»Spoštovani! V reviji Medijska preža, maj 2008, ste objavili obvestilo z naslovom 'Več prijav inšpektorju za medije' avtorja Ivana Pala. Na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih zahtevamo, da v prvi prihodnji številki Medijske preže objavite priloženi popravek članka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interes ČD Dnevnik, d. d., in odgovornega urednika Dnevnika Mirana Lesjaka. Avtor Ivan Pal je v članku navajal številne neresnične podatke o delu odgovornega urednika Dnevnika v zvezi z odločanjem o objavi popravkov, prav tako pa je tudi napačno prikazoval stanje na področju uveljavitve pravice do popravka ali odgovora s tem, ko je zapisal: ›V primerjavi z letom 2006, ko sta bila podana 1 prijava in 1 predlog za uvedbo postopka o prekršku zaradi kršitve določb ZMed v zvezi s pravico do popravka ali odgovora, je mogoče sklepati, da so se zainteresirane osebe (oškodovanci) začeli bolj zavedati svojih pravic oziroma obveznosti odgovornih urednikov do njih, kar je verjetno pripisati razgibani razpravi tako v medijih kot v strokovni javnosti v postopku sprejemanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki je bistveno spremenil tudi določbe v zvezi z uveljavljanjem pravice do odgovora ali popravka.«

Pričujoče besedilo kajpak ni in noče biti popravek že omenjenega članka medijskega inšpektorja Ivana Pala. Zahtevati objavo popravka po 26. členu Zakona o medijih (ZMed), ki po mojem mnenju krši ustavno pravico do svobode izražanja in ki se s preširokimi, ohlapnimi, nedorečenimi, celo čisto policijskimi določbami o popravku posmehuje pravici do popravka kot človekovi pravici, je zame kot novinarja nespodobno dejanje. Zato pa uveljavljanje pravice do popravka na osnovi veljavnega zakona o medijih ni nespodobno dejanje za tiste, ki so zakon napisali in ga sprejeli. Sprejeli so ga zato, da bi si zagotovili lažji dostop do medijev.

Odgovorna urednica Medijske preže bi lahko, če bi zavrnila objavo mojega popravka, imela veliko težav, če bi na sodišču moral zagovarjati svojo odločitev. Pravni zastopnik tožeče stranke bi toženi odgovorni urednici Medijske preže najbrž pritrdil, da je moj članek po obsegu nesorazmerno daljši od Palovega, vendar pa bi lahko ob tem opozoril na stališče vrhovnega sodišča, da je treba pri odločanju o objavi popravka upoštevati, ali je popravek res nesorazmerno daljši glede na objavljeno vsebino, ki jo s popravkom želim popraviti. Moje zatrjevanje, da je Pal v svojem članku v zvezi z mano in Dnevnikom objavil številne neresnične podatke, pa za sodno odločanje o objavi popravka sploh ni pomembno – resničnost navedb v popravljanem članku (obvestilu) namreč ni v nikakršni zvezi z zakonsko pravico do objave popravka objavljenega obvestila. Objavo popravka lahko zahtevam tudi, če je popravljani članek vseboval resnične navedbe, jaz sam pa v popravku navajam neresnične ali polresnične navedbe. Zlasti novinarji, ki jih seznanjam s prispelimi zahtevami za objave popravkov na njihove članke, tega ne morejo razumeti. Pojem popravka namreč razumejo dobesedno, v njegovem ožjem pomenu, to je kot zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu. Hkrati pa sodišča izrecno poudarjajo, da resničnost navedb v članku, na katerega se daje popravek, ni zakonsko dovoljeni razlog za zavrnitev objave popravka. Nazadnje sem se s takim stališčem sodišča srečal na poravnalnem naroku sredi oktobra letos. Med njim me je sodnica spodbujala, naj privolim v poravnavo, saj v glavni obravnavi, če bo sledila, ne bo preverjala, ali so bile navedbe novinarja, na katere se je nanašal popravek, resnične ali ne. Na to njeno stališče se je odzval moj pravni zastopnik, ki je dejal takole: »Poglejte, gospa sodnica, vzemimo, da bi časnik poročal o prometni nesreči, v kateri je umrla ena oseba, časnik pa bi v poročilu navedel ime voznika, ki je povzročil prometno nesrečo. Odgovorni urednik bi nato prejel zahtevo za objavo popravka, v katerem bi prizadeti voznik trdil, da ni povzročil prometne nesreče, odgovorni urednik bi objavo popravka zavrnil, voznik pa bi odgovornega urednika tožil. Kako bi odločili o tožbi za objavo popravka, če uredniku ne boste dovolili, da dokaže resničnost objavljenih navedb?« Sodnica se je najprej zmedla, nato pa odgovorila, da bi preverjala prizadetost pravice tistega, ki popravek daje. Tako pač določa zakon.

Zakon o medijih namreč v 26. členu pravico do popravka povezuje izključno s prizadetostjo pravice ali interesa tistega, ki popravek zahteva. Ivan Pal pa me je s svojimi stališči, objavljenimi v navedenem članku, nedvomno prizadel. Trdil je namreč, da se javnost po uveljavitvi novele zakona o medijih bolj zaveda svoje zakonske oziroma ustavne pravice do popravka, podpisani, ki sem bil v inšpektorjevi statistiki naveden kot največkrat toženi odgovorni urednik v letu 2007 zaradi neobjave popravkov, pa sem bil prikazan kot vzorčni primer nasprotnika te človekove pravice. Ali te navedbe niso razlog za mojo prizadetost?

Toda ključno vprašanje je, ali je prizadetost pravice ali interesa, ki jo je proizvedla objava resnične in preverljive informacije, nekaj, kar mi zagotavlja prost dostop do medijev na način, da mora biti popravek v mediju objavljen na enakovrednem mestu, to je (če gre za časopise) na isti strani, znotraj iste rubrike ter v enaki in enako veliki pisavi kot članek, na katerega se popravek nanaša (27. člen ZMed)? Še več, zakaj bi moral biti popravek objavljen na takšen način tedaj, ko se nanaša na mnenje, ki me je sicer prizadelo, a ga je avtor članka podal skladno z zakoni, profesionalnim kodeksom, predvsem pa skladno z njegovo ustavno pravico do svobode izražanja, medij pa je to mnenje objavil, ker taista ustavna pravica njegovemu izdajatelju omogoča, da medij ustanovi in mu samostojno določi programsko zasnovo, po kateri uredništvo v njenem okviru svobodno odloča o objavi prispevkov? Problem 26. člena ZMed je, da predpostavlja obstoj nekakšne nevtralne, brezosebne, brezčutne, socialno, politično, kulturno itd. anemične medijske informacije, ki ne prizadene nikogaršnje pravice ali interesa. Zakon nato v imenu takšnega brezkrvnega standarda sankcionira odklone v medijskem sporočanju. Sedaj veljavna zakonska regulacija pravice do popravka ni nekaj, kar bi omejevalo pravice novinarjev kot temeljnih ustvarjalcev medijev – novinarji in mediji so s to pravico le najpogosteje prizadeti. Pravica do popravka se namreč nanaša na vsa obvestila, objavljena v mediju, pri čemer ni pomembno, ali je avtor prispevka (novinar ali nenovinar) informacijo pridobil iz lastnih virov ali pa je neko splošno dostopno informacijo z objavo v mediju zgolj posredoval javnosti. Zategadelj se mediji soočamo s primeri, ko prizadeti uveljavljajo pravico do popravka tudi takrat, kadar medij zgolj razširja neko javno dostopno informacijo. Najbolj značilen primer tega so novinarska poročila iz parlamenta kot institucije, ki imanentno prizadeva interese v njej zastopanih političnih skupin. Od uveljavitve novele zakona o medijih je tako Dnevnik prejel več zahtev poslancev državnega zbora, ki so, sklicujoč se na ZMed, zahtevali objavo popravka (v prvi naslednji izdaji, v isti rubriki, na istem mestu, z enakimi črkami itd.) zgolj zato, ker je časnik, čeprav profesionalno neoporečno, poročal o stališčih poslanca konkurenčne politične skupine, ki so prizadela pravico ali interes tistega poslanca, ki je pravico do popravka uveljavljal. Politiki (a ne le oni) pravico do popravka tako izkoriščajo zato, da medije instrumentalizirajo v svojih interesnih spopadih.

Nekaj mesecev po sprejetju novele ZMed (junij 2006), ko je, kot pravilno ugotavlja Ivan Pal, začelo naraščati število zahtev za objavo popravkov ali odgovorov, sem v svojem računalniku oblikoval posebno mapo, imenovano »popravki«. V njo sem shranjeval dopise, s katerimi sem se v skladu z 8. odstavkom 27. člena ZMed odzival na prejete zahtevke za objavo popravkov ali odgovorov. V začetku letošnje jeseni sem se lotil analize shranjenih datotek v svoji računalniški mapi. V njej sem naštel 117 datotek, ki sem jih ustvaril od januarja 2007 do 19. septembra 2008. Vse datoteke se nanašajo na izključno tiste prejete zahteve za objavo popravkov oziroma odgovorov, ki so mi bile vročene na predpisan način: naslovljene so morale biti na odgovornega urednika, prav tako pa mi jih je moral pošiljatelj vročiti proti mojemu osebnemu podpisu. Takšen način vročanja je pomemben zaradi 8. odstavka 27. člena ZMed, ki določa, da mora odgovorni urednik »prizadetega v roku 24 ur po prejemu popravka obvestiti, v kateri številki oziroma oddaji bo objavljen zahtevani popravek, oziroma, da zavrača objavo«. Zaradi citirane določbe, s katero je zakonodajalec iz odgovornega urednika naredil funkcionarja, ki mora v 24 urah odločiti o uporabi atomske bombe, smo v uredništvu sprejeli vrsto ukrepov, s katerimi poskušamo zagotoviti, da bi vsaka zahteva za objavo popravka ali odgovora pravočasno dosegla odgovornega urednika oziroma njegovega namestnika. Ukrepe smo še dodatno poostrili, ko me je nekdo prijavil inšpektoratu za medije zato, ker je zahteva za objavo popravka prispela v petek popoldne, na zahtevo pa sem (v dobri veri, da ima tudi odgovorni urednik pravico do tedenskega počitka in da tisti 24-urni rok v takih primerih ne šteje) odgovoril šele v ponedeljek. Ker sem na zahtevo odgovoril z zamudo, mi je inšpektorat za medije poslal položnico za plačilo globe …

