Medijska preža št. 3, poletje 1998

Pred dvema letoma je evropske javne radijske in televizijske postaje zajela »internet mrzlica«. Evropske medijske hiše so hitele, da bi ujele ameriške kolege, ki so prvi začeli uporabljati novi medij za promocijo svojih programov. Prvi poskusi so bili omejeni na opisne strani za posamezne oddaje. Na njih so bili bolj podrobno predstavljeni glavni junaki nadaljevank, za katere je bilo največ zanimanja med gledalci.

RTV Slovenija je postavila svojo domačo stran decembra 1995 in prehitela tudi veliko bolj znane hiše, kot sta recimo BBC in ZDF. Lani, bolj natančno 8. septembra 1997, je začel delovati RealAudio/Video strežnik, in od takrat lahko obiskovalci poslušajo radijski program v živo.

S televizijsko sliko je nekoliko več težav, in zato ponujamo izbor iz televizijskih oddaj. Seveda je največ zanimanja za informativne oddaje (Dnevnik, Odmevi, Zrcalo tedna, Utrip), ki rojakom po svetu približajo dogajanje v domovini. Internet tako slovensko besedo prenaša tudi v tiste dele sveta, ki bodo ostali zunaj dosega satelita Vroča ptica 3 (Hot Bird 3), na katerem oddajamo naše programe.

Kakovost zvoka je na visoki ravni, saj drugi in tretji program oddajamo tudi v stereo tehniki, medtem ko kakovost slike še vedno ni takšna, da bi lahko zadovoljila zahtevnejšega gledalca. Tako vrednost televizijskih oddaj ostaja predvsem na ravni informativnosti. V naslednjih letih lahko pričakujemo tehnične izboljšave, na ravni prenosa signala in na ravni kompresije signala, kar bo omogočilo višjo kakovost slike. Proces je zelo hiter in že dalj časa lahko spremljamo razprave o tem, kako se bosta združila računalnik in televizijski sprejemnik. Ne glede na izid spora med multinacionalkami - te se pulijo za ogromno količino denarja, ki naj bi ga porabili za novi medij - ostaja dejstvo, da bomo lahko gledali televizijski program po internetu ali pa deskali po internetu s televizijskim sprejemnikom.

Kaj pa smo pridobili z migracijo radijskih in televizijskih programov na omrežje interneta? Na radijski strani je izplen viden. Na stotine programov že lahko spremljamo po internetu, največji problem pa je izbor - kako v množici postaj najti tisto, ki predvaja program, zanimiv za posameznega deskarja. Kljub temu pa ni pričakovane programske pestrosti, saj postaje prenašajo svoj program, in ker je največ ponudnikov iz Severne Amerike, se srečujemo z dokaj podobno ponudbo. Nekoliko bolj pester program ponujajo t. i. mrežne postaje, ki oddajajo samo po omrežju interneta, brez klasičnega oddajnika.Seveda velja ugotovitev za razviti del sveta.

V odmaknjenih koncih sveta bo prenosni radijski sprejemnik še dolgo ostal edina povezava s svetom. Še enkrat se je pokazala trdoživost prvega množičnega elektronskega medija.

Na televizijski strani smo tudi nekaj pridobili. Televizija postaja z internetom bolj prilagodljiva, saj omogoča gledalcu, da si oddajo ogleda takrat, ko ima čas. Vsaj delno - izbor oddaj je majhen, kakovost slike pa nizka - smo preskočili omejitve zemeljskega in satelitskega oddajanja.

Pri obeh medijih pa nam še ni uspelo vzpostaviti njegove največje prednosti - interaktivnosti. Prve korake na tem področju bomo naredili to jesen, ko bomo povabili k sodelovanju krožke interneta na osnovnih šolah in skušali oblikovati posebno domačo stran.

Veliko bolj oddaljeni smo od začetka priprav novic na strežniku, saj bi lahko uporabili ogromno količino informacij, ki se stekajo v hišo, in »internetovcem« ponudili posebno informativno stran, na kateri bi našli informacije o dogajanju in komentarje ob pomembnih dogodkih, opremljene z avdio izjavami in video posnetki. Na tej strani bi lahko ponudili bolj poglobljeno informacijo od tiste, ki jo prenesejo dnevnoinformativne oddaje - recimo posnetke celih tiskovnih konferenc, nastope pomembnih gospodarstvenikov, kulturnikov, športnikov, politikov itn. Tam bi svoje mesto našli posnetki, ki nastanejo ob naravnih katastrofah ali posebnih dogodkih. Torej vse tisto, kar ima poseben pomen za slovensko diasporo po svetu.

Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, koliko časa bodo taki podatki dostopni brezplačno. Veliki ponudniki krijejo stroške za postavitev strani in celo služijo denar s prodajo ali zaračunavanjem nekakšne članarine/naročnine. Vse več je takšnih, ki razmišljajo, da bi zaračunali informacijo ali podatek, ki ga posameznik išče in ga prenese na svoj računalnik - torej nekakšna analogija s Pay TV. To pa pomeni, da bojazen pred pretirano komercializacijo interneta ni povsem odveč.

Vsi ponudniki se srečujemo z vprašanjem plačila malih avtorskih pravic za uporabljene posnetke. Med ZOI v Naganu je Mednarodni olimpijski komite prepovedal uporabo posnetkov na internetu. To je veljalo tudi za tiste televizijske hiše, ki so imele zakupljene pravice za prenose. Velike tiskovne agencije (Reuters, AP, WTN) ne dovoljujejo uporabe svojih posnetkov na domačih straneh svojih naročnikov. Vse več omejitev torej in vse večje želje po dodatnih zaslužkih. In ob tem zelo malo tistih, ki znajo uporabiti novi medij na drugačen, izviren način.