Kaj se je zgodilo s slovenskim radijskim prostorom? Devetdeseta leta so prinesla poplavo komercialnih radiov in lokalne postaje so se morale spopasti s to komercialno konkurenco, na katero niso bile pripravljene. Obenem jih je dodatno prizadela odtegnitev finančne pomoči lokalnih skupnosti, ki so jim do tedaj vsaj ponekod izdatno pomagale. Država je medtem v glavnem le delila frekvence, in to brez vnaprej določenih kriterijev. Leta 1994 je državni zbor končno sprejel medijsko zakonodajo, ki pa je bila za področje radiodifuzije tako pomanjkljiva, da se nikoli ni začela zares izvajati. Čeprav daje zakonodaja vsaj na papirju določene ugodnosti nekomercialnim programom, v praksi to drži le za nacionalni radio in programe uradno priznanih nacionalnih manjšin. Danes lahko radijske postaje razdelimo na nacionalni radio, regionalne radijske postaje, komercialne postaje, lokalne postaje in študentske postaje. Vsi, z nacionalnim radiom vred, so odvisni od komercialnih prihodkov. To postaje sili, da nagovarjajo najširše, se pravi komercialno najbolj zanimive publike. Končni učinek je, da se je programska ponudba v zadnjih letih prej osiromašila, kot pa popestrila. Komercialni programi so sicer prinesli nekatere nove, predvsem glasbene vsebine, ki pa v glavnem nekritično sledijo splošnemu glasbenemu okusu. Na drugi strani tisti, ki poskušajo ta splošni okus popestriti s komercialno manj uspešno glasbo ali večjim deležem govornih prispevkov, to »svojeglavost« plačujejo z manjšo komercialno uspešnostjo. Govorni program pa jim ob tem prinaša še dodatne stroške, ki jih imajo komercialni d. j. programi znižane na minimum ali pa jih sploh nimajo.

Država se obnaša, kot da frekvence niso javna dobrina in kot da z njihovo (zlo)rabo nima zveze. Da bi bila mera polna, z njimi ne zna niti zaslužiti, saj komercialne postaje za svoje frekvence v glavnem ne plačujejo ustreznih dajatev. Štiri leta po uvedbi zakona še vedno ni sprejeta uredba o pristojbinah za uporabo frekvenc. Nujne dopolnitve medijske zakonodaje, ki jih je pripravljal Svet za radiodifuzijo, se sedaj prašijo nekje v predalih na Ministrstvu za kulturo, ki je še pred dvema letoma ukinilo sredstva Radiu Študent, češ da radijski programi, z izjemo nacionalnega radia, niso njegov problem. Zdaj pa se je nenadoma premislilo in vzelo postopek spreminjanja zakonodaje v svoje roke. Ideja, da bi medijska zakonodaja iz pristojnosti Ministrstva za promet in zveze prešla pod kulturo, je sama po sebi hvale vredna, saj daje to vsaj teoretične možnosti, da bo država odslej bolj naklonjena vsebinam nekomercialnih radijskih programov in bo tako poskrbela za nujno potrebne korektive trga, ki so v tem primeru neizogibni.

Sedanji predlogi sprememb zakona o javnih glasilih namreč predvideva razširitev možnosti ustanavljanja radijskih postaj z nekomercialnimi vsebinami, žal pa je tudi ta predlog precej skop pri definiranju jasne politike podpore nekomercialnim programom. Klasični radijski medij v dosedanji obliki postaja za nekomercialne medijske praktike vse bolj nezanimiv, še posebno če govorimo o eksperimentalnih skupinah, ki raziskujejo radijski medij. Te bodo svoj prostor hitreje in ceneje našle na internetu, ki se kot medij prenosa radijskega programa vse bolj uveljavlja. In, kar je pri tem najpomembneje, odpadejo mnogi problemi, ki so povezani z (ne)učinkovitostjo državne birokracije, ki naj bi urejala področje nekomercialne rabe radijskega medija.