Dvaindvajset odstotkov od prejetih 117 zahtev za objavo popravka ali odgovora se je nanašalo na zahtevo za objavo odgovora (42. člen ZMed), preostalih 78 odstotkov zahtev so zahteve za objavo popravkov (26. člen ZMed). Štiriindevetdeset odstotkov vseh zahtev za objavo popravkov ali odgovorov so v obravnavanem obdobju na odgovornega urednika Dnevnika naslovili najrazličnejši državni organi in ustanove (prednjačijo ministrstva vlade), organi lokalne samouprave, gospodarske korporacije in druge ustanove. Od fizičnih oseb ali majhnih družb z omejeno odgovornostjo sem v analiziranem obdobju prejel zgolj šest odstotkov vseh zahtev za objavo popravka ali odgovora! Vse popravke, ki so jih zahtevale fizične osebe (ali bolje in grše: navadni državljani), je uredništvo samo objavilo, če so za to bili podani zakonski pogoji, v enem primeru pa je objavo takega popravka odgovornemu uredniku naložilo sodišče – popravek je bil objavljen, odgovorni urednik pa je nato podal zahtevo za varstvo zakonitosti s ciljem, da bi o spornem primeru na koncu odločilo ustavno sodišče. Postopek še ni končan …

Zelo pomenljiv je tudi podatek, da so se pod več kot 90 odstotkov vseh zahtev za objavo popravkov ali odgovorov podpisali uslužbenci služb za stike z javnostmi organov ali organizacij, ki so te zahteve podale.

Predstavljeni podatki sami po sebi potrjujejo tezo, da je novela Zakona o medijih omogočila zlorabo ustavnih pravic do popravka in do odgovora. Ti dve ustavni pravici poskušajo uveljaviti predvsem tisti, ki ju poznajo (ali pa so o obstoju konkretnih zakonskih določb »nekaj slišali«), ki si poskuse za njuno uveljavitev lahko privoščijo (plačajo piarovske strokovnjake in odvetnike) in ki imajo zaradi narave svoje dejavnosti že sicer privilegiran dostop do medijev (vlada, ministrstva, politične stranke, občine, velika podjetja). Neutemeljeno sklepanje inšpektorja za medije Ivana Pala, da so »se zainteresirane osebe (oškodovanci) začele bolj zavedati svojih pravic oziroma obveznosti odgovornih urednikov do njih«, zato velja popraviti: podatki, ki jih je v prejšnji številki Medijske preže predstavil Ivan Pal v kombinaciji s tukaj predstavljenimi podatki, dokazujejo samo to, da sta pravici do popravka in odgovora postali pravici slovenskega esteblišmenta do posiljevanja medijev.

Ustavno sodišče je pravico do popravka v odločbi št. UP-124/05-10 leta 2007 takole opredelilo: »Pravica do popravka je individualna pravica civilnopravne narave, s katero prizadeti varuje svoje pravice in interese in jo ima tedaj, ko sta bila z objavljeno informacijo prizadeta njegova pravica ali interes. Pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija. Od slednje jo loči močna osebnostna nota; pravica do popravka je namreč vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka (npr. članka). Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka na informacijo, ima nasproti medijem enakopravnejši položaj, ustvarjeno je določeno ravnotežje, varovano načelo enakosti orožij.« Praksa kaže, da je pravica do popravka (in tudi pravica do odgovora) daleč od takega pojmovanja ustavnega sodišča: pravica do popravka ni (več) individualna človekova pravica, marveč je to v medijski praksi človekova pravica države in gospodarskih korporacij. Te ustanove si s to pravico ne zagotavljajo enakopravnejšega položaja nasproti medijem, ampak jo uporabljajo za to, da bi si zagotovile brezplačne objave tedaj, ko bi jim morali mediji te objave zaračunati po cenikih, ki veljajo za oglasna sporočila.

Okoli 85 odstotkov vseh prejetih zahtev (v obdobju januar 2007–september 2008) sem zavrnil, ker za objavo popravkov ali odgovorov niso bili podani zakonski pogoji. Dejstvo, da zahtevani popravki/odgovori niso bili objavljeni, v ničemer ne spremeni ocene, da ustanove, ki zahtevajo objavo popravkov/odgovorov, zlorabljajo dve ustavni pravici in napake zakonodajalca. Če drugega ne, je obravnavanje prispelih zahtev po postopku, kot ga določa ZMed, časovno zamudno (izračunal sem, da mi reševanje teh zahtev vzame okoli dve uri na dan) in drago. Ob tem pa je vlaganje zahtev za objavo popravkov/odgovorov tudi oblika pritiska na uredništvo: na Dnevniku smo opazili, da se mnoge državne ustanove in podjetja ne odzivajo več na novinarska vprašanja (in pri tem celo izigravajo zakon), se izmikajo novinarjem, ne dajejo zahtevanih informacij ali pa novinarje oskrbujejo z nepopolnimi informacijami, po objavi novinarjevega članka pa želijo uveljaviti pravico do popravka (ali pravico do odgovora), ker naj bi bila javnost enostransko informirana in ker da je novinar v popravljanem članku navajal neresnične ali polresnične podatke.

Najpogosteje so se med zavrnitvenimi razlogi znašli naslednji: popravki oziroma odgovori so bili nepodpisani, po obsegu so bili nesorazmerno daljši od obvestila oziroma dela besedila, na katerega so se nanašali, pogosto so bili tudi žaljivi (do novinarja, medija ali tretje osebe, na katero se je popravek nanašal). Običajno pa sta tem ali enemu od teh zavrnitvenih razlogov delala družbo tudi dva ključna razloga: besedilo, ki naj bi ga objavili, ni v ničemer zanikalo navedb v obvestilu, niti ni navajalo oziroma prikazovalo drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (popravek), oziroma ni z dokazljivimi navedbami zanikalo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjevalo navedb o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji (odgovor). Čeravno zakon med možnimi zavrnilnimi razlogi ne navaja pravice do svobode izražanja, sem, sklicujoč se na 39. člen Ustave RS, zavrnil tudi objavo vseh na ZMed sklicujočih se popravkov/odgovorov, v katerih so vlagatelji zahtev popravljali objavljena mnenja, jih »demantirali« kot mnenja ali z njimi polemizirali. Po drugi strani pa je časnik v istem obdobju objavljal nenaročene in polemične mnenjske prispevke, tudi če se avtorji teh prispevkov niso sklicevali na zakon o medijih, v prispevkih pa so odpirali relevantna družbena vprašanja in so spoštovali zakonske ter profesionalne standarde javnega komuniciranja.

Ministrstvo za kulturo doslej ni želelo prisluhniti opozorilom novinarjev in medijev, da so zakonske določbe o pravici do popravka in pravici do odgovora slabe, ker so nedorečene, ohlapne, mestoma protislovne, luknjičave in ker dopuščajo zlorabo obeh ustavnih pravic. Opozorila in dobronamerne predloge, naj se zakon spremeni, je ministrstvo ignoriralo. Nova vladna garnitura mora medijsko zakonodajo spremeniti, tudi v delu, ki se nanaša na pravico do popravka in pravico do odgovora. Spremembe medijske zakonodaje bodo dokaz, da se je politika pripravljena samoomejevati. Če teh sprememb ne bo – po volitvah pa smo na to temo že lahko slišali izmikajoče se odgovore –, bo to sporočilo, da so bile volilne obljube, ki so obljubljale spremembe, lažne. Kako lažne obljube vplivajo na priljubljenost političnih akterjev in njihove volilne rezultate, pa je znano.

Ko so bile leta 2006 sprejete spremembe Zakona o medijih (ZMed), je ureditev popravka in odgovora precej razburkala medijske vrste. Razširitev pravice do popravka napačnega ali neresničnega obvestila na možnost navajanja oziroma prikaza drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, je po mnenju nekaterih grobo posegla v uredniško svobodo kreiranja programskih vsebin.

Po dveh letih nove zakonske ureditve lahko mirno rečemo, da so kritiki imeli delno prav – do masovnega objavljanja »popravkov« sicer ni prišlo, precej pa se je povečal vpliv izvršne oblasti na medije oz. urednike in sicer na precej bolj zvit način. Na drugi strani pa spremembe zakona na število zahtevkov po objavi popravka, ki jih vlagajo fizične in pravne osebe zasebnega prava, niso prav nič vplivale.

Nova ureditev pravice do popravka namreč ne prinaša le kritiziranega prikaza nasprotnih dejstev, ampak veliko več: predvsem dodatne obveznosti odgovornih urednikov, katerih opustitev lahko pomeni prekršek po ZMed in vlogo inšpektorata za kulturo in medije kot organa izvršne oblasti, ki nadzira in kaznuje medije.

Da gre v praksi za tipično zlorabo instituta pravice do popravka in odgovora, kaže že preprosta statistika: do spremembe ZMed so pravico do popravka (pravica do odgovora je tako ali tako socialistični konstrukt, ki pozabljen leži v ustavi in zakonu) uveljavljale večinoma osebe, ki jim je ta pravica po ustavi tako ali tako namenjena – posamezniki oz. fizične in pravne osebe zasebnega prava. Pravica do popravka in odgovora je v Ustavi RS umeščena v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Država in državni organi pa seveda niso nosilci ustavnih pravic. Republika Slovenija in njeni organi zato tudi niso nosilci ustavne pravice svobode izražanja – lahko so le kršitelji. O vprašanju ali lahko državni organi sploh zahtevajo objavo popravka in odgovora kasneje.

Od leta 2006 dalje se je razmerje med vlagatelji zahtev (in tožb) za objavo popravka radikalno spremenilo v korist države oz. njenih organov. Pod krinko »prikaza nasprotnih« dejstev odgovornim urednikom vsiljujejo svoje resnice, svoja mnenja o problematiki ali celo objavo vrednotenja samega novinarskega poročanja. Če odgovorni urednik zahtevi ne ugodi, vlagajo prek državnega pravobranilstva tožbe zoper odgovorne urednike medijev in prijave Inšpektoratu za kulturo in medije. Inšpektorat za kulturo in medije pa kot prekrškovni organ kaznuje odgovornega urednika in izdajatelja medija, če ta ne objavi popravka, kot je bil zahtevan oziroma ga v osmih dneh s priporočeno pošto ne zavrne. Še huje, pri zavrnitvi mora svojo odločitev pisno obrazložiti, v njej pa javno in nedvoumno navesti, katere navedbe v popravku so razlog za zavrnitev objave ...

V praksi to pomeni, da mora odgovorni urednik na nek pamflet PR službe nekega ministrstva, v katerem ta med drugim tudi ocenjuje ali celo žali novinarja, ki je prispevek objavil, s priporočeno pošto »polagati račune«, zakaj v okviru svoje uredniške svobode ne bo objavil takega pamfleta. Če tega ne bo storil, bo zoper njega skoraj gotovo uveden postopek o prekršku, o katerem bo odločala izvršna oblast – globa pa se izreče v razponu od 2083 pa vse do 62.500 evrov!

Vendar pa to seveda še ni vse. Število sodnih postopkov zoper odgovorne urednike, ki ne objavijo popravka, se je prav tako povečalo predvsem na račun tožb, ki jih zoper medije vlaga Republika Slovenija. Samo v primeru izdajatelja Kanal A, d. o. o. je bilo v letu 2008 vloženih kar 5 tožb, v katerih je tožnik Republika Slovenija oz. njeni organi.

Po svoji vsebini so zahtevki za objavo popravka v glavnem »popravki« kritičnih ocen dela posameznih ministrstev ali njihovih uslužbencev in mnenja le-teh o delu novinarjev. Še dobro, da je končni razsodnik o upravičenosti objave popravka sodišče, ne pa kakšen inšpektorat ali ministrstvo.

Res je sicer, da država veliko večino tožb zoper odgovorne urednike izgubi – vendar to ni najbolj pomembno. Bistvo problema je namreč v sistemsko omogočenem nadlegovanju medijev, ki dnevno prejemajo zahtevke za objavo popravka, ki jih že naslednji dan po objavi pripravljajo javni uslužbenci s preveč časa in premalo pametnejšega dela. Obveznosti odgovornega urednika so, ne glede na očitno neutemeljen zahtevek, enake. V točno določenem roku mora popravek objaviti in celo obvestiti »prizadetega« kdaj bo popravljen oz. na enak način zavrniti objavo z »jasnim in nedvoumnim« pojasnilom o razlogih.

Vsaj v primeru Kanal A, d. o. o. lahko rečemo, da odgovorni urednik zaradi količine dopisov včasih že ni več točno vedel, na kaj se nanaša kakšen od množice zahtevkov, prispelih od ministrstva za zdravje ali kar same ministrice, ali obeh.

Poglejmo nekaj konkretnih primerov, ki so bili predmet zahteve za objavo popravkov in kasneje sodnih postopkov proti odgovornemu uredniku. V nobenem primeru ni šlo za neresnične ali napačne navedbe, pač pa: prvič, za zahtevo po popravku lastne izjave ministra, ki je očitno mislil nekaj drugega, kot je rekel; drugič, za polemiziranje o občutkih prebivalcev neke vasi, kjer nameravajo zgraditi daljnovod; tretjič, za popravek, zahtevan v zvezi s komentarjem novinarja o dogodku, pri čemer se s popravkom zahteva zgolj objava, da je »vse neresnična navedba«, in podobno.

Ni zanemarljiv tudi podatek, da v pravdnih postopkih državne organe zastopa državno pravobranilstvo, ki je kljub očitno neutemeljenih tožbah, vezano na navodila naročnika – denimo ministrstva in mora vlagati tožbe, pritožbe in podobno. Stroški takega postopka, ki se seveda krijejo preko proračuna, pa niso majhni.

Glede na ugotovitev, da so od spremembe ZMed leta 2006 stranke postopkov zoper odgovorne urednike glede popravka večinoma državni organi, je potrebno resno preučiti vprašanje aktivne legitimacije Republike Slovenije v pravdah na objavo popravka. Na to je utemeljeno opozorilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, v zadevi I Cp 2628/2008 z obrazložitvijo, da sta tako pravica do popravka kot pravica do odgovora v Ustavi RS umeščena v poglavje »človekove pravice in temeljne svoboščine«. Ker te pripadajo naravnim in pravnim osebam, je vprašljivo uveljavljanje obeh s strani države in njenih organov. Ti namreč niso nosilci pravic, pač pa državnih pristojnosti, zato je utemeljeno vprašanje, ali je lahko država »vsakdo« v smislu določbe ZMed, ki ureja pravico do odgovora.

Spet drug senat višjega sodišča v Ljubljani je v zadevi I Cp 3488/2008 mnenja, da je sicer res, da je ustavna pravica po 40. čl. umeščena med človekove pravice in svoboščine in da država ustavnih pravic po naravi stvari ne potrebuje. Pa vendar meni, da ni ovire za širitev ustavne določbe o pravici do popravka prek zakona (»vsakdo« po 26. čl. ZMed) tudi na državo in njene organe. Zakonska ureditev, ki na nek način daje več kot Ustava RS, po mnenju senata ni problematična – vendar le, če se ZMed razlaga v skladu in upošteva tudi 39. čl. Ustave RS; načelo svobode izražanja. Po domače to pomeni, da je treba presoditi ali je v konkretnem primeru, po mojem mnenju sicer »umetno« ustvarjena pravica države močnejša od pravice odgovornega urednika in medija do svobode izražanja po 39. čl. ustave.

Tako stališče je sicer praktično in na nek način rešuje situacijo, do katere bi prišlo v primeru, ko bi obveljalo stališče, da pač država in državni organi nimajo aktivne legitimacije v pravdah na objavo popravka. Po mojem mnenju je tako stališče sicer prikladno (naj pač sodišče opravi »tehtanje« pravic), ampak pravno nepravilno. Kot rečeno, ni tako pomembno, da na koncu v pravdi sodišče odloči v korist medija. Pomembno je, da taka ureditev omogoča stalne pritiske in vlačenje novinarjev in urednikov po sodiščih.

Če bi obveljalo, da lahko z zakonom širimo obseg nosilcev ustavnih pravic – vendar, pozor, ne na kogar koli, pač pa na izvršno oblast –, bi to potem pomenilo, da je država nosilec tudi ustavne pravice do svobode izražanja. Ker pa je tudi to možno kršiti, krši pa jo lahko tudi posameznik, lahko pridemo do abotnih zaključkov, kot je prišla država v eni od zgoraj omenjenih pravdnih postopkov zoper odgovornega urednika. Na sodišču je MNZ trdilo, da vlaga tožbo zoper medij tako v javnem kot tudi v zasebnem (!) interesu. Javni interes naj bi bil podan v zahtevi po pravilni, objektivni in vsestranski informiranosti javnosti o za njo pomembnih zadevah, »zasebni interes« pa v obrambi kredibilnosti policije. Uboga država, ki se »v obrambo« svojega represivnega aparata (pred medijem!) sklicuje na Ustavo RS v delu, ki se nanaša na človekove pravice in temeljne svoboščine in pri tem zatrjuje, da gre za zasebni interes!

In še citat iz navajanja ministrstva v isti zadevi: »...tožeča stranka (MNZ) poudarja, da pri uveljavljanju pravice do popravka ne nastopa kot nosilec oblasti in ne posega v neodvisnost in samostojnost medijev temveč gre za razmerja neoblastnega značaja.«

Torej, država se pred hudobnimi mediji zateče pred sodišče, kjer zahteva sodno varstvo v obrambo proti mediju in zatrjuje, da tokrat ne nastopa kot nosilec oblasti pač pa ubogi »vsakdo« (prosto po 26. čl. ZMed). Domnevni kršilec človekovih pravic in svoboščin (države?) tako postane posameznik oz. medij. Menda je odveč ponoviti, da so človekove pravice in svoboščine v Ustavi RS namenjene predvsem varovanju posameznika pred državo.

Če pa bo dejansko obveljalo stališče, da ZMed lahko širi obseg naslovnikov ustavno določene človekove pravice do popravka in bo to hkrati tudi pomenilo, da je država lahko nosilec ustavne pravice svobode govora, pa je zanimivo tudi naslednje: kako lahko posameznik doseže popravek obvestila (26. čl. ZMed) od države, kadar ta malo preveč svobodno uresničuje svojo »pravico izražanja«. Tipičen primer je vladni urad za komuniciranje, ki je na svoji spletni strani javno objavil pismo, namenjeno finski javni televiziji v aferi »Patria«. Z objavo take vsebine na spletni strani urada www.ukom.gov.si je namreč spletna stran postala elektronska publikacija, kot jo določa 2. čl. ZMed. Kot taka bi morala imeti odgovornega urednika in biti vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo RS.

Ker je po mnenju nekaterih lahko tudi država nosilec ustavne pravice svobode izražanja, ne bi smelo biti problemov pri kakšni taki bizarni ideji. V spornem članku (mimogrede, tudi sam urad ga imenuje tako) so podane vrednostne ocene posameznikov, njihova domnevna osebna razmerja, komentirano njihovo ravnanje in navedena dejstva, pa tudi neresnice. Skratka, po svoji vsebini prepleten tekst večih novinarskih žanrov.

Gotovo je bilo z javno objavljenim člankom lahko poseženo v pravice in interes več oseb. Če bi bil Urad Vlade RS za komuniciranje medij, bi lahko kdo od »ocenjevanih« v članku utemeljeno zahteval objavo popravka obvestila. Pa vendar tega v konkretnem primeru ne bi mogel doseči, saj spletna stran urada ni medij, nima odgovornega urednika in ni vpisana v razvid medijev. To pomeni, da ga na podlagi ZMed tudi tožiti na objavo popravka ni možno. Ni ga možno niti kaznovati, ker ni vpisan v razvid medijev, saj državni organ praviloma ne more biti kaznovan za prekršek.

Od odločitve upravnega sodišča v konkretnem primeru enega od »obravnavanih« posameznikov v članku »novinarja« , ki je istočasno tudi direktor vladnega urada, bo odvisno, ali se bodo razni vladni uradi na svojih spletnih straneh še neovirano šli novinarje ali ne.

Sicer pa, če država prek svojih spletnih strani lahko objavlja svojo resnico in »popravke«, ni nobenega razloga, da z njimi posiljuje in po sodiščih preganja še odgovorne urednike »tapravih« medijev.

Pravico do odgovora, kot je uveljavljena v našem sistemu, bi bilo najbolje ukiniti, pravico do popravka pa spremeniti tako, da bo posamezniku jasno, da gre po svoji vsebini (tudi) za »odgovor«. Pretirane obveznosti, ki so naložene odgovornim urednikom, naj se prav tako ukinejo, državnim organom pa na nek način zakonsko omeji zlorabo pravice do popravka – predvsem v smislu dostopa do sodnega varstva.

In seveda: vse pristojnosti inšpekotrata za kulturo in medije, povezane s pravico do popravka, naj se ukinejo. Še bolje pa, če se ukine kar institucija »inšpektorja za medije«.

Ko sem za potrebe tega članka razmišljal o hibah slovenskega zakona o medijih, konkretno o pravici do popravka (objavljenega obvestila), mi je kmalu postalo jasno, da jih ni mogoče učinkovito definirati, če v zvezi z njimi pred tem ne podamo temeljne ugotovitve. Ta je: zakonska določila o popravkih in pravici do odgovora, kakršen je v veljavi, je v praksi povzročil represivne namesto preventivnih učinkov, prva posledica je zmanjšanje in ne povečanje komunikativnega pretoka, druga posledica pa je, da kot alibi služi predvsem močnim institucijam, zlasti državnim, bolj za količinsko uravno¬teže¬vanje mnenj kakor za kriterij argumenta ali resničnosti navedb. Nič manj pomembna ugotovitev pa je, da se je pri tem zakonu nezadostnost pokazala tudi zaradi selektivne in za potrebe medijskega trga nedomišljene kaznovalne politike, ki vzbuja sum o neenakosti pred zakonom. Če so se namreč na eni strani močno zaostrili kaznovalni kriteriji pri objavi popravkov in odgovorov, se je na drugi prek vsake mere razcvetel žanr politično motivirane (osebne) diskvalifikacije, ki seže onkraj zakona o popravkih, kazenska in odškodninska zakonodaja zanj nimata pravih orodij. Po učinkih se glede medijske kulture izničuje namen zakonodajalca, ta pa je bil dvigovati ne zmanjševati raven medijske kulture. Zato je zakon o medijih pod vidikom popravkov treba obravnavati večplastno, predvsem pa v širšem tako medijskem kot družbenem kontekstu.

Marca 2008 je bil v Delu objavljen prispevek, v katerem je avtor korektno opisal tiskovno konferenco, med drugim subjektivno kritiko Milana Cvikla in Mirana Potrča, česa vsega vlada ni storila, pa bi morala. Vlada je od tedanjega odgovornega urednika (avtorja tega članka) zahtevala popravek, ta pa je zahtevek zavrnil, češ da je bila informacija podana celovito in korektno, predstavljeno je bilo pač mnenje opozicijskih politikov, zato ni kaj popravljati. Lahko pa se napiše odgovor na trditve opozicijskih politikov. Vlada je želela popraviti izrečeno mnenje na tiskovni konferenci tako, da je od časopisa zahtevala popravek vsebine mnenja in ne popravek napake, ki bi jo storil poročevalec. Avgusta 2008 je drugostopenjsko sodišče dalo prav vladi, ki je tožila časopis, in na ta način podalo interpretacijo medijskega zakona o popravkih. Verjetno ni treba razlagati, kaj to v resnici pomeni v teoriji medijskega poročanja. Poanta pri interpretaciji medijskega zakona glede popravkov je, da ni pomembno oziroma bistveno, ali je nekaj pravilno podano, pomembno je, ali je mogoče dokazati povezavo s prizadetim in ali ta čuti, da je poškodovan njegov interes. Še več. V končni posledici za popravek ni pomembno, ali je res tisto, kar zatrjujejo bodisi kritiki bodisi novinarji, pomembna je prizadetost oziroma interes tistega, ki je predmet pisanja. Gre za bistveno pomanjkljivost zakona, ki zasebni interes prizadetega postavlja pred javni interes vedeti resnico o neki stvari.

Poleg vsebinskih obstajajo precejšnje tehnične pomanjkljivosti obravnavanja popravkov v Zakonu o medijih. Naj opišemo zgolj primer iz 27. člena, ki predvideva popravek »znotraj iste rubrike«. Naj spomnim na najbolj razvpit primer uredniškega uvodnika aprila 2007 v Magu, ki ga je napisal Anton Rop, objavljen pa je bil kot popravek drugega uredniškega uvodnika izpod peresa avtorja tega članka. Primer pred tem je bil eden prvih popravkov po uveljavitvi spornega zakona julija 2007. Igor Kršinar je v rubriki Interno v Magu odobraval zamenjavo direktorice enega od časopisov, nizal je argumente, s katerimi se prizadeta, razumljivo, ni strinjala. Popravek, ki ga je zahtevala, je bil daljši kot sama rubrika, zahtevala pa je objavo takoj in na istem mestu. Kot urednik sem ji želel ustreči, zato sem daljši popravek objavil v pismih bralcev. Sledila je ovadba o kršenju predpisa, zaradi neobjave na istem mestu sem ministrstvu za kulturo moral plačati 100.000 tolarjev kazni. Po tem primeru je bilo jasno, da je uredniško bolje uporabljati 31. člena zakona in zahteve za popravek zavračati tudi, kadar zanje ni bila podana izrecna zahteva za objavo na istem mestu oziroma v določeni rubriki, kajti tudi če kazenske sankcije v takem primeru ne bi uveljavljal sam avtor, bi to kadar koli lahko storil medijski inšpektor. Posledice za kulturo komuniciranja oziroma za medijsko kulturo so bile neizbežne.

Resnici na ljubo je treba reči, da so zahtevki za popravke po prvem navdušenju in po prvih nekaj mesecih postali manj radikalni. Izjema so bila redka ministrstva ter posamezni opozicijski politiki, na primer nekdanji premier Anton Rop, ki jih je izguba oblasti zagrenila. Toda to ni odpravilo temeljnega problema samega zakona, ki nad uredniki vse do današnjega dne visi kot Damoklejev meč cenzure nad urednikovanjem medijsko smiselnih in prepoznavnih rubrik. Osebno sem, če sem odgovarjal na članke ali želel popravek, vedno in praviloma zanj ali za odgovor vljudno prosil. Samo v enem primeru sem se moral zateči k zahtevku. To je bilo junija letos v Reporterju, ko sem želel odgovoriti na enega izmed serije diskvalifikacij Boštjana Turka, pa mi urednik Silvester Šurla na vljudno prošnjo ni niti odgovoril niti objavil odgovora. Po zahtevku je pismo objavil v pismih bralcev, sam pa nisem uveljavljal pravice do ovadbe medijskemu inšpektorju, ker ni bilo objavljeno na istem mestu in v isti rubriki. Narobe pa sem kot urednik Dela zelo pogosto prejemal zahtevke za popravek po zakonu, ki sem jih zaradi slabih izkušenj z medijskim inšpektorjem iz formalnih razlogov praviloma zavračal, če se ni bilo mogoče dogovoriti za objavo zunaj »rubrike« ali v pismih bralcev. Praviloma je bilo o tem mogoče doseči dogovor, celo s posameznimi ministrstvi, k temu pa je treba dodati ugotovitev, da je sâmo ministrstvo za kulturo v svojih odzivih na članke večkrat pustilo vtis, da zakona o medijih glede popravkov ne pozna najbolje. Med zanimivejše letošnje zahtevke za popravek po zakonu sodita zahtevka Bojana Požarja (prek odvetniške pisarne Zidar&Klemenčič!) ter Jožeta Možine. Oba sta bila zavrnjena, slednji je vložil tožbo, vendar jo je pozneje, menda zaradi proceduralnih napak, umaknil, v njej pa je sicer zahteval popravek na urednikovo mnenje v uredniški kolumni Dela. Končna ugotovitev glede zakonske regulative v zvezi s popravki se je izoblikovala iz prakse. Ta je pokazala, da zakon zelo slabo varuje upravičen interes javnosti po popravkih, saj se je izkazalo, da ljudje niso vešči pravnega rokovanja z izločitvenimi razlogi glede objave popravkov, uspešno pa ga uporabljajo ljudje bodisi blizu oblasti bodisi tisti, ki lahko plačajo odvetniške storitve.

Uredniki so se znašli v položaju, ko večkrat ne morejo ustreči želji po objavi, četudi bi radi, kajti zakon predvideva sankcije, če niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon predvideva. V že slabi kulturi pretoka mnenj je zakon torej postavil dodatno oviro, ki jo ljudje doživljajo kot uredniško cenzuro, uredniki pa kot nevaren nesporazum, saj jih lahko udari po denarnici že, če v pismih bralcev objavijo popravek na podlagi ustnega dogovora, pa v končni izdelek iz različnih razlogov poseže medijski inšpektor. A če so se na eni strani kriteriji za pretok mnenj bistveno poostrili, se je hkrati ta bistveno razprl, vendar ne za vsakršna mnenja, temveč za diskvalifikacijo kot obliko mnenja.

Namen vlade leta 2006 je bil uzakoniti pravico do popravka, če bi mediji sporočali napačno informacijo. Učinek zakona, kot smo videli, je, da bolj varuje interes prizadetega osebnega, zasebnega ali pravnega subjekta kakor resničnost navedb v interesu javnosti. Nastanek in porast medijev, ki so se specializirali za diskvalifikacijo, pa je v zadnjih letih opozoril na nov fenomen, ki ga je treba sistematizirati. Prvič je treba ugotoviti, da večina medijev v Sloveniji s tako vsebino zadovoljuje na eni strani potrebe oblasti, na drugi pa potrebe kapitalskih centrov v specifičnih lastninskih procesih. Oboje pomeni odmikanje od interesa javnosti, ki je pravzaprav glavni konzument medijskih vsebin. Poleg tega so ljudje za svoje početje našli oporo v internetnih portalih, ki so tam, kjer jim je zagotovljena anonimnost, pravo gojišče diskvalifikacije. Drugič pa je moč ugotoviti, da tako kazenska kakor odškodninska zakonodaja nimata pravega oziroma učinkovitega instrumentarija, da bi tak trend zajezila, čeprav često v temeljne človekove pravice posega mnogo bolj kakor razlogi za pravico do popravka. Kazenska zakonodaja je pri evropskih državah praviloma manj priljubljen ukrep, saj se sodišča raje nagibajo k pravici do svobode izražanja kot k njenemu omejevanju. V Sloveniji je (izjemoma) znan zadnji primer Bojana Požarja, ki je bil pred kratkim nepravnomočno obsojen zaradi kršenja pravic otroka. Zato pa zagotavljajo učinkovit odškodninski sistem, katerega značilnost je predvsem ta, da je za razliko od Slovenije dovolj hiter in učinkovit. Ljudje se na diskvalifikacije praviloma ne odzivajo s popravki. Diskvalifikacija namreč ni toliko predmet popravkov kakor predmet sodnega pregona. Kadar se v javnosti sumi, da ima taka medijska praksa podporo določene politike, ali celo oblasti, to ne vpliva samo na medijsko kulturo ali medijsko sliko, temveč ima posledice za celotno družbo kot tako, prav tako pa na podobo pravne države. Na eni strani velja 39. člen ustave, ki govori o svobodi izražanja misli, govora, da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Na drugi pa veljata 34. in 35. člen ustave, ki govorita, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, da mu je zagotovljena nedotakljivost zasebnosti ter osebnostnih pravic. Glede na nastanek brezplačnikov pred volitvami 2008, glede na tednike in spletne portale specializirane za diskvalifikacijo, glede na anonimne avtorje po rubrikah etabliranih časopisov, in v luči medijske filozofije zakona o popravkih, je ugotoviti dvoje: prvič, da je slovenska medijska slika prestopila okvire ustavnega varovanja človekovih pravic in dobrega okusa, drugič pa, da obstaja zelo utemeljen sum o politični in siceršnji korupciji, ki bi morale vzbuditi pozornost institucij pravne države.

V dobrih dveh letih od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (ZMed) se je pokazalo, da se takratna pričakovanja in napovedi predlagatelja zakona, ki je predlagal zaostritev pogojev pri uveljavljanju pravice do popravka,(1) niso uresničila. Uresničujejo pa se že takrat izraženi pomisleki, da bodo predlagane spremembe, bolj kot prizadetim zasebnim fizičnim in pravnim osebam, koristile državnim organom in njihovim službam za stike z javnostjo. Tudi v tej številki Medijske preže si lahko preberemo odzive, ki takšen razvoj dogodkov potrjujejo.

Predlagatelj zakona – ministrstva za kulturo in tudi minister osebno – je zaostrovanje določb o uveljavljanju pravice do popravka utemeljeval s potrebo po večji in bolj učinkoviti zaščiti posameznikov, v katere osebnostne pravice posegajo vse bolj agresivni mediji.(2) Zato je uzakonil strožje obveznosti medijev za objavljanje popravkov in strožje sankcije v primeru nespoštovanja teh določb. Te usmeritve so bile realizirane zlasti z naslednjimi spremembami Zmed(3) glede pravice do popravka:

• v četrtem odstavku 26. člena je bila razširjena definicija popravka. Dodano je bilo, da popravek vključuje tudi »navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin«, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.
• Peti odstavek 27. člena zelo podrobno določa, kako se mora v posameznih primerih popravek objaviti (popravek mora biti objavljen na enakovrednem mestu … na isti strani znotraj iste rubrike in v enaki ter enako veliki pisavi …).
• V šestem in sedmem odstavku 27. člena so dodane določbe o načinu objave popravka na obvestila v radijskih in televizijskih programih in s sliko.
• Osmi in deveti odstavek 27. člena določata, da mora odgovorni urednik prizadetega v roku 24 ur po prejemu popravka obvestiti, v kateri številki oziroma oddaji bo objavljen zahtevani popravek, oziroma da ga zavrača ter da mora svojo odločitev pisno obrazložiti in v obrazložitvi jasno in nedvoumno navesti, katere navedbe v popravku so razlog za zavrnitev objave. Odgovorni urednik mora to odločitev osebi, ki je zahtevala objavo popravka, posredovati pisno po priporočeni pošti (drugi odstavek 31. člena).
• Postopek pred sodiščem o tožbi za objavo popravka je prednosten (toženec mora odgovoriti na tožbo v osmih dneh od prejema tožbe, prvi narok za glavno obravnavo mora biti opravljen najpozneje v 45 dneh po vložitvi tožbe, sodba pa mora biti vročena strankam najpozneje v roku treh mesecev po vložitvi tožbe).
• O tožbi za objavo popravka in o vročeni in pravnomočni sodbi o objavi popravka mora sodišče v 48 urah obvestiti medijskega inšpektorja »za namen izvrševanja tega zakona« (drugi odstavek 34. člena).

Iz navedenega je razvidno, da so najbolj sporne določbe: o razširitvi definicije popravka, ki dajejo več možnosti za navajanje dejstev in okoliščin, ki niso neposredno povezane z objavljenim obvestilom; o podrobni in preveč togi ureditvi načina objave popravka (ki se v praksi večinoma ne izvajajo); predvsem pa o vključitvi medijskega inšpektorja v izvajanje te pravice. V članku z naslovom »Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?«, ki je bil letos objavljen v Medijski preži,(4) smo opozorili na izjemno sporen primer poseganja medijskega inšpektorja v uresničevanje pravice do popravka. V obravnavanem primeru je inšpektor, ki je uslužbenec ministrstva za kulturo in torej del izvršilne veje državne oblasti, celo posegel v izrek pravnomočne sodne odločbe s tem, ko je s svojo odločbo mediju – zavezancu za izvršitev sodbe – samovoljno odredil način objave popravka, ki nima podlage v izreku sodbe. Šlo je za izjemno sporen poskus poseganja izvršilne oblasti v zadevo, ki je nesporno v pristojnosti sodne. Na članek ni bilo odzivov s strani ministrstva ali inšpektorata, kar potrjuje naše takratne kritike sporne odločbe inšpektorja. Po naših informacijah je bila ta odločba v nadaljnjih postopkih odpravljena.

Iz poročila o delu Inšpektorata RS za kulturo in medije za leto 2007, ki žal ni javno dostopno (preglednost in dostopnost tovrstnih podatkov na spletnih straneh ministrstva za kulturo je tradicionalno slaba), je razvidno, da je medijski inšpektor pri izvajanju nadzora na področju medijev obravnaval deset zadev glede pravice do popravka ali odgovora. Postopek je začel na podlagi prijave ali predloga v sedmih primerih, na podlagi lastne zaznave pa v treh primerih. V štirih primerih je postopek zaključil z odločbo o prekršku in izrekom globe. Medijski inšpektor je leta 2007 obravnaval 11 zadev v zvezi z vloženimi tožbami za objavo popravka ali odgovora na podlagi 34. člena ZMed. Ta člen namreč določa, da mora sodišče o tožbah za objavo popravka in pravnomočnih sodbah obveščati inšpektorja. Ni popolnoma jasno, kakšen je bil namen zakonodajalca v zvezi s tem, iz poročila inšpektorja pa je razvidno, da je na tej podlagi v enem primeru uvedel inšpekcijski postopek, v dveh pa postopek o prekršku. Menimo, da je takšna določba, ki omogoča mešanje sodnega in upravnega nadzora, sporna, saj omogoča vpletanje upravnega organa v zadeve, ki naj jih rešujejo sodišča. Le sodišča so namreč tista, ki zagotavljajo nepristranski in »pošten« postopek o uveljavljanju pravice do popravka, ki sodi med ustavno zagotovljene človekove pravice.

Tudi prispevki v tej številki Medijske preže potrjujejo oceno, da so spremembe ZMed najbolj izkoristili in (zlo)uporabljali državni organi in ne posamezniki, katerim naj bi bile spremembe namenjene. Spremembe so povečale tudi možnosti za vpliv državnih organov na vsebino in uredniške odločitve medijev. Pričevanja kažejo, da so te možnosti več izkoriščali državni organi in večje gospodarske družbe s svojimi službami za stike z javnostjo. Obrambna reakcija urednikov, ki je sledila takšnim »napadom« na medije, je bila zavračanje zahtevkov za popravke iz različnih formalnih razlogov in birokratizacija postopkov. S tem je za prizadete posameznike ta pravica postala še teže dosegljiva in manj prijazna. Mnogi so uvedli nekakšne »formularje« za zavračanje predlogov za popravek, v katerih rutinsko navajajo, da predlog »v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev« in da je »zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila«. S tem se izognejo podrobnejši obrazložitvi zavrnitve, ki jo zahteva zakon. Drug način za izogibanje zakonskih obveznosti, ki jih poznam tudi iz lastnih izkušenj, je zahtevano »soglasje« o načinu objave popravka, ki ga terjajo od vlagatelja. Na ta način se uredniki zlasti izognejo togim določbam o mestu in načinu objave popravka. Zaradi varovanja roka, v katerem morajo odgovoriti, ali bodo zahtevi ugodili ali ne, nekateri zavračajo tudi zahteve za popravek, ki niso posredovane priporočeno po pošti.

Čeprav uredniki tega posebej ne poudarjajo, pa so se s takšnimi »obrambnimi« potezami še zmanjšale možnosti »običajnih« posameznikov, ki nimajo pravne in odvetniške pomoči, da bi uveljavili to pravico. Ob tem računajo, da takšni vlagatelji zahtev za popravek le-teh ne bodo uveljavljali prek sodišča. Takšna pričakovanja oz. špekulacije se jim v večini primerov izidejo. Večina prizadetih se iz različnih razlogov, četudi so njihove zahteve upravičene, ne odloča za vložitev tožb. Sodni postopek je drag, saj zahteva pomoč izkušenega odvetnika, in zamuden (klub prednostni obravnavi tožb za popravke, ki jo zahteva ZMed, postopek lahko traja več let, kot v primeru V. S., ki smo ga spremljali v Medijski preži). Sodni postopek ima še več drugih neprijetnih stranskih učinkov (obravnave na sodišču so deležne medijske pozornosti, ki so neprijetne zlasti za tiste, ki so žrtve žaljivih obdolžitev, saj se s tem le-te še večkrat ponovijo, ljudje pa radi verjamemo, da »je ogenj kjer je dim«). Zato pri tehtanju prednosti in slabosti sodnega uveljavljanja mnogokrat prevladajo slednji.

Hkrati takšnih težav ali pomislekov nimajo državni organi, funkcionarji ali velike korporacije. Za državne organe je postopek brezplačen oz. ga plačajo davkoplačevalci, saj v njihovem imenu postopek vodijo državni pravobranilci. Tudi v tej številki so opisani primeri, ko so državni organi začeli postopek na sodiščih tudi v očitno neutemeljenih primerih zahtevanih popravkov (na primer zahteve, ki se nanašajo na komentarje ali avtonomne novinarske ali uredniške odločitve). Čeprav takšnih primerov ni veliko, pa prav gotovo vplivajo na izvajanje temeljne človekove pravice svobode izražanja. Če že ne namen, pa je rezultat takšnih postopkov gotovo določen pritisk na svobodo izražanja v medijih, še posebej, če to povežemo s spornimi posegi medijskega inšpektorja, ki lahko medijem in urednikom izreka zelo visoke denarne globe.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je pravica do popravka in odgovora, ki jo opredeljuje 40. člen Ustave RS, uvrščena v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Nosilci človekovih pravic so predvsem posamezniki, ki naj se z njimi zaščitijo pred posegi predvsem nosilcev državnih oblasti. Človekove pravice naj torej omejijo moč države nad posamezniki, skrbniki uresničevanja teh pravic pa so neodvisna sodišča. Žal v skladu s takšnim konceptom človekovih pravic ni samo besedilo 40. člena Ustave RS. Besedilo ima dve veliki pomanjkljivosti. Prva je vključitev pravice do odgovora, druga pa širitev pravice do popravka na državne organe. Za obe sporni rešitvi je mogoče reči, da sta v ustavo prišli kot ostanek prejšnje družbene ureditve. Primerjalno nobena ustava nima takšnih rešitev, ki po mnenju mnogih niso v skladu s sodobnim pojmovanjem novinarske svobode in svobode izražanja.(5) Iz ustave bi bilo zato treba črtati pravico do odgovora, pravico do popravka pa zagotavljati le posameznikom in (civilnim) organizacijam, nikakor pa ne državnim organom. Državni organi imajo veliko drugih možnosti in poti, po katerih lahko v javnost pošiljajo svoja sporočila, zato je mogoče njihovo pravico do popravka šteti kot anomalijo, ki lahko omeji svobodo novinarskega dela in izražanja. Če pa bi bilo ocenjeno, da tudi državni organi takšno pravico potrebujejo, bi morala biti v kakšnem drugem poglavju ustave, nikakor pa ne v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V tej luči se kot anomalija pokaže praksa izvajanja ZMed, ki kaže, da se te pravice bolj kot posamezniki poslužujejo državni organi.

Sistemska napaka pa je tudi prevelika vključitev upravnega nadzora (medijskega inšpektorja) v uresničevanje pravice do popravka. Ustava RS določa, da je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (15. člen) ter načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen). Sodniki so neodvisni in sodijo na podlagi zakona (125. člen). Ta ustavna načela so lahko ogrožena, če upravni organi pretirano posegajo v izvajanje ustavnih pravic ali celo posegajo v izrek in način izvrševanja pravnomočne sodne odločbe, kot se je zgodilo v primeru, ki smo ga opisali 31. številki Medijske preže. Res je, da so tudi odločitve upravnega organa podvržene sodni kontroli, vendar ta učinkuje šele na daljši rok. Posegi medijskega inšpektorja v pravico do popravka in sankcioniranja pa gotovo že prej dosežejo določen preventiven oz v tem primeru zastraševalni učinek, kar lahko vpliva na raven svobode izražanja v mediju, ki je pogosteje deležen takšnih posegov.

Prizadeti imajo, poleg sodnega varstva, na voljo še samoregulacijske mehanizme, ki delujejo znotraj stanovskih novinarskih združenj. Pri nas je to Novinarsko častno razsodišče (NČR), ki sta ga ustanovila eno od novinarskih društev in sindikat novinarjev. Delo NČR v zadnjem obdobju lahko ocenimo pozitivno. Vendar je domet in učinek takšnih samoregulacijskih mehanizmov omejen. To se kaže v odmevnosti in učinkih razsodb, pa tudi v številu prejetih zadev. Razsodbe večinoma upoštevajo novinarji in objavljajo mediji, ki z etiko tudi sicer nimajo težav, mnogo manj pa tisti, ki so glede tega najbolj sporni. Tako je varuhinji človekovih pravic, ki je na pogovor povabila urednike tabloidov, da bi vplivala na način njihove obravnave otrok, eden odkrito povedal, da razsodbe NČR zanj pomenijo le dodano publiciteto.

Najbolj grobe in v zasebnost usmerjene komercialne medije seveda etične komisije ne morejo ustaviti. Morda jih lahko ustavi jezik, ki ga najbolj razumejo, to je jezik denarja. Žal pri nas ni problem le število tistih, ki se odločajo za varstvo svojih osebnostnih pravic pred sodišči, ampak tudi višina odškodnin, ki jih naša sodišča priznavajo. Dosojene odškodnine, ko in če se postopek na sodišču po dolgem času konča, so očitno prenizke, da bi delovale odvračalno za senzaciolistične medije. Prizadeti mora dokazovati materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala z objavo neupravičenih očitkov, saj pri nas (še) ni možnosti izreka civilne kazni, zaradi samega dejstva neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo, ki bi bila v takšnih primerih bolj učinkovita in bi delovala preventivno na morebitne bodoče enakovrstne posege.

Samoregulacija torej ni dovolj učinkovita, sodni pa postopki za prizadete pa ne dovolj prijazni in privlačni. Ti postopki za določene kategorije praktično niso dosegljivi. Predvsem različnim marginalnim skupinam (na primer Romom) in otrokom ti postopki niso dosegljivi, zaradi pomankanja znanja, sredstev ali aktivne legitimacije. Na to že vrsto let opozarja varuh človekovih pravic, ki je v mnogih primerih, zlasti zaradi nedopustnega razkrivanja zasebnosti otrok, sam začel postopek pred NČR.(6)

Kaj je lahko alternativa zgoraj opisanim postopkom in posegom upravnega organa v izvajanje pravice do popravka?(7) Že dolgo sem privrženec dodatnih, neformalnih in mediacijskih postopkov, ki so bolj prijazni za prizadete. Med te sodijo tudi različni ombudsmanski načini obravnave pritožb prizadetih posameznikov. Takšni postopki so praviloma hitrejši, neformalni (ne potrebujejo odvetniške pomoči) in za vlagatelja brezplačni. Smiselni so tudi v »manj pomembnih« zadevah, ko predmet obravnave ne odtehta časa in stroškov njihovega uveljavljanja na sodiščih.

Takšne lastnosti bi lahko imel postopek, ki bi se vodil v okviru medijskega sveta.(8) Predlagam torej obuditev predlogov, da bi se tudi v Sloveniji oblikoval medijski svet, ki bi lahko izvajal tudi del nalog na področju uveljavljanja pravice do popravka.

Predlogi za nove mehanizme medijske samoregulacije niso novi, saj je Mirovni inštitut pobudo za tiskovni oziroma medijski svet dal že pred približno osmimi leti. Realizirana ni bila, ker na nobeni strani, ki bi morala sodelovati (lastniki medijev in novinarji), ni bilo dovolj volje. Očitno ni bilo dovolj tudi pritiska javnosti, visokih odškodnin zaradi posegov medijev v pravico do zasebnosti in groženj države, da bo posegla v izvajanje te pravice, da bi se medijski akterji odločili za kakšno od oblik samoregulacije, ki bi vključevala predstavnike javnosti ter v obravnavo tudi medije in ne le posamezne novinarje.

Glede tega tudi danes razmere takšnemu projektu niso pretirane naklonjene. Vendar je močan argument za ponovno obuditev takšnega predloga ravno dogajanje ob uzakonitvi rešitev za pravico do popravka, ki so omejile svobodo medijev in vključile upravni organ v izvajanje te pravice. Gotovo bi bila boljša rešitev, tako za medije kot prizadete posameznike, vključitev (samo/so)regulacijskega mehanizma v uveljavljanje pravice do popravka kot sporni posegi medijskega inšpektorja. Razlog, da se pobuda ni razvila, je morda tudi v njeni različni razlagi. Zato bom v nadaljevanju poskušal predstaviti koncept medijskega sveta, ki bi bil lahko primeren za naše razmere in njegovo vlogo pri uresničevanju pravice do popravka.

Skupna značilnost medijskih svetov je, da obravnavajo etična vprašanja medijev in da so sestavljeni iz različnih dejavnikov na medijski sceni. Običajno so sestavljeni iz predstavnikov lastnikov medijev, združenja novinarjev in javnost oz. civilnodružbenih organizacij. Splošno uveljavljenega koncepta medijskega sveta ali podobnega organa medijske odgovornost ni. O teh mehanizmih, ki zajemajo tudi tiskovne svete, je veliko pisal žal že pokojni Claude Jean Bertrand in jih razvrstil v različne skupine.(9) Enotnega modela, ki bi bil priporočljiv za države, ki takšnega organa še nimajo, torej ni. Večina je nastala samoregulacijsko, torej prostovoljno, vse več pa je primerov, kjer je zaradi blokad med udeleženci ali njihove neaktivnosti v oblikovanje posegla država z zakonodajo (na primer na Danskem). Res je tudi, da je zgodb o uspehu malo in se skoraj vsi tovrstni mehanizmi srečujejo z veliko težavami in odpori ter imajo zelo različen uspeh. Uspeh pa je večje spoštovanje etičnih meril in ugled takšnih organov v javnosti. Najbolj sporna točka vsakega medijskega sveta je morebitno sodelovanje države. To je tudi merilo za ločitev med samo- in soregulacijskimi mehanizmi. Na tej točki je največ različnih pogledov. Tudi pri nas predlog Mirovnega inštituta ni bil uspešen predvsem zaradi strahu (ki ni brez podlage), da se na ta način omogoča poseg države oz. politike na medijsko področje. Takšne pomisleke sta izrazila ob omenjeni pobudi oba sedanja predsednika novinarskih društev.(10)

Prepričevanja k prostovoljnemu oblikovanju takšnega organa pri nas doslej ni bilo uspešno in ni razlogov za pričakovanje, da bi se to v kratkem spremenilo. Zato menim, da je v tem trenutku edino realna možnost, da se medijski svet ustanovi na podlagi zakona. Zakon (verjetno ZMed) pa bi moral zagotavljati, da bi bilo delovanje neodvisno in nepristransko in da državni organi tega organa ne bi mogli uporabiti za pritiske na medije in svobodo izražanja. Drugi razlog, zaradi katerega bi se projekt prostovoljnega oblikovanja medijskega sveta verjetno zaustavil, pa je zagotavljanje sredstev za delovanje.

Zakon bi moral določiti, da se ustanovi medijski svet, ki ga sestavljajo predstavniki založnikov, novinarskih združenj in javnosti. Vsaka skupina bi lahko imela v svetu tri predstavnike. Za vsako od navedenih skupin bi bilo treba določiti, kdo imenuje člane. Predstavnike lastnikov bi lahko imenovala združenja založnikov v okviru zbornic v skladu s svojimi pravili. Ker takšnega reprezentativnega združenja v tem trenutku ni, bi zakon lahko predvidel sklic ad hoc skupščine predstavnikov lastnikov medijev in založnikov na tem področju, ki bi imenovala svoje predstavnike le za ta primer. Predstavnike novinarjev bi lahko imenovala društva in sindikat novinarjev, pri tem pa bi se upoštevala njihova reprezentativnost oz. število članov. Morda najteže bi bilo določiti predstavnike javnosti, saj je realna nevarnost, da bi se prek njih v takšen organ »inflitrirala« politika. Možna rešitev bi bila, da bi po enega predstavnika javnosti imenovali sodni svet (izmed sodnikov), enega reprezentativno združenje potrošnikov in enega predsednik republike ali varuh oz. varuhinja človekovih pravic. Državni organi bi torej v takšen medijski svet imenovali le dva predstavnika, ki ne bi imela odločilnega vpliva na sprejemanje odločitev. Član, ki bi ga v medijski svet predlagal državni organ pa je potreben zaradi sodelovanja pri financiranju, ki naj ga zagotavlja država iz proračuna (na primer najmanj 40 odstotkov sredstev); enak delež bi lahko zagotovili predstavniki lastnikov in založnikov, ostalo pa novinarska združenja. Druga možnost je, da bi sredstva v celoti zagotavljala država, na primer prek sklada za pluralizacijo medijev.

Medijski svet v plenarni sestavi bi poleg pravil za svoje delo sprejel etični kodeks, ki bi bil podlaga za njegovo delo. Zaželeno bi bilo, da bi kodeks posebej potrdili tudi organi lastnikov, založnikov in novinarjev, ki sodelujejo v sestavi sveta.

Delo medijskega sveta v naših razmerah ne bi smelo biti drago. V plenarni sestavi, ki bi bila nepoklicna in bi člani prejemali le sejnino, bi se sestal le nekajkrat na leto, petkrat ali šestkrat oz. glede na potrebe. V plenarni sestavi bi lahko, poleg konkretnih primerov na podlagi kodeksa in primerov na podlagi predhodne obravnave pri medijskem varuhu, obravnaval tudi širša vprašanja etike javne besede in medijev. Na primer, lahko bi sprejemal načelna stališča in priporočila glede obravnave otrok ali nacionalnih manjšin v medijih. Kot kolektivni in reprezentativni organ, ki bi imel določeno moralno težo in avtoriteto, bi se lahko vključeval tudi v obravnavo dokumentov, ki vplivajo na položaj novinarjev ali medijev. Lahko bi, na primer, dajal mnenja k predlogom sprememb zakonodaje, ki posegajo na ta področja. Zakon bi lahko predvidel, da mora, na primer, ministrstvo pred predlaganjem takšne zakonodaje pridobiti njegovo mnenje.

Konkretna vprašanja in pritožbe glede etičnosti ravnanja medijev pa praviloma (na prvi stopnji) ne bi obravnaval svet v plenarni sestavi, ampak medijski varuh, ki bi ga imenoval medijski svet. Ta bi sprejel tudi pravila za njegovo delovanje. Medijski varuh bi deloval poklicno. Kot organ sveta bi operativno in samostojno obravnaval nanj naslovljene pritožbe in druge pobude. O obravnavi takšnih (posameznih zadev) bi redno poročal svetu, na primer vsake tri mesece. Varuh bi lahko tudi medijskemu svetu predlagal, na podlagi zaznav iz obravnave konkretnih pritožb, sprejem določenih predlogov ali priporočil. Moral bi imeti tudi možnost, da posamezne konkretne primere obravnava na lastno pobudo. Tako ne bi bil vezan le na prejete pritožbe, ampak bi lahko obravnaval ravnanja medijev in novinarjev tudi na podlagi lastnih zaznav oziroma spremljanja medijev. To je pomembno, da bi se lahko oglašal tudi v primerih spornih medijskih posegov v šibke skupine ali posameznike, ki imajo sami težji dostop do različnih pritožbenih mehanizmov.

Glede uveljavljanje pravice do popravka predlagam, da bi medijski varuh najprej deloval kot mediator – posrednik med medijem in prizadetim posameznikom. Če prizadeti ne bi bil zadovoljen z odločitvijo urednika glede (ne)objave popravka, bi se lahko obrnil neposredno na sodišče ali na medijskega varuha. Zakon bi mu v takšnem primeru moral varovati rok za vložitev tožbe (na primer v 15 dni po dokončni odločitvi medijskega varuha oz. sveta). Če varuh, ko bi pridobil stališča obeh strani, ne bi uspel s poravnavo, bi lahko priporočil mediju, da sprejme njegov predlog. Če se medij z njegovim predlogom ne bi strinjal, bi se lahko pritožil medijskemu svetu. Njegova odločitev bi bila v tem samo/so-regulacijskem mehanizmu dokončna. Sledila bi le še morebitna tožba.

Predlog temelji na izkušnjah pri nas in tudi drugod, ki kažejo, da kolektivni organi niso primerni za obravnavo konkretnih primerov. Niso dovolj hitri in operativni in ne morejo izvajati preiskovalnih pooblastil in postopkov, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja posameznega primera. Operativnost bi zagotavljal medijski varuh, njegovo samostojnost, pogoje za delo ter obravnavo širših, sistemskih vprašanj pa bi prevzel medijski svet v plenarni sestavi. Podoben način dela je pri nas imel že Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v obdobju 1990–1994: Svet). Svet kot kolektivni organ je sprejemal stališč in priporočila o širših in pomembnejših posamičnih primerih kršenja človekovih pravic, sekretar sveta pa je poklicno (z administrativno podporo) obravnaval konkretne primere. Kadar je primer zastavil širša in pomembna vprašanja, ali pa je bilo več primerov, ki so kazali na množičnost kršitev, pa je predlagal, da jih obravnava Svet v plenarni sestavi. Na ta način je bilo letno obravnavano skupaj okoli 250 posameznih zadev na leto. Takšen način dela se je pokazal kot uspešen in bi ga lahko uporabili tudi pri obravnavi etičnih vprašanj v medijih. Ne pričakujem, da bi bilo takšnih primerov več kot nekaj deset na leto, gotovo pa manj kot sto, glede na izkušnje NČR in podobnih organov v drugih državah.

Zavedam se, da predlog nima veliko možnosti za realizacijo, vsaj ne v bližnji prihodnosti, lahko pa je osnova za nadaljnjo razpravo.

V dobrem mesecu dni pred in po državnozborskih volitvah, na katerih sem sodelovala kot kandidatka ene izmed strank, sem dobila od odvetnika Francija Matoza štiri pravniške pozdrave. Avgusta je v medijih najprej napovedal in potem tudi podal kazensko ovadbo proti meni, ker naj bi kot direktorica s sklepanjem avtorskih pogodb škodila novinarjem in koristila gospodarski družbi. Ovadba do mene za zdaj še ni prišla. Potem je prav tako medijsko napovedal tožbo lastnikov proti meni, iz tožbe pa je razvidno, da me toži le Mestna občina Koper kot 0,29-odstotni lastnik Primorskih novic z zahtevo po moji izključitvi iz solastništva Primorskih novic, ker naj bi blatila ugled družbe. Da bo mera polna, pa sem dobila še osebno tožbo Francija Matoza in osebno tožbo Borisa Popoviča, ker da sem jima s svojim pisanjem povzročala duševne bolečine.

Povsod so kot temeljni dokazi navedeni moji novinarski prispevki, ki sem jih objavljala v Medijski preži, Nedeljskem dnevniku, na spletni strani razgledi.net, v Žurnalu24, spletu primorski.utrip oziroma so tožbe povezane z mojim novinarskim delom, čas vložitve tožb pa diskreditaciji, ker sem kandidirala za poslanko državnega zbora. Zanimivo je, da v nobenem primeru ne tožita medija, kjer so bili prispevki objavljeni ali novinarjev, ki so objavljali moje izjave ali intervju oziroma pisali o podobnih temah. Če tožiš gospodarsko družbo, si vendarle lahko obetaš večjo odškodnino. Zato menim, da gre za najnovejši mehanizem poskusa vpliva na svobodo medijev in novinarstvo, ki ima širše razsežnosti: zlorabo pravnih sredstev za utišanje novinarjev, saj gre za posredne in neposredne pritiske; osebne pritiske in zastraševanje zaradi raziskovalnih zgodb, ki odkrivajo način dela koprskega župana in njegovega odvetnika ter njune povezave s politiko; finančno izčrpavanje posameznika, ki mora že za odgovore na tožbe najprej plačati sodno takso, potem odvetnika, odgovore in tako naprej. Bombardiranje s tožbami postaja na koprski občini vzorec, ta pa ni tuj niti odhajajoči vladi oziroma Janezu Janši niti nekaterim drugim inštitucijam. Pravzaprav se omenjeni fenomen že nevarno razrašča in bi zaslužil pozornost strokovne javnosti in ukrepanje pristojnih inštitucij. Za boljšo prihodnost profesionalnega novinarstva in medijev v Sloveniji, kjer se svoboda tiska slabša, pa bi bila dobra tudi revizija vseh zlorab, ki si jih je oblast dovolila v zadnjih štirih letih.

Ena od teh zlorab, ki zaradi posebne vladavine v Kopru še kar traja, so Primorske novice. Zgodbo o njih kot o plenu političnih in ekonomskih interesov sem podrobneje opisala v Medijski preži maja 2007, kar je eden od vzrokov za tožbo o moji izključitvi kot družbenice. Zanimivo je, da sem temeljito pojasnila vlogo solastnikov Luke Koper, Intereurope, Banke Koper, Hita in Primorja in njihovih direktorjev ter da njihovih odmevov skoraj ni bilo. Dve leti in pol po dogodkih in po dobrem letu od objave članka pa je v imenu mestne občine Koper tožbo napisal odvetnik Franci Matoz . Tako pravi: »Tožena stranka redno objavlja članke v različnih slovenskih tiskanih medijih, ki so polni senzacionalističnih navedb in vsebujejo kopico neresnic in namigovanj.« Potem navaja iztrgane stavke iz prispevkov in pravi, da so neresnični, ne da bi za to navedel kakršen koli argument. Vsi dokazi, ki jih predlaga, so le moji članki. Tako je tudi v obeh zasebnih tožbah Popoviča in Matoza, kjer so dokaz novinarski članki in zaslišanje tožnikov. V tožbah ni naveden niti en sam dokaz, ki bi nasprotoval vsebini mojih prispevkov. Zahtevata pa pravično odškodnino, jasno.

Seveda imajo zadnji štiri pozdravi Francija Matoza svojo dveletno podlago, kot bi se izrazil Janez Janša. In zato, da bodo postopki in metode, ki lahko doletijo posameznika, ki je zavračal vmešavanje politike v medij in pozneje kot novinar raziskoval povezave med politiko in gospodarstvom, dvomljive posle, sume klientelizma in korupcije, jasne, nekaj kronoloških dejstev.

Po zamenjavi treh direktorjev v od države obvladanih podjetjih (Hit, Luka, Intereuropa) so lastniki na pobudo Borisa Popoviča zahtevali zamenjavo odgovornega urednika Primorskih novic. Ker tega nisem storila, so me junija 2006 nekrivdno razrešili in mi v zameno ponudili mesto svetovalke direktorja. Ko je po firmi začel divjata kadrovski cunami in drugi dogodki, mi je direktor »za sedem mesecev« dejal, da sem moteč element.

Odvetnika (Franci Matoz za Primorske novice) sta pripravila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Ko je bil v dveh mesecih končno usklajen, sem dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi – prvič. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita. Nova direktorica mi je dala takoj novo odpoved – drugič in čez mesec dni še izredno odpoved – tretjič. V tem času so se dogajale še druge stvari: kršitve pogodbe o zaposlitvi, kršitve akta o organizaciji in sistemizaciji, varstva osebnih podatkov, nezakonito sledenje detektiva … Nobena od teh stvari ni doživela epiloga. Čeprav so Inšpektorat RS za notranje zadeve, informacijska pooblaščenka in inšpektorat za delo ugotavljali kršitve, izdajali ukrepe, so se Primorske novice prek svojega pooblaščenca Francija Matoza pritožile in postopki so v teku. Inšpektorat za delo je med drugim zapisal: »Inšpektorica je opravila več inšpekcijskih nadzorov, izdala več ukrepov. Delodajalec (PN) je oviral potek tako, da ni dostavil zahtevane dokumentacije. Inšpektorica je delodajalcu in odgovorni osebi izdala plačilne naloge z globami, zoper katere so bile vložene zahteve za sodno varstvo. Primorske novice so na inšpektorat prek pooblaščenca (Franci Matoz) vložile zahtevo za izločitev inšpektorice, kar je inšpektorat zavrnil, pooblaščenec se je pritožil. Inšpektorica je uvedla postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo, zaradi suma storitve več prekrškov.« Na kratko, producirajo se novi in novi postopki, s katerimi se prikriva vsebina in se zavlačuje konec postopkov.

Ob vsem povedanem pa sem nenehno deležna tudi takih in drugačnih komentarjev in izjav na moj račun, ki jih Boris Popovič in Franci Matoz za medije podajata ob različnih priložnostih. Med drugim je koprski župan za Žurnal24 izjavil, da sem psihič, pred volitvami pa, da sem simulantka. Zanimivo, da je enake besede na soočenju kandidatov uporabil predsednik Luke Robert Časar in kandidat SDS, ki ga je javno podprl Boris Popovič. Podlaga za nekatere izraze izvira iz moje pritožbe na izredno odpoved, ko so Primorske novice (zastopa jih Franci Matoz) kljub jasnemu sporočilu osebnega zdravnika, da imam med bolniškim dopustom neomejeno gibanje, za menoj poslale detektiva. Detektiv je na sodišču celo izjavil, da mu je navodila za sledenje dal Franci Matoz, sodišče pa na prvi stopnji razsodilo, da je bila izredna odpoved nezakonita. Zaradi podobnih zgodb z detektivom in odvetnikom so koprski kriminalisti podali celo kazensko ovadbo proti Matozu, detektivu in direktorici Primorskih novic.

Ne vem, ali gre za koprski izum oziroma recept, metode pritiskov in poskusov družbene in delovne eliminacije podrobneje razlagam zato, ker postajajo vzorec. Med medijskimi zgodbami pa gotovo izstopajo Primorske novice.

Novinarka Petra Vidrih je konec leta 2006 Borisu Popoviču zastavila neprijetno vprašanje, doživela verbalni napad, še hujše žaljivke na svoj račun v medijih, tudi v »Trenjih«, potem pa Popovičevo tožbo prek odvetnika Francija Matoza, ki je pravni pooblaščenec podjetja, kjer je zaposlena – Primorskih novic.

Novinarka koprske televizije Eugenija Carl naj bi menda na tiskovni konferenci Borisa Popoviča zavijala z očmi. Na občini so napisali pritožbo na Svet RTV zaradi njenega »neprimernega« obnašanja.

Franciju Matozu ni bil všeč komentar Tatjane Tanackovič iz Dnevnika in je proti njej napisal osebno tožbo zaradi razžalitve in duševnih bolečin. Tožbo je pozneje umaknil.

Novinarka Primorskih novic Klavdija Figelj je v začetku leta 2007 dobila odpoved pogodbe o sodelovanju. Pritožila se je in me povabila za pričo. Ker sem povedala, da je bila predvidena za redno zaposlitev in smo na pogodbene sodelavce gledali kot na »svoje«, me je Matoz kazensko ovadil.

Pri meni je o novinarju Jaki Elikana, ki je prav tako dobil odpoved pogodbe, poizvedoval kriminalist. To pomeni, da so mu Primorske novice odpovedale pogodbo in ko se je pritožil, so ga še kazensko ovadili.

Dialoga med sindikatom novinarjev in vodstvom Primorskih novic že dolgo ni. Nekdanji predsednik Venčeslav Japelj se je odločil za tožbo zaradi neplačila opravljenega dela. Pravni svetovalec in pooblaščenec vodstva Primorskih novic je Franci Matoz. Pred dnevi je v imenu Borisa Popoviča vložil tudi kazensko ovadbo proti Patriku Peroši (stranka Oljka in kandidat Desusa), ker naj bi Žurnalu posredoval fotografijo iz javnega kraja – gostilne, kjer sta za mizo sedela Breda Pečan in Boris Popovič.

Kdo bo naslednji?