo tudi plačujemo, še več – z dejstvom, da je določeno število ljudi pripravljeno plačati za ponudbo posameznega medija, le-ta ustvarja prihodke od oglaševanja. Je torej preveč pričakovati, da bo medij zanimalo moje mnenje o tem, kar mi prodaja?
Nenehno pripravljenost sprejemati pripombe in pohvale bralcev, poslušalcev in gledalcev ter utemeljeno odgovarjati nanje bi lahko mediji tudi pri nas zagotovili z uvedbo ombudsmanov, varuhov pravic javnosti v medijih. Dokler se ta možnost ne uveljavi – glede na pomanjkanje razprav se morda nikoli ne bo –, bi lahko poskusili z drugim SMO-jem, ki je tudi na Bertrandovem seznamu, in ne zahteva nobenih udarnih sprememb. Vsi mediji bi lahko uvedli termin »odprtih telefonov«. Kako pogosto in kako dolgo, bi določil vsak medij v skladu s svojimi zmožnostmi. Na prvi pogled se zdi, da bi to uredništva dodatno obremenilo, toda bolj verjetno je, da bi jih razbremenilo, ker se ne bi bilo več treba ukvarjati z naključnimi klici, ki kot nalašč vedno pridejo v napačnem trenutku. Vsekakor vredno razmisleka.
Še največ možnosti za povratno informacijo imajo računalniško pismeni in uporabe svetovnega spleta vajeni medijski potrošniki. Slovenski mediji se v tej smeri vedno bolj odpirajo, a ne vsi enako intenzivno.
So slovenski mediji odprti za odzive in kritike?
Kot gledalka POP TV se na primer želim nekako odzvati na poročanje v oddaji 24 ur. Obiščem spletno stran, pričakujoče kliknem na sramežljivo majhno @, izpiše pa se mi naslov službe za stike z javnostmi. Kar koli me je motilo, kar koli želim vprašati, na katerega koli novinarja se želim obrniti, moj zapis bo šel čez PR-oddelek. Kot gledalka to morda celo »kupim« in zapišem svoje mnenje, kot novinarki pa bi se mi zdelo bolj korektno, da novinarske sodbe utemeljujejo novinarji, ne piarovci. RTV Slovenija je storila majhen korak naprej – na spletni strani objavlja »kontakte« vseh oddaj, tako da lahko kot gledalka pišem vsaj posameznim uredništvom, če že ne posameznim novinarjem.
Tiskani mediji praviloma prekašajo oba nacionalna radiodifuzna medija, vendar so tudi med njimi razlike. Delo na spletni strani navaja elektronske naslove in telefonske številke uredništev in urednikov. Dnevnik je naslovom elektronske pošte urednikov in uredništev dodal tudi naslove nekaterih novinarjev, »elektronsko komunikacijo« z bralci pa je razširil še na spletni forum. K pisanju elektronske pošte vabi tudi Večer, ki navaja naslove uredništev, dopisništev in nosilcev različnih tematskih sklopov, omogoča pa tudi vpis neposrednih (in nadaljnjim obiskovalcem spletnih strani dostopnih) komentarjev na posamezne članke. Podobno velja za tednik Mladina, edinstveno prakso pa imajo Finance, ki naslove elektronske pošte objavljajo tudi pri novinarskih člankih v tiskani izdaji.
Čeprav so elektronski nabiralniki najbrž pogosto prenapolnjeni za odgovore na vsako sporočilo, je tako odpiranje medijev za sugestije odjemalcev z vidika zagotavljanja medijske odgovornosti lahko le pozitivno. Odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak je pojasnil, da komentarje bralcev spletnih strani spremlja urednik njihove izdaje on-line in z njimi seznanja pristojne urednike. Forum odpira tudi debate o člankih, komentarjih in kolumnah, spletni bralci pa v njem pogosto komentirajo tudi uredniške poteze. Peter Frankl, odgovorni urednik Financ, pa je potrdil, da telefon uredništva danes ne zadošča več. Odzivov bralcev je po njegovih besedah res veliko, za navajanje elektronske pošte pišočih pa so se odločili zato, ker to krepi stik z občinstvom in spodbuja povratne informacije. Na Financah so spoznali, da ima vpeljava preprostih sistemov medijske odgovornosti tudi tržno pozitivne učinke. Frankl je tako prepričan (in najbrž bi mu Bertrand brez zadržkov pritrdil), da Finance z objavo elektronske pošte tudi krepijo svojo blagovno znamko.
Pozitivnim tržnim učinkom SMO-jev bi lahko pritrdili tudi na Mladini. Enega od njih, izvedbo ankete med svojimi bralci, namreč uporabljajo (tudi) za pridobivanje oglaševalcev. Dve muhi na en mah – Mladina dobi podatke o življenjskem slogu, nakupnih namerah in kupni moči svoje publike, ki najbolj zanimajo oglaševalce, bralci pa zagotovilo, da njihova mnenja o tedniku ustvarjalce zanimajo in nekaj štejejo. Mladina to obljublja tudi v predstavitvi izsledkov ankete, namenjene oglaševalcem: »Podatki iz ankete so za nas pomembno vodilo pri oblikovanju uredniške politike in zagotavljajo, da revija ne izgubi stika z bralci.«
Kaj pa javnost ve?!
V dobro javnosti in medijev upajmo, da zagotovila o pomenu in upoštevanju pripomb bralcev, poslušalcev in gledalcev niso le krilatice in da je (ali bo) slovensko novinarstvo izjema, ki potrjuje pravilo: »Profesionalci nočejo priznati, da delajo napake, posebej takrat, ko na te pokaže član javnosti, ki po njihovem mnenju ve malo, razume nič in ima zagotovo nekaj za bregom.« V Bertrandovi grenki ugotovitvi je vsaj zrno resnice. Zagotovo drži, da javnost malo – premalo ve o težavnosti marsikatere odločitve, ki jo morajo sprejeti novinarji in uredniki, pa tudi o delu v medijih nasploh.
To bi lahko odpravila uveljavitev tistih SMO-jev, ki tok izmenjave mnenj in argumentov o novinarskih in uredniških odločitvah sprožajo na strani medijev in ga usmerjajo k njihovim bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem. Teh pri nas praktično ni. Bertrand navaja občasna »Pisma bralcem« (Letters from the editor), v katerih uredniki pojasnjujejo vrednote in pravila delovanja medijev. Podobi slovenskih medijev in razumevanju le-teh s strani odjemalcev ne bi škodili niti občasni pripisi z utemeljitvijo posebno težavnih uredniških odločitev, dobrodošle bi bile tudi redne kolumne in komentarji o medijskih vprašanjih.
Takšne in podobne poteze bi medije približale uporabnikom, ki bi pri branju, poslušanju ali gledanju njihovih vsebin bolje razumeli, kako so te nastale, in bi si sami znali odgovoriti na marsikatero (pogosto) vprašanje, ki ga zdaj vedno znova in vsak posebej naslavljajo na urednike in novinarje. Z boljšim vpogledom javnosti v dogajanje znotraj medijev se lahko nadejamo tudi širše in glasnejše podpore, ko se v medijskem svetu pojavijo takšne ali drugačne težave in dileme. Naši bralci, gledalci in poslušalci so namreč tudi volivci in potrošniki, zato bi bili lahko naši najbolj dragoceni in najmočnejši zavezniki v manjših in večjih bitkah za samostojnost, neodvisnost in kakovost novinarstva. A v položaju, v kakršnem smo, je iluzorno pričakovati, da se bo širši krog ljudi zanimal za razkole zaradi spornih uredniških odločitev, za prenose določenih pravic s skupščin medijev na njihove uprave, za dogajanje v Svetu RTV, za umestitev novinarjev javnega zavoda med javne uslužbence, za napovedi novinarskih stavk, za razkrite pritiske oglaševalcev, za delo in razsodbe Novinarskega častnega razsodišča in tako naprej.
Slovensko okolje je očitno dovzetno za sisteme medijske odgovornosti. Negativnih odzivov na obstoječe v javnosti praktično ni, tudi o negativnih vplivih SMO-jev na same medije ni sledu. Zato bi kazalo resno vzeti Bertrandovo ugotovitev, da lahko v ugodnem okolju uspeva večina sistemov medijske odgovornosti – in jih s celovitim pristopom vpeljati na vseh ravneh. Bertrand po dolgih letih preučevanja tega področja namreč opozarja tudi na dejstvo, da SMO-ji posamično nimajo velikega neposrednega učinka. Vsi skupaj pa dolgoročno lastnikom medijev zagotavljajo visoke dobičke, novinarskemu poklicu, ki je tako res v službi javnosti, pa močno zaledje pri napadih na njegovo kakovost in neodvisnost.
izpis
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Novi slovenski novinarski kodeks si zasluži vso pohvalo. Edini člen, ki bi ga izločil, je tisti, ki novinarjem daje pravico, da izrazijo svoje mnenje – Kodeks bi se moral udejanjati – Nevladni instrumenti, ki omogočajo, da prisluhnemo javnosti in da smo ji odgovorni, so številni in najrazličnejši
Novi slovenski novinarski kodeks si zasluži vso pohvalo. Edini člen, ki bi ga izločil, je tisti, ki novinarjem daje pravico, da izrazijo svoje mnenje. Poročati o novici, razlagati jo, podati ozadje, nakazati možen razvoj dogodkov – da, toda kako ima lahko novinar pravico, da izrazi svoje mnenje, razen če ni strokovnjak na tistem področju, seveda?
Toda to je le ena podrobnost. Med več kot 150 kodeksi, ki sem jih do sedaj zbral (glej http://www.presscouncil.org), je prav slovenski med najboljšimi.
Žal pa – tako kot vsi ostali kodeksi, z le maloštevilnimi izjemami – tudi slovenski novinarski kodeks niti ne črhne o najhujših grehih medijev in novinarjev. Vzrok za to najpogosteje tiči v dejstvu, da novi kodeksi nastajajo na podlagi prej obstoječih.
Ena največjih ovir pri izpopolnjevanju obveščevalnih medijev je novinarska tradicija, ki že dolgo ni več prilagojena potrebam državljanov v demokratičnih družbah 21. stoletja.
Naj omenim le tri od mnogih značilnosti tradicije. Prvič, »novinarstvo ledene gore«, ki razkriva le zelo majhen del resničnosti, ponavadi iz več področij, ter kot politika poroča o spektakularnih in/ali izmišljenih dogodkih. Preostanek, ki ostaja skrit pod gladino, takšno novinarstvo ignorira, še posebno kadar gre za dogodke, ki ne pokrivajo tradicionalnih področij. Oziroma, še pomembneje, takšno novinarstvo ignorira tihe, neopazne procese, ki počasi spreminjajo družbo ali ji celo grozijo. Kot je recimo razveseljivo dejstvo, da se v Franciji danes že 40 odstotkov druge generacije priseljencev odloča za zakonske zveze zunaj svoje skupnosti (za primerjavo: Nemčija in Velika Britanija pri tem dosegata le okoli 5 odstotkov). Ta podatek je večina velikih medijev ignorirala, kar me je pripeljalo do moje druge točke.
Mediji – odvisni od negativizma
Mediji so odvisni od negativizma. Nimajo interesa, da bi obravnavali kakršne koli opogumljajoče novice in zmeraj vidijo le slabo stran položaja, kar je najverjetneje najbolj neumen in nenavaden element v tradiciji: največje novice zadnjega stoletja so bile vesele; kot na primer: končala se je 2. svetovna vojna, človek je pristal na Luni, berlinski zid je padel. Čez čas lahko sistematični pesimizem pripelje do kolektivnega živčnega zloma.
Tretjič, obžalovanja vredna značilnost je prepogosta zmešnjava podanih informacij in zabavnega, tistega, kar je zanimivo in kar je pomembno. Tradicionalno se še zmeraj objavlja preveč novic, ki bodo zabavale, vznemirile in šokirale bralce/poslušalce/gledalce; nimajo pa nobenega vpliva na vsakodnevno življenje posameznika, niti na njegovo/njeno predstavo sveta.
Po vsem povedanem lahko zaključimo: tudi če se tradicija spremeni, tudi če posameznik dobro opravlja svojo službo, to za novinarje še zmeraj ni dovolj. Novinar mora prisluhniti javnosti in ji biti odgovoren. Kodeks je krasen, toda njegovi členi bi se morali udejanjati. Tako bo poklic novinarja pridobil zaupanje javnosti in njeno odločilno podporo v boju za novinarsko neodvisnost, bodisi pod političnim ali pa ekonomskim pritiskom.
Nevladni instrumenti, ki omogočajo, da prisluhnemo javnosti in da smo ji odgovorni, so številni in najrazličnejši. Poimenoval sem jih sistemi medijske odgovornosti (SOM v slovenščini oziroma MAS v angleščini). Na mojem seznamu jih je 80 in bi si želel, da bi bil seznam sistemov medijske odgovornosti dodan k vsakemu že obstoječemu kodeksu novinarske etike. V nasprotnem primeru bom razumel, da se kodeksa tudi ne jemlje resno.
izpis
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Nevladni način spodbujanja medijev in novinarjev, da spoštujejo poklicna etična načela
Pri sistemih medijske odogovornosti gre za nevladni način spodbujanja medijev in novinarjev, da spoštujejo poklicna etična načela. Sistemov medijske odgovornosti je veliko, toda vsi merijo na izboljšanje kakovosti informativnih medijev s pomočjo spremljanja in ocenjevanja, izobraževanja in reflektiranja. V tem članku sem zbral nekaj več kot osemdeset sistemov medijske odgovornosti, lahko pa bi jih bilo – in upam, da bo tako – še več. Najbolj primerna klasifikacija sistemov medijske odgovornosti (SOM) vključuje tri skupine glede na njihove bistvene lastnosti: teksti/dokumenti, ljudje (posamezniki ali skupine) in procesi.
