N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
uvodnik
javni govor o referendumu
novi zakon o medijih
medijski trg
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v svetu
država in mediji - tuje izkušnje
sindikalni boj novinarjev
novinarski profesionalizem
društvo novinarjev
boj za preživetje radia marš
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
DZS ni prevzela Infonda in ne obratno – Bo Infond pred privatizacijo svoje ustanoviteljice, banke Nove KBM, prodajal medije?
Merjenje moči med največjo založniško hišo DZS in enim največjih privatizacijskih skladov, mariborskim pidom Infond Zlat, se je v zadnjih dveh mesecih močno zaostrilo. Napetost je sprožila aprilska rošada na vrhu družbe za upravljanje KBM Infond, ko je nekdanjega prvega moža Branka Pavlina nasledil Stane Brglez. Tik pred to zamenjavo in po njej je bilo zaznati tudi negotovost o tem, katera stran si bo podredila drugo in tako postala daleč največji medijski lastnik. Sprva je kazalo, da je temu bliže DZS, potem je povsem nepričakovano pobudo prevzel Infond. Na koncu pa sta obe družbi – domnevno tudi ob posredovanju politike – sklenili premirje, lastništvo medijev pa se vsaj do srede junija ni spremenilo.

Od privatizacije dalje sta tako DZS kot Infond krepila deleže v tiskanih in radijskih medijih, pa tudi v sorodnih panogah. Med njunimi najbolj prestižnimi medijskimi naložbami omenimo tretjinski delež DZS v Dnevniku. Tolikšnega ima pid Infond Zlat v Večeru, manjšega v Radiu Tednik Ptuj in Primorskih novicah, večjega, 50-odstotnega, pa v skupini GV.

Sporni nakup obveznic
Pred kadrovsko zamenjavo na vrhu Infonda so vodilni v obeh družbah kazali precejšnjo mero poslovne naklonjenosti. Spomnimo, da se je to prvič konkretno pokazalo jeseni z izmenjavo 6,5 odstotka delnic med Večerom in Dnevnikom, kar sta si zamislila njuna lastnika, torej Infond in DZS. Veliko bolj odmeven pa je bil letošnji naskok te založbe med največje lastnike omenjenega pida, ki je po trditvah poznavalcev pripeljal do razrešitve Branka Pavlina, ker je med drugim odobril Infondov nakup obveznic DZS. To ne bi bila »sporna« naložba, če DZS ne bi s prodajo lastnih obveznic kupila 15 odstotkov delnic pida Infond Zlat in tako postala njegova največja posamična lastnica. Tako utrjevanje navzkrižnega lastništva je do tedaj prijateljsko razpoloženi družbi kmalu spremenilo v huda nasprotnika.

Grožnja s prevzemom
Pri tem je prvo potezo naredila banka Nova KBM, največja lastnica KBM Infond, ko je na Pavlinovo mesto imenovala borznika Staneta Brgleza. Slednji je napravil drugo odločilno potezo: v začetku maja je presenetil z namero o prevzemu DZS. To so v Infondu ekonomsko logično pojasnjevali, češ da »jih zanimajo naložbe DZS« (poleg Dnevnika je v njeni lasti še pet založniških hiš: Tehniška založba Slovenije, Založba Obzorja Maribor, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga Založba in zagrebška Knjiga i dom). Nekateri pa so si napovedani prevzem razlagali drugače: da gre za vpliv oziroma prevlado v medijih in založništvu in/ali pa za strah pred velikim lastniškim deležem DZS v Infondu Zlat. Dobra dva tedna po napovedanemu prevzemu je bila skupščina delničarjev Infonda Zlat, na kateri so odločali tudi o razdelitvi tega pida na tri družbe: pooblaščeno investicijsko družbo, investicijsko družbo in holding. Prav v bodočem holdingu pa je DZS želela zasesti ključno mesto. Tega so se v Infondu najverjetneje želeli ubraniti, zato so sami sebe postavili v vlogo prevzemnika, DZS pa v vlogo tarče. Slednja se je branila na dva načina. Za skupščino je denimo pripravila nasprotne predloge o vodstvu novih družb, Zlatovih naslednic. Bolj v meglo zavit pa je drugi obrambni korak DZS, ki naj bi pomoč poiskala pri političnih zaveznikih.

Pokop bojne sekire
Da to ni povsem iz trte zvito, lahko sodimo po hitrem razpletu zgodbe s pokopom bojne sekire. DZS je umaknila nasprotne predloge in se sploh ni udeležila Infondove skupščine, na kateri so izglasovali predlagano delitev pida. Infond pa je javno odstopil od prevzema DZS. Pojavili so se namigi, da naj bi se obe strani dogovorili za kupčijo: v zameno za delnice Marine Portorož in Turističnega podjetja Portorož naj bi se DZS umaknila iz Infonda Zlat.

Tako mediji v rokah DZS in v Infondovem portfelju niso dobili novih lastnikov, vendar taki premiki v prihodnje niso izključeni. To je med vrsticami opozoril tudi finančni minister Tone Rop, ko je govoril o privatizaciji Nove KBM. Dopustil je možnost, da bi Infond odprodal nekatere medijske deleže, »če bi se pokazalo ustrezno zanimanje med povpraševalci znoraj Slovenije«.

izpis

Zoran Trojar

Mediji morajo sami financirati raziskave
Raziskave dosega medijev in strukture občinstva so temelj za odločitve oglaševalca, kje bo objavljal oglase in so tudi osnova za določitev cen – Ponavadi obstaja ena raziskava te vrste, ki jo uporabniki (mediji, oglaševalci in agencije) priznavajo kot relevantno
Na neki ravni so mediji izdelki kakor drugi. To se posebej pokaže predvsem takrat, ko se pomikamo od obveščanja proti zabavi. Vendar jih od ostalih izdelkov loči neka posebnost – nastopajo hkrati na najmanj dveh trgih – na trgu občinstva in oglasov (nastopajo tudi na tretjem trgu, ideološkem, ki pa je glede na namen tega članka manj pomemben – ne pa, kot bomo videli, nepomemben).

