Medijska preža št. 3, poletje 1998

Bil je vroč popoldan na Dunaju, ko je ugledni urednik Dela končno postavil zares mučno vprašanje. »Kaj,« je vprašal, » vsi mi sploh počnemo tukaj? Zakaj nas obravnavajo tako zviška?« Z »mi« je mislil na predstavnike časopisov, radijskih postaj in univerz iz šestih držav na vrhu čakalne vrste za članstvo v Evropski uniji - Slovenija, Poljska, Estonija, Madžarska, Češka republika in Ciper - in nas nekaj z Mednarodnega tiskovnega inštituta (ki je organiziral ta dvodnevni seminar).

V vročici tistega trenutka (in dunajske mestne hiše) je imel prav. Na videz smo razpravljali o tem, kakšen bi bil pomen Evrope za svobodne medije v upajoči šesterici. In res je, razmišljanja so imela vzgojiteljski pridih, kot da bi poljske in slovenske urednike uvajala v čudoviti, odrasli evropski svet, ki ga komajda lahko razumejo. Jasno je, da je bilo to zgrešeno. Estonski tv operaterji lahko stari Evropi povejo kakšno reč ali dve o neizprosnem tekmovanju. Gazeta Wyborcza je v zadnjih desetih letih primer časopisa z zgodbo o velikem uspehu. Slovenski tisk je lahko ponosen na marsikaj. Zares, nobeni od šesterice držav se ni bilo treba braniti. Vse - vsaka na svoj način - so bile zagovornice in propagatorice svobode. Lahko so se učile, a tudi poučevale.

A malone v tistem trenutku se je pokazal pravi smisel srečanja.

Opraviti ni bilo treba nikakršnih izpitov, ni pa se bilo mogoče izogniti določenemu preizkusu, namreč preizkusu povezanosti in koordinacije. Nevarnost v naslednjih nekaj letih ni prihajala iz Bruslja. Bila je dosti bližje domu. Kaj se zdi samim vladam držav šesterice potrebno storiti na področju zakonodaje, da bi se lahko priključile Uniji? Hitro je postalo jasno, da gre za spolzek teren. Nekatere vlade so se že odločile, da je »treba« zaradi »uskladitve« z evropskimi predpisi sprejeti zakone o pravici do priziva. Druge vlade so pripovedovale isto zgodbo glede zakonov o zasebnosti. Podobno naj bi bila pravila, po katerih delujeta državna in druga radiodifuzija, idealno področje za t. i. harmonizacijo. Ali, denimo, obstaja skupna definicija javne radiodifuzije?

Vse te dileme nas - članice in čakajoče nove članice - morajo ohranjati budne in angažirane. Če ne bomo držali skupaj in še naprej izmenjevali informacij, bodo posamezne vlade iz lastnih razlogov - zmedenih ali zlohotnih - članstvo izkoristile kot opravičilo za omejevanje svobode. Za vsako državo je Unija cement civilizirane demokracije, ki ceni dobro novinarstvo. A to je mogoče storiti strpno in fleksibilno. Ciper ni Estonija. Slovenija ni Velika Britanija.

Kaj je bistvo (za urednika Dela, pa tudi številne druge)? Budnost za skupno stvar. Če vemo, kaj se dogaja, kako slabe ideje prenikajo čez meje, tudi vemo, proti čemu se moramo bojevati.