Tekst, oddaja ali spletna stran
Napisana etična načela ali »etični priročnik« je seznam pravil, o katerih so medijski delavci razpravljali, in/ali se z njimi strinjali, še najraje v sodelovanju s predstavniki javnosti. Ta načela je potrebno predstaviti javnosti.
Interni kodeks ali priročnik, ki zaposlene opozarja na etične principe in določa smernice, kako se vesti v določenih okoliščinah.
Dnevno interno samokritično poročilo, ki je v obtoku znotraj uredništva.2
Popravki, objavljeni na vidnem mestu, ali v okviru ustreznih oddaj, če gre za radio ali televizijo.
Redna kolumna ali program »Pisma uredniku«, ki naj vsebuje tudi sporočila, ki so kritično naperjena proti časopisu oziroma postaji.
Še druga sredstva dostopa javnosti do medijev, kot je odprt internetni forum za razpravo ali za takojšnji odziv (za takojšnje povratne informacije).
Vprašalnik o medijski odgovornosti in nepristranskosti, ki ga medij pošlje osebam, omenjenih v poročilih, ali ga objavi, da ga lahko izpolnijo bralci.
Priznani strokovnjak poda javno izjavo o mediju, ki se jo nato pogosto objavlja v poročilih.3
Prostor in čas, ki ga lahko zakupi posameznik, skupina ljudi ali podjetje za objavo »odprtega pisma« o spornih vprašanjih v zvezi z mediji.4
Občasno »Pismo urednika«, v katerem so razložene vrednote in pravila časopisa ali pojasnila o delovanju medija.
Prostor v časopisu, namenjen obrazložitvam uredništva, v katerih uredništvo pojasni nekatere svoje odločitve, zakaj so nekaj objavili ali ne.
Obvestila bralcem, priložena ali poslana z namenom, da bi bili bralci obveščeni o pomembnih procesih in dogodkih v časopisni hiši, radijski ali televizijski postaji.
Redna medijska kolumna, stran ali rubrika5 v časopisu oziroma program na radiu ali televiziji, ki pove več, kot le obvešča o novih premestitvah in spremembah lastnikov.
Redna etična kolumna v časopisu profesionalnega združenja ali sindikata.6
Redna poročila združenj in organizacij, ki reflektirajo delovanje medijev in jih objavijo mediji.7
Spletna stran, na kateri so sistematično objavljeni vsi popravki napak, do katerih je prišlo v sredstvih obveščanja8, in pritožbe zaposlenih novinarjev9 ter zlorabe oglaševalcev.10
Spletna stran, ki novinarjem ponuja informacije in nasvete o »izboljšanju medijske odgovornosti«.11
Spletna stran, namenjena razpravljanju o medijskih vprašanjih (na primer mediji in otroci).
Spletna stran, ki poskuša javnost naučiti, kako vrednotiti medije.12
Alternativni periodični časopis (še posebno, če ga izdaja manjšina), neprofitna postaja ali spletna stran, kjer so objavljena dejstva in stališča, ki jih redni mediji ignorirajo oz. prezrejo, skupaj s kritiko omenjenih medijev.
Strokovna publikacija o novinarstvu, ki izhaja v tiskani obliki, v elektronski obliki, v obliki radijskega ali televizijskega programa ali v obliki spletne strani13 in je namenjena medijski kritiki ter izpostavljanju tega, kaj so mediji izkrivili ali izpustili ali kakšne druge napake novinarjev in medijskih hiš.
Letni pregled ali letno poročilo medijske kritike, ki so ga napisali novinarji in uporabniki medijev, uredili pa akademiki.15
Spletna stran, ki jo pripravlja novinar ali kateri koli uporabnik spleta, in ki podaja resne kritike o medijskem delovanju.
Prispevek, poročilo, knjiga, film ali televizijska nadaljevanka, ki obvešča javnost o medijskem delovanju in je vsaj do neke mere kritično naperjena do medijev.
Analize in obvestila, ki jih organizacije za opazovanje medijev po elektronski pošti pošiljajo naročnikom.16
Poročilo potrošniške organizacije (regionalne ali nacionalne), ki občasno sodeluje z mediji.
Televizijska mreža17 ali tedenska revija18, ki v celoti sestoji iz materialov, sposojenih od tujih medijev in ki uporabnikom omogoča, da ocenijo oz. ovrednotijo svoje medije.
Peticija, ki jo podpiše na stotine ali na tisoče ljudi, da bi vplivali na medije neposredno ali preko regulacijskih teles.
(Izjemoma) časopis, ki ga založnik podari novinarski šoli, da bi ji služil kot »priročnik za poučevanje«.19
Posamezniki ali skupine
Notranji kritik ali »komisija za vrednotenje vsebin«20, ki temeljito raziskuje časopis ali spremlja delovanje postaj glede kršitev kodeksa in objave ugotovitev.
Etični komite ali »skupina kritičnih novinarjev« (spreminjajoči se seznam novinarjev), namenjeni temu, da pretresajo in/ali sprejemajo odločitve o določenih spornih etičnih vprašanjih, po možnosti še preden se le-ta pojavijo.
Etični svetovalec, ki deluje v uredništvu z namenom, da bi izboljšal raven profesionalne etike, spodbujal debate in svetoval glede specifičnih problemov.
Medijski poročevalec, ki je pristojen za nadzorovanje medijske industrije ter za podajanje celovitih in nepristranskih poročil javnosti.21
Zunanji kritik (sodelavec), ki ga plačuje časopis, da piše redno kolumno o časopisu.
Grajač, ki si upa javno oznaniti zlorabe medijskega podjetja.
Poročevalec potrošniške organizacije, ki opozarja bralce, poslušalce in gledalce na zavajajoče oglaševanje in tudi posreduje v njihovem imenu.22
Omudsman, »varuh pravic javnosti v medijih«, ali skupina novinarjev, zaposlenih v časopisu, na radijski ali televizijski postaji zato da prisluhnejo predlogom in pritožbam bralcev in gledalcev ter da dosežejo poravnave in o tem svojem delovanju objavljajo poročila.
Urad za pritožbe ali služba za bralce/poslušalce/gledalce, ki je na razpolago strankam za morebitne pritožbe in zahteve.23
Disciplinska komisija, ki jo ustanovi novinarska zveza (sindikat) ali kakšno drugo profesionalno združenje, ki skrbi za spoštovanje kodeksa in ima tudi sankcijo izključitve.