Uspešnost pri občinstvu – število bralcev, gledalcev, poslušalcev – kvalificira posamezen medij za udeležbo na trgu oglasov, pri čemer zanemarimo, ali na prvem trgu pridobiva tudi prihodek ali ne. Uspešnost v pridobivanju občinstva in značilnosti njihove sestave določajo najprej samo možnosti udeležbe na trgu oglasov, pozneje pa tudi relativno pozicijo medija, tj. kakšno ceno lahko doseže za oglasni prostor/čas glede na konkurenco.

Merjenje medijskih dosegov
Uspešnost na trgu občinstva je težko določiti. Za tiskane medije obstaja približek, ki so ga v ZDA in nekaterih državah Evrope začeli uporabljati že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – prodana naklada. Vendar prodana naklada ni enaka številu bralcev. Ko se je pojavila potreba po merjenju njihove uspešnosti (v razmerah, ko je na primer na voljo samo en televizijski program, te potrebe seveda ni), so bili ostali mediji še bolj hendikepirani, saj niso mogli fizično dokazati svojega dosega. Uspešnost medija (doseg) praviloma merimo z raziskavami. Z njimi poskušamo oceniti, koliko ljudi posluša, bere ali gleda določen medij, kdaj, kako pogosto, na kakšen način, ob kakšnih priložnostih itd., pa tudi kakšni so ti ljudje, koliko so stari, koliko otrok imajo, kje živijo, katere dobrine imajo in podobno. Raziskava nikoli ne kaže resničnega stanja, temveč lahko položaj samo oceni. Ocene vsebujejo pomanjkljivosti, ki so lastne statistiki sami po sebi, dodatno pa so odvisne od uporabljene metodologije, znanja in razpoložljivega denarja. Rezultati se lahko razlikujejo toliko, da jih brez določenega predznanja o uporabljenih statističnih in anketarskih postopkih ne moremo niti interpretirati.

Katero raziskavo priznati kot relevantno
Če so torej raziskave dosega medijev in strukture občinstva temelj za odločitve oglaševalca, kje bo objavljal oglase (kot smo videli je tudi osnova za določitev cen), je jasno, da mora obstajati dogovor o tem, kakšna raziskava bo služila temu namenu. V nasprotnem primeru imamo na voljo več raziskav, ki dajejo različne podatke in namesto jasnejše še bolj zamegljeno situacijo.

Zato so raziskave te vrste v razvitih državah redko popolnoma prepuščene trgu, ponavadi obstaja ena raziskava te vrste, ki jo uporabniki – mediji, oglaševalci in agencije – priznavajo kot relevantno. Taki raziskavi oziroma njenim podatkom pravimo valuta – currency. Pogosto je taka raziskava rezultat dogovora industrije, ki določi pravila izvajanja, uporabe in jo tudi financira. Ponavadi obstaja posebno telo – JIC (Joint Industry Comitee), ki raziskavo upravlja in razvija, izvajanje pa oddaja na javnih razpisih. Projekti te vrste so samo neprofitni.

Raziskava Mediana BGP
V Sloveniji je precej znana raziskava Mediana BGP, ki jo izvaja Inštitut za raziskovanje medijev d. o. o. Manj znano je dejstvo, da je ta raziskava tudi osnovana na razpisu, ki ga je v dveh zaporednih štiriletnih obdobjih objavila GZS ter Združenje za tisk in medije. Strokovno združenje tiskanih medijev pri GZS raziskavo nadzoruje in usmerja. Izvedba tega projekta je bila pionirsko in zelo pomembno delo na tem področju v Sloveniji, zaradi specifičnosti situacije pa se obstoječi koncept tudi pomembno razlikuje od referenčnih. Bistvena razlika je pri financiranju, iz nje pa izhajajo vse ostale. Naročnik raziskave namreč ne zagotavlja financiranja, tako da je izvajalec prisiljen prodajati raziskavo na trgu. Mora se odločati med različnimi interesi medijev – kupcev raziskave in interesi drugih kupcev, odločanje pa seveda opravi sam in s profitnim motivom.

Ker ne zagotavljajo financiranja v celoti, naročniki, zbrani v GZS, seveda tudi niso lastniki podatkov in imajo občutek, da za svoj denar dobijo premalo. Dobijo namreč samo osnovne podatke o dosegu in strukturi občinstva, vse podrobnejše podatke pa morajo dodatno plačati. Na ta način so izpolnjeni vsi pogoji za nezadovoljstvo, ki se manifestira kot nezadovoljstvo s podatki, ne pa z obstoječim sistemom organizacije raziskave.

Nepregleden položaj
Kljub navedenim pomanjkljivostim je Mediana BGP delovala kakor neke vrste valuta vse do pojava konkurenčne, komercialne raziskave Medijski monitor, ki uporablja povsem drugačno metodologijo, vendar je zaradi nekaterih prednosti postala zelo uporabljana v zelo kratkem času. Tako so izpolnjeni vsi pogoji, da je položaj postal popolnoma nepregleden – dve raziskavi zameglita situacijo in povišata stroške.

Zato se je strokovna skupina, ki pri GZS »nadzira« Mediano BGP, lani odločila, da ni dovolj samo objaviti novega razpisa, temveč postaviti sistem, ki bo odpravljal omenjene pomanjkljivosti. Predlagala je tudi, da se raziskava prenese na Slovensko oglaševalsko zbornico (SOZ), kjer so združeni vsi trije poli oglaševalskega trikotnika. Tako bi bilo omogočeno bolj naravno okolje za zadovoljitev potreb vseh uporabnikov raziskave. V manj kakor pol leta je strokovna skupina – bolj ali manj samooorganizirana in prostovoljna – pripravila izhodišča za novo raziskavo. V istem času je SOZ ustanovila skupino za industrijske standarde, ki bo menda skrbela za uvajanje standardov (valut) v oglaševalsko industrijo, ena njenih prvih nalog pa naj bi bila organizacija razpisa za novo raziskavo.

