N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
uvodnik
obvladovanje medijev
radio in televizija
medijska politika
mediji in politika
medijske reprezentacije
spol in mediji
vzgoja za medije
internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Količina informacij, ki jih otroci dobijo iz medijev, vedno bolj prevladuje nad informacijami iz prve roke – Televizija doseže otroke bolj zgodaj in bolj intenzivno kot drugi mediji – V raziskavi se je pokazalo, da otroci zelo dobro poznajo konvencije filmskega jezika in zato lahko pravilno interpretirajo prikazane podobe
»Težko si je kot odrasel človek predstavljati, kako je videti svet skozi oči otroka. Otroci niso majhni odrasli ljudje. Ne razmišljajo kot odrasli, ne obnašajo se kot odrasli in ne doživljajo sveta kot odrasli. Otroci živijo v svetu, ki je magičen, enkraten in precej različen od sveta odraslih, najstnikov in celo starejših otrok.« (Levine: 1998)

Nenehno poslušamo in beremo o škodljivih vplivih televizije in nemoči otrok pred vsemogočnimi mediji, pri tem pa se zastavlja vprašanje, ali imamo mogoče neupravičeno negativen odnos do množičnih medijev, predvsem do elektronskih.

Ali ni res, da televizija prinaša informacije, ki jih drugače nikoli ne bi imeli? Da je film pozitiven napredek v razvoju naše družbe? Da lahko z videom ustvarjamo? Kaj ni res, da naši starši vsega tega niso imeli in so bili zato prikrajšani za to izkušnjo?

Dejstvo je, da je tehnologija, in s tem tudi mediji, postala sestavni del sodobnih družb – in temu se ne moremo izogniti. Mnenja o posledicah tega pojava so različna. Nekateri imajo o poplavi različnih medijev negativno mnenje, drugi iščejo priložnosti, ki jih je treba izkoristiti. Zaradi neizogibnega dejstva, da mediji so in bodo, ne smemo iskati zgolj njihovih negativnih učinkov, ampak prepoznati dobre strani in jih izkoristiti sebi v prid.

K negativnemu mnenju zagotovo pripomore tudi prepričanje, da je gledanje televizije pasivno dejanje. Televizijskega gledalca pogosto primerjamo z bralcem. Pri branju verjamemo, da ne gre za avtomatično dejanje, saj je proces učenja zapleten in dolgotrajen. Zanimivo je, da mnogi ne uvidijo, da je film kot preplet vizualnega, zvočnega in verbalnega še bolj zahtevna, aktivna in kompleksna konstrukcija.

Pri gledanju televizije gre za specifičen aktiven proces, saj mora vsak gledalec sporočilo, ki ga želi razumeti, tudi dekodirati. Prav to je vzrok, da občinstvo sporočila televizijskega programa ne sprejema enopomensko. Vsak gledalec dekodira sporočilo na svoj način.

Na tem mestu moramo omeniti znano Hallovo teorijo kodiranja in dekodiranja sporočila. Hall se je med drugim posvetil tudi raziskovanju odnosa med avtorjem in sprejemnikom oz. sprejemniki sporočila. Upre se zdravorazumski tezi, da pride sporočilo do sprejemnika bolj ali manj nepopačeno, saj pravi, da smo ljudje ustvarjalna in refleksivna bitja, ki sporočila lahko beremo kritično in avtorsko, saj smo pripadniki različnih skupin in interesov. Njegov model zelo enostavno prikazuje dve fazi komuniciranja: kodiranje, ki je domena proizvajalca teksta, in dekodiranje, ki je domena občinstva. Če model prenesemo na naš primer, na področje televizijsko posredovanega sporočila, lahko rečemo, da sporočilo sporočevalec kodira s tehnologijo, tj. kamero, potem se sporočilo prenese s signalom do sprejemnika (gledalca), ki ga dekodira. Za dekodiranje ni dovolj, da imamo televizijo; gledalec mora imeti določeno znanje, s katerim si pri tem pomaga.

Tako morata kodiranje in dekodiranje sporočila potekati v podobnem kontekstu, saj proces komuniciranja zahteva, da je tekst kodiran tako, da ga bo sprejemnik lahko dekodiral. Zato tisti, ki vsebino kodirajo, uporabljajo konvencionalne reprezentacijske kode (na primer glasno glasbo ob napetih prizorih). Kljub temu dekodirano sporočilo ni vedno enako kodiranemu. Hall predpostavlja, da je vsak tekst kodiran z željo, da bo občinstvo na točno določen, predpisan način sprejelo neko sporočilo. Vendar občinstvo sporočila ne sprejme vedno na način, na kakršnega je bilo kodirano. Kako bo občinstvo prebralo sporočilo, je namreč odvisno od več dejavnikov: družbenega položaja, spola, starosti, poklica, izkušenj, prepričanj in tudi od tega, kaj so gledalci počeli, ko so dobili sporočilo.

Za medijsko kritičnega uporabnika je pomembno, da dobro prepozna način branja, ki ga želi doseči tisti, ki sporočilo kodira, zavzame do njega kritično distanco in je sposoben interpretirati tudi njegove subtilne pomene.

Na podlagi pravkar naštetega lahko gledanje razumemo kot kompleksno aktivnost, za katero potrebujemo znanje. Gledanje filma sicer lahko vidimo kot aktivnost brez posebnega napora, na primer kot vožnjo s kolesom, a tako kot vožnja s kolesom tudi gledanje televizijskega programa zahteva nekaj prakse. Gledalec mora več kot samo spremljati premikanje na televizijskem zaslonu. Razumeti mora podobe in zvoke, ki na dvodimenzionalnem zaslonu predstavljajo tridimenzionalni svet, ter iz vseh podanih elementov sestaviti zgodbo. Poleg tega na podlagi sheme, ki si jo ustvari, ves čas postavlja domneve (na primer: junak, čeprav izgine z ekrana, še vedno obstaja in se bo znova pojavil, in to z enako integriteto), sklepe (na primer: junak joka, kar pomeni, da je žalosten), hipoteze (na primer: zagotovo bo sledil srečen konec) in uri spomin. Seveda ni nujno, da so sklepi in domneve, ki jih gledalec postavi, pravilni. Vsak gledalec ima svoj način gledanja in dojemanja televizije.

Mladi gledalci
Za otroke v zahodnih državah verjamemo, da so odvisni, psihično in mentalno nezreli, ranljivi ter nesposobni racionalnih in »zrelih« družbenih, seksualnih, političnih, ekonomskih in intelektualnih odločitev in se zato morajo zanašati na odrasle, ki te odločitve sprejemajo namesto njih. Otroštvo dojemamo kot pomemben del socializacijskega procesa, v katerem odrasli skozi izobraževanje in vzgojo otroke vzgajajo v odraslega. Vprašanje je, ali so otroci res tako nemočni, kot jih poskušamo prikazati?

Dejstvo je, da televizija doseže otroke bolj zgodaj in bolj intenzivno kot drugi mediji. Zato ni čudno, da je toliko razprav o vplivu televizije na otrokov intelektualni in čustveni razvoj. Zanimivo je, da se o tem skoraj vedno piše samo negativno, enostransko in s pretiravanjem.

Kako dobro otroci razumejo podobe na televiziji
V praktičnem delu me je zanimalo predvsem, kako otroci interpretirajo določene vizualne in zvočne podobe in v kolikšni meri so njihove interpretacije podobne interpretacijam odraslih ljudi. Z drugimi besedami povedano, kako visoka je njihova stopnja pismenosti.