Komisija, ki jo skupaj ustanovijo določeni mediji in določena družbena skupina z namenom, da premaga nesoglasja.24
Državljan ali državljanka, imenovana s strani uredništva oziroma več državljanov in državljank (pogosto jih izberejo iz vrst tistih uporabnikov, ki so se že pritoževali), ki so povabljeni, da se udeležijo dnevnih sestankov uredništva.
Odbor (ali več specializiranih odborov) bralcev/poslušalcev/gledalcev, ki se redno posvetujejo.25
Klubi (bralcev/poslušalcev/gledalcev), ki z domišljavimi potezami pridobivajo nove člane in jih vključujejo v razprave o določenem mediju.26
Lokalni tiskovni svet tj. redni sestanki novinarjev iz lokalnih medijev in predstavnikov lokalne skupnosti.
Nacionalni (ali regionalni) tiskovni svet, ki ga ustanovijo strokovna združenja lastnikov medijev in novinarjev, in ki navadno vključuje tudi predstavnike javnosti, da zagovarjajo svobodo tiska in upoštevajo pritožbe uporabnikov medijev.
Ombudsman, ki ga izberejo mediji, da se ukvarja s pritožbami. Ombudsman je lahko povezan s profesionalnim medijskim združenjem ali tiskovnim svetom (Švedska), ali pa je neodvisen (Južna Afrika).
»Medijski observatoriji«, ki jih ustanovijo novinarji, da bi nadzorovali napade na svobodo tiska in upoštevanje kodeksa, sprejemali pritožbe in z založniki razpravljali o etičnih vprašanjih.
Agencija za opazovanje medijev, ki jo ustanovi industrija, povezana z mediji (kot je oglaševanje), da filtrirajo vsebine in dosežejo, da se nekaterih zaradi etičnih razlogov ne objavi.27
Združenje, ki je namenjeno medijski reformi28 in ki nudi pomoč ljudem pri pritožbah proti medijem.29
Fundacija, ki financira projekte ali institucije, ki si prizadevajo za izboljšanje kakovosti medijev.30
Institucija, povezana z mediji, državna31 ali mednarodna, ki ima posredni ali neposredni interes za povišanje kakovosti medijev32 s pomočjo konferenc, seminarjev, publikacij itd.
Nevladna organizacija, ki usposablja strokovnjake in omogoča brezplačne storitve medijem v novih demokratičnih družbah (vzhodne Evrope) ali v nerazvitih državah.
Skupina državljanov (na primer delavski sindikat ali združenje staršev), ki za zastopa interese določene družbene skupine (na primer otrok33) ali javnosti v celoti pri spremljanju medijev ali določene dejavnosti, povezane z mediji, kot je oglaševanje.34
Združenje potrošnikov, še posebno uporabnikov medijev, ki sklicujejo posvete z namenom ozaveščanja, spremljanja, vrednotenja, lobiranja, zasnove kampanj in celo bojkotov, da bi dosegli boljše storitve.35
Skupina novinarjev v uredništvu, ki imajo določene posebne pravice, kakor je to določeno z zakonom v Nemčiji oz. obvezujoče na Portugalskem.
Société de rédacteurs, združenje vseh sodelavcev v uredništvu, ki hočejo imeti svojo besedo pri uredniški politiki; idealno je, če so hkrati tudi lastniki delnic družbe.36
Société de lecteurs, združenje bralcev, ki kupujejo ali dobijo kapitalske delnice medijskega podjetja in hočejo imeti besedo.37
Procesi
Visoka izobrazba novinarjev je bistveni sistem medijske odgovornosti. Kakovostni mediji bi morali zaposlovati samo ljudi z univerzitetno izobrazbo, še največ (čeprav je to sporno) tiste, ki imajo končan študij komunikologije (množičnih medijev).
Poseben predmet o etičnem delovanju medijev, ki je obvezen za vse študente novinarstva.
Nadaljnje izobraževanje za zaposlene novinarje: enodnevne delavnice, enotedenski seminarji, polletna ali enoletna štipendija za študij. Takšni programi, čeprav so v ZDA41 pogosti, so drugod po svetu velika redkost.
Notranji program za ozaveščanje, s katerim bi povečali pozornost in občutljivost medijskih delavcev za interese in potrebe državljanov, še posebno žensk in kulturnih, etničnih, spolnih ali drugih manjšin.
Izgrajevanje baze podatkov vseh napak (tip, vzrok, vpletene osebe), da bi lahko zaznali napačne vzorce delovanja in pravilno ukrepali.
Interna študija o nekaterih vprašanjih, ki vključujejo javnost (kot je na primer odnos časopisa s svojimi strankami).
Etični pregled: zunanji strokovnjaki ovrednotijo etično ozaveščenost in smernice, po katerih se vodi časopisna hiša ali postaja.
Omemba elektronskega naslova in/ali telefonske številke urednikov ali novinarjev na mestu in vedno, ko je objavljen kakšen njihov prispevek.
(Sporna) »avtorizacija« citatov do navedenih virov, da bi se izognili napakam.42
»Mediji v šolah«, program, s katerim bi izobraževali otroke že od zgodnjega otroštva, kako razumeti in pravilno uporabljati medije.
»Medijska pismenost«, kampanja, s katero bi izobrazili in usposobili širšo javnost.
Telefonska linija, namenjena telefonskim pogovorom z bralci; enkrat tedensko ali v neenakomernih presledkih uredniki po telefonu odgovarjajo na klice bralcev.43
Redna srečanja novinarjev z državljani v tiskovnem klubu. Ob priložnosti tudi udeležba novinarjev na sestankih krajevne skupnosti.
Redna (na primer štirikrat na leto) raziskava javnega mnenja (anketiranje, javni sestanki, internetni forum), ki jo naročijo mediji, da bi dobili povratne informacije o svojem delovanju in kredibilnosti.
Nacionalna raziskava odnosa javnosti do vseh ali nekaterih medijev (na primer do javnega radia in televizije).
Nekomercialna raziskava, ki jo večinoma izpeljejo akademiki na univerzah, ali tudi v znanstvenih observatorijih44, študije medijskih vsebin (ali odsotnosti/prepovedanosti določenih vsebin45) oziroma razumevanja in vpliva medijskih sporočil.
Letni seminar o novinarski kritiki, ki ga organizira šola za novinarstvo.46
Letna konferenca, na kateri se srečajo vodilni medijski predstavniki, politični voditelji in predstavniki različnih skupin državljanov.47
Mednarodno sodelovanje z namenom podpiranja medijske kakovosti in odgovornosti.48
Nagrada ali kakšno drugo priznanje, s katerim se nagradi kvaliteta medijev in kvaliteta novinarjev. Lahko tudi graja sporne prakse novinarja ali medija.49
Notranji, zunanji ali kooperativni SOM
Klasifikacija sistemov medijske odgovornosti, ki slede je odvisna od tega, koga vključuje: nekateri SOM delujejo izključno znotraj časopisa ali radijske/televizijske postaje; nekateri delujejo le zunaj in se tako lažje izmaknejo nadzoru; spet drugi zahtevajo tesno sodelovanje medijskih in zunanjih sodelavcev. Ta razdelitev seveda ni nepredušno zaprta: dovoljuje, da en sistem medijske odgovornosti prehaja v drugega.