Namen teh aktivnosti je doseči stanje, opisano v začetku članka: imeti eno raziskavo, ki bo služila kot valuta, ki bo vnaprej financirana in bodo uporabniki lastniki podatkov ter se bo upravljala prek skupnega industrijskega telesa, znotraj katerega se bodo usklajevali interesi in možnosti. To je bistveno bolj pomembno od tega, kakšna je izbrana metodologija in kdo je izvajalec.

Financiranje raziskave
V času oddaje članka se začenjajo ključni trenutki potencialnega uspeha teh naporov – pogajanja o financiranju. Jasno je, da opisanih namenov industrija ne more doseči brez temeljite spremembe financiranja, pri čemer so na udaru predvsem mediji. Povsod po svetu mediji take raziskave večinsko financirajo in za to porabijo tudi do 1,8 odstotka svojega oglaševalskega prihodka (Nemčija). Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da v Sloveniji niti ne moremo ugotoviti natančnega (neto) oglaševalskega prihodka, vemo, da je delež od tega prihodka, namenjen za raziskave, zelo nizek. Vsi pa smo seveda zelo občutljivi na povišanje stroškov, zato bo uspeh odvisen od stopnje zavedanja, da ne gre za stroške, temveč za investicijo. Glede na to, da v Sloveniji obstaja v najboljšem primeru pet večjih založniških podjetij, je torej vse odvisno od njih.

izpis

Tomaž Drozg

Tudi moški berejo
Prepričanje, da je slovenskih revij že tako preveč, ne drži povsem – Napačne predstave, da lahko dobro revijo stabiliziramo na trgu brez veliko kapitala, so prvi korak do pogube
* direktor časopisne založbe Motomedia

Slovenci se po bralnih navadah ne razlikujemo veliko od večine civiliziranih ljudstev. Majhne razlike so predvsem posledica drugačnih, zgodovinsko pogojenih razmer na medijskem trgu. Nekajdesetletnega zaostanka se pač ne da nadoknaditi v desetih letih. Pol stoletja je zaostajanje ustrezalo politiki, zadnjih deset let pa kapitalu, kar je posledica medijsko-privatizacijske patologije.

Če je položaj na medijskem trgu primerljiv s področjem dnevnega tiska, televizij in radijskih postaj, pa zanesljivo ni primerljiv na revijalnem področju. Prepričanje, da je slovenskih revij že tako preveč, ne drži povsem.

Ne toliko zaradi njihovega števila kot zaradi tipov revij in pokrivanja različnih tržnih segmentov ter tržnih niš. Še zmeraj obstajajo precej dobre revijalno-založniške priložnosti. Zadnje čase še prav posebej veliko govorimo o »moških revijah«, torej tistih, ki so menda namenjene predvsem moškim.

Visoke naklade, ceneni izdelki
Prav do pred kratkim so vso revijalno smetano na slovenskem trgu dejansko pobirale »ženske revije«. Kakor po naključju so vse uspešne ženske revije prihajale le iz ene založniške hiše in kmalu bi se ustvaril vtis, da le tam vedo, kako se dela revije. Bežen pogled pač. Pravzaprav je razlog povsem drugje. Ob vseh drugih infrastrukturnih privilegijih, dobljenih s privatizacijo nekdanjega mastno dotiranega medijskega giganta, je največji revijalni založbi v zaščito še edina distribucijska mreža v Sloveniji. Logična posledica je bila odločitev za poseganje po najbolj hvaležnih tržnih skupinah za ustvarjanje visokih naklad: tistih, ki imajo manj izobrazbe, nižjo kupno moč in kupujejo sanje namesto kakovosti. Takšni so tudi produkti: ceneni, poceni in avtorsko pogosto sporni (škarje so, žal, še zmeraj cenejše od avtorjev).

Životarjenje majhnih založb
Vse, kar je prihajalo iz majhnih, radi rečemo »privatnih« založb, je bilo obsojeno na životarjenje ali še slabše, počasno umiranje ali samoohranjanje na račun dobaviteljev, predvsem tiskarn in seveda sodelavcev. Svetlih izjem je bilo malo, pa še tiste so bile omejene na svoj čas. Na njihov trenutni uspeh so bolj vplivale zunanje okoliščine kakor pa spretnost založnikov (Mladina konec osemdesetih ipd.). Čudežev od solistov brez kapitala in ob distribucijski blokadi seveda ni bilo pričakovati. Uspevalo ni niti tistim, ki so posegli z nišnim produktom v sicer majhen, vendar prazen prostor.

Napačne predstave, da lahko dobro revijo stabiliziramo na trgu brez veliko kapitala, so prvi korak do pogube. Brez vsaj polletnih priprav s polno kadrovsko zasedenostjo in režijo ter agresivnega oglaševanja se ni uveljavila še nobena revija. To pa je investicija, ki po tradicionalnih založniških predstavah stane v najskromnejših razmerah vsaj 20 tolarjev na prebivalca (v Sloveniji to pomeni vsaj 40 milijonov tolarjev začetnih stroškov) za zelo skromen začetek in nato prvo leto poslovanja vsaj še enkrat toliko. Za primer: v Nemčiji velja danes ključ, po katerem stane pozicioniranje resne revije vsaj dve marki na prebivalca. Revijalno založništvo torej ni posel one man band.

