N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
uvodnik
medijski trg
analize medijskega poročanja
dostop do informacij javnega značaja
mediji in pravo
etika in samoregulacija v medijih
položaj in pravice novinarjev
izobraževanje novinarjev
medijski pregled
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Ključno bojišče za prihodnost slovenskih medijev bi moralo biti poslej na drugih področjih, ki so vsaj tako nujen pogoj za dobro opravljanje dela kakor etična pravila – Članek deloma povzet iz časopisa društva novinarjev
Predstavniki uredništev vseh večjih medijskih hiš so oktobra na novinarskih dnevih v Izoli potrdili nov kodeks novinarske etike, ki so ga v naslednjem tednu v celoti objavili vsi slovenski dnevniki. Ni bilo sporno, da bi bilo stari kodeks nujno najmanj popraviti. Zaradi sprememb v zadnjem desetletju na posameznih mestih sploh ni bil več razumljiv. Čeprav je bil obsežen in razčlenjen, je vseboval številne določbe, ki so bile presplošne ali pa neuporabne za novinarje, ki se pri delu znajdejo pred dilemami, kako ravnati, in za novinarsko skupnost ter javnost, ko presoja ravnanje novinarjev. Del določb starega kodeksa je bilo celo zelo slabo premišljenih in čisto nepotrebnih; povzročale so le zmedo, pomembnih stvari predvsem na področju mogočih konfliktov interesov, ki ugled novinarjev in skupnosti lahko ogrožajo, pa stari kodeks praktično ni urejal ali pa jih je vsaj skrajno skopo in nenatančno.

Kako je nastajal novi kodeks?
Sprejemanje novega kodeksa je tvegan postopek, razprave na začetku so bile predvsem zato, kako doseči, da se ne bi zgodilo, da bi bil znova sprejet kodeks z nelogičnimi in medsebojno neusklajenimi določbami. Da bi bil v novinarski skupnosti sprejet, je bilo nujno opraviti široko razpravo, ponuditi možnost predstavnikom različnih medijskih hiš in posameznikom, da vsebino sooblikujejo, hkrati pa je nujno biti pazljiv, da bi rezultat ne bil podoben tistemu pred desetletjem. Društvo je izbralo previdno proceduro, oblikovalo posebno skupino, ki se je sestajala več mesecev, vključeni so bili novinarji in uredniki številnih medijev, na skoraj vseh sejah sta bila tudi predsednik društva Gregor Repovž in predsednik častnega razsodišča Vili Činspieler, sodelovali sta tudi Sandra Bašia Hrvatin s fakultete za družbene vede in pravnica Simona Zatler. Dela v tej skupini društvo ni plačevalo s honorarji ali sejninami, ker ima omejen proračun. Zagat kljub temu ni bilo, saj je bil interes vseh, da bi poskrbeli za uporabna in jasna pravila, ki nam bodo olajšala ravnanje in presojanje. Prejšnji kodeks dovolj uporabnih in jasnih pravil preprosto ni ponujal in je bil z nekaterimi povsem zgrešenimi nevaren. Čna prvih odločitev, ki jih je sprejela skupina, ki je pripravljala predlog sprememb, je bila, da bomo opustili zapleteno obliko, v kateri je kodeks razdeljen na člene in smernice. To obliko je društvo pred desetletjem povzelo po nemškem kodeksu. Hkrati je bil dosežen dogovor, da pripravljamo povsem novo besedilo. Pri pripravi si etičnih norm nismo izmišljali, vključene so bile določbe po premisleku o rešitvah v kodeksih različnih držav, posebno sta bila po pozornosti, ki smo jih pri pripravah rešitev posvetili, pomembna kodeks ameriškega društva profesionalnih novinarjev (SPJ), ki je bil sprejet leta l996. Ta kodeks je bil po obliki in deloma tudi vsebini glavni vzor. Pomemben pa je bil tudi kodeks mednarodne novinarske federacije (IFJ), katere član je slovensko društvo novinarjev. ?e zaradi tradicije in pomena, ki ga je imel v zadnjem desetletju, novo besedilo vsaj deloma temelji tudi na nekaterih rešitvah veljavnega kodeksa novinarske etike. Dokaj srečna okoliščina, ko gre za širino, ki jo morajo imeti etična pravila in profesionalna skupnost sicer, je, da slovenski novinarji niso razdeljeni na več med seboj tekmujočih organizacij in da društvo s tem, ko so njegovi člani novinarji in uredniki, pravzaprav združuje skoraj celoten medijski prostor. Na ta širok način je določbe, ki govorijo o obveznostih in pravilih ravnanja, nujno tudi razumeti.

Morebitne kršitve kodeksa bo – kot že doslej – presojalo častno razsodišče, ki je skupni organ društva novinarjev in novinarskega sindikata. Na razsodišče, ki ga sestavlja devet izvoljenih novinarjev in urednikov, se z oceno, da je bil kodeks kršen, lahko pritoži kdor koli in poskuša tako zaščiti svoje pravice ali doseči boljše ravnanje novinarjev ali posameznih uredništev v prihodnje. Postopki pred častnim razsodiščem, ki potekajo praviloma javno, sprožijo premislek, ali je bilo ravnanje pravilno, razsodba pa največkrat tudi razpravo in odmeve v javnosti in novinarski skupnosti. Od interpretacij razsodišča bo deloma odvisno, kako široko bo nov kodeks učinkoval in kakšen pomen bo imel. Čno od vprašanj, ki ostaja pred društvom novinarjev, je, kako častno razsodišče strokovno in organizacijsko okrepiti, da bi lahko opravilo težko in včasih tudi nevarno vlogo razsodnika. Število pritožb, ki so včasih obsežne in terjajo veliko dela in različnih znanj, v zadnjem času precej skokovito narašča.

Kaj je drugače?
Za razliko od prejšnjega novi kodeks pojasnjuje, kakšna je temeljna funkcija novinarstva v družbi, in že s preambulo, ki opisuje poslanstvo profesije, brez katere ni mogoče razumeti obveznosti, določa širšo zavezanost javnosti kakor doslej in hkrati dopušča in terja pluralnost v medijskem prostoru. V primerjavi s prejšnjim poskuša s številčnejšimi in ostrejšimi določbami preprečiti in omejiti nevarnost in možnost, da bi tisti, ki imajo v družbi politično ali ekonomsko moč, poskušali ravnanje novinarjev in medijev prikrojiti v svojo korist in škodo javnosti.

V prvem delu, ki določa pravila ravnanja novinarjev, kodeks podobno kot dosedanji zahteva preverjanje zbranih informacij, tudi tistih, ki so pridobljeni iz uradnih virov, in previdnost, da bi se izognili napakam, hkrati že v prvem členu zahteva popravljanje napak. Določba je kratka tudi zaradi ocene, da je samoumevno, da se morata novinar in uredništvo na napako odzvati takoj, ko je mogoče in na način, ki je ustrezen, da bi bila javnost pravilno obveščena. Ni pa bilo nobenih dilem, da v nov kodeks ne sodi smernica 1.1., s katero je bilo doslej priznano kot koristno, če novinarji s predvolilnih zborovanj sporočajo tudi stališča, s katerimi se ne strinjajo. Smernica je bila popolnoma nelogična in je zanikala druge določbe prej veljavnega in novega kodeksa. Novinarji javnost obveščajo o dogajanju v družbi in različnih stališčih politikov, strank, kandidatov ... Možnost, da bi novinarji smeli zbirati in objavljati le ideje, s katerimi se sami strinjajo ali jih podpirajo, je v neskladju z osnovno zamislijo poročevalstva, pa naj bo v času volilnih kampanj ali zunaj njih. S kodeksom dopuščati nekaj, kar je samoumevna praksa in del popolnoma normalnega dela, je nelogično ravnanje, ki kaže na napačno razumevanje profesije. Kakor da bi za bančne delavce napisali pravilo, da smejo ob petkih poslovati tudi s tistimi, ki nosijo kravato zelene barve.

Kodeks ne povzema in se ne ukvarja z rešitvami, ki so jih na področju pravice do popravka in odgovora v novi medijski zakonodaji še ostreje kakor v preteklosti uzakonili politiki. Zaveza novinarjev in uredništev je, da sami poskrbijo, da napake, ki so jih zagrešili, popravijo. Politične rešitve, ki niso usklajene s pravili ravnanja v novinarski skupnosti, ne morejo biti stvar novinarske etike.

