 |
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
V številnih primerih poročanja v informativni oddaji Svet kanala A gre za oblike medijskega sojenja ter izbiro formatov in jezikovnih sredstev, ki gledalcem »svet« večinoma predstavljajo kot prizorišče krivic, prevar in zlaganosti ter povzročajo občutke jeze in nemoči »malega človeka« – Informativno oddajo soustvarjata urednik dramaturgije in kreativni producent
Februarja 2007 je Kanal A – televizijski program, ki ga, tako kot POP TV, izdaja družba Pro Plus – začel s predvajanjem informativne oddaje Svet in jo uvrstil na spored vsak delovni dan od ponedeljka do petka ob 18. uri. Predstavitvena spletna stran izdajatelja oddajo opisuje kot »povsem nov tip televizijskih novic v ospredju z ›malim človekom‹« in oddajo, ki naj bi bila »vsebinsko in oblikovno popolnoma drugačna od ustaljene informativne oddaje«, ker jo »ne zanimajo samo velike novice /…/, pač pa predvsem ›naš svet‹«. Temu profilu je, če še naprej sledimo predstavitvi oddaje na spletni strani, namenjena tudi interaktivnost oziroma vključevanje prispevkov občank in občanov v oddajo. S tem se želi oddaja uvrstiti med medijske formate, ki promovirajo t. i. citizens journalism.
Profil nove informativne oddaje z »malim človekom« v ospredju je zanimivo obravnavati tudi v kontekstu ugotovitev raziskave, ki jo je marca 2006 izvedel Marko Prpič in v okviru katere je cel mesec spremljal osrednji informativni oddaji TV Slovenija in POP TV – Dnevnik in 24 ur – ter ugotavljal, katere teme in v kakšnem obsegu obravnavata ter kdo so akterji in govorci v njiju. Ugotovil je, da sta si oddaji po strukturi in po obravnavanih tematskih sklopih precej podobni. Poleg drugih sorodnosti ju povezuje tudi dejstvo, da v obeh informativnih televizijskih oddajah prevladujejo politika in politiki.
Pri natančnem spremljanju treh oddaj v februarju (19., 20. in 21. februarja 2007) in treh v aprilu (2., 3. in 4. aprila 2007) smo ugotovili, da nova televizijska informativna oddaja prinaša vrsto kvalitetnih in inovativnih grafičnih in tehničnih rešitev, vsebinsko pa teme in dogodke razvršča in obravnava v slogu, značilnem za tabloidno novinarstvo.
Po meritvah v februarju in marcu 2007 oddaja Svet v najširši ciljni skupini gledalk in gledalcev (10+ let) dosega 5,3-odstotni rating oziroma 20-odstotni delež televizijskega občinstva. Številčno je med gledalkami in gledalci največ žensk (56 odstotkov), ljudi starejših od 45 let ter prebivalk in prebivalcev Ljubljane, Ljubljane z okolico in Gorenjske. Za primerjavo, informativna oddaja 24 ur POP TV, torej istega izdajatelja, ima v povprečju 15,5-odstotni rejting oziroma 41,9-odstotni delež televizijskega občinstva.
Ustvarjalci oddaje
Med ekipo, ki ustvarja oddajo in jo izdajatelj predstavi na spletni strani, poleg dnevnih producentov, urednikov oddaje in posameznih redakcij ter novinarjev najdemo tudi »urednika dramaturgije« in »kreativnega producenta«. Informativni program Kanala A, ki se je očitno vzpostavil z oddajo Svet, ureja Bojan Traven, novinar, ki se je uveljavljal v raznovrstnih medijih v Sloveniji, in je eden izmed treh ustvarjalcev, za katere na predstavitveni spletni strani oddaje ni zagotovljen kratek življenjepis. Sicer je nekaj stavkov, ki jih je možno prebrati o drugih ustvarjalcih oddaje, težko imenovati kratki življenjepis. Vseeno je v njih poleg opisov značaja ali sloga možno najti tudi kakšen podatek o izobrazbi ali izkušnjah. Ob 17 imenih je zapisano, da so novinarji ali novinarke. Pri pregledu predstavitvenih navedb lahko ugotovimo, da gre večinoma za mlade in neizkušene kadre, nekateri še študirajo, številni so brez novinarske izobrazbe, iz njihovega dela v prvih mesecih predvajanja oddaje je razvidno, da imajo nekateri velike težave z besednim zakladom in jezikovnimi kompetencami.
Voditelj oddaje Marko Potrč je hitro po začetku predvajanja oddaje zaslovel po prijazni podobi in zgovornosti, hkrati je vredno pozornosti, da vseh pet oddaj v tednu vodi sam ter da izdajatelj, vsaj iz razpoložljivih podatkov na predstavitveni spletni strani, ni predvidel drugega voditelja ali voditeljico. V tem smislu ni jasno, kaj nastopi, če voditelj zaradi bolezni, dopusta ali podobnih razlogov, ne more voditi oddaje.
Vsebina in forma
Oddaja v povprečju vsebuje približno 40 novic, pri čemer struktura oddaje in razporeditev novic ne ustvari preglednega vpogleda v dnevna dogajanja v Sloveniji in v svetu. Novice iz sveta se zvrstijo v istih sklopih z novicami iz Slovenije (s sliko ali v obliki spisanega besedila novice na zaslonu), njihovo število, dolžina in poglobljenost z ničemer ne ustrezajo pričakovanjem, ki jih ustvari naslov oddaje. Napovedim posameznih novic ne sledijo same napovedane novice, temveč te pridejo na vrsto z zamikom, kar ima kot svojevrsten »suspenz« namen obdržati gledalca, vendar povzroča nepreglednost. Soroden prijem nastopi v primerih, ko se poročilo o nekem dogodku, ki ga pričakujete glede na napovednik, sploh ne dotakne samega dogodka, temveč ga vzame za povod, da odpre druga z dogodkom povezana vprašanja. Tako je bil na primer obisk predsednika vlade Janeza Janše v Bosni in Hercegovini le kratko omenjen, o njem ni bilo poročila, temveč je po omembi obiska sledil prispevek o vprašanjih deviznih vlog in nasledstva SFRJ.
V sfero čiste dramaturgije in kreativne produkcije sodijo prijemi, kakršna so pogosta oglašanja novinarke ali novinarja zunaj studia in pogovor z voditeljem v studiu (z ustrezno grafično uporabo dupleksa na zaslonu) o novicah in dogodkih, za katere glede na vsebino, čas in kraj dogajanja, sploh ni realne potrebe za oglašanje na ta način. Na to po(us)tvarjanje realnih razsežnosti posameznega dogodka se navezuje moralizatorski ton dialogov med voditeljem in novinarjem ali novinarko, ki vključuje izraze zgražanja, začudenja, retoričnih vprašanj in namigovanja na nezakonitosti, kot npr. »ali bi moral minister s pestjo udariti po mizi?«, »kaj naj rečem, grozno!«, »grozljivo je, da sta morala postopek prenašati tudi otroka«, »odkrila sem svinjarijo«, »nekdo bo moral odgovarjati«, »vse odgovorne sprašujem« itn. Nasploh je jezik novinark in novinarjev pogosto žargonski, kar je verjetno dodaten instrument ugajanja »malemu človeku« in s tem sestavni del profila oddaje. Tako so na primer nekoga »strpali« v dom za ostarele, mize so »zloglasne«, bolnike »izžemajo« …
Hkrati pa novinarski prijemi do sogovornikov, od katerih se z nenapovedanim prihodom izsiljuje izjava in se jim jemlje možnost, da se za izjavo pripravijo, postavljajo novinarje v vlogo »lovca na glave«, ki jim ni dana ne v standardih poklicne etike in ne v zakonodaji.
Prisotnost urednika dramaturgije v uredništvu je razvidna tudi iz prijemov, kakršni so zaigrani prizori napada v tematskem sklopu o nasilju in pooblastilih policije ali prizor, ko novinarka poškodovanem intervjuvancu pomaga sleči srajco. Tudi predvajanje glasbe v ozadju med oddajo je sestavi del določanja čustvenega okvira gledalkam in gledalcem za doživljanje bolj kot razumevanje dogodkov, o katerih se govori.
Poigravanje z žanrom informativne televizijske oddaje in vključevanje jezika, rubrik in prijemov, značilnih za razvedrilne oddaje, ni novo, je pa najbolj nazorno pri vremenski napovedi, v kombinaciji z astrologijo, še bolj pa pri promocijskim povezovanjem z razvedrilno oddajo istega izdajatelja Big Brother in vključevanju v to oddajo. Tovrstno brisanje meje med informacijo, promocijo in razvedrilom je prej zavajanje kot usluga »malemu človeku«.
V prizadevanjih za izvirnost v razporejanju in obravnavanju vsebin in izboru form za sporočanje uspeva ustvarjalcem oddaje prinesti v svet slovenskih dnevnih informativnih televizijskih oddaj tudi nekaj novosti in kvalitativnih premikov – predvsem pri uporabi grafike, pa tudi z oblikovanjem tematskih blokov prispevkov. Zanimiva je tudi uvrstitev novic v kratkih besedilih, ki se spišejo na zaslonu in jih ne spremlja slika ali glas.
Vendar tabloidne značilnosti prevladajo, zlasti zato, ker v številnih primerih poročanja gre za oblike medijskega sojenja (zanj je značilno, da si medij oziroma novinarji lastijo pravico razsojanja o krivdi akterjev brez pravdnega postopka, jih silijo v položaj »brani se« ipd.), za izbiro formatov in jezikovnih sredstev, ki gledalkam in gledalcem »svet« večinoma predstavljajo kot prizorišče krivic, prevar in zlaganosti ter povzročajo občutke jeze in nemoči »malega človeka«. Vprašanje je le, ali izdajatelj in ustvarjalci oddaje lastno pozicijo vidijo zunaj ali znotraj tega »sveta« …
1 Marko Prpič je raziskavo opravil v okviru projekta Mediji za državljane, ki ga je s podporo Evropske komisije v letu 2006 izvajal Mirovni inštitut. Omenjena raziskava je tudi del raziskovalnega aparata doktorske disertacije avtorja.
2 Oddaje sva spremljala Marko Prpič in Brankica Petković. Dragocena opažanja Marka Prpiča so prispevala k nastanku tega prispevka.
3 Podatki AGB Nielsen Media Research, ki nam jih je posredovala služba za odnose z javnostmi Pro Plus.
4 Podatki s spletne strani izdajatelja.
izpis
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Bistvo oddaje je preprosto: producenti oddaje preštevajo dobiček, ki ga oddaja prinaša, tekmovalci preštevajo minute in ure pred kamerami, ki jim prinašajo »slavo«, gledalci pa preštevajo svoje voajaristične užitke ob gledanju oddaje … In vsi so očitno »v plusu«.
V zadnjih nekaj letih so televizijski ustvarjalci gledalcem začeli ponujati resničnostne oddaje, ki so prinesle dramo za gledalce, izzive za tekmovalce v oddajah in seveda nagrade. A prav oddaje resničnostne televizije prinašajo pomembno epistemološko vprašanje o izvoru »realnega«. Kaj »resničnost« sploh je in kako definirati resničnost v kontekstu televizije? Če je realizem »ustrezanje resničnosti«, kako lahko vsebine TV-oddaj ustrezajo resničnosti? In zakaj gledalci, kljub temu da se zavedajo, da je njihova pozicija konstruirana, prikazane podobe resničnosti na televiziji sprejemajo, če pritrjujejo njihovemu občutku, kakšna je resničnost.
Resničnostne oddaje so postale TV-format, ki se je zelo hitro razvijal in nadgrajeval, medtem ko se formati drugih TV-oddaj v tem obdobju niso tako intenzivno razvijali. Gledalci resničnostnih oddaj so spremljali običajne ljudi, ki so postajali slavni, dobivali nagrade in si izboljševali svoj položaj v družbi. Oddaje so bile v produkcijskem smislu poceni, še posebej v primerjavi z nekaterimi uspešnimi sitcomi. Ni težko izračunati, da je oddaja, v kateri ena oseba-zmagovalec dobi milijon dolarjev, cenejša od, na primer, priljubljene serije Friends, v kateri je vsak od šestih igralcev za eno epizodo prejel takšno vsoto.
Big Brother v Sloveniji
Po velikem razmahu oddaj resničnostne televizije in po njihovem očitnem »zatonu« na tujih TV-postajah je tudi v Slovenijo prišel Big Brother. Čeprav smo do sedaj na slovenskih televizijskih programih lahko spremljali kar nekaj oddaj realne televizije (Popstars, Sanjska ženska, Sanjski moški, Bar ...), je bil prihod Big Brotherja podoben prihodu McDonald'sa v Slovenijo. Prišel je namreč največji in svetovno najbolj znan reality show, blagovna znamka, za slovenske razmere pa tudi precejšen produkcijski zalogaj.
V oddaji Big Brother šest deklet in šest fantov privoli v trimesečno osamitev; naselijo se v posebno zgrajeni hiši za snemanje takšne oddaje, v kateri so nameščene kamere in mikrofoni, ki 24 ur na dan snemajo vsak del hiše. Nekaj snemalcev snema kandidate skozi okna, ki imajo zastekljena stekla, tako da jih tekmovalci ne morejo videti, v spalnicah pa so nameščene tudi infrardeče kamere, ki dogajanje lahko snemajo tudi v temi. V hiši sta dve skupinski spalnici, jedilnica s kuhinjo, dnevna soba, prha in stranišče, tekmovalci pa se lahko gibljejo tudi na vrtu zraven hiše. Upoštevati morajo pravila »igre«: nimajo dostopa do televizije, telefona, računalnika, pošte, časopisov, prav tako imajo omejen dostop do vode in hrane. Tekmovalci morajo vsak teden opraviti skupno nalogo, in če so uspešni, dobijo nagrado v obliki povišanega proračuna za hrano, vsak tekmovalec mora vsaj enkrat na dan oditi v sobo, t. i. spovednico, kjer gledalcem oddaje razlag svoje občutke, izkušnje in spore, povezane z bivanjem v zaprti hiši. V spovednici tekmovalci tudi nominirajo sotekmovalce, za katere so prepričani, da morajo izpasti iz igre. Tisti, ki prejmejo največ glasov, postanejo predmet glasovanja gledalcev oddaje, ti določijo, kdo od njih mora zapustiti hišo. Zmagovalec oddaje prejme visoko nagrado, v slovenski različici je nagrada 75.000 evrov. Čeprav kamere nenehno snemajo dogajanje v hiši, je vsak večer na sporedu le 30-minutna oddaja, v kateri predstavijo »vrhunce« dogajanja tistega dne.
Gledanost in hkrati zgražanje
Resničnostni šov Big Brother je največkrat predvajana oddaja tega žanra na svetu, licenco za oddajo, ki jo je »patentirala« nizozemska produkcijska hiša Endemol, je kupilo že 70 držav, doživela pa je tudi že nekaj dodatnih posebnih verzij: Teen Big Brother, v katerem nastopajo najstniki, ki pa med seboj ne tekmujejo, Big Brother, All Star, v katerem skupaj živijo tekmovalci iz različnih sezon oddaje, Big Brother VIP in Celebrity Big Brother, kjer skupaj živijo že prepoznavne »zvezde« z različnih področij, v šesti sezoni nemške izdaje oddaje, ki so jo poimenovali Big Brother – Das Dorf, pa so tekmovalce naselili v posebno zgrajenem mestu, kjer naj bi jih snemali več let, vendar so zaradi nizke gledanosti oddajo ukinili že po enem letu.
Gledanost oddaje je, skratka, še kako pomembna, zato producenti v večerne oddaje najraje vključujejo posnetke, ki namigujejo na seks ali ga celo vsebujejo, in prizore, v katerih si tekmovalci delajo sramoto. Prvi odziv javnosti v tako rekoč vseh državah je zato moraliziranje in obtoževanje ter zgražanje nad vsebinami oddaj. Prav to se je zgodilo tudi pri nas, ko je že po nekaj dneh tekmovanja prišlo do »prvega seksa« v hiši Big Brother. Strokovna in laična javnost sta začeli očitati producentom, da je oddaja nemoralna, ker vsebuje seks in celo striptiz, da je predvajana v preveč zgodnjih urah, in da škodi mladini, ki pa je sicer glavna ciljna publika oddaje. Toda ravno to je namen oddaje – da jo gledalci gledajo, in seks prodaja, jasno. Tudi sami tekmovalci v oddaji so bili očitno skrbno izbrani, saj gre za precej ekstremne osebke: Romkinja, ki pleše striptiz, biseksualka brez las, fant, ki ima pri svojih 21 letih knjižico, v katero je zapisal že 150 deklet, s katerimi je spal, mati triletnega fanta, ki ima s svojim možem precej liberalen zakon, saj v oddaji prizna, da ima ljubimca … Ekscentriki, ki nastopajo za gledalce-voajerje, ki spremljajo dogajanje v hiši. Največji voajerji pa si lahko kupijo posebno kartico, s katero lahko prek interneta spremljajo dogajanje v živo, 24 ur na dan.
Natančno izdelan format
Format oddaj je natančno izdelan, resničnostna oddaja, ki se odvija v precej nerealnih razmerah, je sicer brez napisanega scenarija, ki pa ga »pišejo« prav omejene življenjske razmere v hiši in posebne naloge, ki jih opravljajo tekmovalci. Oddaja se tako rekoč »dogaja« tudi vzporedno na internetnih forumih, na katerih gledalci razpravljajo o dogajanju in o tem, kdo bi moral zapustiti hišo. Komentarji so večkrat tudi žaljivi, predvsem tisti, ki se nanašajo na romsko tekmovalko, saj jo že povezujejo s Strojanovimi. Rasistični izpadi se dogajajo tudi v samih oddajah tega formata, v tem smislu je najbolj odmevala oddaja Big Brother Celebrity v Veliki Britaniji, kjer je pred kamerami prišlo do rasističnega izpada, ko je ena izmed tekmovalk napadla igralko indijskega rodu.
Bistvo oddaje je povsem preprosto: producenti oddaje preštevajo dobiček, ki ga oddaja prinaša, tekmovalci preštevajo minute in ure pred kamerami, ki jim prinašajo »slavo«, gledalci pa preštevajo svoje voajaristične užitke ob gledanju oddaje … In vsi so očitno »v plusu«.
Oddaje resničnostne televizije, ki so nastale s hibridizacijo različnih drugih TV-žanrov, naj bi poleg voajerizma gledalcem ponujale tudi terapevtski moment in sporočilo: še tako običajen državljan lahko dobi svojih 15 minut in postane TV-zvezda. Kritiki oddaj so sicer prepričani, da gre za nerealno resničnostno televizijo, ki pomeni triumf »tehnofašizma« nad maso TV-gledalcev oziroma potrošnikov, zagovorniki pa poudarjajo, da je realnost oddaj izražena v možnosti analize fantazij in prepoznavanju pomanjkljivosti v družbi, kjer v namišljenem elektronskem prostoru posamezniki izražajo želje po povezanosti z drugimi osebami.
izpis
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Janez Ujčič je zdaj ponovno mestni svetnik v mestni občini Maribor, komisija za preprečevanje korupcije konflikta interesov tokrat ni zaznala – Ne zanika, da vsebine nekaterih pogovornih oddaj na RTS prilagodijo oglaševalcem
Tele 59, d.o.o., družba za avdio in vizualno komunikacijo, ki je izdajatelj mariborskega televizijskega programa RTS, je na razpisu kulturnega ministrstva v letu 2006 za svoje programske vsebine dobila dobrih 63 milijonov tolarjev. To je največ med vsemi na razpis prijavljenimi izdajatelji vsebin tiskanih, radijskih in televizijskih medijev, med katere so razdelili skoraj milijardo tolarjev. Na čelu Tele 59 je vse od ustanovitve podjetja leta 1992 Janez Ujčič, njegov solastnik in že dvanajst let direktor ter odgovorni urednik RTS, ki ima od leta 2003 status regionalnega programa posebnega pomena.
Strokovna komisija, ki jo je sestavilo ministrstvo za kulturo , je Tele 59 za nakup in vgradnjo opreme za vozilo za televizijski prenos v živo namenila dobrih 5,7 milijonov tolarjev. Oseminpetdeset milijonov tolarjev pa za sedem televizijskih oddaj na RTS, ki jih lahko gledalke in gledalci spremljajo na okoli dveh tretjinah ozemlja Slovenije, in sicer s pomočjo oddajnikov in kabelskih operaterjev. Po raziskavi Mediane, ki jo je opravila po naročilu Tele 59, program RTS v Mariboru in okolici pozna 68 % vprašanih, več kot polovica vseh anketirancev v tem območju programa ne spremlja nikoli (52 %), dobra četrtina (26 %) ga spremlja mesečno, 21 % pa vsak dan ali nekajkrat na mesec.
Od omenjenega zneska je petčlanska komisija 3,3 milijonov tolarjev dala za pripravo informativne oddaje Tedenski utrip, ki je na sporedu ob sobotah in nedeljah ter je »pregled najzanimivejših dogodkov« oddaj Kronika in Živa. 25,9 milijonov tolarjev so namenili nizu regionalnih dnevnoinformativnih oddaj Kronika, ki so osredotočene predvsem na dogodke v Mariboru in okolici oziroma na tiste dogodke, ki zadevajo severovzhodni del Slovenije – v Mariboru jo pozna 72 % anketiranih, v Mariboru in širši okolici pa 39 % (RTS, 2006). Televizijska oddaja Živa, ki je na sporedu vsak delovnik nekaj čez 17. uro in ki jo na RTS imenujejo »izobraževalno-informativna magazinska oddaja, v kateri merimo utrip mesta, gostimo strokovnjake, poznavalce, organizatorje določenih vsebin in projektov«, je na razpisu dobila slabih 15,5 milijonov tolarjev. Med tistimi, ki RTS spremljajo, Živo v širši oklici pozna 42 % (RTS, 2006). Tedenski pogovorni oddaji Fokus – za in proti ter Argumenti sta dobili slabih 8 milijonov tolarjev oziroma dobrih 5,3 milijonov tolarjev. V Argumentih, ki jih v Mariboru in širši okolici od tistih, ki spremljajo RTS, pozna 45 % (RTS, 2006), je večinoma en gost, medtem ko jih je v Fokusu več. Obe oddaji naj bi se ukvarjali z aktualnimi političnimi, gospodarskimi, kulturnimi in drugimi dogodki, ki zadevajo predvsem Maribor in okolico.
O dejstvu, da je strokovna komisija največ sredstev namenila RTS in skorajda v celoti sofinancirala njegov informativni program, se Sandra Bašić Hrvatin sprašuje: »Če gledalci in gledalke plačujemo RTV-prispevek, ki pokriva tudi delovanje in ustvarjanje regionalnega programa v Mariboru, zakaj država še dodatno financira lokalni program, ki ga ustvarja zasebno podjetje?« Urednik RTS Ujčič ugotavlja, da javna RTV Slovenija zanemarja RTV center Maribor, katerega urednik in direktor je bil sredi devetdesetih prav Ujčič. »RTS pripravi trikrat več vsebin kot nam konkurenčna televizija javnega zavoda. V tem je vsa razlika. Maribor in Štajerska potrebujeta mnogo več informacij in drugih vsebin, kot jih je v letu 2006 dal TELE M,« pravi Ujčič. Skupaj z Lenkom Vidmarjem je ustanovitelj in solastnik Tele 59, ki mu je država v obdobju med letoma 2002 in 2004 za ustvarjanje programske vsebine in razvoja tehnične infrastrukture RTS nakazala 111,1 milijonov tolarjev.
Leta 2005 – izločen, nato sredstva mimo razpisa
Leta 2005 je bil Tele 59 izločen iz razpisa, ker ga je komisija za preprečevanje korupcije umestila na seznam podjetij, ki ne smejo sodelovati z državo – Ujčič je bil namreč takrat mariborski mestni svetnik. Ko je Ujčič odstopil kot mestni svetnik, je protikorupcijska komisija podjetje Tele 59 umaknila s seznama, ministrstvo za kulturo pa mu je za štiri dokumentarne filme dalo najmanj štiri milijone tolarjev brez razpisa, in sicer s proračunske postavke Nepredvidene akcije. Tovrstna sredstva so namenjena sofinanciranju posameznih kulturnih programov in projektov, ki jih kljub izkazanemu posebnemu pomenu in kakovosti zaradi kratkega roka ni bilo mogoče pravočasno načrtovati in z njimi kandidirati na pozivih in razpisih ministrstva za kulturo. Računsko sodišče je ministrstvu za kulturo v revizijskem poročilu za leto 2005 dalo negativno oceno, ker da »ne gre za aktivnosti, ki jih ne bi bilo mogoče načrtovati«. Kulturno ministrstvo se je odzvalo z naslednjim pojasnilom: »Ker je prijavljeni projekt Tele 59 izpolnjeval vse pogoje za sofinanciranje in je bil upravičen do proračunskih sredstev, je nastala posebna nepredvidljiva situacija, in je bilo izplačilo s proračunske postavke 7115 – Nepredvidene akcije, čeprav v celoti niso bili izpolnjeni pogoji iz 102. člena ZUJIK.«
Ujčič je zdaj ponovno mestni svetnik v mestni občini Maribor, komisija za preprečevanje korupcije konflikta interesov tokrat ni zaznala. Na jesenskih lokalnih volitvah je Mariborsko listo volilo 826 volivcev oziroma 1,8 % udeleženih, zato je Ujčič kot nosilec liste vstopil v mestni svet. Volivce je med drugim poskušal prepričati tudi s predvolilno oglaševalsko kampanjo na RTS. »V tistem obdobju sem odstopil kot urednik. Zase nisem oglaševal ničesar, za Mariborsko listo pa smo imeli nekaj oglasov. V oddajah pa nisem nastopil,« poudarja Ujčič (Ujčič, 2007), ki ne zanika, da vsebine nekaterih pogovornih oddaj deloma prilagodijo oglaševalcem. »Tovrstne oddaje se ne dajo zakupiti, kot si oglaševalci predstavljajo. Poleg nekoga, ki plačuje oglaševalsko kampanjo, skušamo vedno postaviti mnenja drugih, sorodnih akterjev.« (Ujčič, 2007)
Pomemben akter na medijskem trgu od devetdesetih
Ujčič je postal pomemben akter na medijskem trgu leta 1995, ko je Tele 59 pristopil k projektu POP TV kot petinski lastnik produkcijske hiše Pro Plus, Ujčič je bil več let tudi direktor POP TV. Decembra 2002 je Pro Plus za pet milijonov evrov odkupil večinski delež v Tele 59 – določen del lastniške pogače je poleg drugih slovenskih solastnikov prodal tudi Ujčič. Pro Plusov delež v Tele 59 so pretvorili v neposredni lastniški delež izdajatelja POP TV, ameriški CME je postal lastnik 96,75 % Pro Plusa. Sodelovanje Pro Plusa in Tele 59 se je ohranilo, kar se odslikava v osrednjih dnevnoinformativnih oddajah Kronika 1 (RTS) in 24ur (POP TV), ki deloma nastajata tako s tehnološkim, kadrovskim in vsebinskim prepletanjem kolektivov omenjenih komercialnega programa in regionalnega programa posebnega pomena. »Lahko se zgodi, da v skladu s pogodbo, ki jo imamo, nekdo naredi prispevek v skladu z našimi potrebami,« zatrjuje Ujčič (Ujčič, 2007), ki ima v lasti še vedno velik del lastniške pogače Tele 59 in je bil leta 2003 zaradi prepletanja uredniške, direktorske in lastniške funkcije izključen iz Društva novinarjev Slovenije (DNS).
Ujčič, ki je bil na začetku svoje medijske kariere mariborski dopisnik za RTV Ljubljana, je bil spomladi 2004 eden od idejnih očetov projekta Čezmejne televizije, katerega nosilka je RTS. Slovenska RTS in Kanal 10, avstrijska Steiermark 1 in MEMA TV, madžarski TV Szombathely in hrvaška Varaždinska televizija so podpisale sporazum o medsebojnem sodelovanju in oblikovale prvi tovrstni medijski grozd v Evropi. Čezmejno televizijo sta pozdravila evropska komisija in Svet Evrope, vendar na program posameznih pristopnic ni bistveno vplival. »Prvo poglavje tega projekta se je končalo tako, da nam je zmanjkalo finančne sape. Država nam je obljubila financiranje teh projektov prek evropskih skladov, vendar tega do zdaj ni naredila. Jeseni bomo začeli novo poglavje, ko bomo k sodelovanju priključili še televiziji iz Italije in hrvaške Istre – tokrat se bomo osredotočili na tri ali štiri večje projekte, in ne na formo oddaj vsak teden ali 14 dni,« pravi Ujčič (Ujčič, 2007). RTS velja za pionirja tudi na področju razvoja digitalne televizije, ki v Sloveniji nima zakonskega okvira. Prav tako nekatere vsebine ponujajo tudi uporabnikom sodobne mobilne telefonije, Ujčič pa z junijem napoveduje tudi posodobitev spletne strani www.tele-59.si, ki je trenutno zgolj predstavitvena in ne ponuja informativnih, kulturnih, zabavnih ali drugih vsebin.
Niz oddaj Kronika, ki ga v Mariboru in okolici pozna manj kot polovica anketiranih, je najbolj poznan del tega regionalnega programa posebnega pomena in je na razpisu dobil tudi največ sredstev za vsebino. Ostale oddaje, ki jih sofinancirana država, se v tem kontekstu s Kroniko le težko primerjajo, med rednimi gledalci RTS v Mariboru in širši okolici se ji po poznavanju lahko približajo zgolj prenosi nogometnih tekem prve slovenske nogometne lige in angleškega Premiershipa – pozna jih 65 % vprašanih. (RTS, 2006) Skozi prizmo odločitev strokovne komisije, ki je v imenu države programu RTS lani namenila največji del razpisanih sredstev, lahko Tele 59 od vseh na razpis prijavljenih izdajateljev največ prispeva k »uresničevanju javnega interesa v medijih«. Tudi v primeru razpisa za leto 2007, ki se je zaključil v drugem tednu marca, pa ostajata vprašanji: kako komisija ocenjuje prijave v okviru nekaterih zakonsko postavljenih meril (na primer »zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja« ter »kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave«) in kako odmeri višino sredstev, s katerimi bodo mediji taista merila lahko tudi udejanjili.
1 Strokovno komisijo so sestavljali: predsednica dr. Suzana Žilič Fišer, ki je bila do leta 2001 producentka in novinarka na RTS, dr. Matevž Tomšič, mag. Andrej Aplenc, dr. Peter Lah in Danica Ozvaldič.
2 S. Bašić Hrvatin in drugi v tem okviru opozarjajo, da bo ena od zanimivih tem na področju regulacije medijev problem konvergence. »Kabelski operaterji in ponudniki interenetnih storitev so vse dejavnejši kot distributerji televizijskih vsebin. /…/ Ker teh ponudnikov vsebin načeloma ne obvezuje zakon o medijih in zmogljivosti njihovih distribucijskih kanalov ne omejujejo več tehnične posebnosti, kar (omejeno število frekvenc) je eden od pomembnejših argumentov za regulacijo radiodifuzije, lahko na tem področju pričakujemo številne zaplete.« Navedeno iz: Bašić Hrvatin, S., Kučić, L. J., Petković, B. (2004): Medijsko lastništvo – Vpliv lastništva na neodvisnost in pluralizem medijev v Sloveniji in drugih post-socialističnih državah. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 85.
3 Po raziskavi Poznavanje in spremljanje programa televizije RTS, ki jo je sredi leta 2006 opravil Inštitut za raziskovanje trga in medijev, Mediana (v nadaljevanju RTS, 2006), je slika nekoliko drugačna v Mariboru, kjer program pozna 93 odstotkov vprašanih. Več kot polovica RTS (54 %) spremlja vsak dan, 29 % nekajkrat na mesec, 17 % nikoli.
4 Spletna stran izdajatelja Tele 59, dostopno na: www.tele-59.si/index.php?page=tv_program; 3. 4. 2007.
5 Niz dnevnoinformativnih oddaj Kronika sestavljajo: petminutne Novice, ki si vrstijo v enournih intervalih od 15. do 17. ure; osrednja dnevnoinforma-tivna oddaja Kronika 1, ki je na sporedu ob 18. uri; večerna dnevnoinformativna oddaja Kronika 2, ki je vsak dan ob 21. uri in 30 minut.
6 Spletna stran izdajatelja Tele 59, dostopno na: www.tele-59.si/index.php?page=ziva; 1. 4. 2007.
7 Navedeno iz: Bašić Hrvatin, S. (2006): Po razpisu za subvencije medijem: uravnoteženi in komunikativni, Medijska preža (december 2006), str. 4–5.
8 V Regionalnem RTV centru Maribor pripravljajo dva radijska programa (Radio Maribor, Radio Si – Radio Slovenia International), oddaje za televizijski program TV Slovenija (na primer Sožitja, Oddaja o kulturi, Glasnik), regionalni televizijski program (TELE M) in program za madžarsko narodno skupnost.
9 V poročilu za dnevnik Večer z naslovom »Poslovna in programska utrditev«, objavljenem 5. 7. 1995, je Ujčič povedal: »Cilj nove organiziranosti (tesnejše povezanosti Radia Maribor in mariborskega TV-studia; op. a.) je utrditev regionalnega RTV-centra, tako programsko kot poslovno. /…/ Utrditi želimo pozicijo nasproti konkurenci, lokalnim radijskim in televizijskim postajam.«
10 Poglobljeni intervju s solastnikom in direktorjem Tele 59 ter urednikom RTS Janezom Ujčičem; 2. 4. 2007 (v nadaljevanju Ujčič, 2007)
11 Več sredstev sta od države iz tega okvira – 4., 82. in 110. členu Zakona o medijih (Zmed) – v omenjenem obdobju dobila novomeški Vaš kanal (130,9 milijonov tolarjev) in velenjski VTV Studio, d. o. o. (117,5 milijonov tolarjev). Povzeto po: Bašić Hrvatin, S., Kučić, L. J. (2005): Monopoli – Družabna igra trgovanja z mediji. Ljubljana: Maska, str. 281–3.
12 Zapisani okvir postavljata 2. člen Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa in 102. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK).
13 Revizijsko poročilo o predlogu zaključenega računa proračuna Republike Slovenije za leto 2005, dostopno na: www.rs-rs.si; 2. 4. 2007.
14 Prav tam.
15 Končno poročilo o izidu volitev za člane mestnega sveta Mestne občine Maribor (22. 10. 2006), dostopno na: www.maribor.si/dokument.aspx?id=6307, 1. 4. 2007.
16 Primer je pogovorna oddaja Argumenti: ponudba A Banke, ki je bila na sporedu 3. 4. 2007 in sodi med vsebine, ki jih sofinancira ministrstvo za kulturo.
17 Primer je prispevek mariborske dopisnice 24 ur Danice Ksela v sobotni oddaji »Tedenski utrip«, ki je bila na sporedu 31. 3. 2007 in sodi med vsebine, ki jih sofinancira ministrstvo za kulturo.
18 Zapisnik šeste redne seje Sveta DNS, 20. 1. 2003, dostopno na: www.novinar.com/sklepi/sklep.php?id=17; 1. april 2007.
19 Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o medijih (Zmed-A) v prvem odstavku 4.a člena namreč določa: »Republika Slovenija za zagotavljanje pluralnosti in demokratičnosti medijev zaradi svobode izražanja v Republiki Sloveniji pri ministrstvu, pristojnem za kulturo (v nadaljnjem besedilu: pristojno ministrstvo) zagotavlja proračunska sredstva za medije z namenom izvajanja državne podpore pri uresničevanju javnega interesa v medijih.«
20 Zmed-A, 4.a člen.
izpis
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Ko je Marš nekaj časa deloval zelo umirjeno in uspešno, se je RŠ boril za status, sedaj pa se zdi, da je situacija obrnjena – Za RŠ se zdi, da se stvari končno po dolgih letih urejajo in se iščejo prave rešitve, medtem ko Marš preživlja krizo, kakršno že dolgo ni
Edina dva študentska, skupnostna, nekomercialna in večinoma tudi neodvisna medija v Sloveniji, Radio Študent iz Ljubljane (RŠ) in Radio Marš iz Maribora (Marš), imata veliko skupnih, a tudi razlikovalnih točk. Medtem ko je RŠ ena najstarejših evropskih študentskih radijskih postaj, saj nepretrgoma oddaja že od maja 1969, je njegov mlajši brat Marš začel delovati dobrih dvajset let pozneje, februarja 1990, med drugim tudi pod vplivom delovanja in aktivnosti svojega starejšega vzornika.