Zanemarjen moški segment
Kaj pravzaprav deli revije na ženske in moške? Stereotipi, da moških ne zanima opremljanje stanovanja in da žensk ne zanimajo avtomobili, so slabo vodilo k segmentaciji revijalnega trga na moške in ženske. Še več, tudi povsem ženske ali povsem moške intimne stvari zanimajo ene in druge. Zato ni ženskih in ne moških revij v prvotnem pomenu besede. Vsaj četrtina bralcev je zmeraj nasprotnega spola. Toliko o spolni segmentaciji. Men’s Health, na prvi pogled ortodoksno moška revija, ima v Sloveniji približno 40 odstotkov kupcev ženskega spola. Celo pri Playboyu je ta številka le nekoliko nižja.

In vendar: ob notorični poplavi ženskih naslovov in ozko specializiranih revij je vse bolj dozorevalo spoznanje, da je moški ciljni segment na področju revijalnega tiska v Sloveniji vendarle zanemarjen.

Bežen pogled na razvite trge je ponudil odgovor. Vodilni reviji v tem segmentu po vsem svetu sta Playboy in Men’s Health. Kaj v njunih konceptih in trženjskih pristopih ju pripelje do tega, smo začeli spoznavati šele potem, ko smo postali del družine. Nič, zares nič ni prepuščeno naključju. Ciljne skupine so temeljito raziskane in analizirane, prav tako potrebe oglaševalcev. Obe glavni ciljni skupini, bralci in oglaševalci, sta osvojeni s pomočjo raziskav, strokovnjakov in predvsem profesionalcev vseh vrst. Reviji sta vsebinsko bogati in izjemno dragi v produkcijskem smislu. Edina rešitev za tiste, ki nismo padli z Marsa, je licenciranje, ki prinese odločilno prednost pred konkurenco: blagovno znamko, jasen koncept, tehnologijo na vseh izdajateljsko pomembnih področjih, dostop do podatkovnih baz in strokovnjakov ter tehnologij, o katerih lahko slovenski založniki le sanjajo. In seveda izjemne količine avtorskih del, ki so vključena v ceno same licence. »Domača pamet« je tukaj na hudi preizkušnji. Sploh ne, da je ne bi bilo dovolj ali da ne bi bila na dovolj visoki ravni. Žal je nekajkrat predraga. Ključnega pomena pa je blagovna znamka. Ni sredstva, s katerim bi v Sloveniji lahko pozicionirali slovensko blagovno znamko enakovredno Playboyu ali Cosmopolitanu.

Izračun uspeha revijalnega projekta
Uspešnost revijalnega projekta je odvisna predvsem od razumevanja poslovnih pristopov in zavedanja realnih razmer na specifičnem revijalnem trgu. Najpomembnejše je pravilno analiziranje dejanskih potencialov trga, ki pa so realno primerljivi z evropskimi. Iz vseh dostopnih podatkov lahko (s pomočjo izdelane poslovno načrtovalne metodologije, ki je spet povsem drugačna, torej kakovostnejša od slovenske) izračunamo temeljno ciljno naklado, ki je osnova za izračun tako prihodkovne kot odhodkovne osnove. Naklada, seveda prodana, je temelj načrtovanja. Prodana naklada definira tudi ceno oglaševalskega prostora in posledično število oglasov. Doseg (število prodanih izvodov na prebivalca) je merilo, s pomočjo katerega lahko dokaj natančno predvidimo uspeh nove revije. Pogoj pa je, da gre za globalno uveljavljeno blagovno znamko. Po tem podatku vas bodo tudi ocenjevali licencodajalci. Če dosegate z licenčnim produktom doseg, ki je višji od povprečnega na svetovnih trgih, ste dober založnik, če ne, pa slab. Pri Motomedii dosegamo dokaj visoke penetracije in veljamo pri svojih licencodajalcih za dobre založnike.

Žal enak pristop povsem odpove pri izračunu števila oglasov, kjer Slovenci bistveno zaostajamo za razvitimi trgi. Slovenski oglaševalski trg pač zaostaja za razvitimi. Analiza pričakovanih prihodkov je tudi temeljni del poslovnega načrtovanja, ki je izrazito proračunsko usmerjeno. Šele na tej točki se lahko odločimo, kako intenzivno bomo izvajali tržne komunikacije in, kar je ključno, v kakšnem razmerju bodo prispevki povzeti po matičnih revijah in dražji prispevki domačih, nujno odličnih avtorjev. Ko pristopimo k trženjskim aktivnostim pa dokončno spoznamo tudi pomen blagovne znamke. Prava blagovna znamka odtehta vse protiargumente in produktu zagotovi zanesljiv obstoj na trgu.

Moški trg dokončno pripadel licenčnim revijam
Zanimivo je, da smo v Sloveniji šele na moškem segmentu dobili revije vodilnih svetovnih blagovnih znamk. Toda že prav kmalu se je izkazalo, da bodo prav te, globalne blagovne znamke, krojile usodo na slovenskem revijalnem trgu nasploh. Prvi rezultati in analize prodaj to nesporno dokazujejo. Moški trg je v Sloveniji dokončno pripadel licenčnim revijam.

Ali bo ženski trg reagiral enako, je danes težko reči. Cosmpolitan (največja ženska blagovna znamka na svetu) bo pravi preizkus. Prav lahko se izkaže, da smo poleg Slovencev že ves čas podcenjevali tudi Slovenke. In potem? Začel se bo lov na licence. Žal prepozno. Najboljše so že poročene.

izpis

Lucija Bošnik

V naši branži globalizacija ne velja
Naklada danes ni ključnega pomena – Danes je naklada splet ciljne skupine in oglaševalcev, ki to skupino iščejo – Teoretičnega pravila za rentabilno naklado ni – Pogovor z Andrejem Lesjakom, direktorjem podjetja Delo Revije
V slovenskem prostoru izhaja danes med 700 in 800 periodičnih publikacij. V zadnjem času se je na slovenskem revijalnem trgu pojavilo nekaj novih t. i. moških revij. Licenco za izdajanje revije Playboyja in Men’s Helath je kupila založniška hiša Motomedia, zamisel za revijo Mars pa je prišla iz podjetja Delo Revije. Delo Revije je zaradi prihoda Cosmopolitana predčasno na slovenski trg poslalo še novo revijo za mlade ženske Eva. Kakšna je usoda teh revij in ali se lahko tudi v Sloveniji zgodi scenarij znane svetovne revije Life, ki je utonila v začetku devetdesetih? Z direktorjem podjetja Delo Revije Andrejem Lesjakom smo se pogovarjali o stanju na slovenskem revijalnem trgu in možnostih za prihod novih izdaj.

Kakšno je trenutno stanje predvsem na področju revialnega tiska, glede na to, da se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj novih edicij, predvsem t. i. moških revij?
V Sloveniji je okrog 150 edicij, ki imajo t. i. poslovno funkcijo, strokovno pa jih razdelimo na časopise in revije. Razlika je seveda v obliki, vsebini in frekvenci izhajanja. Tako imamo na eni strani dnevnike s svojo poslovno filozofijo in fiziognomijo ter časopise, ki jih z dnevniki ne moremo enačiti. Na revijalnem trgu je stvar popolnoma drugačna. Kategorij je več, lahko gre za tednike, štirinajstdnevnike, mesečnike, po vsebini so lahko splošne publikacije, kot je na primer revija Jana, Naša žena, lahko pa so povsem specifične publikacije, to pa so na primer t. i. moške in ženske revije. Trend je na področju tiskanih medijev povsem podoben trendu v svetu.

Področje tiskanih medijev je v novejši zgodovini močno nihalo predvsem zaradi agresivnega jemanja oglasnega prostora s strani elektronskih medijev. Kako je bilo s tem pri revijah?
No, dnevniki so po »mrzlem tušu« s strani televizije dobili novo spodbudo, novo energijo. Revijalno področje pa je v preteklosti delovalo okoliščinam primerno, prisotna je bila vsebinska splošnost revij z relativno močnim oglasnim trgom. Oglaševalci so začeli iskati tiskane medije, ki so ciljali na popolnoma posebno skupino ljudi, ki so ji želeli predstaviti svoj proizvod. Revije so imele tudi možnost objaviti bolj kakovostne oglase. To je revijalni tisk spodbudilo, da se je tematsko zelo specializiral na različna področja, hkrati pa začel odpirati nove tržne niše. Ne toliko zaradi prodajnih razlogov, temveč predvsem oglasnih.

Kako so pri revijah povezani prihodki od prodanega izvoda in prihodki od objavljenih oglasov?
V družbi Delo Revije imamo v strukturi celotnih prihodkov med 25 in 30 odstotkov prihodkov od prodaje oglasnega prostora, nekaj odstotkov je še drugih prihodkov, ostalo pa so prihodki od prodaje proizvodov. To velja za vse revije v naši izdaji. Struktura je različna tudi znotraj programa, na primer revija Lady je tipična revija, ki jo tržimo s prodajo in je v strukturi celotnega prihodka delež prihodka od oglasov pod deset odstotki. Lady torej ni oglasni medij. Oglasi v njej so povsem specifični in jih je zaradi določenih namenov relativno malo. Pri Modni Jani je zadeva obrnjena, to revijo tržimo predvsem oglasno. Ciljna skupina je spet točno določena, lahko jo predstavimo potencialnim oglaševalcem, zagotovimo lahko celo ustrezno število kontaktov s ciljno skupino. To je seveda to, kar oglaševalci iščejo.

In to je po vašem mnenju pred desetletjem v svetu povzročilo t. i. disperzijo naslovov in nastanek moških revij?
Natanko tako. Iz splošnih edicij so začele nastajati specifične, oblikovale so se do potankosti prepoznavne ciljne skupine. Ena takih je bila tudi moška ciljna skupina, pri kateri so v tujini že v osemdesetih ugotavljali, da ni pokrita in so nastajale posebne edicije ali t. i. moške revije. Prva taka je bila ameriška revija Playboy, ki je danes relativno uspešna in se izdaja v približno 24 državah. Filozofijo ameriškega tržišča je Playboy prenesel tudi na druge razvite trge. V začetku devetdesetih smo na Delu Revije dobili ponudbo za pridobitev Playboyjeve licence. Revija bi izhajala v srbohrvaščini in slovenščini, vendar je raziskava pokazala, da se finančno revija ne bi izšla in smo od tega projekta odstopili. Pozneje smo še enkrat delali poslovno analizo za slovenski trg, vendar se ni izšla. Morda bo Motomedii to teorijo uspelo ovreči.

Ali bi lahko rekli, da je predvsem revijalni trg v Sloveniji, glede na to, da se je v zadnjem času pojavilo kar lepo število novih edicij, predvsem moških revij, zasičen?
Men’s Health in Playboy pri ciljanju na moško skupino nista neposredna konkurenta. Men’s health kupujejo popolnoma drugi kupci, zaradi tega sta na trgu združljiva. To ni problematično, vprašanje pa je, ali je dovolj kupcev iz ene in druge skupine, da bosta reviji zadostili potencialnim oglaševalcem. Ali sta Men’s Health in Playboy to izpolnila, je zelo težko oceniti, ker mora najprej iziti vsaj šest številk revije, da lahko ugotovimo velikost prodaje in število kontaktov, ki oglaševalcem dajo verodostojno informacijo o uspešnosti revije.

Če gledava samo s strani naklade: kolikšna naklada je potrebna, da takšna revija preživi?
Kot sem že povedal, naklada danes ni ključnega pomena. Spomnim se konca osemdesetih letih, ko sem prišel v takratno podjetje ČGP Delo, in je veljala teorija, da naklada izpod 40.000 tiskanih izvodov ne more biti rentabilna. Tako je revija že ob izidu morala doseči takšno prodajo, drugače se v družbi sploh niso pogovarjali o nadaljnjem izhajanju. Zakaj? Ker so se vse revije tržile prodajno in ne oglasno. Ko se je oglasni trg razvil, je stopnja rentabilne naklade padla. Danes je naklada splet ciljne skupine in oglaševalcev, ki to skupino iščejo. Teoretičnega pravila za rentabilno naklado ni.

Lahko navedete kakšen primer?
Modna Jana je na primer revija, ki ima visoko prodajno ceno, prag rentabilnosti je že pri 5000 do 6000 prodanih izvodih. Za Lady je prag rentabilnosti pri 50.000 prodanih izvodih.

So mogoče ravno zato propadle nekatere znamenite revije v tujini, na primer Life?
Primera ne poznam podrobno, vendar pa je dejstvo, da Life v določenem obdobju ni uspel zadostiti oglaševalcem. V tujini je namreč višina oglasnih prihodkov v celotni strukturi prihodkov še bolj pomembna, zelo tržno usmerjene edicije morajo dobiti prek 40 odstotkov prihodkov od oglasov. To je nekaterim edicijam v zadnjih letih močno zamajalo tla pod nogami. Svež primer prihaja iz Nemčije, kjer je izdajatelj na trg poslal žensko revijo Vivian, misleč, da bo prodal prek 250.000 izvodov na nemškem trgu in hkrati zagotovil oglasne prihodke. Kljub temu, da je revija tržno izredno zanimiva, so uspeli prodati samo okrog 120.000 izvodov. Po nekaj mesecih so morali prenehati z izdajanjem.

Kakšni so tržni deleži posameznih revij v Sloveniji? Ali razpolagate s temi podatki?
Moram povedati, da ne spremljamo tržnih deležev posameznih edicij, ker so družine revij zelo subjektivne. Vse, kar bi rekel, bi bilo govorjenje na pamet. Največji tržni delež ima med revijami nedvomno družba Delo Revije, tako na prodajnem kot na oglasnem področju. Naša strategija je seveda taka, da lahko ta tržni delež obdrži tudi v prihodnosti. Ko govoriva o konceptih moških in tudi ostalih revij, prideva do pomembne vloge urednikov in novinarjev, od katerih je odvisen nastanek in tudi obstanek revije. Zelo na splošno: v kakšnem razmerju so stroški izdelovalcev revije, to je novinarjev in urednikov, in ostalimi stroški? Povprečno razmerje je 20 proti 80 v strukturi stroškov, pri posameznih revijah pa je seveda različno.

In uredniki? Se zaradi konkurenčnosti med temi revijami hudo gledajo?
Med njimi vlada neke vrste tekmovalnost, menim, da se dokazujejo s svojo kakovostjo. Sicer pa imamo dovolj izkušenj, da lahko takšne stvari obvladujemo.

Kakšna je strategija Delo Revij za izdajanje novih edicij? Mislite, da ste v tem trenutku že pokrili vse tržne niše, ali pa je ostala še kakšna?
Tržne niše so vezane na razmere na trgu, nemogoče je reči, da so pokrite vse tržne niše. Razvoj družbe in dvig standarda so tisti, ki jih odpirajo. Slovensko tržišče je majhno in jezikovno omejeno, tujci torej ne morejo kar tako vstopiti na trg in zato razmere niso takšne kot na področju industrijske proizvodnje. Domači založniki so zaščiteni in imajo prednost, ker poznajo domače razmere. Če pa poleg tega poznajo še razmere v razvitih državah, lahko presojajo, kateri proizvodi so tisti, ki bi jih lahko z lastnim znanjem naredili za naš trg. Lahko pa naredijo tako kot Motomedia, preprosto uvozijo tujo blagovno znamko in jo priredijo za slovenski trg.

In tako je zdaj prišel čas moških revij?
V tem trenutku se je pokazalo, da je moška populacija pomembna tržna niša, ki lahko zagotovi takšno prodajo njim namenjenih edicij, da so ti lahko rentabilni na trgu.

Mislite s tem na vse tri, Men’s Health, Playboy in Mars?
Seveda je drugo vprašanje, kakšen koncept revije je najboljši, ali je boljši Men’s Healthov, Playboyjev ali Marsov. Mi smo pri odločitvi za izdajo svoje moške revije preučili nemški trg, kjer sta prisotni tudi Men’s Health in Playboy, in ugotovili, da so v zadnjih petih letih v določenem trenutku vsi ti znani proizvodi nazadovali zaradi problemov revije precej vsebinske narave. Pokazalo se je, da je nemški trg potreboval drugačen koncept Playboyja kot je bil ameriški. Zaradi tega smo se mi odločili za drugačen koncept, kot ga imata licenčni reviji Motomedie, in menimo, da smo s takšno zasnovo revije na trgu precej uspešni. Mars je moška revija, ciljamo pa na izobraženega, dobro situiranega moškega, kar je po našem mnenju koncept, ki lahko pritegne dovolj potencialnih oglaševalcev.

Delo revije so pred kratkim na trg poslale tudi revijo za mlade ženske Eva. Se ne bojite, da bi Eva konkurirala drugim vašim ženskim revijam, ali pa so ženske skupine, na katere ciljate, res tako različne, da jim ne more konkurirati?
Prodajno Eva drugim edicijam ne more konkurirati, oglasno pa jim nedvomno lahko. Vendar pa, kot sem že dejal, skozi razvoj družbe se odpirajo nove in nove ciljne skupine. Ko se ciljna skupina odpre do te mere, da lahko prodamo določeno količino proizvodov, to primerjamo s prodanim oglasnim prostorom in odločitev o izdajanju pade. Mi smo imeli Evo v predalu že dobro leto, vendar smo jo bili prisiljeni poslati na trg predčasno zaradi pojava Cosmopolitana. Zaradi tega ne računamo, da bo že letos ali drugo leto rentabilna, vendar smo zaradi zapiranja tržne niše to morali storiti.

Že imate kakšne podatke o prodaji Eve?
Sodeč po prvih prodajnih rezultatih se Eva dobro prodaja, vendar uspešnosti šele na prvi številki ni mogoče ocenjevati.

Motomedia je očitno začela igrati na blagovne znamke, omenila sva že Cosmopolitan. So tudi blagovne znamke lahko pogoj za tržno uspešnost neke edicije, ali pa je še zmeraj oglasni prostor najbolj pomemben?
Cosmopolitan je na Hrvaškem uspešen, ali bo v Sloveniji, je v tem trenutku težko komentirati. Dejstvo je, da so se v Motomedii odločili za licenčni pristop izdajanja vseh svojih ženskih in moških revij. Blagovna znamka je pomembna zadeva, ni pa izključna. V naši branži globalizacija industrijske proizvodnje ne velja. Lahko razmišljaš globalno, delati pa moraš lokalno. Pogoj za uspešnost bo v prihodnosti zaradi konkurenčnosti elektronskih medijev in velike konkurence med revijami t. i. zlato pero. Zmagal bo tisti, ki bo znal uravnotežiti sliko in besedilo, na drugi strani pa posredovati informacijo na način, kot jo ciljna skupina neke revije pričakuje.

izpis

Petra Oseli

Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Po štirih letih rednih obravnav je svet za radiodifuzijo TV3 sankcioniral prvič – Izdajatelj programa TV3 nenehno kršil zakon in konvencijo o čezmejni televiziji
Komercialna televizija TV 3 je svoj program začela oddajati leta 1996. Programska zasnova je bila zastavljena ambiciozno, saj naj bi ponujala raznovrsten tuji in domači, igrani in vodeni program za vso družino, t. i. »slovenska televizija pozitivne naravnanosti« ali družinska televizija, ki promovira tradicionalne krščanske vrednote.

Leta 1997, ko je svet za radiodifuzijo (v nadaljevanju svet) opravil monitoring programa TV 3, se je izkazalo, da program ni v skladu s prijavljeno programsko shemo, saj je kar 70 odstotkov programa zasedala televizijska prodaja in druge oglasne vsebine. Svet je o tem obvestil takratnega direkorja TV 3, ki je pojasnil, da je predvajanje teh vsebin poglavitni vir (80 odstotkov) njihovih dohodkov. Po zagotovilu, da bo program usklajen v januarju leta 1998 (ko naj bi televizija bila finančno sanirana), je svet sklenil, da o problematiki TV 3 znova razpravlja po tem datumu.

Problematična televizijska prodaja
Februarja leta 1998 se je izkazalo, da program TV 3 še vedno obsega dve tretjini prodaje in le četrtino oddaj. Predvajanje televizijske prodaje je postalo problematično tudi zaradi Evropske konvencije o čezmejni televiziji (v nadaljevanju konvencija), ki je bila v tem času v postopku ratifikacije, prav tako pa se je s programsko shemo, ki jo je predvajala televizija, izigravala odločitev o izdaji dovoljenja za oddajanje, sprejeta na podlagi programske usmeritve – družinskega programa.

Leta 1999 v programu TV 3 še vedno ni bilo zaslediti bistvenih sprememb. Na začetku leta je bila televizija v postopku prisilne poravnave, po dokapitalizaciji pa so se spremenila lastniška razmerja, ki so bila z zakonom usklajena šele po opozorilu sveta za radiodifuzijo. Sredi leta 1999 so novi predstavniki TV 3 svetu znova zatrdili, da bo program usklajen jeseni, in da so že vidne izboljšave v smeri prijavljene programske zasnove krščansko-družinske televizije.

Januarja leta 2000 je svet za radiodifuzijo opravil monitoring televizij z nacionalno pokritostjo, za katere je novembra leta 1999 v veljavo stopila konvencija. Slednja ureja tudi predvajanje televizijske prodaje in drugih komercialnih vsebin.

Preveliki deleži komercialnih vsebin
Analiza programov je pokazala, da program TV 3 izstopa po številu kršitev določil o predvajanju oglasov in z visokimi deleži komercialnih vsebin, ter s tem grobo krši določila konvencije, prav tako program TV 3 v tem času še vedno ni bil v skladu s prijavljeno programsko zasnovo in shemo. Svet je sicer na februarski seji sprejel sklep o določitvi šestedsetdnevnega roka za odpravo kršitev, poleg TV 3 tudi vsem ostalim televizijam z nacionalno pokritostjo (POP TV, Kanal A, SLO 1, SLO 2).

Po opravljeni prvi analizi programov po ratifikaciji konvencije je marca lani na pobudo sveta sledil posvet o načinu izvajanja določil konvencije, kjer so bili prisotni predstavniki televizij RTV Slovenija, MM TV 1, Kanala A in TV 3. Posvet je bil pripravljen zato, da se izdajatelji televizijskih programov seznanijo z določili konvencije, načinom njenega izvajanja in novimi programskimi obveznostmi, ki iz nje izhajajo. Rezultat posveta je bil predlog, da bi vsi večji izdajatelji televizijskih programov sprejeli dogovor o načinu oglaševanja, ki bi zavezoval vse podpisnike pri njegovem uresničevanju in tako izboljšal položaj na medijskem trgu.

Po izteku šestdesetdnevnega uskladitvenega roka je sledila ponovna analiza televizijskih programov z nacionalno pokritostjo. V programu TV 3 so bile v celoti odpravljene kršitve glede količine, označevanja in vstavljanja oglasov, ugotovljena je bila le ena prekoračitev deleža komercialnega programa na uro. Zaslediti je bilo tudi primere prikritega oglaševanja, program pa je bil vsebinsko bistveno bogatejši od programa, analiziranega v mesecih pred tem. Količina televizijske prodaje je bila usklajena z omejitvami konvencije, več je bilo tudi programa lastne produkcije. Z naslednjo analizo televizijskih programov z nacionalno pokritostjo, opravljeno novembra in decembra, so bile v vseh programih ponovno ugotovljene posamezne kršitve glede predvajanja komercialnih vsebin. Po količini kršitev je bistveno izstopal program TV 3, kjer se je več kršitev pojavljalo vsak dan, v ostalih programih pa so bile kršitve občasne.

Zaradi nedorečenih in nejasnih interpretacij določil zakona o javnih glasilih in konvencije ter zaradi nerazumevanja pravil pri metodologiji analize programov, ki jih izvaja strokovna služba sveta, je le-ta v sodelovanju s predstavniki televizij z nacionalno pokritostjo sestavila »dogovor o spoštovanju pravil o oglaševanju in sponzoriranju v televizijskih programih«, ki je bil podpisan januarja 2001.

50 kršitev v sedmih dneh
Analize programov televizijskih programov z nacionalno pokritostjo si v tem letu, v skladu z načrtom monitoringa za leto 2001, sledijo vsaka dva meseca. V januarski analizi so bile posamezne kršitve glede predvajanja komercialnih vsebin ugotovljene v vseh programih, daleč največ kršitev pa je bilo zaslediti v programu TV 3. Poleg 50 kršitev določil o količini, označevanju in vstavljanju oglasnih vsebin, ugotovljenih v sedmih dneh, so se v programu TV 3 predvajali številni primeri prikritega oglaševanja in nepravilnega predstavljanja sponzorjev. Svet je na marčni seji obravnaval analizo njihovega programa in sklenil, da zaradi grobih kršitev zakona in konvencije ukrepa. V skladu z ustaljeno prakso so se člani sveta odločili, da kršitelja najprej opozorijo, zato so izdajatelju programa določili tridesetdnevni rok za uskladitev programa oziroma odpravo kršitev, in če jih ne bi odpravili, bi sledil predlog za preklic dovoljenja za oddajanje programa. Po izteku roka je aprila opravljena analiza programa TV 3 pokazala, da kršitve, ugotovljene pri analizi januarskega programa, v aprilskem programu niso bile odpravljene. Ugotovljeno je bilo izboljšanje v smeri upoštevanja določil glede količinskih omejitev in označevanja komercialnih vsebin, vendar pa hkrati porast prikritega oglaševanja in sponzoriranih oddaj, ki nepravilno predstavljajo sponzorje oz. v program umeščajo njihove izdelke ali storitve. V programu TV 3 se je tako zmanjšal delež informativno-komercialnih oddaj, nekaj več je bilo oglasov, precej več pa drugih načinov prikritega oglaševanja, predvsem umeščanja izdelkov in ustnega opozarjanja nanje.

Marca je bila opravljena tudi analiza ostalih televizijskih programov z nacionalno pokritostjo, pri katerih je bilo ugotovljenih nekaj posameznih kršitev, vendar so te kršitve vsebinsko manj grobe kot prikrito oglaševanje, ki se pretežno pojavlja v programu TV 3.

Preklic dovoljenja za oddajanje
Svet je na podlagi analize programa TV 3 na majski seji sprejel sklep o predlogu za preklic dovoljenja izdajatelja programa za oddajanje na oddajni točki Borovnica in določil šestdesetdnevni rok za odpravo kršitev. V primeru, da kršitve po izteku dodatnega roka ne bodo odpravljene, bo svet predlagal preklic dovoljenja na oddajni točki Ajdovščina. Rok se izteče konec julija.

Po štirih letih, odkar je svet prvič obravnaval problematiko televizije oz. programa TV 3, je v letu 2001 izdajatelja programa sankcioniral prvič, kljub temu, da je izdajatelj ves čas kršil zakon in konvencijo ter vsaj dve leti izkoriščal dovoljenje za oddajanje programa, izdano na podlagi prijavljene programske sheme, predvsem za predvajanje komercialnega programa. Svet je z izdajo dovoljenja za oddajanje programa podprl idejo o družinski televiziji z alternativnim programom glede na obstoječo ponudbo slovenskega televizijskega trga, zato je podpiral tudi prizadevanja izdajatelja za rešitev finančne in programske krize. Ob zadnji programski prenovi v začetku letošnjega leta je svet dobil zagotovila, da bo program končno zaživel v prvotno zasnovani programski shemi, vse kršitve pa bodo odpravljene. Hkrati je s podpisom dogovora o pravilih glede oglaševanja in sponzoriranja postalo tudi bolj jasno, katere nepravilnosti v programih so vzrok za posredovanje. Ob popestritvi programa z novimi oddajami so predstavniki izdajatelja programa sodelovali s svetom pri odpravljanju negotovosti glede ne - dovoljenih posegov v program s komercialnimi vložki, vendar je bilo ob poznejših analizah programa očitno, da niso bila upoštevana niti jasna določila.

Vedno pogosteje prikrito oglaševanje
Strokovna služba sveta, ki opravlja analize programov, se je tako v letošnjem letu sprva optimistično lotila analiz programov »velikih« televizij, saj so predstavniki izdajateljev po podpisu dogovora pokazali večjo pripravljenost za upoštevanje zakonskih obveznosti in predvsem za preprečevanje novih kršitev v programih. Vendar je že druga letošnja analiza programov pokazala nove kršitve. Televizije so v programih odpravile večino kršitev glede količine, jasnega označevanja oz. ločevanja in nepravilnega oz. prepogostega vstavljanja komercialnih vsebin. Vendar se v programih omenjenih televizij vse pogosteje pojavlja prikrito oglaševanje, saj se predvsem izdelki sponzorjev umeščajo v oddaje, ki sicer niso namenjene oglaševanju. Poleg tega se še vedno predvajajo nekateri primeri prikritega oglaševanja in nepravilnega predstavljanja sponzorjev, za katere so bili izdajatelji programov opozorjeni in pozvani, naj jih odpravijo. Pri tem bistveno izstopa program TV 3, vendar pa pojav te problematike tudi na ostalih televizijah ni zanemarljiv.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji