N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
uvodnik
medijski trg
analize medijskega poročanja
dostop do informacij javnega značaja
mediji in pravo
etika in samoregulacija v medijih
položaj in pravice novinarjev
izobraževanje novinarjev
medijski pregled
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Vlada RS je julija 2002 poslala v državni zbor predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja – Predlagane rešitve so dokaj omejevalne, predvsem pa ni učinkovitih nadzornih in spodbujevalnih mehanizmov za uresničevanje pravice do dostopa – To zbuja dvom, ali vlada resnično želi delovati odprto
Vlada RS je julija 2002 poslala v državni zbor predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja.1 To je skoraj 11 let po tem, ko je Ustava RS z določbo drugega odstavka 39. člena vsakomur dala pravico pridobiti informacijo javnega značaja pod pogoji, ki jih določa zakon. Ker tega zakona doslej ni bilo, je ostala ta ustavna norma, ki se zaradi napotitve na zakonsko urejanje ne more neposredno uporabljati, neuresničljiva oz. le programska deklaracija.

Na problem odsotnosti zakona, ki bi urejal način in postopek za pridobitev informacij, s katerimi razpolaga država in drugi organi javne oblasti, je več let opozarjal tudi varuh človekovih pravic. V poročilu za leto 1998 je temu področju namenil posebno poglavje (točka 2.1 poročila). Med konkretnimi predlogi je bil najpomembnejši ravno predlog za sprejem zakona, ki bo pomenil uresničitev te ustavne pravice. Ta predlog je v svojih sklepih večkrat, več let zapored, posebej podprl državni zbor, ko je obravnaval poročila varuha. Takšne sklepe je sprejemal tudi državni svet pri obravnavi poročil varuha. Za sprejem zakona so si prizadevale tudi nevladne organizacije. Tako je Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC) pripravil projekt zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki je dosegljiv na njegovi domači strani (www.pic.si). V marsikaterem pogledu, zlasti pa glede predvidenih pritožbenih poti ter nadzornih in spodbujevalnih mehanizmov, je nevladni zakon boljši.

Dejstvo, da je zakon o dostopu do informacij javnega značaja vlada končno predložila v parlamentarno proceduro, je samo po sebi razlog za zadovoljstvo. Pozitivno je treba oceniti tudi možnost vplivanja na vladni projekt, saj je bil nekaj časa dostopen na domači strani ministrstva za informacijsko družbo. Žal pa pripombe, ki so jih posredovali strokovnjaki nevladnih organizacij, v vladnem predlogu niso dovolj upoštevane.

Pri omenjenem zadovoljstvu pa posamezne predlagane rešitve, ki so dokaj omejevalne, predvsem pa odsotnost učinkovitih nadzornih in spodbujevalnih mehanizmov za uresničevanje te pravice, zbujajo dvom, ali vlada resnično želi delovati odprto, omogočati dostop do svojih gradiv ter zakon, ki bo v praksi tudi deloval. Znano je – to še posebno to velja za področje človekovih pravic –, da gola normativna ureditev ne pomeni veliko, če ni hkrati učinkovitih nadzornih in spodbujevalnih mehanizmov. Preboj na tem področju lahko pomeni pretres v delu javne uprave, v kateri je do nedavnega, tudi zgodovinsko pogojeno, veljala tradicija in kultura zaprtosti in tajnosti, ki jo bo v praksi težko spreminjati. Prevladovalo je pravilo, da je nedostopno vse, kar izrecno ni določeno kot dostopno, in ne obratno. Ta zakon naj bi uveljavil pravilo in prakso, da so javnosti dostopna vsa gradiva razen tistih, ki so na zakonit način opredeljena kot tajna oz. nedostopna. Zato so tako pomembne določbe o mehanizmih, ki lahko, formalno in neformalno, vplivajo na prakso delovanja organov javne uprave v smeri njihove večje odprtosti in dostopnosti. Mislim, da je ravno to najbolj šibka stran predlaganega vladnega zakona. Glede na to, da je bilo javnosti ponujenih že veliko informacij in razlogov za čimprejšnje sprejetje zakona, ki bo pomenil uresničitev ustavne pravice dobiti informacijo javnega značaja, skupaj z obema zakonskima projektoma – vladnim in PIC-ovim (glej Medijsko prežo, 14/2002) – se bom v tem prispevku omejil predvsem na argumentiranje razlogov, zaradi katerih je potrebno v zakonu predvideti tudi neodvisne in učinkovite nadzorne mehanizme.

Transparentnost javne uprave je sestavni del demokratičnih procesov
V teoriji ni sporno, da je odprtost, ki se s tujko imenuje tudi transparentnost, pri delu javne uprave bistveni sestavni del demokratičnih procesov. Odprtost po mnenju nekaterih (Söderman, 2001, str. 2) vsebuje naslednje tri elemente:
  1. javnost in odprtost pri sprejemanju odločitev,
  2. odločitve organov javne uprave morajo biti obrazložene in utemeljene in
  3. podatki, na katerih temeljijo odločitve, morajo biti kolikor je mogoče javnosti dostopni.
Obravnavani zakon ureja v glavnem tretji element odprtosti, to je dostopnost informacij javnega značaja, dotika pa se tudi prvih dveh, zlasti odprtosti delovanja javne uprave, ki predstavlja aktivni del te pravice. Dostopnost informacij javnega značaja ima namreč dva elementa: aktivnega in pasivnega. Kot aktivni del se šteje obveznost organov javne uprave, da dejavno omogočajo informacije s svojega delovnega področja – danes je posredovalni medij predvsem svetovni splet. Pasivni del dostopnosti pa pomeni ožji del uresničevanja te pravice, to je obveznost organov, da na posebno zahtevo fizičnih ali pravnih oseb posredujejo zahtevane informacije javnega značaja. V osnutku zakona, čeprav to ni posebej obrazloženo, aktivni del ureja zlasti 9. člen, ki določa obveznost organov, da so dolžni posredovati v svetovni splet taksativno naštete informacije javnega značaja.

Zagotavljanje dostopnosti dokumentov javne narave je torej sestavni del odprtosti delovanja javne oblasti, ki je hkrati nujen element demokratičnih procesov. Državljani morajo imeti možnost, da sami neposredno preverijo resničnost informacij in delovanje organov javne oblasti in ne smejo biti odvisni le od informacij, ki jim jih ponujajo mediji. Ne smejo biti odvisni le od informacij, ki jih zanje zbirajo, obdelujejo in komentirajo novinarji. Novinarji in mediji imajo pri tem nesporno nenadomestljivo vlogo in si brez njih ni mogoče zamišljati učinkovitega nadzora oblasti in demokracije. Novinarji imajo tudi več možnosti, formalnih in neformalnih, priti do želenih informacij kot drugi državljani. Zakon o medijih (45. člen) obvezuje državne in druge javne organe, da morajo za objavo prek medijev dajati resnične, popolne in pravočasne informacije s svojega delovnega področja. Poleg te zakonske norme imajo novinarji tudi druge možnosti, da dobijo zahtevane informacije. Najbolj učinkovit je javni pritisk. Enostavno objavijo, da določen državni organ ali javni uslužbenec noče dati zahtevane informacije. Vendar ni razlogov za diskriminatorno uresničevanje omenjene ustavne pravice; možnost dostopa do javnih informacij morajo imeti vsi in pod enakimi pogoji, ne le novinarji.

Vlada RS je skupaj s soorganizatorji pripravila mednarodno okroglo mizo o graditvi odprte vlade v jugovzhodni Evropi, 23. in 24. maja 2002. Na okrogli mizi, na kateri so poleg vladnih organov sodelovali tudi predstavniki nevladnih organizacij, je bilo slišati veliko kritik na račun zaprtosti delovanja državnih organov, ki ni v skladu z deklariranimi načeli transparentnosti. To je še posebej razvidno, da se s tem srečujemo tudi pri varuhu človekovih pravic, pri dostopnosti do informacij s področja varstva okolja. Deklaratorne določbe Zakona o varstvu okolja (14. člen) se v praksi ne uresničujejo. Vladni predstavniki na eni strani zatrjujejo, da se postopek na zahtevo za dostop do okoljskih informacij vodi v upravnem postopku, v praksi pa ministrstvo uporabo upravnega postopka zavrača. Mogoč naj bi bil le neposredno upravni spor. Vemo pa, da je upravni spor skrajno neprimeren za tovrstne zadeve. Kaj ti pomaga sodba, da si imel pravico do podatkov o onesnaženju okolja, če si lahko v tem času zaradi posledic že pokojen? Informacije imajo svojo vrednost le v določenem času. To vedo tudi novinarji, ki zaradi že omenjenih možnosti javnega pritiska pravnih sredstev, ki jih zakon o medijih tudi ne predvideva, se mi zdi, niti ne pogrešajo.

Neodvisne institucije (informacijski ombudsmani)
Brez učinkovitih nadzornih, usmerjevalnih in spodbujevalnih mehanizmov se bo zakon o dostopu do javnih informacij v praksi težko uresničeval. Kot rečeno, vladni zakon to vprašanje izpušča ali ga ureja neprimerno. Pri tem gre za ureditev formalnega pritožbenega postopka; predvsem pa za določitev neodvisne institucije, ki bi s formalnimi in neformalnimi mehanizmi skrbela za odpiranje organov javne uprave, njihovo odzivnost na pobude posameznikov in nasploh za kulturo odprtega delovanja javne uprave. Pri tem je v predlogu zakona očitno neskladje med uvodnim besedilom in predlaganimi besedili členov. Na koncu orisa primerjalne ureditve v točki 2.3 uvoda je navedeno, da »se v zadnjem času vse bolj poudarja pomembnost instančne presoje (v postopku s pritožbo) (ne)utemeljenosti zavrnitve od strani državne uprave neodvisnega telesa«. Uvodni del zakona torej priznava pomembnost pritožbenega postopka s strani neodvisnega organa, v normativnem delu pa o tem ni več ne duha ne sluha.