Polpretekla zgodovina
Pobudo za ustanovitev RŠ je dala takratna »univerzitetna partija«, z idejo, da bi radio vključeval in osveščal mlade o političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, a se je zgodilo ravno nasprotno – RŠ nikoli ni bil »trobilo« svojih ustanoviteljev. Civilna iniciativa za ustanovitev mladinskega radia v Mariboru je stekla 1984; preliminarna ideja je bila, da RŠ razširi svoje uredništvo na mariborsko okolje, kasneje je kakopak prevladala ideja, da Maribor premore lastno študentsko radijsko postajo, ki je, zaradi pomanjkanja frekvenc, v začetku delovala na prosti frekvenci RTV Slovenija. Ta dva medija pa sta s svojim programom in bolj ali manj rednim obradijskim civilnodružbenim delovanjem (glasbeni večeri, zabave, koncerti, okrogle mize, debate, založniška dejavnost …) obenem dejansko edina dva medija v Sloveniji, ki bi naj ponujala možnost resnične izbire med komercialnim in nekomercialnim (glasbenim, kulturnim, informativnim) programom, poneumljajočo in zahtevnejšo, nekonformistično vsebino, »mainstreamovsko« in »alternativno« produkcijo; saj je njuno deklarirano poslanstvo zapisano tudi na njunih spletnih straneh, biti alternativa tako kopici komercialnih radijskih in televizijskih postaj, kot tudi v zadnjem času strogo kontroliranim tiskanim medijem in javni RTV Slovenija, ki je vedno tarča vnetih politikantskih bojev in interesov.[1]
A sta oba radia ne malokrat zabredla v težave, enkrat finančne, drugič programske, sistemske, vodstvene in idejne, a vedno med sabo tesno povezane. Njuno delovanje je bilo iz različnih razlogov nemalokrat omejeno, oteženo, včasih sta bila celo na robu ukinjanja. Oba sta po osamosvojitvi Slovenije bojevala dolgo in mukotrpno bitko glede ustanoviteljstva, saj je bila ustanoviteljica obeh v času prejšnje skupne države Jugoslavije Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije (UK ZSMS) – tako se je po osamosvojitvi Slovenije in preoblikovanju ustanovitelja pri obeh zastavilo vprašaje pravnega naslednika. RŠ se je zato glede ustanoviteljstva dogovarjal večinoma z ljubljansko študentsko organizacijo (ob tem je treba imeti v mislih, da je RŠ dolga leta deloval z neurejenim pravnim statusom in do leta 2002 obstajal kot pravna oseba (RŠ p. o.), dokončni problem ustanoviteljstva pa uredil šele pred kratkim med letoma 2004 in 2006), Maršu pa je preoblikovanje dodobra zagrenila mariborska univerza oz. njen tedanji rektor Ludvik Toplak, ki je s kontroverzno tožbo postaji za nekaj časa celo odvzel frekvenco. Odvzem frekvence, zaradi katerega radio med letoma 2002 in 2003 ni mogel delovati, spada v širši problem - v imenu malomeščanskih vrednot - zatiranja urbane kulture v Mariboru, za katerega so na različne načine odgovorni lokalni politični veljaki, ki so v devetdesetih letih poskrbeli tudi za zapiranje edinega mariborskega »alternativnega« kluba MKC in ukinjanje kritičnega študentskega časopisa Katedra. Pri tem, seveda, ne gre spregledati neodziva ali pasivnega odziva lokalne civilne družbe. Posledice tega »čiščenja« Maribora od vsega kar je kritično, alternativno in urbano se na mariborski kulturni in širši politični sceni čutijo še danes. Na koncu sta oba radia vendarle dosegla dogovor s študentsko organizacijo, ki je ena v Ljubljani, druga v Mariboru postala ustanovitelj oz. v primeru Marša skupaj s Društvom za podporo Radia Marš, soustanovitelj radia. Tako sta oba radia pridobila status študentskega radia, Marš pa tudi status radia posebnega pomena.
Samovolja na Radiu Študent
Na Radiu Študent je nejasnosti glede ustanoviteljstva že leta 1997 izrabil Dejan Jelovac, ki je, potem ko ga je imenoval za direktorja, razpustil svet zavoda, torej najvišji organ upravljanja, in si tako zagotovil skorajda desetletno samovoljno in neomajno vladavino. Tako je leta 2002 pri vpisu radia v medijski razvid pri ministrstvu za kulturo, nenadoma poslal ustanovitveni dokument novega pravnega subjekta in sicer Zavoda Radiotelevizija Študent, ki sta ga ustanovila RŠ p. o. in Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, pri čem je kršil proceduralna in vsebinska določila, nelegalno in netransparentno vzpostavil dva RŠ-a (RŠ p. o. in Zavod RTVŠ); na oblikovanje, vsebino in sprejemanje pogodbe o ustanovitvi ZRTVŠ pa sodelavci niso mogli vplivati. Leta 2004, s sprejetjem novega Akta Zavoda RŠ, pri katerem sodelavci prav tako niso imeli nobene besede, je sebe imenoval na mesto direktorja za naslednjih pet let. S tem je obenem »trasiral« postopno preoblikovanje RŠ v klasičen komercialno usmerjen in privaten medij, saj so tudi pravniki potrdili, da gre pri tem za klasičen model tranzicijskega »by-passiranja«. Sodelavci radia so glede takšnega nelegalnega vpisa v razvid medijev leta 2004 na podlagi 41. člena Zakona o sodnem registru vložili tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa RŠ in kazensko ovadbo zoper Dejana Jelovca zaradi samovoljnega in nezakonitega ravnanja v škodo RŠ, ki pa jo je sodišče zavrglo, ker da bi sodelavci ne imeli pravnega interesa pri tej zadevi. Med ostalim so tudi zaradi tega leta 2004 ustanovili Sindikat RŠ, kar jim je omogočilo tesneje sodelovanje s Sindikatom novinarjev Slovenije in tudi njihovo pravno pomoč. »Poslovodni organ« sindikata nikoli ni priznal. Prav tako je oviral tudi ustanavljanje uredništva radia leta 2005, saj ni le poklical policije na svoje lastne sodelavce, ki so sestankovali v prostorih radia, temveč jim je tudi z dopisom sporočil, da bo to štel »za nezakonito in samovoljno ravnanje in kot podlago za takojšnjo odpoved vseh pogodbenih oblik sodelovanja z Zavodom RŠ«. V večletnem prizadevanju za ureditev statusa so sodelavci s predlogom za ustanoviteljstvo ali soustanoviteljstvo radia večkrat obiskali predstavnike Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Univerze v Ljubljani, Mestne občine Ljubljana, Ministrstva RS za kulturo, Ministrstva za šolstvo, znanost in tehnologijo; svojo situacijo so predstavili tudi predstavnikom Državnega zbora, Varuhu človekovih pravic, CNVOS, Društvu in Sindikatu novinarjev Slovenije; na ravnanje direktorja in nepravilnosti so se pritožili tudi Uradu Vlade RS za preprečevanje korupcije, Odvetniški zbornici RS, Medijskemu inšpektoratu MK, Svetu za radiodifuzijo … a je odzivov in pomoči bilo bore malo. Jelovac je RŠ zapustil takrat, ko je to sam želel in ko si je zagotovil mesto uveljavljenega medijskega akterja v garnituri nove oblasti: bil je član nadzornega sveta časnika Delo in še pred tem vladnega odbora za reforme, od leta 2006 je predsednik sveta za radiodifuzijo, javno pa je podprl tudi novi vladni Zakon o RTV, ki ga je medijska stroka doma in v tujini ostro kritizirala. Bizarno in nerazumljivo je, da je bil dolga leta na čelu enega »najstarejših in največjih evropskih urbanih nekomercialnih radijskih postaj, ki oddaja študentski nekomercialni radijski program«, kakor je zapisano na njihovi spletni strani, človek, ki je s tovrstnimi kvalitetami in opredelitvami imel malo skupnega, ki je koketiral programsko s komercialnim mainstreamom, ideološko pa s sedaj vladajočo desno usmerjeno politično opcijo, še manj pa so jasne njegove poteze v luči dejstva, da gre za strokovnjaka za poslovno etiko (predava jo na Visoki šoli za podjetništvo GEA College), a jo kot vodilni na RŠ, po pričevanju sodelavcev ni preveč prakticiral. Prav neverjetno je, da je kljub takšnem dolgoletnem neprimernem vodenju radia, nenehnim notranjim prepirom med odgovornim urednikom Petrom Barbaričem, ki je sicer direktorju v njegovih početjih dostikrat kril hrbet, in ostalim delom uredništva ter med uredništvom in sodelavci vendarle vsa ta leta nastajal korekten program, ki na zunaj povečini ni kazal na notranje prepire in nesoglasja. Četudi je t. i. špikerski termin izgubil nekaj svojega starega šarma, je informativni, glasbeni in kulturni program RŠ ves čas vzdrževal ustrezno in visoko raven kvalitete z izjemnimi prispevki in oddajami.
Jelovac pa si je pred svojim dokončnim odhodom konec lani privoščil še en pravni prekršek, in sicer je za v. d. direktorja radia in potemtakem svojega naslednika samovoljno a s soglasjem ŠOUL imenoval frontmana štajerske pank skupine CZD, dolgoletnega vodjo založbe Subkulturni azil in sodelavca MKC Maribor ter svoj čas tudi direktorja Radia Marš (!) Dušana Hedla. In od svojega profesorja na GEA College, Visoki šoli za podjetništvo, Dejana Jelovca, se je Hedl očitno naučil tudi nekaj samovolje, saj je posle na RŠ, po dostopnih virih, prevzel na netransparenten način in brez soglasja svojih sodelavcev, ter vztrajno zaviral delovanje sveta zavoda, ter zato dosegel mogoče še večje neodobravanje sodelavcev kot Jelovac. Hkrati pa so sodelavci po petnajstih letih naporov vendarle uspeli doseči dogovor s študentsko organizacijo ter tako konec leta 2006 končno tudi konstituirali svet zavoda RŠ, v katerem sedaj sedijo legalno izbrani člani: dva predstavnika študentske organizacije (ustanoviteljev), dva predstavnika sodelavcev (redakcij in služb), eden predstavnik zaposlenih in dva predstavnika zainteresirane oz. strokovne javnosti. Kot nam je povedal David Verbuč, eden predstavnikov sodelavcev, je, ko je bil enkrat konstituiran, svet začel opravljati svojo nalogo: v začetku leta 2007 so objavili razpis za novega direktorja, na katerem so skorajda izbrali Ireno Ostrouška, dotedanjo direktorico Filmskega sklada RS, ki pa je od tega kmalu odstopila. Zato je svet RŠ na svoji seji aprila 2007 za novega v. d. direktorja imenoval po zadovoljevanju formalnih kriterijev drugega po vrsti kandidata Roka Kosca, sicer dolgoletnega sodelavca radia. Postal je v. d. direktorja za dobo treh mesecev z možnostjo podaljšanja, medtem ko bo svet v naslednjih šestih mesecih razpisal nov razpis za direktorja. Dušan Hedl, ki ga je pravno bilo zelo težko razrešiti in ki mu bodo na RŠ morali izplačati visoko odpravnino, očitno ni želel spoštovati te odločitve, saj v dveh delovnih dneh, kolikor mu je svet dal časa, ni želel predati poslov novoizbranemu direktorju in so tako novi zapleti še vedno mogoči.
Hkrati pa je stekel postopek tudi za novega odgovornega urednika RŠ, saj je tudi dolgoletni odgovorni urednik Peter Barbarič zaradi vsesplošnega neurejenega stanja na radiu že od leta 2002 le v. d. oz. »odpravnik poslov«, kot je sebe večkrat poimenoval. Tudi z njim sodelavci in področni uredniki niso bili vedno zadovoljni in so mu očitali predvsem neodločnost, paktiranje z direktorjem ter pasivnost in neaktivnost, a so v boju proti direktorju konec leta 2006 nenazadnje nekajkrat stopili vsi skupaj. Za odgovornega urednika sta se tako aprila 2007 prijavila dva dolgoletna sodelavca Radia Študent, in sicer Tomaž Zaniuk, aktiven predvsem v Aktualno-politični redakciji, in Miha Zadnikar, aktiven predvsem v Glasbeni redakciji radia. Po glasovanju pa niti eden od kandidatov ni dobil minimalne potrebne podpore sodelavcev, to je 33 odstotkov – Tomaž Zaniuk je od skupaj 162 sodelavcev, ki so upravičeni do glasovanja (pogoj je bil, da so v zadnjih treh mesecih sodelovali z radiem), dobil podporo 46 sodelavcev, kar znaša 28 odstotkov, Miha Zadnikar pa je dobil podporo 30 sodelavcev, kar znaša 18 odstotkov. Torej od 162 rednih sodelavcev radia je za odgovornega urednika glasovalo le 76 sodelavcev, kar je manj kot polovica; to kaže na (zaskrbljujoče) dejstvo, da kljub vsemu manj kot polovico vseh rednih sodelavcev položaj na radiu ne briga preveč oz. se ne čutijo odgovorne, da bi karkoli glede tega spremenili oz. se kakor koli angažirali.
Dvoumnosti na Radiu Marš
Tudi Marš zaznamuje dolgoletno direktorovanje ene osebe, Bojana Golčarja, ki pa je svoje sodelovanje z Maršem začel kot spiker in urednik spikerske redakcije, nadaljeval kot odgovorni urednik, potem ko mu je uspelo s skupino sodelavcev krivdno razrešiti tedanjega direktorja Marša Dušana Hedla pa je deloval predvsem kot direktor. Odigral je pomembno vlogo pri vnovičnem zagonu Marša leta 2003 in dogovarjanju z mariborsko študentsko organizacijo glede ustanoviteljstva. Kljub temu pa so tudi s Golčarjem sodelavci in uredniki večkrat prišli v konflikt, predvsem pa so mu zamerili neangažiranost glede večje promocije radia v javnosti, pridobitve dodatnih finančnih sredstev in togosti pri opravljanju svoje funkcije. Medtem ko so na RŠ zaradi precej razdelane marketinške službe vedno ustvarjali vsaj minimalni prihodek s snemanjem reklam in radijskih jinglov ter bili vedno precej uspešni tudi na različnih mednarodnih razpisih, se je Marš v tovrstni fundraising vključil komaj zadnjih nekaj let. Do takrat so živeli predvsem od dotacij Mestne občine Maribor, kasneje tudi rednih sredstev študentske organizacije. Golčar je predvsem opozarjal na dejstvo, da se neposlušanega, neposlušljivega in nekvalitetnega programa ne more dobro tržiti. Urednikom je dostikrat zameril njihovo včasih brezkompromisno, včasih ležerno usmerjenost, in jim dostikrat očital tudi amaterskost pri programskem vodenju radia. Po drugi strani uredniki in sodelavci Marša dostikrat niso znali najti pot do svojih poslušalcev, najverjetneje predvsem zaradi neizkušenosti in pomanjkanja idej ter kreativnosti. Klasične tržne raziskave poslušanosti so že leta tako Marš kot tudi RŠ uvrščale na dno svojih lestvic, zavedati se pa moramo, da so tovrstne meritve narejene izključno po komercialnem kalupu in ne ustrezajo specifikam tovrstnih medijev. Kakorkoli, na Maršu se je resneje zapletalo predvsem zaradi pomanjkanja denarja in kvalitetnega (ustrezno izobražujočega se ali izobraženega) kadra. Ali je pomanjkanje kvalitetnega kadra posledica ali vzrok že omenjenega »čiščenja« mariborske urbanosti, je težko reči, res pa je, da je majhen krog družbeno-kritičnih in politično ozaveščenih ter aktivnih mladih ljudi v Mariboru. RŠ s tem v glavnem ni imel problemov, saj je Ljubljana, če že ne zaradi drugega, center družboslovnih in humanističnih fakultet, ki ponujajo vedno nove razmišljajoče ljudi, razen tega je urbana in alternativna kultura v Ljubljani še vedno in kljub težavam ohranila svoje mesto. Ko je s položaja odgovorne urednice Marša konec leta 2006 zaradi različnih nesoglasij odstopila Mojca Planšak, diplomirana novinarka, ki za mesto odgovorne urednice v tem času, po nekaterih mnenjih, ni bila najbolj pripravljena in je bila po kratkem premoru za novo urednico izbrana Tanja Volf, ki je pred tem krajši čas delala na radiu kot spikerica, je na Maršu zavladalo kaotično stanje. Razloge lahko najdemo v neizkušenosti in pretencioznosti uredništva, pa tudi v vse večjem nesoglasju med direktorjem, urednico, področnimi uredniki in ostalimi sodelavci radia. Zaradi neskladnosti in očitno tudi neodgovornosti pri delovanju in neracionalnosti pri porabi, je na Maršu nenehno zmanjkovalo denarja. Nekateri sodelavci Marša, ki so konec leta 2006 ustanovili aktiv sodelavcev, so v sporočilu za javnost razkrili, da sodelavci že od oktobra 2006 niso prejeli plačil za delo na programu. Takšno stanje sta javno obsodila tudi Društvo in Sindikat novinarjev Slovenije. Zaradi neplačanih računov je radio izgubil službeni mobitel, zapletalo se je glede oddajnika, obeta se tudi ukinitev internetne povezave. Prav tako je oktobra 2006 zaradi dolgotrajnega in največkrat nekonstruktivnega dogovarjanja obeh ustanoviteljev o novi sestavi sveta, kar je bilo povezano tudi z določenimi statusnimi spremembami, svetu zavoda potekel mandat; tako je Marš prvič po dolgem času ostal brez najvišjega organa, direktorja Bojana Golčarja, ki pa si z radia po lastnih besedah želi oditi, sedaj nima kdo pravnomočno razrešiti.
Kot soustanovitelj (ob Društvu za podporo Radia Marš) in močan ter tudi edini redni programski financer radia je študentska organizacija (ŠOUM) 20. marca letos po petih letih izstopila iz ustanoviteljstva radia. Tako je radio avtomatsko izgubil status študentskega radia. Kot je za Delo takrat izjavil predsednik ŠOUM Drago Žura, so v Marš od ustanoviteljstva leta 2002 vložili 340.000 evrov, nadaljnjega sodelovanja pa več ne vidijo kot zanimivega, saj je poslušanost radia zelo nizka, pri programski orientaciji, pa po njegovih besedah, nimajo vpliva, kakršnega bi si želeli. Obljubil je, da bo ŠOUM, ki je do sedaj radiu dajal okoli 40.000 evrov na leto, tudi v prihodnosti sponzoriral projektno delovanje radia, vendar ne več v vlogi ustanovitelja. Zaradi primerjave omenimo podatek, da RŠ od študentske organizacije letno dobi okrog 125.000 evrov, kar je približno tretjina njihovega proračuna, preostali dve tretjini pridobijo prek marketinške službe ter prek projektov. Društvo za podporo Radia Marš, ki finančno nikoli ni participiralo pri delovanju radia, je tako ostalo edini ustanovitelj; radio se je znašel pred tako finančnimi kot tudi programskimi in vodstvenimi težavami. Posebej tudi zato, ker so Društvo zapustili vsi tisti sodelavci, ki so ga svojčas ustanovili in delovali v prid njegovega obstoja, iz njega pa je pred kratkim izstopilo tudi večje število trenutno aktualnih sodelavcev, saj so nezadovoljni z vodenjem društva, ki je po njihovih besedah netransparentno in samovoljno. Predsednik Društva, Danijel Rebolj, profesor na mariborski univerzi in politični aktivist, glede situacije do pred kratkim ni bil zelo zaskrbljen; za Večer je izjavil, da je Marš ubral »uporniško in avtonomno pot«, ter da ga odstop ŠOUM pretirano ne skrbi. Povedal nam je, da si za financiranje v prihodnosti obetajo programski denar Mestne občine Maribor, saj verjamejo, da bo redno financirala delovanje radia iz letnega proračuna, pričakujejo tudi sredstva iz javnega letnega razpisa Ministrstva za kulturo RS za medije ter tudi od nekaterih mednarodnih projektov. Res pa je, da s tem še zdaleč ne bo rešen problem sistemskega rednega programskega financiranja okoli 60 rednih sodelavcev radia za nazaj in za naprej. A videti je, da se s tem na Maršu trenutno prav nihče resno ne ukvarja, saj je tudi Rebolj, zaradi nesoglasja z novim samooklicanim vodstvom iz Društva skoraj da izstopil in se s to problematiko ne ukvarja preveč (trenutno pravzaprav ni jasno, kdo je kdo v vodstvu Društva). Vse kaže, da so sodelavci radia izčrpani, saj delajo brez plačila že več kot pet mesecev, ob tem so priče nenehnih sporov tako med člani vodstva in uredništva kot tudi med člani Društva za podporo Radia Marš. Kot pozitivno stran pa je predsednica Aktiva sodelavcev Vesna Lovrec, izpostavila recentno iniciativo, Radiosfero, ki z različnimi dogodki tako na zunaj kot na znotraj ozavešča o problematiki radia. Zagon, življenjsko silo in dober izbor mu zagotavlja »brezmejna moč sodelavk in sodelavcev radia«, saj bi moral po njihovem prepričanju Marš biti več kot le na rob potisnjen medij, moral bi biti pomemben dejavnik, prepoznavna gonilna sila (sub)kulture. Sodelavci Marša sedaj mrzlično pričakujejo, da se Društvo končno neha ukvarjati samo s sabo in sprejme novi akt o ustanovitvi, ki ga zaradi odstopa enega od ustanoviteljev (ŠOUM) morajo priložiti k vnovičnem vpisu v sodni register. Če se kmalu ne bodo organizirali, jim preži izbris iz sodnega registra in posledično tudi izguba frekvence, kar se je Maršu, kot vemo, enkrat že zgodilo. Zavlačevanje glede novega akta o ustanovitvi pa otežuje tudi vnovično konstitucijo sveta zavoda in s tem tudi njegovo pravno delovanje.
Nujna je samorefleksija
Povezave med Maršem in RŠ niso le podobnosti pri programski, vsebinski, ideološki usmeritvi, ne vežejo ju le podobni problemi, temveč pogosto tudi isti ljudje. Do prepleta je vedno prihajalo in prihaja med novinarji, ki so delali ali delajo na enem in potem na drugem radiu. Kot smo videli so nazadnje ereševci imeli celo istega direktorja, ki so ga pred časom imeli marševci. Med možnimi kandidati za novega direktorja Marša pa se je znašlo ime Dejana Ungerja, ki na RŠ zaenkrat deluje kot vodja službe za administracijo in finance. Med radiema občasno prihaja do izmenjav oddaj, različnih neformalnih iniciativ in zadnje čase tudi sodelovanj pri različnih mednarodnih projektih. Nenazadnje sta oba radia člana mreže radijskih postaj z območja bivše skupne države Jugoslavije, Cross Radio, katere snovalec je bil ravno RŠ. Skozi zgodovino pa se je pokazalo, da sta radia delovala v obrnjeni perspektivi: ko je enemu šlo dobro, je drugemu šlo slabše in obratno. Ko je Marš nekaj časa deloval zelo umirjeno in uspešno, se je RŠ boril za status, sedaj pa se zdi, da je zadnje čase situacija obrnjena; za RŠ se zdi, da se stvari končno po dolgih letih urejajo in se iščejo prave rešitve, medtem ko Marš preživlja krizo, kakršno že dolgo ni.
Širše gledano, vse to kaže na dejstvo, da se tovrstni mediji težko prilagajajo trendom sodobne potrošniške postkapitalistične družbe, saj je konfliktnost, nekonformističnost in kritičnost integralni del njihovega obstoja. Več kot jasno pa je, da tovrstni mediji, ki zavestno ne delujejo po pravilih komercialne in tržne usmeritve, ki ustvarjajo program, ki se ne prilagaja okusu povprečnega poslušalca komercialnih radijskih postaj, ampak skuša s podajanjem tehtnih vsebin na vseh področjih ustvarjanja dvigovati kriterije zahtevnosti poslušalstva, ki pri svojem delu upoštevajo načelo neodvisnosti od vseh virov moči (političnih, finančnih, ideoloških, verskih), ki vzdržujejo kritično distanco in promovirajo človekove pravice posameznikov v boju proti institucijam, ki spremljajo politiko predvsem z vidika kolizije političnih interesov s pravicami posameznikov, promovirajo in se zavzemajo za pravice manjšin in marginaliziranih skupin ter ščitijo kulturno in jezikovno različnost /…/, ne morejo delovati po neoliberalnih standardih in zakonitostih trga ter morajo imeti specifičen status v družbi in nenazadnje medijski zakonodaji. Država za tovrstne medije sistemsko skrbi skozi programe posebnega pomena. Kot rečeno ta status zaenkrat ima Radio Marš ne pa tudi Radio Študent.
Programska politika obeh radiev skuša kombinirati osnovne značilnosti skupnostnega radia (community radio) in odprtega kanala (public channel), saj ponujajo prostor specifičnima ciljnima skupinama izobražencev in študentov, del svojega programskega časa pa odstopajo civilnodružbenim skupinam in iniciativam. Posebno pomembno je, da ponujajo medijski prostor marginalnim družbenim in (sub)kulturnim skupinam, ki drugače težko pridejo do publicitete. Tako na RŠ kot na Maršu je moč slišati oddajo v romskem, srbskem in bosanskem jeziku, oddajo o istospolnih usmeritvah, o aktivizmu … Sodelavci obeh medijev so povečini študentje, ki radiema prinašajo novo energijo in sveže ideje. Na žalost pa vsa ta energija in kreativnost pogosto ne najdeta prave poti in se dostikrat porazdelita v različnih prepirih, egocentrizmih, lastnih interesih, oblastiželjnosti, karierizmu, tekmovalnosti, soliranju, nevoščljivosti …, kar pripelje do stagniranja celotnega radia, letargije in statusa quo, v katerem se dobro znajdejo le tisti, ki takšno stanje izrabljajo za lastne interese. Kaj takega vsaj v takšnih institucijah, ki se deklarativno zastavljajo za odprtost, demokratičnost, enakopravnost, ne bi pričakovali. Slabo je, ko je na tovrstnem študentskem, mladinskem mediju nekdo na direktorskem ali uredniškem položaju desetletja, ali pa je po letih ali predvsem po duhu daleč od te ideje in slabo je, ko se med sodelavci ustvari vtis, da se ničesar ne da narediti in da »tako to pač je«. Takšno vzdušje omogoča enemu ali peščici sodelavcev, da zlorabijo svoj položaj in s tem zatirajo delovanje celotnega radia. Tako pri kritični drži zmanjka refleksije lastne pozicije, ki bi vsekakor pripomogla k izboljšanju delovanja, odkrivanju vzrokov in praks, ki zavirajo progresivno delovanje, ter k jasno postavljenim in definiranim notranjim razmerjem. Ki naj ne bi bila še vedno konzervativna in se ne bi sklicevala le na razmerja moči. Devetdeseta leta so primorala sodelavce Radia Študent, da so se pospešeno ukvarjali z vprašanjem njegove identitete po padcu socializma. Tako rekoč čez noč so se vsi mediji pretvorili v »demokratične«, »odprte«, »raziskovalne« in z ekipami dobro honoriranih ali redno zaposlenih novinarjev redno posegali tudi v sfere, ki so bile prej v domeni RŠ. Zelo podobno se je zgodilo Maršu, ko so najkvalitetnejši sodelavci odhajali na komercialne radie, ki so v tem času rasli kot gobe po dežju in so ponujali dobra plačila. Razmislek o programskem pozicioniranju v družbi je očitno tudi danes aktualen proces, ki še ni našel svojega pravega odgovora.
1 V Medijski preži smo večkrat objavljali članke, ki so podrobno obravnavali konkretno situacijo na obeh medijih, prim. Tomaž Zaniuk: »Klic po celostni sanaciji Radia Študent« (št. 17–18, 2003) in »Radio Študent: Despotizem 1996–2006« (št. 25–26, 2006) ter Bojan Golčar: »Zakaj si univerza lasti Radio Marš?« (št. 9, 2000), »Radio Marš naj bo!« (št. 10, 2001), »V reševanje Marša se je vključila občina« (št. 11, 2001), »Radio Marš – konec ali začetek?« (št. 13, 2002), »Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom RTV-organizacij? (št. 20–21, 2004).
izpis
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Pomenljivost razkroja medijskih pridobitev, kakršen je Radio Študent v Sloveniji, je možno ocenjevati tudi v kontekstu tukajšnje širše regresije na področju medijev.
Neobetaven položaj Radia Študent in Radia Marš, za katere se zadnje čase zdi, da sta tako rekoč pred zlomom, ni skrb zbujajoč le za kroge sodelavk in sodelavcev ali rednih poslušalk in poslušalcev, temveč je tudi alarmantni kazalec sistemske in družbene ignorance do medijskih projektov. V takšnih medijih se namreč preizkušajo koncepti, kot so »mediji skupnosti«, »državljansko novinarstvo«, »odprti kanal« in sorodni, ki nastopajo v analitičnih aparatih družboslovcev, ko razpravljajo o možnostih za preseganje pasivnega in konzumentskega položaja državljank in državljanov v medijski družbi.
Pa vendar potapljanje obeh medijev spremlja minimalna pozornost medijske skupnosti, v odsotnosti kakršnih koli odzivov ali prizadevanj civilno-družbenih krogov, ki bi jim morali biti obe radijski postaji vsa pretekla in prihodnja leta obstoja naravni zavezniki v prizadevanjih za ustvarjanje odprtega javnega prostora, za vključevanje državljank in državljanov v procese ustvarjanja in razširjanja informacij in idej zunaj komercialno in državotvorno zastavljenih medijskih početij.
Lahko bi rekli, da je to posledica dejstva, da sta se obe radijski postaji že nekaj časa zaprli vase, lastne intrige in konflikte, ki so bolj kot ne zgodovinsko in sistemsko pogojeni. Ne Radio Študent ne Radio Marš že nekaj časa nista sistemsko razvijala zavezništva s civilno-družbenimi skupinami, se postavljala na čelo prepoznavnih akcij in pobud s področja človekovih pravic in svoboščin, družbene pravičnosti, ustvarjalnosti, solidarnosti tj. vodila ali soustvarjala projekte aktivnega (medijskega) državljanstva ali iskanja alternativnih oblik kulturnega in družbenega delovanja.
Kako je do te obojestranske ignorance prišlo, je lahko predmet razprav in analiz. Bistveno je ugotoviti, da bi dokončni zaton teh dveh medijskih projektov pomenil veliko škodo in krčenje prostora za nadaljnji razvoj medijev skupnosti in medijskih pobud državljank in državljanov v Sloveniji. Nove tehnologije sicer zagotavljajo nove možnosti za civilno-družbeno medijsko dejavnost, vendar je kratkovidno ne nadgrajevati teh dveh medijskih projektov s pomenljivo zgodovino in vlogo zlasti, če se to dogaja v času, ko v Evropi, na ravni Sveta Evrope in Evropske unije, s strašanskim naporom aktivistov predvsem skupnostnih radijskih postaj, komaj pridobiva podporo in legitimiteto sistemska umestitev tega tretjega medijskega sektorja.
Pomenljivost razkroja medijskih pridobitev, kakršen je npr. Radio Študent v Sloveniji, je možno ocenjevati tudi v kontekstu širše tukajšnje regresije na področju medijev. Gre se za razkroj prostora, kjer bi lahko eksperimentirali mladi in manj mladi ljudje, ki bi se radi preizkušali v novinarstvu in ga vsaj kratek čas svojega življenja in morebitnega ukvarjanja z novinarstvom razumeli kot družbeni angažma, kjer bi lahko javnost nagovarjali od pozornosti osrednjih medijev odrinjene skupine in skupnosti itn.
Za nastajanje in ohranjanje tovrstnih medijev si prizadevajo številne državljanke in državljani povsod po svetu, ko ugotavljajo naravo komercialnih medijev in ujetost javnih RTV servisov v politične pasti in tržno tekmo. Za sistemsko umestitev medijev skupnosti si že leta vztrajno prizadeva večja skupina evropskih aktivistov. V Sloveniji elementi te sistemske umestitve obstajajo, saj bi morala sistemski položaj RTV-programov posebnega pomena in z zakonom o medijih predpisana državna finančna podpora za zagotavljanje javnega interesa na področju medijev dosegati prav tovrstne medijske projekte. V praksi pa se obe sistemski rešitvi – status programov posebnega pomena in distribucija državne podpore za zagotavljanje javnega interesa na področju medijev – uveljavljata brez prave refleksije in korekcij sistema, tudi ko učinkuje v nasprotju s svojimi nameni.
izpis
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Če je kaj treba »uravnotežiti«, to niso informacije in programi, ki nam jih posreduje javna televizija, ampak odnos zakonodajalca do državljanov, posameznih družbenih skupin, civilne družbe in poklicnih skupin, brez katerih teh programov ne bi bilo.
Pred kratkim so tudi slovenski mediji objavili novico, da hrvaška vlada pripravlja Zakon o elektronskih medijih, v katerem naj bi z ustreznimi določili prepovedali oddajanje programa, ki ogroža razvoj otrok. Prepovedali naj bi predvsem pornografijo in nasilje, televizijske postaje pa naj bi s sporedov umaknile »filme, ki vsebujejo nedvoumne prizore seksa in nasilja«. Omejitve naj bi bile predvidene tudi za oddaje, v katerih takšnih »nedvoumnih« prizorov ni, a bi »po vsej verjetnosti« lahko škodile otrokom. Iz agencijskih in poročil v drugih medijih ni razvidno, ali so določila o prepovedi pornografije in nasilja najpomembnejša novost novega zakona, ali pa, kar je bolj verjetno, gre za dopolnjevanje obstoječe medijske zakonodaje in njeno usklajevanje z evropskimi predpisi, ki takšna priporočila že vsebujejo. Hrvaška vlada naj bi namreč s tem zakonom prepovedala tudi »vsakršen sovražni govor, rasno ali spolno diskriminacijo in diskriminacijo na podlagi narodnosti v oglaševanju na televiziji«, prepovedano pa naj bi bilo »tudi dvomljivo ali zavajajoče oglaševanje orožja, cigaret, zdravil in alkohola«.
Enake ali podobne predpise so sprejele že vse države članice Evropske unije, in Hrvaška se, kot je znano, pogaja za vstop. V Sloveniji prav tako poznamo podobne omejitve, saj Zakon o medijih (Zmed, 2001) v 8. členu vsebuje prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, v 47. členu določa, da se česa podobnega ne sme početi niti z oglaševanjem, v 4. odstavku istega člena prepoveduje oglaševanje alkoholnih pijač, v 48. členu pa določa, da oglaševanje tobačnih izdelkov, zdravil in medicinskih pripomočkov urejajo posebni zakoni. V 49. členu Zmed še posebej ureja oglaševanje namenjeno otrokom in vsebino oglasov, v katerih nastopajo otroci, ki »ne smejo vsebovati prizorov nasilja, pornografije in drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju ter duševnemu in telesnemu razvoju«. Poleg tega je v 84. členu še posebej podrobno opredeljena zaščita otrok in mladoletnikov, v Sloveniji pa smo sprejeli tudi poseben sistem označevanja oddaj z vsebinami, ki bi lahko škodovale otrokom, in so te zanje ali prepovedane ali pa je priporočljivo, da si jih ogledajo le v spremstvu staršev. V svetu takšen pristop že dolgo ni neznanka in ga poznajo kot starševski nadzor (parential control), ki ga priporočajo tudi ob dostopu otroka do interneta in drugih novih medijev.
Hrvaški strokovnjaki so menda ugotovili, da med oddaje, »ki škodijo normalnemu razvoju otrok«, spadajo resničnostni šovi, kot so Big Brother, FearFactor in Zamenjajmo ženi. Ti seveda na Hrvaškem ne bodo prepovedani, saj novi zakon predvideva možnost, da se »sporne vsebine« lahko predvajajo, če se otrokom tehnično omogoči dostop do njih, oziroma se jih v spored uvrsti v času, ko otroci ne gledajo več televizije. Tako lahko sklenemo, da večina zakonodaje v evropskih državah uspešno sledi »spreminjajočemu se slogu regulacije«, ki ga simbolizira ustanovitev britanskega Ofcoma leta 2003, in za katerega je značilno, da dosledno upošteva zakonitosti »novega kapitalizma«, sledi navidezni deregulaciji trga, na politični ravni pa priporoča »demokratizacijo moči«, prenovljeno vlogo civilne družbe in umik države. Na diskurzivni ravni ta novi pristop k regulaciji v resnici umesti »javnost« v samo središče »družbe tveganj« na način, da vladanje nadomesti upravljanje, prednost pa dobijo vrednote, kot so transparentnost, obvezno posvetovanje, odgovornost, individualna uveljavitev in pravica do izbire. Ofcom je bil prvi regulator medijskega trga, ki je pojem občinstva kot ciljne skupine zamenjal s ciljnima skupinama državljanov in potrošnikov, kar številni avtorji prepoznavajo kot marginalizacijo vloge in interesov državljanov (Livingston, Lunt, Miller, 2007: 63, 64).
Posebnih zahtev do javnih televizij glede zadoščanja interesom politične javnosti ni
Pretirano posvečanje pozornosti delu regulacije in nadzora nad medijskimi vsebinami, pri katerih je bolj kot ne očitno, da sta regulacija in nadzor potrebna, hkrati odvrača našo pozornost od drugega dela nadzora medijskih vsebin, kjer vlade evropskih držav oblikujejo posebne programske zahteve do izdajateljev televizijskih programov z namenom, da bi zagotovile izpolnjevanje splošnih ali posebnih pričakovanj in interesov javnosti v svojih državah. Pri tem so še posebno izpostavljene javne televizije, saj je nabor posebnih zahtev v imenu različnih javnosti do teh medijskih organizacij bistveno širši od zahtev in omejitev, ki veljajo za komercialne televizijske postaje. To je po svoje razumljivo in pričakovano, saj javne televizije opravljajo tako imenovano javno službo v radiodifuzni dejavnosti, in čeprav se večina financira po tako imenovanem hibridnem modelu (kombinacija javnih in komercialnih virov prihodkov), večino finančnih sredstev dobijo iz naročnin ali državnega proračuna. Po podatkih iz let 2003 in 2004 se večinski delež prihodkov javnih televizij (ali javnih RTV-družb) iz RTV-prispevka giblje od 53,7 % v Turčiji do 94 % v Veliki Britaniji in Nemčiji, izjema je le Poljska, kjer je ta delež manjšinski in je leta 2004 znašal le 31,9 % (Televizija po Evropi, 2005: 179, 180).
V nasprotju s prepričanjem, ki je pri nas prevladujoče, da bi morale javne televizije zadostiti predvsem pričakovanjem in interesom političnih javnosti, raziskave zadnjih let razkrivajo, da so tako imenovane »glavne obveznosti« javnih televizij sestavljene po eni strani iz univerzalnega nabora zahtev po spoštovanju poklicnih in etičnih meril pri poročanju, zlasti v informativnih programih, po drugi pa iz zahtev, ki so predvsem pogojene s kulturnimi posebnostmi, narodovo identiteto ali zgodovinskimi posebnostmi posameznih držav in narodov. Posebnih političnih ali ideoloških zahtev in obveznosti je, zlasti na formalni ravni, v resnici presenetljivo malo. Poleg tega se lahko v posameznih zahtevah, ki so zapisane v nacionalnih zakonodajah, skriva temeljno nerazumevanje njihove vsebine ali posameznih pojmov, na katerega politični akterji v vnemi, da po volilni zmagi čim prej uredijo svet po lastni meri, praviloma pozabijo, oziroma ga hote ali nehote »spregledajo«.
Vse javne televizije imajo posebej skrbno opredeljeno poslanstvo in programske obveznosti, ki temeljijo na treh poglavitnih načelih: na programu, »ki naj bo prikrojen javnemu RTV-servisu«, na posredovanju nepristranskih in točnih informacij in na univerzalnosti dostopa gledalcev do teh programov (Televizija po Evropi, 2005: 57). Podrobnejši pregled po državah (Televizija po Evropi: 173–178) nam pokaže, da so nabori zahtev do javnih televizij včasih pojmovno, pomensko in vsebinsko precej neizenačeni, ko pa jih združimo v enovit seznam, kar je metodološko precej sporno, delujejo celo nelogično in izključujoče. V tem kontekstu smo lahko upravičeno kritični do poskusa EUMAP-ovih raziskovalcev (EU Monitoring and Advocacy Program, raziskava z naslovom Televizija po Evropi je bila objavljena leta 2005 in vsebuje analizo razmer v 20 evropskih državah, med njimi je tudi Slovenija), ki so samovoljno »združevali« programske obveznosti javnih televizij do gledalcev na način, ki bralca njihovega poročila lahko prepriča, da vse našteto velja za vse države. Značilna je že trditev, da imajo javni RTV-servisi »v večini držav« obveznost, da »predvajajo neodvisne, točne, nepristranske, uravnotežene, objektivne novice in informacije« (prav tam), kar bomo na tem mestu preizkusili z analizo pojmov, pojmovne doslednosti in pomenske vrednosti posameznih pojmov, medtem ko nam bo primerjava med ureditvami v posameznih državah pokazala, da trditev kratko malo ni točna.
Kaj pomeni zahteva po »uravnoteženi« informaciji?
Zahteva po »neodvisnih« novicah in informacijah je, na primer, strokovno neutemeljena in vsebinsko nesmiselna, saj je neodvisnost lastnost, ki je opredeljena relata refero, torej vedno v odnosu do nečesa. Pri novicah in katerih koli informacijah moramo vselej poznati razmerje med vsebino informacije in virom, ki jo je posredoval, kar pomeni, da je vsaka novica ali informacija vedno odvisna vsaj od vira, ki jo je posredoval. Biti neodvisen pomeni tudi, da nekdo ali nekaj ni nekomu ali čemu podrejen (SSKJ, 1995: 655), kar ni razmerje ali lastnost, ki bi bila lahko značilna za informacijo kot tako. Neodvisnost kot lastnost lahko priznamo viru informacije ali njenemu posredniku, denimo novinarju, ne pa sami informaciji, zato je takšna zahteva nesmiselna per definitionem.
Podobno je z zahtevo po »uravnoteženi« informaciji ali »uravnoteženosti« informacij. Uravnoteženost je sama po sebi lastnost nekega predmeta, ki jo dosežemo z uravnoteževanjem ali uravnovešanjem predmetov, na primer »uravnotežiti – 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil … 2. spraviti v stanje, v katerem so … b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene« (SSKJ, 1995: 1466). Novica ali informacija vedno prihaja iz enega ali več virov, ki so v medsebojno raznolikih razmerjih in jih vselej ni mogoče izenačevati ali »uravnotežiti«. Uravnoteženosti tudi ne smemo enačiti z generičnimi lastnostmi novice, ki je lahko točna, celovita, nepristranska in verodostojna, kar je odvisno od tega, ali je novinar natančno preveril vse informacije in dostopna dejstva, ali je pri oblikovanju novice zajel vsa dostopna dejstva in preveril vse možne in dostopne vire, ali je v razmerju do vseh virov informacij ohranil osebno nepristranskost, kar vse skupaj vpliva na to, da novinarju kot viru informacij za gledalce slednji verjamejo, zaupajo in ga imajo za verodostojen vir določene novice ali informacije. Glede na naravo tu navedenih postopkov in razmerij lahko sklepamo, da vseh virov ali postopkov ni mogoče do popolnosti »uravnotežiti«, lahko pa si prizadevamo, da bi bile naše informacije kar se da celovite. Načelo nepristranskosti zajema tudi staro latinsko načelo per altera pars, se pravi vselej vprašaj tudi nasprotno stran, toda takšen postopek nas vedno ne pripelje do popolnoma »uravnotežene« informacije, zato je tudi takšna zahteva nesmiselna. V ta kontekst spada tudi zahteva po objektivni informaciji. Pridevnik »objektiven -vna -o« se nanaša na nekaj ali nekoga, »1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen« (SSKJ, 1995: 702). Objektivnost se torej vzpostavlja kot razmerje do dejstev, kar predpostavlja, da je lahko objektiven ali sam vir informacij ali njihov prenašalec, posrednik, dejstva pa so danost, ki jih novinarji ne vrednotijo, ampak samo posredujejo.
Iz pregleda poglavitnih programskih obveznosti javnih RTV-servisov v EUMAP-ovi raziskavi lahko ugotovimo:
- da se zahteva po objavljanju neodvisnih informacij pojavi samo v eni državi, na Češkem;
- da izrecno zahtevo po objavljanju točnih ali natančnih informacij, oziroma po natančnem obveščanju javnosti najdemo v Bosni in Hercegovini, Litvi, na Madžarskem in v Romuniji;
- da zahtevo po objavljanju nepristranskih informacij najdemo na Češkem, na Madžarskem, v Makedoniji, kjer je takšna zahteva omejena na »nepristransko obravnavanje vseh političnih subjektov v času volilnih kampanj« (Televizija po Evropi, 2005: 176), na Slovaškem, v Srbiji in Veliki Britaniji;
- zahtevo po uravnoteženih informacijah srečamo v Litvi, Romuniji in na Slovaškem, medtem ko vsebinsko in kontekstualno drugačno zahtevo po uravnoteženih programih, ki so kompleksnejše vsebinske celote, najdemo v Estoniji, Latviji in Srbiji, kjer uporabijo sintagmo »uravnoteženost vsebin« (Televizija po Evropi, 2005: 177);
- zahtevo po objektivnih informacijah so raziskovalci zasledili le v Litvi in Romuniji, medtem ko v Latviji zasledimo sintagmo »objektivnost programov« (Televizija po Evropi, 2005: 175).
Tako ugotovimo, da se nekatere vsebinsko sporne zahteve po naboru programskih obveznosti pojavljajo samo v štirih od dvajsetih opazovanih državah (Češka, Litva, Romunija, Slovaška), da se dve utemeljeni programski zahtevi po natančnih in nepristranskih informacijah pojavljata v osmih od dvajsetih opazovanih državah, medtem ko so v večini držav programske obveznosti definirane z drugačnimi pojmi in vsebinskimi zahtevami, predvsem po raznolikosti, raznovrstnosti in pluralnosti programov, z zahtevami po ohranjanju kulturnih vrednot ali posebnosti, tradicije, tudi verske; velikokrat je navzoča tudi zahteva po ustrezni ali »najvišji« kakovosti programov in podobno. V primeru Slovenije velja poudariti, da se večina podatkov zbranih v EUMAP-ovi raziskavi nanaša na razmere do leta 2003, s spremembami medijske zakonodaje v letu 2005 pa se tudi v Sloveniji srečamo z drugačnimi zahtevami do javne televizije kot pred tem.
Značilne zahteve po spoštovanju ali spodbujanju nacionalnih ali kulturnih posebnosti najdemo v Bolgariji (»spodbujati ustvarjanje del bolgarskih avtorjev«, »promovirati bolgarsko kulturo«), Estoniji (»ohraniti in razvijati estonski narod, jezik in kulturo, krepiti estonsko državnost ter povečevati estonski mednarodni ugled«), Litvi (»ustvarjati, spoštovati in zaščititi vrednote nacionalne kulture«), Makedoniji (»spodbujati domačo avdiovizualno ustvarjalnost, ki prispeva k razvoju kulture v Makedoniji«), na Poljskem (»širiti poznavanje poljskega jezika«), Romuniji (»promocija romunske kulture, znanstvenih in umetniških vrednosti«), Srbiji (»posebno spoštovanje narodne dediščine«) in Turčiji (»utrjevati Atatürkove principe in reforme ter uresničevati nacionalne cilje turške republike«, »spodbujati nacionalno izobraževanje in nacionalno kulturo«). V nekaterih državah najdemo še posebne zahteve glede izražanja vere ali položaja verskih skupnosti, denimo na Češkem (»odsevati sodobno raznolikost filozofskih konceptov in verskih denominacij«), v Franciji (»France 2 mora prenašati verske programe«), na Madžarskem (»predstavljati vrednote cerkev in verstev«), na Poljskem (»spoštovati krščanski vrednostni sistem“) in v Srbiji (»spoštovati tradicionalni duhovni, zgodovinski, kulturni, humanitarni in izobraževalni pomen ter vlogo cerkva in verskih skupnosti v družbi«).
Določila zakona o RTVS odraz prevladujoče politične kulture
Zakon o RTV Slovenija iz leta 2005 je mogoče razumeti kot nekritični seštevek vsega, kar so kadar koli prej zapisali že drugi po Evropi, zlasti to velja za 4. člen tega zakona. Toda naša ugotovitev ne pomeni, da zakonodajalec ni imel pravice, oziroma da njegova odločitev, da tako podrobno zapiše posamezne posebne zahteve do javne televizije, ni legitimna. Je pač odraz prevladujoče politične kulture in vedenja tistih, ki o takšnem predmetu razprave na Slovenskem pišejo zakone. A zahteve po neodvisnih, uravnoteženih in objektivnih informacijah v tem zakonu niso zapisane v členu, ki sicer vsebuje pričakovane »glavne« ali posebne obveznosti javne televizije do različnih javnosti ali družbenih skupin. Ta tri načela so omenjena v naslednjem, 5. členu, ki določa obveznosti novinarjev in urednikov, ki ustvarjajo programe javne televizije. Tako so v prvi alinei združene zahteve »spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, v tretji alinei sta združeni zahtevi »spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«, medtem ko sta v peti ponovljeni zahtevi iz drugega dela prve alinee »zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj«. Z naštevanjem strokovno utemeljenih in, kot smo že pokazali, neutemeljenih ali nesmiselnih zahtev začnejo tako zapisana zakonska določila funkcionirati kot navidezne polresnice, ki pri nepoučenem bralcu vseeno spodbudijo reakcijo, da je zapisano treba spoštovati. In to je, kljub vsemu, še vedno manjši del problema. Večji problem je smer naslavljanja posameznih zahtev in s tem povezana legitimnost novinarjevega statusa v tako postavljenih pravilih igre. Značilen primer je 6. alinea 5. člena, v kateri se od novinarjev in urednikov zahteva, da morajo »spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev«?! Namesto da bi zastopnik javnih interesov (v našem primeru javnosti operativno zastopata vlada in parlament) oziroma tisti, ki v njihovem imenu upravljajo s takšno javno družbo, ustvarili pogoje, da bi lahko novinarji in uredniki v javni ustanovi delovali v skladu s pričakovanji javnosti in splošno sprejetimi ali strokovno utemeljenimi in smiselnimi načeli, je z dikcijami členov v slovenskem zakonu ta odgovornost prenesena na novinarje in urednike. Namesto da bi bila objektivizirana, je takšna javna dolžnost politike do državljanov interpretirana kot subjektivna moč, volja ali slabost novinarjev kot posameznikov in hkrati celotne poklicne skupine!? Državljani pa so postavljeni v pasivni položaj čakajočih, da se nekaj uresniči, čeprav se od njihovih predstavnikov v upravljavskih in nadzornih organih javne televizije pričakuje, da bodo tam zagovarjali prav interese vseh družbenih skupin in vseh državljanov!? Pozornost je torej usmerjena na tiste akterje v procesu posredovanja informacij, ki ne določajo pravil, ampak lahko samo delujejo, kolikor se le da profesionalno neoporečno in ob visoki etični drži, v danih zakonskih, lastniških in programskih okvirih.
Če je torej kaj treba »uravnotežiti«, to niso informacije in programi, ki nam jih posreduje javna televizija, ampak odnos zakonodajalca do državljanov, posameznih družbenih skupin, civilne družbe in poklicnih skupin, brez katerih teh programov ne bi bilo.
Viri
Televizija po Evropi, Regulacija, politika in neodvisnost: Slovenija, EU Monitoring and Advocasy Program, Budimpešta, 2006.
Livingstone, S., Lunt, P., Miller, L.: »Citizens, consumers and the citizen-consumer: articulating the citizen interest in media and communication regulation«, Discourse&Communication, št. 1 (1): str. 63–89, SAGE Publications, 2007.
Zakon o medijih, Uradni list RS št. 35/2001.
Zakon o RTV Slovenija, Uradni list RS št. 96/2005.
Hrvati prepovedujejo seks in nasilje, http://www.rtvslo.si v rubriki Novice/Svet ob 13:19 (dostop 6. aprila 2007).
Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS, Ljubljana, 1995.
izpis
|
|
S O R O D N E T E M E
radio in televizija Medijska preža
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
|
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
|
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kar ni romantika
|
|
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
|
|
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
|
|
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
|
|
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
|
|
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
|
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
|
|
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
|
|
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
|
|
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
|
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
|
|
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
|
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
|
|
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
|
|
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
|
|
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
|
|
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
|
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
|
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
|
|
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
|
|
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
|
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
|
|
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
|
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
|
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
|
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
|
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
|
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
|
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
|
|
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
|
|
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
|
|
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
|
|
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
|
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
|
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
|
|
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
|
|
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
|
|
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
|
|
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
|
|
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
|
|
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
|
|
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
|
|
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
|
|
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
|
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
|
Anita Mikulič
Otroci in televizija
|
|
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
|
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
|
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
|
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
|
|
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
|
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
|
|
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
|
|
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
|
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
|
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
|
|
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
|
|
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
|
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
|
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
|
|
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
|
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
|
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
|
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
|
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
|
TV3 bo preživela
|
|
RTV Slovenija
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
|
|
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
|
|
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
|
|
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
|
|
Omejevanje je nedemokratično
|
|
Gregor Belušič
TV Duh
|
|
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
|
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
|
|
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
|
|
Goran Ivanović
Televizija na internetu
|
|
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
|
|
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
|
|
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
|
|
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
|
|
Matjaž Gerl
Gneča v etru
|
|
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
|
|
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
|
|
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
|
|
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
|
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
|
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
|
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
|
|
Rastko Močnik
Javne betice
|
|
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
|
|
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
|
|
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
|
|
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov,
Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
|
|
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
|
|
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
|
|
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
|
|
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
|
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
|
|
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
|
Omizja
|
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
|
|
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
|
profesionalna etika in samoregulacijaMedijska preža
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
|
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
|
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
|
|
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
|
|
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
|
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
|
|
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
|
|
Marta Gregorčič
Morebiti pa
|
|
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
|
|
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
|
|
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
|
|
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
|
|
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
|
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
|
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
|
|
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
|
|
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
|
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
|
|
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
|
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
|
|
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
|
|
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
|
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
|
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
|
|
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
|
|
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
|
|
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
|
|
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
|
|
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
|
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
|
|
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
|
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
|
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
|
|
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
|
|
Nikola Janović
Balkan v podobi
|
|
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
|
|
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
|
|
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
|
|
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
|
|
Novi kodeks slovenskih novinarjev
|
|
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
|
|
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
|
|
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
|
|
Renata Šribar
Nezgode s spolom
|
|
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
|
|
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
|
|
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
|
|
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
|
|
Rastko Močnik
Posredna propaganda
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
|
|
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
|
|
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
|
|
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
|
|
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
|
|
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
|
|
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
|
|
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
|
|
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
|
|
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
|
|
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
|
|
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
|
|
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
|
|
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
|
|
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
|
|
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
|
|
Zoran Medved
Nova pravila igre
|
|
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
|
|
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
|
|
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
|
|
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
|
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
|
|
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
|
|
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
|
|
Zoran Medved
Na razpotju
|
|
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
|
|
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
|
|
Proti evropskem novinarskem kodeksu
|
|
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
|
|
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
|
|
V službi javnosti - zaščita ranljivih
|
|
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
|
|
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
|
|
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
|
|
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
|
|
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
|
|
Licence za novinarje
|
|
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
|
|
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
|
|
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
|
|
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
|
|
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
|
|
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
|
|
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
|
|
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
|
|
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
|
|
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
|
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
|
|
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
|
|
Edo Pajk
Fotoblamaža
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
|
|
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
|
|
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
|
|
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
|
|
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
|
|
Edo Pajk
Sumljivi državljani
|
|
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
|
|
Zavezujem se...
|
|
Aidan White
Novinarji so del družbe
|
|
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
|
|
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
|
|
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
|
|
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
|
|
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
|
|
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
|
|
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
|
|
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
|
|
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
|
|
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
|
Omizja
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
|
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
socialni položaj novinarjevMedijska preža
|
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
|
|
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
|
|
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
|
|
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
|
|
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
|
|
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
|
|
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
|
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
|
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
|
|
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
|
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
|
|
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
|
|
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
|
|
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
|
|
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
|
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
|
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
|
|
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
|
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
|
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
|
|
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
|
|
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
|
|
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
|
|
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
|
|
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
|
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
|
|
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
|
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
|
|
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
|
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
|
|
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
|
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
|
|
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
|
|
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
|
|
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
|
|
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
|
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
|
|
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
|
|
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
|
|
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
|
|
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
|
|
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
|
|
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
|
|
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
|
|
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
|
|
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
|
|
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
|
|
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
|
|
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
|
|
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
|
|
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
|
|
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
|
|
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
|
|
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
|
|
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
|
|
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
|
|
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
|
|
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
|
|
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
|
|
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
|
|
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
|
|
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
|
|
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
|
|
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
|
|
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
|
|
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
|
|
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
|
|
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
|
|
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
|
Novinarski večeri Omizja
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
|
mediji in pravoMedijska preža
|
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
|
|
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
|
|
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
|
|
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
|
|
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
|
|
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
|
|
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
|
|
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
|
|
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
|
|
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
|
|
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
|
|
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
|
|
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
|
|
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
|
|
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
|
|
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
|
|
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
|
|
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
|
|
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
|
|
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
|
|
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
|
|
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
|
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
|
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
|
|
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
Brankica Petković
Narobe
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
|
|
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
|
|
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
|
|
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
|
|
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
|
|
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
|
|
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
|
|
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
|
|
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
|
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
|
|
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
|
|
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
|
|
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
|
|
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
|
|
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
|
|
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
|
|
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
|
|
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
|
|
Ian Mayes
Po navedbah vira
|
|
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
|
|
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
|
|
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
|
|
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
|
|
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
|
|
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
|
|
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
|
|
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
|
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
|
|
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
|
|
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
|
|
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
|
|
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
|
|
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
|
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
|
|
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
|
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Mediji za državljane – Priporočila
|
|
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
|
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
|
|
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
|
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
|
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
|
|
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
|
|
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
|
|
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
|
|
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
|
|
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
|
|
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
|
|
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
|
|
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
|
|
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
|
|
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
|
|
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
|
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
|
|
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
|
|
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
|
|
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
|
|
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
|
|
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
|
|
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
|
|
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
|
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
|
|
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
|
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
|
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
|
Serge Halimi
Nova cenzura
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
|
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
|
|
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
|
|
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
|
|
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
|
|
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
|
|
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
|
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
|
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
|
|
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
|
|
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
|
|
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
|
|
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
|
|
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
|
|
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
|
|
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
|
|
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Maja Breznik
Kulturni krogi
|
|
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
|
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
|
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
|
|
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
|
|
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
|
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
|
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
|
|
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
|
|
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
|
|
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
|
|
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
|
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
|
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
|
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
|
|
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
|
|
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
|
|
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
|
|
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
|
|
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
|
|
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
|
|
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
|
|
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
|
|
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
|
|
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
|
|
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
|
|
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
|
|
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
|
|
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
|
|
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
|
|
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
|
|
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
|
|
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
|
|
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
|
|
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
|
|
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
|
|
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
|
|
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
|
|
Matjaž Jarc
Zlati rez
|
|
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
|
|
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
|
|
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
|
|
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
|
|
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
|
|
Na začetku je bil Zakon
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri Omizja
|
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
|
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
|
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
|
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
|
|
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
|
|
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
|
svoboda izražanjaMedijska preža
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
|
|
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
|
|
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
|
|
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
|
|
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
|
|
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
|
|
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
|
|
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
|
|
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
|
|
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
|
|
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
|
|
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
|
|
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
|
|
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
|
|
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
|
|
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
|
|
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
|
|
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
|
|
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
|
|
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
|
|
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
|
|
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
|
|
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
|
|
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
|
|
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
|
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
|
|
Brankica Petković
Mediji za državljane
|
|
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
|
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
|
|
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
|
|
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
|
|
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Serge Halimi
Nova cenzura
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
|
|
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
|
|
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
|
|
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
|
|
Maja Breznik
Kulturni krogi
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
|
|
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
|
|
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
|
|
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
|
|
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
|
|
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
|
|
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
|
|
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
|
Novinarski večeri Omizja
|
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
|
|
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
|
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
|
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
|
|
|