Praktični del je sestavljalo 8 skupinskih srečanj, od 2 do 3 otrok, starih med 6 in 9 let. V raziskavi je sodelovalo 18 otrok. Odločila sem se za metodo opazovanja z udeležbo, ki pa sem ji dodala prvine fokusne skupine. V raziskavi sem za potrebe te naloge večino časa preživela z otroci ob gledanju televizije v njihovem domačem okolju. S tem sem poskušala dobiti čim boljši vtis o procesu gledanja televizije in njenem razumevanju. Ker pa s tem ne bi dobili dovolj poglobljenih informacij, sem se odločila uvesti dva kratka vložka s prvinami fokusne skupine. Na vnaprej pripravljene iztočnice so otroci med druženjem dvakrat (po pol ure gledanja in na koncu druženja) spregovorili o razumevanju podob, svojih občutkih in vseh mislih, ki so jih ob gledanju prevevale.

S praktičnim delom smo med drugim poskušali preveriti naslednjo delovno hipotezo: Otroci vidijo in vedo veliko, le da njihovo znanje ni tako strukturirano kot pri odraslih. Podobo presenetljivo dobro prepoznajo in interpretirajo.

Iz filmske teorije vemo, da režiserji določene informacije zadržijo in gledalca prisilijo, da iz lastnih izkušenj nadoknadi manjkajoče. Pri spraševanju otroci z izpolnjevanjem vrzeli, ki so jih pustile manjkajoče informacije, načeloma niso imeli težav. Celo nasprotno, bili so izredno dobri v predvidevanju vsebine.

Naj omenim nekaj primerov. V risanki Pokahontas je prizor sekanja gozda. Čeprav ne vidimo ljudi, ampak samo drevesa, ki padajo, je šestletnica takoj vedela, da sekajo belci, saj, kot je sama rekla: »Indijanci ne bi pokvarili svojega gozda.«

Takoj po prizoru, ko belci posekajo drevesa in eksplodira prvi štor, sta že vedeli, da gradijo vasico.

Očitno je, da otroci zelo dobro poznajo konvencije filmskega jezika in zato lahko pravilno interpretirajo prikazane podobe. Poleg tega nam ti odgovori dokazujejo, da je film medij, ki je neločljivo povezan z družbeno prakso. Otroci poznajo Indijance in načela, po katerih delujejo, zato na opisani primer interpretirajo določene filmske podobe.

Prav tako dobro zaznajo prehode v prihodnost, sedanjost in celo sanje. Lahko rečemo, da poznajo kode, ki jih film uporablja pri prikazovanju teh prehodov. Ko se je Pokahontas začela spominjati prizora iz preteklosti, sta devetletnici to takoj prepoznali. Svojo ugotovitev sta razložili z dejstvom, da »gre za poseben način govorjenja« in da v tem prizoru »govori samo ona, čeprav nastopa veliko drugih ljudi«.

V drugem primeru, ko princ sanjari o Pepelki in o tem, kako skupaj plešeta, sem vprašala, če zares plešeta. »Ne,« so me popravile vse deklice (od 6 do 9 let), »on razmišlja«. Ko pa se je pojavila še Pepelka, vsa zasanjana, se je ena od šestletnic takoj popravila: »Oba razmišljata«. Ta sklep je naredila res hitro, takoj po tem, ko se je prikazala Pepelka.

Naštejemo še nekaj dobrih sklepov, do katerih so prišli otroci med gledanjem televizije. Ko so videli Pepelkini sestri sedeti vsako pred svojim škafom – iz enega se je kadilo, iz drugega ne –, so takoj ugotovili, da si ena »veča« stopala, druga pa si jih »manjša«. Prepoznali so dim kot kod za vročo vodo, vključili lastne izkušnje in poznavanje pravljice o Pepelki ter pravilno interpretirali filmsko podobo. Vendar se pri tej omembi njihovo asociiranje ni končalo. Spomnili so se tudi na različico zgodbe o Pepelki, v kateri si sestri režeta prste in pete. To je dober primer intertekstualnosti. Dejstvo je, da razumevanje medijskih vsebin ni avtonomno. Razumemo jih glede na naše izkušnje z medijskimi vsebinami, ki smo jih že videli, in tudi glede na naše osebne izkušnje s kulturo, v kateri živimo.

Otroci so tudi dokazali, da res hitro dojemajo vsebino in dobro sklepajo ter pri tem niso omejeni s klišeji. Vsi poznamo pravljico o Pepelki, ki pride trikrat na ples, preden izgubi čeveljček. V videorazličici, ki smo jo gledali, je čeveljček zgubila že na prvem plesu. Odrasel človek, ki pozna izvirno pravljico, v kateri mora kralj trikrat organizirati ples, bi pričakoval, da se bo ples kmalu ponovil. Otroci pa so takoj dojeli, da se je zgodba prevesila v drugo polovico. Še več – ena od deklic je omenila, da pozna različico Pepelke, v kateri so grajske stopnice premazali z lepljivo tekočino, in ko je bežala s plesa, se je čeveljček prilepil. Primer prikazuje dojemanje otroškega uma, ki še ni vkalupljen in poln stereotipov. Verjetno je to posledica poznavanja več različnih variant Pepelk, ki so otrokom sedaj dostopne. To je prednost, ki jo imajo današnji otroci v primerjavi s starejšimi, ki poznajo samo klasično različico zgodbe.

Film kot preplet vizualnega, zvočnega in verbalnega je bolj zahtevna, aktivna in kompleksna konstrukcija v primerjavi s knjigo, vendar jo otroci kar dobro razumejo. Ko je glavni igralec rekel »Ful si mi všeč« in se zraven pačil, je sedemletnica takoj prepoznala kod neverbalne komunikacije in vedela, da se je zlagal.

Risanka o Pepelki se je končala tako, da je režiser zamrznil in uokviril prizor s poroke. »Fotografija,« je takoj zavpila ena od deklic in vse so vstale, saj so vedele, da je pravljice konec in vsem se je že mudilo domov. Vse so v zadnjem prizoru prepoznale tako denotativni (dobesedni) pomen (fotografija s poroke) kot tudi konotativni (interpretacijski) pomen (konec risanke).

Zanimivi so bili tudi odgovori o tem, kaj se dogaja zunaj zornega kota kamere ter o zvokih v offu, vključno s pripovedovalcem. Šestletnica je točno vedela, od kod prihaja zvok, čeprav njegovega izvora ni videla. Zvoke ob napadu na belce je takoj prepoznala kot indijanske, čeprav je bila na televiziji zgolj podoba vasice belcev in samo v ozadju so se slišali zvoki napada Indijancev.

Prav tako sta devetletnici, ko sta gledali otok Indijancev in slišali pristajanje ladij, takoj sklepali, da zvoki prihajajo od nekoga, ki pristaja na obalo. Ne samo to, sklepali sta tudi, da prihajajo belci. Čeprav se mogoče zdi, da je slika pomembnejša od zvoka in da jo zvok lahko le dopolnjuje, ravno ti prizori dokazujejo, da ima lahko zvok tudi samostojen pomen. In otroci ga tudi znajo dekodirati.

Ena od deklic je omenila, da je pri gledanju Pepelke sicer ni bilo nič strah, vendar se je spomnila, da jo je bilo strah, ko je gledala Spidermana, čeprav je vedno vedela, kdaj se bo zgodilo nekaj groznega. Glede na zvoke, kote kamere, značilnosti scene, način osvetlitve je slutila, da se bo sledilo nekaj grozljivega. Zgornji primeri potrjujejo, da otroci dobro poznajo tako zvočne kot druge učinke, vendar jih opišejo bolj preprosto. Omenjena deklica je že po učinkih v risanki Spiderman – po Spidermanovi hoji in po glasbi (nizki toni) – vedela, da se bo nekaj na hitro pokazalo.

Otroci, ki so sodelovali v raziskavi, so povprečni gledalci televizije in nihče od njih ni pretirano odvisen od nje. Vendar sem že pri njih opazila, da so se naučili enostavnega sklepanja, ki je prisoten v vseh filmih in risankah. Na primer: že na začetku risanke so predvidevali, da bodo Indijanci napadli belce, ker so jih ti prevarali.

Gledalec na podlagi sheme, ki si jo ustvari, med gledanjem ves čas postavlja različne domneve, sklepe, hipoteze in uri spomin. Seveda ni nujno, da so njegovi sklepi in domneve pravilni. Kljub temu da otroci zelo dobro predvidevajo, lahko nastane problem pri razumevanju vsebine. Predvsem se to lahko zgodi, če gledajo vsebine, ki so zanje pretežke. Po drugi strani pa ni nujno, da bodo njim neprilagojeno vsebino razumeli napačno. Če navedem samo en primer: šestletnica je pokazala zelo dobro časovno predstavo ob gledanju družinskega filma Šola roka. Sklepala je, da je glasbena skupina igrala v nočnem lokalu med enajsto in eno zjutraj.

Res pa je, da otroci včasih res niso prepoznali »ocvirkov«. Kot primer navajam prizora iz omenjenega filma, ko fant pokaže drugemu tri srednje prste in reče, naj bere med vrsticami. Ali na primer žig, ki ga dobiš v nočnem lokalu in ki vratarju pove, da si plačal vstopnino in da se lahko svobodno gibaš, greš iz lokala in se vrneš. Žal so včasih malenkosti, ki jih sicer ne razumejo, lahko ključnega pomena za razumevanje vsebine.

Za konec bi omenila še izjavo, ki je ogledalo naši k ocenjevanju usmerjeni kulturi. Devetletnica si je po končanem pogovoru malo oddahnila, hkrati pa je bila kar malo razočarana. »Sem mislila, da nas boš bolj težko spraševala in da bomo na koncu še ocenjeni,« je priznala.

Otroci kot kritični gledalci
Rezultati raziskave so bili dokaj pričakovani. Otroci prvih razredov osnovne šole so pokazali zelo dobro razumevanje njim prilagojenih vsebin in prav tako dobro poznavanje vsebin, ki niso bile posebno prilagojene otrokom. Pokazali so tudi pripravljenost, da se ob gledanju naučijo tudi kaj novega in to znanje (z ustrezno spodbudo staršev) uporabijo tudi v vsakdanjem življenju. Z dosedanjim gledanjem televizije so se že naučili vseh osnovnih dejavnosti, ki jih mora poznati gledalec, da lahko dekodira pomen medijskega sporočila in tako razume potek dogajanja: poznajo kode, znajo predvidevati, nadomestijo informacije, ki jih je režiser zadržal … Kljub dokaj dobremu poznavanju filmske teorije pa jim za interpretacijo nekaterih zahtevnejših delov zmanjka lastnih izkušenj in takrat jim je v pomoč sodelovanje in usmerjanje staršev.

V današnji družbi množičnih medijev morajo otroci čimprej postati kritični gledalci. Tega ne moremo doseči niti z dolgotrajnim gledanjem televizije niti s strogim omejevanjem gledanja, ampak s pogovorom in z vzgojo za medije, ki poučuje, kako je treba razumeti, analizirati in ustvarjati sporočila; s tem omogoča, da gledalci postanejo kritični analitiki in hkrati ustvarjalni ustvarjalci sporočil.

Celo strokovnjak za medije David Buckingham predlaga, naj nehamo gledati na otroke kot na žrtve in naj jih raje povabimo k razpravi o medijih. Ali k vzgoji za medije, bi dodali mi.

1 Levine, M. (1998), Seen NO Evil. A Guide to Protecting Our Children from Media Violence. San Francisco: Jossey-Bass Publishers.
2 Rayner, P. (2004), Media Studies: The Essential Resource. London, New York: Routledge.
3 Debeljak, A., Stankovič, P., Tomc, G., Velikonja, M. (2002): Cooltura. Ljubljana: Študentska zaloþba.
4 Casey, B., Casej, N., Calvert, B., French, L., Lewis, J. (2002): Television studies. Routledge: London in New York.
5 Zaradi narave raziskovanja podatkov, zbranih na tak način, ne moremo posploševati, saj vzorec ni reprezentativen. Kljub temu nam kolaž zbranih odgovorov nudi vpogled v otrokovo interpretiranje podob na televiziji.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
izobraževanje novinarjev, konference in štipendije
Medijska preža
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Zala Volčič
Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Rinaldo DiRicchardi-Muzga
Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Luna Jurančič Šribar
Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Anita Mikulič
Poglej si z novimi očmi
Seminarji in obvestila
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Mojca Mayr, Eva Plej
Možnost protispektakla
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Kristina Plavšak
V iskanju popolne novinarske šole
Kristina Plavšak
Kako do izobraženih in izurjenih novinarjev?
Bojan Golčar
Medijske komunikacije na mariborski univerzi
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Petra Šubic
Novinar je »večni« študent brez časa za študij
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Uroš Slak
Študij je obojestranska korist
Janez Sajovic
Nastaja izobraževalni center RTV Slovenija
Peter Frankl
Novinarje učimo ekonomije in ekonomiste novinarstva
Edi Pucer
Nekaj kisika za možgane
Saša Banjanac Lubej
Ovire tudi pri brezplačnem izboraževanju
Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
Lucija Bošnik
Šest opornikov k razumevanju islama
Pomoč ameriških novinarjev
Štipendije za magistrski študij novinarstva
Magistrski študij novinarstva Evropske novinarske akademije
Seminar o poročanju o gospodarstvu
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Seminar o preiskovalnem novinarstvu v Ljubljani
Mednarodne nagrade za preiskovalno novinarstvo
Gojko Bervar
Mreža evropskih tiskovnih svetov
Tomaž Trplan
Evropska konferenca perifernih revij
Razpis za novinarske nagrade
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Pakt stabilnosti in mediji
Gostujoči uredniki v ZDA
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Perspectives of Media Policy in South East Europe;
Ljubljana, 22-23 November 2001 (Grand Hotel Union) - Preliminary Agenda
Novinarske štipendije za študijski obisk v ZDA
Slovenski novinarji na seminarjih v jugovzhodni Evropi
Seminar o poročanju o zdravstvu
Konferenca in nagrade Mirror Europe
Podiplomski študij novinarstva
Regionalni bilten Mednarodne federacije novinarjev
Seminarji v jugovzhodni Evropi
Konferenca Freedom Foruma v Zagrebu
Novi štipendijski program Mirovnega inštituta
Medijska politika v jugovzhodni Evropi
Konferenca o interaktivnem založništvu
Nova spletna stran čeških novinarjev
Mreža medijskih centrov in institutov v jugovzhodni Evropi
Mednarodna konferenca o raziskovalnem novinarstvu
O sovražnem govoru
Seminarji Evropskega centra za novinarstvo
Elektronski bilteni z novicami o svetovnih medijih
Poletna univerza v Amsterdamu in Maastrichtu
Karmen Erjavec
Vzgoja za medije
Jolanda Lebar, Suzana Kos
(Ne)izobraževanje na nacionalki
Marko Prpič
Stalno izobraževanje je nujno
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Mirko Štular
Ves svet na dlani
Aleš Gaube
Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več
Jerca Legan
Ženske Bližnjega vzhoda
Katja Šeruga
Analitično s terena
Mojca Lorenčič
Izpopolnjevanje pri Reutersu
Erika Repovž
Kdo bo delal selekcijo?
Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
Robert Gorjanc
Novi časi, nova vloga
Jože Možina
Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
Matjaž Kek
Partnerstvo z mediji
Darijan Košir
Upoštevati, ne pa prenašati