Država bo morda v naslednjih letih to področje le uredila in tako morda rešila vsaj del nekomercialnih vsebin, ki sedaj še nekako životarijo na obrobju skomercializiranega medijskega neba. Vprašanje pa je, ali bo s tem spodbudila tudi nastajanje novih nekomercialnih progamov ali celo radijskih postaj. Najverjetneje ne.

Občasno se na valovih Radia Študent dogaja kaj internetovsko medijskega. Običajno v popolnočnih urah, pod oznako Ministrstva za eksperiment, še posebno rado pa v petkovi, včasih sobotni in ponedeljkovi noči. O tem vas obvesti obisk ustrezne strani (http://www.radiostudent.si/mzx/), pa tudi na precej drugih, podobno zanimivih lokacij, vas napoti.

Dobesedne preslikave radia (časopisa, televizije,...) so najenostavnejša stvar na internetu. Lokalnost medija je določena le še z (ne)razumljivostjo jezika, drugi atributi (glasba, format) pa so »globalno« standardizirani. Rezultat tega je, da je vseeno, ali poslušaš domačo postajo ali pa internetovsko iz Montreala ali Seula. Toda internet omogoča bistveno obogatitev doslej prevladujočih »distribucijskih« principov elektronskih medijev in le s temi izzivi se bomo spoprijemali, ko se bomo lotili medijske uporabe interneta. Vsaj na Ministrstvu za eksperiment.

V tem trenutku je (multi)medijska uporaba na internetu na začetku populistične faze. »Sistem« je še odprt, kraljuje »naredi sam« princip, to pa ima za posledico množico kreativcev amaterjev, ki »orodja« dovolj obvladajo, da se lahko z njimi izrazijo. Vsa orodja za multimedijo so poceni ali zastonj. Tudi prostor na serverju je enostavno in poceni na voljo. Če ne v Franciji, pa v ZDA, če ne v Nemčiji, pa v Sloveniji.

V ta decentralizirani komunikacijski sistem še najmanj verjamejo prav »zaresne« (državne in korporativne) ustanove. Te imajo tako ali tako svoje dejavnosti speljane po »tapravih« distribucijskih kanalih. Pač pa med konceptualno jasnejšimi in naravnejšimi preslikavami medijev na internetu hitro najdemo male, specializirane in izredno dejavne skupinice, ki v globalnem iščejo in družijo posameznike, v realnem pa so bodisi teritorialno razpršene ali pa celo nezaželene. Ali je torej čudno, da se v take vrste lokalitet družijo sekte, umetniki, intelektualci, pornofili in politični radikalci? Ti pristopajo internetu veliko naravneje, kot da bi bil ustvarjen za njih. In res: Dimitrij Rupel je že pred letom in pol lociral internet kot idealno prizorišče »alternativne« kulture. V resnici je »alternativa« zasedla internet bolj zaradi novih možnosti estetizacij in komunikacij kot zato, ker bi se hotela odreči realnim prostorom.

Še korak naprej bi bila osamosvojitev interneta od drugih medijev, kar bi bilo v praksi lahko videti takole: dovolj smiselno bi bilo povezati z internetom dva fizična prostora (dvosmerna okna). Slovenski klubi s svojimi programi bi lahko za svoje potrebe ustvarili komunikacijsko platformo z možnostjo medsebojnih prenosov, kompletiranje programa, ki ne bi bil vezan na vsepovsod dostopne radijske prenose, ampak samozadosten - vezan na ekskluzivo konkretne klubske kulture. Drugače pa ima uporaba interneta kot linka do radijske postaje tudi upravičilo: ne samo da radijski program nastaja neposredneje, odslej lahko nastaja tudi v oddaljenih krajih, kar odpira vprašanja cepljenja lokalnih medijev z mednarodnimi produkcijami.

Zunaj »radiu podobnih preslikav«, pri katerih je osnova sinhronizirano oddajanje in sprejemanje, je seveda bistvena lastnost interneta možnost, da v vsakem trenutku kdorkoli »pribrowsa« do tvoje »on-line« galerije, arhiva. Ta »galerijska« (pasivna) varianta je sploh najbolj značilna za širši umetniški živelj, bolj domiselni pa so takoj odkrili drugo dimenzijo - interaktivne lastnosti interneta, in to vključili kot bistven element svoje izraznosti.

V tem trenutku med kreatorji internetovskega medijskega dogajanja ni prevladujočega mnenja, kaj bi utegnila biti ost izrabe interneta v medijske namene. Zato si morda drznem preveč, če vseeno definiram »ost«. A vseeno: izhajam iz možnosti, po katerih se internet loči od drugih medijev.

• »globalnost« mreže in možnost internacionaliziranja sodelovanj,
• možnost hkratnih sodelovanj (v realnem času), možnost sinhronizacije okoli enega koncepta ali izrabe paralelnih principov,
• možnost sodelovanj atomiziranih (razpršenih) skupin, možnost organiziranja v decentralizirane platforme,
• možnost izjemno specializiranih struktur,
• možnost kreacij neodvisnih bank podatkov (s teksti, intervjuji, glasbo, arhivi) s prostim dostopom (možnost kreacije »no-copyright« platform?),
• s stališča »surferja« zelo individualen pristop tem »medijem«,
• nikakršne cenovne razlike med lokalnim »brskanjem« po internetu in mednarodnim - ena sama teritorialna kategorija,
• za zdaj: izjemno pomanjkanje represije in zakonskih omejitev, nemožnost povečanja »teže« enih strani na račun drugih.

Pred dvema letoma je evropske javne radijske in televizijske postaje zajela »internet mrzlica«. Evropske medijske hiše so hitele, da bi ujele ameriške kolege, ki so prvi začeli uporabljati novi medij za promocijo svojih programov. Prvi poskusi so bili omejeni na opisne strani za posamezne oddaje. Na njih so bili bolj podrobno predstavljeni glavni junaki nadaljevank, za katere je bilo največ zanimanja med gledalci.

RTV Slovenija je postavila svojo domačo stran decembra 1995 in prehitela tudi veliko bolj znane hiše, kot sta recimo BBC in ZDF. Lani, bolj natančno 8. septembra 1997, je začel delovati RealAudio/Video strežnik, in od takrat lahko obiskovalci poslušajo radijski program v živo.

S televizijsko sliko je nekoliko več težav, in zato ponujamo izbor iz televizijskih oddaj. Seveda je največ zanimanja za informativne oddaje (Dnevnik, Odmevi, Zrcalo tedna, Utrip), ki rojakom po svetu približajo dogajanje v domovini. Internet tako slovensko besedo prenaša tudi v tiste dele sveta, ki bodo ostali zunaj dosega satelita Vroča ptica 3 (Hot Bird 3), na katerem oddajamo naše programe.

Kakovost zvoka je na visoki ravni, saj drugi in tretji program oddajamo tudi v stereo tehniki, medtem ko kakovost slike še vedno ni takšna, da bi lahko zadovoljila zahtevnejšega gledalca. Tako vrednost televizijskih oddaj ostaja predvsem na ravni informativnosti. V naslednjih letih lahko pričakujemo tehnične izboljšave, na ravni prenosa signala in na ravni kompresije signala, kar bo omogočilo višjo kakovost slike. Proces je zelo hiter in že dalj časa lahko spremljamo razprave o tem, kako se bosta združila računalnik in televizijski sprejemnik. Ne glede na izid spora med multinacionalkami - te se pulijo za ogromno količino denarja, ki naj bi ga porabili za novi medij - ostaja dejstvo, da bomo lahko gledali televizijski program po internetu ali pa deskali po internetu s televizijskim sprejemnikom.

Kaj pa smo pridobili z migracijo radijskih in televizijskih programov na omrežje interneta? Na radijski strani je izplen viden. Na stotine programov že lahko spremljamo po internetu, največji problem pa je izbor - kako v množici postaj najti tisto, ki predvaja program, zanimiv za posameznega deskarja. Kljub temu pa ni pričakovane programske pestrosti, saj postaje prenašajo svoj program, in ker je največ ponudnikov iz Severne Amerike, se srečujemo z dokaj podobno ponudbo. Nekoliko bolj pester program ponujajo t. i. mrežne postaje, ki oddajajo samo po omrežju interneta, brez klasičnega oddajnika.Seveda velja ugotovitev za razviti del sveta.

V odmaknjenih koncih sveta bo prenosni radijski sprejemnik še dolgo ostal edina povezava s svetom. Še enkrat se je pokazala trdoživost prvega množičnega elektronskega medija.

Na televizijski strani smo tudi nekaj pridobili. Televizija postaja z internetom bolj prilagodljiva, saj omogoča gledalcu, da si oddajo ogleda takrat, ko ima čas. Vsaj delno - izbor oddaj je majhen, kakovost slike pa nizka - smo preskočili omejitve zemeljskega in satelitskega oddajanja.

Pri obeh medijih pa nam še ni uspelo vzpostaviti njegove največje prednosti - interaktivnosti. Prve korake na tem področju bomo naredili to jesen, ko bomo povabili k sodelovanju krožke interneta na osnovnih šolah in skušali oblikovati posebno domačo stran.

Veliko bolj oddaljeni smo od začetka priprav novic na strežniku, saj bi lahko uporabili ogromno količino informacij, ki se stekajo v hišo, in »internetovcem« ponudili posebno informativno stran, na kateri bi našli informacije o dogajanju in komentarje ob pomembnih dogodkih, opremljene z avdio izjavami in video posnetki. Na tej strani bi lahko ponudili bolj poglobljeno informacijo od tiste, ki jo prenesejo dnevnoinformativne oddaje - recimo posnetke celih tiskovnih konferenc, nastope pomembnih gospodarstvenikov, kulturnikov, športnikov, politikov itn. Tam bi svoje mesto našli posnetki, ki nastanejo ob naravnih katastrofah ali posebnih dogodkih. Torej vse tisto, kar ima poseben pomen za slovensko diasporo po svetu.

Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, koliko časa bodo taki podatki dostopni brezplačno. Veliki ponudniki krijejo stroške za postavitev strani in celo služijo denar s prodajo ali zaračunavanjem nekakšne članarine/naročnine. Vse več je takšnih, ki razmišljajo, da bi zaračunali informacijo ali podatek, ki ga posameznik išče in ga prenese na svoj računalnik - torej nekakšna analogija s Pay TV. To pa pomeni, da bojazen pred pretirano komercializacijo interneta ni povsem odveč.

Vsi ponudniki se srečujemo z vprašanjem plačila malih avtorskih pravic za uporabljene posnetke. Med ZOI v Naganu je Mednarodni olimpijski komite prepovedal uporabo posnetkov na internetu. To je veljalo tudi za tiste televizijske hiše, ki so imele zakupljene pravice za prenose. Velike tiskovne agencije (Reuters, AP, WTN) ne dovoljujejo uporabe svojih posnetkov na domačih straneh svojih naročnikov. Vse več omejitev torej in vse večje želje po dodatnih zaslužkih. In ob tem zelo malo tistih, ki znajo uporabiti novi medij na drugačen, izviren način.

Nastanek ANEM-a, mreže lokalnih radijskih in televizijskih postaj (zdaj jih šteje 50), na tleh Zvezne republike Jugoslavije je naravni razvoj tistega, v kar se je Radio B92 razvil od leta 1991 - manjša mestna radijska postaja, pri kateri je domet sporočil precej večji od dometa oddajnikov.

Sredstva javnega obveščanja praviloma nikoli ne širijo lastnega sporočila. So nekaka transmisija, zlasti ko gre za vprašanje javnih lokalnih medijev, interesov in stališč lokalne skupnosti. Razmere v Beogradu in vsej Jugoslaviji so bile od leta 1991 zelo specifične. V tem obdobju so se edino elektronski mediji dosledno upirali vladajoči politiki. Toda že v začetku nam je postalo jasno, da v takšni okolici ne bomo mogli obstati zgolj s kakovostnim informativnim programom, zato smo si morali »izmisliti« še veliko drugega. Že tedaj smo začeli širiti svojo dejavnost in se hkrati osredočali na kulturo in umetnost, napredno tehnologijo, zlasti internet, odpiranje in povezovanje s svetom - vse predstavljeno tako, da je pritegnilo zlasti veliko mladih.

Naša zgodba je bolj kulturološka kot politična zgodba, saj je bilo politično prepričanje Radia B92 povsem jasno od vsega začetka: odpor proti vojni, nacionalnemu, verskemu in rasnemu sovraštvu, podpora vsem, ki se zavzemajo za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic.

Treba je bilo namreč ustvariti pravo, življenjsko alternativo za stotisoče mladih, ki so zavrnili sodelovanje ne le v vojni, temveč tudi pri razpihovanju sovraštva in dogmatizma. Takšna alternativa pa se ni mogla skleniti zgolj v verbalnih sporočilih, temveč je morala biti zaznamovana z ustvarjalnostjo.

Založništvo, glasbena produkcija, organizacija koncertov, happeningov in akcij na ulici, razstave, internet, gledališke predstave, filmi, tribune - vse to je rabilo temu temeljnemu cilju.

Kombinacija hitrosti, ki je v marsičem rutinska, s premišljenostjo in ustvarjalnostjo, ki ju ponuja kultura, je Radiu B92 omogočila, da tako rekoč čez noč organizira nekatere najuspešnejše kampanje in akcije. Dogodki iz časa protestov pozimi 1996-97 so odprli drug zelo pomemben komunikacijski kanal. Gre za internet in prvi program real-audio. Ko je bil decembra 1996 prekinjen program radia, menda zaradi vdora vode v kabel, je že 24 ur pozneje začel s programom real-audio oddajati vesti za ves svet.

Uspeh z internetom je pokazal, da se lahko na enak način povežejo »osvobojene« lokalne radijske postaje po vsej Srbiji in Črni gori. Politični dogodki so tej ideji šli na roko. Opozicija je osvojila lokalno oblast v več kot štiridesetih mestih v Srbiji, večina od teh krajev pa je imela svoj lokalni radio. Takšno idejo je bilo mogoče uresničiti po satelitih. Lokalne radijske postaje sprejemajo tako skupen program, predvsem tri informativne oddaje na dan, po internetu, namesto po dragih in nedostopnih zemeljskih povezavah in pretvornikih (ni treba posebej poudarjati, da so ti pod popolnim državnim nadzorom).

Poudariti moram, da je bila za takšen dosežek nujna mednarodna pomoč BBC in britanskega Foreign Officea, zlasti pri zagotavljanju dodatne opreme in satelitske zveze. Pri tem smo ustanovili konzorcij donatorjev in jih tako rekoč združili pri tem projektu. Država se je tako kratko malo znašla v »tehnološki luknji«.

Lokalne radijske postaje so zelo motivirane za sodelovanje, saj po teh zvezah tudi one lahko pošiljajo informacije iz svojega okolja, da jih je nato mogoče slišati po vsej državi. Prav po zaslugi tega je njihov program veliko bolj poslušan, to pa je privlačno tudi za oglaševalce.

Radijski program ANEM-a pokriva trenutno več kot 70 odstotkov ozemlja zr Jugoslavije. Zato je mogoče govoriti o uspešni zgodbi. Vsaj za zdaj. Njen razvoj in srečni konec bosta namreč v mnogočem odvisna od razvoja političnega in gospodarskega položaja v državi.