Minulo leto je Zavod RTV Slovenija praznoval dva jubileja, 70. obletnico Radia Slovenija in 40. obletnico Televizije Slovenija. Vrsto let je to bila edina radiodifuzna postaja v Sloveniji in kot takšna je morala skrbeti za vsa potrebna znanja zaposlenih. Tako je hiša že zelo zgodaj poskrbela za interno izobraževanje na vseh področjih. Od elektrotehnikov, ki so skrbeli za oddajnike in mešalne mize, do akustikov in radijskih napovedovalcev. Iz teh prvih zametkov je nastal kar velik center za izobraževanje. Posebno skrb namenjamo izobraževanju ljudi, ki nastopajo pred mikrofonom in pred kamero, saj so to ljudje, ki najbolj soustvarjajo podobo Zavoda RTV Slovenija v našem medijskem prostoru. S prihodom televizije se je zelo razširila paleta poklicev v zavodu, saj v hiši skrbimo za sceno, zunanjo podobo oddaj, masko, osvetlitev in svetlobne efekte, v zadnjih letih pa je veliko novega prinesla digitalizacija medija. Tako se odpira vse več delovnih mest, na katerih je potrebno dobro poznavanje računalnika in računalniških programov. Računalnik spreminja delo vseh zaposlenih, in veliko starejših kolegov se je moralo naučiti novega načina dela.

Skorajda ni poklicne skupine, ki ne bi sama skrbela za prenos znanja na mlade kolege (kamermani, TV maska, osvetljevalci, producenti, organizatorji, tajnice režije, itd.). Kljub temu da gre za obsežen in pomemben segment izobraževanja, bom nekaj več prostora namenil izobraževanju novinarjev.

Posebna skrb velja izobraževanju novinarskega kadra, saj se zavedamo, da sta od njihovega dela odvisna položaj in ugled zavoda in, dolgoročno gledano, tudi usoda javnega servisa v Sloveniji. Zato mladim kolegom pomagamo, da čimprej obvladajo nastop pred mikrofonom ali pred kamero, kar je pogoj za kakovostno delo. Drug pomemben sklop so pogovori s tujimi strokovnjaki, ki redno prihajajo v Zavod RTV Slovenija in izmenjujejo svoje izkušnje z našimi novinarji. Posebno pozornost smo v minulih letih namenili volitvam in nepristranskemu poročanju v predvolilnem času, novinarski etiki, politični angažiranosti novinarjev, ipd. Tako smo letos februarja pripravili posvet na temo »Izkušnje pri uresničevanju funkcije javnega RTV servisa«, na katerem so sodelovali eminentni tuji strokovnjaki Stanley Jones, Saša Rudolf, dr. Alfred Payrleitner, posvet pa je vodila dr. Sandra Bašič Hrvatin.

Zaposleni v Zavodu RTV Slovenija imajo možnost, da svoje znanje izpopolnjujejo v tujini, saj si članice Evropske radiotelevizijske unije (EBU - European Broadcasting Union) medseboj pomagamo pri uresničevanju te pomembne naloge. Večina novinarjev je bila deležna izobraževanja pri kolegih v Veliki Britaniji (BBC), Nemčiji (ARD in ZDF), Avstriji (ORF) in Italiji (RAI). Poleg tega imamo dobre odnose tudi s postajo CNN v Združenih državah Amerike. Zadnja večja skupina je letos junija obiskala kolege v Nemčiji in si ogledala televizijsko realizacijo lokalnih volitev.

Ob tem posamezne radijske in televizijske hiše v Evropi ali tudi druge institucije pripravljajo posebne seminarje, pri katerih lahko sodelujejo naši novinarji. Teme so zelo različne, odvisno od interesa organizatorjev (ruske študije...).

Naša želja je, da bi imeli organizirano izobraževanje na vseh ravneh in da bi vsem zaposlenim omogočili, da dosežejo čim višjo stopnjo izobrazbe. Seveda bodo pri vključevanju v programe imeli prednost tisti, ki bodo pri svojem delu dosegali boljše rezultate. Prav zaradi tega želimo, da je izobraževanje analizirano in usklajeno z centrom za izobraževanje in oddelkom za mednarodne odnose. S tem bomo namreč imeli pregled, hkrati pa omogočili zaposlenim, da se vključijo v razne programe, bodisi doma ali v tujini.

Takšen način izobraževanja zahteva veliko denarja, zato se vodstvo hiše trudi, da bi pridobilo čim več virov financiranja, tudi iz naslova Evropske radiotelevizijske unije, Evropske unije, mednarodnih organizacij in na osnovi bilateralnih odnosov z drugimi članicamu EBU. Dobro organiziran center za izobraževanje bo omogočil vpogled v želje in prizadevanja zaposlenih in kar najbolj optimalno razdelitev pridobljenih sredstev in štipendij. Zato si želimo, da bi tudi sodelovanjer z osi v Ljubljani potekalo po isti poti. Radi bi aktivno sodelovali v procesu izmenjave znanja in zato sami pomagamo kolegom iz drugih radijskih in televizijskih hiš, saj z veseljem pokažemo kaj zmoremo in znamo narediti v Zavodu TRV Slovenija. Zavedamo se, da smo le tako enakopravni in enakovredni člani Evropske radiotelevizijske unije. Naša vrata so odprta tudi štipendistom mednarodnih organizacij in vsako leto gostimo več takšnih štipendistov, seznanjamo jih z načinom dela v naši hiši, kakor tudi s pomenom in funkcijo javnega servisa v slovenskem medijskem prostoru.

V minulih dveh letih smo razširili obseg sodelovanja z obema univerzama. Naši najbolj izkušeni ljudje se vključujejo v izobraževalne procese in tako tudi dodiplomskim študentom omogočamo, da se na praktični ravni srečujejo z radiom in televizijo in sodobno tehnologijo.

Vsakdo, ki da kaj na svoje delo, ki ga opravlja z zavzetostjo in veseljem ter z željo, da bi na svojem področju delovanja sledil zahtevam časa in hitremu razvoju na vseh ravneh sodobne družbe, se gotovo zaveda, da je izobraževanje tudi po koncu študija, »uradnega« dela šolanja vsakega posameznika vsekakor nujno. S to »nujo« naj bi se na RTV profesionalno ukvarjale osebe oziroma kar cel oddelek, ki naj bi bil na nacionalki pristojen za izobraževanje zaposlenih. Kolegi, ki so kot poročevalci s sej sveta RTV Slovenija imeli vpogled v finančne načrte hiše, so med postavkami zasledili tudi nekaj desetmilijonsko vsoto, namenjeno izobraževanju zaposlenih. Starejši kolegi pravijo, da se je iz te postavke včasih črpalo denar za tako imenovano trinajsto plačo, med mlajšimi »božičnica« ni znana, a tudi ne kakšni načrti o dodatnem, nujnem izobraževanju zaposlenih.

V kadrovski službi so nam pred meseci na vprašanje, kje bi lahko dobili informacije o kakršnih koli možnostih dodatnega izobraževanja, odgovorili: »Poglejte na oglasno desko.« Spodaj podpisani sva zato poslej skrbno pregledovali vsak papir, ki je bil nanjo obešen, a glej ga zlomka - razen zapisnikov s sej sveta RTV in razpisa posojil za rešitev stanovanjskega vprašanja na oglasni deski nisva našli ničesar, kar bi spominjalo na izobraževanje. Oseba, ki naj bi bila v okviru RTV glavna za izobraževanje, pa je sicer znana tudi kot urednik ene lokalnih radijskih postaj. A pustimo »čudne« podrobnosti. Glede izobraževanja po najinem mnenju je treba ločiti vsaj troje stvari:

• dodatno praktično izobraževanje, na primer na tujih, bolj razvitih televizijskih in radijskih hišah;
• pridobitev višje stopnje izobrazbe v okviru uradnih prosvetnih ustanov;
• seznanjanje z novimi sodobnimi delovnimi sredstvi in privajanje nanje (računalniški avdio sistem DALET….).

Pri možnosti dodatnega praktičnega izobraževanja so radijski novinarji praviloma zapostavljeni. Kar nekaj televizijski novinarskih kolegov in tudi urednikov je bilo namreč v zadnjem času na izpopolnjevanju v eni od ameriških ali britanskih ustanov, po drugi strani na takšnem izpopolnjevanju ni bilo nobenega kolega z nacionalnega radia. (Izjema je lastna iniciativa in organizacija ter seveda zagotovitev finančnih virov, z izdatno pomočjo Open Society Instituta, enega samega kolega iz uredništva Vala 202!) Težko bi rekli, da je težava premajhna zavzetost radijskih novinarjev za tovrstno izobraževanje, govori pa se, da do vodstva hiše pride kar nekaj tovrstnih povabil iz tujine a o tem ne zvemo nič, ne na oglasnih deskah in ne pri naših nadrejenih urednikih .

Morda je razlog povsem enostaven - nihče od odgovornih za izobraževanje zaposlenih ni zainteresiran. Takšno razlago so namreč dobili nekateri kolegi, ki so se zanimali za magistrski študij. »Hiša od magistra ne bo imela nobenih koristi,« se je glasil odgovor. Seveda je sledila tudi dodatna obrazložitev, da denarja za sofinaciranje študija ni, hiša pa lahko ponudi roko le z delnimi kreditnim sofinanciranjem študija. To pomembno dejstvo - pomanjkanje denarja - je krivo, da se celo dogaja, da se novinarji ne udeležujejo in niti kot poročevalci ne spremljajo strokovnih seminarjev s področij, ki jih »pokrivajo«; zaradi pomanjkanja denarja praviloma tudi na službene poti po Sloveniji ne smemo s svojimi avtomobili, saj bi bila kilometrina prevelik strošek. Zanimivo pa je, da se nekateri (predvsem iz vodstva hiše), kljub finančni stiski, lahko na primer udeležujejo raznih mednarodnih dogodkov, srečanj, festivalov in sejmov – od Madžarske do Las Vegasa. Nezainteresiranost vodstva hiše za ureditev sistema nujnega izobraževanja zaposlenih morda temelji na pomanjkanju časa. Verjamemo namreč, da naše vodilne že nekaj let okupira izjemno težka naloga, kako zagotoviti, da nacionalka ne bo utonila v dolgovih; kako zagotoviti, da realizirani prihodki ne bodo vedno nižji od planiranih in da odhodki ne bodo prebijali meje, ki je bila postavljena v finančnem načrtu.

Morda povsem sprejemljiv razlog, če ne bi bili hkrati priča, da se RTV finančno izčrpava zaradi povsem nerazumljivih potez - na primer nakupa dragega sistema nadzorovanja zaposlenih s posebnimi kamerami, ki so nameščene na vhodih v RTV Slovenija, in računalniške opreme za overjanje navzočnosti v hiši, ter prihodov in odhodov iz nje, pri nakupu (po trditvah poznavalcev) nepotrebnega in neustreznega reportažnega avtomobila od znanega zasebnika, pri odsotnosti bolj racionalnega planiranja dela zaposlenih…