Notranji SOM vsebujejo samoregulacijo in nadzor kakovosti v ožjem smislu.Zunanji SOM dokazujejo, da je medijsko odgovornost mogoče vsiliti medijem tudi brez njihove privolitve; cilj teh zunanjih sistemov odgovornosti ni povrnitev škode prizadetim posameznikom temveč koristiti javnosti kot celoti. Kooperativni SOM so zagotovo najbolj zanimivi, saj dokazujejo, da se mediji, novinarji in javnost lahko skupno prizadevajo za nadzor kakovosti medijev.
Notranji sistemi medijske odgovornosti (SOM)
| Medijska stran/program |
Interni kodeks |
| Pismo urednika, posebna rubrika |
Program ozaveščanja |
| Pisna obvestila strankam |
Etični kodeks |
| Popravki |
Grajači |
| Medijski poročevalec |
Etična komisija |
| Poročevalec za potrošnike |
Disciplinska komisija |
| Notranji kritik |
Komisija uredništva |
| Dnevno samokritično poročilo |
Medijski observatorij |
| Medijska spletna stran |
Komisija za ocenjevanje |
| Notranje študije spornih vprašanj |
Raziskava bralcev |
| Etični pregled |
Etični svetovalec |
Zunanji sistemi medijske odgovornosti
| Alternativni mediji |
Raziskava javnega mnenja o medijih |
| Novinarsko poročilo |
Kampanja za medijsko pismenost |
| »Kritike in pohvale« |
Spletna stran za medijsko pismenost |
| Kritična knjiga/poročilo/film |
Program Mediji v šolah |
| Peticija za vpliv na medije |
Združenje državljanov |
| Javna izjava VIP |
Bilten potrošniških skupin |
| Univerzitetna izobrazba |
Nevladne organizacije za medije |
| Opravljen izpit iz etičnega kodeksa |
Neprofitne raziskave |
| Regulativna agencija |
|
Kooperativni sistemi medijske odgovornosti
| Pismo uredniku |
Klub bralcev/gledalcev |
| Zunanji medijski kolumnist |
Lokalni tiskovni svet |
| Internetna razpravna deska |
Letna konferenca |
| Ombudsman |
Seminar o medijski kritiki |
| Urad za pritožbe |
Letno poročilo o medijski kritiki |
| Telefonska linija z uredniki |
Tiskovni svet |
| Vprašalnik medijske odgovornosti |
Ombudsman |
| Plačano oglaševanje |
Zvezni komite |
| Srečanje s širšimi množicami |
Medijsko združenje |
| Odbor medijskih uporabnikov |
Mednarodno sodelovanje |
| Povabilo bralcem |
Usposabljanje nevladnih organizacij |
| E-pošta in telefon novinarjev |
Permanentno izobraževanje |
| Državljani v uredniškem odboru |
Nagrade za novinarje in medije |
1 K svojemu kodeksu Standards and Ethics (Standardi in etika) je Washington Post dodal še Principles (Načela), 1933, Eugena Meyerja (bivšega lastnika omenjenega časopisa).
2 Kot pri Zero Hora, dnevnem časopisu iz Porto Alegre v Braziliji.
3 Oba nagovora ameriškega podpredsednika Spira Agnewa, leta 1969, proti »svobodnim« medijem sta doživela burne reakcije.
4 Takšni so recimo prispevki proti popularni kulturi, ki jih je julija 1999 v časopisih po vsej državi objavilo 56 uglednih Američanov.
5 Kot je recimo Media Guardian v sklopu ponedeljkove izdaje Guardiana (London).
6 Kot je mesečni Ethics Corner (Etični kotiček) v Editor & Publisher (Urednik & Založnik) že od leta 1999.
7 Kot je v Koreji.
8 Kot je http://www.slipup.com v ZDA.
9 Kot je v ZDA bila stran News Mait , ki jo je tri leta pripravljal Maurice Tamman, do 1999.
10 Kot je http://www.adbusters.org v Vancouvru v Kanadi.
11 Kot je IFJ (International Federation of Journalists – Mednarodno združenje novinarjev) spletna stran za afriške novinarje: www.ifj.org/regions/africa.
12 Kot se spletna stran Johna McManusa iz San Francisca osredotoča na televizijske novice: http://www.gradethenews.org
13 Kot je American JR (iz Univerze v Marylandu) ali On-Line JR (iz Univerze v Južni Kaliforniji).
14 Glej tudi interni bilten, ki je v obtoku New York Timesa, imenovan Winners and Sinners (Zmagovalci in grešniki.)
15 Kot tisti, ki ga je izdala Univerza v Tamperi na Finskem, po letnem seminarju, namenjenemu tej temi.
16 Kot je FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting – Nepristranskost in natančnost v poročanju) ali Project Censored v ZDA.
17 Kot je SBS in Avstraliji.
18 Kot je Courrier International v Franciji.
19 Kot je Anniston Star, čigar sredstva so bila leta 2003 podarjena fundaciji, ki se bo pridružila Univerzi iz Alabame pri izvedbi programa »lokalno novinarstvo«.
20 Kot je shinsa-shitsu, ki so jo japonski dnevni časopisi ustanovili že v 20. letih.
21 Najbolj znani, David Shaw (novinar Los Angeles Timesa), je leta 1991 prejel Pulitzerjevo nagrado.
22 Kot so skupina Action Line, ki se v časopisih v ZDA pojavlja že od 70. let.
23 Kot tisti, ki ga ima BBC v Veliki Britaniji.
24 Kot je policija ali nekatere etnične manjšine.
25 V Mehiki ima skupina časopisov Reforma šestdeset »Odborov bralcev«, ki so jim dodeljena različna področja.
26 »Radijski klubi« so institucionalizirani v podeželskih predelih Nigerije, kjer pomagajo pri izboljšanju storitev za poslušalce in pomagajo poslušalcem bolje razumeti predvajani program.
27 Kot je BVP (Bureau de vérification de la publicité) v Franciji ali Advertising Standards Authority (Urad standardov oglaševanja) v Veliki Britaniji.
28 Kot je FAIR v ZDA http://www.fair.org.
29 Kot je PressWise v Veliki Britaniji http://www.presswise.org.uk.
30 Kot sta Fundacija Friedricha Eberta in Fundacija Friedrich-Naumanna v Nemčiji ali Pew Charitable Trusts (Dobrodelni sklad) v ZDA.
31 Kot je AEJMC (Association of Educators in Journalism and Mass Communication – Združenje predavateljev novinarstva in množičnih medijev) v ZDA.
32 Kot je International Press Institute (Mednarodni tiskovni Inštitut) ali World Association of Newspapers (Svetovno časopisno združenje).
33 Kot je ANDI v Braziliji, ki nadzoruje brazilske medije, in poroča o tem, kako obravnavajo otroke.
34 Kot je Résistance à l’agression publicitaire v Franciji.
35 Kot je People For Better TV (Ljudje za boljšo TV), široko zastavljena državna koalicija v ZDA.
36 Prvič ustanovljeno pri francoskem dnevniku Le Monde (1951).
37 Kot v primeru Le Monde , kjer so 11-odstotni lastniki.
38 Kot italijanska Ordine dei giornalisti (Order of Journalists) ali francoski Conseil Supérieur de l’Audiovisuel (enako FCC-ju v ZDA), ki sta dva popolnoma različna tipa institucije.
39 Kot BBC ali CNN.
40 Kot je NSK na Japonskem ali ARD v Nemčiji.
41 Kot so štipendije na Univerzi v Standfordu in štipendija Nieman na Univerzi Harvard.
42 Tako kot Wall Street Journal vzpodbuja svoje novinarje.
43 Kot to počnejo pri nekaterih brazilskih časopisih.
44 Kot je European Institute for the Media (Evropski Inštitut za medije) v Düsseldorfu v Nemčiji.
45 Kot je projekt Project Censored v ZDA.
46 Kot tisti na Univerzi v Tamperi na Finskem.
47 Kot je bila Université de la communication avgusta v Carcans-Maubuisson, pozneje pa v Hourtin, v jugovzhodni Franciji.
48 Kot je AIPCE (European alliance of press councils – Evropska zveza tiskovnih svetov) ali Ibero-American Federation of Ombudsmen (Ibero-ameriška federacija ombudsmanov).
49 Kot je Silver Sewer Award, ki jo podeljuje Empower America, konservativna organizacija za opazovanje medijev.
izpis
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Evropski vzorci medijske samoregulacije prihajajo v arabske države – »Ne bo lahko disciplinirati ljudi v državi, kjer odgovornost ni v navadi, kjer zakoni ne delujejo in kjer plače niso vsaj tolikšne, da bi ljudi odvračale od sprejemanja podkupnin,« pravi profesor Riyad F. Nassar
Zveza neodvisnih tiskovnih svetov (Aliance of Independent Press Councils in Europe – AIPCE) je pred leti, ko je nastajala, med načeli sicer rahlega povezovanja tiskovnih svetov v evropskih državah, sprejela tudi odločno zavračanje oblikovanja enotnega medijskega etičnega kodeksa kot morebitnega temelja nastanka vseevropskega medijskega ali tiskovnega sveta. Eden od najmočnejših argumentov za takšen upor zamisli, ki že nekaj časa kroži znotraj bruseljske birokracije, je, da je položaj medijev v posameznih kulturnih okoljih tako različen, da bi nekakšno poenotenje profesionalnih in etičnih pravil lahko pomenilo nasilje nad načelom prostovoljnosti, na katerih temelji samoregulacija.
Če torej AIPCE ugotavlja, da je že znotraj evropskega kroga toliko razlik, kakšne so šele, ko prestopimo evropske meje in vstopimo v drugačno religijsko, socialno in kulturno okolje.
Arabski svet
Marca lani so na pobudo Libanonsko-ameriške univerze, Inštituta za poklicne novinarje, Mednarodnega inštituta za medije, Mednarodne novinarske federacije in Unesca v Bejrutu pripravili okroglo mizo, ki naj bi sicer utirila pot novemu libanonskemu novinarskemu kodeksu, (ta naj bi morda postal vzorec za kodekse v vseh arabskih državah), toda pokazalo se je, da je pogovor odprl vrsto problemov, ki jih v to okolje vnaša poseben politični položaj na Bližnjem vzhodu, vplivi tradicionalne kulture in vzhodnjaškega pojmovanja notranjega funkcioniranja družbe. Organizatorji so poskrbeli, da tudi ljudje, ki so prihajali od zunaj, niso bili nepopisan list papirja, ko je šlo za poznavanje posebnih razmer v medijih na Bližnjem vzhodu – da se ne bi dogajalo kot v prvih letih demokratičnega preobrata v bivših socialističnih državah, ko so novinarje novih tranzicijskih držav prihajali poučevat golobradi mladci brez slehernega poznavanja njihovih razmer. Na bejrutsko okroglo mizo so prišli specialisti za to območje, nekateri libanonski novinarji, ki zdaj delajo za zahodne medije ter seveda domači uredniki, novinarji in raziskovalci.
Izhodišče, ki ga je dal predsednik Libanonsko-ameriške univerze Riyad F. Nassar je nakazalo, da evropski vzorci samoregulacije prihajajo v okolje, ki se mora pred tem dogovoriti še o marsičem drugem: »Ne bo lahko disciplinirati ljudi v državi, kjer odgovornost ni v navadi, kjer zakoni ne delujejo in kjer plače niso vsaj tolikšne, da bi ljudi odvračale od sprejemanja podkupnin.«
Libanonski primer
Eden od udeležencev posveta je libanonsko medijsko pokrajino opisal v črnih barvah: »Novinarje in časopise v Libanonu so kupili. Obstajajo podkupnine in podkupovanje v najširšem arabskem smislu. Soočimo se s tem. Ko govorimo o konfliktu interesov, gre za konflikt na vladni ravni: ko je predsednik vlade lastnik časopisov, televizijske in radijske postaje, ko ima parlamentarni speaker televizijo in radijsko postajo in ko si je celotni vladajoči razred porazdelil med sabo poglavitne medije – in ti politiki se celo med sabo nadvse učinkovito podkupujejo, kajti pomembno je, da so si sami prisvojili medije. Obstajajo novinarji, ki sprejemajo podkupnine ne samo zato, ker prejemajo samo 200 dolarjev plače. Dejstvo je, da je podkupovanje zelo razširjeno zaradi s politiko prežeto podobo Libanona. Tisk je postal investicija, tako kot je investicija politika. Za dostop do politike pa potrebuješ denar – to je torej glavni problem. Podkupovanje novinarjev je samo delček tega – je pa realnost.«
Takšne okoliščine gotovo vplivajo na tako ključne poklicne zahteve, kot sta denimo eni od vrhovnih zapovedi novinarstva – točnost in poštenost poročanja. Glavni urednik MTV Libanon Ghayath Yazbeck pravi, da točnost in poštenost poročanja v Libanonu nista pri dobrem zdravju: »Dejstvo je, da na Bližnjem vzhodu, z Libanonom v samem središču, ne poznamo točnosti v zahodnem smislu. Naš jezik, naša duševnost in naša miselnost so preplavljeni s pretiravanji. Otrok tako odrašča ob stavkih, kot so: ‘Avto njegovega očeta potegne milijon kilometrov na uro in prehiteva avtobus s 1000 potniki’. Ali pa otrok sliši mater, ko ta pravi očetu: ‘Sestanek imaš ob devetih. Zakaj bi hitel: še vedno lahko prideš ob desetih. Naj se naučijo čakati.’.«
Netočnost in nepoštenost poročanja, pravi Yazbeck, torej nista bolezni libanonskega novinarstva, sta bolezni libanonske družbe. Po njegovem sta netočnost in nepoštenost v medije vdrla takrat, ko so njihove vsebine oblikovali odvetniki, literati, politiki, ekonomisti, akademiki. »Zdaj tudi v Libanonu novinarstvo postaja poklic in ne sme trpeti zaradi neprofesionalnega pristopa. Zato je potreben kodeks kot spisek minimalnih standardov novinarskega poklica. Neobstoj kodeksa je odprl vrata problematični medijski praksi, ki je ustvarila prepad med etično in neetično prakso. Dokler se libanonsko novinarstvo utaplja v tribalizmu in ga obvladujejo sumljivi finančni mogotci, bo težko uveljaviti temeljne zahteve profesionalne etike.«
Paravojni kodeks
V medijski zgodovini arabskega sveta poznajo nekaj kodeksov novinarske etike, vendar so ti nastajali v obdobju, ko je Bližnji vzhod živel v pred-, med- ali povojnem času. Takšen je kodeks Nacionalne novinarske federacije z Egipta iz leta 1960, Kodeks libanonske novinarske zbornice iz leta 1962 in ratificirani kodeks, ki ga je na konferenci arabskih novinarjev v Kairu 1968 predlagala libanonska novinarska delegacija. V vseh teh kodeksih so nekatere zahteve, ki bolj sodijo v vojne razmere, predvsem pa ponujajo veliko možnosti manipulacije in samovoljne razlage. Na primer:
- dolžnosti novinarjev niso omejene na spoštovanje zakona, ampak zajemajo upoštevanje nacionalnih in poklicnih interesov;
- zahteve nacionalne zavesti so:
- dolžnost novinarjev je, da spodbujajo javno mnenje k obrambi domovine, njene svobode in neodvisnosti in odpora proti napadalcu;
- mobilizirati morajo javno mnenje proti vsem poskusom delitve v narodu, hkrati pa bi se morali izogibati poročanju o dogodkih, ki poudarjajo fanatizem, in poskusom razbijanja državne enotnosti;
- braniti morajo javne svoboščine – tudi svoje s tem, da se zavedajo potrebnosti samocenzure.
Ti kodeksi vsebujejo tudi prvine, kakršne najdemo v zahodnem svetu – izogibanje neupravičenemu obtoževanju, varovanje poklicne tajnosti, pravico do odgovora, tudi pravico do spoštovanja zasebnosti –, toda brez dodatka, da je pravica do zasebnosti javnih oseb omejena z javnim interesom.
Čeprav arabski kodeksi iz šestdesetih let še zdaleč ne ustrezajo standardom, ki jih je razvito novinarstvo sprejelo v zadnjih desetletjih, je libanonskim novinarjem jasno, da je nov kodeks nujen.
Kaj naj bo prej – reforma družbe ali etični kodeks?
Udeleženci bejrutskega posveta so se nenehno lovili znotraj podobne zanke, kot sem jo pred dobrim letom zasledil na posvetu o tiskovnih svetih v azerbajdžanskem glavnem mestu Bakuju. Tudi tam se ukvarjajo s podobnimi težavami – vsemogočno politiko, ki z zakonodajo kar sproti kroji usodo ne (zadosti) ubogljivim medijem, bednimi novinarskimi plačami, podkupninami, vsemogočnimi lastniki in politiki. V Libanonu in v Azerbajdžanu so rešitev iskali v navezi med zakonom in samoregulacijo, kar seveda podira temeljni pogoj samoomejevanja – da je to namreč prostovoljno. Novinarji in uredniki v Azerbajdžanu in zdaj tudi v Bejrutu so (vsaj dokler jim niso pojasnili bistva) mislili, da lahko z nekakšnim spiskom etičnih načel, ki bi jih potrdil tudi parlament, politiko prisilijo, da bo sama ravnala etično; da bo torej parlament prostovoljno sprejel nekakšen kodeks javne besede (v Libanonu so govorili o moralnem kodeksu), ki se ga bodo na koncu držali tako politiki, lastniki kot tudi novinarji.
Drugo vprašanje, ki se je odpiralo v obeh državah, je z nekaj apatije pospremljeno razmišljanje, in sicer, ali je sploh mogoče narediti kar koli v državi, preden sama družba ne gre skozi temeljito družbeno reformo? Glede na to, da gre pri tem za tradicionalne kulturne vzorce, ki so nastajali skozi stoletja, se zdi čakanje na takšno družbeno reformo – zato, ker so vpeti v iste vzorce, je ne morejo izsiliti niti mediji niti novinarji – jalovo. Še posebno, ker tudi bralci, gledalci, poslušalci medijev ne dojemajo kot neodvisne in verodostojne institucije.
Ne glede na to so udeleženci posveta precej zadovoljno sprejeli osnutek novega kodeksa – oziroma kot so predlog poimenovali: Smernice za dobro novinarsko prakso. Zdel se jim je sicer preobširen, želeli bi si predvsem nekaj trdnih nepremakljivih opornih točk, na katere bi se lahko pri dialogu z lastniki in politiko tudi sklicevali. Kodeks je povzetek številnih novinarskih, časopisnih in radiotelevizijskih kodeksov iz Severne Amerike, Azije, Evrope. Zajema večino »svetih etičnih pravil«, ki jih poznajo moderni kodeksi, lokalno obarvanost mu dodaja okrepljeno poglavje o darilih, ugodnostih in podkupovanju, ki zajema tudi določila o konfliktu interesov, kakršna pozna denimo tudi slovenski kodeks. Priporočila na koncu kodeksa osvetlijo še tipične libanonske novinarske probleme. Ko namreč opozarjajo, da ne more biti vnaprejšnjih prepovedi, kdo se sme in kdo ne ukvarjati z novinarstvom, kdo je lahko član novinarskega sindikata, posegajo v realnost libanonskega sindikalnega organiziranja. Pogovor je namreč pokazal, da je sindikat precej močan, ko gre za dovoljenje ukvarjanja z novinarsko obrtjo, hkrati pa zelo zaprt, ko se ljudje želijo vključiti vanj. Državi pa priporočila sporočajo, da novinar zaradi svojega dela ne sme biti obravnavan v okviru kazenskega, ampak civilnega zakonika. Pa tudi to, da je skrajni čas za zakon o medijskih svoboščinah.
izpis
|
|
S O R O D N E T E M E
profesionalna etika in samoregulacija Medijska preža
 |
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
|
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
|
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
|
|
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
|
|
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
|
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
|
|
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
|
|
Marta Gregorčič
Morebiti pa
|
|
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
|
|
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
|
|
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
|
|
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
|
|
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
|
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
|
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
|
|
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
|
|
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
|
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
|
|
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
|
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
|
|
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
|
|
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
|
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
|
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
|
|
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
|
|
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
|
|
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
|
|
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
|
|
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
|
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
|
|
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
|
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
|
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
|
|
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
|
|
Nikola Janović
Balkan v podobi
|
|
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
|
|
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
|
|
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
|
|
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
|
|
Novi kodeks slovenskih novinarjev
|
|
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
|
|
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
|
|
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
|
|
Renata Šribar
Nezgode s spolom
|
|
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
|
|
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
|
|
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
|
|
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
|
|
Rastko Močnik
Posredna propaganda
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
|
|
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
|
|
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
|
|
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
|
|
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
|
|
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
|
|
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
|
|
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
|
|
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
|
|
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
|
|
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
|
|
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
|
|
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
|
|
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
|
|
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
|
|
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
|
|
Zoran Medved
Nova pravila igre
|
|
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
|
|
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
|
|
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
|
|
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
|
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
|
|
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
|
|
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
|
|
Zoran Medved
Na razpotju
|
|
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
|
|
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
|
|
Proti evropskem novinarskem kodeksu
|
|
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
|
|
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
|
|
V službi javnosti - zaščita ranljivih
|
|
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
|
|
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
|
|
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
|
|
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
|
|
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
|
|
Licence za novinarje
|
|
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
|
|
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
|
|
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
|
|
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
|
|
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
|
|
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
|
|
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
|
|
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
|
|
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
|
|
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
|
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
|
|
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
|
|
Edo Pajk
Fotoblamaža
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
|
|
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
|
|
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
|
|
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
|
|
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
|
|
Edo Pajk
Sumljivi državljani
|
|
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
|
|
Zavezujem se...
|
|
Aidan White
Novinarji so del družbe
|
|
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
|
|
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
|
|
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
|
|
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
|
|
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
|
|
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
|
|
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
|
|
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
|
|
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
|
|
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
|
Omizja
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
|
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
radio in televizijaMedijska preža
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
|
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kar ni romantika
|
|
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
|
|
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
|
|
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
|
|
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
|
|
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
|
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
|
|
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
|
|
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
|
|
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
|
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
|
|
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
|
|
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
|
|
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
|
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
|
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
|
|
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
|
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
|
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
|
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
|
|
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
|
|
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
|
|
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
|
|
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
|
|
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
|
|
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
|
|
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
|
|
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
|
|
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
|
|
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
|
|
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
|
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
|
Anita Mikulič
Otroci in televizija
|
|
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
|
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
|
|
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
|
|
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
|
|
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
|
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
|
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
|
|
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
|
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
|
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
|
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
|
TV3 bo preživela
|
|
RTV Slovenija
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
|
|
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
|
|
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
|
|
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
|
|
Omejevanje je nedemokratično
|
|
Gregor Belušič
TV Duh
|
|
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
|
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
|
|
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
|
|
Goran Ivanović
Televizija na internetu
|
|
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
|
|
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
|
|
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
|
|
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
|
|
Matjaž Gerl
Gneča v etru
|
|
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
|
|
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
|
|
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
|
|
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
|
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
|
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
|
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
|
|
Rastko Močnik
Javne betice
|
|
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
|
|
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
|
|
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
|
|
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov,
Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
|
|
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
|
|
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
|
|
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
|
|
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
|
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
|
|
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
|
Omizja
|
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
|
|
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
|
mediji in pravoMedijska preža
|
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
|
|
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
|
|
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
|
|
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
|
|
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
|
|
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
|
|
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
|
|
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
|
|
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
|
|
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
|
|
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
|
|
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
|
|
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
|
|
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
|
|
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
|
|
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
|
|
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
|
|
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
|
|
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
|
|
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
|
|
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
Brankica Petković
Narobe
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
|
|
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
|
|
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
|
|
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
|
|
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
|
|
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
|
|
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
|
|
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
|
|
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
|
|
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
|
|
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
|
|
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
|
|
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
|
|
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
|
|
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
|
|
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
|
|
Ian Mayes
Po navedbah vira
|
|
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
|
|
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
|
|
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
|
|
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
|
|
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
|
|
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
|
|
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
|
|
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
|
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
|
|
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
|
|
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
|
|
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
|
|
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
|
|
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
|
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
|
|
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
|
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Mediji za državljane – Priporočila
|
|
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
|
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
|
|
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
|
|
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
|
|
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
|
|
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
|
|
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
|
|
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
|
|
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
|
|
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
|
|
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
|
|
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
|
|
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
|
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
|
|
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
|
|
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
|
|
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
|
|
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
|
|
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
|
|
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
|
|
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Serge Halimi
Nova cenzura
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
|
|
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
|
|
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
|
|
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
|
|
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
|
|
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
|
|
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
|
|
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
|
|
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
|
|
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
|
|
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
|
|
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
|
|
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Maja Breznik
Kulturni krogi
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
|
|
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
|
|
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
|
|
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
|
|
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
|
|
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
|
|
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
|
|
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
|
|
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
|
|
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
|
|
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
|
|
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
|
|
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
|
|
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
|
|
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
|
|
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
|
|
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
|
|
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
|
|
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
|
|
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
|
|
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
|
|
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
|
|
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
|
|
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
|
|
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
|
|
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
|
|
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
|
|
Matjaž Jarc
Zlati rez
|
|
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
|
|
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
|
|
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
|
|
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
|
|
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
|
|
Na začetku je bil Zakon
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri Omizja
|
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
|
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
|
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
|
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
|
|
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
|
|
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
|
notranja svoboda tiskaMedijska preža Novinarski večeri mediji v svetuMedijska preža
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
|
|
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
|
|
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
|
|
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
|
|
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
|
|
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
|
|
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
|
|
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
|
|
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
|
|
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
|
|
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
|
|
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
|
|
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
|
|
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
|
|
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
|
|
Saša Bojc
Danski Media Watch
|
|
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
|
|
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
|
|
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
|
|
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
|
|
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
|
|
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
|
|
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
|
|
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
|
|
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
|
|
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
|
|
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
|
|
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
|
|
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
|
|
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
|
|
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
|
|
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
|
|
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
|
|
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
|
|
Bibliowwwgrafija
|
|
|
|
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
|
|
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
|
|
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
|
|
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
|
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
|
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
|
|
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
|
|
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
|
|
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
|
|
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
|
|
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
|
|
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
|
|
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
|
|
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
|
|
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
|
|
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
|
|
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
|
|
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
|
|
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
|
|
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
|
|
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
|
|
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
|
|
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
|
|
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
|
|
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
|
|
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
|
|
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
|
|
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
|
|
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
|
|
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
|
|
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
|
|
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
|
|
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
|
|
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
|
|
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
|
|
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
|
Novinarski večeri Omizja |
|