Delovno gradivo za predlog zakona je najprej predvidelo državno komisijo za dostop do informacij javnega značaja, ki naj bi delovala kot drugostopenjski pritožbeni organ v upravnem pritožbenem postopku; hkrati pa naj bi kot poseben neodvisen organ spodbujala odprtost organov javne uprave in usmerjala delo organov javne uprave pri uresničevanju zakona. Komisija naj bi delovala profesionalno in imela tri stalne člane, ki bi jih imenovala vlada. Ta predlog je bil deležen kritik tako z nevladne kot vladne strani. Predvsem so bili očitki na račun nezdružljivosti obeh funkcij (pritožbene in usmerjevalne) in odvisnosti od vlade. Predlagatelj je kritike upošteval in črtal določbe v vladni komisiji. Vendar mislim, da sedaj predlagani svet za dostop do informacij javnega značaja, ki nadomešča prvotno predlagano komisijo, ne more opravljati nalog, ki jih terja uresničevanje zakona. Svet ima le nepoklicne člane. Ti hkrati ne morejo biti člani vodstev političnih strank, funkcionarji ali delavci v državnih organih. Elani so lahko torej le posamezniki zunaj uprave, ki njenega delovanja ne poznajo dovolj. Ne dvomim, da bodo imeli veliko dobre volje in zagnanosti, vendar to ni dovolj, ker se bodo sestajali le nekajkrat na leto (zakon pravi najmanj dvakrat na leto). Še posebej je vloga sveta omejena, ker nima nobenih preiskovalnih pooblastil za obravnavanje posameznih primerov. Zakon ne daje svetu nobenih drugih učinkovitih sredstev, s katerimi bi lahko »prisilil« upravo k odprtosti, bodisi na splošni ravni ali v konkretnih primerih. Daje le neobvezujoča mnenja, priporočila in predloge. Mislim, da je v tem pogledu svet neoperativen organ. Bolj spominja na znano krilatico o reševanju zadev v rajnki Avstro-Ogrski: kadar želiš, da se zadeva ne razreši hitro in učinkovito – ustanoviš komisijo.

Primerjalni prikaz v uvodnem delu zakona je tudi dokaj pomanjkljiv. Omenili smo že, da poudarja pomembnost nadzora s strani od države neodvisnega organa, vendar pa o tovrstnih rešitvah pri posameznih državah ne ponuja podatkov. Na podlagi dostopnih podatkov, predvsem prek interneta, lahko ugotovim, da v večini držav uresničevanje zakona o dostopu do informacij javnega značaja nadzira tudi posebni neodvisni organ. Večinoma gre za posebne ombudsmane ali druge neodvisne organe, ki delujejo na način ombudsmanov. Očitno se je pokazalo, da je mogoče na ta način učinkovito dosegati premike v praksi in kulturi delovanja državnih organov, ki so znani po tem, da se radi držijo utečenih poti in se bolj kot ne bojijo javnega in neodvisnega nadzora. Kot dva posebej ilustrativna primera lahko navedem primera Madžarske in Republike Irske.

Na Madžarskem imajo posebnega ombudsmana za področji varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja. Madžarski model je edinstven v tem smislu, da združuje v eni instituciji dve vlogi, ki imata različne cilje. Varstvo osebnih podatkov je namreč izjema od načela dostopnosti. Vendar obstajajo tudi prednosti, kadar o obeh legitimnih pravicah odloča isti organ. Dostop do informacij predstavlja približno petino zadev pri tem posebnem ombudsmanu, ostale so s področja varstva osebnih podatkov.

Na Irskem je bil informacijski ombudsman (Information Commissioner) ustanovljen s posebnim zakonom (Freedom of Information Act, 1997), njegovo vlogo pa izvaja nacionalni ombudsman. Informacijski ombudsman poleg obravnave in preiskave pritožb posameznikov in pravnih oseb, ki niso bili zadovoljni z ravnanjem organov javne uprave, izvaja tudi naloge spodbujanja prakse odprtosti delovanja javne uprave, usmerja njihovo delo, priporoča ravnanje v tipskih primerih in pripravlja poročila za parlament. Posebni informacijski ombudsman obravnava letno 500 pritožb (splošni ombudsman približno 3000) in ima posebno službo, ki je skoraj tako velika kot služba splošnega ombudsmana. Na Irskem se po sprejemu zakona število zahtev za informacije vsako leto povečuje; leta 2001 je bilo takšnih zahtev 15.000.

Podobna rešitev, kot je trenutno v Republiki Irski, je bila predlagana tudi pri nas z gradivom zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki je bil pripravljen v okviru pravno informacijskega centra (PIC). Predlagano je bilo, da se imenuje posebni informacijski varuh, ki je lahko izvoljen posebej, vendar pa lahko njegovo vlogo opravlja tudi varuh človekovih pravic.

Pravica do informacij, s katerimi razpolagajo organi EU, je postala del pravnega reda Evropske skupnosti. Amsterdamska pogodba v členu 255 posebej ureja pravico vseh fizičnih in pravnih oseb z državljanstvom ali sedežem v EU, da imajo pravico do dostopa do dokumentov evropskega parlamenta, sveta in komisije.

S tem vprašanjem se je še pred sprejetjem omenjene določbe Amsterdamske pogodbe veliko ukvarjal ombudsman EU. Lahko rečemo, da je bilo to eno od njegovih glavnih področij delovanja. Na lastno pobudo je začel leta 1996 obsežno preiskavo o izvajanju pravice do dostopa v organih skupnosti. Predlagal je, da sprejemajo svoja pravila o uresničevanju te pravice, na podlagi katerih so bili sprejeti ustrezni predpisi in priporočila. Vendar so morali na podlagi Amsterdamske pogodbe organi EU sprejeti nova pravila. To je bilo storjeno z uredbo (Regulation) št. 1049/2001, ki se uporablja od 3. decembra 2001. Uredba se uporablja za dokumente Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije. Nezadovoljni posamezniki pa lahko uporabijo pritožbeni postopek prek ombudsmana ali evropskega sodišča.

Zakaj je treba določiti neodvisno institucijo, ki bo spodbujala odprtost javne uprave?
Ni dvoma, to izhaja tudi neposredno iz ustave, da mora biti vedno, kadar se odloča o pravici posameznika, zagotovljeno sodno varstvo. To velja tudi za negativno odločitev na zahtevo posameznika za dostop do določenih informacij javnega značaja. Vendar pa sodno varstvo na tem področju izrazito ni primerno in učinkovito sredstvo za doseganje ciljev, ki jih zasledujeta ustava in zakon. Sodno varstvo je in mora biti zadnje sredstvo, vendar je ta pot v večini primerov preveč dolgotrajna, zapletena in draga.

Prvič. O zahtevah za dostop do informacij, s katerimi razpolagajo državni in drugi javni organi, je treba odločati hitro. Informacija ima vrednost samo v določenem času oz. kadar je hitro dostopna. Eakanje na sodno odločbo, še posebej pri sedanji ažurnosti naših sodišč, ima smisel le v redkih primerih. Le izjemoma bo posameznik uporabil sodno pot, kadar bo njegova zahteva zavrnjena. Tehtal bo vložen čas, denar, znanje in energijo za sodno pot na eni strani in koristnost zahtevane informacije na drugi strani. Prepričan sem, da v večini primerov prvi razlogi pretehtajo. Takšna je tudi praksa po svetu. Tudi v velikih državah je takšnih primerov na sodiščih le nekaj na leto. Razmerje med primeri, ki jih obravnavajo neodvisne institucije in sodišča, je približno sto proti ena. Z drugimi besedami: na sto primerov, ki jih obravnava informacijski ombudsman (Irska, Kanada), gre približno ena zadeva na sodišče.

Sodno varstvo po vsebini ni primerno za presojanje vseh elementov, ki jih določajo predpisi kot izjemo od temeljnega pravila odprtosti. Pri večini izjem, ki jih postavlja predlog zakona, je potrebno tudi tehtanje posameznih pravic in interesov. Naš zakon v točkah 9 do 12 petega člena določa, da se dostop do zahtevane informacije lahko zavrne iz določenih razlogov, pri tem pa je določen e poseben pogoj, na primer: »in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi – 9. točka«, »in bi njegovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine – 10. točka«; »in bi njegovo razkritje lahko ogrozilo naravno vrednoto – 11. točka« ali »in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa – 12. točka«. V vseh navedenih primerih je potrebno torej tehtanje različnih interesov, zasebnih in javnih, interesov posameznih skupin ali ocenjevanje škodljivih posledic za državo in družbo pri razkritju posameznih dokumentov. Za tako tehtanje je potrebno poznavanje dela državnih organov in posledic, ki bi nastale pri razkritju posameznih informacij. Za to sodna veja ni najbolj primerna. To kaže tudi primerjalna ureditev. V nekaterih pravnih ureditvah je pri sodnem nadzoru na tem področju izključena možnost, da bi sodišča ocenjevala diskrecijsko možnost državnih organov pri oceni škodljivih posledic za državo ali drug javni interes. Sodni nadzor je mogoč le glede ocene zakonitosti ravnanja v ožjem smislu, predvsem glede postopka. Zakon o dostopu do informacij Republike Irske celo določa, da sodišča odločajo le o zakonitosti posameznih ukrepov; o oceni škodljivosti razkritja informacij (t. i. harm test) pa odloča poseben informacijski ombudsman – Information Commissioner. Takšna rešitev je smiselna, saj je tudi ombudsman, sicer poseben in neodvisen, državni organ, ki mora upoštevati tako interese posameznikov kot tudi javnosti in države.

Težnja po togosti, zaprtosti in (če se le da) ohranjanju obstoječih in utečenih načinov dela državne uprave, je naslednji argument za vzpostavite posebnega neodvisnega telesa za nadzor nad izvajanjem zakona. To ni značilnost le naše državne uprave, vendar pa naša uprava izhaja iz tradicije sistema, ki je bil znan po zaprtosti do državljanov in neupoštevanju njihovih pravic in interesov. Zato je potrebno stalno in vztrajno delo za razvijanje prakse in kulture odprtosti javne uprave in spoštovanja pravic državljanov, da so seznanjeni z delom in dokumenti javne uprave. Izkušnje kažejo, da obstoječi organi oblasti – vključno s samo vlado – pri tem niso dovolj uspešni, še manj lahko k temu prispeva nepoklicni svet, ki je predlagan v osnutku zakona in katerega delo se bo omejilo na nekajkrat letno »sejanje«. Potrebna je posebna institucija, ki bo vztrajno in stalno skrbela za odprtost organov javne uprave.

Naslednji razlog, zakaj je potreben poseben državni organ, ki bo nadziral izvajanje zakona o dostopu do informacij javnega značaja, so posebnosti postopka na zahtevo za dostop do informacij. Dolga pot bo do vzpostavitve javnih registrov informacij, ki so v skladu z zakonom dostopne. Vemo, da sedaj teh registrov oz. seznamov datotek o posameznih vrstah informacij ni ali pa niso javno dostopne. Državni organ na zahtevo po določeni informaciji lahko enostavno odgovori, da je nima. Posameznik tega dejstva ne more preverjati, lahko gre, tako je predlagano tudi v zakonu, le na sodišče. S tem se lahko zadeva konča, čeprav namen zakona ni dosežen. Sodišče ne bo moglo samo preiskovati, ali v dokumentaciji kakšnega državnega organa določena dokumentacija v resnici obstaja ali ne. Tudi sodišče bo moralo svojo odločitev nasloniti le na podatke, ki jih bo prejelo od strank. Zato je potreben operativni organ, ki bo imel dostop do vseh informacij javne uprave in imel neposredno možnosti preverjanja, ali določena informacija dejansko obstaja ali ne. Vendar je to šele prvi korak pri realizaciji zakona. Nadzornik se bo moral nato, glede na vsebino najdene informacije, odločiti, ali je informacija lahko dostopna javnosti ali ne. V večini primerov bo moral tudi tehtati škodljivost posledic (harm test) in na tej podlagi predlagati organu, kako naj ravna.

V mnogih primerih je primerno in utemeljeno tudi posredovanje oz. mediacija med pristojnim organom javne uprave in posameznikom, ki zahteva določeno dokumentacijo. V takšnem primeru lahko neodvisna institucija po preučitvi zahteve in dokumentacije, na katero se zahteva nanaša, predlaga organu, da posamezniku omogoči v primerni obliki dostop do zahtevanih dokumentov. Lahko predlaga, da se posreduje le del dokumenta ali celotni dokument brez določenih podrobnosti, na primer osebnih podatkov. Takšen predlog bo lahko srednja pot med preveliko zahtevo posameznika in premajhno pripravljenostjo organa, da zahtevi ugodi. Posredovalne usluge, ki jih v tem primeru neodvisni organ daje v vlogi mediatorja, so praviloma mnogo bolj učinkovite kakor sodno varstvo.

Potrebno je tudi nenehno spodbujanje organov javne uprave pri izvajanju aktivnega dela pravice do informacij javnega značaja. Treba jih je usmerjati in spodbujati, da čimveč informacij iz svojega delovnega področja objavljajo na svojih internetnih straneh, skupaj s predpisi s svojega področja.

To so glavni razlogi, zaradi katerih predlagani nadzorni mehanizem oz. njegova odsotnost ne dajejo upanja, da se bo v Slovenji praksa in kultura delovanja državnih organov hitreje približala ciljem odprtosti, ki jih deklarira – še posebno v zadnjem času – tudi Vlada RS.

Stanje v Republiki Sloveniji in predlogi
Morda bo kdo rekel, da že imamo varuha človekovih pravic, ki bo tudi lahko obravnaval kršitve zakona o dostopu do informacij javnega značaja. To je formalno res, vendar pa dosedanje izkušnje pri varuhu, praksa v drugih državah in posebnosti postopka na tem področju terjajo razmislek o oblikovanju posebnega neodvisnega telesa. Izkušnje s področja varstva osebnih podatkov, na katerem je obstoječi varuh dobil novo nalogo kot neodvisna institucija za nadzor na tem področju (na podlagi posebne direktive EU), kažejo, da se te naloge utopijo med drugimi področji varuha. Poleg številnih področij, ki jih pokrivajo isti ljudje (namestnik varuha za področje osebnih podatkov pokriva še pet drugih), je temu področju nemogoče posvetiti potrebno pozornost. Naše rešitve na področju osebnih podatkov so tudi neprimerljive z drugimi državami glede na direktivo EU. Zato bo slej ko prej tudi v Sloveniji treba oblikovati poseben neodvisen organ za varstvo osebnih podatkov. Na Eeškem imajo za to področje in za področje nadzora elektronskega podpisa ustanovljen poseben urad z 80 zaposlenimi, vodjo urada pa imenuje predsednik republike na predlog parlamenta.

Slovenija je majhna in ne more imeti vseh in tako velikih institucij kakor večje države. Zato bi bil utemeljen razmislek o oblikovanju institucije, ki bi, z zagotovljeno neodvisnostjo, ki jo terjajo tudi predpisi EU, pokrivala več področij. To bi bili lahko področji varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja kot na Madžarskem; k temu bi se lahko dodal še nadzor nad izvajanjem predpisov o elektronskem podpisu in morda tudi nadzor elektronskega poslovanja in svetovnega spleta. Na vseh teh področjih mednarodni standardi zahtevajo relativno neodvisen nadzor. Zavedam se, da je časa za razmislek malo in da se s sprejemom zakona mudi. Vendar sem prepričan, da bo slej ko prej tudi v Sloveniji oblikovan neodvisni organa za nadzor tudi za področje dostopa do informacij javnega značaja.

Viri:
Poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998, točka 2.1.
Jernej Rovšek: Odprtost javne uprave in možnosti dostopa do informacij javnega značaja – Slovenija in EU. INDO 1999.
Predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Poročevalec št. 73;
Jacob Söderman: Transparency as a Fundamental Principle of the EU, govor v Berlinu 19. junija 2001 .
Gradiva informacijskega ombudsmana Republike Irske .



1 Ta izraz uporablja Ustava RS v 39. členu, čeprav slavisti upravičeno opozarjajo, da je primernejši izraz »javne narave«.

izpis

Milada Mirković

Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, kakršen je predlagan, je predvsem procesne narave, njegov materialno pravni vidik je popolnoma zožen – Predlog zakona ne zagotavlja učinkovitega varstva pravice dostopa do informacij – Pregled pripomb in predlogov nevladnih organizacij in posameznikov na predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki je v prvi obravnavi v državnem zboru
Po večletnih naporih iz vrst civilne družbe in varuha človekovih pravic za zakonodajno ureditev prostega dostopa javnosti do informacij javnega značaja je navsezadnje v času letošnjih kislih kumaric, 11. julija, vlada predložila državnemu zboru predlog Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ (objavljen v Poročevalcu DZ, št. 37, z dne 17.7.2002). Na osnutek predloga zakona, ki ga je pripravljalec zakona, Ministrstvo za informacijsko družbo, dvakrat objavilo na svoji domači strani na internetu, se je nevladni sektor odzval na besedilo prvega osnutka predloga zakona na javni razpravi februarja 2002 v organizaciji Mirovnega inštituta ter z oblikovanjem skupnih pripomb skupine nevladnih organizacij in zainteresiranih posameznikov na drugi osnutek predloga zakona meseca maja 2002. Državnemu zboru je bil predložen v obravnavo predlog zakona v svoji tretji, končni verziji. Ob zadovoljstvu, da je predlog zakona, ki bo omogočil neposredno seznanjenost javnosti z informacijami javnega značaja, navsezadnje v parlamentarni proceduri, z obžalovanjem ugotavljam, da dosedanje pripombe zainteresirane javnosti v najpomembnejšem delu niso bile upoštevane v besedilu končnega predloga zakona (pripombe so izčrpno predstavljene v prejšnji številki Medijske preže, 14/2002).

Vsebina predloga zakona
Zakon je namenjen omogočanju uresničevanja ustavne človekove pravice do pridobitve informacij javnega značaja s katerimi razpolagajo organi zakonodajne in izvršne oblasti. Sodišča so izrecno izvzeta. Informacijo javnega značaja opredeljuje kot informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ bodisi izdelal sam bodisi prejel od drugih oseb. Zakon temelji na načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da vse informacije s katerim razpolaga organ, štejejo za javne, razen v primeru s samim zakonom taksativno določenih trinajstih izjem.

To so (1) podatki, ki so opredeljeni kot tajni zaradi varnosti države, obrambe države, zaupnosti mednarodnih odnosov ali zaupnosti obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov; (2) podatki s področja mednarodnih odnosov, katerih razkritje bi škodovalo mednarodnim odnosom države; (3) podatki, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost; (4) osebni podatki; (5) podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti individualnih podatkov o poročevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike; (6) podatki, ki se nahajajo v arhivskem gradivu skladno z zakonom, ki ureja arhivsko gradivo in arhive; (7) podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek; (8) podatki, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; (9) podatki, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; (10) podatki iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in bi njegovo razkritje lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine, (11) podatki o naravnih vrednotah, če bi njihovo razkritje lahko ogrozilo naravno vrednoto, na katero se nanaša; (12) podatki iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in bi njhovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa in (13) podatki iz dokumenta, ki je javno objavljen.

Zakon upoševa načelo delnega razkritje informacije, če le-ta le delno vsebuje zaupne podatke. Prosilec informacije je lahko vsak posameznik ali pravna oseba. Zahteva za pridobitev informacije javnega značaja se obravnava v posebnem upravnem postopku, ki ga predpisuje zakon, subsidiarno pa veljajo določila splošnega upravnega postopka. Zahteva je lahko ustna ali pisna, tudi v elektronski obliki. Negativna odločitev organa mora biti pisna in obrazložena. V tem primeru in v primeru molka organa ter tudi v primeru, ko je prosilcu bila posredovana napačna informacija in mu niti na ponovno zahtevo ni bila posredovana zahtevana informacija, ima prosilec pravico do pritožbe. Pritožbeni organ je vlada. Sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu. Zakon ureja tudi stroške posredovanja informacij: vpogled v zahtevano informacijo je brezplačen, za posredovanje kopije informacije pa se lahko zaračunajo le materialni stroški. Slednji so enotni in jih določi vlada. Zakon zavezuje organe tudi k posredovanju posameznih kategorij informacij v svetovni splet; dostop do teh informacij je brezplačen. Nadalje, zakon ustanavlja neodvisno posvetovalno telo, Svet za dostop do informacij javnega značaja, katerega osnovne naloge so svetovanje organom ter spodbujanje javnosti k izvajanju zakona. Zakon predpisuje vsem organom obveznost letnega poročanja vladi o izvajanju zakona, vladi pa pripravo skupnega poročila, ki ga potrdi in javno objavi državni zbor. Zakon določa prekršek za osebo oziroma uradno osebo, ki namerno uniči zahtevano informacijo ter za uradno osebo, ki neupravičeno in nepravočasno ne posreduje zahtevane informacije. Zakon predvideva nekaj implementacijskih podzakonskih aktov, ki jih sprejme vlada v roku 4 oziroma 6 mesecev. Zakon bi moral biti v celoti operacionaliziran za izvajanje v 18 mesecih po njegovi uveljavitvi.

Pomanjkljivosti predloga zakona
V tem prispevku bi rada opozorila na, po mojem mnenju, največje pomanjkljivosti predloga ZDIJZ. Te so naslednje: zakon se ne nanaša na organe vseh treh vej javne oblasti (izključuje sodišča), njegove temeljne določbe so preveč skope, podatke izvzete iz razkritja (izjeme iz razkritja) v določenih primerih opredeljuje preohlapno ter ne zagotavlja učinkovitega pravnega varstva za učinkovit in pravočasen dostop zainteresiranih do želenih informacij javnega značaja, tj. nezadovoljnim prosilcem informacij ne daje možnosti hitrega in poceni preverbenega postopka pred neodvisnim telesom.

Opredeliti dejanski družbeni in politični namen zakona
Zakon, kot je predlagan, je predvsem procesne narave, njegov materialno pravni vidik je popolnoma zožen. Predlog ZDIJZ v svojih temeljnih določbah ne opredeljuje v zadostni meri ciljev in namena zakona, ki bi jih moral imeti, če ga razumemo kot orodje civilno družbenega nadzora nad delovanjem oblastnih organov v sistemu participatorne parlamentarne demokracije, kar Slovenija po svoji ustavi nedvomno je (Ustava RS, 39. člen: informacijska svoboda, 44. člen: sodelovanje v upravljanju javnih zadev, 90. člen: zakonodajni referendum, 145. člen: funkcionalna samouprava, itd.). Posebnega cilja zakon ne opredeljuje, njegov namen pa je tehnicistično zožen le na »omogočanje uresničevanja pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja«. Glede na pomembnost področja, ki ga zakon ureja in širino njegove aplikacije na eni strani ter tradicionalne zaprtosti oblastnih institucij do javnosti v slovenskem prostoru na drugi strani, bi moral v zakonu biti opredeljen njegov dejanski družbeno politični namen. Ta vsekakor jč zagotavljanje javnosti in odprtosti delovanja oblastnih organov ter omogočanje civilno družbenega nadzora nad njihovim delovanjem. Odprtost delovanja državnih organov in institucij (vseh, ki se financirajo iz državnega propračuna) je temeljno načelo vsake sodobne demokratične države. Med cilje zakona bi vsekakor moralo soditi doseganje čim večje obveščenosti javnosti o delovanju oblastnih organov. Boljša obveščenost javnosti bo omogočila njeno boljše razumevanje o delovanju oblasti in jo spodbujala k sodelovanju pri »upravljanju javnih zadev« oziroma v predpisanih in običajnih civilno družbenih participatornih oblikah pri demokratičnem odločanju. Informiranost je seveda temeljni in neizogibni pogoj dejanske participacije. S stališča praktične izvedljivosti zakona je opredelitev njegovega dejanskega družbeno političnega namena v temeljnih določbah izjemnega pomena za tiste posamezne primere uresničevanja pravice, ko zakonska določila ne pokrijejo v celoti dane dejanske situacije in je potrebno tolmačiti posamezne določbe zakona v skladu z njegovimi cilji in namenom oz. »v duhu zakona«.

ZDIJZ in dostop do podatkov iz javnih arhivov
Ključen del zakona so seveda izjeme od splošega načela prostega dostopa do informacij, tj. informacije do katerih – ob izpolnjenosti določenih pogojev – javnost nima dostopa. Pripravljalec zakona ni upošteval pripomb nevladnikov na opredelitev teh informacij. Predvsem bi rada opozorila na izjemo, ki se nanaša na podatke iz javnih arhivov. Oblikovana je tako, da pravzaprav v celoti izvzema iz dometa zakona informacije iz javnih arhivov. Tako bodo informacije javnega značaja, ki bodo javnosti dostopne na podlagi ZDIJZ postale za javnost nedostopne z njihovim prehodom v javne arhive. Z ZDIJZ bi morali biti izvzeti le tisti podatki iz javnega arhivskega gradiva, ki so zaupnega značaja skladno z 41. členom zakona o arhivskem gradivu in arhivih (ZAGA). Pri tem bi namara bilo za razmisliti o primernosti izjemno dolgih rokov, ki jih določa ZAGA za prenehanje tajnosti arhiviranih dokumentov. Tak splošni rok je 30 let od nastanka zaupnega dokumenta, v primeru podatkov v zvezi z obrambo države, mednarodnimi odnosi, nacionalno varnostjo, vključno z vzdrževanjem reda in miru (!) ter ekonomskimi interesi države je to 40 let od nastanka dokumenta, v primeru osebnih podatkov pa 75 let od nastanka dokumenta ali 10 let od smrti osebe na katero se dokument nanaša.

Predlog ZDIJZ bi moral opredeliti svoje razmerje do ZAGA s še enega vidika. Dostop do podatkov iz arhivskega gradiva javnih arhivov je namreč po sedanji ureditvi omejen s taksativno naštetimi nameni uporabe arhivskega gradiva (znanstveno-raziskovalni, kulturni, publicistični, izobraževalni, predstavitve arhivskega gradiva) ali pa z izkazovanjem pravnega interesa za uporabo arhivskega gradiva, če prosilec ne rabi gradiva za neštete namene (38. člen ZAGA). Predlog ZDIJZ, ki zagotavlja dostop do informacij javnega značaja vsakomur, ne da bi za to bilo potrebno izkazati pravni ali kakršenkoli drugi kvalificirani interes, bi moral zagotoviti, da se to njegovo določilo prednostno spoštuje tudi v primeru dostopa do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v javnih arhivih, sicer bo obveljalo določilo ZAGA, o namenski rabi oz. izkazovanju pravnega interesa za dostop do informacij iz javnih arhivov, saj je ZAGA v odnosu do ZDIJZ lex specialis.

ZDIJZ in dostop do okoljskih informacij
Predlog ZDIJZ v nobenem oziru ne upošteva aktualnih dogajanj zakonodajnega razvoja problematike dostopa do informacij javnega značaja na področju varstva okolja – dostopa do okoljskih informacij, čeprav bi to bilo nujno s stališča sistematičnosti in racionalnosti pravnega reda ter medsebojne usklajenosti zakonov. Dopolnitev sedanje ureditve vprašanja dostopnosti okoljskih informacij narekuje potreba po uskladitvi domače zakonodaje z zahtevami zakonodaje Evropske unije ter Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuške konvencije), ki jo je Slovenija podpisala leta 1998, ta čas pa se zaključujejo priprave na njeno ratifikacijo.

Na ministrstvu za okolje, prostor in energijo že poteka priprava amandmajev k zakonu o varstvu okolja (ZVO), ki bodo obravnavali tudi dostop do okoljskih podatkov oz. informacij. Mislim, da bi snovanje ZDIJZ in amandmajev k ZVO moralo potekati sinhrono in usklajeno. Pomembna zahteva Aarhuške konvencije je ta, da se okoljske informacije lahko izvzamejo iz razkritja le če razkritje določene okoljske informacije ima škodljiv vpliv na legitimni interes, ki narekuje zaupnost take informacije (uvodni stavek 4. člena konvencije) ter »ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razkritje informacije« (t. i. preizkus javnega interesa; zadnji odstavek 4. člena konvencije). Aarhuška konvencija namreč v preambuli (17. odstavek) navaja, da je skupno stališče pogodbenic konvencije, da »imajo (hold v angl. izvirniku) organi javne oblasti okoljske informacije v interesu javnosti«, v 4. členu pa zavezuje pogodbenice, da pri odločanju o razkritju oziroma pridržanju informacij, ki so opredeljene kot izjeme, zagotovijo upoštevanje javnega interesa, ki mu služi razkritje okoljske informacije. Operacionalizacijo te določbe, tj. opredelitev kriterijev za izvajanje preizkusa javnega interesa oz. tehtanja pomena javnega interesa in razlogov za pridržanje informacije v konkretnem primeru, ki bi preprečevalo arbitrarno odločanje organa pri obravnavanju posameznih izjem, konvencija prepušča nacionalnim zakonodajam. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali je smiselno, da določitev in opredelitev izvajanja preizkusa javnega interesa pri obravnavanju aplikabilnosti posameznih izjem (ki jih določa ZDIJZ) v odnosu do dostopnosti okoljskih informacij, uredi ZVO, ali je primerneje, da se to vprašanje uredi v ZDIJZ.

Naslednja pomembna zahteva Aarhuške konvencije (iz njenega 9. člena) je ta, da se prosilcem okoljskih informacij, ki ne uspejo s svojo zahtevo za pridobitev okoljske informacije, zagotovi hiter in brezplačen ali poceni preverbeni postopek pred upravnim organom ali neodvisnim in nepristranskim telesom, ustanovljenim z zakonom (poleg sodnega varstva, če ga predvideva nacionalna zakonodaja države pogodbenice). V slovenski pozitivni zakonodaji je to pritožba v pritožbenem postopku po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). ZUP pa le delno udovoljuje tej zahtevi konvencije, saj v primeru zahteve po okoljski informaciji, vloženi pri vladi, pritožba ne bo dovoljena (glej ZUP, 2. odstavek 13. člena in 1. odstavek 230. člena) in bo mogoč le upravni spor. Zato bi glede tega bilo potrebno amandmirati ZUP, razen če bo z ZDIJZ ustanovljen informacijski varuh, kot sicer predlagamo nevladniki. Z možnostjo preverbenega postopka pred informacijskim varuhom ob hkratni možnosti sprožitve upravnega spora, katerega odločba obvezuje organ, ki je zahtevo zavrnil, bo v celoti udovoljeno zahtevi 9. člena Aarhuške konvencije.

Posebej želim opozoriti še na izjemi od splošnega načela prostega dostopa iz 10. in 12. odstavka 5. člena predloga ZDIJZ, ki se nanašata na nedokončane in interne dokumente organov. Ti izjemi sta določeni izjemno široko in omogočata preveliko diskrecijo organa, ki lahko, ob znani zaprtosti državnih organov, še posebej javne uprave, do javnosti, rezultira v povečani arbitrarnosti pri odločanju o zahtevah za pridobitev informacije in v njihovem neupravičenem zavračanju. Menim, da ohranitev tako široko določenih predmetnih izjem lahko dejansko ogrozi doseganje namena zakona.

Zakon bo neučinkovit brez učinkovitega pravnega varstva
Kot že omenjeno, predlog ZDIJZ ne zagotavlja učinkovitega varstva pravice dostopa do informacij, ki bi zagotovilo nezadovoljnim prosilcem informacij hiter in poceni preverbeni postopek pred neodvisnim organom in pravočasno pridobitev zahtevane informacije v primerih, kadar je le-ta prvotno bila neupravičeno pridržana.

Pripomba nevladnikov na osnutek predloga ZDIJZ s katero predlagajo, da se ustanovi informacijski varuh in obenem črta državno komisijo za informacije ter zagotovi pritožbeni postopek v upravnem postopku skladno z ZUP (ob skrajšanih rokih po ZDIJZ) ni bila upoštevana ali pa je bila sprevrženo upoštevana, glede na dejstvo, da v predlogu zakona ni več državne komisije in je zagotovljen pritožbeni postopek skladno z ZUP (ob neskrajšanih rokih in z določitvijo vlade kot enotnega pritožbenega organa), medtem pa informacijski varuh, ki bi mu zakon moral poveriti nalogo spremljanja in nadziranja uresničevanja pravic iz zakona ter dati posebno pravno sredstvo v primerih, ko je pridržanje ali razkritje določene informacije izjemnega pomena za širšo javnost, pa ni ustanovljen. Zato je glede pravnega varstva predlog zakona še slabši od osnutka predloga zakona, ki so ga spomladi komentirali nevladniki. Upajmo, da bodo poslanci državnega zbora imeli več posluha za pripombe civilne družbe o tako pomembnem zakonu, ki neposredno zadeva ravno njene možnosti za kakovostno vključevanje v družbeno politično življenje, kot ga je imel pripravljalec predloga ZDIJZ.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja