Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 23. junija 2006 predaval dr. Douglas Kellner, predstojnik oddelka filozofije za izobraževanje na kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Kot teoretik se uvršča v tretjo generacijo kritične teorije, vezno tkivo njegovega teoretičnega pisanja pa je soočanje frankfurtske in birminghamske šole - njegov projekt se tako imenuje »Kulturni študiji frankfurtske šole«. Eno njegovih temeljnih zanimanj je medijski spektakel, ukvarja pa se tudi s kritično pedagogiko in z medijskim opismenjevanjem. Na praktičnem terenu je soustvarjalec internetne strani BlogLeft (www.gseis.ucla.edu/courses/ed253a/blogger.php ) in neusmiljen kritik ameriških medijev ter Busheve administracije, saj je mnenja, da bi Bush mlajši moral biti na seznamu najbolj iskanih zločincev 20. stoletja.

Douglas Kellner se v svojih pogledih slednjega ključno razlikuje od izumitelja koncepta družbe spektakla, zagovornika klasične frankfurtske šole, Horkheimerja in Adorna ter »kulturne industrije« Guya Deborda. Slednji spektakel orientira na reprodukcijsko funkcijo potrošniške in medijske družbe, ki gledalce zreducira na kapitalistične potrošnike medijskega spektakla in potrošniškega kapitalizma. Debordov pristop torej medije v potrošniški družbi predstavlja kot orodje kapitalizma in družbenega nadzora; uporabljeni so kot sredstvo, ki posameznika zreducira na pasivnega gledalca in potrošnika. Kellner pa za razliko od Deborda medije postavlja na pozicijo, ki sama po sebi nudi potencial kritičnega pristopa/zavedanja in izobraževanja, pozicijo, ki je zmožna proizvesti tudi pozitivni politični učinek. Vedno namreč obstaja možnost protispektakla: protispektakel nasproti medijskemu spektaklu, protivojno gibanje nasproti provojnemu, progresivno gibanje nasproti konzervativni politiki v državi.

Navkljub očitnemu napredovanju homogenizacije in komercializacije mainstream medijev, še posebej televizijskih in radijskih postaj na državni in korporativni ravni, Kellner zagovarja Gramscijevo pozicijo »pesimizem intelekta, optimizem volje« (Pesimism of the intellect, optimism of the will). Optimizem mu vzbuja vztrajno širjenje alternativnih medijev, ki producirajo napredne ideje, četudi imajo manjše občinstvo.

V določenem obdobju lahko postanejo kritični tudi največji korporativni, na primer ameriški liberalni in konzervativni mediji, ki sprva skoraj vedno podprejo ameriške intervencije po svetu. Večina ljudi ne pozna umazane zgodbe, ki pravi, da prevladujoči korporativni mediji ljubijo vojno, kar še posebej velja za televizijo. Z vojno si znatno povečujejo gledanost, nekateri novinarji pa postanejo celo globalne zvezde. Tako se je CNN prelevil v globalno mrežo in postal ena najmočnejših medijskih sil na svetu prav leta 1991 v času kuvajtsko-iraške vojne. Tudi FOX TV je svojo popularnost izjemno okrepil prav v času iraško-ameriške vojne 2003, vsaj v ZDA, kjer je njegova gledanost presegla celo CNN-ovo; bil je militanten, patriotski in desničarski, prav to pa so dejavniki, s katerimi si je pridobil največ gledalstva.

Ob reakcijah proti vojni v Iraku, FOX TV-ju in Bushu, ki so v zadnjem času vse močnejše in odmevnejše, je verjetnost, da bodo televizijske mreže bolj distancirane in kritične, vsaj tako velika kot ta, da ne bodo. Kadar gredo ZDA v vojno, so ameriški mediji vedno soglasno domoljubni in bodo domovino in njene vojake pri tem podprli, ne glede na vzroke ali državo, ki je napadena. Kadar pa gredo stvari na slabše, kar se prav sedaj dogaja v Iraku, postanejo mediji bolj kritični in prav to se je zgodilo tudi v vietnamski vojni. Sprva so jo popolnoma podprli in vse predstave o začetni kritičnosti so mit, saj postanejo kritični šele po letu 1969.

Drugi mit se skriva v pojmu embedded journalism, v katerem Kellner vidi zavajajočo dvojnost dveh popolnoma različnih stvari. Embedded po eni strani označuje poročevalce, ki dejansko jejo, pijejo, spijo, se borijo, skratka, živijo skupaj z vojaškimi enotami, od katerih bodo neizogibno prevzeli pogled na svet in se z njimi tudi povezali (embedded – in bed with …). Dejansko gre pri tem za briljantno pentagonovo strategijo, saj kamere kažejo perspektivo tiste strani, s katero poročevalec »potuje«. Gre torej le za pogled z ene strani, kar naredi embedding poročanje, vsaj z novinarskega stališča, za zelo problematičnega.

Po drugi strani digitalna tehnologija omogoča drugačne možnosti »resničnostnega« poročanja. Vsakdo lahko fotografira in naredi poročilo, kar je diametralno nasprotno korporativni, vladni ali pentagonovi kontroli iz vrha. Tako so podobe Abu Graiba, Hadithe in mučenj dosegle javnost prav preko fotografij, narejenih z zasebno kamero nekega Iračana. Sprva so krožile po internetu, od koder so bile nato poslane medijem in so tako razkrile resnično stanje.

Spektakel, mediji in popularna kultura sami po sebi niso negativni. V nasprotju z mnogimi, ki menijo, da popularna kultura pomeni manipulacijo in degradacijo množic, da tudi mediji le manipulirajo in, da je ves spektakel državna produkcija, Kellner meni, da je mogoče najti alternative. Medij, ki to omogoča, je zagotovo internet, ki lahko predstavlja alternativo medijskemu spektaklu. Takšna je tudi televizija Al-Jazeera, ki je vsaj na Bližnjem vzhodu najbolj napredna televizijska hiša, ki se je kadarkoli pojavila. Za njo sicer prav tako stoji velik finančni kapital in tudi ona sloni na določenih stališčih, vendar vsaj omogoča soočenje različnih pogledov, ki zdramijo ljudi.

Douglas Kellner meni, da digitalne tehnologije v lasti velikih ameriških korporacij, ki prihajajo v Evropo, ter »oblike« in vsebine ameriškega sistema radiodifuzije slabo vplivajo na evropskega. Ne zagovarja ameriškega modela radiodifuzije, saj imajo ZDA po njegovem mnenju zelo šibko javno televizijo. Pod Bushem, oziroma že Nixonom, si je desnica v ZDA zelo prizadevala nadzorovati javno radiotelevizijo, ki v resnici nikdar ni bila pretirano neodvisna ter kritična, kot sta po Kellnerjevem mnenju to bila Channel 4 ali BBC.

Ena najslabših značilnosti ameriškega političnega sistema, ki bo zaokrožila po vsem svetu, so t. i. »spin doktorji«. Kdorkoli že je na oblasti, najema podjetja, ki se ukvarjajo z »odnosi z javnostmi«. Njihovi uslužbenci razmišljajo predvsem, kako svoja sporočila ustrezno »obdelati«, pripeljati do ljudi in potem z njimi manipulirati. To se je v Ameriki začelo z Reaganom, ko so republikanci izumili t. i. »sporočilo dneva«, s čimer so za vsak dan posebej določili vsebino sporočila, namenjeno medijem. Tako je vsak republikanec, ki se je pogovarjal z mediji, govoril o tem »sporočilu«, kakršnakoli že je bila njegova vsebina, kar je počel tudi prejšnji predsednik ZDA, Bill Clinton. Vsaka administracija v ZDA ima svoja »sporočila« in verjetno se podobno dogaja tudi v Evropi. Gre za tehniko medijske manipulacije, ki jo uporablja katerakoli vlada.

Razlika med Bushem in Goreom oziroma med republikanci in demokrati je kot razlika med dnevom in nočjo, in to na vseh področjih. Republikanska stranka je orodje korporativne moči v rokah velikih kapitalističnih institucij, demokrati pa so vedno imeli tudi volilno podporo delavcev, feministk, afroameričanov, priseljencev, gejev in lezbijk. To še ne pomeni, da demokratska stranka ni bila pod vplivom korporativnih sil, še posebej v času Clintona, toda Busheva politika je popolnoma pod vplivom tistih, ki prispevajo denar (naftna, farmacevtska, vojaška industrija). Republikanci so bili v preteklosti večji intervencionisti in bolj militaristično usmerjeni kot demokrati. Gre predvsem za Vietnam, Johna F. Kennedyja ter Lyndona Johnsona, najslabši pa je bil morda prav Nixon, saj so bili zločini, storjeni v času njegovega predsednikovanja, najhujši. Četudi je v preteklosti še obstajala tradicija republikanskega izolacionizma kot tudi dobrega republikanskega konzervativizma, ko si je republikanska vlada še prizadevala za svobodo individuuma in demokracijo, je pod Bushem vse to izpuhtelo. Te pozitivne republikanske dediščine ni več, ostaja zgolj desničarska ideologija korporativnega kapitalizma in vojaških intervencij.

Ena od poglavitnih tem, s katerimi se Douglas Kellner ukvarja, je razmerje med mediji in demokracijo. Za demokratično družbo je, po njegovem mnenju, potrebna »ločitev oblasti«, torej ločitev medijev od vlad ter velikih korporacij. Mediji morajo biti informativni in novinarsko objektivni. S tem omogočajo dialog, predstavljajo različne poglede ter tako državljanom zagotavljajo informacije, ki olajšujejo njihovo aktivno udeležbo v družbi.

Kellner se pri tem »opira« na Gramscijev koncept hegemonije. Mediji so zanj »tekmovalna prizorišča«, kjer različni glasovi bijejo bitko za hegemonijo. Demokratična družba premore svoboden in odprt pogovor. Totalitarna ali nedemokratična družba pa je korporativno nadzorovana, kar je značilno prav za ZDA. Tukaj se pojavi protislovje, saj je v ZDA po eni strani največ medijev na svetu, če upoštevamo tiskane publikacije ali internet, toda ameriške televizijske mreže upravljajo predvsem FOX, Murdock ter NBC, ki so zelo konzervativne korporacije.

Kellner dvomi o univerzalni sprejemljivosti Chomskyjevega modela propagande, ki naj bi veljal samo delno. Mediji so, po Gramsciju, bolj tekmovalno polje. Včasih zavzamejo eno, včasih drugo stran, na splošno pa vendarle poteka tekmovanje z alternativnimi mediji. Ko gredo ZDA v vojno, Chomskyjev model deluje v celoti, v drugih situacijah pa je, po Kellnerjevem mnenju, potrebno do njegovega modela biti kritičen in raje zavzeti pozicijo Gramscijevega modela hegemonije.

Posamezniki morajo prevzeti odgovornost, da so kot državljani informirani in ne preprosto manipulirani. Ameriški državni in korporativni mediji s posameznikom zlahka manipulirajo. Zato je potrebno biti kritičen do dominantnih medijev, za kar pa je nujna tudi medijska pismenost.

Ključ do vzpostavitve kritične pozicije porabnika medijske produkcije je vzgoja za medije. Da bi pridobili kritično medijsko občinstvo, je potrebno imeti medijsko pismene gledalce/poslušalce/bralec, kar bi se moralo začeti že pri otrocih. V vsaki osnovni šoli bi morali imeti programe medijske vzgoje. V ZDA trenutno poteka »gibanje za medijsko opismenjevanje« in nekatere države so vzpostavile določene standarde medijskega opismenjevanja, s katerimi morajo otroke naučiti, kako »brati« medije, gledati televizijo, filme, popularno glasbo. To so nujni začetki za vzpostavljanje večje kritične pozicije porabnika medijskih sporočil. Prav tako bi morale univerze organizirati seminarje za kritično medijsko opismenjevanje, kjer bi obravnavali različne teorije in pedagogike.

Douglas Kellner teoretično sledi Johnu Deweyu, ki pravi, da so šole resnično upanje za demokratično družbo. V temelju obstajata dve najmočnejši »družbeni sili«: javne šole in mediji. Če lahko v šolah ljudi medijsko izobraziš, bodo lažje zavrnili manipulacije, ki prihajajo s strani korporativnih in državnih medijev.

Od sojenja O. J. Simpsonu in seks škandala Clinton-Lewinski prek napadov 11. septembra in invazije na Irak do cikličnega ponavljanja ameriških predsedniških volitev smo priča, kako medijski spektakli vplivajo na gospodarstvo, politične spopade, družbene odnose, kulturo in vsakdanje življenje na sploh, meni Douglas Kellner. Kot predstojnik katedre za Filozofijo izobraževanja na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA), se Kellner posebej poglablja v politične medijske spektakle, ki so, po njegovem mnenju, protislovni, dvosmiselni in se lahko sprevrnejo v svoje nasprotje – kontraspektakel. Vsekakor pa megaspektakel prevladuje v ameriški medijski kulturi, ki na ta način pritegne pozornost publike iz ure v uro, ne glede ali gre za mučenje ujetnikov v iraškem Abu Graibu ali za ameriške predsednikške volitve.

Kellner preučuje globalno družbo spektakla, kritizira ameriške politike in medije. V zadnjih nekaj letih je objavil vrsto knjig s to tematiko – »From 9/11 to Terror War», »Grand Theft 2000» in »Media Spectacle». Je eden izmed najbolj uglednih ameriških avtorjev na področju medijskih in kulturnih študij, znan pa je tudi kot medijski in politični aktivist od leta 1968. Na svojem junijskem predavanju v Ljubljani je govoril o prepletanju ameriške politike in medijskega spektakla po 11. septembru, ki, po njegovem mnenju, promovirajo ideologije tako ameriškega predsednika Georgea Busha kot Al Kaide.

Profesor Kellner, v knjigi »Velika tatvina 2000« pišete o tem, kaj nam dogodki, ki so povezani z ameriškimi predsedniškimi volitvami 2000, povedo o današnji politiki ZDA, ter opozarjate na krizo demokracije. Na kakšen način lahko non-mainstreamovski mediji prevzamejo pomembnejšo vlogo pri prevladovanju obstoječe krize demokracije, če v mainstreamovskih medijih prevladuje medijski spektakel, ki odvrača pozornost državljanov od pomembnih javnih vprašanj?
To je veliki izziv za napredno gibanje v ZDA – razvoj gibanja alternativnih medijev, vendar tudi gibanja za preobrazbo medijev. V ZDA obstaja močno gibanje javne televizije in radija, skupnostnega radija ipd. Alternativni mediji so predvsem tiskani in na internetu. Gibanje alternativnih medijev v ZDA je zelo impresivno in dobro organizirano, imamo konference in indy-media centre po celi državi. Vendar je vprašanje, na kakšen način takšni mediji lahko pošljejo sporočilo še večjem številu ljudi. V ZDA ni velikega zaupanja v mainstreamovske medije, ker nam lažejo o Iraku. Ravno mainstreamovski mediji so omogočili Bushevo politiko.

Ali obstajajo kakšni namigi, da bi kongres ali zvezna komisija za komunikacije, FCC, poskusila regulirati to medijsko področje, glede na manjše zaupanje državljanov v mainstreamovske medije in povečanje zanimanja za alternativne medije?
Zaenkrat jih ni. Internet je zelo popularen, in če bi ga kongres poskusil regulirati, bi prišlo do velikega problema in verjetno ogromne kampanje na spletnih straneh proti njim. Zaenkrat se torej držijo stran od spleta. Zvezna komisija za komunikacije je izvedla določene poteze, da bi zmanjšala dostop javnosti do skupnostnih televizij. Prejšnji zakon je določal, da mora imeti skupnostni ali kabelski sistem z več kot 30 tisoč naročniki program za javnost. To ni več obveznost, FCC je vse prepustil volji trga. Naša vlada je naredila nekaj slabih stvari za skupnostne medije, vendar FCC-ju ni uspelo regulirati gibanja radijskih postaj z majhno močjo oddajnikov (»low power radio movement«).

Na množičnih protestih v Seattlu 30. novembra 1999 smo bili priča medijskemu spektaklu, čeprav je gibanje takrat pokazalo moč alternativnih medijskih praks. Kako vi kot aktivist iz 60-ih let gledate na politični in kulturni vpliv dogodkov iz Seattla?
Zanimivost »boja v Seattlu« je naraščanje neodvisnih medijev »od spodaj«. Ameriški mainstreamovski mediji so antiglobalizacijsko gibanje pred dogodkom v Seattlu prikazovali kot gibanje proti svobodni trgovini, kot gibanje, ki nima nobene pozitivne značilnosti. Uprabljali so desničarje za nagovore proti gibanju, ko se je zgodil Seattle, so začeli govoriti o divjih anarhistih, ki izzivajo nasilje in uničujejo lastnino. Vendar so se pojavili tudi posnetki, ki so kazali, da je policija prva napadla te mlade ljudi. Intervjuvani pripadniki gibanja so govorili o pozitivnih ciljih, imeli so jasno vizijo. Alternativni mediji so torej začeli predvajati takšne posnetke na spletnih straneh in na radijskih postajah, kar so potem povzeli nekateri mainstreamovski mediji in na ta način pokazali, da je bilo gibanje v mainstreamovskih medijih napačno predstavljeno. Od takrat dalje je bila predstavitev gibanja, celo v mainstreamovskih medijih, pozitivnejša. Podobno se dogaja z mirovniškim gibanjem, ki nasprotuje vojni v Iraku.

Zakaj je potem pomembna navzočnost non-mainstreamovskih medijev, ki jih izpostavljate?
Zato, ker se ne moremo naučiti resnice od mainstreamovskih medijev, ki so pod nadzorom korporacij, ali kot na primer v večjem delu Evrope pod državnim nadzorom, kar pomeni, da jih vsaka vlada lahko uporablja za promocijo lastnih ciljev. Demokracija zahteva informiranega državljana, državljana, ki mora imeti točno informacijo in vedeti, katera so odprta vprašanja, in seveda sodelovati v razpravah o nacionalni politiki. Alternativni mediji resnično omogočajo pravo demokracijo.

Torej ne gre za kontrainformacije, temveč za informiranje, ali kot je z geslom dejal eden izmed bolj izpostavljenih ameriških političnih in medijskih aktistov Jello Biafra: »Ne sovražite medijev, postanite medij!«?
Res je. Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja. To je prava demokracija.

Ali potem lahko trdimo, da v primeru alternativnih medijev ne gre za konkurenco mainstreamovskim medijem, temveč za odpiranje novega medijskega prostora?
Gre za alternativo. Želimo posredovati informacije alternativnih medijev tudi mainstreamovskim medijem. Ne gre za ene ali druge medije, za alternativne ali mainstreamovske, temveč je treba poskusiti, da ideje krožijo po kulturno-medijskem sistemu v celoti. Gre za to, da nas večina nima možnost sodelovanja z mainstreamovskimi mediji in smo zato, da bi ideje šle v obtok, prisiljeni uporabljati alternativne medije.

Ali imate osebno, glede na svoja stališča, dostop do ameriških mainstreamovskih medijev?
Imam dostop do večine tiskanih medijev in skupnostnih televizijskih postaj. Nedvomno je, da me velike konservativne mreže, kot sta NBC ali ABC, niso nikoli poklicale in vprašale za mnenje. Nisem imel priložnosti podati izjave za mnoge velike medijske korporacije, tako kot je niso imeli niti intelektualci, kot je Noam Chomsky, ki je od 60-ih let eden izmed bolj izpostavljenih intelektualcev, vendar ga nikoli nismo videli na mainstreamovskih korporacijskih televizijah. Obstajajo torej omejitve znotraj ameriške demokracije, vendar Chomsky govori za alternativne medije, ne glede, ali so to spletne strani ali alternativne radijske postaje, in so njegova stališča zelo dobro znana.

Med drugim si prizadevate za koncept multilateralne in kozmopolitske globalizacije, ki nasprotuje prevladujoči unilateralni neoliberalni globalizaciji. Kako je mogoče doseči model globalizacije, ki ga zagovarjate?
Antiglobalistično gibanje je kozmopolistično in antirasistično. V njem so zbrani ljudje in skupine iz celega sveta. Gibanje se bojuje proti nepravični globalizaciji, za pravice delavcev, žensk in revnih, za pravico do samoopredelitve, za varstvo okolja in progresivno globalizacijo. Ljudje iz celega sveta se bojujejo za to. Intelektualci, kot sem jaz, podpirajo ta gibanja in njihove vrednote. Zanimivo je, da je bila prevladujoča politična ideologija v ZDA v času Clintonove administracije multilaterizem. Njen cilj je bil dobiti čim več zaveznikov in somišljenikov pri vprašanjih, kot sta BiH in Kosovo. Vendar je ta politika z Bushem postala unilateralna. Menim, da si večina ljudi v ZDA spet želi multilaterizma, še posebno krogi, ki so odgovorni za zunanjo politiko. Menim, da v ZDA obstaja močan konsenz za multipolarni svet, v nasprotju z ZDA, ki si prizadevajo ustvariti prevlado nad celim svetom na temelju vojaške moči. Kljub tej moči je očitno potrebno sodelovanje z drugimi državami za reševanje problemov, kar se naboljše vidi v primeru Iraka. Menim, da bo prišlo do zasuka k multilateralizmu, celo v ZDA. Bush je anomalija, ki je nasprotovala glavnim vrednotam ameriške zunanje politike, ki so veljale po prvi svetovni vojni. Multilaterizem je veliko bolj smiselna, humana in uspešna politika.

Ali menite, da kozmopolitsko gibanje, o katerem ste govorili, predstavlja kritično maso, ki lahko spremeni ameriško politiko?
Volitve v ZDA so nepredvidljive in je to težko povedati. V kampanji za predsedniške volitve 2004 je bilo vprašanje istospolnih porok tako poudarjeno, da je odvračalo pozornost javnosti od drugih pomembnih vprašanj, ki bi jih bilo treba zastaviti v času kampanje. Lahko samo upamo, da bodo Demokratska stranka in drugi neodvisni kandidati, tako kot družbena gibanja, oblikovali vprašanje miru, multilateralizma, kozmopolitizma in demokracije, ter da bo to postala prevladujoča ideologija in politična moč v ZDA.

Na predavanju v Ljubljani ste povedali, da ste privilegirani, ker ste univerzitetni profesor, hkrati ste poudarili svoj politični angažma. Ali Vas ameriška akademska skupnost jemlje resno glede na Vaš aktivizem?
Imel sem srečo, da sem si ustvaril uspešno akademsko kariero, ko sem dobil službo in predaval filozofijo na Univerzi v Teksasu. Potem sem bil promoviran v rednega profesorja na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA), na kateri sem predstojnik katedre za filozofijo. Bil sem povabljen na vse kongrese ameriških sociologov, politologov in komunikologov, sodeloval sem na mednarodnih srečanjih in sem dobro sprejet v akademskih krogih v ZDA. Biti javni intelektualec je del naše kulture od ameriške revolucije dalje in ta kultura pravi, da ima intelektualec odgovornost javno nastopati in se obrniti na javnost ter ne biti elitist. V ZDA ne obstaja elitistični univerzitetni sistem kot v Veliki Britaniji. Od ameriških intelektualcev se pričakuje, da javno govorijo.

Vendar obstaja komercializacija univerze. Kakšne so njene posledice za kritično razmišljanje študentske populacije?
Slednje je v veliki krizi, tako kot demokracija. Ni več skladov in virov za pomoč študentom, demokratična družba pa potrebuje izobražene in aktivne študente. V ZDA imamo enega največjih izobraževalnih sistemov na svetu in stotine tisoč šol in univerz, žal pa so šolnine vse višje in vse bolj gre vse v smeri korporacijskega modela. Na univerzah poteka spopad za nadaljevanje štipendiranja študentov in ohranitev demokratičnih oblik zaradi izmenjave idej, ne samo zaradi dobička in raziskovanja za korporacije. To je boj, ki traja.