Novost je določba, da so novinarji, če objavijo ostre obtožbe na račun posameznikov, dolžni poskusiti pridobiti odziv prizadetih. Čeprav zelo precizne določbe s takšno vsebino doslej v kodeksu ni bilo, se je v novinarskih skupnosti kot koristno in modro ravnanje, ki zmanjšuje nevarnost pomislekov o pristranskosti, nepopravljive škode v primeru napak in sodne spore, deloma že uveljavila.

Spremembo pomeni določba, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacij in da je le izjemoma mogoč dogovor o anonimnosti vira, ki se ga pa novinar, če ga je sklenil, mora držati. Dosedanja absolutna zaveza, da morajo novinarji zamolčati vir, če ta to zahteva, je bila preostra in jo nov kodeks poskuša omejiti s pravico javnosti, da mora biti praviloma informirana o tem, od kod je informacije, da bi lahko ocenila verodostojnost. Premik od razmisleka predvsem o tistih, ki informacije dajejo, k razmisleku o pravicah javnosti, je ena od splošnih sprememb v logiki kodeksa.

Javnost kot varuh v konfliktnih položajih
Novi kodeks je v določbah o nedovoljenih načinih zbiranja informacij in neizogibnih konfliktih interesov, ki bi lahko škodili novinarju ali skupnosti, liberalnejši od veljavnega, ker ne vsebuje več absolutnih prepovedi. Zahteva pa, da mora novinar, če se odloči prestopiti mejo (uporaba skrite kamere, nepravilno predstavljanje, poročanje kljub osebni vpletenosti …), o ravnanju in razlogih zanj obvestiti javnost, ko objavi zgodbo ali zapis.

V določbah, ki zahtevajo razločevanje oglaševalskih in novinarskih besedil, nevarne konflikte interesov in nedopustne ugodnosti, je predlog veliko preciznejši, kar je posledica izkušenj novinarske skupnosti v zadnjih letih, ko so se pritiski in težave na tem področju v primerjavi s preteklostjo povečale. V medijskih hišah pravilo ločitve poslovnega in uredniškega dela ni povsod dokončno izpeljano, pri reorganizaciji medijskih hiš pa se je kar nekajkrat pokazalo, da si poskušajo poslovni deli zagotoviti vpliv in obvladovanje nad uredniškim delom, čeprav je znano, da ima to lahko dolgoročno uničujoče posledice. Z izjemno spretnostjo in velikimi proračuni za vpliv na medije in novinarje so se v zadnjih letih izkazale tudi razne interesne skupine in skupine pritiskov. Da bi odpravili zagate in zmanjšali možnost zlorab, so precizne določbe nujne. Kodeks urejanju tega področja posveča celo vrsto odločb. Prepoveduje vsakršno združevanje ali prepletanje oglaševalskih in novinarskih besedil, zahteva jasno razločevanje novinarskih in oglasnih besedil, da bi onemogočil zamisli komercialistov ali lastnikov medijev, kako bi naglo dodatno zaslužili z razprodajanjem dobrega imena novinarjev in celotnih medijskih hiš in s tem zapravili zaupanje javnosti, od katerega je dolgoročno odvisno poslovanje in preživetje vsake medijske hiše. Od novinarjev kodeks zahteva, da se morajo izogibati položajem, pa čeprav bi šlo le za javni vtis, ko bi zaradi konflikta interesov lahko ogrozili svoje dobro ime ali dobro ime novinarske skupnosti. Novinarji se morajo odpovedati darilom, uslugam in nagradam, se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah in zavrniti ugodnosti, ki jih ponudijo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi ti vplivali na njegovo delo. Kot izhod v sili, ko so novinarji in mediji v posameznih položajih prisiljeni hoditi po robu, da bi pridobili pomembne informacije, nova ureditev dopušča, podobno kot pri nedovoljenih metodah dela, nekaj manevrskega prostora, a z zavezo, da mora biti o tem obveščena javnost, da bi lahko celovito presodila ravnanje novinarja in pridobljene informacije.

Kodeks upošteva in poskuša preprečiti možnost zlorab privilegiranega dostopa do informacij na denarnih trgih, ki zadeva manjšo skupino novinarjev in kar ponekod po svetu urejajo posebni kodeksi, kakršnih pa zaradi majhnosti slovenskega prostora pri nas najverjetneje ne bo veliko.

Česa v novem kodeksu ni več?
V zadnjem delu, ki je namenjen bolj splošnim normam, kodeks opozarja k pazljivosti pri zbiranju in posredovanju informacij o posameznikih, poseg v zasebnost je dopusten le, če obstaja za to javni interes. Novost je zapisano pravilo o različnem pristopu, ko zbiranje in objavljanje informacij zadeva pomembne, vplivne in pri delu z mediji izkušene posameznike ali ko novinarji zbirajo in objavljajo informacije o običajnih državljanih. Tudi ta norma, da ima javnost pravico do več informacij o tistih, ki imajo v rokah več moči in vpliv na prihodnost družbe, je novost le na papirju, v novinarskih skupnosti pa v veliki meri že uveljavljena.

Kodeks etike je že doslej novinarje, v sicer nekoliko drugačnem besedilu, zavezoval, da se morajo izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom. Kodeks je pri teh splošnih etičnih normah, ki so pomembne, ker mediji soustvarjajo javno mnenje, nekoliko razširjen in po izkušnjah v drugih državah dodaja zaveza izogibati se stereotipom, ki so povezani s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem.

V zaključnih določbah predlog novega kodeksa povzema člen iz kodeksa mednarodne novinarske federacije, da novinarji o profesionalnosti svojega ravnanja priznavajo zgolj sodbe poklicnih kolegov. Določba je povzeta, da bi o zavezi, boriti se za neodvisnost in odgovornost ne bilo dvomov v novinarski skupnosti, pa tudi da bi zmanjšali težo pritiskov vseh, ki želijo medije in novinarje urediti po svoji meri in interesih in v škodo poslanstva medijev v moderni družbi, kakor ga povzema preambula novega kodeksa.

Iz predloga novega kodeksa je izpuščena vsebina mnogih smernic starega, na primer že prej opisana smernica o načinih poročanja v predvolilnem obdobju, objavljanju sporočil za tisk, anket javnega mnenja, avtorizaciji intervjujev, embargu, pismih bralcev, pisanju o jubilejih … Posebne škode, ker teh določb v novem kodeksu več ni, ne bo, saj ravnanje ustrezneje in bolj nesporno urejajo splošnejše določbe kodeksa. Preveč natančno urejanje pravil ravnanja pa je tudi nevarno, saj je lahko posledica, da se v posameznih primerih pokaže, da določb sploh ni mogoče izvrševati – kot se je, denimo, zgodilo z določbo, da je intervju novinarsko neoporečen šele, ko prizadeti odobri končno verzijo, kar je pri televizijskih pogovorih, ki potekajo v živo, povsem neizvedljiva zamisel. In tudi sicer takšna ureditev novinarje in javnost prepušča mogočim propagandnim nagibom politikov ali drugih. Ne stari in ne novi kodeks ne ponujata odgovorov na vsa vprašanja novinarjev in urednikov, kako ravnati. Namen je spodbuditi in kot visoko vrednoto priznati znanje, poštenost in pogum novinarjev in uredništev in ne nadomeščati ga z vseobsežnimi pravili ali na kak drug način. In eno ključnih bojišč za prihodnost slovenskih medijev bi moralo biti prav na teh drugih področjih, ki so vsaj takšen nujni pogoj za dobro opravljanje dela kakor etična pravila: pri izobraževanju novinarjev in zagotavljanju dobrih pogojev in plačila za delo.

izpis

Novi kodeks slovenskih novinarjev
Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije sta oktobra sprejela novi kodeks novinarske etike, ki ga objavljamo v celoti.
Preambula
Prvo vodilo dela novinarjev je pravica javnosti do čim boljše informiranosti. Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema. Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Kodeks velja za besedilo, fotografijo, sliko in zvok.

Novinarsko delo
  1. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti.
  2. Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.
  3. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti.
  4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.
  5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.
  6. Novinar se mora izogibati plačevanju informacij in biti previden pri tistih, ki v zameno za informacije pričakujejo denar ali ugodnosti.
  7. Novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov.
  8. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.
  9. Plagiati so nedopustni.
  10. Novinar se mora izogibati nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.
  11. Novinar mora ločiti informacije od komentarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti jasno razvidna.
  12. Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, mora to razkriti oziroma se kot novinar izločiti.


Konflikti interesov
  1. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil ter opravil ni dopustno.
  2. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.
  3. Novinar se mora izogibati situacijam, ki bi lahko privedle do konflikta interesov, dejanskega ali navideznega, s katerim bi lahko kompromitiral svoje dobro ime oziroma novinarsko skupnost.
  4. Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.
  5. Novinar ne sme zlorabljati informacij o finančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profesionalnem delu, za osebne interese. Ee trguje z vrednostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti.
  6. Novinar je dolžan zavrniti ugodnosti, ki jih ponujajo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi vplivali na njegovo poročanje.
  7. Morebitne neizogibne konflikte interesov mora razkriti javnosti ali se kot novinar iz poročanja in komentiranja izločiti.
Splošne etične norme
  1. Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.
  2. Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.
  3. Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.
  4. Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni.
Pravice novinarjev in razmerja do javnosti
  1. Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali njegovim prepričanjem.
  2. Nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Ni ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji.
  3. Novinar se je zavezan odzvati vabilu na razpravo Eastnega razsodišča in mora upoštevati njegove razsodbe. Glede svojega profesionalnega ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih poklicnih kolegov.
  4. Novinar je dolžan upoštevati enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih.

izpis

Marko Milosavljević

Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Novi kodeks društva novinarjev – Skrajnji čas je bil, da se je ukinila avtorizacija intervjuja, kakršno je doslej zahteval kodeks Društva novinarjev Slovenije
Skrajnji čas je bil, da se je ukinila avtorizacija intervjuja, kakršno je doslej zahteval kodeks Društva novinarjev Slovenije. Določilo o avtorizaciji je bilo nepopolno, nedorečeno in ponižujoče za novinarja. Tistemu, ki daje intervju, je podeljevalo absolutno moč in nadzor nad tem, kar bo objavljeno, medtem ko je novinarja degradiralo v izpolnjevalca vseh zahtev in muh intervjuvanca. Poleg tega je bilo diskriminatorno do novinarjev, ki delajo v tiskanih medijih.

V smernici 2.4. kodeksa Društva novinarjev Slovenije je zapisano: »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« Temu je dodano le še: »V primerih, ko avtorizacija časovno ni mogoča, mora intervjuvanec nedvomno vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja.« In to je vse.

Drugi stavek iz smernice 2.4. je bil pravzaprav nepomemben, vsaj v primerjavi s prvim. Ta je podeljevala intervjuvancu – ki je pri novinarskem delu najpogosteje pripadnik politične, gospodarske ali kulturne elite in s tem tudi nosilec tovrstne moči – absolutni nadzor nad objavljenim intervjujem. Zahteva, da je intervju »novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo«, je zahteva, ki bi lahko prišla iz ust ali seznama želja prej omenjenih nosilcev moči ali njihovih piarovcev. Povsem nerazumljivo pa je, kako jo je lahko v svojem lastnem kodeksu sprejelo društvo novinarjev.

Pogoj, da mora prizadeti odobriti končno verzijo, je bil namreč pisan na kožo politikom, gospodarstvenikom in kulturnikom, ki tako pridobijo popolno moč in pravico do cenzure pri že narejenem intervjuju. Oznaka, da je intervju novinarsko neoporečen, pa je popoln nesmisel. Intervju je mogoče pod takšnimi pogoji neoporečen za intervjuvanca. Nikakor pa ne za novinarja.

Novinar je bil v podrejenem položaju
Ravno nasprotno. Novinar se je znašel v popolnoma podrejenem položaju, ki ga je zaradi takšnih določil v kodeksu marsikdo pri nas znal dobro zlorabljati. Kodeks je preprosto vse pristojnosti, kaj je pri intervjuju dobro in kaj ne, prenesel na sogovornika. Zahteva, da mora prizadeti odobriti končno verzijo, je temu tudi omogočala, da pri avtorizaciji neomejeno manipulira z intervjujem, prireja svoje izjave, jih zanika, spreobrača, črta ali dodaja trditve, ki jih v samem intervjuju sploh ni navedel. Brisal je lahko celotne odgovore na vprašanja, za katere se je v času do avtorizacije odločil, da mu ne ustrezajo.

Včasih gredo sogovorniki ali njihovi piarovci v svoji želji po manipuliranju z izrečenim tako daleč, da celo želijo črtati novinarjeva vprašanja ali jih spreminjati ter vanje vnašati svoje poglede. Nekateri gredo še dlje in bi radi posegali tudi v novinarjev uvod v intervjuju. Delno je to posledica nerazumevanja osnovnih pravil komuniciranja in novinarstva, delno pa tudi posledica preširokih pooblastil, ki so jih pridobili – ali vsaj mislijo, da so jih pridobili – s tako groznimi in škodljivimi formulacijami, kot je bila omenjena, tj. o avtorizaciji intervjuja.

Kaj je to pomenilo za novinarja in njegovo delo? Novinar si je pripravil vprašanja, se pripravil na pogovor in denimo uspel dobiti zanimive odgovore, nepazljiva priznanja, razkrivajoce podrobnosti o intervjuvancu, njegovem značaju in delu. Sogovornika je stisnil v kot in uspel iz njega izviti reči, ki jih ta še nikoli ni povedal, ki jih je skrival ali jih vseskozi zanikal. Skratka, novinar je dobro opravil svoje delo.

Nato pa pride avtorizacija. »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« In kdaj bo prizadeti odobril končno verzijo? Seveda takrat, ko bo v njej izzvenel pameten, dober, sposoben, pošten. Iz intervjuja je tako pogosto letelo ven vse, kar bi ogrozilo takšno lepo podobo. Ven so letele bedaste izjave, izjave, ko je novinar dobil sogovornika nepripravljenega ali nestrokovnega ali enostavno nespametnega. Ostane spolirana piarovska podoba ene same popolnosti. Torej sanje vsakega politika, gospodarstvenika in kulturnika ter njihovega piarovca. In nočna mora za vsakega dobrega novinarja.

Toda stvar se ni končala pri manipuliranju svojih izjav. Sogovorniki bi pogosto radi spremenili tudi vprašanja. V novinarjeva vprašanja bi radi vnašali svoje trditve in popolnoma spremenili bistvo ali ton vprašanja. Pri tem jih včasih podpirajo uslužbenci in svetovalci iz služb za stike z javnostmi, ki (nekateri) mislijo, da lahko posegajo v novinarjeva vprašanja ali celo v novinarjev uvod ali spremno besedilo. Piarovec, ki tako misli, ni vreden tega naziva in bi moral nazaj v klopi ter bolje preštudirati svoje področje dela.

Avtorizacije v elektronskih medijih ni bilo
Dodatno vprašanje se je zastavilo, ko je bil intervju zgolj način dela, in ne žanr, v katerem je besedilo objavljeno. Kaj torej storiti, ko je novinar naredil intervju s sogovornikom, nato pa bo na podlagi tega – in drugih – intervjujev napisal portret? Ali ko bo napisal članek, v katerega bo vključil izjave iz pogovorov z več sogovorniki? Imajo tudi tedaj sogovorniki pravico do avtorizacije? In ali ima portretiranec pravico posegati zgolj v svoje izjave, ali pa bo mogoče želel videti celoten portret in zaradi novinarjevih pogledov ali sodb ne bo odobril članka? Se je torej avtorizacija intervjuja nanašala na način dela ali na žanr, v katerem je novinar ubesedil tematiko?

Na vsa ta vprašanja kodeks ni ponujal odgovorov, in vendar so to vprašanja in dileme, s katerimi se novinarji srečujejo vsak dan, pa nanje niso imeli odgovorov niti niso imeli pri tem oporo v kodeksu. Na koncu je treba omeniti diskriminacijo med novinarji, ki delujejo v tiskanih medijih, in tistimi, ki delujejo v elektronskih. Zahteva po avtorizaciji intervjuja se je nanašala zgolj na novinarje iz tiskanih medijev. Redki so primeri, ko sogovorniki napadajo novinarje iz elektronskih medijev zaradi njihovega montiranja, predvsem krajšanja na koncu objavljenih pogovorov. Pri radijskem ali televizijskem intervjuju, posebej živem, gre pogovor v eter tak, kakršen je bil; avtorizacija sploh ni mogoča. Pri časopisnem pa sogovorniki pogosto zgolj zato, ker imajo to možnost, zahtevajo takšne ali drugačne spremembe, dodatke ali odvzeme.

Dober primer so tudi okrogle mize. Pri časopisni pogosto sogovorniki zahtevajo avtorizacijo izrečenega in želijo dodati množico misli in podatkov, zaradi katerih bodo izzveneli popolnejši in pametnejši. Če bi to isto okroglo mizo prenašali po radiu, ne bi seveda nikomur padlo na misel, da bi zahteval, da oddajo zmontirajo tako, da vanjo vnesejo njegove dodatne misli in trditve. Časopisni novinarji so bili torej pri zahtevi o avtorizaciji na slabšem, zahteva o avtorizaciji pa je bila diskriminatorna.

Določitev, da je intervju novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo, smo našli zgolj v slovenskem novinarskem kodeksu – in glede na slabosti, nedorečenosti in neprimeren položaj, v kakršnega je postavljal novinarja, ni bilo to nič presenetljivega. Društvo novinarjev se je pri pisanju kodeksa menda zgledovalo oz. je prevajalo nemškega. Toda pri tem so storili napako in zaželeno avtorizacijo spremenili v zahtevano avtorizacijo. Kakršen koli že je bil razlog takšnih zahtev v slovenskem kodeksu – verjetno so bile v času, ko so jih zapisali, novembra 1991, še odsev dolgoletnega podrejenega načina novinarskega razmišljanja glede nosilcev moči – je bil v vsakem primeru takšen kodeks in takšne zahteve, ki so bile postavljene v njem, slabe, škodljive in ponižujoče za novinarje. Skrajni čas je torej bil, da se je avtorizacijo intervjuja izbrisalo iz kodeksa slovenskih novinarjev.

izpis

Neva Nahtigal

Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Ombudsmani v redakcijah pogosto trčijo ob novinarski ego, ko kritikom odpirajo vrata, novinarjem pa oči
Ombudsmani, javni uredniki, predstavniki in zastopniki bralcev so različni nazivi za ljudi, ki opravljajo v osnovi enako delo – zastopajo glas javnosti v uredništvih, obravnavajo pomisleke, ki jih o novinarskem poročanju izrazijo bralci, poslušalci ali gledalci, in iščejo zadovoljive rešitve za obe strani. Njihov končni cilj je kakovostno novinarstvo, kar poudarjajo tudi na spletni strani svoje mednarodne organizacije, z naslovom http://www.newsombudsmen.org.

Organisation of News Ombudsmen (ONO) so ustanovili leta 1980. Danes združuje okoli 100 članov iz ZDA, Kanade, Kolumbije, Francije, Velike Britanije, Japonske, Nizozemske, Portugalske, Španije, Turčije in Venezuele, ombudsmani pa delujejo tudi v Paragvaju in Južnoafriški republiki. Večina jih dela pri časopisih, nekaj jih »nadzoruje« tudi druge medije, vsi pa se soočajo s podobnimi težavami. »Samo drug ombudsman ve, kako je, če se moraš vsak dan ukvarjati z nezadovoljnimi bralci, ki imajo včasih tudi dober razlog za jezo; ki mislijo, da so vsi časopisi vpleteni v zaroto; ki menijo, da so novinarji pristranski, dogmatični in brezčutni. Pogovor z drugim ombudsmanom postavi stvari v pravo luč,« meni Gina Lubrano, generalna sekretarka ONO-ja, ki tudi sama dela kot zastopnica bralcev v San Diegu.

ONO zato vzdržuje stike s svojimi člani in med njimi. Med drugim organizira letne konference, na katerih ombudsmani razpravljajo o svojem delu in o najtežavnejših ali najobčutljivejših področjih novinarskega poročanja, kot so spolni zločini, vdori v zasebnost, konflikti interesov, uporaba anonimnih virov, kredibilnost, poročanje o manjšinah itd. Sodelujoči pogosto ugotovijo, da bralce, poslušalce in gledalce na povsem različnih koncih in krajih skrbijo ali motijo povsem podobne stvari.

Trdo delo za kakovost in kredibilnost
ONO poskuša dvigniti zavest o potrebi po medijskem samo-nadzoru in v razmislek ponuja kopico argumentov za vključitev ombudsmanov v redakcije. Ombudsmani nadzorujejo točnost, poštenost in uravnoteženost poročanja, s čimer znatno prispevajo h kakovosti vsebin. Mediji, ki imajo svoje ombudsmane, so za javnost bolj odprti in dostopni, s tem pa tudi bolj kredibilni. Ombudsmani dvigujejo tudi zavest novinarjev o pomislekih javnosti glede njihovega dela. Založnikom, urednikom in producentom z reševanjem pritožb in vprašanj prihranijo dragoceni čas, lastnikom medijev pa tudi denar, saj bi marsikatera pritožba sicer prerasla v drago tožbo na sodišču.

Medijem, ki poznajo pomen samo-nadzora, vendar ne vedo, kako začeti in koga imenovati za ombudsmana, pomaga ONO s primeri iz prakse in opisom ombudsmanovih del in nalog. Seznam teh je obsežen. Ombudsman vsakodnevno preverja spoštovanje etičnih načel in novinarje opozarja na primere, ko niso dosegli ustrezne ravni poštenosti, točnosti in uravnoteženosti novinarskih prispevkov, fotografij in ostalih vsebin. Rešuje pritožbe glede objavljenih prispevkov ter od urednikov in drugih članov redakcij pridobiva pojasnila za bralce, poslušalce in gledalce. Nekateri ombudsmani nadzorujejo pripravo popravkov, pišejo notranje okrožnice o pogledih in pritožbah bralcev, mnogi pa tudi redno objavljajo kolumne o posameznih pritožbah ali splošnih vprašanjih. Ombudsmani pogosto tudi odpirajo ali koordinirajo javne forume, da se tesneje povežejo z bralci ali pa pojasnjujejo medijsko prakso kot govorniki na srečanjih različnih skupin. Nekateri tudi pošiljajo vprašalnike o točnosti tistim, katerih imena so se pojavljala v prispevkih, in jih prosijo za komentarje. S svojim delom tako pomagajo odpraviti prepričanje, da so mediji vzvišeni, arogantni ali nedovzetni za pomisleke javnosti in v splošnem nedostopni povprečnim državljanom.

Kolumne ombudsmanov načenjajo vprašanja, ki pomagajo bralcem zavzeti kritično držo do medijev, objavljajo pa jih mnogi časopisi z največjimi nakladami na svetu: francoski Le Monde, španski El Pais, britanski Guardian, kanadska Toronto Star in Calgary Herald, v ZDA Washington Post, Boston Globe, Philadelphia Inquirer in mnogi drugi, na Japonskem ima svojega ombudsmana, ki tudi piše kolumne, skoraj vsak drugi časopis, med njimi tudi Yomiuri Shimbum z desetmilijonsko naklado. V kolumnah gre večinoma za primerjave med različnimi mediji, kritike posameznih prispevkov, obravnavo tem z novinarskega področja, predstavitev zahtev, ki so jih izrazili bralci, predstavitve novinarskega dela in podobno, vse tisto kar prispeva k boljšemu medsebojnemu razumevanju novinarjev in bralcev. Kolumne, objavljene v zadnjih mesecih, so tako obravnavale pokrivanje volitev, osebno in poklicno etiko, vprašanje imenovanja žrtev posilstev, poročanje o zdravstvu, uporabo oguljenih fraz in klišejev v novinarskih prispevkih, zaščito pravice javnosti do obveščenosti, poročanje o kriminalu, pridobivanje in zapravljanje zaupanja javnosti, odgovornost medijev v povezavi z 11. septembrom in podobno.

Ombudsman mora dobro poznati novinarsko delo in skupnost, ki ji služi posamezni medij, zato to delo večinoma opravljajo starejši in izkušeni novinarji ali uredniki, ki morajo tudi znati prisluhniti ljudem, ne da bi takoj zavzeli obrambno držo. Poleg teh lastnosti dobrega ombudsmana Arthur C. Nauman, ki to delo opravlja tudi sam, izpostavlja še »trdo kožo, močan značaj in odločnost, da lahko prenaša psihološke napore samotarstva, ki prej ali slej doleti vsakega ombudsmana«. Ombudsmani namreč niso med najbolj priljubljenimi člani redakcij, čeprav si prizadevajo za iste cilje kot novinarji in uredniki – kakovostno in kredibilno poročanje.

Argumenti za in proti
V ZDA pravijo, da ombudsmani obešajo umazano perilo, tega pa večina najraje dobro skrije. »Nihče ni rad kritiziran, še najmanj pa novinarji. Ti imajo tanko kožo in velik ego. Brez težav lahko kritizirajo druge institucije, in tudi jih. Ko se reflektor usmeri vanje, pa so v veliki zadregi,« pojasnjuje Nauman. Občutek ogroženosti in defenzivnost članov redakcij zagotovo prispevata k relativno majhnemu številu ombudsmanov (v ZDA jih trenutno deluje okoli 40) glede na število medijev.

Nekateri uredniki uvedbi ombudsmana nasprotujejo, ker mislijo, da bi bil ovira v njihovem odnosu z bralci. Zdi se jim, da bi moral vsak urednik sam delovati kot ombudsman. Člani ONO-ja odgovarjajo, da bi bilo to mogoče v popolnem svetu, dejansko pa časovni in drugi pritiski novinarjem pustijo malo časa in volje za bralce, kar samo še prispeva k vtisu, da so vzvišeni in arogantni.

Argument lastnikov medijev proti imenovanju ombudsmana so običajno stroški. Izkušenemu uredniku ali novinarju, ki postane ombudsman, je treba zagotoviti ustrezno plačo, na njegovo nekdanje delovno mesto pa zaposliti nekoga drugega, kar pomeni dodatno ime na plačilni listi. Tako gledanje lahko spremeni ugotovitev Charlesa W. Baileyja (kot urednik je uvedel to delovno mesto pri časopisu Minneapolis Tribune), da ombudsman prispeva tudi k finančni uspešnosti časopisa: »Delo ombudsmana /…/ je, da znova pridobi ali obdrži spoštovanje bralcev. To ni povsem nekoristoljubni cilj. Na dolgi rok je spoštovanje edini odnos, zaradi katerega bo javnost še naprej brala, verjela, podpirala in kupovala časopis.«

Nauman ne vidi razloga, zakaj tisk – glede na njegovo moč in vpliv na življenja in mišljenja ljudi – ne bi bil podvržen enakemu preverjanju, kot so ga deležni ostali močni deli družbe: vlada, vojska, gospodarstvo, umetnost, religija, finance ipd. »Če ne bomo (nadzorovali) mi, bo nekdo drug, morda s slabimi nameni,« opozarja Nauman.

Pragmatični pionirji
Že leta 1947 je posebna (Hutchinsova) komisija po dolgotrajni študiji v ZDA izdala opozorilo: tisk se mora nadzorovati sam ali pa tvega, da ga bo nadzorovala vlada. Komisija je v poročilu zapisala, da »po nenapisanem zakonu tisk ignorira napake, laži in škandale, ki jih zagrešijo njegovi predstavniki«. To je potrdila tudi reakcija ameriškega tiska – ki je ni bilo. Šele dve desetletji pozneje so nekateri časopisi spoznali, da je iskreno priznanje napake lahko koristno za kredibilnost, ta pa je ena glavnih opor uspešnega časopisa. Prvega ombudsmana, ki je prisluhnil njihovim pritožbam, so leta 1967 dobili bralci v Loisvilleu v zvezni državi Kentucky. Richard Harwood pa je pri Washington Postu leta 1970 postal prvi ameriški ombudsman s svojo kolumno.

Pionirji medijskega samo-nadzora pa niso bili Američani. Za kar tri desetletja so jih prehiteli Japonci, čiste začetke pa si zasluženo lastijo Švedi. Na Švedskem so namreč že leta 1916 ustanovili tiskovni svet, ki se je takrat imenoval »častno razsodišče«. Dobrih 50 let pozneje je tiskovni svet imenoval svojega ombudsmana, s čimer se je odzval na pritožbe javnosti o neetičnosti tiska. Razlogi so bili tudi pragmatični – predstavniki švedskega tiska so se bali, da bo vlada nadzor vzpostavila z zakonodajo, če obstoječi sistem samoregulacije ne postane bolj odziven.

Naj bo osrednji motiv medijev, ki danes zaposlujejo ombudsmane, idealističen ali pragmatičen – število ombudsmanov se počasi, a vztrajno povečuje, vsi pa sledijo idealu odgovornega tiska in so zavezani načelom poštenosti, točnosti in uravnoteženosti.

izpis

Saša Bojc

Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Evropska unija in Svet Evrope načrtujeta ukrepe za koregulacijo na medijskem področju, ki naj bi jih sprejele tudi zakonodaje držav članic – Kaj je koregulacija v medijih v primerjavi s samoregulacijo? – Zakaj evropske institucije zagovarjajo koregulacijo?
Kaj je koregulacija in kakšno vlogo lahko igra pri avdiovizualnih medijih? Kako se razlikuje od samonadzorovanja (self-monitoring) in samoregulacije (self-regulation)?

Predstavili bomo, kakšni so ukrepi Evropske unije (EU) in Sveta Evrope (SE), ki naj bi jih sprejele tudi zakonodaje posameznih držav. Ti ukrepi naj bi pri avdiovizualnih storitvah med drugim zadevali nadzorna telesa v koregulacijski ureditvi, še zlasti njihove upravitelje, njihove posebne funkcije in pristojnosti ter nenazadnje, kako nadzorovati njih same. Poleg manjšin, na primeru katerih koregulacijski model razlagajo, ta vprašanja zadevajo tudi oglaševanje, neodvisnost novinarjev, zaščito človekovega dostojanstva, razširjanje rasističnih idej in vzpostavitev tehničnih norm.

Koregulacija, samoregulacija in samonadzorovanje so v središču tako političnih kot akademskih razprav o alternativah tradicionalnim oblikam javnega nadzorovanja (public authority control). Septembra 2002 so Evropska ustanova za avdiovizualno opazovanje iz Strasbourga (European Audiovisual Observatory), Inštitut za evropsko medijsko zakonodajo (Institute of European Media Law) iz Saarbrückna ter Inštitut za informacijsko zakonodajo (Institut for Information Law) iz Amsterdama pripravili delovni posvet v Firencah, na katerem so strokovnjaki iz različnih držav predstavili različne poglede in že obstoječe oblike nadzorovanja medijev v svojih državah.

Dr. Carmen Palzer z Inštituta za evropsko medijsko zakonodajo iz Saarbrückna je v svojem članku Koregulacija medijev v Evropi – Evropski ukrepi za vzpostavitev koregulacijskega okvirja v IRIS plus 2002/6 (prilogi Legal Observations of the European Audiovisual Observatory) razložila pomen vseh treh oblik regulacije, čeprav pravi, da se uporabljajo, kot da je njihov pomen že sam po sebi dovolj očiten in kljub temu da ne obstaja neka formalna definicija.

Samonadzorovanje (self-monitoring) je omejeno na nadzorovanje v skladu z danimi predpisi (monitoring compliance). Predpise, katerih izvajanje nadzoruje samonadzorovalno telo, ne postavlja to telo, temveč prej neka druga avtoriteta, kot je na primer država.

Samoregulacija (self-regulation) pa je regulativni okvir, pri katerem družbene skupine (providers, producers ...) postavijo svoja pravila, da bi dosegli določene cilje in prevzeli popolno odgovornost za nadzorovanje njihovega izvajanja. Ta pravila so lahko v obliki tehničnih ali kakovostnih norm ali celo upravljalnih predpisov (codes of conduct), ki določajo, kaj se sme in kaj ne. Ključna značilnost samoregulacije je, da je sodelovanje tistih, ki so predmet regulacije, prostovoljno. Upravljalni predpisi (codes of conduct) na pobudo trga (podjetij, združenj itd.). Pravila lahko postavi samoregulacijska organizacija, ki jo sestavljajo predstavniki vpletenih strani (najbolje vključiti tudi druge zainteresirane strani, kot so na primer potrošniki) in ki poleg tega opazujejo upoštevanje pravil in postavljajo ukrepe. Glede na to, da država ni odgovorna za to obliko nadzorovanja, kršiteljem ne morejo naložiti morebitnih ukrepov javnosti (public authority sanctions), temveč samo tiste, ki so zapisani v civilnem pravu, predvsem v listinah združenj (particularly the articles of associations). Upravljalni predpisi lahko vključujejo tudi za zunajsodno posredovanje glede nesporazumov o legalnosti ukrepov in strukturi ustreznih pritožbenih teles.

Kaj je koregulacija?
Koregulacija je zelo dvoumen pojem, saj ni jasno definiran in se ne nanaša na nobenega izmed posameznih regulativnih modelov. Koregulacija v svojem najširšem pomenu označuje kooperativne oblike regulacije, ki so vzpostavljene, da bi dosegle cilje, ki so v interesu javnosti. Kooperacijo izvajajo javnost in civilna družba. Koregulacijska shema združuje elemente samoregulacije (samonadzorovanja) kot tudi tradicionalne oblike javne regulacije ter novega in samostojnega regulacijskega sistema. Tu je mogočih mnogo različnih oblik koregulacijskih modelov, ki se razlikujejo glede na razmerje med elementi javnosti in privatnega sektorja. Ena od možnosti je, da bi država vključila obstoječi samoregulacijski sistem v okvir javnosti, kot je na primer vključitev FSF v novo zakonodajo za zaščito mladine v Nemčiji. Drugi pristop bi bil državna vpeljava koregulacijskega sistema. V tem primeru bi javnost postavila pravne temelje za koregulacijski sistem, da bi lahko začel delovati. Izbrani elementi za temelje koregulacijskega okvirja pa se razlikujejo tudi po nalogi, ki jo morajo opravljati. V vsakem primeru velja, da mora biti prizadevani cilj javne narave.

Ključni element koregulacijske ureditve je, da koregulacijska organizacija zagotovi samostojen razvoj zavezujočih pravil, za katere je odgovorna.

Neizpolnjevanje pravil pa koregulacijski sistem neposredno ali posredno (v obliki možnega odvzema licence) sankcionira država (javnost). Tako igralci na trgu niso ravno svobodni v svoji odločitvi, ali bodo del sistema. V samoregulacijskem sistemu pa je tudi nekakšen pritisk, da sodeluješ; to ni pritisk države, temveč javnosti oziroma družbenih institucij. Večja kot je vpletenost javnosti v koregulacijski model, manj prostovoljna je lahko vključenost v koregulacijsko organizacijo. Odsotnost prostovoljnosti pa je ena od stvari, ki jo morajo sprejeti samoregulacijske organizacije, ki so vključene v koregulacijski okvir. V zameno bodo dobile pomoč javnosti, da bodo pravila res veljala.

Palzerjeva pa v svojem strokovnem članku s posveta omeni še četrto obliko regulacije – javno regulacijo (public authority regulation), ki je tradicionalni regulativni sistem. Javnost (public authority) je vseobjemajoči regulator, ki postavlja primerna pravna ali regulativna pravila in jih v skladu z njimi nadzoruje njihovo izvajanje in jih uveljavlja s kazenskimi ukrepi. Zasebniki ali organizacije so v ta sistem lahko vključeni kakor strokovnjaki, ki na ta način podpirajo avtoriteto javnosti. Odgovornost za izvrševanje pravil, da bi dosegli cilje, ki so v interesu javnosti, pa ostaja državi.

Bela listina o evropskem nadzorstvu
Poleti 2001 je Evropska komisija izdala Belo listino o evropskem nadzorstvu (White Paper on European Governance), ki je temeljila na spoznanju, da je obstoječa oblika evropskega nadzorstva dosegla svoj višek ne le zato, ker je širitev EU neizbežna, temveč tudi zaradi sistemske nepriljubljenosti pri prebivalcih EU. Preden je komisija začela oblikovati nekatere predlagane reforme, je najprej analizirala šibkost orodij pri izvajanju svoje politike.

Po mnenju komisije bi ob še bolj zapletenih pravilih EU potrebovali veliko več časa, da bi jih države članice izpolnile. Verjame, da bi se EU glede na dolžino pravnega procesa težko prilagodila spreminjajočim se razmeram na trgu. Edini način, da izboljša stanje, je, da pod posebnimi pogoji sprejme koregulacijo. Koregulacija združuje obvezujočo pravno in regulativno delovanje z ukrepi, ki jih izvedejo najbližje vpleteni, ki črpajo iz svojega praktičnega strokovnega znanja. Z vključitvijo najbolj prizadetih v pripravo in uveljavitev ukrepov pa postaneta problematična široko lastništvo politik in privolitev v podrobna, neobvezujoča pravila. Po Beli listini se bosta natančna oblika koregulacije (torej način, po katerem so sestavljena pravna in nepravna sredstva) ter kdo sproži povod – nepristranski akter ali komisija – razlikovala od področja do področja.

Do podobnih zaključkov je prišla tudi t. i. skupina Mandelkern, ki je visoko posvetovalna skupina, ki združuje predstavnike 15 držav članic in komisije. Ministri javne uprave EU (EU Ministers of Public Administration) so jo ustanovili 7. novembra 2000, da bi izpolnili enega od sklepov srečanja Evropskega sveta v Lizboni. Poročilo navaja več alternativ, ena od njih je koregulacija, ki združuje javno dobre cilje (public authority objectives) z odgovornostjo tistih, ki so predmet regulacije. Koregulacija lahko obstaja v več oblikah, z združevanjem pravnih ali urejevalnih pravil in alternativ regulacije. Poročilo omenja dva pristopa h koregulaciji: »prvoten pristop« in »pristop od spodaj zgoraj«. Prvi pravi, da javna regulativa vzpostavi globalne cilje in glavne mehanizme izvrševanja ter metode za opazovanje uporabe javnih politik. Zasebniki morajo sestaviti izčrpen prenos ukrepov.

Na drugi strani pa so pri pristopu »od spodaj zgoraj« neobvezna pravila, o katerih so se dogovorili zasebni partnerji, spremenjena v obvezna za javnost (public authority). Podobno lahko javna uprava (public administration) kaznuje pristojne (bodies), če ne upoštevajo svojih obvez.

Tako Bela listina kot Mandelkernovo poročilo opisujeta niz pogojev, s katerimi se mora koregulacijski okvir srečati, da bi ga šteli za učinkovito sredstvo doseganja ciljev EU.

Cilji in podlaga za koregulacijo
Koregulacija ne sme biti uporabljena, ko so vpletene temeljne pravice ali važnejše politične odločitve ali sta ogrožena varnost ali enakost vseh. Po mnenju komisije koregulacija ne sme biti uporabljena za doseganje politike komisije, kadar morajo biti sprejeta poenotena pravila v vseh državah članicah. Lahko se uporabi samo takrat, kadar jasno dopolni in služi splošnemu interesu.

Zakonski okvir: Vsi cilji, temeljne pravice, uveljevitveni in pritožbeni mehanizmi ter pogoji za nadzorovanje (monitoring compliance) morajo biti določeni v zakonodaji. Mandelkernovo poročilo navaja, da koregulacija ne pomeni, da je odgovornost za postavljena pravila porazdeljena. Glavna vloga javnosti (the primacy) ostaja nedotaknjena.

Koregulacijska telesa: Soudeležene organizacije morajo biti zastopstvene, odgovorne, zanesljive in zmožne, da bodo sprejele dogovorjena pravila.

Javni nadzor (Public Authority Control): Po Mandelkernovem poročilu koregulacija ne pomeni, da regulativna ali zakonska avtoriteta ne upošteva učinkovite uporabe pravil. Ravno nasprotno – postavljeni morajo biti nadzorni mehanizmi. Komisija razlaga, da kadar koregulacija ne doseže želenih rezultatov ali kadar se zasebniki ne držijo dogovorjenih pravil, vedno obstaja možnost, da javnost (public authority) posreduje s sprejetjem posebnih pravil, ki so potrebna.

Zakon o konkurenci (Competition Law): Komisija določa, da mora biti koregulacija, ki je del koregulacijskega sistema, združljiva s pravili konkurence.

Jasnost: Kot pravi komisija, morajo biti dogovorjena pravila dovolj jasna, da bodo ljudje zavestni o uporabi pravil in uživanju pravic.

Koregulacija je v temeljih tako pri komisiji kot pri vladah držav članic pripoznana kot način za doseganje političnih ciljev na evropski ravni; Evropski svet je v Laeknu potrdil Belo listino komisije in delo Mandelkernove skupine. Kakor koli že: ostaja nejasno, ali se to nanaša tudi na področja, ki jih regulirajo direktive EC. Povedano z drugimi besedami – ali je koregulacijski sistem lahko uporabljen kot izvrševalno sredstvo na nacionalni ravni ali morajo biti direktive prenesene le s sredstvi zavezujočih pravil, ki jih je postavila javnost (public authority).

Samoregulacija vs. koregulacija
Po mnenju dr. Sandre Bašić-Hrvatin, predsednice Sveta za radiodifuzijo in profesorice na Fakulteti za družbene vede, ki je sodelovala na septembrskem posvetu o koregulaciji medijev v Evropi, je samoregulacija glede na koregulacijo primernejša in svobodnejša oblika regulacije. Samoregulacija je postala široko sprejet način, kako povečati odgovornost novinarskih skupnosti, še zlasti ker temelji na prostovoljnem dogovoru med novinarji in založniki o temeljnih poklicnih standardih novinarskega in uredniškega dela, na drugi strani pa koregulacija ne upošteva nobenih prostovoljnih dogovorov. Uvaja zakonsko potrjena pravila, ki jih v imenu javnega interesa izvajajo različna regulativna telesa. Temeljna naloga samoregulacije je odgovornost medijev do javnosti, da spoštuje lastne standarde, saj je dogovor med novinarji in založniki, da bi postavili etična in profesionalna merila, skupaj s predstavniki javnosti pa jih lahko izberejo prosto. Potem naj bi ta pravila spoštovali, prepoznali in dopustili morebitne kršitve in jih v določenih primerih tudi kaznovali. Vendar kazen ne velja za najbolj pomemben instrument v rokah nadzornih teles (samoregulacije) – etičnih komisij, novinarskih svetov itd. Javno priznanje določenega medija, da je naredil napako, jo pripoznal in jo je pripravljen popraviti, šteje za bolj pomembno.

Bašićeva kot eno najbolj tipičnih samoregulacijski teles predstavi tiskovni svet (press council), ki je nevladno združenje posameznikov ali institucij, ponavadi lastnikov, novinarjev in predstavnikov javnosti, ki želijo zaščititi svobodo in kakovost informacijskih medijev in tako zagotovili večjo odgovornost do javnosti. Svojo vlogo med drugim izpolnjujejo s sprejemanjem in obravnavanjem pritožb javnosti in dajanjem mnenj na te pritožbe. Tiskovni svet (press council) nima pristojnosti, da bi kršitelje kaznoval (z izjemo švedskega tiskovnega sveta). Javno izpostavijo kršitve ali naložijo posebno javno objavo (kot sta pravica do popravka in pravica do odgovora). Kot je poudarila Bašićeva, tiskovni svet (press council) ni le telo, ki bdi nad mediji, temveč jih tudi ščiti pred napadi političnih avtoritet ali interesov kapitala. Če se novinarji strinjajo s samoregulacijo, potem to že vključuje, da so pripravljeni sprejeti (in se držati) etičnih in profesionalnih meril, ki jih je postavila novinarska stroka, da bi zagotovila verodostojnost.

Bašićeva opozarja, da ne smemo zamenjevati samoregulacije s samocenzuro, saj slednja spodbuja strah pred vplivnimi in vladajočimi, kar vodi do tega, da novinarji izbrišejo sporne dele svojih novinarskih prispevkov in se tako izognejo neformalnim pritiskom, ki bi lahko sledili. Samoregulacija pa je zavesten premik ljudi v medijih, zato njihov namen ni izognitev morebitnim negativnim posledicam zaradi objavljenih tekstov, temveč okrepitev novinarstva, da razvije trdna etična načela. Po besedah Claude-Jeana Bertranda, enega od strokovnjakov za tiskovne svete v Evropi, pa je edini pomemben koncept kakovost medijev. Ena od rešitev, ki bi lahko medije pripeljala do pripoznanja etičnih meril, po njegovem mnenju ni samoregulacija, temveč odgovornost medijev.

Napake koregulacije
Sandra Bašić-Hrvatin misli, da je ena od napak koregulacije, ki da je nekaj med samoregulacijo in zakonodajo, prenos odgovornosti presojanja profesionalnih napak medijev (namesto na ljudi iz medijev) na tretjo stran – predstavnike javnosti (kvazijavnost ali pooblaščence javnih interesov). Samoregulacija in koregulacija odpreta tudi vprašanje regulacije medijev. Kdo naj bi reguliral medije? Kdo naj bi presojal in ocenjeval njihovo delo? Jasno je, da to ne moreta biti ne država ne trg, odgovarja Bašićeva. Če imajo mediji danes »moč brez odgovornosti«, kdo lahko naredi njihovo moč odgovorno in v čigavem interesu? Pri samoregulaciji moč in kaznovanje nista v središču pozornosti. Povsem očitno je, da morajo mediji ponuditi profesionalno in etično brezhibno delo javnosti (bralcem, občinstvom, gledalcem). Po nekaj letih prizadevanja Bašićeve, da bi v Sloveniji vzpostavila tiskovni svet (press council), pravi, da noben samoregulacijski model ni tako univerzalen, da bi ga lahko avtomatično prenesli v kako drugo državo. Samoregulacijski modeli se razvijejo v določenih lokalnih razmerah, potrebah in zahtevah in imajo dva glavna cilja: zaščititi svobodo tiska in tradicijo preiskovalnega novinarstva ter zaščito javnosti pred vsiljivimi mediji in neresnico. Glede na izkušnje iz drugih držav pa tiskovni sveti znižujejo število pravnih tožb proti novinarjem in medijskim hišam, in kar je še bolj pomembno, tiskovni sveti povečujejo zaupanje javnosti v medije.

Po besedah Bašićeve je eden od pomembnih argumentov, zakaj naj bi tiskovni svet sploh ustanovili, namera EU, da bi samoregulacijo zamenjala koregulacija, kar z drugimi besedami pomeni, da dogovor zamenja omejevanje.

Kdaj samoregulacija ni učinkovita?
Na drugi strani pa Joachim von Gottberg iz nemškega samoregulativnega telesa filmske industrije FSF zagovarja, da oblika samoregulacije ni dovolj učinkovita v vseh primerih, še zlasti kadar pravila o zaščiti otrok in mladostnikov naprtijo možnost denarnih izgub, saj so ponavadi so apetiti po dobičku večji od interesa po zaščiti.

Nemška ustava potrjuje dolžnost države, naj poišče primeren način zaščite otrok in mladostnikov, saj odgovornost ne more biti prepuščena le samoregulaciji organizacij. To pomeni, pravi von Gottberg, da pristen samoregulacijski model ni mogoč. Glede na izkušnje različnih oblik samoregulacijskih institucij v Nemčiji podaja naslednje zahteve za uspešnejšo obliko samoregulacije pri zaščiti manjšin:
  1. Samoregulacijski okvir mora zagotoviti, da so rezultati cenzure doseženi glede na profesionalne vidike ne komercialne interese dobaviteljev vsebine. Odkar v avdiovizualnih medijih obstaja možnost, da vsebina učinkuje na manjšine veliko bolj kot v tiskanih medijih, je verodostojna cenzura mogoča le, če sodelujejo neodvisni strokovnjaki ter imajo na tem področju tudi precejšen vpliv na dejanske odločitve. Ne smejo biti zaposleni v medijski hiši ali biti v kakšnem drugačnem razmerju z njimi ali njihovimi partnerji. Samoregulacija mora imeti jasne postopke in pravila, ki so obvezna in nadzorovana.
  2. Kadar samoregulativno telo sprejme izvrševanje profesionalnega in nevtralnega nadzorovanja, mora država zaupati v delo medijev ter ne sme vzpostavljati nobenega dodatnega nadzorstva države. Dobavitelji programa morajo imeti omogočeno, da načrtujejo verodostojno. Država se pri tem lahko odloči, da preveri (in za ta namen ustanovi posebno manjše nadzorno telo), ali samoregulativno telo izvršuje svoje dolžnosti ustrezno, ali dobavitelji vsebine naredijo temeljito in zadostno uporabo vsebine, ali dolgoročni proces odločanja vodi k rezultatom, ki ostajajo znotraj spoštovanja tistega, kar je po mnenju strokovnjakov še sprejemljivo.
  3. Samoregulacija mora ponuditi tudi prednosti za trg, kar pomeni, da morajo biti odločitve sprejete hitro in morajo zagotavljati pravno varnost. Država naj bi se omejila, da ne bi zlorabljala moči, in naj bi preverila, če so argumenti, ki ji jih je predstavilo samoregulativno telo, upravičeni.
Samoregulacija ni postavljena, da bi nadomestila javne institucije in takoj izvršila, kar je v javnem interesu. Najprej mora država zaupati samoregulaciji, z zakonom mora določiti pravice in dolžnosti, vzpostaviti mora potrebno zakonodajo, da bi zagotovila pošteno in sprejemljivo sodelovanje med samoregulacijo in nadzorom države. Pri tem pa Joachim von Gottberg opozarja, da država ne sme »pretiravati« v smislu pričakovanj in dolžnosti, ki zadevajo samoregulacijo. Še zlasti, kadar gre za online-enviroment, obstaja tveganje, da bi država pooblastila samoregulacijski sistem, da izpolni namen, ki ga država ni uspela.

Učinkovita samoregulacija na Švedskem
Zanimiva je ureditev na Švedskem. Ima učinkovito samoregulacijo za tisk, ki je najstarejši samoregulacijski sistem na svetu, saj so prvi akt o svobodi tiska so sprejeli že davnega leta 1776, tiskovni svet pa je bil ustanovljen leta 1917. V tistem času je bil od medijev prisoten samo tisk, ki ima tako dolgo tradicijo državne neodvisnosti in svobode ustanavljanja, radio in televizija pa so že od začetka državni monopol in imata krajšo tradicijo regulative in monopola. Za etični kodeks in delovanje tiskovnega sveta in tiskovnega ombudsmana so odgovorne tri narodne organizacije:
  1. Združenje časopisnih založnikov, ki je sindikalna organizacija (employers organization). Skoraj vse dnevniki so člani organizacije. Glavni urednik in direktor uprave (editor-in-chief and managing director) predstavljata podjetje.
  2. Sindikat novinarjev, v katerem je velika večina tako zaposlenih kot svobodnih novinarjev.
  3. Nacionalni novinarski klub je povsem nepolitično prostovoljno združenje, člani pa so novinarji, uredniki, pisatelji in intelektualci.
Te tri organizacije so ustanovile Pridruženo komisijo za kooperacijo tiska (Joint Committee for the Press Co-operation), ki je odgovorna za ustanovno listino tiskovnega sveta (Charter of the Press Council) in predpise za tiskovnega ombudsmana. Komisija se odloča tudi za spremembo etičnega kodeksa. Vse tri organizacije prispevajo k financiranju sveta in ombudsmana, glavni finančni podpornik pa je Združenje časopisnih založnikov. Samoregulacijski sistem pa svojo neodvisnost ohranja tudi z nesprejemanjem denarnih sredstev ali kakršne koli druge podpore od države ali drugih avtoritet. Vsi člani sindikata novinarjev so dolžni spoštovati etični kodeks, tudi novinarji radija in televizije. Toda Ustanova za radio in televizijo (Broadcasting and Television Authority) pri svojem delu samo sledi zakonodaji in regulaciji, ne pa tudi etičnemu kodeksu, zato se pri kršitvah na radiju ali televiziji ne moreš sklicevati na ne etični kodeks ne pritožiti ombudsmanu. Ko je poslanec v švedskem parlamentu nedavno predlagal, da bi vpeljali medijskega ombudsmana (za vse medije), so predstavniki tiska nasprotovali, drugi pa niso rekli nič. Tisk je s tem pokazal, da se zavzema za dobro delujoči samoregulacijski sistem, radija in televizije pa samoregulacija ne zanima. Pär-Arne Jigenius, glavni urednik, tiskovni ombudsman in profesor, pravi, da je paradoksalno, da poslanec lahko predlaga premik k samoregulaciji, na drugi strani pa zasebne postaje dovoljujejo, da njihova etična merila nadzira državna Ustanova za radio in televizijo.

Za časopise, ki imajo tudi svoje spletne strani, veljajo enotna etična pravila, od aprila 2000 pa je mogoče, da se javnost nanje tudi pritoži.

Odprta vprašanja
Negotovost še vedno zakriva določene vidike vzpostavitve koregulacijskega okvirja, kot je količina podrobnosti, ki jih domača zakonodaja mora in lahko obsega. Koregulacijski sistem je lahko bolj usmerjen k javni regulaciji (public authority regulation) ali samoregulaciji industrije, kar poraja to vprašanje: kateri vidiki tradicionalnega pooblaščevalnega regulativnega modela naj bi bili vključeni v koregulacijski okvir, da bi delovali učinkovito? Na drugi strani, do katere mere je javnost (public authority) lahko vključena, da je sistem še koregulacijski oziroma na kateri točki se začne državna regulacija?

Poleg tega je nejasno, kako bodo znotraj koregulativnega okvirja nameščena samoregulativna telesa in kdo bo odgovoren za določitev ljudi, ki se bodo s tem ukvarjali. Ena od idej je, da bi jih izbrali s predstavniki vpletenih strani, podjetij in potrošnikov oziroma na drugi strani državnih uradnikov ali neodvisnih strokovnjakov. Mogoče je tudi postaviti »neodvisne« državne predstavnike, ki bi zagotovili neodvisnost in ne bi bili predmet navodil višjih avtoritet. Tesno povezano s tem vprašanjem je še, ali bi vključeni predstavniki javnosti (public authority representatives) imeli popolno volilno pravico, odločilen glas (pravico do veta) ali naj bi edino imeli svetovalni značaj. Odgovor je morda v zahtevi po ločitvi javnega in zasebnega sektorja: dve vrsti regulacije pa naj ne bi bili združeni. Potreba po razmejitvi pomeni, da naj bi bilo jasno, kdo je odgovoren za odločitve na določenem področju: država ali samoregulativna organizacija. Zaradi tega ne bi bilo nobene škode za predstavnika javnosti (public authority representative), če bi deloval kakor svetovalec ali opazovalec znotraj samoregulativnega telesa. Kakor koli že, če ima javni sektor lahko odločilen vpliv na dejanja samoregulativnega telesa, potem je treba še enkrat premisliti celotno identiteto okvirja: je to še vedno koregulativni okvir? Ali je državni okvir, ki uporablja edino strokovnjake iz privatnega sektorja?

Naslednja vprašanja se porajajo s sklepi poročila Komisije o ovrednotenju nameščanja Priporočilnega sveta, ki zadeva zaščito manjšin in človekovega dostojanstva. Kako naj bi bil videti skladen poskus, ki ga zahteva vedno večja usmerjenost k isti točki? Ali naj bodo v koregulacijski okvir vključeni vsi mediji? Ali naj bodo različni okvirji vzpostavljeni, razvejanost pa bo zagotavljala, da so sprejete dosledne odločitve? Ključ do odgovorov lahko najdemo v razlagi, zakaj je zahtevan konvergentni pristop: kot rezultat konvergence so lahko uporabljene različne tehnične metode, da bi razširile isto vsebino in jo ocenjevala z istimi kriteriji. Če je na primer nezakonito oddajati pornografsko vsebino na televiziji, jo je nezakonito razširjati tudi po internetu. Zato bi bilo pametno vzpostaviti centralno, medmedijsko avtoriteto za ocenjevanje vseh vsebin. Koregulativna telesa bi morala določiti metode, s katerimi bi preprečevali ali prepovedovali razširjanje takšnih vsebin in ki bi bile v skladu s sredstvi razširjanja. Ne smemo pa pozabiti, da imajo nekatere države že samoregulacijske okvirje pri različnih medijih. Ti sistemi, ki bi morali nadgraditi svoje izkušnje, naj bi bili vstavljeni v nov okvir karseda ustrezno. Končno pa bo odločitev za določen okvir odvisna tudi od razmer v državi.

Še eno in ne nepomembno vprašanje se postavlja, ki zadeva vzpostavitev sistema koregulacije – finance. Takšen sistem lahko vzpostavijo podjetja, država ali pa oboji, kar pa vodi v različne scenarije. Na primer, če je namen koregulacije prevzeti vlogo države, ji olajšati določeno nalogo, lahko pričakujemo, da jo bo država vsaj sofinancirala. Koregulacijski okvir pa naj ne bi bil pretežno financiran iz javnega sektorja.

Nekatera vprašanja ostajajo neodgovorjena, saj so odvisna tudi od nacionalnih zakonodaj in tradicije. To je še bolj očitno pri številnih področjih, pri katerih je koregulacija šteta kot način doseganje cele vrste povsem različnih političnih ciljev. Bolj ko gremo v podrobnosti, bolj se bodo koregulacijski okvirji v Evropi, podobno kot države, razlikovali.

Viri
Zbornik člankov s strokovnega posveta v Firencah, 6. in 7. septembra 2002:
Dr. Carmen Palzer, EMR: Self-Monitoring vs. Self-Regulation vs. Coregulation
Joachim von Gottberg, FSF: Preconditions for Self-Regulation in the Area of Media Regulation
Pär-Arne Jigenius: Self-Regulation – The Swedish Model
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Self Regulation or Co-Regulation?
Dr. Carmen Palzer: Co-Regulation of the Media in Europe: European Provisions for the Establishment of Co-regulation Frameworks, IRIS plus, ki je priloga IRIS, pravniškega lista za opazovanje evropskega avdiovizualnega prostora (2002/6) (Legal Observations of the European Audiovisual Observatory).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
avtorizacija
Medijska preža
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav