»Težko si je kot odrasel človek predstavljati, kako je videti svet skozi oči otroka. Otroci niso majhni odrasli ljudje. Ne razmišljajo kot odrasli, ne obnašajo se kot odrasli in ne doživljajo sveta kot odrasli. Otroci živijo v svetu, ki je magičen, enkraten in precej različen od sveta odraslih, najstnikov in celo starejših otrok.« (Levine: 1998)

Nenehno poslušamo in beremo o škodljivih vplivih televizije in nemoči otrok pred vsemogočnimi mediji, pri tem pa se zastavlja vprašanje, ali imamo mogoče neupravičeno negativen odnos do množičnih medijev, predvsem do elektronskih.

Ali ni res, da televizija prinaša informacije, ki jih drugače nikoli ne bi imeli? Da je film pozitiven napredek v razvoju naše družbe? Da lahko z videom ustvarjamo? Kaj ni res, da naši starši vsega tega niso imeli in so bili zato prikrajšani za to izkušnjo?

Dejstvo je, da je tehnologija, in s tem tudi mediji, postala sestavni del sodobnih družb – in temu se ne moremo izogniti. Mnenja o posledicah tega pojava so različna. Nekateri imajo o poplavi različnih medijev negativno mnenje, drugi iščejo priložnosti, ki jih je treba izkoristiti. Zaradi neizogibnega dejstva, da mediji so in bodo, ne smemo iskati zgolj njihovih negativnih učinkov, ampak prepoznati dobre strani in jih izkoristiti sebi v prid.

K negativnemu mnenju zagotovo pripomore tudi prepričanje, da je gledanje televizije pasivno dejanje. Televizijskega gledalca pogosto primerjamo z bralcem. Pri branju verjamemo, da ne gre za avtomatično dejanje, saj je proces učenja zapleten in dolgotrajen. Zanimivo je, da mnogi ne uvidijo, da je film kot preplet vizualnega, zvočnega in verbalnega še bolj zahtevna, aktivna in kompleksna konstrukcija.

Pri gledanju televizije gre za specifičen aktiven proces, saj mora vsak gledalec sporočilo, ki ga želi razumeti, tudi dekodirati. Prav to je vzrok, da občinstvo sporočila televizijskega programa ne sprejema enopomensko. Vsak gledalec dekodira sporočilo na svoj način.

Na tem mestu moramo omeniti znano Hallovo teorijo kodiranja in dekodiranja sporočila. Hall se je med drugim posvetil tudi raziskovanju odnosa med avtorjem in sprejemnikom oz. sprejemniki sporočila. Upre se zdravorazumski tezi, da pride sporočilo do sprejemnika bolj ali manj nepopačeno, saj pravi, da smo ljudje ustvarjalna in refleksivna bitja, ki sporočila lahko beremo kritično in avtorsko, saj smo pripadniki različnih skupin in interesov. Njegov model zelo enostavno prikazuje dve fazi komuniciranja: kodiranje, ki je domena proizvajalca teksta, in dekodiranje, ki je domena občinstva. Če model prenesemo na naš primer, na področje televizijsko posredovanega sporočila, lahko rečemo, da sporočilo sporočevalec kodira s tehnologijo, tj. kamero, potem se sporočilo prenese s signalom do sprejemnika (gledalca), ki ga dekodira. Za dekodiranje ni dovolj, da imamo televizijo; gledalec mora imeti določeno znanje, s katerim si pri tem pomaga.

Tako morata kodiranje in dekodiranje sporočila potekati v podobnem kontekstu, saj proces komuniciranja zahteva, da je tekst kodiran tako, da ga bo sprejemnik lahko dekodiral. Zato tisti, ki vsebino kodirajo, uporabljajo konvencionalne reprezentacijske kode (na primer glasno glasbo ob napetih prizorih). Kljub temu dekodirano sporočilo ni vedno enako kodiranemu. Hall predpostavlja, da je vsak tekst kodiran z željo, da bo občinstvo na točno določen, predpisan način sprejelo neko sporočilo. Vendar občinstvo sporočila ne sprejme vedno na način, na kakršnega je bilo kodirano. Kako bo občinstvo prebralo sporočilo, je namreč odvisno od več dejavnikov: družbenega položaja, spola, starosti, poklica, izkušenj, prepričanj in tudi od tega, kaj so gledalci počeli, ko so dobili sporočilo.

Za medijsko kritičnega uporabnika je pomembno, da dobro prepozna način branja, ki ga želi doseči tisti, ki sporočilo kodira, zavzame do njega kritično distanco in je sposoben interpretirati tudi njegove subtilne pomene.

Na podlagi pravkar naštetega lahko gledanje razumemo kot kompleksno aktivnost, za katero potrebujemo znanje. Gledanje filma sicer lahko vidimo kot aktivnost brez posebnega napora, na primer kot vožnjo s kolesom, a tako kot vožnja s kolesom tudi gledanje televizijskega programa zahteva nekaj prakse. Gledalec mora več kot samo spremljati premikanje na televizijskem zaslonu. Razumeti mora podobe in zvoke, ki na dvodimenzionalnem zaslonu predstavljajo tridimenzionalni svet, ter iz vseh podanih elementov sestaviti zgodbo. Poleg tega na podlagi sheme, ki si jo ustvari, ves čas postavlja domneve (na primer: junak, čeprav izgine z ekrana, še vedno obstaja in se bo znova pojavil, in to z enako integriteto), sklepe (na primer: junak joka, kar pomeni, da je žalosten), hipoteze (na primer: zagotovo bo sledil srečen konec) in uri spomin. Seveda ni nujno, da so sklepi in domneve, ki jih gledalec postavi, pravilni. Vsak gledalec ima svoj način gledanja in dojemanja televizije.

Za otroke v zahodnih državah verjamemo, da so odvisni, psihično in mentalno nezreli, ranljivi ter nesposobni racionalnih in »zrelih« družbenih, seksualnih, političnih, ekonomskih in intelektualnih odločitev in se zato morajo zanašati na odrasle, ki te odločitve sprejemajo namesto njih. Otroštvo dojemamo kot pomemben del socializacijskega procesa, v katerem odrasli skozi izobraževanje in vzgojo otroke vzgajajo v odraslega. Vprašanje je, ali so otroci res tako nemočni, kot jih poskušamo prikazati?

Dejstvo je, da televizija doseže otroke bolj zgodaj in bolj intenzivno kot drugi mediji. Zato ni čudno, da je toliko razprav o vplivu televizije na otrokov intelektualni in čustveni razvoj. Zanimivo je, da se o tem skoraj vedno piše samo negativno, enostransko in s pretiravanjem.

V praktičnem delu me je zanimalo predvsem, kako otroci interpretirajo določene vizualne in zvočne podobe in v kolikšni meri so njihove interpretacije podobne interpretacijam odraslih ljudi. Z drugimi besedami povedano, kako visoka je njihova stopnja pismenosti.

Praktični del je sestavljalo 8 skupinskih srečanj, od 2 do 3 otrok, starih med 6 in 9 let. V raziskavi je sodelovalo 18 otrok. Odločila sem se za metodo opazovanja z udeležbo, ki pa sem ji dodala prvine fokusne skupine. V raziskavi sem za potrebe te naloge večino časa preživela z otroci ob gledanju televizije v njihovem domačem okolju. S tem sem poskušala dobiti čim boljši vtis o procesu gledanja televizije in njenem razumevanju. Ker pa s tem ne bi dobili dovolj poglobljenih informacij, sem se odločila uvesti dva kratka vložka s prvinami fokusne skupine. Na vnaprej pripravljene iztočnice so otroci med druženjem dvakrat (po pol ure gledanja in na koncu druženja) spregovorili o razumevanju podob, svojih občutkih in vseh mislih, ki so jih ob gledanju prevevale.

S praktičnim delom smo med drugim poskušali preveriti naslednjo delovno hipotezo: Otroci vidijo in vedo veliko, le da njihovo znanje ni tako strukturirano kot pri odraslih. Podobo presenetljivo dobro prepoznajo in interpretirajo.

Iz filmske teorije vemo, da režiserji določene informacije zadržijo in gledalca prisilijo, da iz lastnih izkušenj nadoknadi manjkajoče. Pri spraševanju otroci z izpolnjevanjem vrzeli, ki so jih pustile manjkajoče informacije, načeloma niso imeli težav. Celo nasprotno, bili so izredno dobri v predvidevanju vsebine.

Naj omenim nekaj primerov. V risanki Pokahontas je prizor sekanja gozda. Čeprav ne vidimo ljudi, ampak samo drevesa, ki padajo, je šestletnica takoj vedela, da sekajo belci, saj, kot je sama rekla: »Indijanci ne bi pokvarili svojega gozda.«

Takoj po prizoru, ko belci posekajo drevesa in eksplodira prvi štor, sta že vedeli, da gradijo vasico.

Očitno je, da otroci zelo dobro poznajo konvencije filmskega jezika in zato lahko pravilno interpretirajo prikazane podobe. Poleg tega nam ti odgovori dokazujejo, da je film medij, ki je neločljivo povezan z družbeno prakso. Otroci poznajo Indijance in načela, po katerih delujejo, zato na opisani primer interpretirajo določene filmske podobe.

Prav tako dobro zaznajo prehode v prihodnost, sedanjost in celo sanje. Lahko rečemo, da poznajo kode, ki jih film uporablja pri prikazovanju teh prehodov. Ko se je Pokahontas začela spominjati prizora iz preteklosti, sta devetletnici to takoj prepoznali. Svojo ugotovitev sta razložili z dejstvom, da »gre za poseben način govorjenja« in da v tem prizoru »govori samo ona, čeprav nastopa veliko drugih ljudi«.

V drugem primeru, ko princ sanjari o Pepelki in o tem, kako skupaj plešeta, sem vprašala, če zares plešeta. »Ne,« so me popravile vse deklice (od 6 do 9 let), »on razmišlja«. Ko pa se je pojavila še Pepelka, vsa zasanjana, se je ena od šestletnic takoj popravila: »Oba razmišljata«. Ta sklep je naredila res hitro, takoj po tem, ko se je prikazala Pepelka.

Naštejemo še nekaj dobrih sklepov, do katerih so prišli otroci med gledanjem televizije. Ko so videli Pepelkini sestri sedeti vsako pred svojim škafom – iz enega se je kadilo, iz drugega ne –, so takoj ugotovili, da si ena »veča« stopala, druga pa si jih »manjša«. Prepoznali so dim kot kod za vročo vodo, vključili lastne izkušnje in poznavanje pravljice o Pepelki ter pravilno interpretirali filmsko podobo. Vendar se pri tej omembi njihovo asociiranje ni končalo. Spomnili so se tudi na različico zgodbe o Pepelki, v kateri si sestri režeta prste in pete. To je dober primer intertekstualnosti. Dejstvo je, da razumevanje medijskih vsebin ni avtonomno. Razumemo jih glede na naše izkušnje z medijskimi vsebinami, ki smo jih že videli, in tudi glede na naše osebne izkušnje s kulturo, v kateri živimo.

Otroci so tudi dokazali, da res hitro dojemajo vsebino in dobro sklepajo ter pri tem niso omejeni s klišeji. Vsi poznamo pravljico o Pepelki, ki pride trikrat na ples, preden izgubi čeveljček. V videorazličici, ki smo jo gledali, je čeveljček zgubila že na prvem plesu. Odrasel človek, ki pozna izvirno pravljico, v kateri mora kralj trikrat organizirati ples, bi pričakoval, da se bo ples kmalu ponovil. Otroci pa so takoj dojeli, da se je zgodba prevesila v drugo polovico. Še več – ena od deklic je omenila, da pozna različico Pepelke, v kateri so grajske stopnice premazali z lepljivo tekočino, in ko je bežala s plesa, se je čeveljček prilepil. Primer prikazuje dojemanje otroškega uma, ki še ni vkalupljen in poln stereotipov. Verjetno je to posledica poznavanja več različnih variant Pepelk, ki so otrokom sedaj dostopne. To je prednost, ki jo imajo današnji otroci v primerjavi s starejšimi, ki poznajo samo klasično različico zgodbe.

Film kot preplet vizualnega, zvočnega in verbalnega je bolj zahtevna, aktivna in kompleksna konstrukcija v primerjavi s knjigo, vendar jo otroci kar dobro razumejo. Ko je glavni igralec rekel »Ful si mi všeč« in se zraven pačil, je sedemletnica takoj prepoznala kod neverbalne komunikacije in vedela, da se je zlagal.

Risanka o Pepelki se je končala tako, da je režiser zamrznil in uokviril prizor s poroke. »Fotografija,« je takoj zavpila ena od deklic in vse so vstale, saj so vedele, da je pravljice konec in vsem se je že mudilo domov. Vse so v zadnjem prizoru prepoznale tako denotativni (dobesedni) pomen (fotografija s poroke) kot tudi konotativni (interpretacijski) pomen (konec risanke).

Zanimivi so bili tudi odgovori o tem, kaj se dogaja zunaj zornega kota kamere ter o zvokih v offu, vključno s pripovedovalcem. Šestletnica je točno vedela, od kod prihaja zvok, čeprav njegovega izvora ni videla. Zvoke ob napadu na belce je takoj prepoznala kot indijanske, čeprav je bila na televiziji zgolj podoba vasice belcev in samo v ozadju so se slišali zvoki napada Indijancev.

Prav tako sta devetletnici, ko sta gledali otok Indijancev in slišali pristajanje ladij, takoj sklepali, da zvoki prihajajo od nekoga, ki pristaja na obalo. Ne samo to, sklepali sta tudi, da prihajajo belci. Čeprav se mogoče zdi, da je slika pomembnejša od zvoka in da jo zvok lahko le dopolnjuje, ravno ti prizori dokazujejo, da ima lahko zvok tudi samostojen pomen. In otroci ga tudi znajo dekodirati.

Ena od deklic je omenila, da je pri gledanju Pepelke sicer ni bilo nič strah, vendar se je spomnila, da jo je bilo strah, ko je gledala Spidermana, čeprav je vedno vedela, kdaj se bo zgodilo nekaj groznega. Glede na zvoke, kote kamere, značilnosti scene, način osvetlitve je slutila, da se bo sledilo nekaj grozljivega. Zgornji primeri potrjujejo, da otroci dobro poznajo tako zvočne kot druge učinke, vendar jih opišejo bolj preprosto. Omenjena deklica je že po učinkih v risanki Spiderman – po Spidermanovi hoji in po glasbi (nizki toni) – vedela, da se bo nekaj na hitro pokazalo.

Otroci, ki so sodelovali v raziskavi, so povprečni gledalci televizije in nihče od njih ni pretirano odvisen od nje. Vendar sem že pri njih opazila, da so se naučili enostavnega sklepanja, ki je prisoten v vseh filmih in risankah. Na primer: že na začetku risanke so predvidevali, da bodo Indijanci napadli belce, ker so jih ti prevarali.

Gledalec na podlagi sheme, ki si jo ustvari, med gledanjem ves čas postavlja različne domneve, sklepe, hipoteze in uri spomin. Seveda ni nujno, da so njegovi sklepi in domneve pravilni. Kljub temu da otroci zelo dobro predvidevajo, lahko nastane problem pri razumevanju vsebine. Predvsem se to lahko zgodi, če gledajo vsebine, ki so zanje pretežke. Po drugi strani pa ni nujno, da bodo njim neprilagojeno vsebino razumeli napačno. Če navedem samo en primer: šestletnica je pokazala zelo dobro časovno predstavo ob gledanju družinskega filma Šola roka. Sklepala je, da je glasbena skupina igrala v nočnem lokalu med enajsto in eno zjutraj.

Res pa je, da otroci včasih res niso prepoznali »ocvirkov«. Kot primer navajam prizora iz omenjenega filma, ko fant pokaže drugemu tri srednje prste in reče, naj bere med vrsticami. Ali na primer žig, ki ga dobiš v nočnem lokalu in ki vratarju pove, da si plačal vstopnino in da se lahko svobodno gibaš, greš iz lokala in se vrneš. Žal so včasih malenkosti, ki jih sicer ne razumejo, lahko ključnega pomena za razumevanje vsebine.

Za konec bi omenila še izjavo, ki je ogledalo naši k ocenjevanju usmerjeni kulturi. Devetletnica si je po končanem pogovoru malo oddahnila, hkrati pa je bila kar malo razočarana. »Sem mislila, da nas boš bolj težko spraševala in da bomo na koncu še ocenjeni,« je priznala.

Rezultati raziskave so bili dokaj pričakovani. Otroci prvih razredov osnovne šole so pokazali zelo dobro razumevanje njim prilagojenih vsebin in prav tako dobro poznavanje vsebin, ki niso bile posebno prilagojene otrokom. Pokazali so tudi pripravljenost, da se ob gledanju naučijo tudi kaj novega in to znanje (z ustrezno spodbudo staršev) uporabijo tudi v vsakdanjem življenju. Z dosedanjim gledanjem televizije so se že naučili vseh osnovnih dejavnosti, ki jih mora poznati gledalec, da lahko dekodira pomen medijskega sporočila in tako razume potek dogajanja: poznajo kode, znajo predvidevati, nadomestijo informacije, ki jih je režiser zadržal … Kljub dokaj dobremu poznavanju filmske teorije pa jim za interpretacijo nekaterih zahtevnejših delov zmanjka lastnih izkušenj in takrat jim je v pomoč sodelovanje in usmerjanje staršev.

V današnji družbi množičnih medijev morajo otroci čimprej postati kritični gledalci. Tega ne moremo doseči niti z dolgotrajnim gledanjem televizije niti s strogim omejevanjem gledanja, ampak s pogovorom in z vzgojo za medije, ki poučuje, kako je treba razumeti, analizirati in ustvarjati sporočila; s tem omogoča, da gledalci postanejo kritični analitiki in hkrati ustvarjalni ustvarjalci sporočil.

Celo strokovnjak za medije David Buckingham predlaga, naj nehamo gledati na otroke kot na žrtve in naj jih raje povabimo k razpravi o medijih. Ali k vzgoji za medije, bi dodali mi.